1

Tožeča stranka, Lukáš Wagenknecht, član Senát Parlamentu České republiky (senat Češke republike), je v dopisu z dne 5. junija 2019, ki ga je Evropski svet prejel 10. junija 2019, od Evropskega sveta zahtevala, naj predsednika vlade Češke republike, Andreja Babiša, izključi iz zasedanja Evropskega sveta 20. junija 2019 in iz prihodnjih zasedanj o pogajanjih glede finančne perspektive (večletni finančni okvir (VFO) 2021/2027) (v nadaljevanju: poziv k ukrepanju) zaradi domnevnega navzkrižja interesov tega predstavnika Češke republike, ki je posledica njegovih osebnih in družinskih interesov v podjetjih skupine Agrofert, ki deluje predvsem na kmetijsko-živilskem področju.

2

Evropski svet je 24. junija 2019 ob tem, ko je pojasnil, da se ne opredeljuje do vsebine trditev tožeče stranke, in ji zagotovil, da pripisuje zelo velik pomen boju proti goljufijam in drugim nezakonitim dejavnostim, ki vplivajo na finančne interese Evropske unije, odgovoril na poziv k ukrepanju in tožeči stranki v bistvu pojasnil, da člen 15(2) PEU, ki je pravilo primarnega prava, nedotakljivo predpisuje sestavo Evropskega sveta, saj določa, da ga „sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic skupaj z njegovim predsednikom in predsednikom [Evropske komisije]“. Te sestave naj torej ne bi bilo mogoče spremeniti, ker ta določba ne predvideva možnosti take spremembe. Poleg tega je Evropski svet pojasnil, da je vprašanje, katera oseba – voditelj države ali voditelj vlade – mora zastopati vsako od držav članic Unije, urejeno le z nacionalnim ustavnim pravom. Tako Evropski svet ali njegov predsednik nista mogla po prostem preudarku odločiti niti tega, kdo mora biti predstavnik vsake države članice v tej instituciji, niti tega, koga – voditelja države ali voditelja vlade – je treba povabiti na različna zasedanja Evropskega sveta. Ta načela naj bi veljala tudi za zasedanja Sveta Evropske unije. V teh okoliščinah je Evropski svet tožeči stranki glede poziva k ukrepanju odgovoril, da predsednika vlade Češke republike ne more izključiti iz navedenih zasedanj.

3

Tožeča stranka se je 2. julija 2019 znova obrnila na Evropski svet in ga v elektronskem sporočilu, poslanem generalnemu sekretarju te institucije, prosila za pojasnila v zvezi z odgovorom, ki ga je dobila 24. junija 2019. Odgovora na to elektronsko sporočilo ni prejela.

4

Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. oktobra 2019 prek začasnega računa e-Curia, ki ga je ustvaril njen svetovalec, na podlagi člena 265 PDEU vložila tožbo, s katero predlaga ugotovitev nedelovanja Evropskega sveta, ker je ta institucija nezakonito opustila ukrepanje v odgovor na poziv k ukrepanju.

5

Tožeča stranka je z ločenim aktom v sodnem tajništvu Splošnega sodišča isti dan in pod enakimi pogoji na podlagi člena 151 Poslovnika Splošnega sodišča vložila predlog za obravnavanje po hitrem postopku.

6

Ker so zahtevana dokazila za odobritev uporabniškega računa e-Curia v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 4. novembra 2019, čeprav bi morala na podlagi člena 56a(4) Poslovnika prispeti v desetih dneh od vložitve akta, s katerim se je v obravnavani zadevi začel postopek, je bila tožeča stranka pozvana, naj v zvezi s tem predloži stališče.

7

Tožeča stranka je 21. novembra 2019 predložila stališče, v katerem je njen svetovalec pojasnil, da je 24. oktobra 2019 dokazila, zahtevana za odprtje uporabniškega računa e-Curia, poslala prek mednarodne storitve češke pošte, ki bi morala zagotoviti dostavo v Luxembourg (Luksemburg) v dveh do treh delovnih dneh. Vendar naj bi dostava nazadnje trajala več kot enajst dni zaradi zamud, ki se lahko pripišejo češki in luksemburški pošti. Navedeni svetovalec je dodal, da je tožeča stranka izkazala skrbnost, vendar vseeno ni mogla pričakovati takih neizpolnitev pogodbenih obveznosti s strani teh dveh poštnih ponudnikov in se tudi ni mogla pravočasno odzvati zaradi hospitalizacije v pripravi na rojstvo svojega prvega otroka 31. oktobra 2019.

8

Splošno sodišče je z odločbo z dne 11. decembra 2019 odločilo, da prizna obstoj višje sile v smislu člena 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in posledično tožbe ne razglasi za nedopustno na podlagi člena 56a(4) Poslovnika.

9

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je „Evropski svet opustil ukrepanje, ker v nasprotju s členom 325(1) [PDEU] in členom 61(1) Uredbe (EU) 2018/1046 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije ni sprejel nobenega zavezujočega ukrepa za preprečitev ali obravnavo navzkrižja interesov Andreja Babiša, predsednika vlade Češke republike, in ker v nasprotju s prepovedjo navzkrižja interesov, določeno v členu 61(1) Uredbe 2018/1046, Andreja Babiša, predsednika vlade Češke republike, ni izključil iz udeležbe na razpravi, ki je pripeljala do sprejetja večletnega finančnega okvira Unije za obdobje 2021/2027“.

10

Evropski svet je 23. januarja 2020 vložil stališče glede predloga za obravnavanje po hitrem postopku.

11

Splošno sodišče je z odločbo z dne 10. februarja 2020 odločilo, da predlogu za obravnavanje po hitrem postopku ne ugodi.

12

Evropski svet je 19. marca 2020 na podlagi člena 130(1) Poslovnika vložil ugovor nedopustnosti, s katerim Splošnemu sodišču predlaga, naj:

13

Tožeča stranka je 27. maja 2020 vložila stališče glede ugovora nedopustnosti, ki ga je bilo treba zaradi pretirane dolžine popraviti. V navedenem stališču Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno ter naj Evropskemu svetu naloži plačilo stroškov.

14

Tožeča stranka je v ločenem aktu, ki je bil sodnemu tajništvu Splošnega sodišča prav tako poslan 27. maja 2020, na podlagi člena 279 PDEU predsednika Splošnega sodišča zaprosila za sprejetje začasne odredbe o objavi splošne izjave. Evropski svet je 12. junija 2020 vložil stališče glede tega predloga.

15

V skladu s členom 130 Poslovnika mora Splošno sodišče, kadar tožena stranka z ločeno vlogo predlaga, naj Splošno sodišče odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini, o predlogu odločiti čim prej, po potrebi po začetku ustnega dela postopka. Poleg tega lahko v skladu s členom 126 Poslovnika Splošno sodišče, če očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali če je tožba očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage, na predlog sodnika poročevalca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.

16

V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo v skladu s temi določbami odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek.

17

Evropski svet v ugovoru nedopustnosti meni, da je tožba očitno nedopustna iz več razlogov. Prvič, Evropski svet kot institucija naj bi namreč v skladu s členom 265 PDEU moral oblikovati svoje stališče v dveh mesecih od poziva k ukrepanju. Tako naj bi bilo z njegovim odgovorom z dne 24. junija 2019, ki je bil tožeči stranki poslan zaradi poziva k ukrepanju, odpravljeno nedelovanje, ki ga zatrjuje tožeča stranka.

18

Drugič, Evropski svet meni, da ker mu s Pogodbo EU in Pogodbo DEU ni podeljena pristojnost v tem smislu, mu v odgovor na poziv k ukrepanju ni bilo treba sprejeti ukrepa za izključitev predsednika vlade Češke republike iz pogajanj o VFO 2021/2027.

19

Tretjič, Evropski svet trdi, da tožeča stranka v tej zadevi ni imela niti pravnega interesa niti procesnega upravičenja na podlagi člena 265, tretji odstavek, PDEU.

20

Tožeča stranka meni, da je ta tožba dopustna.

21

Evropski svet naj bi namreč opustil ukrepanje, ker je bil predsednik vlade Češke republike, ki je bil domnevno v navzkrižju interesov, navzoč na zasedanju Evropskega sveta 20. junija 2019, na katerem se je obravnaval proračun Unije, kot je razvidno iz točke 4 dnevnega reda tega zasedanja. Vendar je po mnenju tožeče stranke Evropski svet dolžan ukrepati proti temu navzkrižju interesov predsednika vlade Češke republike glede na člen 325(1) PDEU in člen 61(1) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1).

22

Dalje, ker tožeča stranka meni, da se akt, katerega sprejetje je zahtevala od Evropskega sveta, da bi se odpravilo domnevno nedelovanje te institucije glede ukrepanja proti domnevnemu navzkrižju interesov predsednika vlade Češke republike, nanjo neposredno in posamično nanaša, trdi, da odgovor Evropskega sveta na poziv k ukrepanju ni bil prepričljiv, ker je bil protisloven in v njem ni bilo opredeljeno stališče te institucije. Poleg tega obžaluje, da generalni sekretar ni odgovoril na njeno zahtevo z dne 2. julija 2019, čeprav so bila po njenem mnenju potrebna pojasnila glede stališča Evropskega sveta.

23

Nazadnje, tožeča stranka v stališču glede ugovora nedopustnosti navaja novo dejstvo, ki je po njenem mnenju odločilno za izid te tožbe, in sicer to, da je Ústavní soud (ustavno sodišče, Češka republika), ki je odločalo na občni seji, 11. februarja 2020 sprejelo sodbo v zadevi Pl. ÚS 4/2017, ki se je nanašala posebej na vprašanje podobnega navzkrižja interesov, kot ga tožeča stranka graja v obravnavani zadevi. Poleg tega naj bi bilo toliko bolj pomembno, da ji Splošno sodišče v obravnavani zadevi prizna procesno upravičenje, prvič, ker ima mandat nacionalnega predstavnika v senatu Češke republike, ki pomeni, da lahko izvaja nadzor nad predsednikom vlade svoje države članice, in drugič, ker je po vložitvi te tožbe tako kot člani Evropskega parlamenta prejela grožnje s smrtjo in bila sama predmet kampanje blatenja.

24

Uvodoma je treba spomniti, da člen 265, prvi odstavek, PDEU določa, da če Parlament, Evropski svet, Svet, Evropska komisija, Evropska centralna banka ali organ, urad ali agencija Unije z opustitvijo ukrepanja krši Pogodbi, lahko države članice in druge institucije Unije pri Sodišču Evropske unije vložijo tožbo za ugotovitev kršitve.

25

Člen 265, tretji odstavek, PDEU poleg tega določa, da se lahko fizične ali pravne osebe pod enakimi pogoji pritožijo pri Sodišču Evropske unije glede tega, da neka institucija, organ, urad ali agencija Unije nanje ni naslovila nobenega drugega akta razen priporočila ali mnenja. Iz besedila zadnjenavedene določbe vseeno izhaja, da mora fizična ali pravna oseba, da bi bila njena tožba zaradi nedelovanja dopustna, dokazati, da je v enakem ali podobnem pravnem položaju kot morebitni naslovnik pravnega akta, ki naj bi ga tožena institucija morala sprejeti v zvezi z njim (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 1982, Bethell/Komisija, 246/81, EU:C:1982:224, točki 15 in 16, ter sklepa z dne 23. maja 1990, Asia Motor France/Komisija, C‑72/90, EU:C:1990:230, točke od 10 do 12, in z dne 23. januarja 1991, Prodifarma/Komisija, T‑3/90, EU:T:1991:2, točka 35). Povedano drugače, navedena fizična ali pravna oseba mora dokazati, da bi bila naslovnica akta, ki naj ga tožena institucija domnevno ne bi sprejela v zvezi z njo, ali da bi se navedeni akt nanjo neposredno in posamično nanašal podobno kot na naslovnika takega akta (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 1996, T. Port, C‑68/95, EU:C:1996:452, točka 59, in z dne 15. septembra 1998, Gestevisión Telecinco/Komisija, T‑95/96, EU:T:1998:206, točka 58).

26

Poleg tega mora taka fizična ali pravna oseba dokazati pravni interes na podlagi člena 265 PDEU, katerega obstoj predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, od izida te tožbe osebno korist (sodbe z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42; z dne 17. aprila 2008, Flaherty in drugi/Komisija, C‑373/06 P, C‑379/06 P in C‑382/06 P, EU:C:2008:230, točka 25, in z dne 4. junija 2015, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:356, točka 25). Pravnega interesa pa ni, če tožeča stranka z ugodnim izidom tožbe ne bi nikakor prejela zadoščenja (glej sodbo z dne 23. novembra 2017, Bionorica in Diapharm/Komisija, C‑596/15 P in C‑597/15 P, EU:C:2017:886, točka 85 in navedena sodna praksa).

27

V obravnavani zadevi je treba na eni strani ugotoviti, da akt, katerega sprejetje tožeča stranka zahteva od Evropskega sveta, in sicer izključitev predsednika vlade Češke republike iz zasedanj te institucije v zvezi s pogajanji o finančni perspektivi, ne bi bil akt, ki bi ga Evropski svet naslovil na tožečo stranko, temveč odločba te institucije, katere naslovnik bi bil navedeni predsednik vlade. Tako tudi če se tožeča stranka sklicuje na svoj status člana nacionalnega predstavništva zadevne države članice, v tem primeru senata Češke republike, da bi delovala v splošnem interesu, ostaja dejstvo, da sodna praksa iz točk 25 in 26 zgoraj, nasprotno, od nje v zvezi z dokazovanjem pravnega interesa zahteva, da dokaže obstoječ in dejanski osebni interes za ugotovitev zatrjevanega nedelovanja Evropskega sveta. Poleg tega vsekakor pogoj iz člena 265, tretji odstavek, PDEU v zvezi s procesnim upravičenjem in tem, da se fizična ali pravna oseba pritoži nad zaprošeno institucijo, da ta nanjo ni naslovila drugega akta razen priporočila ali mnenja, katerega naslovnik bi bila ali ki bi se nanjo neposredno in posamično nanašalo, očitno ni izpolnjen v primeru tožeče stranke, ker so se, nasprotno, ukrepi, za katere je bil zaprošen Evropski svet, nanašali na tretjo osebo (glej v tem smislu sklepa z dne 23. januarja 1991, Prodifarma/Komisija, T‑3/90, EU:T:1991:2, točka 37, in z dne 26. novembra 1996, Kuchlenz-Winter/Svet, T‑167/95, EU:T:1996:172, točka 20).

28

Na drugi strani je v skladu s členom 265, drugi odstavek, PDEU taka tožba dopustna le, če je bila zadevna institucija, organ, urad ali agencija predhodno pozvana k ukrepanju. Vendar iz istega odstavka izhaja, da je le, če v dveh mesecih po pozivu k ukrepanju zadevna institucija, organ, urad ali agencija ne oblikuje svojega stališča, tožbo mogoče vložiti v nadaljnjem roku.

29

V zvezi s tem je treba spomniti, da se ta določba nanaša na nedelovanje zaradi opustitve sprejetja odločitve ali oblikovanja stališča tožene institucije (sodbe z dne 13. julija 1971, Deutscher Komponistenverband/Komisija, 8/71, EU:C:1971:82, točka 2; z dne 19. novembra 2013, Komisija/Svet, C‑196/12, EU:C:2013:753, točka 22, in z dne 23. novembra 2017, Bionorica in Diapharm/Komisija, C‑596/15 P in C‑597/15 P, EU:C:2017:886, točka 52). Tako pogoji za dopustnost tožbe zaradi nedelovanja, določeni v členu 265 PDEU, načeloma niso izpolnjeni, kadar je institucija, ki je bila pozvana k ukrepanju, pred vložitvijo tožbe oblikovala stališče o tem pozivu (sodbi z dne 1. aprila 1993, Pesqueras Echebastar/Komisija, C‑25/91, EU:C:1993:131, točka 11, in z dne 21. julija 2016Nutria/Komisija, T‑832/14, neobjavljena, EU:T:2016:428, točka 45).

30

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da se člen 265 PDEU nanaša na nedelovanje zaradi opustitve sprejetja odločitve ali oblikovanja stališča, in ne na to, da je bil sprejet akt, ki ni tisti, ki bi ga zadevne osebe želele ali ocenile za potrebnega (sodba z dne 21. julija 2016, Nutria/Komisija, T‑832/14, neobjavljena, EU:T:2016:428, točka 46; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 1. aprila 1993, Pesqueras Echebastar/Komisija, C‑25/91, EU:C:1993:131, točka 12 in navedena sodna praksa).

31

Kadar torej institucija ob navedbi pojasnil zavrne ukrepanje v skladu s takim pozivom, to pomeni stališče, s katerim se odpravlja nedelovanje, in taka zavrnitev, ki je tako podrobno izražena, je potem izpodbojni akt na podlagi člena 263 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 1988, Asteris in drugi/Komisija, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, EU:C:1988:199, točki 32 in 33, in sklep z dne 7. decembra 2017, Techniplan/Komisija, T‑853/16, neobjavljen, EU:T:2017:928, točka 20).

32

V obravnavani zadevi tožeča stranka, čeprav ji je Evropski svet 24. junija 2019 jasno navedel razloge, iz katerih ni mogel ukrepati v zahtevani smeri, ni nameravala vložiti te tožbe na podlagi člena 263 PDEU, da bi dosegla razglasitev ničnosti odločitve Evropskega sveta, ki jo je tako vseboval njegov dopis z dne 24. junija 2019, in sicer da ne bo ukrepal v smeri, priporočeni v pozivu k ukrepanju. V okviru take ničnostne tožbe pa bi lahko tožeča stranka glede na okoliščine, če bi lahko dokazala procesno upravičenje zoper tako odločitev, izpodbijala razloge, ki jih je Evropski svet navedel za utemeljitev svoje odločitve, da predsednika vlade Češke republike ne izključi iz spornih zasedanj te institucije.

33

V zvezi s tem okoliščina, da je tožeča stranka v dopisu z dne 2. julija 2019 zaprosila za dodatna pojasnila Evropskega sveta o obsegu njegovega dopisa z dne 24. julija 2019, s katerim je ta odgovoril na poziv k ukrepanju in katerega vsebino je kritizirala, ne vpliva na dopustnost te tožbe, kot je bila preučena v točkah od 28 do 32 zgoraj. Čeprav bi bile kritike, ki jih je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 2. julija 2019, lahko po potrebi predstavljene v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, je treba namreč ugotoviti, da tožeča stranka Evropskega sveta v navedenem dopisu vseeno ni znova pozvala k ukrepanju v določeni smeri v smislu člena 265, drugi odstavek, PDEU. Zato navedenega dopisa ni mogoče šteti za nov poziv k ukrepanju, v zvezi s katerim Evropski svet pozneje ni ukrepal.

34

Poleg tega in vsekakor je treba v zvezi z vprašanjem, ali – v obravnavani zadevi in kot Evropski svet trdi v ugovoru nedopustnosti – tej instituciji ni bila naložena nobena obveznost glede ukrepov, za katere je tožeča stranka zaprosila v pozivu k ukrepanju, ker ta institucija ni pristojna za sprejetje navedenih ukrepov, spomniti, da to vprašanje ne spada med pogoje za dopustnost tožbe zaradi nedelovanja, temveč je vprašanje, ki ga je treba preučiti v okviru utemeljenosti. Splošno sodišče mora namreč prav zaradi odločitve o utemeljenosti predlogov za ugotovitev nedelovanja preveriti, ali je ob pozivu k ukrepanju, naslovljenem na zadevno institucijo, v smislu člena 265, drugi odstavek, PDEU ta institucija imela obveznost ukrepanja v smeri, ki jo je tožeča stranka priporočila v pozivu k ukrepanju (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 2011, Ryanair/Komisija, T‑442/07, neobjavljena, EU:T:2011:547, točki 27 in 28).

35

Vendar je treba v obravnavani zadevi neodvisno od utemeljenosti trditev o korupciji, ki jih je tožeča stranka izrazila v zvezi z voditeljem vlade Češke republike, in sodbe, ki jo je sprejelo Ústavní soud (ustavno sodišče), ugotoviti, da – kot trdi Evropski svet – ta institucija nima nobenega manevrskega prostora pri uporabi člena 15(2) PEU, kadar voditelje držav ali vlad držav članic povabi na zasedanja Evropskega sveta. Ker ta določba ne vsebuje pojasnila v zvezi s tem, jo je namreč treba razlagati tako, da izhaja iz predpostavke, da so države članice odgovorne za sprejetje nacionalnih ukrepov, vključno z ustavnimi, s katerimi je mogoče ugotoviti, ali jih morajo na zasedanjih te institucije zastopati njihovi voditelji držav ali njihovi voditelji vlad, in če da, ali obstajajo razlogi, zaradi katerih eden od njiju ne more zastopati svoje države članice v Evropskem svetu.

36

Ta ugotovitev toliko bolj velja, ker je – ne da bi to po potrebi posegalo v postopek iz člena 7 PEU, če ne obstajajo nacionalni ukrepi, s katerimi bi se lahko preprečilo vsako očitno navzkrižje interesov pri zastopanju države članice, ali ukrepi iz členov 258 in 259 PDEU v zvezi s plačili sektorske politike, ki bi bila sporno izvedena v imenu in za račun Unije – razdelitev pristojnosti znotraj države članice zaščitena s členom 4(2) PEU, v skladu s katerim je Unija zavezana spoštovati nacionalno identiteto držav članic, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami (glej sodbo z dne 18. junija 2020, Porin kaupunki, C‑328/19, EU:C:2020:483, točka 46 in navedena sodna praksa).

37

Tako morajo za namene člena 15(2) PEU le države članice na podlagi svojih nacionalnih ustavnih pravil ugotoviti, ali jih morajo v okviru različnih dejavnosti Evropskega sveta zastopati njihovi voditelji držav ali njihovi voditelji vlad. Zato je očitno, da Evropski svet s tem, da je zavrnil ukrepanje na podlagi poziva k ukrepanju, in neodvisno od tega, ali je z vidika člena 325(1) PDEU in člena 61(1) Uredbe 2018/1046 predstavnik Češke republike v tej instituciji v navzkrižju interesov, v obravnavani zadevi nikakor ni kršil člena 265, tretji odstavek, PDEU.

38

Poleg tega je treba v zvezi s trditvami o domnevnem navzkrižju interesov predsednika vlade Češke republike spomniti, da zakonitost plačil, ki jih Unija v okviru dodeljenih sredstev v svojem imenu in za svoj račun izvede v državah članicah, spada na področje uporabe zakonodaje Unije, ki se uporablja za navedena sredstva, in pogojev, ki jih določa, kot so na primer tisti, ki so predmet zadeve T‑76/20, Češka republika/Komisija, v kateri postopek pred Splošnim sodiščem še poteka.

39

Glede na vse zgornje preudarke je treba sprejeti ugovor nedopustnosti, ki ga je podal Evropski svet, in posledično tožbo zavreči kot nedopustno in vsekakor zavrniti kot očitno brez pravne podlage, pri čemer je treba v odgovor na trditve tožeče stranke o domnevnem odrekanju sodnega varstva, če bi bila njena tožba zavržena kot nedopustna, čeprav je tožeča stranka član nacionalnega parlamenta in prejema grožnje zoper svojo telesno celovitost, poudariti, da namen člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni spremeniti sistem sodnega nadzora, ki ga določata Pogodbi (sodba z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 97, in sklep z dne 28. februarja 2017, NF/Evropski svet, T‑192/16, EU:T:2017:128, točka 74).

40

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V skladu s predlogom Evropskega sveta se tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

sklenilo: