1

Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), pri Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) je s sklepom z dne 15. junija 2018 tožečo stranko, kandidatko za delovno mesto pogodbenega uslužbenca v ESZD, obvestil, da ne izpolnjuje vseh pogojev za zaposlitev iz člena 82 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) in da je ni mogoče zaposliti kot pogodbene uslužbenke. ESZD je tožeči stranki ta sklep poslala na njen osebni elektronski naslov 15. junija 2018.

2

Tožeča stranka je 14. septembra 2018 zoper ta sklep vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi). Navedena pritožba je bila vložena elektronsko, s službenega elektronskega naslova svetovalca tožeče stranke, pri čemer je bila kopija poslana na osebni elektronski naslov tožeče stranke.

3

OPSP pri ESZD je s sklepom z dne 14. januarja 2019 pritožbo tožeče stranke zavrnil. ESZD je ta sklep poslala tožeči stranki in njenemu svetovalcu, najprej 14. januarja 2019 ob 17.46 prek programa Ares, sistema za upravljanje dokumentov, ki omogoča pošiljanje elektronskih sporočil naslovnikom, ki niso člani osebja ESZD, ter nato isti dan ob 17.52 in 18.05 po elektronski pošti.

4

Tožeča stranka je 15. januarja 2019 ob 8.40 svojemu svetovalcu poslala elektronsko sporočilo v zvezi s tem sklepom z istega elektronskega naslova, ki ga je ESZD uporabila za pošiljanje navedenega sklepa in sklepa z dne 15. junija 2018.

5

ESZD je tožečo stranko po elektronski pošti večkrat zaprosila za potrditev prejema tega sklepa, in sicer 14. januarja 2019 ob 17.52 in ob 18.05 ter nato še 22. januarja 2019. Na ti prošnji ni prejela odgovora.

6

Tožeča stranka je 25. aprila 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

7

ESZD je 16. septembra 2019 vložila odgovor na tožbo.

8

S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 17. oktobra 2019 je bila ta zadeva dodeljena novi sodnici poročevalki, ki je zasedala v osmem senatu.

9

Tožeča stranka je 5. novembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko.

10

ESZD je 24. januarja 2020 vložila dupliko.

11

Splošno sodišče (osmi senat) je 14. februarja 2020 na predlog sodnice poročevalke in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča strankama postavilo pisna vprašanja in ju pozvalo, naj nanje pisno odgovorita.

12

Stranki sta odgovore na vprašanja Splošnega sodišča predložili 2. marca 2020.

13

Splošno sodišče je 21. aprila 2020 na predlog predsednika Splošnega sodišča na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

14

Tožeča stranka je 28. aprila 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se opravi obravnava. ESZD v roku, ki ji je bil določen, ni zavzela stališča glede obravnave.

15

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

ESZD Splošnemu sodišču predlaga, naj:

17

ESZD v dupliki poleg tega trdi, da je tožba nedopustna zaradi prepozne vložitve.

18

V skladu s členom 126 Poslovnika lahko Splošno sodišče, če je tožba očitno nedopustna, na predlog sodnika poročevalca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek. V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek, in to tudi če je tožeča stranka Splošnemu sodišču predlagala, naj opravi obravnavo (glej v tem smislu sklepa z dne 24. septembra 2008, Van Neyghem/Komisija, T‑105/08 P, EU:T:2008:402, točka 21, in z dne 2. decembra 2010, Apostolov/Komisija, T‑73/10 P, EU:T:2010:495, točka 11).

19

ESZD v dupliki – ne da bi formalno podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika – prvič trdi, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen 14. januarja 2019 ter da je trimesečni rok za vložitev tožbe v skladu s členom 91(3) Kadrovskih predpisov, podaljšan zaradi oddaljenosti za deset dni, zato začel teči 14. januarja 2019 in se je iztekel 24. aprila 2019. Tožba, vložena 25. aprila 2019, naj bi bila zato nedopustna, ker je bila vložena prepozno.

20

Spomniti je treba, da mora biti v skladu s členom 91(3) Kadrovskih predpisov tožba pri Splošnem sodišču vložena v treh mesecih od dneva uradnega obvestila o odločitvi, sprejeti kot odgovor na pritožbo. V skladu s členom 60 Poslovnika se „[p]rocesni roki zaradi oddaljenosti […] podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni“.

21

Na prvem mestu, zavrniti je treba trditev tožeče stranke, v skladu s katero je razlog za nedopustnost, ki ga je ESZD navedla v dupliki, nov razlog, ki je v skladu s členom 84 Poslovnika nedopusten.

22

V skladu z ustaljeno sodno prakso sta namreč roka za vložitev pritožbe in tožbe, določena v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, roka kogentnega prava ter nista predmet diskrecije strank in sodišča, ki mora preveriti, tudi po uradni dolžnosti, ali sta bila upoštevana. Ta roka izpolnjujeta zahtevo po pravni varnosti in potrebo po preprečevanju vsakršne diskriminacije ali samovoljne obravnave pri izvajanju sodne oblasti (sodbi z dne 7. julija 1971, Müllers/ESO, 79/70, EU:C:1971:79, točka 18, in z dne 30. januarja 2013, Wahlström/Frontex, F‑87/11, EU:F:2013:10, točka 32; glej tudi sklep z dne 14. januarja 2014, Lebedef/Komisija, F‑60/13, EU:F:2014:6, točka 36 in navedena sodna praksa).

23

Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da tožeča stranka v tožbi ne zanika, da je izpodbijani sklep v njen poštni predal in poštni predal njenega svetovalca prispel 14. januarja 2019. Tako v tožbi navaja, da je „OPSP pri ESZD […] 14. januarja 2019 tožečo stranko in njenega svetovalca uradno obvestil o odločitvi glede pritožbe, vložene 14. septembra 2018“. Tožeča stranka v stališču, v katerem je odgovorila na vprašanja Splošnega sodišča, trdi, da „[gre] pri tem […] le za informacijo o datumu, ki je naveden na samem sklepu […], in nikakor ne za informacijo o prejemu tega sklepa in seznanitvi z njim“. Vendar tožeča stranka v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča, s katerim jo je to pozvalo, naj „pojasni, na kateri datum in po kateri poti je prejela [izpodbijani sklep]“, trdi, da ji je bil ta sklep „poslan po elektronski pošti […] 14. januarja 2019 ob 18.04.43“.

24

ESZD meni tudi, da je bila tožeča stranka o izpodbijanem sklepu veljavno uradno obveščena 14. januarja 2019, tako da se je rok za vložitev tožbe iztekel 24. aprila 2019, medtem ko tožeča stranka v stališču v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča trdi, da se je rok iztekel 25. aprila 2019, to je na dan vložitve tožbe. Tožeča stranka namreč meni, da „[č]e želimo, da [člen 58(1)(a) Poslovnika] učinkuje in dobi ves svoj pomen, je treba iz njega sklepati, da se za izračun roka za vložitev tožbe šteje, da je bilo dejanje opravljeno dan po dnevu, ko je bil akt poslan uradniku“, in da je „[v] obravnavani zadevi […] zato prvi ustrezen dan 15. januar 2019, in ne 14. januar 2019“.

25

Tožeča stranka v stališču v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča poudarja, da njen izračun roka za vložitev tožbe temelji na napaki pri razlagi člena 58(1) Poslovnika.

26

Člen 58(1)(a) Poslovnika na eni strani določa, da „če se rok, določen po dnevih, tednih, mesecih […], računa od takrat, ko nastopi neko dejstvo ali se opravi neko dejanje, se dan, ko je dejstvo nastopilo ali je bilo dejanje opravljeno, ne všteva v rok“. Člen 58(1)(b) Poslovnika na drugi strani določa, da se „rok, določen po tednih, mesecih […], […] izteče s pretekom tistega dne v zadnjem tednu, mesecu […], ki se po imenu ali številki ujema z dnem, ko je nastopilo dejstvo ali je bilo opravljeno dejanje, od katerega je začel rok teči“.

27

Iz sodne prakse, ki jo je Sodišče določilo v sodbi z dne 15. januarja 1987, Misset/Svet (152/85, EU:C:1987:10, točki 7 in 8), izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni protislovja med členom 58(1)(a) in členom 58(1)(b) Poslovnika. Seveda začne rok teči šele s pretekom dneva uradnega obvestila. To ne spremeni dejstva, da če je rok za vložitev tožbe izražen v mesecih, se ta rok izteče s pretekom tistega dne v mesecu, navedenem v roku, ki se po številki ujema z dnem uradnega obvestila (sklep z dne 12. maja 2009, CHEMK in KF/Svet in Komisija, T‑190/08, neobjavljen, EU:T:2009:154, točka 21).

28

Če je bila v obravnavani zadevi tožeča stranka o izpodbijanem sklepu veljavno uradno obveščena 14. januarja 2019, bi trimesečni rok za vložitev tožbe začel teči 15. januarja ob 00.00 in se iztekel 14. aprila ob polnoči. Rok za vložitev tožbe, podaljšan zaradi oddaljenosti za deset dni, bi se torej iztekel 24. aprila ob polnoči. Iz tega bi sledilo, da je tožba, ki je bila vložena 25. aprila 2019, prepozna.

29

Na tretjem mestu, preučiti je torej treba, ali je dokazano, da je bila tožeča stranka o izpodbijanem sklepu veljavno uradno obveščena 14. januarja 2019.

30

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka v primeru, da se je zmotila pri izračunu roka za vložitev tožbe, zanika, da je bila veljavno uradno obveščena 14. januarja 2019. Po mnenju tožeče stranke bi moral biti za datum uradnega obvestila odločilen trenutek, ko se je seznanila z izpodbijanim sklepom, poslanim po elektronski pošti. Vendar naj bi se z zadevnim elektronskim sporočilom „verjetno“ seznanila šele 15. januarja 2019 zjutraj.

31

Poleg sodne prakse, navedene v točki 22 zgoraj, je treba spomniti, da mora stranka, ki se sklicuje na prekoračitev roka, in sicer v obravnavani zadevi ESZD, predložiti dokaz o datumu, ko je navedeni rok začel teči (sodba z dne 5. junija 1980, Belfiore/Komisija, 108/79, EU:C:1980:146, točka 7; glej tudi sodbo z dne 30. januarja 2013, Wahlström/Frontex, F‑87/11, EU:F:2013:10, točka 33 in navedena sodna praksa). Če ta v zvezi s tem ne more predložiti popolnega dokaza, mora dvom, ki ostaja glede trenutka, ko je rok za vložitev tožbe začel teči, koristiti tožeči stranki (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 1980, Belfiore/Komisija, 108/79, EU:C:1980:146, točka 7, in z dne 9. julija 2020, Komisija/HM, C‑70/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:544, točka 123).

32

Dokaz, da se je naslovnik sklepa lahko učinkovito seznanil s tem sklepom, lahko vseeno izhaja iz različnih okoliščin, natančneje, če se zadevna institucija ne opre samo na indice, ampak na dokaze, tudi tiste, ki jih predloži zainteresirana oseba, iz katerih je razvidno, da je kot naslovnik na elektronski naslov prejela elektronsko sporočilo ter da ga je povsem verjetno lahko odprla in se tako ustrezno seznanila s sklepom (glej v tem smislu sklep z dne 14. januarja 2014, Lebedef/Komisija, F‑60/13, EU:F:2014:6, točka 44). Iz sodne prakse namreč izhaja, da lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten sklep, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene (glej sodbo z dne 17. novembra 2016, Fedtke/EESO, T‑157/16 P, neobjavljena, EU:T:2016:666, točka 39 in navedena sodna praksa).

33

Glede na navedeno mora torej Splošno sodišče preveriti, ali je dokazano, da se rok za vložitev tožbe ni iztekel ob vložitvi tožbe v tej zadevi, in sicer 25. aprila 2019, kar bi sicer veljalo, če je bila tožeča stranka o izpodbijanem sklepu veljavno uradno obveščena 14. januarja 2019.

34

V zvezi s tem uradno obvestilo s priporočeno pošto s povratnico, kot je določeno v členu 26, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov, pomeni veljaven način uradne obvestitve. V obravnavani zadevi se je ESZD odločila, da ne uporabi tega načina. Vendar ta način ni edina možnost za uradne obvestitve o upravnih odločbah (glej v tem smislu sklepa z dne 16. decembra 2010, AG/Parlament, F‑25/10, EU:F:2010:171, točka 38, in z dne 14. januarja 2014, Lebedef/Komisija, F‑60/13, EU:F:2014:6, točka 42).

35

Zlasti kadar uprava sprejme vložitev pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov po elektronski pošti – v obravnavani zadevi s službenega elektronskega naslova svetovalca pritožnice, pri čemer je bila kopija poslana na osebni elektronski naslov pritožnice – ta uprava ob upoštevanju tega, da je zainteresirana oseba sama izbrala ta način komunikacije, v skladu z načelom vzporednosti oblik lahko zainteresirani osebi svoj odgovor sporoči tudi z elektronskim sporočilom, poslanim z elektronskega naslova OPSP ali iz programa za upravljanje elektronske pošte, v obravnavani zadevi programa Ares, na elektronska naslova navedene pritožnice in njenega svetovalca (glej v tem smislu sklep z dne 14. januarja 2014, Lebedef/Komisija, F‑60/13, EU:F:2014:6, točka 43).

36

Poleg tega iz načela zastopanja izhaja, da kadar pritožbo vloži v imenu osebe odvetnik, ki jo zastopa, uradno obvestilo o odgovoru, naslovljeno na tega odvetnika, velja kot uradno obvestilo tej osebi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 6. maja 2009, Sergio in drugi/Komisija, F‑137/07, EU:F:2009:46, točka 125).

37

Za veljavno uradno obvestitev o odločbi v smislu določb Kadrovskih predpisov je treba odločbo ne le sporočiti njenemu naslovniku, temveč mu tudi omogočiti, da se ta ustrezno seznani z njeno vsebino (sodba z dne 15. junija 1976, Jänsch/Komisija, 5/76, EU:C:1976:92, točka 10; glej tudi sodbo z dne 30. januarja 2013, Wahlström/Frontex, F‑87/11, EU:F:2013:10, točka 34 in navedena sodna praksa).

38

Ugotoviti je treba, da pošiljanje elektronskega sporočila samo po sebi ne zagotavlja, da ga bo naslovnik dejansko prejel. Elektronsko sporočilo lahko namreč ne prispe iz tehničnih razlogov. Poleg tega je mogoče, da tudi ko elektronsko sporočilo dejansko prispe k naslovniku, se to ne zgodi na isti dan, kot je bilo poslano (sodba z dne 8. oktobra 2008, Sogelma/EAR, T‑411/06, EU:T:2008:419, točka 77; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 28. novembra 2013, Gaumina/EIGE, T‑424/12, neobjavljena, EU:T:2013:617, točka 40, in z dne 7. decembra 2018, GE.CO.P./Komisija, T‑280/17, EU:T:2018:889, točka 51 (neobjavljena)).

39

V obravnavani zadevi je ESZD dokazala, da je izpodbijani sklep tožeči stranki in njenemu svetovalcu 14. januarja 2019 poslala hkrati po elektronski pošti in prek programa Ares.

40

Iz dokazov, ki jih je predložila ESZD, je razvidno tudi, da so njene službe za pošiljanje izpodbijanega sklepa za tožečo stranko uporabile isti elektronski naslov, kot je bil pred tem uporabljen za pošiljanje sklepa z dne 15. junija 2018, zoper katerega je tožeča stranka vložila pritožbo, in da niso storile napake pri zapisovanju navedenega naslova. Poleg tega je ESZD za svetovalca tožeče stranke uporabila isti elektronski naslov, s katerega je ta svetovalec v imenu tožeče stranke vložil pritožbo z dne 14. septembra 2018. Iz tega izhaja, da sta bila elektronska naslova, ki ju je ESZD uporabila za pošiljanje izpodbijanega sklepa, veljavna naslova.

41

Kot je bilo navedeno že v točki 23 zgoraj, tožeča stranka ne zanika, da je bil prejem izpodbijanega sklepa v obravnavani zadevi takojšen ter je torej sovpadal s pošiljanjem tega sklepa 14. januarja 2019 v njen poštni nabiralnik in poštni nabiralnik njenega svetovalca. Tako tožeča stranka v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča, s katerim jo je to pozvalo, naj „pojasni, na kateri datum in po kateri poti je prejela [izpodbijani sklep]“, trdi, da ji je bil ta sklep „poslan po elektronski pošti […] 14. januarja 2019 ob 18.04.43“.

42

V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 37 zgoraj, za veljavno uradno obvestitev o odločbi v smislu Kadrovskih predpisov ni potrebno, da se je njen naslovnik dejansko seznanil z njeno vsebino, temveč mu je moralo biti omogočeno, da se ustrezno seznani s to vsebino. V zvezi s tem so različne okoliščine lahko dokaz, da je naslovnik odločbe to ne le prejel, ampak se je lahko tudi ustrezno seznanil z njo (sklep z dne 14. januarja 2014, Lebedef/Komisija, F‑60/13, EU:F:2014:6, točka 44).

43

Sodišče za uslužbence je tako v sklepu z dne 14. januarja 2014, Lebedef/Komisija (F‑60/13, EU:F:2014:6, točke od 45 do 48), ugotovilo, da je dokazano, da je tožeča stranka lahko preverila svoj službeni poštni nabiralnik, da je prejela zadevno elektronsko sporočilo ter da ga je lahko odprla in se ustrezno seznanila z njim, tudi če se je odločila, da ga tisti trenutek ne bo odprla.

44

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je bil sklep OPSP pri ESZD z dne 15. junija 2018, zoper katerega je tožeča stranka vložila pritožbo, tej prav tako poslan po elektronski pošti na isti elektronski naslov. Ta elektronski naslov je tožeča stranka uporabila tudi, ko je 15. januarja 2019 ob 8.40 svojemu svetovalcu poslala elektronsko sporočilo, v katerem je navedla, da se je seznanila z izpodbijanim sklepom.

45

Listine, ki sta jih stranki predložili pred Splošnim sodiščem, torej dokazujejo, da se tožeča stranka ne le ne sklicuje na tehnične ovire pri prejemu ali pregledu zadevnih elektronskih sporočil ESZD, ampak da je tudi lahko preverila svoj osebni elektronski poštni nabiralnik ter da je, preden in potem ko je bil izpodbijani sklep poslan, ta poštni nabiralnik uporabila v okviru komunikacije z ESZD in svojim svetovalcem.

46

Iz tega sledi, da je ESZD predstavila dovolj dejanskih okoliščin, ki dokazujejo, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki in njenemu svetovalcu poslan 14. januarja 2019 in da je bilo tožeči stranki omogočeno, da se od tega datuma seznani z vsebino navedenega sklepa.

47

Natančneje, tožeča stranka ne izpodbija, da sta ona oziroma njen svetovalec imela možnost, da se z izpodbijanim sklepom seznanita 14. januarja 2019. Nasprotno, trdi, da ji ni mogoče očitati, da 14. januarja 2019 zvečer ni preverila svojega poštnega nabiralnika ali da se njen svetovalec isti večer ni odzval na to elektronsko sporočilo, s čimer priznava, da je taka možnost obstajala.

48

Nasprotno pa trdi, da se je „15. januarja zjutraj ob 8.40“„verjetno […] seznanila z elektronskim sporočilom (to je z delom oziroma zadnjo stranjo dokumenta), ki je bilo prejšnji večer poslano v njen zasebni elektronski poštni nabiralnik“.

49

Okoliščina, da tožeča stranka trdi, da se je verjetno dejansko seznanila z zadevnim elektronskim sporočilom šele 15. januarja 2019 zjutraj, vseeno ni, kot je bilo navedeno v točki 42 zgoraj, odločilna za določitev začetka roka. Iz odgovora tožeče stranke izhaja, da se je oprla na napačno razlago sodne prakse, v skladu s katero naj bi bil datum dejanske seznanitve z odločbo odločilen za določitev datuma uradne obvestitve. Kot pa je bilo navedeno v točki 42 zgoraj, za ustrezno uradno obvestitev o odločbi v smislu Kadrovskih predpisov ni potrebno, da se je njen naslovnik dejansko seznanil z njeno vsebino, temveč mu je moralo biti omogočeno, da se ustrezno seznani s to vsebino.

50

Če bi se sprejela utemeljitev tožeče stranke, bi se namreč s tem priznalo, da ima naslovnik, če se odločba pošlje brez zahteve po potrditvi prejema, pravico izbrati, na kateri datum mu je bilo omogočeno, da se ustrezno seznani z njeno vsebino (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2018, WL/ERCEA, T‑493/17, neobjavljena, EU:T:2018:852, točka 63). Načelo pravne varnosti pa nasprotuje temu, da je začetek rokov za vložitev tožbe predmet diskrecije ene od strank (sklep z dne 16. decembra 2010, AG/Parlament, F‑25/10, EU:F:2010:171, točka 51).

51

Ker tožeča stranka trdi, da ona oziroma njen svetovalec ob domnevni uradni obvestitvi, in sicer 14. januarja 2019 ob 18.05, nista imela nobene obveznosti, da preverita svoja poštna nabiralnika, je treba ugotoviti, da ne obstaja splošno veljaven časovni okvir, v katerem se lahko opravi veljavna uradna obvestitev o odločbi in zunaj katerega uradna obvestitev ni veljavna.

52

Prvič, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 37 zgoraj, je za uradno obvestitev odločujoča le okoliščina, da je naslovniku omogočeno, da se ustrezno seznani z vsebino odločbe, ki mu je bila poslana. V skladu s to opredelitvijo dejstvo, da je bila taka uradna obvestitev izvedena zjutraj, opoldne, zvečer ali celo ponoči, torej ni pomembno. Če je naslovniku omogočeno, da se ustrezno seznani z vsebino odločbe, ki mu je bila poslana pozno zvečer, je o odločbi uradno obveščen v tistem trenutku. Če je naslovniku omogočeno, da se z vsebino odločbe ustrezno seznani šele naslednji dan ali pozneje, je o odločbi uradno obveščen šele takrat.

53

Drugič, Splošno sodišče ugotavlja, da ne bi bilo z zahtevano pravno varnostjo mogoče določiti časovnih okvirov, v katerih bi se uradna obvestitev štela za veljavno, in izključiti drugih časovnih okvirov. Razpoložljivost morebitnih naslovnikov in njihova sposobnost povezave se namreč lahko zelo razlikujeta. V zvezi s tem je treba poudariti, da se je zakonodajalec odločil, da roke za vložitev tožbe izrazi v dneh, tednih in mesecih, in ne v urah, kar potrjuje, da zakonodajalec ne pripisuje pomena temu, da je uradna obvestitev opravljena v določenem časovnem okviru.

54

Tretjič, nedosledno bi bilo tudi določiti tak časovni okvir za uradno obvestitev po elektronski pošti, medtem ko se uradna obvestitev s priporočeno pošto načeloma lahko opravi v katerem koli trenutku dneva. Urnik za izročitev priporočene pošte je namreč odvisen predvsem od poštnih postopkov. Za povečanje možnosti, da bi bila priporočena pošta dejansko lahko izročena, dostave zgodaj zjutraj ali ob koncu dneva vsaj dandanes niso neobičajne. Vprašanje, ali je urnik primeren ali ne, ni odločilno za ugotovitev, ali je uradna obvestitev veljavna, če naslovnik prejme dokument, ki se vroča.

55

Glede tega iz člena 58(1)(b) Poslovnika izhaja, da v zvezi z akti, ki jih je treba vročiti, rok za vložitev tožbe začne teči s pretekom dneva uradne obvestitve, neodvisno od ure, ko je bil izpodbijani akt vročen (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 15. januarja 1987, Misset/Svet, 152/85, EU:C:1987:10, točka 7, in sklep z dne 11. junija 2020, GMPO/Komisija, C‑575/19 P, neobjavljen, EU:C:2020:448, točka 30).

56

Nazadnje in ob upoštevanju, da je v obravnavani zadevi prejem izpodbijanega sklepa dokazan (glej točko 23 ter točko 40 in naslednje zgoraj), bi bilo le z ovirami, povezanimi s položajem tožeče stranke in njenega svetovalca, ki bi jima preprečile, da se z izpodbijanim sklepom seznanita 14. januarja 2019 po njegovem prejemu, mogoče izpodbijati ugotovitev, da jima je bilo tudi omogočeno, da se tega dne ustrezno seznanita s tem sklepom. Ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jih je ESZD navedla v zvezi z uradno obvestitvijo tožeče stranke in njenega svetovalca o izpodbijanem sklepu po elektronski pošti in prek programa Ares, ter dejstva, da je v obravnavani zadevi prejem izpodbijanega sklepa dokazan, bi tožeča stranka torej morala navesti morebitne razloge, iz katerih se niti ona niti njen svetovalec nista mogla ustrezno seznaniti z izpodbijanim sklepom, prejetim 14. januarja 2019 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. novembra 2016, Fedtke/EESO, T‑157/16 P, neobjavljena, EU:T:2016:666, točka 41).

57

Vendar tožeča stranka ni navedla nobenega pojasnila v zvezi s tem, čeprav ji je Splošno sodišče postavilo vprašanja. Nasprotno, navedla je le, da se je z elektronskima sporočiloma ESZD „verjetno“ seznanila šele 15. januarja 2019 in da meni, da pred tem trenutkom ni bila zavezana preveriti svoj poštni nabiralnik. Poleg tega ni izpodbijala, da jo je takrat zastopal svetovalec, ki je elektronsko sporočilo ESZD prejel isti dan, to je 14. januarja 2019.

58

Zato in ob upoštevanju tega, kar je bilo navedeno v točkah 31 in 32 zgoraj, Splošno sodišče ugotavlja, da je treba glede na dokaze, ki jih je predložila ESZD, in ker tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je bilo njej in njenemu svetovalcu onemogočeno, da se ustrezno seznanita z elektronskima sporočiloma, prejetima 14. januarja 2019, skleniti, da je ESZD izpolnila zahtevo glede dokaznega bremena. Posledično je bilo dokazano, da je tožeča stranka ne le prejela izpodbijani sklep 14. januarja 2019, ampak da ji je bilo tudi omogočeno, da se tega dne s tem sklepom ustrezno seznani.

59

Ugotoviti je treba, da je bila tožeča stranka o izpodbijanem sklepu veljavno uradno obveščena v smislu sodne prakse, navedene v točki 37 zgoraj, 14. januarja 2019.

60

V teh okoliščinah je na podlagi načina izračuna roka, pojasnjenega v točkah od 26 do 28 zgoraj, tožba, vložena 25. aprila 2019, prepozna.

61

Iz tega sledi, da je treba tožbo zavreči kot očitno nedopustno.

62

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi ESZD naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

sklenilo: