1

Češka republika s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. septembra 2019, Češka republika/Komisija (T‑629/17, neobjavljena, EU:T:2019:596, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije C(2017) 4682 final z dne 6. julija 2017 o ukinitvi dela pomoči iz Evropskega socialnega sklada, namenjene za operativni program „Izobraževanje na področju konkurenčnosti“ v okviru ciljev „Konvergenca“ ter „Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje“ v Češki republiki, in dela pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, namenjene za operativna programa „Raziskave in razvoj za inovacije“ v okviru cilja „Konvergenca“ v Češki republiki ter „Tehnična pomoč“ v okviru ciljev „Konvergenca“ in „Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje“ v Češki republiki (v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Člen 1(a)(iv) Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 322), ki je bila razveljavljena z Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132), je določal:

„V tej direktivi:

3

V uvodni izjavi 25 Direktive 2004/18, ki je bila razveljavljena z Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65), vendar se v obravnavani zadevi uporablja ratione temporis, je bilo navedeno:

„Oddaja javnih naročil za nekatere avdiovizualne storitve na področju radiodifuzije bi morala omogočati upoštevanje vidikov kulturnega in družbenega pomena, zaradi katerih je uporaba pravil o javnih naročilih neustrezna. Zaradi tega je treba uveljaviti izjemo za javna naročila storitev v zvezi z nakupom, pripravo, produkcijo ali koprodukcijo vsakodnevnih oddaj in drugih pripravljalnih storitev – kot so tiste v zvezi s scenariji ali umetniškimi dejavnostmi, ki so potrebne za proizvodnjo oddaje – ter za naročila v zvezi s časom oddajanja. Vendar se ta izjema ne bi smela uporabljati za dobavo tehnične opreme, potrebne za produkcijo, koprodukcijo in oddajanje teh programov. Oddajanje naj ne bi bilo opredeljeno kot prenos in distribucija ob uporabi katere koli oblike elektronskega omrežja.“

4

Člen 16(b) Direktive 2004/18 določa:

„Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila storitev v zvezi s:

[…]

5

Člen 10(b) Direktive 2014/24 določa:

„Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila storitev za:

[…]

6

Dejansko stanje spora je predstavljeno v točkah od 1 do 6 izpodbijane sodbe. Za potrebe tega postopka ga je mogoče povzeti, kot sledi.

7

Evropska komisija je z odločbami C(2007) 5113 z dne 12. oktobra 2007, C(2007) 6920 z dne 27. decembra 2007 in C(2008) 5344 z dne 25. septembra 2008 sprejela operativni program „Izobraževanje na področju konkurenčnosti“, operativni program „Raziskave in razvoj za inovacije“ ter operativni program „Tehnična pomoč“, ki jih je Češka republika predložila v skladu s členom 32 Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (UL 2006, L 210, str. 25).

8

Komisija je med 14. in 16. aprilom 2014 opravila revizijo javnih naročil v zvezi s storitvami radiodifuzije, ki jih je Češka republika sofinancirala iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS) zlasti v okviru navedenih operativnih programov. Komisija je v revizijskem poročilu navedla, da so bila štiri od teh javnih naročil oddana neposredno, brez objave obvestila o javnem naročilu. Menila je, da taka neposredna oddaja ni dopustna, ker za navedena naročila ni mogoče uporabiti izključitve „v zvezi [z] nakupom, razvojem, produkcijo ali koprodukcijo programskega materiala[, namenjenega radiodifuznemu oddajanju, s strani] radijskih ali televizijskih postaj“ iz člena 16(b) Direktive 2004/18 (v nadaljevanju: sporna izključitev). Natančneje, zadevna štiri naročila sta oddali ministrstvo za regionalni razvoj ter ministrstvo za šolstvo, mladino in šport, čeprav je po mnenju Komisije ta izključitev veljala le za naročnike, ki so radiodifuzne organizacije.

9

Po postopku finančnega popravka, ki ga je Komisija začela 17. junija 2016 in v okviru katerega je Češka republika navedla, da se sporna izključitev ne uporablja samo za radiotelevizijske organizacije, ampak tudi za vse naročnike, je Komisija sprejela sporni sklep in ukinila del pomoči iz ESS, namenjene za operativni program „Izobraževanje na področju konkurenčnosti“ v okviru ciljev „Konvergenca“ in„Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje“ v Češki republiki, in del pomoči iz ESRR, namenjene za operativna programa „Raziskave in razvoj za inovacije“ v okviru cilja „Konvergenca“ v Češki republiki ter „Tehnična pomoč“ v okviru ciljev „Konvergenca“ in „Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje“ v Češki republiki. Komisija je s spornim sklepom sprejela finančne popravke v zvezi s Češko republiko.

10

Češka republika je 18. septembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa. Komisija je Splošnemu sodišču predlagala, naj to tožbo zavrne kot neutemeljeno. Republika Poljska je v postopku pred Splošnim sodiščem intervenirala v podporo predlogom Češke republike.

11

Češka republika je v utemeljitev svoje tožbe na prvi stopnji navedla en tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 99(1)(a) Uredbe št. 1083/2006 v povezavi s členom 16(b) Direktive 2004/18. Češka republika je zlasti trdila, da je bila neposredna oddaja spornih javnih naročil v skladu s členom 16(b) Direktive 2004/18 in da finančni popravki, ki jih je sprejela Komisija, zato niso bili utemeljeni. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi ta tožbeni razlog zavrnilo in s tem tožbo te države članice zavrnilo v celoti.

12

Češka republika Sodišču predlaga, naj:

13

Komisija Sodišču predlaga, naj:

14

Češka republika v okviru pritožbe navaja le en pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 16(b) Direktive 2004/18. S tem pritožbenim razlogom se želi dokazati, da uporaba sporne izključitve iz te določbe ni omejena zgolj na javna naročila storitev, ki jih oddajo radiodifuzne organizacije v vlogi naročnikov.

15

Edini pritožbeni razlog Češke republike vsebuje štiri sklope trditev, ki se nanašajo na zgodovino nastanka te določbe ter na njeno jezikovno, teleološko in sistematično razlago.

16

Z nizom trditev, ki se nanaša na zgodovino nastanka člena 16(b) Direktive 2004/18, Češka republika navaja, najprej, da se je predlog direktive Komisije o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev z dne 13. decembra 1990 (COM(1990) 372 final), ki je pripeljal do sprejetja Direktive 92/50, sicer res nanašal na izključitev zgolj v zvezi z nakupom programov, ki ga opravijo radiodifuzne organizacije, vendar se je z zakonodajnim postopkom obseg te izključitve razširil, da bi se zajeli tudi razvoj, produkcija ali koprodukcija s strani radiodifuznih organizacij. V takih primerih pa naj bi bila radiodifuzna organizacija ponudnik storitev razvoja, produkcije ali koprodukcije programov. Zato naj bi se člen 1(a)(iv) Direktive 92/50 uporabljal tudi za javna naročila, v katerih radiodifuzna organizacija ni naročnik, ampak njegov sopogodbenik.

17

Dalje, Češka republika trdi, da zakonodajni postopek, v katerem je bila sprejeta Direktiva 2004/18 in ki se je začel s tem, da je Komisija predstavila predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil blaga, storitev in gradenj z dne 11. julija 2000 (COM(2000) 275 final), dokazuje, da je zakonodajalec Unije pri opredelitvi sporne izključitve uvedel pojem programov, „namenjenih za radiodifuzijo“. Tako naj bi bil poudarek na predmetu naročila in njegovi uporabi, ne pa na osebi, ki v okviru navedenega naročila opravlja funkcijo naročnika.

18

Nazadnje, Češka republika trdi, da je Komisija v predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnem naročanju z dne 20. decembra 2011 (COM(2011) 896 final), ki je pripeljal do sprejetja Direktive 2014/24, predlagala, naj se sporna izključitev omeji na naročnike, ki so radiodifuzne organizacije. Po mnenju te države članice Komisija pri tem znova ni uspela, ker člen 10(b) Direktive 2014/24, kakor ga je sprejel zakonodajalec Unije, določa širšo izključitev, kot jo je predlagala Komisija, in ker ta izključitev ni povezana z osebo, ki opravlja funkcijo naročnika. Poleg tega Češka republika trdi, da je razlaga člena 10(b) Direktive 2014/24, ki jo je podalo Splošno sodišče v točki 73 izpodbijane sodbe, napačna.

19

Češka republika na podlagi tega sklepa, da izključitev iz člena 16(b) Direktive 2004/18, ki velja že skoraj 30 let, ni bila nikoli omejena zgolj na javna naročila, ki so jih radiodifuzne organizacije sklenile v vlogi naročnikov. Ta država članica meni, da je razlaga tega člena 16(b), ki jo je Splošno sodišče uporabilo v izpodbijani sodbi, zato v nasprotju s tem, kar izhaja iz zakonodajnega postopka, v katerem je bila sprejeta ta direktiva, in iz drugih zakonodajnih postopkov na tem področju, ter z namenom zakonodajalca Unije, izraženim v okviru navedenih postopkov.

20

Češka republika z nizom trditev, ki se nanaša na jezikovno razlago člena 16(b) Direktive 2004/18, navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni priznalo, da področje uporabe te določbe ni omejeno na javna naročila, ki jih sklenejo radiodifuzne organizacije, ki delujejo kot naročniki.

21

Ta država članica, ki opozarja, da je bilo v točki 41 izpodbijane sodbe priznano, da se izraz „s strani radijskih ali televizijskih postaj“ lahko nanaša tako na naročnika kot na predmet naročila in na oddajanje, Splošnemu sodišču po eni strani očita, da je v točkah 55 in 56 te sodbe štelo, da povezava med izrazom „radijske ali televizijske postaje“ in izrazom „programskega materiala[, namenjenega radiodifuznemu oddajanju]“ obstaja le v nemški različici ter da so druge jezikovne različice dvoumne in da zgolj ena jezikovna različica ne more biti podlaga za razlago zadevne določbe. Po mnenju navedene države članice druge različice, in sicer češka, grška, angleška, francoska, hrvaška, litovska, madžarska, nizozemska, poljska, romunska in slovaška, prav tako potrjujejo obstoj te povezave.

22

Po drugi strani pa naj sporna izključitev tudi ob predpostavki, da je bil izraz „s strani radijskih ali televizijskih postaj“ iz člena 16(b) Direktive 2004/18 resnično povezan z izrazom „nakup, razvoj, produkcija ali koprodukcija programskega materiala“, ne bi bila omejena na javna naročila, ki jih sklenejo radiodifuzne organizacije v vlogi naročnikov. V tej določbi naj namreč ne bi bilo izrecno navedeno, da mora biti radiodifuzna organizacija naročnik zadevnega javnega naročila. Če pa radiodifuzna organizacija razvija, producira ali koproducira programski material in zato opravlja storitev, po mnenju Češke republike ne more biti naročnik javnega naročila. Zato zadnjenavedena trdi, da je Splošno sodišče v točki 64 izpodbijane sodbe napačno zavrnilo njene trditve, na katere se ta točka sklicuje.

23

Češka republika z nizom trditev, ki se nanaša na teleološko razlago člena 16(b) Direktive 2004/18, navaja, prvič, da je Splošno sodišče v točki 57 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da uvodna izjava 25 Direktive 2004/18 njenih trditev, da se sporna izključitev nanaša le na javna naročila storitev v zvezi s programskim materialom, namenjenim oddajanju s strani radiodifuznih organizacij, ne glede na to, kdo je naročnik, ne potrjuje. Ta država članica poudarja, da v tej uvodni izjavi področje uporabe sporne izključitve ni razmejeno glede na identiteto naročnika, temveč glede na predmet naročila, in meni, da ta ugotovitev velja zato, ker radiodifuzne organizacije v tej uvodni izjavi niso navedene.

24

Drugič, po mnenju Češke republike je Splošno sodišče v točki 49 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da vključitev izraza „[namenjeni oddajanju]“ iz člena 16(b) Direktive 2004/18 ustreza volji zakonodajalca Unije, da „se izrecno sklicuje na javna naročila storitev, ki jih oddajo radiodifuzne organizacije v zvezi s programskim materialom, namenjenim radiodifuznemu oddajanju, v katerem koli elektronskem komunikacijskem omrežju, vključno z internetom“. Trdi, da tudi brez dodatka izraza „[namenjeni oddajanju]“ ta določba ne pušča nobenega dvoma o tem, da se programski material lahko oddaja prek katerega koli elektronskega omrežja, in meni, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da je ta ugotovitev v skladu z duhom zadnjega stavka uvodne izjave 25 Direktive 2004/18, in sicer, da je „[o]ddajanje […] opredeljeno kot prenos in distribucija ob uporabi katere koli oblike elektronskega omrežja“.

25

Tretjič, Češka republika meni, da je Splošno sodišče cilj sporne izključitve napačno ugotovilo na podlagi sodbe z dne 13. decembra 2007, Bayerischer Rundfunk in drugi (C‑337/06, EU:C:2007:786). Po eni strani naj bi se namreč zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, kot naj bi bilo razvidno iz njenih točk 2, 23 in 29, nanašala na vprašanje, ali so nemški javni organi za radiodifuzijo – glede na svoj način financiranja – naročniki v smislu Direktive 2004/18 in ali izključitev v zvezi s programskim materialom zajema tudi storitve čiščenja. Ta država članica trdi, da ugotovitve iz točke 62 navedene sodbe, v skladu s katerimi se je sporna izključitev nanašala na javna naročila, katerih predmet so bile storitve v zvezi s funkcijo javnih organov za radiodifuzijo, logično izhajajo iz dejstva, da je Sodišče čiščenje razlikovalo od oblikovanja programskega materiala in da se je Sodišče sklicevalo na javno naravo, ne da bi s tem nameravalo ustvariti nov pogoj za uporabo te izključitve.

26

Po drugi strani Češka republika trdi, da pojasnila Splošnega sodišča iz točk 38 in 39 izpodbijane sodbe – v skladu s katerimi sporna izključitev temelji na nalogi javne službe javnih organov za radiodifuzijo in za naročnike, ki take naloge javne službe ne opravljajo, ta izključitev ne velja – niso podprta s sodbo z dne 13. decembra 2007, Bayerischer Rundfunk in drugi (C‑337/06, EU:C:2007:786), čeprav se je treba opreti na ugotovitve iz te sodbe. Iz tega naj namreč ne bi izhajalo, da bi bilo treba nalogo javne službe javnih organov za radiodifuzijo, ki upravičuje sporno izključitev, varovati le, kadar je radiodifuzna organizacija naročnik. Sporna izključitev naj bi se torej uporabljala tudi za dejavnost radiodifuzne organizacije, ki deluje kot ponudnik programskega materiala, ne da bi bila pri tej dejavnosti naročnik.

27

Češka republika z nizom trditev, ki se nanaša na sistematično razlago člena 16(b) Direktive 2004/18, navaja, da je dejstvo, da je razlaga te določbe, ki jo je podalo Splošno sodišče, napačna, podprto s tem, da navedena določba vsebuje tudi neko drugo izključitev za naročila v zvezi z oddajnim časom. Glede teh naročil pa naj ne bi bilo nobenega dvoma, da radiodifuzna organizacija ne sme imeti statusa naročnika, ampak status ponudnika značilne storitve, in sicer svojega oddajnega časa. Ta država članica poudarja, da Splošno sodišče tega dejstva ne izpodbija, in v zvezi s tem napotuje na točko 61 izpodbijane sodbe.

28

Po mnenju Komisije je treba trditve, ki jih je Češka republika navedla v pritožbi, in pritožbo v celoti zavrniti.

29

Češka republika z nizom trditev v zvezi z jezikovno razlago člena 16(b) Direktive 2004/18, ki ga je treba preučiti na prvem mestu, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni priznalo, da besedilo te določbe sporne izključitve ne omejuje na javna naročila, ki jih sklenejo radiodifuzne organizacije, ki delujejo kot naročniki.

30

Prvič, v zvezi s trditvami, navedenimi v točki 21 te sodbe, je treba poudariti, da tudi ob predpostavki, da se lahko z nekaterimi jezikovnimi različicami člena 16(b) Direktive 2004/18, ki jih omenja Češka republika, potrdi jezikovna razlaga te določbe, ki jo je predlagala, tej državi članici ni uspelo dokazati, da se jezikovne različice navedene določbe ne razlikujejo, prav tako pa ji ni uspelo ovreči ugotovitve iz točke 41 izpodbijane sodbe, da se izraz „s strani radijskih ali televizijskih postaj“ lahko nanaša tako na „nakup, razvoj, produkcijo ali koprodukcijo programskega materiala“ kot na „oddajanje“.

31

Očitno je tudi, da je zakonodajalec Unije z vključitvijo izraza „[namenjeni oddajanju]“ v besedilo člena 16(b) Direktive 2004/18, ki je vir slovnične dvoumnosti, povzročil razlike v jezikovnih različicah te določbe. Nobena trditev, ki jo je v zvezi s tem predložila Češka republika, ne more ovreči dejstva, da se z uporabo tega izraza ni zagotovila nedvoumnost večine jezikovnih različic člena 16(b) Direktive 2004/18 s slovničnega vidika, kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 41 in od 52 do 54 izpodbijane sodbe.

32

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 77 do 79 sklepnih predlogov, navedenega izraza ni v bolgarski in slovenski različici te določbe, ta izpustitev pa povečuje razlike med različicami navedene določbe.

33

Splošno sodišče je torej v točki 55 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da je treba določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije (sodba z dne 6. junija 2018, Tarragó da Silveira, C‑250/17, EU:C:2018:398, točka 20 in navedena sodna praksa), ter da je treba določbo prava Unije v primeru razhajanj med njenimi jezikovnimi različicami razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2016, Ambisig, C‑46/15, EU:C:2016:530, točka 48 in navedena sodna praksa).

34

V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati tega, da je v točki 41 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba pri razlagi te določbe upoštevati cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je navedena določba, in njeno sobesedilo, niti tega, da je v točki 56 izpodbijane sodbe prišlo do ugotovitve, da je treba ob upoštevanju dvoumnosti različnih jezikovnih različic zadevne določbe trditve Češke republike, ki so se nanašale na besedilo te določbe, zavrniti kot neutemeljene.

35

Drugič, iz istih razlogov je treba ugotoviti, da zgolj s trditvami Češke republike, navedenimi v točki 22 te sodbe, v delu, v katerem temeljijo na eni od mogočih razlag besedila člena 16(b) Direktive 2004/18, ni mogoče ovreči ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 64 izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je to zavrnilo razlago te določbe, ki jo je predlagala ta država članica.

36

Možnost, da radiodifuzne organizacije prevzamejo vlogo ponudnika, nikakor ne vpliva na vprašanje, ali se sporna izključitev, kar zadeva naročnike, uporablja le za radiodifuzne organizacije.

37

Na drugem mestu je treba preučiti niz trditev Češke republike, ki se nanaša na zgodovino nastanka člena 16(b) Direktive 2004/18.

38

V zvezi s trditvijo, navedeno v točki 16 te sodbe, Češka republika ne izpodbija tega, da je prvotni predlog Komisije, ki je pripeljal do sprejetja Direktive 92/50, v delu, v katerem je zajemal izključitev glede nakupa programskega materiala s strani radiodifuznih organizacij, določal, da se ta izključitev omeji zgolj na naročila, katerih naročnik je radiodifuzna organizacija.

39

Kot pa pravilno trdi Komisija, so bile z amandmaji, do katerih je prišlo med tem zakonodajnim postopkom za spremembo prvotnega predloga Komisije in na katere se sklicuje ta država članica, natančno opredeljene in dopolnjene vrste storitev, ki so zajete s sporno izključitvijo. Vendar na podlagi take spremembe stvarnega področja uporabe te izključitve ni mogoče sklepati, da se je zaradi teh amandmajev povečal obseg subjektov, za katere se lahko navedena izključitev uporablja.

40

V zvezi s trditvijo iz točke 17 te sodbe, ki se nanaša na zakonodajni postopek, ki je pripeljal do sprejetja Direktive 2004/18, je treba poudariti, da spremembe opredelitve sporne izključitve niso bile izvedene za to, da bi se s tem izpostavilo merilo glede predmeta naročila in zapostavilo merilo, ki se nanaša na identiteto naročnika. Razlog za to, da je zakonodajalec Unije v besedilo te izključitve vključil izraz „[namenjeni oddajanju]“, je bila namreč potreba po prilagoditvi tehnološkemu napredku, to je širjenju oddajanja prek interneta, kar potrjuje zlasti zadnji stavek uvodne izjave 25 Direktive 2004/18.

41

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bila vključitev izraza „[namenjeni oddajanju]“ v člen 16(b) Direktive 2004/18 omenjena v priporočilu, ki ga je izdal Evropski parlament za drugo obravnavo o Skupnem stališču Sveta glede sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil blaga, storitev in gradenj z dne 19. junija 2003 (A5-0242/2003 final). V tem dokumentu je v zvezi z amandmajem 25 na straneh 24 in 25 „utemeljitev“ te vključitve opisana tako: „razvoj, produkcija ali koprodukcija s strani radiodifuznih organizacij in naročila za čas njihovega oddajanja so že izključeni s področja uporabe direktive iz razlogov, povezanih z ustvarjanjem in urejanjem. Namen tega amandmaja je pojasniti, da se bo ta izjema uporabljala tudi za dejavnosti radiodifuznih organizacij na področju interneta, in sicer iz istih razlogov.“

42

Ta vključitev je bila omenjena tudi v mnenju Komisije o spremembah, ki jih je Evropski parlament predlagal v skupnem stališču Sveta z dne 14. avgusta 2003 (COM(2003) 503 final). V tem dokumentu je v zvezi z amandmajem 25 na strani 4 navedeno, da „amandma glede na svojo utemeljitev spreminja člen 16(b), da bi bilo s tem pojasnjeno, da se mora izjema uporabljati tudi za radiodifuzne organizacije na področju interneta“.

43

Zato je Splošno sodišče v točki 49 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da dodatek izraza „[namenjeni oddajanju]“ v členu 16(b) Direktive 2004/18 ne odraža namena razširitve področja uporabe sporne izključitve na naročila, ki jih oddajo vsi naročniki v zvezi s programskim materialom, namenjenim oddajanju s strani radiodifuznih organizacij.

44

Na tretjem mestu, v zvezi z nizom trditev, ki se nanaša na teleološko razlago člena 16(b) Direktive 2004/18, je treba poudariti, da je treba trditve Češke republike, navedene v točki 24 te sodbe, iz razlogov, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 40 do 43 te sodbe, zavrniti.

45

Prav tako ni mogoče sprejeti trditev te države članice, ki so navedene v točkah 23, 25 in 26 te sodbe.

46

Ugotoviti je namreč treba, da je Splošno sodišče v točki 31 izpodbijane sodbe poudarilo, da člen 16(b) Direktive 2004/18 izključuje uporabo pravil o javnem naročanju za nekatere avdiovizualne storitve na področju radiodifuzije, da bi bili v skladu z uvodno izjavo 25 te direktive upoštevani preudarki kulturnega in družbenega pomena, zaradi katerih taka uporaba ni ustrezna. Čeprav je res, kot poudarja Češka republika, da v tej uvodni izjavi 25 radiodifuzne organizacije niso omenjene, pa ta okoliščina ne more niti ovreči niti potrditi razlage Splošnega sodišča.

47

Poleg tega, čeprav se okoliščine obravnavane zadeve razlikujejo od okoliščin, v katerih je bila izdana sodba z dne 13. decembra 2007, Bayerischer Rundfunk in drugi (C‑337/06, EU:C:2007:786), je Splošno sodišče v točkah od 35 do 38 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da iz te sodbe, zlasti iz njenih točk 62 in 64, izhaja, da je Sodišče zlasti ob upoštevanju navedene uvodne izjave 25 pojasnilo, da se izključitev iz uporabe direktive v zvezi z javnimi naročili storitev nanaša le na javna naročila, katerih predmet so storitve v zvezi z značilno nalogo radiodifuznih organizacij. Za javna naročila storitev, ki niso povezane z dejavnostmi opravljanja naloge javne službe – v pravem pomenu besede – javnih organov za radiodifuzijo, pa veljajo vsa pravila Unije.

48

Ugotoviti je treba, da je treba člen 16(b) Direktive 2004/18 razlagati ozko, ker pomeni odstopanje (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2017, Compania Naţională de Administrare a Infrastructurii Rutiere, C‑408/16, EU:C:2017:940, točka 45 in navedena sodna praksa). Sporno izključitev je treba torej razlagati tako, da se nanaša le na naročila, ki jih oddajajo radiodifuzne organizacije v vlogi naročnikov pri opravljanju svoje naloge javne službe.

49

Iz tega izhaja, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 39 izpodbijane sodbe potrdilo, da se sporna izključitev nanaša le na naročnike, ki so radiodifuzne organizacije, in v točki 57 te sodbe zavrnilo nasprotno trditev Češke republike, ni napačno uporabilo prava.

50

Nazadnje, na četrtem mestu, v zvezi z nizom trditev Češke republike iz točke 27 te sodbe, v okviru katerega ta izpodbija sistematično razlago člena 16(b) Direktive 2004/18, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, je treba ugotoviti, da ga ni mogoče sprejeti.

51

Splošno sodišče je namreč najprej v točki 59 izpodbijane sodbe ugotovilo – čemur Češka republika ne nasprotuje – da je izključitve iz tega člena 16 mogoče opredeliti glede na predmet zadevnih naročil, glede na identiteto njihovega ponudnika ali glede na – oboje – njihov predmet in pogoje, ki so neločljivo povezani z naročnikom. Zato je Splošno sodišče v točki 61 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da „nič ne izključuje tega, da bi bilo več naročil, na katera se nanaša isto besedilo člena 16 [te] direktive, opredeljenih različno, zlasti glede na njihov predmet, glede na njihovega naročnika oziroma glede na njihovega ponudnika“. V skladu s sistematično razlago je zato mogoče, da za namen uporabe člena 16(b) Direktive 2004/18 naročila, katerih predmet je oddajni čas, oddajo tako radiodifuzne organizacije kot drugi naročniki, medtem ko lahko naročila, katerih predmet je programski material, v skladu s ciljem sporne izključitve oddajo le radiodifuzne organizacije.

52

Dalje, navesti je treba, da Češka republika, kot ugotavlja Komisija, nikakor ne graja točk 50 in 51 izpodbijane sodbe, ki se nanašata na drug element, ki ga je treba upoštevati v okviru sistematične razlage člena 16(b) Direktive 2004/18. Iz tega izhaja, da so storitve, ki so predmet naročil, na katera se nanaša ta določba, prav tako zajete z izjemo, ki je v opombi št. 3 Priloge II B k tej direktivi v različici, ki je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 213/2008 z dne 28. novembra 2007 (UL 2008, L 74, str. ), in ki se nanaša na „pogodb[e] za nakup, razvoj, produkcijo ali koprodukcijo programov s strani radijskih ali televizijskih ustanov ter pogodb[e] za oddajanje programov“. Zaradi notranje skladnosti Direktive 2004/18 je treba šteti, da imata sporna izključitev in izključitev iz opombe št. 3 enak obseg. Formulacija navedene opombe št. 3 pa potrjuje, da lahko naročila, katerih predmet je oddajni čas, oddajo radiodifuzne organizacije in drugi naročniki, pri naročilih, katerih predmet je programski material, pa so zajete le radiodifuzne organizacije.

53

Nazadnje, ker nobena od strank ne izpodbija ugotovitve iz zadnjega stavka točke 73 izpodbijane sodbe, da se Direktiva 2014/24 za dejansko stanje spora ne uporablja rationae temporis, kot je Češka republika sama poudarila pred Splošnim sodiščem, je treba ugotoviti, da trditve, ki se nanašajo na določbe te direktive in na zakonodajni postopek, ki je pripeljal do njenega sprejetja, kot so tiste, ki so navedene v točki 18 te sodbe, ne morejo ovreči razlage člena 16(b) Direktive 2004/18, ki jo je Splošno sodišče sprejelo v obravnavani zadevi.

54

Ker so bile vse trditve, navedene v utemeljitev edinega pritožbenega razloga, zavrnjene, je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen in zavrniti tudi pritožbo.

55

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

56

Ker je Komisija predlagala, naj se Češki republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta z edinim pritožbenim razlogom ni uspela, se Češki republiki naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: