–

za Beeren- Wild-, Feinfrucht GmbH H. Nehm, Rechtsanwalt,

–

za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in F. Clotuche-Duvieusart, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 211(2) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, in popravek UL 2013, L 287, str. 90) (v nadaljevanju: Carinski zakonik Unije), ter člena 294(2) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1602/2000 z dne 24. julija 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 10, str. 51) (v nadaljevanju: Uredba št. 2454/93).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Beeren-, Wild-, Feinfrucht GmbH (v nadaljevanju: BWF) in Hauptzollamt Erfurt (glavni carinski urad v Erfurtu, Nemčija) (v nadaljevanju: carinski organ) glede obsega povratnega učinka dovoljenja za opustitev carin, izdanega družbi BWF za uvoz blaga iz naslova postopka posebne rabe.

3

Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307) je bila s 1. majem 2016 razveljavljena s Carinskim zakonikom Unije. Člen 21 Uredbe št. 2913/92 je določal:

„1.   Za ugodnejšo tarifno obravnavo, ki jo lahko ima določeno blago zaradi svoje narave ali posebnega namena, veljajo pogoji, določeni skladno s postopkom Odbora. […]

2.   Za izvajanje odstavka 1 izraz ,ugodnejša tarifna obravnava‘ pomeni znižanje ali začasno opustitev uvozne dajatve iz člena 4(10) in to celo v okviru tarifne kvote.“

4

Uredba št. 2454/93 je bila s 1. majem 2016 razveljavljena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/481 z dne 1. aprila 2016 (UL 2016, L 87, str. 24). Člen 292(1) Uredbe št. 2454/93 je določal:

„Pisno dovoljenje je podlaga za odobritev ugodnejše tarifne obravnave v skladu s členom 21 zakonika, če velja, da je blago predmet carinskega nadzora glede posebne uporabe.

Če se blago sprosti v prost[i] promet z znižano dajatvijo ali po stopnji nič zaradi posebne uporabe in veljavne določbe zahtevajo, da blago ostane pod carinskim nadzorom v skladu s členom 82 zakonika, je potrebno pisno dovoljenje za carinski nadzor glede posebne uporabe.“

5

Člen 294 te uredbe je določal:

„1.   Carinski organi lahko izdajo dovoljenje z veljavnostjo za nazaj.

Brez poseganja v odstavka 2 in 3 dovoljenje z veljavnostjo za nazaj začne veljati na dan vložitve zahtevka.

2.   Če zahtevek zadeva podaljšanje dovoljenja za isto vrsto operacije in blaga, se dovoljenje lahko odobri z učinkom za nazaj od dneva, ko je potekla veljavnost prvotnega dovoljenja.

3.   V izjemnih okoliščinah se veljavnost za nazaj lahko še podaljša, vendar ne več kakor za eno leto pred vložitvijo zahtevka, pod pogojem, da obstaja dokazana gospodarska potreba in:

6

Člen 211 Carinskega zakonika Unije, naslovljen „Dovoljenje“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Dovoljenje carinskih organov se zahteva, ko gre za:

[…]

Pogoji, pod katerimi se dovoli uporaba enega ali več postopkov iz prvega pododstavka […], so določeni v dovoljenju.

2.   Carinski organi podelijo dovoljenje z učinkom za nazaj, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

[…]“.

7

Člen 254 tega zakonika, naslovljen „Postopek posebne rabe“, v odstavku 1 določa:

„V okviru postopka posebne rabe se lahko blago zaradi njegove določene rabe sprosti v prosti promet z izvzetjem od dajatve ali po znižani stopnji dajatve.“

8

Člen 288 Carinskega zakonika Unije, naslovljen „Uporaba“, v odstavku 1 določa, da se tam našteti členi uporabljajo od 30. oktobra 2013, to je od datuma začetka veljavnosti tega zakonika, v skladu s členom 287 tega zakonika. V odstavku 2 tega člena 288 je določeno, da se členi, ki niso navedeni v odstavku 1 – med katerimi sta člena 211 in 254 navedenega zakonika – uporabljajo od 1. maja 2016.

9

Družba BWF predeluje in trži gobe, konzervirane v slanici, ki kot take niso primerne za uživanje in so namenjene konzervni industriji.

10

Družba BWF je imela v obdobju med 1. januarjem 2010 in 31. decembrom 2012 dovoljenje „za sprostitev v prosti promet za posebno rabo neunijskega blaga“, na podlagi katerega je to blago desetkrat uvozila, pri čemer je bila deležna opustitve carine.

11

Družba BWF je pozneje nadaljevala uvoz navedenega blaga, vendar ni zaprosila za podaljšanje tega dovoljenja. Pristojni organ je pri davčnem nadzoru ugotovil, da družba BWF nima več zahtevanega dovoljenja. Zato je družba BWF 9. januarja 2015 vložila zahtevek za podaljšanje dovoljenja, ki ga je imela do 31. decembra 2012.

12

Carinski organ je 14. januarja 2015 temu zahtevku delno ugodil. Na podlagi člena 294(1) Uredbe št. 2454/93 je tej družbi izdal novo dovoljenje z učinkom za nazaj od datuma vložitve zahtevka, in sicer 9. januarja 2015.

13

Družba BWF je 22. aprila 2015 s sklicevanjem na neugodne gospodarske razmere zaradi okrevanja, ki je v teku, predlagala, naj se retroaktivni učinek novega dovoljenja razširi na 1. januar 2013, ko je poteklo prvotno dovoljenje.

14

Carinski organ je z odločbo z dne 13. maja 2015 na podlagi člena 294(2) Uredbe št. 2454/93 ta zahtevek zavrnil. Menil je, da družba BWF prav tako ne more zahtevati uporabe odstavka 3 tega člena, ker je po eni strani z njim retroaktivni učinek dovoljenj razširjen le za obdobje, ki ne sme biti daljše od enega leta pred datumom vložitve zahtevka, po drugi strani pa družba BWF ni dokazala obstoja ekonomske potrebe. Poleg tega je menil, da družbi BWF, ki naj ne bi pravočasno predložila zahtevka za podaljšanje kljub informacijam v zvezi s tem, zaradi očitne malomarnosti ni treba priznati takega retroaktivnega učinka.

15

Ker je bil ugovor zoper to odločbo zavrnjen 6. aprila 2016, je družba BWF 3. maja 2016 pri predložitvenem sodišču vložila tožbo zoper to zavrnilno odločbo.

16

Družba BWF trdi, na eni strani, da bi bilo treba zakonitost odločbe carinskega organa z dne 6. aprila 2016 o nepodelitvi retroaktivnega dovoljenja za obdobje od 1. januarja 2013 do 8. januarja 2015 preučiti glede na člen 211 Carinskega zakonika Unije, ki se je začel uporabljati 1. maja 2016. Ta člen naj bi bil „preprosta“ postopkovna določba, ki naj bi jo bilo treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča uporabiti retroaktivno.

17

Na drugi strani, družba BWF trdi, da je carinski organ kršil člen 294(3) Uredbe št. 2454/93, ker naj bi, prvič, pri preučitvi zahtevka za podaljšanje dovoljenja na podlagi člena 294(2) te uredbe uporabil merilo „očitne malomarnosti“ iz točke (a) te določbe. Drugič, carinski organ naj bi napačno menil, da se časovna omejitev retroaktivnega učinka dovoljenj iz člena 294(3) navedene uredbe uporablja za zahtevke, vložene na podlagi odstavka 2 tega člena.

18

Carinski organ je 21. marca 2019 na podlagi člena 294(2) Uredbe št. 2454/93 sprejel novo odločbo o zavrnitvi zahtevka za dovoljenje z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2013. Ta odločba temelji na drugačnih razlogih od tistih iz prejšnjih odločb. Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da je bila navedena odločba sprejeta po tem, ko je bilo strankam v postopku v glavni stvari vročeno mnenje predložitvenega sodišča, da sta odločbi carinskega organa z dne 13. maja 2015 in 6. aprila 2016 nezakoniti (rechtswidrig), ker naj ta organ ne bi izvajal diskrecijske pravice, ki mu je podeljena s členom 294 te uredbe. Odločba carinskega organa z dne 21. marca 2019 naj bi bila tako popravljen upravni akt (korrigierter Verwaltungsakt).

19

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je treba na podlagi nacionalnega procesnega prava za tožbo, ki jo je 3. maja 2016 vložila družba BWF, šteti, da se nanaša na odločbo o zavrnitvi zahtevka za dovoljenje z učinkom za nazaj od 1. januarja 2013 z dne 21. marca 2019. Meni, da je rešitev spora, o katerem odloča, odvisna od tega, ali se člen 211 Carinskega zakonika Unije uporablja za ta spor, čeprav je bil zahtevek za dovoljenje z retroaktivnim učinkom vložen 9. januarja 2015, ko določbe tega člena na podlagi člena 288(2) Carinskega zakonika Unije še niso veljale.

20

To sodišče meni, da je člen 211 Carinskega zakonika Unije procesna določba, zaradi „predvsem njegovega položaja v vzpostavitvi ureditve in zaradi njegove bistvene vsebine“. Vendar priznava, da ta člen določa nekatera merila za izdajo dovoljenj z učinkom za nazaj, ki niso izrecno navedena v členu 291 in naslednjih Uredbe št. 2454/93. V teh okoliščinah sprašuje, ali je treba člen 211 Carinskega zakonika Unije šteti za „preprosto postopkovno določbo“ ali določbo, ki vsebuje tako postopkovne kot materialnopravne določbe, ki tvorijo nedeljivo celoto in katere posebnih določb glede njihovega časovnega učinka po analogiji s sodbo z dne 12. novembra 1981, Meridionale Industria Salumi in drugi (od 212/80 do 217/80, EU:C:1981:270), ni mogoče obravnavati ločeno.

21

Če bi Sodišče menilo, da je treba spor o glavni stvari obravnavati na podlagi člena 294(2) Uredbe št. 2454/93, predložitveno sodišče navaja, da v skladu z navodili notranjih služb nemške carinske uprave, za katera meni, da je ne zavezujejo, podaljšanje dovoljenja z učinkom za nazaj na podlagi člena 294(3) te uredbe ne more začeti veljati za več kot eno leto pred datumom vložitve zahtevka. Po mnenju tega sodišča nemška carinska uprava še omejuje stvarno področje uporabe člena 294(2) navedene uredbe, ker za retroaktivno podaljšanje dovoljenja iz tega člena določa pogoje iz odstavka 3 tega člena, in sicer dokaz o gospodarski nujnosti in neobstoj kakršnega koli poskusa zavajanja in očitne malomarnosti vložnika.

22

V teh okoliščinah je Thüringer Finanzgericht (finančno sodišče dežele Turingije, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23

Družba BWF je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 18. junija 2021, predlagala, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča ponovno odpre ustni del postopka. Trdi, da ker generalni pravobranilec v sklepnih predlogih, predstavljenih 3. junija 2021, ni preučil četrtega vprašanja za predhodno odločanje, obstaja „izjemen položaj“, ki ga je mogoče popraviti le z uporabo te določbe.

24

Opozoriti je treba, da je v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih (sodba z dne 3. decembra 2015, Banif Plus Bank, C‑312/14, EU:C:2015:794, točka 33).

25

Poleg tega Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (sodba z dne 16. decembra 2010, Stichting Natuur en Milieu in drugi, C‑266/09, EU:C:2010:779, točka 28 in navedena sodna praksa). Ti besedili prav tako ne izključujeta možnosti, da Sodišče odloči, da bo o zadevi odločilo s sklepnimi predlogi, ki se ne nanašajo na vsa pravna vprašanja, obravnavana v zastavljenih vprašanjih.

26

Nestrinjanje zainteresirane stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, zato samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 26).

27

Vendar lahko Sodišče na podlagi člena 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca ne glede na to kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2016, Pesce in drugi, C‑78/16 in C‑79/16, EU:C:2016:428, točka 27).

28

V obravnavanem primeru Sodišče meni, da ima vse potrebne podatke, da odgovori na vprašanja predložitvenega sodišča.

29

Zato je treba po opredelitvi generalnega pravobranilca zavrniti predlog družbe BWF za ponovno odprtje ustnega dela postopka.

30

Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 211(2) Carinskega zakonika Unije razlagati tako, da se uporablja za zahtevek za podaljšanje dovoljenja z učinkom za nazaj, ki je bil vložen pred 1. majem 2016, ko se je ta člen začel uporabljati na podlagi člena 288(2) Carinskega zakonika Unije, če je bila odločba o tem zahtevku sprejeta po tem datumu.

31

Opozoriti je treba, da Sodišče glede časovnega področja uporabe novih pravil razlikuje glede na to, ali so ta „procesna pravila“ ali „materialnopravna pravila“. Za prvonavedena se običajno šteje, da se uporabljajo za vse spore, ki potekajo, ko začnejo veljati, nasprotno od drugonavedenih, ki se običajno razlagajo tako, da se uporabljajo za prihodnje učinke položajev, ki so nastali med veljavnostjo starega predpisa, in za nove pravne položaje, ne pa tudi za položaje, ki so nastali pred začetkom veljavnosti teh pravil, razen če iz besedila, cilja ali sistematike navedenih pravil jasno izhaja, da jim je treba pripisati tak učinek (glej v tem smislu sodbe z dne 23. februarja 2006, Molenbergnatie, C‑201/04, EU:C:2006:136, točka 31; z dne 9. marca 2006, Beemsterboer Coldstore Services, C‑293/04, EU:C:2006:162, točka 21, in z dne 3. junija 2021, Jumbocarry Trading, C‑39/20, EU:C:2021:435, točka 29).

32

V členu 211(2), od (a) do (h), Carinskega zakonika Unije so izčrpno našteti pogoji za izdajo dovoljenja z učinkom za nazaj, ki se na podlagi odstavka 1 tega člena zahteva zlasti za uporabo postopka posebne rabe. V okviru postopka, določenega v členu 254 Carinskega zakonika Unije, se lahko blago zaradi njegove določene rabe sprosti v prosti promet z izvzetjem od dajatve ali po znižani stopnji dajatve.

33

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 34 do 37 sklepnih predlogov, so pogoji, ki veljajo za tako dovoljenje in ki so določeni v tem členu 211(2), bodisi v celoti bodisi v glavnem vsebinski pogoji za podelitev dovoljenja z retroaktivnim učinkom. Odločilni so namreč za to, da ima vložnik zahtevka carinski dolg v zvezi z zadevnim blagom.

34

Zato, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 31 te sodbe, člena 211(2) Carinskega zakonika Unije kot novega materialnega pravila ni mogoče uporabiti za pravne položaje, ki so nastali in se v celoti končali med veljavnostjo prejšnje ureditve, razen če bi iz njegovega besedila, cilja ali sistematike jasno izhajalo, da bi ga bilo treba neposredno uporabiti za take položaje.

35

Vendar člen 211(2) Carinskega zakonika Unije spremlja posebna določba, ki posebej določa pogoje za njegovo časovno uporabo, in sicer člen 288(2) tega zakonika. V skladu s to določbo so se drugi členi, ki niso tisti iz odstavka 1 tega člena, med katerimi sta člena 211 in 254, začeli uporabljati šele 1. maja 2016, čeprav je Carinski zakonik Unije na podlagi njegovega člena 287 začel veljati 30. oktobra 2013 (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2021, Jumbocarry Trading, C‑39/20, EU:C:2021:435, točki 5 in 29 ter navedena sodna praksa).

36

Iz tega sledi, da se člen 211 Carinskega zakonika Unije ne uporablja za dejstva, ki so povzročila nastanek carinskega dolga in do katerih je prišlo pred 1. majem 2016.

37

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari med 31. decembrom 2012, datumom prenehanja veljavnosti prvotnega dovoljenja, in 9. januarjem 2015, ko je začelo veljati retroaktivno dovoljenje, ki ga je carinski organ izdal 14. januarja 2015, še naprej uvažala enako vrsto blaga, kot je tisto, na katero se nanaša prvotno dovoljenje, ne da bi vložila zahtevek za podaljšanje tega dovoljenja. Zato je morala za to plačati carine. Dejstva, na katera se navezuje zadevni carinski dolg, oprostitev katerega je zahtevala tožeča stranka v postopku v glavni stvari, so se tako zgodila pred 1. majem 2016, ko se je začel uporabljati člen 211 Carinskega zakonika Unije.

38

V teh okoliščinah je treba šteti, da je položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, vzpostavljen na podlagi prejšnje ureditve (glej v tem smislu sodbo z dne 23. februarja 2006, Molenbergnatie, C‑201/04, EU:C:2006:136, točki 31 in 34 ter navedena sodna praksa), in sicer člena 294(2) Uredbe št. 2454/93.

39

Dejstvo, da je bil upravni postopek v glavni stvari končan, kot je pojasnilo predložitveno sodišče, z odločbo z dne 21. marca 2019, s katero je bil zavrnjen zahtevek za podaljšanje dovoljenja z učinkom za nazaj od 1. januarja 2013, odločbi, ki je bila torej sprejeta na dan, ko se je člen 211 Carinskega zakonika Unije že uporabljal, ne vpliva na pravni položaj, ki je nastal med veljavnostjo Uredbe št. 2454/93.

40

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo, drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 211(2) Carinskega zakonika Unije razlagati tako, da se ne uporablja za zahtevek za podaljšanje dovoljenja z učinkom za nazaj, ki je bil vložen pred 1. majem 2016, ko se je ta člen na podlagi člena 288(2) Carinskega zakonika Unije začel uporabljati, tudi če je bila odločba o tem zahtevku sprejeta po tem datumu.

41

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 294(2) Uredbe št. 2454/93 razlagati tako, da za to, da carinski organi izdajo novo dovoljenje z učinkom za nazaj za postopke in blago enake vrste, kot je tisto, za katero velja prvotno dovoljenje, prav tako veljajo pogoji iz odstavka 3 tega člena.

42

V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s členom 294(1) Uredbe št. 2454/93 „brez poseganja v odstavka 2 in 3“ retroaktivna dovoljenja, ki jih carinski organi lahko izdajo, začnejo učinkovati na datum vložitve ustreznega zahtevka. Iz samega besedila te določbe je razvidno, da sta v njej opredeljena dva različna primera, ki lahko odstopata od pravila retroaktivnosti, ki ga določa.

43

Odstavek 2 tega člena se namreč nanaša le na podaljšanje dovoljenj za postopke in blago enake vrste, kot je tisto, za katero velja prvotno dovoljenje, in določa, da se lahko v tem primeru „odobri z učinkom za nazaj od dneva, ko je potekla veljavnost prvotnega dovoljenja“. Odstavek 3 navedenega člena se ne nanaša posebej na nobeno dovoljenje in določa, da lahko carinski organi „v izjemnih okoliščinah“ podaljšajo retroaktivni učinek dovoljenja, „vendar ne več kakor za eno leto pred vložitvijo zahtevka“. Za to razširitev določa različne pogoje, med katerimi sta tudi možnost dokazati obstoj gospodarske potrebe in neobstoj povezave povpraševanja s poskusom zavajanja ali očitno malomarnostjo.

44

Iz tega sledi, da če bi se pogoji za izdajo retroaktivnega dovoljenja, določeni v členu 294(3) Uredbe št. 2454/93, uporabljali za izdajo novega retroaktivnega dovoljenja na podlagi odstavka 2 tega člena, bi bil ogrožen polni učinek zadnjenavedene določbe. Medtem ko namreč ta izrecno določa, da se dovoljenje lahko odobri z učinkom za nazaj „od dneva, ko je potekla veljavnost prvotnega dovoljenja“, odstavek 3 navedenega člena določa, da se ta učinek omeji na „ne več kakor za eno leto pred vložitvijo zahtevka“.

45

Glede na zgoraj navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 294(2) Uredbe št. 2454/93 razlagati tako, da za izdajo novega dovoljenja z učinkom za nazaj s strani carinskih organov, za postopke in blago enake vrste, kot je tisto, za katero velja prvotno dovoljenje, ne veljajo pogoji iz odstavka 3 tega člena.

46

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: