1.

Bistvena zahteva za sprejetje protidampinških ukrepov je določitev škode, ki jo industriji Unije povzroči dampinški uvoz. Z analizo, namenjeno ugotovitvi obstoja te škode, mora Evropska komisija med drugim objektivno preveriti učinke takega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije, zlasti tako, da določi, ali se je pojavilo nelojalno nižanje prodajnih cen.

2.

Ali mora Komisija v tej zapleteni presoji upoštevati segmente trga obravnavanega izdelka, in če je odgovor pritrdilen, v katerih primerih? Ali mora v okviru te presoje Komisija obravnavati celotno prodajo podobnih izdelkov proizvajalcev Unije iz vzorca, izbranega za namen preiskave? Kakšna je v tem okviru intenzivnost sodnega nadzora, ki ga mora izvajati sodišče Unije nad tovrstno analizo Komisije, ki zahteva oceno zapletenih gospodarskih razmer?

3.

To so v bistvu glavna vprašanja, zastavljena v obravnavani zadevi, ki se nanaša na pritožbo, s katero Evropska komisija Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. septembra 2019, Hubei Xinyegang Special Tube/Komisija (v nadaljevanju: izpodbijana sodba ( 2 )), s katero je Splošno sodišče razglasilo ničnost Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/804 z dne 11. maja 2017 o uvedbi protidampinške dajatve na uvoz nekaterih vrst cevi s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ( 3 ).

4.

Člen 3 Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (v nadaljevanju: osnovna uredba) ( 4 ), naslovljen „Določanje škode“, določa:

„1.   V skladu s to uredbo izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, pomeni znatno škodo za industrijo Unije, grožnjo znatne škode za industrijo Unije ali znatno zamudo pri izgradnji take industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.

2.   Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje:

3.   V zvezi z obsegom dampinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega povečanja dampinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo ali potrošnjo v Uniji. V zvezi z učinkom dampinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Unije, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v znatni meri pritiska na znižanje cen ali v znatni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj ni oziroma niso odločujoči.

[…]

5.   Preiskava učinka dampinškega uvoza na zadevno industrijo Unije vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije […].

6.   Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dampinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni na podlagi odstavka 3, odgovorni za učinek na industrijo Unije, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.

7.   Razen dampinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Unije, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dampinškemu uvozu v skladu z odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo: obseg in cene uvoza, ki se ne prodaja po dampinških cenah; zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah; konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Unije in njihove trgovinske omejevalne prakse; razvoj tehnologije in izvozno sposobnost; ter produktivnost industrije Unije.“

5.

Komisija je 13. februarja 2016 po prijavi uvedla protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom nekaterih vrst brezšivnih cevi iz železa (razen iz litega železa) ali jekla (razen iz nerjavnega jekla) s krožnim prečnim prerezom in zunanjim premerom več kot 406,4 mm (v nadaljevanju: obravnavani izdelek) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske.

6.

Med preiskavo je bila v vzorec kitajskih proizvajalcev izvoznikov v skladu s členom 17 osnovne uredbe izbrana družba Hubei Xinyegang, ki ima sedež na Kitajskem ter proizvaja brezšivne cevi in jih izvaža v Unijo.

7.

Evropska komisija je 11. novembra 2016 sprejela Uredbo (EU) št. 2016/1977 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz obravnavanega izdelka s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (v nadaljevanju: začasna uredba) ( 5 ).

8.

Komisija je 11. maja 2017 sprejela sporno uredbo, v kateri je v členu 1 določeno, da se vsem kitajskim proizvajalcem izvoznikom obravnavanega izdelka naloži dokončna protidampinška dajatev. Za izdelke, ki jih proizvaja in izvaža družba Hubei Xinyegang, je bila določena protidampinška dajatev v višini 54,9 %.

9.

Družba Hubei Xinyegang je 7. avgusta 2017 pri Splošnem sodišču vložila tožbo, s katero je ob navedbi štirih tožbenih razlogov predlagala razglasitev ničnosti sporne uredbe.

10.

Splošno sodišče je preučilo samo prvi tožbeni razlog, razdeljen na dva dela, ki se je nanašal na kršitev člena 3(2) in (3) osnovne uredbe ter členov 3.1 in 3.2 Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 ( 6 ) (v nadaljevanju: protidampinški sporazum), in drugi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 3(6) navedene uredbe in člena 3.5 navedenega sporazuma.

11.

V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče zavrnilo prvi del prvega tožbenega razloga, ( 7 ) kar ni predmet obravnavane zadeve, in sprejelo drugi del prvega tožbenega razloga, ki ga je navedla družba Hubei Xinyegang v zvezi z metodo, ki jo je v okviru določanja škode uporabila Komisija za primerjavo cen dampinškega uvoza in cen izdelkov, ki jih prodaja industrija Unije. Splošno sodišče je presodilo, da Komisija v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in učinka dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije ni upoštevala vseh upoštevnih podatkov v obravnavani zadevi, kar je v nasprotju s členom 3(2) in (3) osnovne uredbe. Splošno sodišče je sprejelo ta zaključek zlasti glede na poročilo pritožbenega organa, ki ga je ustanovil organ za reševanje sporov (Dispute Settlement Body) Svetovne trgovinske organizacije (STO) (v nadaljevanju: pritožbeni organ STO), v sporu „Kitajska – Ukrepi za uvedbo protidampinških dajatev za visokozmogljive brezšivne cevi iz nerjavnega jekla (HP-SSST) iz Japonske“ (WT/DS 454/AB/R in WT/DS 460/AB/R z dne 14. oktobra 2015, v nadaljevanju: poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST), in glede na svojo sodbo z dne 28. oktobra 2004, Shanghai Teraoka Electronic/Svet (T‑35/01, EU:T:2004:317, v nadaljevanju: sodba Shanghai Teraoka).

12.

Splošno sodišče je menilo, prvič, da je Komisija, čeprav je ugotovila, da obstajajo trije segmenti trga obravnavanega izdelka, naredila napako, ker ni upoštevala teh segmentov v okviru analize nelojalnega nižanja prodajnih cen in bolj na splošno v svoji analizi učinka dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije. ( 8 ) Drugič, poleg tega je sprejelo trditev družbe Hubei Xinyegang, da je Komisija v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen naredila napako, ker ni upoštevala analize nelojalnega nižanja prodajnih cen 17 vrst izdelkov izmed 66, ki jih prodajajo vzorčeni proizvajalci Unije. Splošno sodišče je nazadnje menilo, da njegovih zaključkov ni mogoče izpodbijati z elementi, ki jih je po obravnavi v spis vložila Komisija v prepozni fazi postopka.

13.

Splošno sodišče je nato ugodilo tudi drugemu tožbenemu razlogu družbe Hubei Xinyegang, ki se je nanašal na kršitev člena 3(6) osnovne uredbe in člena 3.5 protidampinškega sporazuma. ( 9 ) Splošno sodišče je v bistvu presodilo, da je zato, ker je po analizi prvega tožbenega razloga zaključilo, da Komisija pri ugotavljanju nelojalnega nižanja prodajnih cen in učinka dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije ni upoštevala vseh upoštevnih podatkov, treba upoštevati tudi, da je zaključek Komisije glede obstoja vzročne povezave v smislu člena 3(6) osnovne uredbe temeljil na nepopolni dejanski podlagi. ( 10 )

14.

Splošno sodišče je zato razglasilo ničnost sporne uredbe v delu, v katerem se nanaša na družbo Hubei Xinyegang, in ni preučilo drugih tožbenih razlogov, s katerimi je ta družba podprla svojo tožbo.

15.

Komisija v svoji pritožbi Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo; kot neutemeljena zavrne prvi in drugi tožbeni razlog na prvi stopnji; zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje o drugih tožbenih razlogih ter pridrži odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

16.

Družba Hubei Xinyegang Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne; podredno predlaga, naj se zadeva vrne Splošnemu sodišču, da to preuči ostale tožbene razloge, ter naj se Komisiji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka in postopka pred Splošnim sodiščem.

17.

Družbe ArcelorMittal Tubular Products Roman SA, Válcovny trub Chomutov a.s. in Vallourec Deutschland GmbH (v nadaljevanju: ArcelorMittal in drugi), intervenientke, ki so pred Splošnim sodiščem podprle predloge Komisije, ( 11 ) Sodišču predlagajo, naj razveljavi izpodbijano sodbo; kot pravno neutemeljena zavrne prvi in drugi tožbeni razlog na prvi stopnji; zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje o tretjem in četrtem tožbenem razlogu na prvi stopnji; družbi Hubei Xinyegang naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka ter pridrži odločitev o ostalih stroških.

18.

Komisija v utemeljitev pritožbe ob podpori družbe ArcelorMittal in drugih navaja šest pritožbenih razlogov, ki jih je mogoče razdeliti v tri skupine.

19.

S prvimi tremi pritožbenimi razlogi oporeka delu izpodbijane sodbe, v katerem Splošno sodišče Komisiji očita, da je v svoji analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen naredila napako, ker ni upoštevala različnih segmentov trga obravnavanega izdelka. ( 12 )

20.

S četrtim in petim pritožbenim razlogom oporeka delu izpodbijane sodbe, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija v svoji analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen naredila napako, ker ni upoštevala cen 17 izmed 66 vrst izdelkov, ki jih prodajajo proizvajalci Unije. ( 13 )

21.

Nazadnje, Komisija s šestim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče uporabilo napačno stopnjo intenzivnosti sodnega nadzora.

22.

Pred analizo pritožbenih razlogov, ki jih je predložila Komisija, je treba podati nekaj uvodnih ugotovitev.

23.

Obravnavana zadeva se nanaša na analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen, s katero Komisija v okviru protidampinškega postopka ugotavlja, ali je bila industriji Unije povzročena škoda. Določitev škode je bistvena zahteva za sprejetje protidampinških ukrepov. ( 14 ) Določbe, ki urejajo določanje škode, so navedene v členu 3 osnovne uredbe.

24.

V zvezi s tem je treba najprej navesti, da odstavki 1, 2 in 3 člena 3 osnovne uredbe, kot je ugotovilo Splošno sodišče, ( 15 ) vsebujejo določbe, ki so v bistvu enake tistim iz člena 3.1 in 3.2 protidampinškega sporazuma. Iz tega izhaja, da je bil namen zakonodajalca Unije, da s temi določbami v pravu Unije določi posebno obveznost, sprejeto v okviru sporazumov STO. ( 16 ) V teh okoliščinah in v teh mejah je naloga sodišča Unije, da preveri zakonitost sporne uredbe z vidika teh določb protidampinškega sporazuma. ( 17 ) V okviru takega nadzora zakonitosti mora sodišče Unije upoštevati tudi razlago več določb tega sporazuma, kot jo je podal organ STO za reševanje sporov. ( 18 )

25.

Nato je treba ugotoviti, da iz člena 3(2) osnovne uredbe izhaja, da mora določitev škode temeljiti na pozitivnih dokazih ter zahteva objektivno preverjanje na eni strani obsega dampinškega uvoza in učinka tega dampinškega uvoza na cene za podobne izdelke na trgu Unije, na drugi strani pa vpliva tega uvoza na industrijo Unije.

26.

Pri analizi učinkov dampinškega uvoza na cene podobnega izdelka na trgu Unije iz člena 3(3), drugi stavek, osnovne uredbe, je treba zlasti ugotoviti, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če se ta cena primerja s ceno podobnega izdelka industrije Unije, oziroma ali so bile cene „nelojalno nižane“. ( 19 )

27.

Ugotovitev učinkov dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov industrije Unije in zlasti ugotovitev nelojalnega nižanja prodajnih cen zahteva preučitev obstoječe povezave med cenami zgoraj navedenega uvoza in cenami podobnih izdelkov, pri čemer je treba te cene primerjati. ( 20 )

28.

Toda člen 3 protidampinškega sporazuma in posledično tudi člen 3 osnovne uredbe ne določata posebne analizne metode za določitev obstoja škode niti, natančneje, nelojalnega nižanja prodajnih cen. ( 21 ) Ta analiza pa mora temeljiti na pozitivnih dokazih in na objektivni presoji, biti mora nepristranska in pravična ter upoštevati vse upoštevne dokaze. ( 22 )

29.

Glede tega je treba tudi opozoriti, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti. ( 23 ) Sodišče je izrecno priznalo, da imajo to široko diskrecijsko pravico zlasti za določitev, ali je bila industriji Unije povzročena škoda. ( 24 )

30.

Kot je pravilno ugotovilo Splošno sodišče, analiza nelojalnega nižanja prodajnih cen in, bolj na splošno, analiza učinkov nelojalnega nižanja prodajnih cen na cene podobnih izdelkov industrije Unije nedvomno zahtevata presojo zapletenih gospodarskih razmer, ( 25 ) kar – kot bo podrobneje opisano v analizi šestega pritožbenega razloga – vpliva na stopnjo sodnega nadzora, ki ga izvaja sodišče Unije.

31.

Tretjič, v zvezi z obravnavano zadevo je treba pojasniti nekatera dejstva, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče in ki med strankama niso sporna.

32.

Najprej, Komisija je v protidampinški preiskavi menila, da obravnavani izdelek sestavljajo določene brezšivne cevi iz železa (razen iz litega železa) ali jekla (razen iz nerjavnega jekla) s krožnim prečnim prerezom in zunanjim premerom več kot 406,4 mm s poreklom iz Ljudske republike Kitajske. ( 26 ) Ugotovila je, da ima ta izdelek tri segmente trga, in sicer enega na področju nafte in plina, enega na področju proizvodnje električne energije in enega na področju gradbeništva. ( 27 ) Opredelitve obravnavanega in podobnega izdelka, ki je sicer že bila predmet ugovora v upravnem postopku, družba Hubei Yinyegang pri Splošnem sodišču ni izpodbijala, zato jo je treba šteti za dokončno.

33.

Ugotoviti je tudi treba, da je Komisija v obravnavani zadevi opravila analizo, s katero je želela določiti nelojalno nižanje prodajnih cen zaradi uvoza iz Kitajske v primerjavi s cenami industrije Unije, tako da je s sistemom kontrolne številke izdelka (PCN, v nadaljevanju tudi: metoda PCN) primerjala cene uvoza s cenami industrije Unije.

34.

Po tej metodi je bila vsaki vrsti izdelka, ki jo proizvajajo in prodajajo vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki, in vsaki vrsti izdelka, ki jo proizvajajo in prodajajo vzorčeni proizvajalci Unije, glede na glavne značilnosti izdelka dodeljena enotna kontrolna številka izdelka (PCN). ( 28 ) Tako so bile vrste izdelka, uvožene iz Kitajske, na podlagi PCN primerjane z izdelki, ki jih proizvaja in prodaja industrija Unije ter imajo enake ali podobne lastnosti. ( 29 ) Za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen je Komisija po PCN primerjala prodajne cene vzorčenih proizvajalcev Unije s prodajnimi cenami vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov. Za vsako PCN, za katero so obstajale ustrezne prodaje, je Komisija določila stopnjo nelojalnega nižanja prodajne cene. Nato je za vsakega vzorčenega kitajskega izvoznika izračunala tehtano povprečno stopnjo nelojalnega nižanja prodajne cene za obravnavani izdelek. S to metodo je določila stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen od 15,2 % do 29,1 %. ( 30 ) Družba Hubei Xinyegang uporabe metode PCN za primerjavo ni izpodbijala. ( 31 )

35.

Ugotovljeno in med strankama nesporno je, da je bil za določitev nelojalnega nižanja prodajnih cen predmet analize ves uvoz iz Kitajske. ( 32 )

36.

Komisija s prvimi tremi pritožbenimi razlogi oporeka izpodbijani sodbi v delu, v katerem je Splošno sodišče v točkah od 59 do 67 ugotovilo, da je Komisija v svoji analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen naredila napako, ker ni upoštevala različnih segmentov trga obravnavanega izdelka. Komisija s tretjim pritožbenim razlogom izpodbija zlasti točke od 77 do 79 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče zavrnilo nekatere dokaze, ki jih je na njegovo zahtevo predložila Komisija po obravnavi na prvi stopnji.

37.

V točkah od 59 do 67 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče štelo, da ni sporno, da je Komisija sicer ugotovila, da obstajajo trije segmenti trga obravnavanega izdelka, vendar te segmentacije ni upoštevala v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen.

38.

Splošno sodišče pa je glede tega ugotovilo, da so za obravnavano zadevo značilni štirje elementi (analizirani v točkah 61, 62, 63 in 64 izpodbijane sodbe): prvič, vse vrste izdelkov, vključene v podoben izdelek, niso neposredno zamenljive na strani povpraševanja, čeprav bi lahko proizvajalci preusmerili svojo ponudbo; drugič, uporaba različnih surovin v proizvodnji različnih vrst izdelkov je vplivala na razlike v ceni med različnimi segmenti trga, in kot je razvidno iz poročila pritožbenega organa v zadevi HP-SSST, so bile te razlike v ceni element, ki ga je bilo treba upoštevati v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen; tretjič, Komisija je potrdila, da je bilo 75,1 % vzorčenega uvoza iz Kitajske skoncentriranega v segmentu gradbeništva, ki bi ga bilo treba, kot izhaja iz sodbe Shangai Teraoka, analizirati posebej; in četrtič, iz začasne uredbe izhaja, da se je več kot 60 % prodaje največje družbe proizvajalcev Unije nanašalo na industrijo nafte in plina.

39.

Splošno sodišče je v točki 65 izpodbijane sodbe nato navedlo, da je Komisija v sporni uredbi ugotovila povezavo med analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen zaradi dampinškega uvoza in gibanjem cen industrije Unije, ki pa je bilo določeno globalno, brez razlikovanja med različnimi segmenti trga.

40.

V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točki 66 izpodbijane sodbe zaključilo, da Komisija zato, ker v svoji analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in, širše, v analizi učinka dampinškega uvoza na ceno podobnih izdelkov na trgu Unije ni upoštevala segmentacije trga obravnavanega izdelka, svoje analize ni utemeljila z vsemi upoštevnimi podatki v obravnavani zadevi. V točki 67 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče dodalo, da bi se morala ob upoštevanju štirih elementov, navedenih v točki 38 zgoraj, Komisija vsaj prepričati, da znižanje cen industrije Unije ni izhajalo iz segmenta, v katerem je bila prisotnost uvoza iz Kitajske omejena ali v katerem stopnje nelojalnega zniževanja cen – če je obstajalo – ni mogoče šteti za „znatno“ v smislu člena 3(3) osnovne uredbe. Splošno sodišče je štelo, da ta zaključek ne vpliva na to, da Komisija, kot v obravnavani zadevi, uporablja metodo PCN, če ta metoda spada v okvir analize, ki upošteva segmentacijo trga.

41.

Splošno sodišče je nazadnje v točkah 77 in 79 izpodbijane sodbe menilo, da njegovih zaključkov ni mogoče izpodbijati z elementi, ki jih je Komisija po obravnavi vložila v spis v prepozni fazi postopka. Splošno sodišče meni, da Komisija sporne uredbe ni mogla utemeljevati z razlogi, ki jih sporna uredba ne vsebuje in ki jih je navedla šele po vložitvi pritožbe.

42.

Komisija s svojim prvim pritožbenim razlogom, razdeljenim na tri dele, ob podpori družbe ArcelorMittal in drugih izpodbija zaključek Splošnega sodišča, da bi morala analizirati škodo po posameznih segmentih trga, čeprav so vse cevi, ki so predmet preiskave, nesporno en sam „podoben izdelek“.

43.

Komisija v okviru prvega dela meni, da je Splošno sodišče kršilo člen 1(2) in (4), člen 3(2), (3) in (8) ter člen 4 osnovne uredbe, ko je zaključilo, da bi morala ločeno preučiti nelojalno nižanje prodajnih cen za vsak segment trga obravnavanega izdelka. Iz teh določb naj bi izhajalo, da zadostuje, da Komisija analizira nelojalno nižanje prodajnih cen na ravni „podobnega izdelka“ v smislu člena 1(4) osnovne uredbe. Te določbe naj ne bi zahtevale bolj podrobne analize niti obveznosti analize nelojalnega nižanja prodajnih cen ločeno po posameznih segmentih trga. Ker se pred Splošnim sodiščem ni izpodbijala ne določitev „podobnega izdelka“ ne določitev „industrije Unije“ v sporni uredbi, teh določitev ni mogoče izpodbijati v okviru razlogov, ki se nanašajo na ugotovitev škode. Splošno sodišče naj bi izvedlo analizo, ki je temeljila na pojmu upoštevnega trga, ki se uporablja v pravu o konkurenci in ki naj bi bil drugačen od pojma „podoben izdelek“ v okviru protidampinškega prava.

44.

V okviru drugega dela Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo dva precedenčna primera, na katera je oprlo svojo analizo (in sicer poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST in sodbo Shanghai Teraoka), oziroma je napačno ali izkrivljeno opredelilo dejstva v teh primerih, ki so popolnoma drugačna od tistih, ki so upoštevna v obravnavani zadevi. Nobeden od teh precedenčnih primerov namreč ne more biti podlaga za zaključek, da bi morala poleg analize na ravni podobnega izdelka analizirati nelojalno nižanje prodajnih cen za posamezne segmente trga.

45.

V okviru tretjega dela Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo sporno uredbo ali da je, podredno, napačno pravno opredelilo dejstva, ko je v točki 67 izpodbijane sodbe izjavilo, da so dejstva, ugotovljena v točkah 59, 61, 62 (prvi del) in 64 izpodbijane sodbe, izjemne okoliščine, zaradi katerih se zahteva analiza nelojalnega nižanja prodajnih cen po segmentih trga.

46.

Družba Hubei Xinyegang najprej meni, da Komisija napačno opisuje izpodbijano sodbo. Splošno sodišče naj ne bi določilo splošne obveznosti za Komisijo, da mora izvesti analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen za posamezne segmente trga, ampak naj bi samo menilo, da je glede na dejstva Komisija v sporni uredbi naredila napako, ker v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen ni upoštevala segmentacije trga. Trditve o domnevni obveznosti, da opravi analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen za vsak segment trga, naj bi bile torej brezpredmetne. Poleg tega naj bi bilo implicitno izpodbijanje različnih dejstev brez očitanja izkrivljanja nedopustno, dodatne informacije, ki jih je predložila Komisija, pa naj bi bile nove in torej nedopustne.

47.

Družba Hubei Xinyegang v zvezi s prvim delom trdi, da sklicevanje v členih 4(1) in 3(2) osnovne uredbe na „podobne izdelke“ v množini dokazuje, da lahko pojem „podoben izdelek“ vključuje različne vrste izdelkov in s tem različne segmente trga. To naj bi bilo potrjeno v sodni praksi Sodišča. Poleg tega naj bi pritožbeni organ STO poudaril, da je pomembno, da se v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen preuči, ali obstajajo različni segmenti trga, izpodbijana sodba pa naj bi bila skladna s tem stališčem. Družba Hubei Xinyegang meni, da obveznost določitve nelojalnega nižanja prodajnih cen za vsako vrsto izdelka ali za vsak segment trga sicer res ne obstaja, vendar naj bi morala Komisija preučiti vse upoštevne elemente, vključno z vprašanjem, kako lahko obstoj različnih segmentov trga skupno vpliva na analizo cenovnih učinkov, v tem primeru na nelojalno nižanje prodajnih cen.

48.

Družba Hubei Xinyegang v zvezi z drugim delom meni, da je podlaga za razglasitev ničnosti sporne uredbe obveznost, da se preverjanje utemelji s pozitivnimi dokazi v smislu člena 3(2) in (3) osnovne uredbe. Sklicevanje na poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST in na sodbo Shanghai Teraoka naj bi podpiralo samo trditev, da je treba, če obstajajo segmenti trga z večjimi cenovnimi razlikami, upoštevati učinek te segmentacije na analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen. Več trditev Komisije v zvezi s tema dvema precedenčnima primeroma naj bi bilo tudi nepravilnih. Nazadnje, kot je ugotovilo Splošno sodišče, naj sporna uredba ne bi vsebovala trditve, da so v obravnavani zadevi uvoz iz Kitajske in izdelki, ki jih prodaja industrija Unije, skoncentrirani v istem segmentu trga.

49.

Po mnenju družbe Hubei Xinyegang je treba zavrniti tudi tretji del. Dejansko naj po eni strani zainteresirane stranke ne bi sprožile vprašanja obstoja različnih segmentov trga v okviru opredelitve obravnavanega izdelka, ampak v okviru škode in vzročne zveze. Po drugi strani naj bi ti elementi glede prilagoditve, ki jo je izvedla Komisija za izračun škode zaradi ekonomskega položaja in dobičkonosnosti največje družbe v vzorcu proizvajalcev Unije, očitno pomembno vplivali na analizo škode.

50.

Komisija z drugim pritožbenim razlogom izpodbija točki 60 in 67 izpodbijane sodbe, v katerih naj bi Splošno sodišče v bistvu menilo, da metoda PCN ne upošteva segmentacije trga. Splošno sodišče naj bi na ta način napačno razlagalo uvodno izjavo 24 sporne uredbe in razlage, podane v upravnem postopku ter v ustnih in pisnih pripombah Komisije pred Splošnim sodiščem. Komisija podredno trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, predložene v zvezi s tem.

51.

Po mnenju Komisije je metoda PCN najbolj podrobna analiza, ki jo je mogoče opraviti za primerjavo obravnavanega izdelka in podobnega izdelka. Ta metoda, ki naj je poleg tega glavne trgovinske nasprotne stranke Unije ne bi uporabljale, naj bi vključevala veliko bolj podrobno analizo od tiste, ki se opravi na ravni segmentov trga podobnega izdelka. Pri pripravi PCN naj bi se namreč upoštevale vse značilnosti izdelka in tako bi se Komisiji omogočilo, da za vsak izdelek vzorčenih kitajskih proizvajalcev določi čim bolj primerljiv izdelek vzorčenega proizvajalca Unije. Prva PCN naj bi upoštevala segment trga, v katerega je umeščena določena vrsta izdelka. Nič naj ne bi omogočalo zaključka, da Komisija z uporabo PCN ni upoštevala nekaterih značilnosti izdelka ali trga (zlasti nihanja cen). Metoda PCN naj bi zaradi svojega koncepta in delovanja omogočala analizo po segmentih trga.

52.

Družba Hubei Xinyegang meni, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi navedlo le, da v obravnavani zadevi zgolj uporaba metode PCN ni zadostovala za to, da bi bila upoštevana segmentacija trga. Ta metoda naj bi sicer omogočila Komisiji, da je ugotovila, ali je bil uvoz iz Kitajske, ki spada v določen PCN ali določeno vrsto izdelka, ki se nanaša na določen segment trga, opravljen po nižjih cenah (nelojalno nižanje cen) od prodajnih cen, ki so jih zaračunavali vzorčeni proizvajalci Unije za isti PCN ali vrsto izdelka, ki spada v isti segment trga. Vendar pa naj metoda PCN Komisiji ne bi omogočala, da določi učinke uvoza v določenem segmentu na prodajne cene industrije Unije za izdelke, ki spadajo v druge segmente.

53.

S tretjim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na dva dela, Komisija izpodbija točke od 77 do 79 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče zavrnilo dokaze, ki jih je ta predložila po obravnavi na prvi stopnji in ki po eni strani dokazujejo, da je nelojalno nižanje prodajnih cen obstajalo v vseh treh obravnavanih segmentih trga, po drugi pa, da je bila prodaja proizvajalcev Unije skoncentrirana v segmentu gradbeništva.

54.

Komisija v okviru prvega dela trdi, da je Splošno sodišče na ta način napačno in preveč omejujoče razlagalo obveznost obrazložitve, ki jo ima Komisija na protidampinškem področju. Ta razlaga naj bi bila v nasprotju s sodno prakso in naj bi kršila člen 296 PDEU. Komisiji naj v sporni uredbi ne bi bilo treba posebej pojasniti, da je bilo nelojalno nižanje prodajnih cen ugotovljeno v vseh treh segmentih trga in da je bila prodaja proizvajalcev Unije skoncentrirana v segmentu gradbeništva. Te informacije naj bi bile v vsakem primeru okvirno podane družbi Hubei Xinyegang med preiskavo.

55.

V okviru drugega dela Komisija trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ki jih je imelo, ko je v točki 78 izpodbijane sodbe izjavilo, da je bila analiza po segmentih trga opravljena šele naknadno. Razlikovanje med različnimi segmenti trga je bilo namerno vključeno v analizo z metodo PCN, Splošno sodišče pa njenega delovanja ni upoštevalo ali ga ni razumelo in ga je izkrivilo.

56.

Družba Hubei Xinyegang v zvezi s prvim delom trdi, da se je sodba, na katero je Komisija oprla svoje trditve, ( 33 ) nanašala na poseben primer, v katerem se je družba, ki ni sodelovala v upravnem postopku, sklicevala na kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z navedbami, ki jih ni podala. Njen položaj pa naj bi bil bistveno drugačen, ker je že od začetka upravnega postopka poudarjala, da je obstoj različnih segmentov trga pomemben za analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen. Iz sodne prakse naj bi tudi izhajalo, da morajo institucije predstaviti dejstva in pravne značilnosti, ki so bistveni v strukturi odločbe, obrazložitev akta pa mora biti vsebovana v njegovem besedilu. Poleg tega naj ne bi bilo res, da je bila seznanjena s tem, da je bilo nelojalno nižanje prodajnih cen ugotovljeno v vseh treh segmentih trga in da je bila prodaja proizvajalcev Unije skoncentrirana v segmentu gradbeništva, ker zaradi zaupnosti ni imela dostopa do izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen drugih kitajskih proizvajalcev.

57.

Družba Hubei Xinyegang v zvezi z drugim delom trdi, da Splošno sodišče Komisiji ne očita, da ni uporabila metode PCN po segmentih, temveč da ni opravila analize po segmentih. Splošno sodišče naj bi grajalo dejstvo, da je metoda PCN Komisiji omogočila le določitev nelojalnega nižanja prodajnih cen v določenem segmentu, vendar ji ni omogočila analize učinkov nelojalnega nižanja prodajnih cen, ugotovljenega v enem segmentu, na prodajne cene, ki so jih zaračunavali proizvajalci Unije v drugem segmentu.

58.

Da bi lahko analizirali prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog, ki jih je predložila Komisija, je po mojem mnenju treba zlasti pojasniti natančen obseg očitka Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi. Stranki v postopku v glavni stvari se namreč ne strinjata glede obsega, ki ga je treba pripisati izpodbijani sodbi. ( 34 )

59.

Po mojem mnenju iz branja točk 65, 66 in 67 izpodbijane sodbe, navedenih v točkah 39 in 40 zgoraj, izhaja, da se je Splošno sodišče v navedeni sodbi seznanilo s tem, da je Komisija uporabila metodo PCN za analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen, vendar je menilo, da uporaba te metode z vidika štirih elementov, navedenih v točki 38 zgoraj, ki so značilni za obravnavano zadevo, ne zadostuje, da bi ustrezno upoštevala segmentacijo trga za namen analize učinkov dampinškega uvoza na cene industrije Unije. Splošno sodišče je tako očitalo Komisiji, da svoje analize ni utemeljila z vsemi upoštevnimi podatki obravnavane zadeve.

60.

Splošno sodišče meni, da bi se morala Komisija, ker je ugotovila povezavo med analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen in gibanjem cen industrije Unije, ki je bilo ugotovljeno globalno brez upoštevanja segmentacije trga, ( 35 ) glede na okoliščine vsaj prepričati, da gibanje cen industrije Unije (oziroma nižanje teh cen) ni „izhajalo“ iz segmenta, v katerem je bila prisotnost uvoza iz Kitajske omejena ali v katerem stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen ni bila „znatna“. Drugače povedano, Splošno sodišče je menilo, da bi morala Komisija, čeprav je uporabila metodo PCN, ugotoviti, da to nižanje cen podobnega izdelka industrije Unije, obravnavanega kot celota, ni bilo posledica gibanja v segmentu trga, v katerem dampinški uvoz ni imel bistvenega vpliva zaradi majhnega obsega ali zaradi majhne stopnje nelojalnega nižanja prodajne cene; v tem primeru naj to nižanje dejansko ne bi bilo posledica (učinka) dampinškega uvoza (na cene).

61.

V teh okoliščinah je namen analize v nadaljevanju določiti zlasti obseg obveznosti, ki jih ima Komisija pri presoji nelojalnega nižanja prodajnih cen v primeru, ko za izdelke, ki se preučujejo v okviru raziskave, obstajajo različni segmenti trga. Nato bo treba preveriti, ali je Splošno sodišče upravičeno štelo, da je glede na elemente, značilne za obravnavano zadevo, analiza, ki jo je opravila ta institucija, neveljavna zaradi kršitve člena 3(2) in (3) osnovne uredbe.

62.

Najprej se je treba vprašati, ali člen 3(2) in (3) osnovne uredbe – razložen ob upoštevanju drugih določb iste uredbe in ustreznih določb protidampinškega sporazuma – predpostavlja splošno obveznost Komisije, da analizira nelojalno nižanje prodajnih cen po posameznih segmentih vsakokrat, ko je na področju obravnavanega izdelka mogoče identificirati več segmentov trga. ( 36 )

63.

Menim, da to ni potrebno, in glede tega ugotavljam, da se stranki strinjata, da Komisija nima take splošne obveznosti.

64.

Kot upravičeno trdi Komisija, iz samega besedila člena 3(2) in (3) osnovne uredbe izhaja, da je treba analizo učinkov dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije in zlasti presojo, ali je bil tak uvoz opravljen po cenah, ki so bistveno nižje od podobnih izdelkov industrije Unije (in torej ali je obstajalo nelojalno nižanje prodajnih cen), opraviti glede na podoben izdelek, kot je opredeljen v členu 1(4) osnovne uredbe. Ne iz teh določb ne iz katere koli druge določbe osnovne uredbe ne izhaja, da ima Komisija splošno obveznost analizirati, ali obstaja nelojalno nižanje prodajnih cen na bolj podrobni ravni kakor na ravni podobnega izdelka.

65.

Ta razlaga je potrjena tudi z razlago člena 3.2 protidampinškega sporazuma, podano v poročilu pritožbenega organa v zadevi HP-SSST, ki je izrecno izjavil, da organ, odgovoren za preiskavo, v smislu te določbe ni dolžan ugotoviti nelojalnega nižanja prodajnih cen za vsako vrsto izdelka, ki je predmet preiskave, ali za celoten nabor izdelkov, ki sestavljajo podoben izdelek. ( 37 )

66.

Iz tega sledi, da ko se določita obravnavani izdelek in podoben izdelek ter je njuna opredelitev nesporna, načeloma zadostuje, da Komisija analizira učinke dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije na ravni tako opredeljenega podobnega izdelka, in ne na podrobnejši ravni.

67.

Vendar pa iz člena 3(2) osnovne uredbe izhaja, da mora Komisija objektivno preveriti učinek uvoza na cene na trgu Unije za podobne izdelke. Objektivno preverjanje, zahtevano v tej določbi v skladu z razlago, ki jo je pritožbeni organ STO podal za ustrezno določbo člena 3.1 protidampinškega sporazuma, nalaga, da se obravnavajo vsi upoštevani dokazi, ki lahko, če je primerno, vključujejo upoštevanje tržnih deležev posameznih vrst izdelka, vključenega v preiskavo. ( 38 )

68.

Iz tega izhaja, da je v nekaterih okoliščinah zaradi zagotavljanja „objektivnosti“ določanja znatnega nelojalnega nižanja prodajnih cen na ravni podobnega izdelka ( 39 ) primerno, da se upoštevajo tržni deleži različnih vrst zadevnega izdelka, zato je včasih nujno upoštevanje različnih segmentov trga obravnavanega izdelka.

69.

Vprašati se je treba tudi, v katerih primerih je zaradi zagotavljanja objektivnosti presoje, s katero se določa obstoj nelojalnega nižanja prodajnih cen, primerno ali celo potrebno opraviti analizo po posameznih segmentih z upoštevanjem sorazmernega tržnega deleža posameznih vrst izdelka. Nato je treba na podlagi te analize preveriti, ali je Splošno sodišče upravičeno štelo, da obravnavana zadeva spada v to kategorijo primerov.

70.

Glede tega se je za utemeljitev potrebe po presoji nelojalnega nižanja prodajnih cen po posameznih segmentih v obravnavani zadevi Splošno sodišče v izpodbijani sodbi sklicevalo na dva precedenčna primera, ki sta bila predmet obširne razprave med strankama: sodba Splošnega sodišča v zadevi Shanghai Teraoka in poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST.

71.

Prvi od teh precedenčnih primerov, in sicer sodba Shanghai Teraoka, se je nanašal na položaj, v katerem je bilo za obravnavani izdelek mogoče določiti tri ločene segmente, v katerih je bilo 97 % obravnavanega uvoza skoncentriranega samo v enem od teh treh segmentov.

72.

Med protidampinško preiskavo je Svet Evropske unije preučil nelojalno nižanje prodajnih cen samo v tem segmentu in nato ekstrapoliral zaključke o učinkih na cene v tem segmentu na celoten podoben izdelek. ( 40 ) Tožeča stranka je pred Splošnim sodiščem trdila, da je Svet s tem kršil člen 3 osnovne uredbe, ker je učinek dampinškega uvoza ocenil zgolj glede na del podobnih izdelkov. ( 41 )

73.

V takem dejanskem okviru je Splošno sodišče menilo, po eni strani, da lahko institucije Unije v okviru določanja škode v smislu člena 3 osnovne uredbe opravijo analizo po segmentih, da bi ocenile različne kazalce škode, zlasti če se izkaže, da so rezultati, dobljeni z drugačno metodo, izkrivljeni iz enega ali drugega razloga, pod pogojem, da se ustrezno upošteva zadevni izdelek v celoti. ( 42 ) Po drugi strani je menilo, da je v okoliščinah, ko je 97 % uvoza skoncentriranega v enem določenem segmentu, logično ali celo nujno za pravilen rezultat preiskave, da ta analiza vsebuje ločeno oceno tega segmenta. ( 43 ) Splošno sodišče je na podlagi teh ugotovitev trditev tožeče stranke zavrnilo.

74.

Pravno po mojem mnenju iz te sodbe izhaja, da se lahko institucije Unije v primeru, ko je uvoz obravnavanega izdelka močno skoncentriran v enem segmentu trga, v okviru široke diskrecijske pravice, ki jo imajo na področju ukrepov za zaščito trga, navedene v točki 29 zgoraj, omejijo na analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen v tem segmentu, če je to primerno za zagotovitev objektivnosti presoje učinkov dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije, pod pogojem, da se ustrezno upošteva zadevni izdelek v celoti. Glede na okoliščine posameznega primera je lahko za zagotovitev objektivnosti primerna ali celo potrebna tudi ločena presoja segmenta.

75.

V drugem precedenčnem primeru se je poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST nanašalo na primer, v katerem je bilo mogoče v okviru podobnega izdelka, kot so ga opredelili kitajski organi, odgovorni za protidampinško preiskavo, ugotoviti tri segmente (razred A, razred B in razred C). V obravnavani zadevi sta bila dampinški uvoz in nacionalna prodaja skoncentrirana v različnih segmentih trga: nacionalna prodaja je bila skoncentrirana v segmentu razreda A, v katerem je bil delež uvoza zanemarljiv (1,45 %); dampinški uvoz je bil skoncentriran v segmentih razredov B in C. Cene izdelkov v razredih B in C pa so bile dvakratnik ali trikratnik tistih v razredu A. V tem okviru so kitajski organi ugotovili nelojalno nižanje prodajnih cen v segmentih razredov B in C, v katerih je bil skoncentriran uvoz, vendar niso ugotovili nelojalnega nižanja prodajnih cen v segmentu razreda A, v katerem je bila skoncentrirana nacionalna proizvodnja. ( 44 ) Ti organi torej niso ugotovili nelojalnega nižanja prodajnih cen na ravni podobnega izdelka, temveč zgolj nelojalno nižanje prodajnih cen v razredih B in C. ( 45 )

76.

V tem dejanskem okviru je pritožbeni organ STO po eni strani menil, da bi moralo objektivno preverjanje, s katerim se določi znatno nelojalno nižanje prodajnih cen zaradi dampinškega uvoza v primerjavi s cenami podobnega domačega izdelka (ki vsebuje tri vrste izdelkov), upoštevati ustrezne tržne deleže različnih vrst izdelkov, po drugi strani pa, da bi morala ustrezna analiza cenovnih učinkov upoštevati, da med cenami različnih vrst izdelkov obstajajo velike razlike. Navedeni organ je tudi presodil, da odgovorni organ za preiskavo ne more zanemariti dokazov, ki kažejo, da dampinški uvoz ne vpliva na nacionalne cene ali je njegov vpliv omejen. ( 46 )

77.

Iz poročila pritožbenega organa v zadevi HP-SSST izhaja, da je v okoliščinah, ko sta domača prodaja in dampinški uvoz močno skoncentrirana v različnih segmentih, za katere so značilne precej velike cenovne razlike, za zagotovitev objektivnosti presoje nelojalnega nižanja prodajnih cen, ki se zahteva s členom 3.1 protidampinškega sporazuma (in torej s členom 3(2) osnovne uredbe), treba upoštevati tržne deleže posameznih vrst izdelka in te velike cenovne razlike.

78.

Dva zgoraj navedena precedenčna primera zagotavljata napotke za različne okoliščine, ko je primerno ali celo nujno upoštevati segmentacijo trga za zagotovitev objektivne presoje nelojalnega nižanja prodajnih cen. Glede na zgoraj navedeno je treba preučiti, ali je Splošno sodišče pravilno menilo, da mora v obravnavani zadevi Komisija upoštevati segmentacijo trga obravnavanega izdelka, in če tega ne naredi, njena analiza ni utemeljena z vsemi upoštevnimi elementi obravnavane zadeve.

79.

Za izvedbo analize iz prejšnje točke je treba predhodno preveriti, ali je Splošno sodišče, kot izhaja iz točk od 77 do 79 izpodbijane sodbe, upravičeno zavrnilo upoštevanje dokazov, ki jih je predložila Komisija po obravnavi na prvi stopnji, ali pa je, kot trdi Komisija v okviru svojega tretjega pritožbenega razloga, Splošno sodišče s tem napačno uporabilo pravo. Ti elementi so namreč bistvenega pomena za razumevanje natančnega okvira v obravnavani zadevi.

80.

V zvezi s tem iz spisa izhaja, da je Splošno sodišče po razpravi, ki je potekala med obravnavo pred Splošnim sodiščem, Komisiji določilo rok za predložitev nekaterih informacij, potrebnih za razjasnitev deleža prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije v treh obravnavanih segmentih trga, in dodatnih podatkov v zvezi z uvodom vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

81.

Komisija je to zahtevo izpolnila in predložila podatke, pridobljene z uporabo metode PCN za prodajo vzorčenih kitajskih proizvajalcev in vzorčenih proizvajalcev Unije. Iz teh podatkov je po eni strani izhajalo, da je v vsakem od treh obravnavanih segmentov obstajala povezava med dampinškim uvozom in prodajo industrije Unije, ki sta dosegala približno enakovredne ravni. Natančneje, iz teh podatkov je izhajalo, da sta bila uvoz in domača prodaja skoncentrirana zlasti v segmentu gradbeništva (v katerem sta dosegla 75,1 % oziroma 71,6 %), da sta bila oba nezanemarljiva v segmentu nafte in plina (17,3 % oziroma 15,3 %) ter da sta bila oba v manjši, vendar nezanemarljivi meri prisotna v segmentu proizvodnje električne energije (7,4 % oziroma 13,1 %). Po drugi strani je iz teh podatkov izhajalo, da je v vseh treh obravnavanih segmentih prišlo do nelojalnega nižanja prodajnih cen.

82.

Splošno sodišče je zavrnilo upoštevnost teh podatkov in v bistvu v zgoraj navedenih točkah izpodbijane sodbe navedlo, da Komisija ne more dopolniti obrazložitve sporne uredbe z razlogi, navedenimi po vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču.

83.

Vendar je treba glede tega spomniti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU, prilagojena zadevnemu aktu in da jo je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera ter glede na okvir in celoto pravnih predpisov, ki urejajo zadevno področje. ( 47 )

84.

Zlasti če gre za splošen akt, kot je na primer uredba o uvedbi protidampinških dajatev, je treba obveznost obrazložitve razlagati tako, da od institucij Unije ni mogoče zahtevati, naj navedejo različna dejstva, pogosto zelo številčna in zapletena, na podlagi katerih je bila uredba sprejeta, ali – a fortiori – naj zagotovijo bolj ali manj celovito presojo teh dejstev. ( 48 )

85.

Glede tega je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni imelo očitkov glede nezadostne obrazložitve sporne uredbe, ampak je zavrnilo upoštevanje nekaterih podatkov, ki jih je na zahtevo predložila Komisija, ki so v odgovor na trditve ene od tožečih strank ponujali podrobnejši pregled zaključkov iz sporne uredbe. V obravnavani zadevi, v odgovor na trditve družbe Hubei Xinyegang, je s temi podatki pojasnjen zaključek – zadostnost obrazložitve, ki ni sporna – da je bilo z analizo, ki temelji na metodi PCN, dokazano, da v obravnavani zadevi ni nelojalnega nižanja prodajnih cen na ravni podobnega izdelka. ( 49 )

86.

V teh okoliščinah menim, da bi morala Komisija imeti možnost odgovoriti na trditve, predložene v tožbi zoper uredbo o uvedbi protidampinških dajatev, tako da predloži dodatne podatke, ki omogočajo sodišču Unije – če je potrebno za njegovo uresničevanje sodnega nadzora nad aktom – da v celoti razume analizo, s katero se presojajo zapletene gospodarske razmere in ki temelji na številnih gospodarskih podatkih, s katero je Komisija prišla do zaključkov, ki jih vsebuje ta akt splošne uporabe. Glede tega ugotavljam, da je videti, da se v to smer nagiba tudi praksa samega Splošnega sodišča na protidampinškem področju. ( 50 )

87.

Poleg tega, če sodišče Unije meni, da je to potrebno, lahko, tako kot Splošno sodišče v obravnavani zadevi, od zadevne institucije zahteva informacije in pojasnila, da dodatno razjasni obrazložitev, ki je omejena, vendar zadostuje za sprejetje akta splošne uporabe. ( 51 )

88.

Iz zgoraj navedenega sledi, da bi moralo Splošno sodišče po mojem mnenju upoštevati podatke, pridobljene z uporabo metode PCN in navedene v točki 81 zgoraj, s katerimi je Komisija na zahtevo Splošnega sodišča in za zavrnitev trditve, ki jo je družba Hubei Xinyegang navedla v tožbi na prvi stopnji, podrobneje in natančneje opredelila zaključek iz sporne uredbe v zvezi z ugotovitvijo, da v obravnavani zadevi obstaja nelojalno nižanje prodajnih cen na ravni podobnega izdelka.

89.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba tretjemu pritožbenemu razlogu Komisije ugoditi in da je torej v tej točki izpodbijane sodbe pravo napačno uporabljeno. Elemente iz točke 81 zgoraj je treba zato upoštevati v okviru analize, ki sledi.

90.

Da bi v celoti razumeli presojo, ki jo je opravila Komisija v obravnavani zadevi, da bi določila obstoj nelojalnega nižanja prodajnih cen zaradi dampinškega uvoza v primerjavi s cenami podobnih izdelkov industrije Unije, ki jo je Splošno sodišče grajalo v izpodbijani sodbi, je treba podrobneje analizirati metodo PCN, ki jo je v ta namen uporabila Komisija ter je navedena v točkah 33 in 34 zgoraj.

91.

Iz uvodne izjave 24 sporne uredbe in iz informacij v spisu izhaja, da so PCN alfanumerični znaki določenih kategorij izdelkov. Ti znaki se opredelijo takoj po začetku preiskave na podlagi specifičnih značilnosti izdelka. ( 52 )

92.

V obravnavani zadevi so bili ob uporabi te metodologije različni obravnavani izdelki med preiskavo razdeljeni v 5 kategorij, označenih s prvo cifro znaka, ki označuje vrsto izdelka. Ni sporno, da so bili izdelki v posamezni PCN, ki ustreza kategorijama 1 in 2, vključeni v segment nafte in plina ter da so se tisti iz kategorije 3 uporabljali v sektorju gradbeništva, tisti iz kategorij 4 in 5 pa v sektorju proizvodnje električne energije.

93.

Kot je navedeno v točki 34 zgoraj, je Komisija za določitev, ali obstaja znatno nelojalno nižanje prodajnih cen na podlagi metodologije PCN, primerjala posamezne PCN, cene uvoza in cene proizvajalcev Unije. Nato je primerjala prodajo posameznih obravnavanih izdelkov iz določene PCN vzorčenih kitajskih proizvajalcev s prodajo ustreznega izdelka industrije Unije. Na ta način je Komisija – ker je, kot je navedeno v prejšnjem odstavku, razdelitev izdelkov po PCN temeljila na merilih, ki so omogočala obravnavo različnih segmentov, v katerih je bil prisoten obravnavani izdelek – upoštevala te segmente v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen.

94.

Na podlagi informacij v spisu ( 53 ) je mogoče ugotoviti, da je uporaba te metode omogočila upoštevanje obsega različnih prodaj na ravni različnih sektorjev. To dokazuje tudi dejstvo, da je Komisija na podlagi te analize ugotovila različne deleže prodaje v posameznih segmentih. Kot izhaja iz točke 81 zgoraj, je bilo na podlagi te ugotovitve mogoče dokazati, da v različnih segmentih uvoz iz Kitajske v bistvu ustreza domači prodaji Unije in, natančneje, da sta oba osredotočena na isti segment, in sicer gradbeništvo, vendar sta tudi v drugih dveh segmentih prisotna nezanemarljiva deleža uvoza in domače prodaje.

95.

Uporaba te metode je omogočala tudi upoštevanje deleža nelojalnega nižanja prodajnih cen v različnih segmentih trga, kot dokazuje dejstvo, da je lahko Komisija ugotovila, da nelojalno nižanje prodajnih cen obstaja v vseh segmentih.

96.

Po mojem mnenju iz zgoraj navedenega izhaja, da je trditev iz točk 60 in 66 izpodbijane sodbe, da Komisija kljub uporabi metode PCN pri presoji nelojalnega nižanja prodajnih cen s tem, da ni upoštevala segmentacije različnih vrst obravnavanega izdelka, ni upoštevala vseh upoštevnih podatkov, napačna. Dejansko sta način, kako je bila ta metoda pripravljena, in njena dejanska uporaba v obravnavani zadevi zagotavljala analizo trga izdelka, ki je predmet preiskave, po segmentih.

97.

V zvezi s trditvijo družbe Hubei Xinyegang, da metoda PCN Komisiji ni omogočila, da bi določila učinke uvoza v določenem segmentu na prodajne cene industrije Unije za izdelke, ki spadajo v druge segmente, menim, da ta dopolnitev analize ni potrebna v okoliščinah, ko sta uvoz in domača prodaja na približno enaki ravni v treh obstoječih segmentih in ko je bilo nelojalno nižanje prodajnih cen ugotovljeno v vseh treh.

98.

Iz zgoraj navedenega torej po mojem mnenju izhaja, da je treba ugoditi tudi drugemu pritožbenemu razlogu Komisije.

99.

V točki 67 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče menilo, da bi se morala Komisija glede na štiri okoliščine, značilne za obravnavano zadevo – ki jih je preučilo v točkah od 61 do 64 izpodbijane sodbe in so navedene v točki 38 zgoraj – kljub uporabi metode PCN vsaj prepričati, da gibanje cen industrije Unije (oziroma nižanje teh cen) ni „izhajalo“ iz segmenta, v katerem je bila prisotnost uvoza iz Kitajske omejena ali v katerem stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen ni bila znatna. Zato je za Splošno sodišče, kot je ugotovljeno v točki 60 zgoraj, prisotnost takih okoliščin pomenila, da bi morala Komisija kljub uporabi metode PCN za zagotovitev objektivne presoje nelojalnega nižanja prodajnih cen in, bolj na splošno, učinkov cen dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije, opraviti dodatno analizo, s katero bi preverila, ali je bilo nižanje cen podobnega izdelka industrije Unije, obravnavanega v celoti, dejansko posledica (učinkov) dampinškega uvoza (na cene). Splošno sodišče je menilo, da presoja, ki jo je opravila Komisija, brez take dodatne analize ni popolna.

100.

Zato je treba preveriti, ali bi morala Komisija v obravnavani zadevi zaradi teh štirih okoliščin kljub presoji z metodo PCN opraviti analizo, ki jo je Splošno sodišče zahtevalo v točki 67 izpodbijane sodbe.

101.

Pri tem v zvezi s prvo od teh okoliščin, in sicer težavo glede zamenljivosti različnih vrst izdelkov, vsebovanih v podobnem izdelku, kot je opredeljen, ( 54 ) ugotavljam, da čeprav je zamenljivost z vidika povpraševanja nedvomno temeljno merilo za analizo za opredelitev upoštevnega trga na področju konkurence, nima enako odločilne vloge na protidampinškem področju. Merila, uporabljena za opredelitev podobnega izdelka na protidampinškem področju, v skladu s členom 1(4) osnovne uredbe, so drugačna in neredko se v okviru protidampinške preiskave kot podoben izdelek opredeli izdelek, ki vsebuje različne vrste izdelkov, ki so v okviru pravice do konkurence vključeni na upoštevne trge različnih izdelkov. Glede tega je treba tudi ugotoviti, da družba Hubei Xinyegang pred Splošnim sodiščem ni izpodbijala opredelitve podobnega izdelka, tako da je treba šteti, da je ta opredelitev nesporno dejstvo, ki ga ni mogoče izpodbijati na ravni analize, namenjene ugotavljanju obstoja škode. ( 55 )

102.

Iz tega sledi, da zamenljivost izdelkov, ki so predmet preiskave, na strani povpraševanja očitno ni upošteven element, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da bi morala Komisija v obravnavani zadevi opraviti dodatno analizo, ki jo je zahtevalo Splošno sodišče v točki 67 izpodbijane sodbe, poleg tiste, ki jo je opravila na podlagi metode PCN.

103.

V zvezi z drugo izmed teh okoliščin, in sicer obstojem cenovnih razlik med različnimi segmenti, je Splošno sodišče ob sklicevanju na poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST menilo, da je obstoj takih cenovnih razlik element, ki ga je treba upoštevati pri analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen, in da obstoj takih cenovnih razlik med segmenti prispeva k temu, da je treba zahtevati dodatek k analizi, naveden v točki 67 izpodbijane sodbe. ( 56 )

104.

Vendar čeprav je res, kot izhaja iz točke 76 zgoraj, da je pritožbeni organ v tem poročilu menil, da bi se morale v navedeni zadevi pri ustrezni analizi cenovnih učinkov upoštevati precejšnje razlike med cenami različnih vrst izdelkov, menim, da iz tega precedenčnega primera ni mogoče sklepati, da bi morala Komisija v obravnavani zadevi opraviti analizo iz točke 67 izpodbijane sodbe, da bi zagotovila objektivno presojo nelojalnega nižanja prodajnih cen v smislu člena 3(2) osnovne uredbe.

105.

Dejansko, kot izhaja iz točk od 75 do 77 zgoraj, sta bila v zadevi, ki jo je preučil pritožbeni organ STO, dampinški uvoz in domača prodaja skoncentrirana v različnih segmentih, nelojalno nižanje prodajnih cen pa je bilo ugotovljeno samo na dveh izmed treh obravnavanih segmentov, v katerih je bil skoncentriran uvoz, in ni bilo ugotovljeno v segmentu, v katerem je bila skoncentrirana domača prodaja. Kot izhaja iz podatkov, navedenih v točki 81 zgoraj, pa sta v obravnavani zadevi dampinški uvoz in domača prodaja skoncentrirana v istem segmentu, v drugih segmentih pa sta prisotna na primerljivi ravni. Poleg tega je bilo v obravnavani zadevi nelojalno nižanje prodajnih cen ugotovljeno v vseh segmentih, v katerih je bil prisoten obravnavani izdelek. Iz spisa tudi izhaja, da je primerjava z metodo PCN omogočala upoštevanje cenovnih razlik med različnimi vrstami izdelkov, vključenih v različne segmente. V tem okviru je treba zaključiti, da niti druga okoliščina, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče, obravnavana z vidika poročila pritožbenega organa v zadevi HP-SSST, v obravnavani zadevi Komisiji ni nalagala obveznosti, da izvede dodatno analizo, zahtevano v točki 67 izpodbijane sodbe.

106.

Splošno sodišče je v zvezi s tretjo okoliščino, ki jo je obravnavalo, in sicer da je bilo 75,1 % uvoza od vzorčenih kitajskih proizvajalcev, skoncentriranih v segmentu gradnje, s sklicevanjem na sodbo Shanghai Teraoka ugotovilo, da je zaradi tega logična in morda celo nujna ločena analiza tega segmenta. ( 57 ) Vendar po mojem mnenju na podlagi tega precedenčnega primera ni mogoče ugotoviti, da je Komisija naredila napako pri analizi v obravnavani zadevi. Po eni strani se namreč, kot izhaja iz točk od 71 do 74 zgoraj, ta precedenčni primer nanaša na dejansko stanje, ki se razlikuje od tega v obravnavani zadevi. Za razliko od navedene sodbe se Komisija v obravnavani zadevi namreč ni omejila na presojo nelojalnega nižanja prodajnih cen samo v segmentu, v katerem je bil skoncentriran uvoz, ampak je zajela celoto obravnavanega izdelka. Po drugi strani je z uporabo metode PCN obravnavala segmentacijo trga, kot je zahtevano v tem precedenčnem primeru. ( 58 ) V vsakem primeru, ob upoštevanju dejstva, da sta bila dampinški uvoz in domača prodaja skoncentrirana v istem segmentu in sta bila prisotna v primerljivih stopnjah v vseh drugih segmentih ter da je bilo nelojalno nižanje prodajnih cen ugotovljeno v vseh segmentih, v katerih je bil prisoten obravnavani izdelek, tudi tretja okoliščina, ki jo navaja Splošno sodišče, ne dokazuje, da bi Komisija pri analizi naredila napako.

107.

Tudi četrta okoliščina, ki jo je navedlo Splošno sodišče, in sicer da naj bi iz začasne uredbe izhajalo, da je bilo več kot 60 % prodaje največje družbe proizvajalcev Unije povezane z industrijo nafte in plina, ne podpira zaključka Splošnega sodišča, da je v obravnavani zadevi potrebna dodatna analiza iz točke 67 izpodbijane sodbe. Upoštevnosti te okoliščine, s katero je Splošno sodišče želelo pokazati, da sta bila verjetno dampinški uvoz in prodaja industrije Unije skoncentrirana v različnih segmentih, namreč očitno nasprotuje ugotovitev, ki izhaja iz informacij, navedenih v točki 81 zgoraj, da sta bila dampinški uvoz in prodaja Unije skoncentrirana v istem segmentu, in sicer v gradbeništvu.

108.

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da z nobenim od štirih elementov, ki jih je navedlo Splošno sodišče, ni mogla biti utemeljena potreba po dodatni analizi, kot je navedena v točki 67 izpodbijane sodbe. Natančneje, v okoliščinah, v katerih je Komisija uporabila metodo PCN za določitev nelojalnega nižanja prodajnih cen ter sta bila po eni strani dampinški uvoz in domača prodaja skoncentrirana v istem segmentu in prisotna v primerljivih deležih v drugih segmentih, po drugi strani pa je bilo nelojalno nižanje prodajnih cen prisotno v vseh segmentih, v katerih je bil prisoten obravnavani izdelek, Komisiji ni mogoče očitati, da ni izvedla dodatne analize iz točke 67 izpodbijane sodbe.

109.

Glede na zgoraj navedeno je treba zaključiti, da ima izpodbijana sodba več napak v delu, v katerem je ugotovljeno, da Komisija zato, ker ni upoštevala segmentacije trga pri analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in bolj na splošno cenovnih učinkov, ni utemeljila svoje analize z vsemi upoštevnimi podatki v obravnavani zadevi in da bi se morala v obravnavani zadevi kljub uporabi metode PCN vsaj prepričati, da gibanje cen industrije Unije (in sicer nižanje cen) ni „izhajalo“ iz segmentov, v katerih je bila prisotnost uvoza iz Kitajske omejena ali v katerih stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen ni bila znatna.

110.

Zato je po mojem mnenju treba prvemu, drugemu in tretjemu pritožbenemu razlogu, ki jih je predložila Komisija, ugoditi.

111.

Komisija s četrtim in petim pritožbenim razlogom ob podpori družbe ArcelorMittal in drugih oporeka izpodbijani sodbi v delu, v katerem je Splošno sodišče v točkah od 68 do 76 ugotovilo, da je Komisija v svoji analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen naredila napako, ker ni upoštevala določenega obsega podobnega izdelka, ki ga proizvajajo vzorčeni proizvajalci Unije.

112.

Splošno sodišče je v navedenih točkah izpodbijane sodbe ugotovilo, da 17 izmed 66 vrst izdelkov, ki jih prodajajo vzorčeni proizvajalci Unije in ki predstavljajo 8 % obsega prodaje navedenih proizvajalcev, ni bilo upoštevanih v okviru analize nelojalnega nižanja prodajnih cen, ker takih izdelkov vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki niso izvažali, zato primerjava ni bila mogoča.

113.

Splošno sodišče je na podlagi poročila pritožbenega organa HP-SSST v točki 71 izpodbijane sodbe menilo, da ni bilo na podlagi nobenega elementa mogoče šteti, da analiza iz člena 3(2) in (3) osnovne uredbe omogoča, da se ne upošteva določen obseg podobnega izdelka, ki ni predmet nelojalnega nižanja prodajnih cen. V točkah od 72 do 74 izpodbijane sodbe je tudi menilo, da povezava med nelojalnim nižanjem prodajnih cen in dampinškim uvozom ter gibanjem cen industrije Unije, ki jo je določila Komisija v sporni uredbi, nujno temelji na napačni dejanski podlagi, ker je bila določena brez upoštevanja zgoraj navedenih 17 vrst izdelkov, ki niso bili predmet nelojalnega nižanja prodajnih cen. Splošno sodišče je nato menilo, da brez posebne obrazložitve v zvezi s sporno uredbo ni mogoče izključiti, da bi teh 17 vrst izdelkov nezanemarljivo pripomoglo k nižanju cen vzorčenih proizvajalcev Unije. Splošno sodišče je zaključilo, da Komisija v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in učinka dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije ni upoštevala vseh upoštevnih podatkov v obravnavani zadevi, kar je v nasprotju s členom 3(2) in (3) osnovne uredbe.

114.

Komisija ob podpori družbe ArcelorMittal in drugih Splošnemu sodišču s četrtim pritožbenim razlogom, razdeljenim na dva dela, očita, da je kršilo člen 3(2) in (3) osnovne uredbe.

115.

Komisija v okviru prvega dela trdi, da zaključek Splošnega sodišča, da mora biti analiza nelojalnega nižanja prodajnih cen izvedena za vse vrste izdelka, ki jih prodaja industrija Unije, temelji na napačnem razumevanju presoje nelojalnega nižanja prodajnih cen. Iz samega besedila člena 3(3) osnovne uredbe naj bi izhajalo, da se ta presoja ne izvaja za vsako vrsto izdelka ali PCN, ki se prodaja v industriji Unije, ampak da se nelojalno nižanje prodajnih cen ugotavlja na ravni podobnega izdelka. Komisija naj bi najprej izračunala nelojalno nižanje prodajnih cen na ravni vsake PCN, nato pa tehtano povprečje nelojalnega nižanja prodajnih cen za vse PCN, ki jih proizvajajo vzorčeni proizvajalci Unije. Če za določeno PCN ni ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen ali je ugotovljeno negativno nižanje cen, naj to ne bi pomenilo, da ni mogoče naložiti protidampinške dajatve tudi za PCN, za katere ni bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen.

116.

Komisija v okviru drugega dela trdi, da je Splošno sodišče glede na to, da presoja cenovnih učinkov v skladu s členom 3(2) in (3) osnovne uredbe določa tudi presojo 17 PCN, ki jih ne proizvajajo vzorčeni kitajski proizvajalci, zamenjalo to presojo z analizo „nepripisovanja“ iz člena 3(7) osnovne uredbe. Iz besedila teh določb naj bi namreč izhajalo, da se z njimi zahteva presoja nelojalnega nižanja prodajnih cen med izdelkom, ki je predmet dampinškega uvoza, in podobnim izdelkom, in ne učinkov PCN, ki jih prodaja industrija Unije, ne pa tudi kitajski proizvajalci izvozniki. Komisija naj bi v izpodbijani uredbi določila cenovne učinke glede na PCN, za katere vzorec kitajske prodaje omogoča, da se PCN primerja z vzorcem prodaje Unije. Za 17 PCN, ki jih prodajajo vzorčeni prodajalci Unije, vendar jih ne izvažajo vzorčeni kitajski proizvajalci, naj ne bi mogla ugotoviti nelojalnega nižanja prodajnih cen. Vprašanje iz točk od 72 do 74 izpodbijane sodbe, da naj Komisija ne bi mogla presoditi tveganja, da bi lahko industrija Unije utrpela velike izgube zaradi prodaje 17 PCN Unije, ki jih ne izvažajo kitajski proizvajalci izvozniki, naj bi torej spadala v okvir analize nepripisovanja iz člena 3(7) osnovne uredbe. Družba Hubei Xinyegang pa naj se v podporo svoji tožbi ne bi sklicevala na kršitev te določbe. Poleg tega naj poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST nikakor ne bi podpiralo zaključkov Splošnega sodišča.

117.

Družba Hubei Xinyegang meni zlasti, da je Komisija napačno opisala izpodbijano sodbo. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo, da mora biti nelojalno nižanje prodajnih cen določeno na ravni posameznega PCN, ampak naj bi se omejilo samo na to, da je grajalo dejstvo, da je Komisija razširila svoje ugotovitve o nelojalnem nižanju prodajnih cen nekaterih vrst izdelkov na druge vrste izdelkov, pri katerih tega ni ugotovila, to pa je storila brez obrazložitve.

118.

Družba Hubei Xinyegang v zvezi s prvim delom trdi, da je Splošno sodišče pravilno menilo, da pomisleki, opredeljeni v sodni praksi, ( 59 ) ki se nanašajo na izključevanje izvoza nekaterih vrst obravnavanega izdelka v Unijo iz izračuna stopnje dampinga, veljajo tudi v okviru analize nelojalnega nižanja prodajnih cen ali cenovnih učinkov. Če bi se štelo, da Komisija ni dolžna upoštevati vse prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije, naj bi obstajalo tudi tveganje manipulacije. To bi ji namreč lahko omogočilo, da ugotovi nelojalno nižanje prodajnih cen samo za omejen del prodaje industrije Unije in razširi to ugotovitev na druge prodaje, ne da bi morala razložiti, kakšni so bili cenovni učinki te druge prodaje.

119.

Družba Hubei Xinyegang v zvezi z drugim delom trdi, da je trditev Komisije, da sta analiza cenovnih učinkov in določitev vzročne povezave medsebojno popolnoma neodvisni fazi, brezpredmetna, ker Komisija ni izpodbijala točke 86 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da obstaja povezava med določanjem nelojalnega nižanja prodajnih cen in določanjem vzročne povezave. V vsakem primeru naj bi člen 3(2) osnovne uredbe v delu, ki vsebuje sklicevanje na vpliv dampinškega uvoza na industrijo Unije, vključeval zahtevi po vzročni povezavi in po nepripisovanju, ki sta pojasnjeni v členu 3(6) in (7) navedene uredbe. Poleg tega naj bi se Splošno sodišče pravilno sklicevalo na poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST, iz katerega naj bi izhajalo, da je treba določiti nekatere cenovne učinke za izdelek v celoti, brez izključevanja vrst izdelkov, za katere ni bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen.

120.

Komisija s petim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 17 osnovne uredbe ( 60 ), ko je ugotovilo, da je Komisija naredila napako, ker ni upoštevala učinkov 17 vrst izdelkov, ki jih vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki ne prodajajo, vendar jih prodajajo vzorčeni proizvajalci Unije. Odsotnost uvoza obravnavanih 17 PCN naj bi bila posledica uporabe metode vzorčenja v obravnavani zadevi, v zvezi s katero ima Komisija diskrecijsko pravico. Poleg tega, ker se šteje, da je vzorec reprezentativen, naj bi bila ugotovitev nelojalnega nižanja prodajnih cen na podlagi tehtanega povprečja stopenj nelojalnega nižanja prodajnih cen, določenih za PCN, ki jih prodajajo vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki, reprezentativna za vse PCN in torej tudi za obravnavani izdelek. Razlaga Splošnega sodišča bi vzorčenju odvzela vse učinke in neupravičeno omejila diskrecijsko pravico, ki jo ima glede tega Komisija.

121.

Družba Hubei Xinyegang odgovarja, prvič, da čeprav ima Komisija določeno diskrecijsko pravico pri izbiri vzorca, mora po izbiri spoštovati vse zakonske obveznosti iz osnovne uredbe, vključno z obveznostjo izvedbe ustrezne analize cenovnih učinkov. Drugič, izpodbijana sodba naj ne bi posegala v možnost Komisije, da uporabi vzorčenje, niti v prožnost, ki jo ta lahko pri tem uporabi. Z izpodbijano sodbo naj bi se zahtevalo zgolj, da se po določitvi vzorcev upoštevajo učinki vsega dampinškega uvoza s strani vzorčenih proizvajalcev izvoznikov na cene vseh vrst izdelkov, ki jih prodajajo vzorčeni proizvajalci Unije.

122.

Za analizo četrtega in petega pritožbenega razloga je treba, enako kot pri prvih treh razlogih, najprej pojasniti obseg očitka Splošnega sodišča. Stranki v postopku v glavni stvari se namreč tudi pri delu izpodbijane sodbe, ki se izpodbija s tema dvema pritožbenima razlogoma, ne strinjata glede obsega očitka Splošnega sodišča.

123.

Komisija ter družba ArcelorMittal in drugi trdijo, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi Komisiji naložilo obveznost, da analizira nelojalno nižanje prodajnih cen za vsako vrsto izdelkov oziroma za vsako PCN, ki jo prodaja industrija Unije. Trdijo tudi, da očitek, ki ga je v bistvu predstavilo Splošno sodišče, ne spada v analizo učinkov dampinškega uvoza na cene industrije Unije, ampak v analizo tako imenovanega „nepripisovanja“ iz člena 3(7) osnovne uredbe, na katero se pred Splošnim sodiščem ni sklicevalo.

124.

Družba Hubei Xinyegang pa meni, da je Splošno sodišče Komisiji očitalo, da je preprosto brez obrazložitve razširila obseg svojega preverjanja nelojalnega nižanja prodajnih cen nekaterih vrst izdelkov na vrste izdelkov, za katere ni bilo dokazano nikakršno nelojalno nižanje prodajnih cen. Zato naj Komisija s tem, ko je iz svoje analize izključila zgoraj navedenih 17 vrst izdelkov, ne bi dokazala cenovnih učinkov uvoza na podoben izdelek v celoti, kar je v nasprotju s členom 3(2) in (3) osnovne uredbe.

125.

Glede tega ugotavljam, prvič, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi v točki 69 ugotovilo, da Komisija z uporabo metode PCN ni mogla določiti obsega nelojalnega nižanja prodajnih cen za 17 vrst izdelkov industrije Unije, za katere ni bilo ustreznih uvoženih izdelkov. Splošno sodišče je v točki 71 s sklicevanjem na poročilo pritožbenega organa HP-SSST menilo, da na podlagi upoštevnih določb ni mogoče šteti, da je iz analize iz člena 3(2) in (3) osnovne uredbe mogoče izključiti določen obseg podobnega izdelka, ki ni bil predmet nelojalnega nižanja prodajnih cen, oziroma navedenih 17 izdelkov, za katere ni bilo mogoče določiti obsega nelojalnega nižanja prodajnih cen z uporabo metode PCN.

126.

S to zadnjo trditvijo je Splošno sodišče po mojem mnenju izrazilo načelo, v skladu s katerim mora Komisija pri analizi cenovnih učinkov upoštevati celoto prodaje podobnega izdelka industrije Unije. Nato je Splošno sodišče to načelo uporabilo v obravnavani zadevi in presodilo, da bi morala Komisija zato, ker je bila v obravnavani zadevi ta analiza opravljena z določanjem nelojalnega nižanja prodajnih cen z uporabo metode PCN, da bi svojo analizo utemeljila z vsemi upoštevnimi podatki, nujno upoštevati vse PCN vzorčenih proizvajalcev Unije.

127.

Drugič, Splošno sodišče je v točkah 73 in 74 izpodbijane sodbe Komisiji v bistvu očitalo, da je povezavo, ki jo je ugotovila med analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen in gibanjem cen industrije Unije, utemeljila z napačno dejansko podlago, ker ni upoštevala zadevnih 17 vrst izdelkov, saj ni mogoče izključiti, da so te vrste izdelkov „nezanemarljivo prispevale k zniževanju cen vzorčenih proizvajalcev Unije“.

128.

Iz tega sledi, da je temeljni očitek Splošnega sodišča Komisiji, da v analizi, ki jo je opravila, ni upoštevala možnega prispevka (cen) teh 17 vrst izdelkov – za katere ni bilo mogoče določiti stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen – v gibanju cen proizvajalcev Unije, ki ga je Komisija izračunala za podoben izdelek, obravnavan v celoti.

129.

V tem okviru se je zlasti treba vprašati, ali je – kot je videti, da izhaja iz točke 71 izpodbijane sodbe – Komisija dolžna v svoji analizi cenovnih učinkov dampinškega uvoza vedno upoštevati vse vrste izdelkov, ki jih prodaja industrija Unije, zlasti če se ta presoja opravlja z ugotavljanjem nelojalnega nižanja prodajnih cen.

130.

Pri utemeljitvi svoje načelne trditve iz točke 71 izpodbijane sodbe se je Splošno sodišče sklicevalo na točko 5.180 poročila pritožbenega organa v zadevi HP-SSST, v kateri je ta pritožbeni organ menil, da morajo kitajski organi v tem primeru „oceniti občutljivost nelojalnega nižanja prodajnih cen dampinškega uvoza glede na ‚delež domače proizvodnje, pri katerem ni bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen‘“.

131.

Splošno sodišče je po analogiji razširilo obseg te trditve na obravnavano zadevo, in ker je pred tem v točki 70 izpodbijane sodbe ugotovilo, da za zadevnih 17 vrst izdelkov ni bilo „ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen“, je v točki 71 iz tega izpeljalo zgoraj navedeno načelo, da iz analize cenovnih učinkov ni mogoče izključiti dela podobnega izdelka.

132.

Vendar pa nisem prepričan, da je mogoče iz te točke poročila pritožbenega organa v zadevi HP-SSST izpeljati splošno načelo, kakršno je to, ki ga je izpeljalo Splošno sodišče. To točko je namreč treba brati v okviru zadeve, ki jo je obravnaval pritožbeni organ STO. Kot izhaja iz točke 75 zgoraj, se je navedena zadeva nanašala na okoliščine, v katerih kitajski organi niso analizirali (in torej niso ugotovili) nelojalnega nižanja prodajnih cen za izdelke, ki so spadali v segment razreda A, v katerem je bila skoncentrirana nacionalna prodaja, ampak so se omejili na to, da so na ta segment razširili ugotovitve iz segmentov trga razredov B in C, v katerih je bil skoncentriran dampinški uvoz.

133.

Iz tega izhaja, da je pritožbeni organ v tej točki želel navesti, da se kitajski organi v takih precej posebnih okoliščinah, ko je domača prodaja močno skoncentrirana v enem segmentu (razred A), dampinški uvoz pa je skoncentriran v drugih segmentih (razred B in C), niso mogli omejiti na to, da bi razširili ugotovitve o nelojalnem nižanju prodajnih cen za razreda B in C na izdelke iz segmenta v razredu A.

134.

V nasprotju s tem primerom pa Komisija v obravnavani zadevi ni izključila „deleža domače proizvodnje“ iz ugotovitve nelojalnega nižanja prodajnih cen iz praktičnih razlogov, ampak, kot je potrdilo samo Splošno sodišče, ni mogla izračunati deleža nelojalnega nižanja prodajnih cen za te izdelke zaradi vzorca in metode analize, izbrane ob uporabi diskrecijske pravice. ( 61 )

135.

Iz tega po mojem mnenju sledi, da zadevna točka poročila pritožbenega organa v zadevi HP-SSST ne more biti podlaga za splošno načelo, kakršno izhaja iz trditve iz točke 71 izpodbijane sodbe, da mora Komisija v svoji analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in cenovnih učinkov vedno upoštevati vse vrste izdelkov, ki jih prodaja industrija Unije in spadajo v okvir podobnega izdelka, kot je bil opredeljen.

136.

Družba Hubei Xinyegang pa trdi, da je to načelo skladno s pristopom Sodišča v sodbi Changshu City. Glede tega je treba spomniti, da je Sodišče v navedeni sodbi presodilo, da člena 2(11) osnovne uredbe, glede na njegovo ubeseditev, namen in okvir, v katerega je umeščen, ni mogoče razlagati tako, da dopušča, da se iz izračuna stopnje dampinga izključijo izvozne transakcije v Unijo glede nekaterih vrst zadevnega izdelka, in da je, nasprotno, iz navedene določbe razvidno, da so institucije Unije pri tem izračunu dolžne upoštevati vse te transakcije. ( 62 )

137.

Vendar pa glede tega menim, da razlage člena 2(11) osnovne uredbe, ki jo je podalo Sodišče v tej sodbi za izračun stopnje dampinga, ni nujno mogoče neposredno prenesti na presojo nelojalnega nižanja prodajnih cen v smislu člena 3(2) in (3) iste uredbe. Že z vidika ubeseditve je treba ugotoviti, da je besedilo teh dveh določb bistveno različno. Člen 2(11) osnovne uredbe namreč izrecno določa obveznost, da se upoštevajo „cene vseh izvoznih transakcij“. ( 63 ) Zato bi bilo mogoče šteti, da v delu, v katerem so določbe člena 3(2) in (3) te uredbe zastavljene drugače, te ne določajo nujno, da se v tej analizi upošteva vsa prodaja podobnega izdelka industrije Unije.

138.

Videti je, da to ustreza tudi drugačni logiki, ki je podlaga za izračun stopnje dampinga in določanje nelojalnega nižanja prodajne cene. Medtem ko se stopnja dampinga običajno izračuna ( 64 ) z upoštevanjem domače prodaje iz izvoza istega podjetja oziroma proizvajalca izvoznika, določitev nelojalnega nižanja prodajnih cen zahteva primerjavo med prodajo različnih proizvajalcev (in sicer med dampinškim uvozom proizvajalcev izvoznikov in domačo prodajo industrije Unije).

139.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da ne poročilo pritožbenega organa v zadevi HP-SSST, na katero se sklicuje Splošno sodišče, ne sodba Changshu City, na katero se sklicuje družba Hubei Xinyegang, ne moreta določati načela, v skladu s katerim mora Komisija v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in bolj na splošno cenovnih učinkov dampinškega uvoza vedno in v vseh okoliščinah upoštevati vso prodajo podobnih izdelkov proizvajalcev Unije.

140.

Ob upoštevanju navedenega menim, da je treba opozoriti na naslednje.

141.

Prvič, kot sem ugotovil v točkah 28 in 67 zgoraj, iz člena 3(2) osnovne uredbe izhaja, da mora Komisija objektivno preveriti učinek uvoza na cene na trgu Unije za podobne izdelke. Zato ni mogoče izključiti, da je v določenih okoliščinah za zagotovitev objektivnosti preiskave dejansko nujno upoštevati prodajo izdelkov industrije Unije v celoti.

142.

Drugič, kot izhaja iz besedila člena 3(2) in (3) osnovne uredbe, zadevna analiza zahteva preučitev učinkov uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije. Kot je ugotovljeno v točki 35 zgoraj, v obravnavani zadevi ni sporno, da se ta presoja opravi za celoten uvoz obravnavanega izdelka, ki so ga opravili vzorčeni kitajski izvozniki.

143.

Tretjič, kot je navedeno v točkah 28 in 29 zgoraj, člen 3 osnovne uredbe ne določa posebne analizne metode za določitev obstoja škode niti, natančneje, nelojalnega nižanja prodajnih cen, pri čemer imajo glede tega institucije Unije široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti. V tem okviru morajo te institucije, če je zagotovljena objektivnost presoje, izbrati analizno metodo, ki je po njihovem mnenju glede na posebnosti zadevne preiskave najprimernejša, in določiti cenovne učinke.

144.

Četrtič, v obravnavani zadevi po eni strani iz sporne uredbe izhaja, da se je Komisija odločila uporabiti vzorčenje v skladu s členom 17 osnovne uredbe ( 65 ) tako za kitajske proizvajalce izvoznike kot tudi za proizvajalce Unije. Tako vzorčenje, glede katerega sodna praksa dopušča določeno diskrecijsko pravico, ( 66 ) se v obravnavani zadevi ni izpodbijalo.

145.

Po drugi strani, kot je navedeno že v točkah 33, 34 ter 90 in naslednjih zgoraj, se je Komisija v obravnavani zadevi odločila, da bo z uporabo zgoraj navedene diskrecijske pravice za določitev nelojalnega nižanja prodajnih cen uporabila metodo PCN. Ta metoda, ki prav tako ni sporna, je bila med drugim pripravljena tako, da se z njo zagotovi primerljivost cen izdelkov, ki izhajajo iz različnih podjetij in jih je treba primerjati. Za zagotovitev te skladnosti določitev različnih PCN temelji, kot je že bilo navedeno, na fizičnih in tehničnih značilnostih izdelkov. Kot pa upravičeno trdijo družba ArcelorMittal in drugi, uporaba tega sistema zahteva kompromis med, na eni strani, potrebo po zagotavljanju zgoraj navedene primerljivosti cen ter, na drugi strani, potrebo po zagotavljanju možnosti primerjave čim večjega števila transakcij uvoza in domače prodaje, da se doseže čim bolj reprezentativen rezultat. S tega vidika, podrobnejša kot je PCN, primerljivejši so uvoženi izdelki z domačimi izdelki, ki so zajeti s PCN. Hkrati pa, podrobnejša kot je PCN, večje je tveganje, da nekateri izdelki (PCN) ne bodo imeli ustreznikov in da jih torej ne bo mogoče upoštevati v analizi. V obravnavani zadevi je potrjeno, da je uporaba metode PCN, kot jo je pripravila Komisija, omogočila dokaj visoko stopnjo primerljivosti, saj je bilo primerjanega 100 % dampinškega uvoza z 92 % domače prodaje vzorčenih podjetij. Kot je že bilo navedeno, se ta metoda ni izpodbijala.

146.

Glede na zgoraj navedeno je treba analizirati napako, ki jo Komisiji očita Splošno sodišče.

147.

Iz točke 76 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče Komisiji očitalo, da pri presoji nelojalnega nižanja prodajnih cen in učinka dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije ni upoštevala vseh upoštevnih podatkov v obravnavani zadevi.

148.

Iz točk 73 in 74 izpodbijane sodbe, navedenih v točkah 113 in 127 zgoraj, glede drugega očitka izhaja, da so bili upoštevni podatki, glede katerih naj bi Komisija naredila napako, ker jih ni upoštevala, podatki o učinku, ki bi ga lahko imele prodajne cene 17 vrst izdelkov, za katere ni bilo mogoče določiti nelojalnega nižanja prodajnih cen, na nižanje prodajnih cen vzorčenih proizvajalcev Unije za podoben izdelek, obravnavan v celoti. Kot je navedeno v točki 128 zgoraj, je Splošno sodišče Komisiji v bistvu očitalo, da v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in cenovnih učinkov ni upoštevala morebitnega prispevka, ki bi ga lahko imela prodaja teh 17 vrst izdelkov na gibanje cen proizvajalcev Unije v primerjavi s podobnim izdelkom, obravnavanim v celoti.

149.

Vendar pa glede tega ugotavljam, da po eni strani, kot je navedeno v točki 142 zgoraj, iz besedila člena 3(2) in (3) osnovne uredbe izrecno izhaja, da se analiza cenovnih učinkov nanaša na učinke dampinškega uvoza na cene podobnega izdelka na trgu Unije, in ne na cenovni učinek dela podobnih izdelkov. V obravnavani zadevi pa Splošno sodišče Komisiji ni očitalo kršitev teh določb zato, ker ni upoštevala učinkov uvoza (saj je bilo v analizi upoštevanih 100 % uvoza), ampak ker ni upoštevala učinkov prodaje 17 vrst izdelkov proizvajalcev Unije.

150.

Po drugi strani se ta očitek nanaša na domnevno opustitev preverjanja, ali nižanje cen podobnega izdelka, obravnavanega v celoti, ni bilo „nezanemarljiva“ posledica nižanja cene 17 vrst zadevnih izdelkov. To pomeni, da bi se morala Komisija prepričati, ali so cene teh 17 vrst izdelkov nesorazmerno prispevale k nižanju cen podobnega izdelka, obravnavanega v celoti, v primerjavi s posledicami, ki jih je za tako obravnavani podoben izdelek imelo nižanje cen drugih 49 vrst izdelkov, pri katerih je bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen.

151.

Kot pa so pravilno ugotovili družba ArcelorMittal in drugi, bi lahko do takega nesorazmernega nižanja cene zadevnih 17 vrst izdelkov prišlo samo iz dveh razlogov: bodisi kot posledica nesorazmernega učinka dampinškega uvoza na te izdelke bodisi zaradi učinkov drugih dejavnikov, notranjih ali zunanjih, razen tega uvoza. V tem okviru pa je bil razlog eden od teh dveh. V prvem primeru bi tako nesorazmerno nižanje pomenilo, da je imel dampinški uvoz še večji učinek na cene teh 17 vrst izdelkov, kakor ga je ugotovila Komisija za druge vrste izdelkov, pri katerih je bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen. Vendar v tem primeru zaključka glede obstoja škodljivih učinkov za cene podobnega izdelka zaradi uvoza na trg Unije nikakor ne bi mogli izpodbijati kot napačnega. V drugem primeru pa bi bilo nesorazmerno nižanje cen takih izdelkov posledica vpliva „drugih dejavnikov [razen uvoza], ki hkrati povzročajo škodo industriji Unije“. Vendar pa, kot trdi Komisija, presoja teh drugih dejavnikov spada v analizo „nepripisovanja“ iz člena 3(7) osnovne uredbe, na kršitev katerega se družba Hubei Xinyegang ni sklicevala, zato na podlagi tega tudi ni bilo mogoče ugoditi tožbi te družbe. ( 67 )

152.

V zvezi s temi 17 vrstami izdelkov moram še navesti, da je po mojem mnenju sklep Splošnega sodišča iz točke 71 izpodbijane sodbe – na podlagi ugotovitve iz točke 70 izpodbijane sodbe – da teh 17 vrst izdelka ni bilo predmet nobenega nelojalnega nižanja prodajnih cen, napačen. Kot je ugotovilo tudi Splošno sodišče v točki 69 izpodbijane sodbe, zaradi vzorčenja in izbire metode PCN namreč ni bilo mogoče izračunati stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen za te vrste izdelkov. ( 68 ) To pa ne pomeni, da teh 17 vrst izdelkov ni bilo predmet nelojalnega nižanja prodajnih cen. Ni namreč izključeno, da so drugi kitajski izvozniki, ki niso bili vključeni v vzorec, uvažali teh 17 vrst izdelkov po bistveno nižjih cenah od cen proizvajalcev Unije. ( 69 ) Tega ni bilo mogoče ugotoviti samo zaradi metode, ki jo je Komisija izbrala v okviru svoje diskrecijske pravice in ki se sicer ne izpodbija.

153.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Splošno sodišče po mojem mnenju pri analizi v točkah od 68 do 76 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, zato je ta del sodbe oprlo na napačno razlago člena 3(2) in (3) osnovne uredbe.

154.

Šesti pritožbeni razlog, ki ga je predložila Komisija ob podpori družbe ArcelorMittal in drugih, je razdeljen na tri dele. Komisija v okviru prvega dela Splošnemu sodišču očita, da je preoblikovalo prvi in drugi tožbeni razlog ter je odločilo ultra petita in tako razširilo obseg spora prek ozkih meja, določenih v tožbi. Družba Hubei Xinyegang naj namreč ne bi ugovarjala opredelitvi dejstev, ampak je s tem, da je podvomila o načinu, kako je Komisija uresničevala svojo diskrecijsko pravico, ugovarjala presoji dejstev.

155.

V okviru drugega dela Komisija meni, da je Splošno sodišče v točkah 34, 35 in 45 izpodbijane sodbe napačno opredelilo intenzivnost sodnega nadzora, ki ga je moralo opraviti. V izpodbijani sodbi naj bi se oprlo na široko razlago pojma „opredelitev dejstev“, ki naj ne bi imela podlage v sodni praksi in naj ne bi bila združljiva z intenzivnostjo sodnega nadzora, priznano v ustaljeni sodni praksi. Splošno sodišče naj bi uporabilo popoln sodni nadzor, čeprav naj bi bilo treba uporabiti merilo očitne napake.

156.

V okviru tretjega dela Komisija meni, da je Splošno sodišče napačno pravno opredelilo dejstva. Četudi bi bila intenzivnost sodnega nadzora, ki ga je ugotovilo, primerna, quod non, bi Komisija to upoštevala, ker je sama med preiskavo zbrala vse potrebne podatke za analizo po segmentih trga in za presojo spornih 17 PCN.

157.

Družba Hubei Xinyegang v zvezi s prvim delom trdi, da je iz samega branja tožbe na prvi stopnji razvidno, da Splošno sodišče ni preoblikovalo tožbenih razlogov, ki jih je predložila, ampak jim je samo ugodilo. Glede drugega dela meni, da je Splošno sodišče pravilno uporabilo sodni nadzor v skladu s sodno prakso Sodišča. V zvezi s tretjim delom meni, da tudi če bi Komisija res zbrala vse potrebne podatke za analizo, to ni razvidno ne iz sporne uredbe ne iz dokazov, predloženih pred Splošnim sodiščem.

158.

V zvezi zlasti s prvim delom tega pritožbenega razloga se strinjam z družbo Hubei Xinyegang, da iz branja tožbe na prvi stopnji jasno izhaja, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi dejansko ugodilo tožbenim razlogom, ki se nanašajo na kršitev člena 3(2), (3) in (6) osnovne uredbe in ki jih je ta družba predložila, in jih ni preoblikovalo. Zato je treba po mojem mnenju prvi del tega pritožbenega razloga zavrniti.

159.

Vendar to ne pomeni, da Splošno sodišče na ta način ni moglo, kot trdi Komisija v drugem delu tega pritožbenega razloga, uporabiti napačne intenzivnosti sodnega nadzora.

160.

Glede tega je treba poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ugotavljanje obstoja škode, povzročene industriji Unije, zahteva presojo zapletenih gospodarskih razmer in da mora biti sodni nadzor take presoje omejen na preverjanje tega, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ali je prišlo do očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja oziroma ali so bila zlorabljena pooblastila. To velja zlasti za ugotavljanje dejavnikov, ki povzročajo škodo industriji Unije, v okviru protidampinške preiskave. ( 70 )

161.

Glede tega je Sodišče tudi presodilo, da nadzor Splošnega sodišča nad dokazi, s katerimi institucije Unije utemeljujejo svoje ugotovitve, ne pomeni nove presoje dejanskega stanja, ki nadomešča presojo institucij. Ta nadzor tudi ne posega v široko diskrecijsko pravico teh institucij na področju trgovinske politike, temveč je omejen na ugotavljanje, ali je s temi dokazi mogoče utemeljiti ugotovitve, do katerih so prišle institucije. Zato je Splošno sodišče pristojno ne le za preverjanje resničnosti navajanih dokazov, njihove zanesljivosti in notranje skladnosti, temveč tudi za nadzor nad tem, ali ti dokazi pomenijo celoto upoštevnih podatkov, ki so pomembni pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane ugotovitve. ( 71 )

162.

Poleg tega sodišče Unije pri nadzoru zakonitosti iz člena 263 PDEU nikakor ne more nadomestiti obrazložitve avtorja izpodbijanega akta s svojo obrazložitvijo. ( 72 )

163.

V obravnavani zadevi ugotavljam, prvič, da se je Splošno sodišče v točki 34 izpodbijane sodbe sklicevalo na formulo iz ustaljene sodne prakse, ( 73 ) ki v bistvu določa načela, izražena v sodni praksi Sodišča, navedeni v točkah 160 in 161 zgoraj. Ta formula pa vsebuje stavek, ki manjka v navedeni sodni praksi Sodišča, in sicer „[t]a omejeni sodni nadzor ne pomeni, da se sodišče Unije vzdrži nadzora nad razlago ekonomskih podatkov, ki jo podajo institucije Unije“. Ta stavek je očitno izposojen iz sodne prakse, ki se nanaša na obseg sodnega nadzora s področja konkurence. ( 74 ) Vendar pa ne verjamem, da se obseg sodnega nadzora, ki ga je določilo Sodišče na področju konkurence, lahko samodejno prenese na protidampinško področje. Čeprav sta obe področji gospodarske narave, saj se nanašata na ravnanje podjetij in spadata na področja v izključni pristojnosti Unije, vsebujeta zelo različne elemente. Institucije imajo zlasti, po eni strani, na teh dveh področjih precej različna pooblastila za preiskavo, vendar pa osnovna uredba na protidampinškem področju, za razliko od konkurenčnega sektorja, Komisiji ne podeljuje pooblastila za preiskavo, s katerim bi lahko prisilila družbe, da sodelujejo v preiskavi ali predložijo informacije. ( 75 ) Po drugi strani pa mora biti diskrecijska pravica, priznana institucijam na protidampinškem področju, načeloma širša, ker – kot izrecno izhaja iz sodne prakse – izhaja iz potrebe, da se upošteva zapletenost ne samo gospodarskih razmer, na primer na področju konkurence, ampak tudi zapletenost političnih razmer. ( 76 )

164.

Drugič, opozoriti je treba, da člen 3 osnovne uredbe, kot je ugotovilo Splošno sodišče in kot je navedeno v točki 28 zgoraj, ne določa posebne analizne metode za določitev obstoja škode niti, natančneje, nelojalnega nižanja prodajnih cen. Ker natančna metoda za izvedbo te analize, ki zahteva presojo zapletenih gospodarskih razmer, ni predpisana, ima Komisija upravičeno diskrecijsko pravico.

165.

V teh okoliščinah je po mojem mnenju primerno poudariti, da čeprav je Splošno sodišče, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, navedene v točki 161 zgoraj, dolžno preveriti, ali dokazi, ki so na voljo Komisiji, sestavljajo celoto upoštevnih podatkov, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenih razmer, to ne pomeni, da lahko Splošno sodišče pri tej presoji prekorači meje omejenega sodnega nadzora in presojo Komisije tudi nadomesti s svojo. Če se ugotovi, da Komisija ni imela na voljo celote upoštevnih podatkov, je treba zaključiti, da je zaradi tega ta institucija storila očitno napako pri presoji. Drugače povedano, sodno prakso, navedeno v točki 161 zgoraj, je treba brati z vidika sodne prakse, navedene v točki 160. Iz tega izhaja, da mora sodišče Unije za razveljavitev uredbe, kakršna je sporna uredba v obravnavani zadevi, ugotoviti, da je Komisija zaradi morebitnega pomanjkanja upoštevnih podatkov za presojo zapletenih gospodarskih razmer storila očitno napako pri presoji.

166.

Tretjič in v zvezi z zgoraj navedenim menim, da je treba pojasniti obseg zgoraj navedene diskrecijske pravice, podeljene institucijam. Meja med ugotavljanjem, ali je na voljo dovolj upoštevnih podatkov za presojo zapletenih gospodarskih razmer, in izpodbijanjem uporabljene analizne metode je namreč precej tanka.

167.

Glede tega menim, da v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, ta diskrecijska pravica obsega vsaj odločitve o izbiri analizne metode, o podatkih ali dokazih, ki jih je treba zbrati, o načinu izračuna, ki se uporabi za določitev stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen, ter o razlagi in presoji zbranih podatkov. V zvezi z vsemi temi vprašanji se mora uporabljati standard očitne napake, sodni nadzor, ki ga izvaja sodišče Unije, pa je omejen.

168.

Na podlagi analize obravnavane zadeve z vidika zgoraj navedenega iz točk 59 in 60 izhaja, da je prvi očitek Splošnega sodišča Komisiji po eni strani to, da kljub uporabi metode PCN v analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in bolj na splošno cenovnih učinkov ni upoštevala segmentacije trga, po drugi pa to, da je opustila dodatno analizo, s katero bi preverila, ali je bilo zniževanje cen podobnega izdelka industrije Unije, obravnavanega kot celota, posledica gibanja v segmentu trga, v katerem dampinški uvoz ni imel bistvenega vpliva zaradi majhnega obsega ali zaradi nizke stopnje nelojalnega nižanja prodajne cene.

169.

Iz točke 128 zgoraj sledi, da je v okviru drugega očitka Splošno sodišče Komisiji očitalo, da v analizi, ki jo je opravila, ni upoštevala možnega prispevka cen teh 17 vrst izdelkov, za katere ni bilo mogoče določiti stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen, na gibanje cen proizvajalcev Unije, ki je bilo izračunano za podoben izdelek, obravnavan v celoti.

170.

Zaradi teh dveh zatrjevanih napak pri analizi je Splošno sodišče v točki 76 izpodbijane sodbe zaključilo, da Komisija ni upoštevala vseh upoštevnih podatkov v obravnavani zadevi.

171.

Glede tega ugotavljam, da po eni strani ti očitki dokazujejo precej veliko mero poseganja Splošnega sodišča v analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen, ki jo je opravila Komisija, ki je po mojem mnenju težko združljiva z omejeno intenzivnostjo sodnega nadzora, ki ga določa sodna praksa, navedena v točki 160 zgoraj. Glede tega med drugim ugotavljam, da je, kot izhaja iz naslova dela izpodbijane sodbe, ki se začne s točko 53, namen drugega dela prvega tožbenega razloga, ki ga je navedla družba Hubei Xinyegang na prvi stopnji in mu je Splošno sodišče ugodilo, izpodbijati metodo, ki jo je uporabila Komisija za presojo nelojalnega nižanja prodajnih cen, kar – kot je navedeno v točki 167 zgoraj – po mojem mnenju nedvomno spada v širok obseg diskrecijske pravice, ki je na tem področju podeljena Komisiji.

172.

Po drugi strani ugotavljam, da Splošno sodišče nikakor ni ugotovilo, da je domnevno neupoštevanje vseh upoštevnih podatkov v obravnavani zadevi povzročilo očitno napako Komisije. Iz tega po mojem mnenju sledi, da Splošno sodišče ni uporabilo standarda, ki se v sodni praksi zahteva za izvajanje sodnega nadzora v zadevi, kakršna je obravnavana.

173.

Glede na vse navedeno menim, da je treba ugoditi tudi šestemu pritožbenemu razlogu.

174.

Iz točk 109, 110, 153 in 173 zgoraj izhaja, da je po mojem mnenju tako v delu sodbe, ki se nanaša na prvi očitek, ki ga izpodbija Splošno sodišče (točke od 59 do 67 in točke od 77 do 79), kot v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na drugi očitek (točke od 68 do 76), napačno uporabljeno pravo. Iz tega sledi, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem se nanaša na analizo, ki jo je opravilo Splošno sodišče v zvezi s prvim tožbenim razlogom, ki ga je na prvi stopnji predložila družba Hubei Xinyegang.

175.

Ker je Splošno sodišče, kot izhaja iz točke 88 izpodbijane sodbe, ugoditev drugemu tožbenemu razlogu, ki ga je na prvi stopnji predložila družba Hubei Xinyegang, utemeljilo izključno z ugotovitvami v okviru analize prvega tožbenega razloga, je treba, kot je ugotovila Komisija, razveljaviti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na analizo drugega tožbenega razloga (točke od 82 do 89) in zato tudi izpodbijano sodbo v celoti.

176.

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče ob razveljavitvi odločbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

177.

Menim, da to velja za prvi in drugi tožbeni razlog, ki ju je predložila družba Hubei Xinyegang pred Splošnim sodiščem in ki sta povzeta v točkah 24, 25 in 82 izpodbijane sodbe. Iz zgoraj navedenega izhaja, da v nasprotju z ugotovitvami Splošnega sodišča trditve, ki jih je navedla družba Hubei Xinyegang v okviru teh prvih dveh tožbenih razlogov, ne dokazujejo nobene očitne napake Komisije pri analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in učinkov dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije.

178.

Menim pa, da stanje postopka Sodišču ne omogoča, da odloči o tretjem in četrtem tožbenem razlogu, ki ju Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni analiziralo in v zvezi s katerima ni mogoče izključiti potrebe po dodatni preiskavi. V teh okoliščinah menim, da je treba zadevo vrniti Splošnemu sodišču, da lahko odloči o teh ostalih tožbenih razlogih.

179.

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da o stroških odloči Sodišče, če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu. Ker v obravnavani zadevi to ni tako, se odločitev o stroških pridrži.

180.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj odloči: