1.

V obravnavanih zadevah je Apelativen sad – Varna (pritožbeno sodišče v Varni, Bolgarija) pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago Direktive 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji ( 2 ).

2.

Natančneje, Sodišče ima prvič priložnost dati pojasnila o pravnih vprašanjih, bistvenih za razlago te direktive. Prvo se nanaša na morebitni nujni obstoj čezmejnega položaja, da se lahko uporabi ta direktiva. Drugo se nanaša na povezanost med določbami Direktive 2014/42, v katerih so predvidene različne vrste odvzema. Tretje se nanaša na obseg pravice do učinkovitega pravnega sredstva, priznane tretji osebi, ki trdi, da ima lastninsko pravico na premoženju, ki je predmet odvzema.

3.

Člen 83(1) PDEU določa:

„1.   Evropski parlament in Svet lahko z direktivami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, določita minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim.

Ta področja kriminala so: terorizem, trgovina z ljudmi in spolna zloraba žensk in otrok, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami in orožjem, pranje denarja, korupcija, ponarejanje plačilnih sredstev, računalniški kriminal in organizirani kriminal.

[…]“

4.

Člen 2(1) Okvirnega sklepa Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami ( 3 ) določa:

„Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da so kazniva naslednja naklepna dejanja, kadar so storjena neupravičeno:

[…]

[…]“

5.

Člen 1 Direktive 2014/42, naslovljen „Vsebina“, določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalna pravila o začasnem zavarovanju premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema in o odvzemu premoženja v kazenskih zadevah.

2.   Ta direktiva ne posega v postopke, ki jih države članice lahko uporabijo za odvzem zadevnega premoženja.“

6.

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

7.

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„Ta direktiva se uporablja za kazniva dejanja, zajeta z naslednjimi instrumenti:

[…]

(g) [Okvirni sklep 2004/757];

[…].“

8.

Odstavek 1 člena 4 Direktive 2014/42, naslovljenega „Odvzem“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki omogočajo, da se na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki je lahko bila izrečena tudi v okviru postopka v nenavzočnosti, bodisi v celoti bodisi delno odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja in premoženjska korist ali premoženje v vrednosti takšnih predmetov ali premoženjske koristi.“

9.

Odstavek 1 člena 5 navedene direktive, naslovljenega „Razširjen odvzem“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki jim omogočijo, da odvzamejo, bodisi v celoti bodisi delno, premoženje, ki je v lasti osebe, obsojene za kaznivo dejanje, s katerim je mogoče neposredno ali posredno pridobiti gospodarsko korist, kadar sodišče na podlagi okoliščin primera, vključno s specifičnimi dejstvi in razpoložljivimi dokazi, kot je nesorazmerna vrednost premoženja obsojenca glede na njegove zakonite dohodke, meni, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem.“

10.

Člen 6 iste direktive, naslovljen „Odvzem tretji osebi“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da omogočijo odvzem premoženjske koristi ali drugega premoženja, katerega vrednost ustreza premoženjski koristi, ki jo je neposredno ali posredno na tretje osebe prenesel osumljenec ali obdolženec ali jo je tretja oseba pridobila od osumljenca ali obdolženca, vsaj v primerih, če so te tretje osebe vedele ali bi morale vedeti, da je namen prenosa ali pridobitve izogib odvzemu, in sicer na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, tudi ko sta bila prenos ali pridobitev opravljena brezplačno ali v zameno za znesek, ki je bistveno nižji od tržne vrednosti.

2.   Odstavek 1 ne posega v pravice tretjih oseb, ki ravnajo v dobri veri.“

11.

Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Zaščitni ukrepi“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se osebam, na katere vplivajo ukrepi iz te direktive, zagotovi pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja z namenom varovanja njihovih pravic.

[…]“

12.

Člen 53 nakazatelen kodeks (kazenski zakonik, v nadaljevanju: NK) določa:

„(1)   Ne glede na kakršno koli kazenskopravno odgovornost se v korist države odvzamejo:

(2)   V korist države se dodatno odvzamejo [(nov, DV št. 28/1982)]:

(3)   V smislu odstavka 2(b) [(nov, DV št. 7/2019)]:

13.

Člen 354а (prva objava: DV št. 95/1975; spremenjen: DV št. 28/1982, št. 10/1993, št. 62/1997, št. 21/2000, št. 26/2004 in št. 75/2006) NK določa:

„(1)   Kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, kupuje ali poseduje prepovedane droge ali podobne snovi z namenom njihove prodaje ali pa prodaja prepovedane droge ali podobne snovi, se v primeru zelo nevarnih prepovedanih drog ali podobnih snovi kaznuje s kaznijo zapora od dveh do osmih let in z denarno kaznijo od [5000 do 20.000 bolgarskih levov (BGN) (približno od 2500 do 10.000 EUR)], v primeru nevarnih prepovedanih drog ali podobnih snovi pa s kaznijo zapora od enega do šestih let in z denarno kaznijo od [2000 do 10.000 BGN (približno od 1000 do 5000 EUR)]. […]

[…]

(3)   Kdor neupravičeno kupi ali poseduje prepovedane droge ali podobne snovi, se kaznuje:

[…]“

14.

Člen 306(1), točka 1, nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, DV št. 86 z dne 28. oktobra 2005, v nadaljevanju: NPK) določa:

„(1)   Sodišče lahko o teh vprašanjih odloči tudi s sklepom:

15.

Zadevni osebi sta bili kot storilec ali sostorilec obsojeni za kaznivo dejanje iz člena 354a NK, storjeno 21. februarja 2019 v mestu Varna (Bolgarija), zlasti zaradi neupravičenega posedovanja zelo nevarnih prepovedanih drog z namenom njihove preprodaje. Oseba DR je bila s kazensko sodbo z dne 28. junija 2019 obsojena na zaporno kazen enega leta in denarno kazen 2500 BGN (približno 1250 EUR). Oseba TS pa je bila obsojena na pogojno zaporno kazen dveh let s preizkusno dobo štirih let in denarno kazen 5000 BGN (približno 2500 EUR).

16.

Med hišno preiskavo v stanovanju, v katerem je oseba DR živela z materjo in starimi starši, in preiskavo njenega avtomobila so pristojni organi v okviru preiskovalnega postopka odkrili gotovino v znesku 4447,06 BGN (približno 2200 EUR).

17.

Med hišno preiskavo v stanovanju, v katerem je oseba TS živela z materjo, so pristojni organi prav tako v okviru preiskovalnega postopka odkrili gotovino v znesku 9324,25 BGN (približno 4800 EUR).

18.

Državno tožilstvo je po obsodbi zadevnih oseb Okrazhen sad Varna (okrožno sodišče v Varni, Bolgarija, v nadaljevanju: prvostopenjsko sodišče) predlagalo odvzem navedenih denarnih zneskov v korist države v skladu s členom 306(1), točka 1, NPK. Prvostopenjsko sodišče je predlog državnega tožilstva obravnavalo na javni obravnavi, ki so se je udeležili državni tožilec, zadevni osebi in njuna odvetnika.

19.

V navedenem sodnem postopku je oseba DR izjavila, da je zadevni denarni znesek last babice, ki ga je dobila z bančnim posojilom. Poleg tega je ta oseba predložila pisno dokazilo, da je babica decembra 2018 s svojega bančnega računa dvignila znesek 7000,06 BGN (približno 3500 EUR). Babica osebe DR se postopka, ki je potekal na prvi stopnji v skladu s členom 306(1), točka 1, NPK, ni udeležila, ker v skladu z bolgarskim pravom v njem ne more sodelovati kot ločena stranka. Prav tako ni bila zaslišana kot priča.

20.

Oseba TS pa je v navedenem sodnem postopku izjavila, da je zadevni denarni znesek last njene matere in sestre. V zvezi s tem je tudi ta oseba predložila pisno dokazilo, da je njena mati marca 2018 pri banki DSK EAD sklenila potrošniško posojilo v znesku 17.000 BGN (približno 8500 EUR). Poleg tega je predložila tudi kopije potnih listov svoje matere in sestre, ki dokazujejo, da sta bili od 19. do 21. aprila 2019 na potovanju v Turčiji. Mati osebe TS se ni mogla udeležiti postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Kljub temu je bila kot priča zaslišana v zvezi z denarnim zneskom, najdenim v stanovanju, v katerem sta živela s sinom.

21.

Prvostopenjsko sodišče ni odobrilo odvzema zadevnih denarnih zneskov, ker je ugotovilo, da kaznivo dejanje, za katero sta bili zadevni osebi obsojeni, to je posedovanje prepovedanih drog za namene preprodaje, ne more prinašati gospodarskih koristi. V zvezi s tem je to sodišče menilo, da čeprav v obravnavanih zadevah obstajajo izjave prič, ki dokazujejo, da sta zadevni osebi prodajali prepovedane droge, pogoji za odvzem v korist države iz člena 53(2) NK niso izpolnjeni, ker državno tožilstvo ni vložilo nobene take obtožnice in obsodba, ki je temu sledila, ni obsegala tega trgovanja.

22.

Okrožno državno tožilstvo je sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbijalo pred predložitvenim sodiščem, pri čemer je trdilo, da navedeno sodišče ni uporabilo člena 53(2) NK ob upoštevanju Direktive 2014/42. Odvetnika zadevnih oseb se ne strinjata z mnenjem državnega tožilstva in menita, da je mogoče odvzeti samo materialno premoženje, neposredno pridobljeno s kaznivim dejanjem, za katero je bila zadevna oseba obsojena.

23.

V teh okoliščinah je Apelativen sad – Varna (pritožbeno sodišče v Varni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so za zadevi C‑845/19 in C‑863/19 enaka:

24.

Pisna stališča v zvezi s temi vprašanji so predložili državno tožilstvo, bolgarska vlada in Evropska komisija.

25.

Navedene stranke in avstrijska vlada so na obravnavi 13. januarja 2021 ustno podale navedbe.

26.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali se Direktiva 2014/42 in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) uporabljata za kaznivo dejanje, kot je posedovanje prepovedanih drog za namene distribucije, čeprav so vsi elementi, neločljivo povezani s storitvijo tega kaznivega dejanja, omejeni na eno samo državo članico.

27.

Iz tega vprašanja jasno izhaja, da je predložitveno sodišče prepričano, da je treba obstoj čezmejnega položaja razumeti kot conditio sine qua non za uporabo Direktive 2014/42. Bolgarska vlada je tako v pisnih stališčih kot na obravnavi nasprotovala tej predpostavki in menila, da uporaba pravil iz te direktive v državi članici ni odvisna od tega, ali je v sporu, ki poteka pred sodiščem navedene države, mogoče ugotoviti čezmejni položaj.

28.

Glede na to se, najprej, ne bom strinjal s to trditvijo bolgarske vlade in tako trdil, da Direktive 2014/42 ni mogoče uporabiti, če kaznivo dejanje nima čezmejnih posledic (oddelek 1). Nato bom pojasnil, kako morajo biti te posledice opredeljene (oddelek 2), in svojo analizo uporabil za obravnavano zadevo (oddelek 3). Nazadnje bom Sodišču predlagal odgovor na prvo vprašanje (oddelek 4), pri čemer bom pojasnil, da je uporaba Listine odvisna od uporabe Direktive 2014/42. ( 4 )

29.

Bolgarska vlada se v podporo razlagi, ki jo predlaga, sklicuje na sodbo Moro ( 5 ), v kateri je Sodišče v zvezi z Direktivo 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku ( 6 ) razsodilo, da uporaba pravil iz te direktive v državi članici ni odvisna od obstoja čezmejnega položaja v okviru spora, ki nastane v tej državi članici. Po mnenju bolgarske vlade je mogoče sklepanje, na podlagi katerega je Sodišče prišlo do te ugotovitve, prenesti na obravnavani zadevi.

30.

Naj povzamem to sklepanje. ( 7 ) Sodišče je najprej opozorilo, da je pravna podlaga Direktive 2012/13 člen 82(2) PDEU, katerega prvi pododstavek določa: „Evropski parlament in Svet lahko z direktivami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, določita minimalna pravila, potrebna za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V teh pravilih se upoštevajo razlike med pravnimi sistemi in izročili držav članic.“ Nato je Sodišče glede na besedilo Direktive 2012/13 ugotovilo, da njena člena 1 in 2, ki določata vsebino oziroma področje uporabe te direktive, ne omejujeta uporabe navedene direktive na primere s čezmejnimi posledicami. Nazadnje je Sodišče v zvezi s cilji Direktive 2012/13 v bistvu ugotovilo, da je iz njenih uvodnih izjav razvidno, da je njen cilj z določitvijo skupnih minimalnih pravil, ki urejajo pravico do obveščenosti v kazenskem postopku, okrepiti vzajemno zaupanje med državami članicami v njihove kazenskopravne sisteme, s čimer prispeva k vzajemnemu priznavanju odločitev pravosodnih organov tudi v povsem notranjih okoliščinah. V takem okviru lahko namreč policijski in pravosodni organi ene države članice, ko se pojavi potreba po čezmejnem sodelovanju, odločbe pravosodnih organov drugih držav članic obravnavajo kot enakovredne svojim.

31.

Prepričan sem, da tako sklepanje ni možno, kadar se vprašanje glede nujnosti čezmejnih posledic postavlja v zvezi z uporabo Direktive 2014/42, ker ne jezikovne ne teleološke razlage iz sodbe Moro ( 8 ) ni mogoče po analogiji uporabiti za zadnjenavedeno direktivo, in to iz razlogov, ki jih bom pojasnil v naslednjih točkah.

32.

Prvič, v zvezi z besedilom Direktive 2014/42 je treba navesti, da se drugače kot pri besedilu Direktive 2012/13 zdi, da so kazniva dejanja, zajeta s to direktivo, omejena na tista s čezmejnimi posledicami, saj je v uvodni izjavi 1 Direktive 2014/42 potreba, da imajo pristojni organi sredstva za sledenje, začasno zavarovanje, upravljanje in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, upravičena z dejstvom, da je „[g]lavni motiv čezmejnega organiziranega kriminala […] finančna korist“. ( 9 ) Nujnost čezmejnih posledic za uporabo Direktive 2014/42 je poleg tega izražena tudi v obrazložitvenem memorandumu predloga Komisije, ki je podlaga te direktive, ( 10 ) zlasti v točki 1.1 tega memoranduma, v kateri je navedeno, da je „[c]ilj tega predloga direktive […] organom držav članic olajšati zaplembo in izterjavo koristi, ki jo pridobijo storilci čezmejnih hudih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj organiziranega kriminala […]. Združbe organiziranega kriminala so nezakonita podjetja, katerih namen je ustvarjanje dobička. Ukvarjajo se s številnimi čezmejnimi kaznivimi dejavnost[m]i – kot so trgovina z mamili, trgovina z ljudmi, nezakonita trgovina z orožjem in korupcija – ki ustvarjajo velike prihodke.“ ( 11 )

33.

Drugič, v zvezi s cilji Direktive 2014/42 ne mislim, da ima vzajemno priznavanje sodnih odločb v tej direktivi enako mesto, kot ga ima po mnenju Sodišča v Direktivi 2012/13.

34.

V zvezi s tem je treba namreč ugotoviti, da se pravna podlaga Direktive 2014/42 ne ujema popolnoma s pravno podlago Direktive 2012/13. Pravna podlaga Direktive 2014/42 je namreč poleg člena 82(2) PDEU še člen 83(1) PDEU, ki je pravna podlaga za harmonizacijo kazenskega materialnega prava. Še več, v predlogu direktive je navedeno, da je treba člen 83(1) PDEU šteti za njegovo „glavno pravno podlago“.

35.

Vendar v nasprotju s členom 82(2) PDEU iz besedila člena 83(1), prvi pododstavek, PDEU nedvoumno izhaja, da za določitev harmoniziranih materialnopravnih določb ne velja pogoj, da morajo biti nujne za lažje vzajemno priznavanje sodnih odločb ter čezmejno policijsko in pravosodno sodelovanje. ( 12 )

36.

Prav nasprotno, člen 83(1), prvi pododstavek, PDEU izrecno določa, da je za tako harmonizacijo poleg pogoja, da gre za našteta področja posebno hudih oblik kriminala, določen izključen pogoj, da imajo zadnjenavedena čezmejne posledice zaradi narave ali učinkov zadevnih kaznivih dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. V skladu s členom 83(1), drugi pododstavek, PDEU gre za ta področja kriminala: terorizem, trgovina z ljudmi in spolna zloraba žensk in otrok, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami in orožjem, pranje denarja, korupcija, ponarejanje plačilnih sredstev, računalniški kriminal in organizirani kriminal. Kot izhaja iz člena 3 Direktive 2014/42, se ta direktiva uporablja samo za kazniva dejanja, zajeta z akti sekundarnega prava, s katerimi je na zgoraj navedenih področjih ali, bolje povedano, na področjih, ki imajo čezmejne posledice, harmonizirano kazensko materialno pravo.

37.

Poleg tega je dejstvo, da je uporaba Direktive 2014/42 odvisna od obstoja takih čezmejnih posledic, prepričljivo potrjeno z dodatnim elementom razlage. Ugotavljam namreč, da je v členu 14(1) Direktive 2014/42, ki določa razmerje med to direktivo in pravnim aktom, ki ga ta direktiva nadomešča, to je Okvirnim sklepom Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji ( 13 ), navedeno: „[P]rve štiri alineje člena 1 in člen 3 [Okvirnega sklepa 2005/212] se nadomestijo s to direktivo“, kar a contrario pomeni, da člen 2 („Zaplemba“) ( 14 ), člen 4 („Pravna sredstva“) ( 15 ) in člen 5 („Jamstva“) ( 16 ) tega okvirnega sklepa ostajajo veljavni. V točki 2.3 predloga direktive pa je pojasnjeno, da glede na predlagano omejitev področja uporabe direktive na področja kriminala, navedena v členu 83(1) PDEU, členi 2, 4 in 5 Okvirnega sklepa 2005/212 niso bili razveljavljeni, da se ohrani stopnja harmonizacije v zvezi s kaznivimi dejanji, „ki ne spadajo na področje uporabe te direktive“ ( 17 ) in ki torej nimajo nobenih čezmejnih posledic.

38.

Predložitveno sodišče dvomi, da v obravnavani zadevi obstajajo čezmejne posledice, in navaja, da noben element, neločljivo povezan s storitvijo zadevnega kaznivega dejanja, ni zunaj bolgarskega ozemlja.

39.

Naj takoj navedem, da se mi zdi, da ti dvomi izhajajo iz nesporazuma o tem, kako se ugotovi obstoj čezmejnega položaja, v primeru katerega se uporabi zakonodaja Unije, ki temelji predvsem ali izključno na členu 83 PDEU.

40.

Kot je bilo navedeno zgoraj, je namreč v besedilu te določbe Pogodbe naveden sklic na „čezmejne posledice“, ne pa na „čezmejni element“. Po mojem mnenju taka formulacija ni naključna. Prav nasprotno, iz nje je razvidno, da izpolnitev tega pogoja ni odvisna od presoje dejanskih okoliščin konkretnega primera, temveč le od dejstva, da zadevno kaznivo dejanje spada na eno od področij kriminala, ki je lahko predmet materialnopravne harmonizacije v smislu člena 83(1), drugi pododstavek, PDEU, in da spada na področje uporabe pravnega akta sekundarnega prava, sprejetega na podlagi člena 83(1) PDEU, ki ureja tako področje. ( 18 ) Če je tako, se za zadevno kaznivo dejanje ipso facto šteje, da izpolnjuje pogoj glede čezmejnih posledic enako kot glede posebno hude oblike. Iz tega izhaja, da je vprašanje, ali je kateri od elementov, ki so neločljivo povezani s storitvijo zadevnega kaznivega dejanja – kot so državljanstvo storilca, kraj, kjer je bilo dejanje storjeno, ali kraj, kjer so premoženjske koristi, pridobljene s tem dejanjem – čezmejne narave, popolnoma neupoštevno.

41.

Ob upoštevanju obravnavane zadeve je treba spomniti, da so v členu 3 Direktive 2014/42 izčrpno našteta kazniva dejanja, za katera se uporabljajo določbe te direktive, to so dejanja, zajeta z akti sekundarnega prava, navedenimi v točkah od (a) do (k) tega člena. Ta direktiva se v skladu s členom 3(g) uporablja za kazniva dejanja, zajeta z Okvirnim sklepom 2004/757.

42.

V členu 2(1)(c) tega okvirnega sklepa pa je med temi kaznivimi dejanji navedena „posest ali nakup prepovedanih drog“ z namenom izvajanja ene od dejavnosti, naštetih v členu 2(1)(a), to sta zlasti distribucija in prodaja prepovedanih drog.

43.

Zato se mi zdi očitno, da kaznivo dejanje, za katero je bila zadevnima osebama v postopkih v glavni stvari izrečena pravnomočna obsodba, to je posedovanje zelo nevarnih prepovedanih drog za namene preprodaje, kot je določeno v členu 354a(1) NK, spada na področje uporabe Direktive 2014/42.

44.

Nasprotna trditev, ki jo je avstrijska vlada navedla na obravnavi, po mojem mnenju take ugotovitve ne more ovreči. Poskusil jo bom povzeti. Po mnenju navedene vlade izbira člena 83(1) PDEU za glavno pravno podlago Direktive 2014/42 pomeni, da je treba člen 3 te direktive, v katerem je opredeljeno njeno področje uporabe, razlagati ozko, tako da se navedena direktiva ne uporablja za vsa kazniva dejanja, zajeta s pravnimi akti sekundarnega prava, naštetimi v tem členu, temveč samo za kazniva dejanja, ki izpolnjujejo pogoja glede posebno hude oblike in čezmejnih posledic, določena v členu 83(1) PDEU. Iz tega po mnenju avstrijske vlade izhaja, da kaznivo dejanje iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe Direktive 2014/42.

45.

Vendar se mi zdi, da ni nobenega elementa, ki bi podpiral tako ozko razlago člena 3 Direktive 2014/42. V tem členu je namreč pred seznamom pravnih aktov sekundarnega prava, sprejetih na področjih, določenih v členu 83(1), drugi pododstavek, PDEU, naveden stavek „[t]a direktiva se uporablja za kazniva dejanja, zajeta z“, ki ga ni mogoče razumeti drugače kot tako, da se nanaša na vsa kazniva dejanja iz vsakega od teh aktov. Z drugimi besedami, v tej določbi nikakor ni podrobneje navedeno, da od teh kaznivih dejanj na področje uporabe Direktive 2014/42 spadajo samo dejanja, pri katerih gre za posebno hudo obliko kriminala s čezmejnimi posledicami. Sicer pa, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, vsa kazniva dejanja, zajeta z navedenimi akti, ipso facto izpolnjujejo pogoja glede posebno hude oblike in čezmejnih posledic.

46.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da se Direktiva 2014/42 in Listina uporabljata, če gre za kaznivo dejanje, ki spada na eno od področij kriminala, naštetih v členu 83(1), drugi pododstavek, PDEU, kot je posedovanje prepovedanih drog za namene njihove distribucije, čeprav so vsi elementi, neločljivo povezani s storitvijo tega kaznivega dejanja, omejeni na eno samo državo članico.

47.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje o razlagi pojma „gospodarska korist, posredno pridobljena s kaznivim dejanjem“ iz člena 2, točka 1, Direktive 2014/42. Natančneje, izvedeti želi, ali je premoženje, zaseženo na domu zadevnih oseb in njunih družin ter v avtomobilu, ki ga je uporabljala oseba DR, taka gospodarska korist.

48.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem prosi Sodišče za pojasnitev, ali je treba člen 2 Direktive 2014/42 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz člena 53(2) NK, ki ne določa odvzema gospodarske koristi, posredno pridobljene s kaznivim dejanjem.

49.

Najprej je treba navesti, da je v členu 2, točka 11, Direktive 2014/42 pojem „premoženjska korist“ razumljen široko ( 19 ) in pomeni „vsako gospodarsko korist[,] neposredno ali posredno pridobljeno s kaznivim dejanjem; zajema lahko vse oblike premoženja in vključuje vsakršno nadaljnje ponovno vlaganje ali preoblikovanje neposredne premoženjske koristi in vse koristi, ki imajo določeno vrednost“. Vendar ugotavljam, da zakonodajalec Unije z izrecnim sklicevanjem na neposredne ali posredne gospodarske koristi ni nameraval ustvariti dveh neodvisnih pojmov. Iz branja uvodne izjave 11 Direktive 2014/42 namreč izhaja, da pojem „premoženjska korist“ ne zajema le premoženja, pridobljenega neposredno s kaznivim dejanjem, ampak tudi vsa preoblikovanja tega premoženja. ( 20 ) Zato menim, da je bil člen 2, točka 1, Direktive 2014/42 pravilno prenesen v bolgarsko pravo, ker po eni strani člen 53(2) NK določa odvzem „neposredne in posredne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem“, in je po drugi strani v členu 53(3) istega zakonika pojasnjeno, da „‚posredna premoženjska korist‘ pomeni vsako gospodarsko korist, do katere je prišlo z razpolaganjem z neposredno premoženjsko koristjo, ter vsako premoženje, ki je bilo pridobljeno s poznejšim popolnim ali delnim preoblikovanjem neposredne premoženjske koristi“.

50.

Vendar pa tako široko razumevanje pojma „premoženjska korist“ ne zajema premoženja, ki ni bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, za katero je bila oseba obsojena. Iz opredelitve v členu 2, točka 1, Direktive 2014/42 namreč izhaja, da mora biti gospodarska korist, ne glede na to, ali je neposredna ali posredna, pridobljena s kaznivim dejanjem. V zvezi z vprašanjem, ali so denarni zneski, zaseženi v postopku v glavni stvari, „premoženje“ ( 21 ), ki ga je mogoče odvzeti, ugotavljam, da iz predložitvene odločbe po eni strani izhaja, da sta bili zadevni osebi obsojeni za kaznivo dejanje posedovanja prepovedanih drog za namene preprodaje, ki samo po sebi ne more ustvariti gospodarske koristi. Po drugi strani so obstajali dokazi, da sta ti zadevni osebi prepovedane droge prodajali, vendar za zadnjenavedeno kaznivo dejanje nista bili ne kazensko preganjani ne obsojeni. ( 22 ) Iz tega izhaja, da bo moralo predložitveno sodišče za odločitev o utemeljenosti predloga za odvzem ugotoviti, ali je gospodarska korist lahko pridobljena s kaznivim dejanjem, kot je prodaja prepovedanih drog, za katero oseba ni bila obsojena.

51.

V teh okoliščinah menim, da je treba za to, da bi predložitveno sodišče dobilo koristen odgovor za rešitev spora, preoblikovati vprašanji, ki ju je predložilo Sodišču. ( 23 )

52.

Sodišču torej predlagam, naj drugo in tretje vprašanje preoblikuje tako:

„Ali je treba Direktivo 2014/42 razlagati tako, da se pri odvzemu nujno predpostavlja, da je bila gospodarska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, za katero je bila oseba obsojena, ali pa lahko ta odvzem zadeva gospodarsko korist, pridobljeno z drugim kaznivim dejanjem, za katero oseba ni bila obsojena?“

53.

V skladu z logiko, uporabljeno za preoblikovanje vprašanja, je treba preučiti različne vrste odvzemov, ki jih države članice lahko določijo na podlagi Direktive 2014/42, in pri preučitvi teh določb preveriti, ali okoliščine obravnavane zadeve spadajo v katerega od teh primerov.

54.

Členi 4, 5 in 6 te direktive določajo, da lahko države članice odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, predvidijo v treh vrstah primerov. Prvi, ki je naveden v členu 4 navedene direktive, ustreza „navadnemu“ odvzemu, ( 24 ) medtem ko drugi in tretji, ki sta navedena v členih 5 in 6 Direktive 2014/42, vključujeta razširjen odvzem drugega premoženja oziroma odvzem premoženja, ki ga je osumljenec ali obdolženec prenesel na tretje osebe.

55.

Najprej ocenjujem, da dejansko stanje iz obravnavane zadeve ne spada na področje odvzema tretji osebi, ki ga ureja člen 6 Direktive 2014/42, saj izvajanje ukrepa, predvidenega s to določbo, vključuje prenos premoženja na tretjo osebo in obenem zavedanje te osebe, da je bil namen morebitnega prenosa izogniti se odvzemu tega premoženja. Vendar predložitveno sodišče v predložitveni odločbi ni ugotovilo ne prve ne druge od teh okoliščin.

56.

V skladu s členom 4(1) Direktive 2014/42 morajo države članice na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje omogočiti odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti takšnih predmetov ali premoženjske koristi. Področje uporabe te določbe je razumljivejše ob upoštevanju vrste odvzema iz člena 5 navedene direktive. V zvezi s tem je razlika med primeri, zajetimi s členoma 4 in 5 Direktive 2014/42, po mojem mnenju začrtana z uvodno izjavo 19 te direktive, v kateri je navedeno, da „se lahko zgodi, da je ustrezno, da kazenski obsodbi sledi odvzem ne le premoženja, povezanega z določenim kaznivim dejanjem, temveč tudi drugega premoženja, za katerega sodišče ugotovi, da je premoženjska korist, pridobljena z drugimi kaznivimi dejanji“, ( 25 ) in da je „[t]a pristop […]razširjen odvzem“. Zdi se mi, da iz te določbe izhaja, da razširjen odvzem iz člena 5 Direktive 2014/42 vključuje prav položaje, v katerih člena 4 te direktive ni mogoče uporabiti zaradi neobstoja povezave med premoženjsko koristjo in kaznivim dejanjem, ki ga je ugotovilo sodišče.

57.

Tako ob upoštevanju strukture in sistematike besedil menim, da mora biti za uporabo člena 4 Direktive 2014/42 premoženjska korist ali premoženje, katerega odvzem je predviden, pridobljeno s kaznivim dejanjem, za katero je bila oseba obsojena. Če sprejmemo to razlago, je treba ugotoviti, da člena 4 Direktive 2014/42 v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker v skladu z obrazložitvijo predložitvene odločbe denarni zneski, katerih odvzem se predlaga, niso mogli biti pridobljeni s kaznivim dejanjem posedovanja prepovedanih drog za namene preprodaje.

58.

Člen 5 Direktive 2014/42, ki določa mehanizem razširjenega odvzema, ( 26 ) pa v odstavku 1 državam članicam nalaga, naj sprejmejo potrebne ukrepe, ki jim omogočijo, da odvzamejo, bodisi v celoti bodisi delno, premoženje, ki je v lasti osebe, obsojene za kaznivo dejanje, s katerim je mogoče neposredno ali posredno pridobiti gospodarsko korist, kadar sodišče na podlagi okoliščin primera meni, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem. Poleg tega za namene te določbe pojem „kaznivo dejanje“ vključuje najmanj kazniva dejanja, našteta v odstavku 2 navedene določbe. Iz tega izhaja, da je treba za preverjanje, ali je zadevni položaj zajet z določbami člena 5 Direktive 2014/42, zaporedno preučiti, ali so izpolnjeni pogoji iz vsakega od teh odstavkov.

59.

Na prvem mestu je treba ugotoviti, ali v obravnavani zadevi kaznivo dejanje, za katero je bila zadevna oseba obsojena, spada na področje uporabe člena 5(2)(e) Direktive 2014/42. Zadnjenavedeni se namreč nanaša na „kazniva dejanja, ki se kaznujejo v skladu z ustreznim instrumentom iz člena 3 […], in sicer z najvišjo zaporno kaznijo vsaj štirih let“. Čeprav ni dvoma, da je posedovanje prepovedanih drog za namene preprodaje kaznivo dejanje, ki se kaznuje v skladu s členom 2(1)(c) Okvirnega sklepa 2004/757, na katerega napotuje člen 3(g) Direktive 2014/42, je treba preveriti, ali se to kaznivo dejanje, kakor je bilo opredeljeno v obravnavani zadevi, kaznuje z najvišjo zaporno kaznijo najmanj štirih let. V skladu s členom 4(1) in (2) Okvirnega sklepa 2004/757 je za kaznivo dejanje iz člena 2(1)(c) tega sklepa namreč predvidena najvišja kazen najmanj od enega do treh let zapora, ki se lahko poviša na od pet do deset let zapora v naslednjih okoliščinah: (i) kaznivo dejanje zadeva veliko količino prepovedanih drog ali (ii) je povezano z zdravju najbolj škodljivimi prepovedanimi drogami ali pa je povzročilo znatno škodo za zdravje številnih oseb. Predpostavljamo lahko, da je to merilo izpolnjeno, ker kaznivo dejanje, za katero sta bili zadevni osebi obsojeni, vključuje posedovanje zelo nevarnih prepovedanih drog, za kar se zdi, da ustreza opredelitvi zgoraj navedenega pojma „zdravju najbolj škodljive prepovedane droge“.

60.

Na drugem mestu je treba ugotoviti, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj, da mora biti s kaznivim dejanjem „mogoče neposredno ali posredno pridobiti gospodarsko korist“. ( 27 ) Mislim, da je za to, da bi predložitveno sodišče dobilo koristen odgovor, bistveno pojasniti elemente, upoštevne pri taki presoji. Uporaba izraza „mogoče“ ( 28 ) po mojem mnenju vključuje analizo objektivne narave kaznivega dejanja, kot izhaja iz kazenskopravne opredelitve v nacionalnem pravu. Vendar se je mogoče vprašati, ali obstajajo dodatna merila, ker je v uvodni izjavi 20 Direktive 2014/42 navedeno, da „[p]ri ugotavljanju, ali je s kaznivim dejanjem mogoče pridobiti gospodarsko korist, lahko države članice upoštevajo modus operandi, na primer ali je pogoj za kaznivo dejanje ta, da je bilo dejanje storjeno v okviru organiziranega kriminala ali z namenom ustvarjanja rednega dobička s kaznivimi dejanji“. Ker je v besedilu uporabljen izraz „lahko“, menim, da to besedilo državam članicam ne nalaga, da morajo pri ugotavljanju, ali je s kaznivim dejanjem mogoče pridobiti gospodarsko korist, upoštevati način delovanja. Sicer pa to razlago podpira drugi stavek iste uvodne izjave, v katerem je navedeno, da upoštevanje načina delovanja „na splošno ne bi smelo vplivati na možnost uporabe razširjenega odvzema“. Iz tega sklepam, da za preverjanje, ali je ta pogoj izpolnjen, ni treba nujno preučiti načina storitve kaznivega dejanja, saj lahko nacionalni organi iz same opredelitve v nacionalnem pravu sklepajo, da je s kaznivim dejanjem mogoče pridobiti gospodarsko korist.

61.

V podporo tej ugotovitvi naj dodam, da čeprav je bilo v členu 3(1)(a) Okvirnega sklepa 2005/212 navedeno kaznivo dejanje, „storjeno v okviru kriminalne združbe“, je ta pogoj povzet samo še v členu 5(2)(b) Direktive 2014/42, iz česar izhaja, da ta pogoj ni sistematično določen za druga kazniva dejanja, našteta v navedeni direktivi.

62.

Če to sklepanje uporabimo za ta primer, tako kot predložitveno sodišče menim, da nikakor ni nujno, da je posedovanje prepovedanih drog za namene preprodaje kazenskopravno opredeljeno tako, da je z njim mogoče neposredno ali posredno pridobiti gospodarsko korist. Tako bo nacionalno sodišče za odločitev o tem vprašanju, če mu to omogoča nacionalno pravo, lahko upoštevalo način storitve kaznivega dejanja, zlasti okoliščino, da je bilo dejanje storjeno v okviru organiziranega kriminala ali z namenom ustvarjanja rednega dobička s kaznivimi dejanji.

63.

Nazadnje, v primeru, da kaznivo dejanje po teh dveh korakih spada na področje razširjenega odvzema, bo moralo nacionalno sodišče v skladu s členom 5(1) Direktive 2014/42 na podlagi dejanskih okoliščin in predloženih dokazov ugotoviti, ali je bilo premoženje, katerega odvzem se predlaga, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Prepričanje sodišča se mora opirati na konkretne okoliščine zadeve, med katerimi je, kot je ponazorjeno v navedeni določbi, nesorazmerje med vrednostjo zadevnega premoženja in zakonitimi dohodki obsojene osebe. ( 29 )

64.

Ob upoštevanju navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, kakor sta bili preoblikovani, odgovori, da je treba Direktivo 2014/42 razlagati tako, da odvzem ne predpostavlja nujno, da je bila gospodarska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, za katero je bila oseba obsojena, temveč lahko zadeva premoženje, za katero je sodišče na podlagi okoliščin zadeve prepričano, da je bilo pridobljeno z drugimi kaznivimi dejanji, če je kaznivo dejanje, za katero je bila oseba obsojena, navedeno na seznamu iz člena 5(2) navedene direktive in je z njim mogoče neposredno ali posredno pridobiti gospodarsko korist.

65.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz obravnavane zadeve, ki omogoča, da se v korist države odvzame premoženje, za katero se zatrjuje, da je last osebe, ki ni storilec kaznivega dejanja, pri čemer se ta tretja oseba ne more kot stranka udeležiti postopka odvzema.

66.

Uvodoma je treba ugotoviti, kot izhaja iz spisa, da člen 306(1), točka 1, NPK ureja postopek, s katerim pristojno sodišče na podlagi obsodbe odloči o zakonitosti odvzema na podlagi člena 53(2)(b) NK. Zdi se, da predložitveno sodišče meni, da ker se tretja oseba, ki meni, da je odvzeto premoženje njena last, ne more kot stranka udeležiti tega postopka, zadevna ureditev ni skladna s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kakor je določena v členu 47 Listine.

67.

V zvezi s to določbo Listine je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, in torej predvsem pravice, določene z Listino, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, ne pa v drugih položajih. ( 30 )

68.

V obravnavani zadevi iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil člen 53(2)(b) NK uveden z zakon na izmenenie i dopalnenie na nakazatelnia kodeks (zakon o spremembi in dopolnitvi kazenskega zakonika (DV št. 7 z dne 22. januarja 2019)) in da je bil njegov namen izvajanje Direktive 2014/42 z bolgarskim pravom v smislu člena 51(1) Listine. Bolgarski zakonodajalec je tako moral spoštovati temeljne pravice iz člena 47 Listine in zlasti pravico posameznikov do učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo na podlagi prava Unije. ( 31 )

69.

Člen 47(1) Listine določa, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Za zagotovitev spoštovanja te temeljne pravice v Uniji člen 19(1), drugi pododstavek, PEU državam članicam nalaga, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. ( 32 )

70.

Poleg tega je treba navesti, da je pravica do učinkovitega pravnega sredstva potrjena tudi s samo Direktivo 2014/42. ( 33 ) Člen 8(1) te direktive namreč določa, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, da se osebam, na katere vplivajo ukrepi iz te direktive, zagotovi pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja z namenom varovanja njihovih pravic. Glede na splošnost besedila te določbe ni nobenega dvoma, da se ta uporablja tudi za tretje osebe. ( 34 ) Tako je treba pri preučitvi skladnosti zadevne nacionalne ureditve s pravico do učinkovitega pravnega sredstva upoštevati člen 8(1) Direktive 2014/42 v povezavi s členom 47 Listine, ki sta torej določbi, na katerih razlago bi se moralo nanašati to vprašanje za predhodno odločanje.

71.

Očitno je, da bi nacionalna ureditev, ki tretjim osebam ne daje nobene možnosti za uveljavljanje svoje lastninske pravice pred nacionalnim sodiščem, kršila pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Vendar je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča taka ugotovitev možna šele na podlagi celovite presoje nacionalnega pravnega reda. ( 35 ) Samo če je rezultat te presoje negativen, pravo Unije povzroči ustanovitev novega pravnega sredstva. ( 36 )

72.

V zvezi s tem je bolgarska vlada v pisnih stališčih poudarila, da ima v skladu z nacionalnim pravom vsaka tretja oseba, ki trdi, da je bila v postopku odvzema iz člena 306(1), točka 1, NPK kršena njena lastninska pravica, možnost uveljavljanja svoje zahteve pred civilnim sodiščem. Natančneje, ta tretja oseba lahko uporabi klasično pravno sredstvo stvarnega prava v sistemih civilnega prava, to je lastninsko tožbo, ki je urejena s členom 108 zakon za sobstvenostta (zakon o lastnini). Po navedbah bolgarske vlade to pravno sredstvo omogoča vložitev nezastarljive tožbe za izvršitev in tako lastniku omogoča, da svoje premoženje zahteva od kogar koli, ki ga neupravičeno poseduje ali z njim razpolaga.

73.

Tako bo moralo Sodišče v sodbi, ki jo bo izreklo, odločiti, ali lahko obstoj tega pravnega sredstva v nacionalnem pravu izpolni zahteve pravice do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 8 Direktive 2014/42 ob upoštevanju člena 47 Listine in člena 19 PEU oziroma ali zadnjenavedeni določbi zahtevata, da zadevna nacionalna zakonodaja tretjim osebam omogoča, da se kot stranke udeležijo samega postopka odvzema.

74.

Uvodoma je treba zavrniti trditev, ki jo je Komisija navedla na obravnavi, v skladu s katero je treba slediti drugi razlagi iz prejšnje točke, ker naj bi člen 8 Direktive 2014/42 državam članicam nalagal, da morajo predvideti pravno sredstvo, pridržano tretjim osebam, ki trdijo, da imajo lastninsko pravico na odvzetem premoženju. Zdi se mi namreč, da ta trditev pomeni, da bi bila z navedenim členom 8 tem tretjim osebam priznana pravica, da vložijo direktno tožbo zoper sklep o odvzemu. Vendar iz člena 8(6) te direktive izhaja, da je taka možnost predvidena le za osebe, „v zvezi s katerimi se odredi odvzem“ ( 37 ), medtem ko imajo v skladu z uvodno izjavo 33 ( 38 ) in členom 8(7) ( 39 ) Direktive 2014/42 navedene tretje osebe, če odvzem ni odrejen v zvezi z njimi, le pravico do zaslišanja in pravico do dostopa do odvetnika ves čas postopka odvzema. ( 40 )

75.

Po teh pojasnilih prehajam na presojo, ali se lastninska tožba, določena z bolgarskim pravom, lahko opredeli kot učinkovito pravno sredstvo v smislu člena 47 Listine. Ta presoja mora po mojem mnenju potekati v dveh korakih: prvič, presoditi je treba, ali se lahko s tem pravnim sredstvom neposredno odpravi sporni položaj; drugič, prepričati se je treba, da njegova postopkovna pravila ne otežijo pretirano uveljavljanja lastninskih pravic tretjih oseb.

76.

Prvi korak po mojem mnenju izhaja iz sodbe Sodišča v zadevi Okrazhna prokuratura – Haskovo in Apelativna prokuratura – Plovdiv ( 41 ). V tej zadevi je bilo Sodišče pozvano, naj se izreče o vprašanju v zvezi z odvzemom premoženja v lasti dobroverne tretje osebe na podlagi obsodbe posameznika za kaznivo dejanje tihotapstva. Sodišče je v tej zadevi menilo, da bolgarska ureditev, ki nalaga odvzem vsakega premoženja, ki je bilo uporabljeno za storitev kaznivega dejanja in je v lasti dobroverne tretje osebe, ne izpolnjuje zahtev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Ker je bilo edino pravno sredstvo, na voljo tretji osebi, ki je bila lastnica odvzetega premoženja, odškodninska tožba zoper obsojeno osebo, navedena ureditev tej tretji osebi ni omogočala izpodbijanja zakonitosti sklepa po odvzemu, da bi svoje premoženje pridobila nazaj. ( 42 )

77.

V obravnavani zadevi po mojem mnenju ni dvoma, da je lastninska tožba, določena z bolgarskim pravom, pravno sredstvo, s katerim se lahko neposredno odpravi sporni položaj, ker se, če je ta tožba uspešna, postopek, ki se je tako začel, zaključi z izvršljivo sodbo, ki tako zadevni tretji osebi omogoča, da dobi nazaj premoženje, ki ji je bilo odvzeto na podlagi člena 306 NPK. ( 43 ) Tudi če bi država premoženje po takem odvzemu prodala, v nasprotju s stališčem, ki ga je Komisija navedla na obravnavi, menim, da odgovor ne bi bil drugačen, saj se mi zdi, da se lastninska tožba lahko vloži ne le zoper državo, ampak tudi zoper pridobitelja premoženja. Prav tako se ne strinjam s Komisijo, ko v bistvu trdi, da tožba ni učinkovita, če je ni mogoče vložiti pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu. S členom 47 Listine se namreč zahteva, kot je bilo že navedeno, da ta tožba zadevnim tretjim osebam omogoča, da dobijo nazaj svoje premoženje, ni pa določeno, da mora biti vložena pred takim datumom.

78.

Drugi korak pa zahteva ponovitev klasične analize Sodišča v zvezi s spoštovanjem načela učinkovitosti, ki skupaj z načelom enakovrednosti predstavlja mejo procesne avtonomije držav članic. Vendar so bile v pisnem in ustnem postopku predložene zgolj omejene informacije o postopkovnih pravilih, ki urejajo vložitev lastninske tožbe v smislu bolgarskega prava. Treba jih je preučiti.

79.

Prvič, bolgarska vlada je na obravnavi navedla, da lahko tretja oseba, ki vloži tožbo za uveljavitev lastninske pravice na odvzetem premoženju, izbere, ali jo bo zastopal odvetnik ali se bo zastopala sama. Čeprav je mogoče neobstoj pravila, ki določa obvezno pravno pomoč, upoštevati pri zatrjevanju, da je treba to tožbo opredeliti kot učinkovito, je treba spomniti, da je lahko možnost tretje osebe, da se ji dodeli pravna pomoč, nujna za tako ugotovitev, kar je treba, kot je Sodišče razsodilo v sodbi DEB ( 44 ), presojati na podlagi naslednjih meril: predmet spora, razumna možnost za uspeh tožeče stranke, pomen zadeve zanjo, zapletenost prava in postopka, ki ju je treba uporabiti, ter sposobnost tožeče stranke, da učinkovito zastopa svoje stališče. Seveda je treba to oceno prepustiti predložitvenemu sodišču.

80.

Drugič, bolgarska vlada je na obravnavi pojasnila, da civilni postopek, ki se začne z vložitvijo lastninske tožbe, traja od dveh do petih let. V zvezi s tem se mi zdi koristno sklicevanje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 13 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki jo je mogoče upoštevati za namene razlage člena 47 Listine na podlagi določbe o enotnosti iz člena 52(3) te listine. ( 45 ) V skladu s to sodno prakso velja, da ker mora biti pravno sredstvo učinkovito tako v praksi kot v pravu, ( 46 ) so lahko zahteve v zvezi s poštenim sojenjem, ki izhajajo iz člena 6 EKČP, upoštevne za oceno učinkovitosti pravnega sredstva v smislu člena 13 EKČP. ( 47 ) Natančneje, pravica do sojenja v razumnem roku je lahko ustrezno merilo za preverjanje take učinkovitosti. ( 48 ) Pri tem pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča „razumnost“ roka presojati na podlagi vseh okoliščin posamezne zadeve, zlasti glede na pomen spora za zadevno stranko, zapletenost zadeve in ravnanje vpletenih strank. ( 49 ) Tako presojo bo moralo opraviti predložitveno sodišče.

81.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 8 Direktive 2014/42 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz obravnavane zadeve, ki omogoča, da se v korist države odvzame premoženje, za katero se zatrjuje, da je last osebe, ki ni storilec kaznivega dejanja, pri čemer ta tretja oseba nima pravice, da se kot stranka udeleži postopka odvzema, če ima na voljo notranje pravno sredstvo pred civilnim sodiščem, ki ji omogoča, da odvzeto premoženje dobi nazaj, pod pogojem, da postopkovna pravila takega pravnega sredstva ne otežijo pretirano uveljavljanja njene lastninske pravice.

82.

Naj nazadnje dodam, da raven varstva pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki je tako zagotovljena, po mojem mnenju nikakor ne bi bila nižja od ravni, ki jo zagotavlja Evropsko sodišče za človekove pravice. Čeprav je namreč res, da je treba v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Silickieně proti Litvi, načeloma vsem osebam, katerih premoženje je odvzeto, dodeliti status stranke v postopku, v katerem je bil odrejen odvzem, pa je tudi res, da iz iste sodne prakse izhaja, da je iz dejanskih okoliščin zadeve mogoče ugotoviti, da so nacionalni organi zadevnim osebam de facto dali razumno in zadostno možnost, da ustrezno zaščitijo svoje pravice. ( 50 )

83.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Apelativen sad – Varna (pritožbeno sodišče v Varni, Bolgarija), odgovori: