1

Družba Deichmann SE s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 17. januarja 2018, Deichmann/EUIPO – Munich (Upodobitev križa na stranskem delu športnega čevlja) (T‑68/16, EU:T:2018:7; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razveljavitev odločbe četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 4. decembra 2015 (zadeva R 2345/2014‑4) v zvezi s postopkom za razveljavitev med družbama Deichmann in Munich SL (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki [Evropske unije] (UL 2009, L 78, str. 1) je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 21), ki je začela veljati 23. marca 2016. Uredba št. 207/2009, kakor je bila spremenjena, je bila z učinkom od 1. oktobra 2017 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1). Vendar se za obravnavani spor – ob upoštevanju datuma vložitve zahtevka za razveljavitev, to je 26. januarja 2011, ki je odločilen za opredelitev prava, ki ga je treba uporabiti – uporabljajo določbe Uredbe št. 207/2009.

3

Člen 15(1)(a) Uredbe št. 207/2009, naslovljen „Uporaba znamk [Evropske unije]“, določa:

„Če v obdobju petih let po registraciji imetnik ni začel resno in dejansko uporabljati blagovne znamke [Evropske unije] v [Uniji] za blago ali storitve, za katere jo je registriral, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let, se za blagovno znamko [Evropske unije] uporabljajo sankcije iz te uredbe, razen če obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo.

Uporaba v pomenu odstavka 1 pomeni:

4

Člen 51(1)(a) te uredbe, naslovljen „Razlogi za razveljavitev“, določa:

„Pravice imetnika blagovne znamke [Evropske unije] se razveljavijo na podlagi zahteve pri Uradu ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:

5

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1431 z dne 18. maja 2017 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe št. 207/2009 (UL 2017, L 205, str. 39), ki se je v skladu z njenim členom 38 začela uporabljati šele 1. oktobra 2017, in sicer po datumu sprejetja sporne odločbe, v členu 3 z naslovom „Prikaz znamke“ določa:

„1.   Znamka se prikaže v kakršni koli ustrezni obliki, pri kateri se uporabi splošno dostopna tehnologija, pod pogojem, da jo je v registru mogoče reproducirati na jasen, natančen, samozadosten, zlahka dostopen, razumljiv, trajen in objektiven način, tako da lahko pristojni organi in javnost jasno in natančno ugotovijo predmet varstva, ki se zagotovi njenemu imetniku.

2.   Prikaz znamke opredeljuje predmet registracije. Kadar je prikazu priložen opis v skladu z odstavkom 3(d), (e), (f)(ii), (h) ali odstavkom 4, se opis ujema s prikazom in ne razširja njegovega obsega.

3.   Kadar se prijava nanaša na vrste znamk, navedene v točkah (a) do (j), vsebuje navedbo v ta namen. Brez poseganja v odstavka 1 in 2 se vrsta znamke in njen prikaz ujemata med seboj, kot sledi:

4.   Kadar znamka ni zajeta v nobeni od vrst iz odstavka 3, njen prikaz izpolnjuje standarde iz odstavka 1 in ga lahko spremlja opis.

5.   Kadar je prikaz predložen elektronsko, lahko izvršni direktor Urada določi formate in velikost elektronske datoteke ter vse druge ustrezne tehnične specifikacije.

6.   Kadar prikaz ni predložen elektronsko, se znamka reproducira na enem listu papirja, ločenem od lista, na katerem je besedilo prijave. List, na katerem je znamka reproducirana, vsebuje vse relevantne poglede ali slike in ni večji od velikosti DIN A4 (višina 29,7 cm, širina 21 cm). Povsod mora biti rob, širok vsaj 2,5 cm.

7.   Če pravilna orientacija znamke ni očitna, se navede z dodajanjem besede ‚zgoraj‘ pri vsaki reprodukciji.

8.   Reprodukcija znamke je take kvalitete, da jo je mogoče:

9.   Vložitev vzorca ali primerka ne pomeni ustreznega prikaza znamke.“

6

Dejansko stanje spora, kot izhaja iz točk od 1 do 14 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti, kot sledi.

7

Intervenientka, družba Munich, je 6. novembra 2002 na podlagi Uredbe št. 207/2009 pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije.

8

Figurativna znamka, katere registracija se je zahtevala (v nadaljevanju: zadevna znamka), je taka:

9

Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razred 25 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil spremenjen in dopolnjen, in ustrezajo opisu: „Športni čevlji“.

10

Zadevna znamka je bila 24. marca 2004 registrirana pod številko 2923852.

11

V okviru tožbe zaradi kršitve, ki jo je družba Munich pri Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) vložila zoper družbo Deichmann, je zadnjenavedena 29. junija 2010 vložila nasprotno tožbo na podlagi člena 51(1)(a), člena 52(1)(a) in člena 100(1) Uredbe št. 207/2009. Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) je 26. oktobra 2010 prekinilo odločanje o tožbi zaradi kršitve na podlagi člena 100(7) Uredbe št. 207/2009 in družbo Deichmann pozvalo, naj pri EUIPO v roku treh mesecev vloži zahtevo za razveljavitev in za ugotovitev ničnosti.

12

Pritožnica je pri EUIPO 26. januarja 2011 vložila zahtevo za razveljavitev zadevne znamke na podlagi člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009, ker ta za proizvode, za katere je bila registrirana, ni bila predmet resne in dejanske uporabe v Evropski uniji, zlasti v obdobju petih let pred datumom vložitve nasprotne tožbe.

13

Oddelek EUIPO za izbris je z odločbo z dne 7. avgusta 2014 ugodil zahtevi za razveljavitev, s 26. januarjem 2011 razveljavil zadevno znamko in družbi Munich naložil plačilo stroškov.

14

Družba Munich je 10. septembra 2014 zoper odločbo oddelka za izbris vložila pritožbo.

15

Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je s sporno odločbo razveljavil odločbo oddelka za izbris in zavrnil zahtevo za razveljavitev. V bistvu je poudaril, da dokazi o uporabi izkazujejo uporabo zadevne znamke za „športne čevlje“ iz razreda 25 v smislu Nicejskega aranžmaja v upoštevnem obdobju, ki ga je opredelil kot pet let pred datumom vložitve nasprotne tožbe.

16

Pritožnica je 15. februarja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper sporno odločbo vložila tožbo.

17

Pritožnica je v utemeljitev tožbe navedla tri razloge. S prvim tožbenim razlogom je trdila, da je odbor za pritožbe kršil člen 51(1) Uredbe št. 207/2009, ker naj bi napačno presodil predmet zadevne znamke, ker je štel, da vprašanje, ali je bila zadevna znamka figurativna ali pozicijska znamka, ni upoštevno. Drugi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 51(1) in člena 15(1) te uredbe, ker se je odbor za pritožbe, da bi ugotovil, ali je bila zadevna znamka uporabljena v svoji registrirani obliki ali v obliki, ki ne spreminja njenega razlikovalnega učinka, zadovoljil s primerjavo zgolj dela te znamke, in sicer dveh prekrižanih trakov, s trakovi, ki so na športnih čevljih, ki naj bi jih tržila intervenientka. Pritožnica je s tretjim tožbenim predlogom trdila, da je odbor za pritožbe kršil člen 51(1) Uredbe št. 207/2009, ker naj bi se oprl na modele čevljev, za katere ni bilo dokazano, da jih trži intervenientka.

18

Splošno sodišče je s sodbo te tri tožbene razloge in zato tožbo v celoti zavrnilo.

19

Splošno sodišče je glede prvega tožbenega razloga v točkah 33 in 34 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se „pozicijske znamke“ približujejo kategoriji figurativnih in tridimenzionalnih znamk, ker se pri njih uporabljajo figurativni in tridimenzionalni elementi na površini proizvoda. Menilo je, da je iz sodne prakse razvidno, da opredelitev tako imenovane „pozicijske znamke“ kot figurativne ali tridimenzionalne znamke ali kot posebne kategorije znamk v okviru presoje razlikovalnega učinka znamke ni upoštevna. Poleg tega naj bi bila v sodni praksi priznana možnost, da so figurativne znamke dejansko „pozicijske“.

20

Splošno sodišče je menilo, da zgolj na podlagi dejstva, da je bilo pri registraciji zadevne znamke označeno polje „figurativna znamka“, ni mogoče sklepati, da ta ni hkrati tudi „pozicijska“. V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 36 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba zlasti upoštevati dejstvo, da je v okviru njenega grafičnega prikaza s polnimi črtami jasno označen element, katerega zaščita se zahteva, s črtkano črto pa konture zadevnega proizvoda, ki se z njim označi. Splošno sodišče je pojasnilo, da zadevna znamka, tudi če se zanjo šteje, da je „pozicijska znamka“, ostaja tudi figurativna znamka.

21

Splošno sodišče je v točki 40 izpodbijane sodbe presodilo, da je mogoče iz grafičnega prikaza zadevne znamke neposredno sklepati, da se je zahtevano varstvo nanašalo le na križ iz dveh prekrižanih črnih črt, upodobljenih z neprekinjenimi linijami. Nasprotno pa je presodilo, da je treba za „črtkane“ črte, ki so konture športnega čevlja in njegovih vezalk, šteti, da omogočajo natančno določitev mesta tega križa, saj se črtkane črte običajno v tem smislu uporabljajo v podobnih položajih.

22

Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 44 izpodbijane sodbe sklenilo, da je odbor za pritožbe v teh okoliščinah lahko upravičeno štel, da „je bil grafični prikaz tisti, ki opredeljuje znamko, [zato] vprašanje, ali gre za pozicijsko ali figurativno znamko, ni [bilo] upoštevno“.

23

Splošno sodišče je v zvezi z drugim in tretjim tožbenim razlogom ugotovilo, da je odbor za pritožbe upravičeno štel, da so bili dokazi, predloženi v oddelku za izbris, zadostni za dokaz resne in dejanske uporabe zadevne znamke.

24

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

25

Družba Munich in EUIPO Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

26

Pritožnica v utemeljitev svoje pritožbe navaja le en razlog, ki se nanaša na kršitev člena 51(1)(a) in člena 15(1) Uredbe št. 207/2009. Pritožnica v utemeljitev tega pritožbenega razloga trdi, prvič, da je Splošno sodišče s tem, da je štelo, da vprašanje, ali je zadevna znamka pozicijska ali figurativna znamka, ni upoštevno, prezrlo pomen in pravne posledice določitve vrste zadevne znamke. Drugič, Splošno sodišče naj ne bi pravilno določilo predmeta zadevne znamke, ampak naj bi za to znamko pri presoji njene resne in dejanske uporabe štelo, da je pozicijska, in jo tako tudi obravnavalo. Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno priznalo, da je družbi Munich uspelo dokazati resno in dejansko uporabo njene znamke s predložitvijo dokaza o prodaji čevljev z dvema prekrižanima trakovoma na strani.

27

Pritožnica z edinim pritožbenim razlogom najprej trdi, da je Splošno sodišče v točki 44 izpodbijane sodbe napačno odločilo, da „je bil grafični prikaz tisti, ki opredeljuje znamko, [zato] vprašanje, ali gre za pozicijsko ali figurativno znamko, ni [bilo] upoštevno“.

28

V zvezi s tem poudarja, da je treba za odločitev, ali se je zadevna znamka resno in dejansko uporabljala, ugotoviti, ali je bila registrirana kot pozicijska ali kot figurativna znamka.

29

Pravni pogoji, predmet in obseg varstva, ki so značilni za različne vrste znamk in njihovo uporabo, naj bi bili dejansko različni. Če bi bilo treba zadevno znamko šteti za figurativno, bi bil njen predmet grafični prikaz, kot je bil registriran, in sicer stilizirana upodobitev čevlja z vezalkami in nevidnim podplatom ter dvema prekrižanima trakovoma na strani. Če pa bi bilo treba zadevno znamko šteti za pozicijsko, bi bila njen predmet dva prekrižana trakova, ki morata biti nameščena na posebnem mestu na proizvodu.

30

Pritožnica izpodbija tudi točko 34 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da sodna praksa priznava možnost, da so figurativne znamke dejansko „pozicijske“ znamke. Trdi, da je ta razlaga v nasprotju s členom 3(3)(d) Izvedbene uredbe 2017/1431, v skladu s katerim so pozicijske znamke posebna kategorija znamk, ki se razlikuje od kategorije figurativnih znamk. Trdi tudi, da v tem primeru ni mogoče uporabiti sodne prakse, ki jo je navedlo Splošno sodišče, zlasti sodbe Sodišča z dne 18. aprila 2013, Colloseum Holding (C‑12/12, EU:C:2013:253), in sodbe Splošnega sodišča z dne 28. septembra 2010, Rosenruist/UUNT (Upodobitev žepa z dvema vijugama) (T‑388/09, EU:T:2010:410, neobjavljena), saj v tej zadevi v registraciji zadevne znamke, ki je bila označena kot figurativna, ni bilo niti njenega opisa, na podlagi katerega bi jo bilo mogoče obravnavati kot pozicijsko, niti izjave o odpovedi.

31

Dalje, pritožnica meni, da Splošno sodišče protislovno na eni strani trdi, da vprašanje, ali gre za pozicijsko ali figurativno znamko, ni bilo upoštevno, na drugi strani pa zadevno znamko v točkah 26, 28, 35, 40, 49 in 65 ter naslednjih izpodbijane sodbe šteje za pozicijsko.

32

Meni, da je to, da se zadevna znamka šteje za pozicijsko, vsekakor napačno, saj je bila na obrazcu zahteve za registracijo in pri registraciji označena kot figurativna znamka. Pritožnica tako meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri določitvi predmeta zadevne znamke, zaradi česar je pri presoji resne in dejanske uporabe te znamke zanjo štelo, da je pozicijska, in jo tako tudi obravnavalo.

33

Prvič in v nasprotju s presojo Splošnega sodišča, da se iz naslova znamke ne zahtevajo natančne konture športnega čevlja, saj so prikazane s črtkano črto, naj zgolj s tem, da je linija prikazana s črtkano ali prekinjeno črto – brez drugih dejavnikov, ki bi kazali na to, da gre za pozicijsko znamko – ne bi bilo mogoče dokazati, da so elementi, prikazani v tej obliki, predmet odpovedi. Če ni bila podana izjava o odpovedi ali opis, naj bi bilo treba šteti, da so te črte del zadevne znamke.

34

Drugič, nobena pravna določba naj ne bi določala, da bi bilo treba neko znamko zgolj zaradi uporabe črtkanih črt za njen prikaz šteti za pozicijsko.

35

Tretjič, Splošno sodišče naj bi v točki 38 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da je bilo treba izpodbijano znamko šteti za pozicijsko, saj naj bi družba Munich uveljavljala predhodnost na podlagi španske znamke, registrirane leta 1992, katere grafični prikaz je bil enak zadevni znamki in ki je vseboval opis, v katerem je bilo navedeno, da znamka obsega upodobitev križa, ki je na stranskem delu športnega čevlja.

36

Pritožnica nazadnje trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 51(1)(a) in člen 15(1) Uredbe št. 207/2009, ker se je omejilo na preizkus, ali sta bila prekrižana trakova nameščena na natančno določeno mesto na čevljih, ki jih prodaja družba Munich, ne da bi znake, ki jih je uporabila ta družba, primerjalo z znamko, kot je bila registrirana. Splošno sodišče naj bi zato napačno štelo, da je družba Munich dokazala resno in dejansko uporabo zadevne znamke, ker je dokazala, da prodaja čevlje, na katerih sta na strani prekrižana trakova.

37

EUIPO meni, da pritožbeni razlog ni utemeljen.

38

Družba Munich, ki primarno trdi, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, meni, da ta nikakor ni utemeljen.

39

Najprej, kar zadeva ugovor nedopustnosti, ki ga je podala družba Munich in ki se nanaša to, da naj bi Splošno sodišče v zvezi z elementi zadevne znamke opravilo dejansko presojo, in sicer, da naj bi bila ta le črni križ, ne pa črtkasto ozadje, je iz pritožbe razvidno, da pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni pomembno določiti, ali je zadevna znamka pozicijska ali figurativna znamka. Ker se ugovor nedopustnosti ne nanaša na presojo Splošnega sodišča, ki se izpodbija s tem pritožbenim razlogom, ga je treba zavrniti.

40

V zvezi z vsebinsko presojo pritožbenega razloga je treba najprej ugotoviti, da „pozicijska znamka“ na upoštevni datum v tej zadevi v zakonodaji, ki se je uporabljala, ni bila opredeljena, zato Splošno sodišče ni bilo zavezano odločiti, da je bila opredelitev zadevne znamke kot figurativne ali pozicijske upoštevna.

41

Dalje je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni bilo protislovno, ker je menilo, da vprašanje, ali je bilo treba zadevno znamko šteti za pozicijsko ali figurativno, ni bilo upoštevno, in je nato to znamko obravnavalo kot pozicijsko. Iz točke 36 izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je Splošno sodišče presodilo, da zadevna znamka, tudi če se zanjo šteje, da gre za pozicijsko vrsto znamke, ostaja tudi figurativna. Poleg tega se je Splošno sodišče pri presoji resne in dejanske uporabe zadevne znamke v bistvenem oprlo na njen grafični prikaz – ne glede na njeno razvrstitev – saj je v točkah 40 in od 42 do 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je zahtevano varstvo nanašalo le na križ, ki obsega dve prekrižani črni črti, ki sta upodobljeni z neprekinjenimi linijami, in da so črtkane črte, ki so konture športnega čevlja in njegovih vezalk, omogočale le lažjo določitev mesta tega grafičnega prikaza na bočni strani čevlja.

42

Splošno sodišče je v točki 33 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da se „pozicijske znamke“ približujejo kategoriji figurativnih in tridimenzionalnih znamk, ker se pri njih uporabljajo figurativni in tridimenzionalni elementi na površini proizvoda, in da opredelitev tako imenovane „pozicijske znamke“ kot figurativne ali tridimenzionalne znamke ali kot posebne kategorije znamk v okviru presoje razlikovalnega učinka znamke ni upoštevna (sodba z dne 15. junija 2010, X Technology Swiss/UUNT (Nogavica z oranžnim prstnim delom), T‑547/08, EU:T:2010:235).

43

Ta opredelitev prav tako ni upoštevna pri presoji resne in dejanske uporabe znamke, kot je ta iz obravnavane zadeve. Sodišče je namreč že razsodilo, da zahteve, ki se uporabljajo za preverjanje resne in dejanske uporabe znamke, ustrezajo zahtevam v zvezi s pridobitvijo razlikovalnega učinka znaka z uporabo za njegovo registracijo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Société des produits Nestlé/Mondelez UK Holdings & Services, C‑84/17 P, C‑85/17 P in C‑95/17 P, EU:C:2018:596, točka 70 in navedena sodna praksa).

44

V zvezi z določitvijo predmeta zadevne znamke iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti grafični prikaz znamke jasen, natančen, sam po sebi popoln, lahko dostopen, razumljiv, trajen in objektiven (sodba z dne 12. decembra 2002, Sieckmann, C‑273/00, EU:C:2002:748, točka 55).

45

Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 40 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta bili za grafični prikaz zadevne znamke uporabljeni dve vrsti grafike, in sicer prekinjene ali „črtkaste“ črte, s katerimi je upodobljen videz proizvoda, zajetega s to znamko, in dve neprekinjeni polni črti, s katerima je upodobljen križ. V točki 42 izpodbijane sodbe je na podlagi tega sklenilo, da je treba za „črtkaste“ črte, ki so konture športnega čevlja in njegovih vezalk, šteti, da omogočajo natančno določitev mesta križa, saj se take prekinjene črte običajno uporabljajo za natančno določitev položaja znaka na proizvodu, za katerega je bil ta znak registriran, ne da bi bile konture navedenega proizvoda zajete z znamko.

46

Ta dejanska presoja, ki v okviru pritožbe ne more biti predmet nadzora Sodišča, potrjuje presojo Splošnega sodišča v točki 40 izpodbijane sodbe, da je iz grafičnega prikaza zadevne znamke mogoče neposredno sklepati – in to dovolj natančno – da se je zahtevano varstvo nanašalo le na križ, ki obsega dve prekrižani črni črti, ki sta upodobljeni z neprekinjenima črtama.

47

To, da je bila zadevna znamka registrirana kot figurativna znamka, v obravnavani zadevi – v nasprotju s trditvami pritožnice – ni pomembno za določitev obsega zahteve za varstvo. Pri preizkusu značilnosti nekega znaka se lahko poleg grafičnega prikaza in morebitnih opisov, predloženih ob vložitvi zahteve za registracijo, upoštevajo tudi drugi elementi, na podlagi katerih je mogoče ustrezno opredeliti bistvene značilnosti znaka (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2014, Pi‑Design in drugi/Yoshida Metal Industry, C‑337/12, neobjavljena, EU:C:2014:129, točka 54).

48

Kar zadeva trditev pritožnice, da je treba – če znamka, ki vsebuje prekinjene ali črtkaste črte, ni opisana kot pozicijska znamka, ali če v zvezi s prekinjenimi ali črtkastimi črtami ni bila podana izrecna izjava o odpovedi – na podlagi tega skleniti, da so te črte del znamke, zadošča ugotovitev, da lahko vlagatelj zahteve za varstvo znamke prosto določi obseg zahtevanega varstva, tako da doda opis predmeta registrirane znamke.

49

Drži sicer, kot poudarja pritožnica, da uporabo prekinjenih črt pri registraciji neke znamke pogosto spremlja opis ali izjava o odpovedi, da se omeji obseg zahtevanega varstva, vendar pa drži tudi, da niti zakonodaja, ki se uporablja ratione temporis, niti sodna praksa ne zahtevata predložitve takšnih izjav. Glede trditve pritožnice, s katero dodaja, da se v smernicah EUIPO zahteva, da se pozicijska znamka tudi izrecno opiše, je treba spomniti, da te smernice niso zavezujoči pravni akti za razlago določb prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2012, Leno Merken, C‑149/11, EU:C:2012:816, točka 48).

50

Nazadnje, Splošno sodišče je po natančnem preizkusu v točkah od 64 do 69 izpodbijane sodbe, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da so razlike med zadevno znamko in različicami, uporabljenimi pri športnih čevljih, ki jih trži družba Munich, zanemarljive, zato je zadnjenavedena lahko utemeljila „resno in dejansko uporabo“ zadevne znamke.

51

Zato je treba edini pritožbeni razlog, ki ga je podala pritožnica, in torej pritožbo v celoti zavrniti kot neutemeljeno.

52

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. Člen 138(1) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi njegovega člena 184(1), določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

53

Ker sta EUIPO in družba Munich predlagala, naj se plačilo stroškov naloži pritožnici, in ker ta s svojim predlogom ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: