–

za Feniks sp. z o.o. P. Zimmerman in B. Sierakowski, radcowie prawni,

–

za Azteca Products & Services SL M. Świrgoń, adwokat,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, M. Nowak in K. Majcher, agenti,

–

za švicarsko vlado M. Schöll, agent,

–

za Evropsko komisijo M. Wilderspin, M. Heller in A. Stobiecka-Kuik, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7, točka 1(a), Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Feniks sp. z o.o. in Azteca Products & Services SL (v nadaljevanju: Azteca) glede prodajne pogodbe za nepremičnino, ki sta jo sklenili družba Azteca in dolžnik družbe Feniks in s katero se domnevno posega v pravice družbe Feniks.

3

V uvodnih izjavah 15, 16 in 34 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te uredbe, ki spada v poglavje I, naslovljeno „Področje uporabe in opredelitve pojmov“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. […]

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

[…]“

5

Poglavje II navedene uredbe, naslovljeno „Pristojnost“, med drugim vsebuje oddelek 1 z naslovom „Splošne določbe“ in oddelek 2 z naslovom „Posebna pristojnost“. Člen 4(1), ki je uvrščen v ta oddelek 1, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

6

Člen 7, ki je uvrščen v oddelek 2 poglavja II iste uredbe, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

7

Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191), naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja za vse postopke v primeru insolventnosti, ki imajo za posledico delni ali popolni odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja.“

8

Členi 527 in naslednji ustawa Kodeks cywilny (zakon o civilnem zakoniku) z dne 23. aprila 1964 (Dz. U. iz leta 1964, št. 16, postavka 93) v različici, ki se uporablja za postopek v glavni stvari (Dz. U. iz leta 2017, postavka 459) (v nadaljevanju: civilni zakonik), urejajo tako imenovano paulijansko tožbo, s katero upnik izpodbija goljufiva pravna dejanja dolžnika. Člen 527 civilnega zakonika določa:

„§1.   Če je tretji pridobil premoženjsko korist zaradi pravnega dejanja dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov, lahko proti njemu vsak upnik zahteva ugotovitev neučinkovanja tega dejanja proti njemu, če se je dolžnik ob dejanju zavedal, da ravna v škodo svojih upnikov, in če je bilo tretjemu to znano ali bi mu lahko bilo znano, če bi ravnal z ustrezno skrbnostjo.

§2.   Pravno dejanje dolžnika je storjeno v škodo upnikov, če je dolžnik zaradi tega dejanja postal plačilno nesposoben ali pa se je njegova plačilna nesposobnost povečala v primerjavi z obdobjem pred dejanjem.

§3.   Če je zaradi dejanja, storjenega v škodo upnikov, premoženjsko korist pridobila oseba, ki je z dolžnikom v tesnem razmerju, se domneva, da ji je bilo znano, da se je dolžnik zavedal, da ravna v škodo upnikov.

§4.   Če je z dejanjem dolžnika (storjenim v škodo upnikov) premoženjsko korist pridobil podjetnik, ki je z dolžnikom v stalnem poslovnem razmerju, se domneva, da mu je bilo znano, da se je dolžnik zavedal, da ravna v škodo upnikov.“

9

Člen 528 tega zakonika določa:

„Če je tretji neodplačno pridobil premoženjsko korist zaradi pravnega dejanja dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov, lahko upnik izpodbija pravno dejanje tudi, če tretjemu ni bilo znano in mu tudi ob ustrezni skrbnosti ne bi moglo biti znano, da se je dolžnik ob dejanju zavedal, da ravna v škodo svojih upnikov.“

10

Člen 530 navedenega zakonika določa:

„Določbe prejšnjih členov se ustrezno uporabljajo, če je dolžnik ravnal z namenom oškodovanja bodočih upnikov. Če pa je tretji premoženjsko korist pridobil odplačno, lahko upnik to dejanje izpodbija le, če je tretji vedel za namero dolžnika.“

11

Člen 531 istega zakonika določa:

„§1.   Pravno dejanje dolžnika (storjeno v škodo upnikov) se izpodbija s tožbo ali ugovorom proti tretjemu, ki je zaradi tega dejanja pridobil premoženjsko korist.

§2.   Če je tretji odtujil pridobljeno korist, lahko upnik svoj zahtevek naperi neposredno zoper pridobitelja, če je ta vedel za okoliščine, zaradi katerih je dolžnikovo pravno dejanje izpodbojno, ali če je korist pridobil neodplačno.“

12

Člen 532 civilnega zakonika določa:

„Upnik, v korist katerega je bilo ugotovljeno neučinkovanje pravnega dejanja dolžnika, se lahko pred upniki tretjega poplača iz sredstev, ki so bila zaradi pravnega dejanja, ki je bilo ugotovljeno za neučinkovito, odvzeta iz premoženja dolžnika ali pa niso bila všteta vanj.“

13

Člen 533 tega zakonika določa:

„Tretji, ki je pridobil premoženjsko korist zaradi pravnega dejanja dolžnika (storjenega v škodo upnikov), se lahko izogne obveznosti izpolnitve upnikovega zahtevka (za ugotovitev neučinkovanja dejanja), tako da poplača upnikovo terjatev ali ga obvesti o premoženju dolžnika, ki zadošča za poplačilo njegove terjatve.“

14

Družba Coliseum 2101 sp. z o.o. (v nadaljevanju: Coliseum) s sedežem na Poljskem je kot glavna izvajalka z družbo Feniks, ki ima prav tako sedež na Poljskem, kot investitorjem sklenila pogodbo o gradbenih delih v okviru nepremičninskega naložbenega projekta v Gdańsku (Poljska). Družba Coliseum je za izvršitev te pogodbe sklenila več podizvajalskih pogodb.

15

Ker družba Coliseum ni mogla poplačati dela svojih podizvajalcev, jim je morala družba Feniks plačati zneske na podlagi določb civilnega zakonika o solidarni odgovornosti investitorjev in je tako postala upnica družbe Coliseum za skupni znesek 1.396.495,48 poljskih zlotov (PLN) (približno 336.174 EUR).

16

Družba Coliseum je s pogodbama z dne 30. in 31. januarja 2012, sklenjenima v Szczecinu (Poljska), družbi Azteca s sedežem v Alcori (Španija) prodala nepremičnino v Szczecinu v vrednosti 6.079.275 PLN (približno 1.463.445 EUR), pri čemer so se delno pobotale terjatve družbe Azteca. Navedena družba bi morala družbi Coliseum plačati še 1.091.413,70 PLN (približno 262.732 EUR). Po navedbah družbe Feniks naj bi bil na dan sklenitve prodajne pogodbe z dne 30. januarja 2012 poslovodja družbe Coliseum hkrati pooblaščenec družbe Horkios Gestion SA, s sedežem v Alcori, ki naj bi bila po drugi strani edini član poslovodstva družbe Azteca.

17

Ker družba Coliseum ni imela zadostnih sredstev, je družba Feniks 11. julija 2016 na podlagi člena 527 in naslednjih civilnega zakonika pri Sąd Okręgowy w Szczecinie (okrožno sodišče v Szczecinu, Poljska), ki je predložitveno sodišče, zoper družbo Azteca vložila tožbo za izpodbijanje prodajne pogodbe, navedene v prejšnji točki, ker naj bi jo njen dolžnik sklenil z goljufivim pravnim dejanjem.

18

V utemeljitev mednarodne pristojnosti tega sodišča se je družba Feniks sklicevala na člen 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012.

19

Družba Azteca je vložila ugovor nepristojnosti. Po njenem mnenju je treba mednarodno pristojnost za odločanje o tožbi za izpodbijanje pravnega dejanja v skladu s splošnim pravilom iz člena 4(1) Uredbe št. 1215/2012 določiti v korist španskih sodišč. Take tožbe naj ne bi bilo mogoče šteti za tožbo „v zadevi v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 7, točka 1(a), iste uredbe.

20

Predložitveno sodišče v okviru analize tega ugovora mednarodne nepristojnosti opisuje glavne značilnosti paulijanske tožbe po poljskem pravu, kot izhajajo iz določb civilnega zakonika, navedenih v točkah od 8 do 13 te sodbe, in pojasnjuje, da ta tožba pomeni izjemo od načela, da lahko upnik posega le v premoženje svojega dolžnika. Dodaja, da se v skladu s členom 527(3) civilnega zakonika zaradi tesnega razmerja dolžnika in tretje osebe domneva, da je ta oseba seznanjena, da se je dolžnik zavedal, da je z dejanjem, ki se izpodbija, ravnal v škodo upnika. Ta domneva pomeni, da mora upnik v takem primeru dokazati le obstoj tesnega razmerja med dolžnikom in tretjim.

21

Predložitveno sodišče meni, da bi bilo mogoče mednarodno pristojnost poljskih sodišč za odločanje o tožbi, kakršna mu je predložena, utemeljiti le na podlagi člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012. V zvezi s tem trdi, da čeprav ta spor res ne zadeva strank pogodbe o gradbenih delih, in sicer družb Feniks in Coliseum, in se ne nanaša na veljavnost te pogodbe, bo moralo predložitveno sodišče preučiti, ali lahko pogodba, ki sta jo sklenili družbi Azteca in Coliseum, učinkuje proti družbi Feniks.

22

Predložitveno sodišče meni, da se člen 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012, nanaša na vse spore, ki so povezani s pogodbo. Rešitev spora, ki mu je predložen, pa naj bi bila povezana s pogodbo, ki sta jo sklenili družbi Azteca in Coliseum, za katero se zatrjuje, da ne učinkuje proti družbi Feniks.

23

Predložitveno sodišče poleg tega opozarja na obveznost ozke razlage člena 7, točka 1(a) Uredbe št. 1215/2012, hkrati pa poudarja nevšečnosti, ki bi jih po njegovem mnenju povzročila uporaba splošnega pravila o pristojnosti iz člena 4(1) te uredbe, če bi moral vlagatelj v okviru izpodbijanja več pravnih dejanj dolžnika v razmerju do sopogodbenikov s sedežem v različnih državah članicah pri sodiščih vsake od teh držav članic vložiti ločeno tožbo in tako nositi nesorazmerne stroške glede na predmet postopka.

24

Po navedbah tega sodišča je sicer Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 17. junija 1992, Handte (C‑26/91, EU:C:1992:268), razsodilo, da pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ ni mogoče razlagati tako, da se nanaša na položaj, v katerem ni nobene obveznosti, ki bi jo ena stranka v korist druge svobodno sprejela, vendar naj bi bile dejanske okoliščine te zadeve posebne, saj je šlo za verigo mednarodnih pogodb, na podlagi katerih so se pogodbene obveznosti strank od pogodbe do pogodbe razlikovale.

25

Vendar naj bi bila v obravnavanem primeru ena od posebnosti paulijanske tožbe po poljskem pravu seznanjenost tretjega, ki pri njem mora biti ali je lahko prisotna, o tem, da se je dolžnik zavedal, da ravna v škodo upnikov, in da se zato ti upniki lahko obrnejo proti njemu.

26

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Szczecinie (okrožno sodišče v Szczecinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

27

Predložitveno sodišče s tema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali za paulijansko tožbo – s katero imetnik terjatve zahteva, da se ugotovi, da dejanje njegovega dolžnika, ki je zanj domnevno škodljivo in s katerim je dolžnik premoženje odsvojil tretji osebi, zanj ne učinkuje – velja pravilo o mednarodni pristojnosti iz člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012.

28

Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, so bili izvršilni postopki, začeti zoper družbo Coliseum, končani zaradi nezadostnih sredstev, ta družba pa je zdaj insolventna.

29

Zato se postavlja vprašanje, ali tožba v glavni stvari spada na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012 ali pa spada v okvir postopka zaradi insolventnosti, ki je urejeno z Uredbo št. 1346/2000, ki se ratione temporis uporablja za postopek v glavni stvari.

30

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da je treba uredbi št. 1215/2012 in št. 1346/2000 razlagati tako, da se izogne vsakršnemu prekrivanju med pravnimi pravili iz njunih besedil in vsakršni pravni praznini. Zato tožbe, ki so na podlagi člena 1(2)(b) Uredbe št. 1215/2012 izključene s področja uporabe te uredbe, če se nanašajo na „stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke“, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000. Hkrati sodbe, ki ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012 (sodba z dne 20. decembra 2017, Valach in drugi, C‑649/16, EU:C:2017:986, točka 24 in navedena sodna praksa).

31

Sodišče je še razsodilo, da se tožba nanaša na stečajni postopek, če je neposredna posledica stečaja in je strogo omejena na postopek sodne poravnave ali prekinitve plačil (sodba z dne 12. februarja 2009, Seagon, C‑339/07, EU:C:2009:83, točka 19 in navedena sodna praksa).

32

Vendar v obravnavanem primeru tožba, ki jo je vložila družba Feniks, nikakor ne spada v okvir sodne poravnave ali prekinitve plačil. Poleg tega je bilo na obravnavi pred Sodiščem v odgovor na vprašanje Sodišča navedeno, da zoper družbo Coliseum ni bil začet noben postopek zaradi insolventnosti, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

33

Ker je tožba v glavni stvari, ki temelji na členu 527 in naslednjih civilnega zakonika, namenjena zaščiti interesov upnika in ne povečanju premoženja družbe Coliseum, je zajeta s pojmom „zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012.

34

Spomniti je treba, da je namen Uredbe št. 1215/2012 poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah s pravili o pristojnosti, ki morajo biti čim bolj predvidljiva. Ta uredba tako sledi cilju pravne varnosti, ki zajema izboljšanje pravnega varstva oseb s sedežem ali stalnim prebivališčem v Evropski uniji s tem, da tožniku omogoča, da zlahka ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, tožencu pa, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožen (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2016, Granarolo, C‑196/15, EU:C:2016:559, točka 16 in navedena sodna praksa).

35

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča sistem določitve splošnih pristojnosti iz poglavja II Uredbe št. 1215/2012 temelji na splošnem pravilu iz člena 4(1) te uredbe, v skladu s katerim so osebe s stalnim prebivališčem na ozemlju države članice ne glede na državljanstvo strank tožene pred sodišči te države. V poglavju II, oddelek 2, Uredbe št. 1215/2012 je le z odstopanjem od tega splošnega pravila o pristojnosti sodišč glede na prebivališče toženca določeno nekaj pravil o posebnih pristojnosti, med katerimi je tisto iz člena 7, točka 1(a), te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2016, Granarolo, C‑196/15, EU:C:2016:559, točka 17 in navedena sodna praksa).

36

Poleg navedene pristojnosti glede na prebivališče toženca bi morala – kot je navedeno v uvodni izjavi 16 navedene uredbe – obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja.

37

Posebna pravila o pristojnosti, ki določajo ta druga sodišča, pa je treba razlagati ozko in tako, da ne dovoljujejo razlage, ki bi presegala primere, ki jih izrecno določa navedena uredba (sodba z dne 14. julija 2016, Granarolo, C‑196/15, EU:C:2016:559, točka 18 in navedena sodna praksa).

38

Glede posebne pristojnosti iz člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012 za spore v zvezi s pogodbenimi razmerji, je treba opozoriti, da je treba pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ razlagati avtonomno, da se zagotovi njegova enotna uporaba v vseh državah članicah (sodba z dne 7. marca 2018, flightright in drugi, C‑274/16, C‑447/16 in C‑448/16, EU:C:2018:160, točka 58 in navedena sodna praksa).

39

Sodišče je večkrat razsodilo, da uporaba tega pravila o posebni pristojnosti zahteva obstoj pravne obveznosti, ki jo je ena stranka v korist druge svobodno sprejela (glej v tem smislu sodbe z dne 20. januarja 2005, Engler, C‑27/02, EU:C:2005:33, točka 51; z dne 18. julija 2013, ÖFAB, C‑147/12, EU:C:2013:490, točka 33, in z dne 21. januarja 2016, ERGO Insurance in Gjensidige Baltic, C‑359/14 in C‑475/14, EU:C:2016:40, točka 44).

40

Temelj za paulijansko tožbo je terjatev, to je osebna pravica upnika do njegovega dolžnika, njen namen pa je zaščititi zastavno pravico, ki jo lahko ima prvi na premoženju drugega (sodbi z dne 10. januarja 1990, Reichert in Kockler, C‑115/88, EU:C:1990:3, točka 12, in z dne 26. marca 1992, Reichert in Kockler, C‑261/90, EU:C:1992:149, točka 17).

41

Tako se z njo varujejo interesi upnika, med drugim za namene morebitne izvršbe za izpolnitev obveznosti dolžnika (sodba z dne 26. marca 1992, Reichert in Kockler, C‑261/90, EU:C:1992:149, točka 28).

42

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe sicer razvidno, da je družba Feniks plačala podizvajalce, ki jih je družba Coliseum zaposlila za izvedbo gradbenih del na podlagi določbe nacionalnega prava, s katero je določena solidarna odgovornost vlagatelja in izvajalca del, vendar tako zastavna pravica družbe Feniks na premoženju njenega dolžnika kot tožba za izpodbijanje prodajne pogodbe, ki jo je ta sklenil s tretjim, izhajata iz obveznosti, ki jih je družba Coliseum v razmerju do družbe Feniks svobodno sprejela s sklenitvijo pogodbe o navedenih gradbenih delih.

43

Upnik želi namreč s to tožbo doseči, da se ugotovi, da je bila odsvojitev sredstev, ki jo je izvedel dolžnik, opravljena na škodo pravic upnika, ki so zavezujoče na podlagi pogodbe in ki ustrezajo obveznostim, ki jih je njegov dolžnik svobodno sprejel. Predmet tožbe je tako v bistvu kršitev obveznosti, ki jih je dolžnik sprejel v razmerju do upnika.

44

Iz tega izhaja, da če je paulijanska tožba vložena na podlagi terjatev, ki izvirajo iz obveznosti, ki so bile sprejete s sklenitvijo pogodbe, ta tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu sodne prakse, na katero je opozorjeno v točki 39 te sodbe. Pristojnost sodišča prebivališča toženca je torej mogoče dopolniti s sodiščem, ki je dovoljeno s členom 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012, saj to sodišče glede na pogodbeni izvor razmerja med upnikom in dolžnikom izpolnjuje tako zahtevo po pravni varnosti in predvidljivosti kot cilj pravilnega delovanja pravosodja.

45

Če bi bilo drugače, bi moral upnik tožbo vložiti pri sodišču prebivališča toženca, to sodišče, določeno v členu 4(1) Uredbe št. 1215/2012, pa je lahko v določenih primerih brez vsakršne povezave s krajem izpolnitve obveznosti dolžnika do njegovega upnika.

46

Zato lahko imetnik pogodbenih terjatev, ki namerava vložiti paulijansko tožbo, to stori pri sodišču „kraja izpolnitve zadevne obveznosti“, pri čemer je to sodišče tisto, ki je dovoljeno s členom 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012. Ker je v obravnavanem primeru tožba upnika namenjena zaščiti njegovih interesov pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o gradbenih delih, je „kraj izpolnitve zadevne obveznosti“ v skladu s členom 7, točka 1(b), te uredbe kraj, kjer so bila ta dela opravljena v skladu s pogodbo, in sicer na Poljskem.

47

Ta ugotovitev ustreza cilju predvidljivosti pravil o pristojnosti, sploh ker lahko trgovec, ki je sklenil pogodbo o nakupu nepremičnine – če upnik njegovega sopogodbenika trdi, da ta pogodba neupravičeno ovira izvršitev obveznosti tega sopogodbenika do tega upnika – razumno predvidi, da bo tožen pred sodiščem kraja izpolnitve navedenih obveznosti.

48

Na ugotovitev iz prejšnje točke nikakor ne vpliva okoliščina, ki v obravnavanem primeru izhaja iz člena 531(1) civilnega zakonika, da je tožba vložena proti tretji osebi in ne proti dolžniku. Iz tega sledi, da je temelj pravila o posebni pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, določenega členu 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012, predmet tožbe, in ne identiteta strank (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2018, flightright in drugi, C‑274/16, C‑447/16 in C‑448/16, EU:C:2018:160, točka 61 in navedena sodna praksa).

49

Na vprašanji za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, za paulijansko tožbo – s katero imetnik pogodbene terjatve zahteva, da se ugotovi, da dejanje njegovega dolžnika, ki je zanj domnevno škodljivo in s katerim je dolžnik premoženje odsvojil tretji osebi, zanj ne učinkuje – velja pravilo o mednarodni pristojnosti iz člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012.

50

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, za paulijansko tožbo – s katero imetnik pogodbene terjatve zahteva, da se ugotovi, da dejanje njegovega dolžnika, ki je zanj domnevno škodljivo in s katerim je dolžnik premoženje odsvojil tretji osebi, zanj ne učinkuje – velja pravilo o mednarodni pristojnosti iz člena 7, točka 1(a), Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.