I. Uvod

II. Pravni okvir

III. Izpodbijani sklep

IV. Postopek pred Sodiščem

V. Presoja

A. Zgodovina nastanka in sedanje težave

1. Razvoj sodne prakse v zvezi s členom 19, tretji odstavek, Statuta

a) Izvor v konkurenčnem pravu

b) „Prenos“ zahteve po neodvisnosti na člen 19, tretji odstavek, Statuta

2. Problematični vidiki „prenosa“ in njegove postopkovne posledice

a) Ozadje

b) Nejasnost preizkusa

c) Posledice nespoštovanja

B. Možnosti in spremenljivke

1. Možnosti

a) Člen 19, četrti odstavek, Statuta

b) Člen 19, tretji odstavek, Statuta

2. Namen pravnega zastopanja

C. Revidirani preizkus

1. Vsebinska razsežnost

a) Upravičenost do zastopanja pred nacionalnimi sodišči

b) Status odvetnika – neodvisna tretja oseba v razmerju do tožeče stranke

1) Tretja oseba

2) Neodvisna oseba

2. Postopkovna razsežnost

D. Obravnavana zadeva

VI. Stroški

VII. Predlog

1.

Kdo ima pravico zastopati neprivilegirano tožečo stranko v direktni tožbi pred Sodiščem Evropske unije? Kdo je, kot je navedeno v členu 19 Statuta Sodišča Evropske unije, „odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic“ (in je torej upravičen do zastopanja pred sodiščem ene od teh držav)?

2.

Tradicionalno je postopek preverjanja odvetnikovih formalnih kvalifikacij, ustreznih potrdil in njegovega pooblastila za nastopanje v imenu posamezne tožeče stranke le redko pristal v središču pozornosti (sodne prakse). Postopek preverjanja je bil izveden tiho in brez pompa kot rutinska naloga sodnih tajništev, specializirane razprave, posvečene tej tematiki, pa so ostale v domeni resničnih poznavalcev in strokovnjakov s področja sodnega postopka pred Sodiščem Unije. Tako bi morda tudi ostalo, če se ne bi postopek preverjanja, ki je običajno zgolj formalnost, postopoma spremenil v nekaj precej drugačnega.

3.

Uniwersytet Wrocławski (univerza v Vroclavu, Poljska) je vložila tožbo pri Splošnem sodišču, s katero je želela izpodbijati odločbo Izvajalske agencije za raziskave (REA), s katero je ta naložila univerzi, naj vrne določena sredstva, ki so ji bila prej dodeljena.

4.

Tožba je bila razglašena za nedopustno zaradi neustreznega pravnega zastopanja. ( 2 ) Splošno sodišče je menilo, da zakoniti zastopnik univerze v Vroclavu ne izpolnjuje zahteve po neodvisnosti, ki je povezana s pojmom „odvetnik“ v smislu člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut). Čeprav je imel na podlagi poljskega prava status odvetnika in je to dejavnost opravljal v odvetniški pisarni, je hkrati kot zunanji predavatelj tudi poučeval na univerzi v Vroclavu, s katero je v ta namen sklenil civilnopravno pogodbo. Po mnenju Splošnega sodišča obstoj te pogodbe pomeni, da zahteva po neodvisnem pravnem zastopanju ni bila izpolnjena.

5.

V okviru te pritožbe zoper navedeni sklep bom Sodišče pozval, naj z dveh vidikov ponovno preuči sodno prakso in prakso odločanja Splošnega sodišča na tem področju. Prvič, z vsebinskega vidika bi bilo treba razlago člena 19, tretji odstavek, Statuta znova umestiti znotraj meja razumnega in predvidljivega. Drugič – in morda še pomembneje – morebitne pomanjkljivosti glede pravnega zastopanja bi bilo treba obravnavati kot postopkovne pomanjkljivosti v tožbi, na katere je treba zadevno tožečo stranko ustrezno opozoriti in ji dati možnost, da jih odpravi.

6.

Člen 19 Statuta določa:

„Države članice in institucije Unije pred Sodiščem zastopa zastopnik, ki je imenovan za vsako zadevo posebej; zastopniku lahko pomaga svetovalec ali odvetnik.

Države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ki niso države članice, ter v tem sporazumu navedeni nadzorni organ EFTA, so zastopani na enak način.

Druge stranke mora zastopati odvetnik.

Le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, lahko pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga.

Ti zastopniki, svetovalci in odvetniki uživajo pri zastopanju na Sodišču pravice in jamstva, potrebna za neodvisno opravljanje svojih nalog, pod pogoji, ki jih določa poslovnik.

Sodišče ima glede svetovalcev in odvetnikov, ki nastopajo pred njim, pooblastila, ki so običajna za sodišča, pod pogoji, določenimi v poslovniku.“

7.

V skladu s členom 53 Statuta „[p]ostopek pred Splošnim sodiščem ureja naslov III […]“. Ta naslov vključuje člen 19 Statuta.

8.

Člen 51 Poslovnika Splošnega sodišča se nanaša na „Obvezno zastopanje“ v direktnih tožbah in določa:

„1.   Stranko mora zastopati agent ali odvetnik pod pogoji iz člena 19 Statuta.

2.   Odvetnik, ki zastopa stranko ali ji pomaga, mora sodnemu tajništvu predložiti potrdilo, da je upravičen do zastopanja pred sodišči države članice ali druge države podpisnice Sporazuma o EGP.

3.   Odvetniki morajo, kadar zastopajo pravno osebo zasebnega prava, sodnemu tajništvu predložiti pooblastilo stranke, ki jo zastopajo.

4.   Če dokumenti iz odstavkov 2 in 3 niso predloženi, sodni tajnik zadevni stranki določi razumen rok za njihovo predložitev. Če zadevna stranka v tako določenem roku teh dokumentov ne predloži, Splošno sodišče odloči, ali je zaradi nespoštovanja te zahteve tožba ali vloga nedopustna iz formalnih razlogov.“

9.

Univerza v Vroclavu je 25. marca 2016 pri Splošnem sodišču vložila tožbo, s katero je predlagala, prvič, razglasitev ničnosti odločb REA, s katerimi je bil odpovedan sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev in univerzi v Vroclavu naloženo vračilo zneskov v višini 36.508,37 EUR, 58.031,38 EUR in 6286,68 EUR ter plačilo odškodnine v višini 5803,14 EUR ter, drugič, naj ji REA vrne te zneske skupaj z zapadlimi obrestmi.

10.

V odgovoru na tožbo je REA vložila ugovor nedopustnosti na podlagi petih razlogov. Prvi razlog se je nanašal na to, da naj pravni zastopnik univerze v Vroclavu ne bi izpolnjeval pogoja neodvisnosti, ki se zahteva s Statutom in Poslovnikom Splošnega sodišča. Po navedbah REA je bilo tako zato, ker je bil zastopnik univerze v Vroclavu zaposlen v enem od njenih raziskovalnih središč.

11.

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu ( 3 ) najprej opozorilo, da morajo zastopniki neprivilegiranih tožečih strank pred sodišči Unije izpolnjevati dva pogoja. Prvi pogoj je, da je zastopnik „odvetnik“. Drugi pogoj določa, da mora biti odvetnik „upravičen do zastopanja pred sodišči države članice“. Medtem ko se drugi pogoj sklicuje na nacionalno pravo, se prvi nanj ne nanaša in ga je treba razlagati, kolikor je to mogoče, neodvisno in brez sklicevanja na nacionalno pravo. ( 4 )

12.

Splošno sodišče je poleg tega pojasnilo, da je vloga odvetnika v pravnem redu Unije, ki izhaja iz pravnih tradicij, ki so skupne državam članicam, na katerih temelji člen 19 Statuta, zasnovana kot vloga sodelavca pravosodja, ki je poklican, da popolnoma neodvisno in v prednostnem interesu varstva prava ponuja stranki potrebno pravno pomoč. ( 5 ) Pojem neodvisnosti namreč ni opredeljen le pozitivno (s sklicevanjem na deontološke obveznosti), temveč tudi negativno (z neobstojem delovnega razmerja). ( 6 )

13.

Splošno sodišče je ob sklicevanju na zadevo Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej ( 7 ) ugotovilo, da čeprav neobstoj razmerja podrednosti med univerzo v Vroclavu in njegovim zakonitim zastopnikom pomeni, da formalno gledano delovnega razmerja ni, še vedno obstaja tveganje, da bi poklicno okolje pravnega zastopnika lahko vsaj delno vplivalo na njegovo strokovno mnenje. ( 8 )

14.

Splošno sodišče je ob upoštevanju teh trditev tožbo razglasilo za očitno nedopustno, pri čemer je svojo odločitev oprlo na člen 19, tretji in četrti odstavek, Statuta in na člen 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča. ( 9 )

15.

Univerza v Vroclavu (C‑515/17 P) in Republika Poljska (C‑561/17 P) sta vložili pritožbo zoper sklep Splošnega sodišča.

16.

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 24. novembra 2017 združil obe pritožbi.

17.

Pritožba univerze v Vroclavu temelji na dveh pritožbenih razlogih. Z njo se zatrjuje, da je bil kršen, prvič, člen 19 Statuta in, drugič, člen 119 Poslovnika Splošnega sodišča. Glede prvega pritožbenega razloga se univerza v Vroclavu ne strinja z razlago člena 19 Statuta, v skladu s katero obstoj pogodbe med univerzo v Vroclavu in njenim pravnim zastopnikom pomeni, da zahteva po neodvisnosti ne more biti izpolnjena. Navaja, da bi se bilo treba, čeprav je treba pojem neodvisnosti načeloma razlagati samostojno, v obravnavani zadevi sklicevati na nacionalno pravo. Zadevna pogodba ni pogodba o zaposlitvi in je na podlagi poljskega prava ni mogoče obravnavati kot enakovredno taki pogodbi. Za civilnopravno pogodbo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, naj bi bila značilna enakopravnost strank in neobstoj razmerja podrednosti. V zvezi z drugim pritožbenim razlogom univerza v Vroclavu graja abstraktno naravo nekaterih navedb v izpodbijanem sklepu in nenavezanost na dejanske okoliščine iz obravnavane zadeve. Univerza v Vroclavu Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijani sklep, ugotovi, da je bila tožba pred Splošnim sodiščem pravilno vložena, in REA naloži plačilo stroškov.

18.

Pritožba, ki jo je vložila Republika Poljska, vsebuje tri pritožbene razloge. Ta država članica meni, prvič, da izpodbijani sklep krši člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, drugič, da krši načelo pravne varnosti in, tretjič, da krši obveznost obrazložitve. Natančneje, Republika Poljska trdi, da je sodna praksa, v skladu s katero obstoj delovnega razmerja pomeni, da odvetnik ne more izpolniti zahteve po neodvisnosti, v temelju napačna. Poleg tega naj bi izpodbijani sklep z uporabo te sodne prakse za zadevno pogodbo presegal meje te sodne prakse. Republika Poljska predlaga, naj Sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Poleg tega Sodišču predlaga, naj strankam v postopku v zadevi C‑561/17 P naloži, da nosijo svoje stroške.

19.

Češka republika je v skladu s členom 40, prvi odstavek, Statuta intervenirala v podporo predlogom pritožnic za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

20.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 5. julija 2018 je bila Krajowa Izba Radców Prawnych (nacionalna zbornica pravnih svetovalcev, Poljska) dovoljena intervencija v podporo predlogom Republike Poljske, in sicer za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

21.

REA v odgovoru izpodbija obe pritožbi. Njeni ugovori se nanašajo na to, da se nekatere navedbe pritožnic navezujejo na dejansko stanje, se ponavljajo, niso natančne ali so nove. Opozarja na samostojnost pojma odvetnika v pravu Unije. Pravni zastopnik, ki je zastopal univerzo v Vroclavu v postopku, ki je privedel do izpodbijanega sklepa, naj bi bil namreč odvisen od te univerze, če ne finančno, pa z vidika svojega poklicnega statusa.

22.

Univerza v Vroclavu se v repliki ne strinja z opredelitvijo svojih trditev, kot da se navezujejo na dejansko stanje, in poudarja, da se te trditve osredotočajo na člen 19 Statuta. Pri tem ponavlja trditev, da je bila predhodna sodna praksa v obravnavani zadevi uporabljena preširoko. Vezava zahteve po neodvisnosti na neobstoj delovnega razmerja naj bi bila v nasprotju s členom 19 Statuta. Neodvisnost njenega pravnega zastopnika naj bi bila zagotovljena na dva načina: z upoštevnimi etičnimi pravili in z njegovim statusom univerzitetnega predavatelja.

23.

Republika Poljska se v repliki ne strinja s trditvami REA, da se njene navedbe nanašajo na dejansko stanje. K temu dodaja, da pri razlagi člena 19 Statuta ni mogoče prezreti skupnih tradicij držav članic, v skladu s katerimi ni izključeno, da je zaposleni odvetnik neodvisen. Pojem odvetnika naj se sicer ne bi smel razlagati s sklicevanjem zgolj na nacionalno pravo, vendar naj bi bilo treba upoštevne nacionalne zakone in z njimi določena jamstva neodvisnosti upoštevati, ker pravo Unije ne vsebuje nikakršnih pravil v zvezi s tem. Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu ni menilo, da zadevni pravni zastopnik v odnosu do tožeče stranke ni tretja oseba. Odločilo je le, da ne izpolnjuje zahteve po neodvisnosti. Trditev REA v zvezi s prednostjo, ki naj bi jo pridobil pravni zastopnik ob upoštevanju svojega „statusa“ univerzitetnega predavatelja, pa naj bi bila popolnoma abstraktna in nepovezana z dejanskimi ali pravnimi elementi zadeve.

24.

REA v dupliki, ki se nanaša na obe repliki, trdi, da so nekatera dejstva, navedena v pritožbi univerze v Vroclavu, nova, na primer podrobnosti glede predhodne kariere pravnega zastopnika, to, da ni nikoli zagotavljal pravnih nasvetov glede zadevnega financiranja, in to, da je bilo pravno zastopanje tej univerzi zagotovljeno na podlagi pogodbe, sklenjene z odvetniško pisarno, v kateri njen pravni zastopnik deluje kot partner. REA trdi, da univerza v Vroclavu nepravilno trdi, da razlaga člena 19 Statuta temelji na nacionalnih pravilih. Glede replike Republike Poljske REA trdi, da se nekatere njene trditve nanašajo na dejansko stanje in da je Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo svojo odločitev. Glede člena 19 Statuta naj Republika Poljska ne bi pojasnila, kako se upoštevanje zadevnih nacionalnih zakonov v tem okviru razlikuje od razlage, ki temelji na tej zakonodaji.

25.

REA v odgovor na obe intervencijski vlogi navaja še, da so trditve v njiju nedopustne, neupoštevne ali neutemeljene.

26.

Univerza v Vroclavu, REA, Republika Poljska, Krajowa Izba Radców Prawnych Prawnych (nacionalna zbornica pravnih svetovalcev) in Češka republika so na obravnavi 11. junija 2019 ustno podale navedbe.

27.

Prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑515/17 P in prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑561/17 P se v bistvu nanašata na napačno razlago člena 19, tretji odstavek, Statuta.

28.

Iz razlogov, navedenih v teh sklepnih predlogih, se strinjam, da sta ta razloga utemeljena. Zato je treba izpodbijani sklep razveljaviti.

29.

Glede na moj predlog v zvezi s prvim razlogom iz obeh pritožb menim, da ni treba preučiti preostalih pritožbenih razlogov, ki sta jih navedli pritožnici in ki se nanašajo na kršitev obveznosti obrazložitve in (glede Republike Poljske) načela pravne varnosti. Menim, da se ti razlogi v bistvu nanašajo na isto težavo, ki je bila ugotovljena s prvim pritožbenim razlogom iz obeh pritožb. Osredotočajo se zgolj na posamezne elemente ali posledice te težave. Če je namreč preizkus za presojo odvetnikove neodvisnosti težko predvideti, bo presoja v dani zadevi nujno sprožila vprašanja pravne varnosti. In v podobnem smislu: če je ta preizkus zapleten, njegova uporaba v posamezni zadevi verjetno ne bo izpolnila obveznosti obrazložitve, ki bi neprivilegirani tožeči stranki omogočila razumevanje, zakaj njen odvetnik ni dovolj neodvisen in torej ne more nastopati pred sodišči Unije. Zato se o zatrjevani pomanjkljivi pravni varnosti pri izoblikovanju in uporabi navedenega preizkusa neodvisnosti podrobneje razpravlja v okviru prvega pritožbenega razloga v teh sklepnih predlogih.

30.

Obravnava prvega razloga iz obeh pritožb je sestavljena tako. Najprej bom preučil nastanek sedanje razlage člena 19, tretji odstavek, Statuta in opredelil težave, ki jih povzroča ta razlaga (A). Nato bom predstavil možnosti za prilagojeno razlago člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, pri čemer bom spomnil na logiko, na kateri temelji pravno zastopanje, ki bi morala biti podlaga za to razlago (B). Nadaljeval bom s predlogom revidiranega preizkusa na podlagi člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, vključno s prilagoditvijo tako vsebine te določbe kot tudi postopkovnih posledic, povezanih z nespoštovanjem pogojev (C). Nazadnje, ob uporabi takega razumevanja člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta za obravnavano zadevo moram ugotoviti, da je Splošno sodišče ti določbi dejansko razložilo napačno (D).

31.

Pojem odvetnika v sodni praksi v zvezi s členom 19, tretji odstavek, Statuta ni bil izoblikovan posebej za namene razlage te določbe. Je prej rezultat „prenosa“ sodne prakse z drugega področja prava Unije in iz drugega okvira (1). Postopoma je ta „prenos“ v povezavi z nejasnostjo glede pogojev, ki naj se uporabijo, in dokaj strogimi posledicami njihovega nespoštovanja začel povzročati nekatere težave (2).

32.

Člen 19 Statuta določa, da mora neprivilegirane tožeče stranke pred sodišči Evropske unije zastopati „odvetnik“ (tretji odstavek) in da lahko le „odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic […] pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga“ (četrti odstavek).

33.

Pomen četrtega odstavka doslej ni povzročal posebnih težav. Kot bi lahko pričakovali, je bilo za pravne zastopnike ugotovljeno, da ne spoštujejo te določbe, če niso bili včlanjeni v nacionalno odvetniško zbornico in torej niso bili upravičeni do zastopanja pred sodišči države članice. ( 10 )

34.

Glede razlage člena 19 Statuta, tretji odstavek, pa postane sodna praksa kompleksna.

35.

Za pojem „odvetnik“ iz tega odstavka se je štelo, da gre za samostojen pojem prava Unije, katerega osrednji in opredelitveni element je – v skladu s sodno prakso – „neodvisnost“. „neodvisnost“ je tako postala pogoj, ki se morda sicer res ujema s tradicionalno opredelitvijo poklica odvetnika, ( 11 ) vendar v procesnih pravilih sodišč Unije ni navedena, kaj šele pojasnjena.

36.

Sodišče je pojem neodvisnosti prvič nazorno pojasnilo zaradi opredelitve dokumentov, zavarovanih s privilegijem zaupnosti, v peiskavah s področja konkurenčnega prava (a). Šele pozneje je bil „prenesen“, da bi z njim podkrepili posebno razlago pojma „odvetnik“ za namene člena 19 Statuta. Ta razlaga je bila nato uporabljena za dokaj široko paleto dejanskih scenarijev. V tem procesu se je povezava med izvorno temeljno logiko in namenom, ki stojita za pojmom neodvisnosti, izgubila (b).

37.

Sodišče je v sodbi AM & S Europe ( 12 ) odločilo, da je upoštevna odločba Evropske komisije nična v delu, v katerem se je z njo od tožeče stranke zahtevala predložitev nekaterih dokumentov, za katere se je štelo, da zanje velja privilegij zaupnosti. Ob razlagi področja uporabe preiskovalnih pooblastil Komisije na podlagi Uredbe št. 17 ( 13 ) je v bistvu odločilo, da ga je treba razlagati tako, da varuje zaupnost pisnih komunikacij med odvetnikom in njegovo stranko, „če je taka komunikacija po eni strani opravljena za namene in v interesu strankinih pravic do obrambe, po drugi strani pa so njen vir neodvisni odvetniki, torej odvetniki, ki jih s stranko ne povezuje delovno razmerje“ ( 14 ).

38.

Drugi od teh pogojev in posledično razlikovanje med notranjim (zaposlenim) in zunanjim („neodvisnim“) odvetnikom „temelji[ta] na konceptu vloge odvetnika, ki velja za sooblikovalca pravosodja ter mora popolnoma neodvisno in v prednostnem interesu pravosodja zagotoviti pravno pomoč, ki jo stranka potrebuje. Nasproti temu varstvu so pravila poklicne discipline, ki jo v splošnem interesu določajo in nadzorujejo institucije, ki imajo za ta namen potrebna pooblastila.“ Sodišče je dodalo, da tak koncept „odraža pravne tradicije, ki so skupne državam članicam, in ima svoje mesto tudi v pravnem redu Unije, kot je razvidno iz člena 17 protokolov o Statutu Sodišča EGS in ESAE ter člena 20 Protokola o statutu Sodišča ESPJ“. ( 15 )

39.

Isto razlogovanje je bilo pozneje uporabljeno v sodbi Akzo Nobel, drugi zadevi v zvezi s konkurenčnim pravom, ki se je med drugim nanašala na to, ali bi se moral privilegij zaupnosti uporabljati za elektronska dopisa, ki sta bila izmenjana med zadevnim podjetjem in njegovim notranjim odvetnikom. ( 16 ) Sodišče je pri ponovnem preučevanju neodvisnosti odvetnikov, da bi opredelilo obseg privilegija zaupnosti, razlikovalo med pozitivnimi in negativnimi vidiki neodvisnosti odvetnika, pri čemer je navedlo, da ta pojem „ni opredeljen le pozitivno, namreč s sklicevanjem na deontološka pravila, temveč tudi negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja. Notranji odvetnik, čeprav je vpisan v imenik odvetnikov in zanj veljajo s tem povezana deontološka pravila, v razmerju do svojega delodajalca nima enake stopnje neodvisnosti, kot jo ima odvetnik, ki dela v zunanji odvetniški pisarni, v razmerju do svojih strank. V teh okoliščinah se lahko notranji odvetnik manj učinkovito spopada z morebitnimi nasprotji med svojimi poklicnimi dolžnostmi ter cilji svoje stranke kot zunanji odvetnik.“ ( 17 )

40.

Tako je bila zahteva po neodvisnosti odvetnika, ko se je prvič pojavila v sodbah AM & S Europe in Akzo Nobel, uporabljena za opredelitev obsega dokumentov, za katere velja privilegij zaupnosti. Zato je bilo uvedeno razlikovanje med notranjimi in zunanjimi odvetniki, s čimer sta bila v ospredje potisnjena vprašanje pogodb o zaposlitvi in s tem neločljivo povezana podrejenost. Namen te sodne prakse je bil opredeliti meje preiskovalnih pooblastil Komisije in jih uravnotežiti s potrebo po zavarovanju pravic podjetij v okviru postopkov s področja konkurenčnega prava.

41.

Postopoma se je začelo na zahteve, izoblikovane v sodbah AM & S Europe in Akzo Nobel, sklicevati in opirati za namene razlage člena 19, tretji odstavek, Statuta. Sodna praksa v zvezi s tem odstavkom člena 19 Statuta je dokaj kazuistična, vendar bi jo morda na splošno vseeno lahko razdelili na spodaj navedene tri kategorije.

42.

Prvič, obveznost za neprivilegirane tožeče stranke, da morajo biti zastopane, jim preprečuje, da bi se zastopale same. ( 18 )

43.

Drugič, prepoved samozastopanja je bila potrjena tudi v zvezi s pravnimi osebami v različnih položajih, v katerih je imel pravni zastopnik posebne vezi s tožečo stranko. Zaradi teh vezi se je za pravne zastopnike štelo, da ne izpolnjujejo pogoja glede tega, da so tretje osebe v razmerju do tožeče stranke. Te vezi so se nanašale na položaje poslovodje ( 19 ), direktorja ( 20 ), skrbnika („trustee“) ( 21 ) in predsednika izvršnega odbora ( 22 ), na druge funkcije na „visoki izvršni ravni“ ( 23 ) in na lastništvo 10‑odstotnega deleža ( 24 ) v tožeči družbi.

44.

Tretjič, za pravno zastopanje je bilo ugotovljeno, da je neprimerno v zadevah, ko je tožeča stranka pravne zastopnike zaposlovala.

45.

Natančneje, v sklepu Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej, v katerem se je Splošno sodišče med drugim sklicevalo na sodno prakso, ki izhaja iz sodb AM & S Europe in Akzo Nobel, je navedlo, da „obstoj razmerja odvisnosti“ med zakonitim zastopnikom in stranko, ki je povezana s tožečo stranko, „pomeni manjšo stopnjo neodvisnosti od tiste, ki jo ima v razmerju do svoje stranke pravni svetovalec ali odvetnik, ki svoje dejavnosti opravlja v zunanji pisarni“. ( 25 )

46.

Sodišče je v pritožbenem postopku potrdilo odločitev Splošnega sodišča. To je bil povod za razpravo o tem, ali bi bilo treba pojem odvetnika razlagati kot samostojen pojem prava Unije ali s sklicevanjem na nacionalno pravo (glede na napotilo na nacionalno pravo v členu 19, četrti odstavek, Statuta). Sodišče je zadnjenavedeno možnost zvrnilo in pojasnilo, da člen 19, četrti odstavek, Statuta s tem, da določa, da lahko le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic, zastopa stranko pred Sodiščem, postavlja nujni, ne pa tudi zadostni pogoj. To še ne pomeni samodejne povezave med tem, da je nekdo vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic, in tem, da lahko nastopa pred sodišči Evropske unije. Pojem odvetnika v skladu s členom 19, tretji odstavek, Statuta se „uporablja objektivno, pri čemer je ta uporaba nujno neodvisna od nacionalnih pravnih redov“. ( 26 )

47.

Podobno kot je Sodišče odločilo v sodbi Akzo Nobel, je tudi v sodbi Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej nezdružljivost med delovnim razmerjem in možnostjo, da pravni zastopnik nastopa pred sodišči Unije, preučilo z vidika zahteve po neodvisnosti. ( 27 )

48.

V poznejši zadevi je Splošno sodišče menilo, da odvetnika in soustanovitelja odvetniške pisarne ne more zastopati drug odvetnik iz iste pisarne. ( 28 ) Splošno sodišče je izrecno zavrnilo trditev, da se to ujema s samozastopanjem, ker tožeča stranka in njen pravni zastopnik pač nista bili ista oseba. ( 29 ) Namesto tega je to, da odvetnik ni mogel nastopati pred Splošnim sodiščem, izhajalo iz njegove nezadostne neodvisnosti ali, natančneje, iz učinkovitega nadzora tožeče stranke nad odvetniško pisarno, katere sodelavec je bil odvetnik.

49.

Nazadnje, zdi se, da se obravnavana zadeva v prvi vrsti umešča v tretji sklop zadev v zvezi z odvetniki, zaposlenimi pri tožeči stranki. Vendar je očitno, da se s tem logika, na kateri temeljijo navedene zadeve, potiska korak naprej.

50.

V obravnavani zadevi namreč pravni zastopnik univerzi v Vroclavu ni zagotavljal pravnega svetovanja kot njen zaposleni. Njegova pogodba s to univerzo je imela drug namen, to je poučevanje. Vendar je Splošno sodišče kljub temu menilo, da v takih okoliščinah obstaja tveganje, da bo na mnenje pravnega zastopnika vplivalo njegovo poklicno okolje, čeprav ni obstajala nikakršna pogodba o zaposlitvi v zvezi z zagotavljanjem pravnih storitev. ( 30 )

51.

Drži sicer, da se tako v sodni praksi o privilegiju zaupnosti in tisti o členu 19, četrti odstavek, Statuta preučuje pojem „neodvisnost“. Težava je v tem, da se v vsaki od teh vej sodne prakse pojem neodvisnosti uporablja v precej različnih okoliščinah ter z različnim ciljem in namenom. Zato postane preprost besedilni prenos tega pojma iz ene veje v drugo problematičen (a). Preizkus za presojo neodvisnosti odvetnika in pogojev za pravno zastopanje neprivilegiranih tožečih strank, ki se je izoblikoval na podlagi tega prenosa, po mojem mnenju ni vzor jasnosti (b). Nezadostna jasnost je še toliko resnejša glede na hude posledice, ki jih ima lahko nespoštovanje teh (nejasnih) meril za neprivilegirane tožeče stranke (c).

52.

Pravo Unije ni edino, ki se razvija s „prenosi sodne prakse“. Zamisel ali pojem, ki se izvorno razlaga v nekem zakonodajnem ali pravnem okviru, se lahko presadi v drug okvir. S takim prenosom ni nič narobe, ravno nasprotno: tako se spodbujata predvidljivost in doslednost pravnega sistema kot celote.

53.

Vendar mora biti vsak tak prenos v novem okolju smiseln. Vsekakor ne zadostuje samodejno „besedilno kopiranje“, s katerim se besedilo prek navedkov v sklopih preseli iz ene zadeve v naslednjo, ne da bi se pri tem kaj dosti zmenili za novi okvir ali namen. Tak manever bo verjetno prinesel več težav kot rešitev.

54.

Glede na navedeno moram priznati, da se zdi, da je sklicevanje na sodno prakso, ki izhaja iz sodb AM & S Europe in Akzo Nobel, kot ključni element za razlage člena 19, tretji odstavek, Statuta problematično.

55.

Kot je bilo že navedeno, ( 31 ) sta se sodbi AM & S Europe in Akzo Nobel nanašali na obseg privilegija zaupnosti v preiskavah v zvezi s konkurenčnim pravom Unije. V tem posebnem okviru se je postavilo vprašanje notranjega pravnega svetovanja v primerjavi z zunanjim, kar je privedlo do vprašanja pogodb o zaposlitvi odvetnikov in njihove neodvisnosti, vse z namenom pozitivnega ohranjanja določenega prostora za zaupno komunikacijo v odnosu do Komisije. Vzpostavljeno je bilo ravnotežje med potrebo po zavarovanju pravic podjetij v odnosu do Komisije in njenih preiskovanih pooblastil na eni strani ter potrebo, da lahko Komisija zavaruje in izboljša konkurenco v Evropski uniji na drugi strani. To je privedlo do sprejetja določene opredelitve „neodvisnosti“ odvetnika, prilagojene temu zakonodajnemu okviru in namenu.

56.

Vendar: ali je mogoče tako doseženo ravnotežje znotraj tega posebnega okvira nato vzeti iz konteksta in spremeniti v splošno merilo za odvetnikovo neodvisnost v drugem okviru, v katerem so navzoči drugi akterji in so v igri drugačni interesi, tako da se konec koncev uporabi ne za izoblikovanje prostora za zaupno komunikacijo, ampak dejansko za prikrajšanje neprivilegiranih tožečih strank za dostop do sodišč Unije?

57.

Mislim, da ne. Naj začnem z dokaj očitnim vidikom: beseda „neodvisnost“ se v členu 19, tretji odstavek, Statuta sploh ne pojavi. Vendar je tu še globlja, strukturna težava: pojem „neodvisnost“ v sodbah AM & S Europe in Akzo Nobel se preprosto nanaša na nekaj drugega kot člen 19, tretji in četrti odstavek, Statuta. Obseg vprašanj v zvezi s pravnim zastopanjem iz zadnjenavedene določbe je neprimerljivo širši od zgolj vprašanja delovnega razmerja notranjega odvetnika. Razlaga člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta bi morala po logiki izhajati iz cilja, na katerem temelji pravno zastopanje kot tako, in iz širših preudarkov, značilnih za poklic odvetnika. Odvetnikovo ravnanje – vključno z odločitvijo, ali naj stranko zastopa kljub temu, da ima z njo posebne vezi – ne sme biti v navzkrižju s katero koli obveznostjo tega odvetnika do zastopane stranke, katere interesom služi, pa tudi do sodišč, pred katerimi nastopa, in do drugih odvetnikov. ( 32 )

58.

Poleg tega bi bilo tretji in četrti odstavek člena 19 Statuta skoraj nemogoče razlagati sama zase. Dopolnjujejo ju pravila poklicnega ravnanja, opredeljena v nacionalni zakonodaji, in samoregulativni stanovski organi. Kot je upravičeno poudarila Republika Poljska, na ravni Unije taka pravila sicer res ne obstajajo, vendar morajo biti sodišča Unije (enako kot katero koli sodišče) v primeru kakršne koli težave v zvezi s tem kljub vsemu sposobna zagotoviti, da se v postopkih pred njimi upošteva potrebni standard.

59.

Nejasnost sedanjega preizkusa, kot ga uporablja Splošno sodišče, delno izhaja iz konceptualnega neskladja, nastalega zaradi navedenega prenosa sodne prakse iz enega okvira v drugega. Težko je ozke ugotovitve, podane v zvezi z notranjim pravnim svetovalcem v okviru preiskav na področju konkurence, prenesti na člen 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, katerega področje uporabe je širše in ima drugačen namen.

60.

Za začetek se v obstoječi sodni praksi izraz „odvetnik“ iz člena 19, tretji odstavek, Statuta razlaga ob upoštevanju pojma neodvisnosti. Vendar ostajajo pomen tega pojma in merila za njegovo presojo nejasni. To še zlasti drži, ker je, kot se zdi, v pojmu „neodvisnost“ zajetih več vidikov, vključno s statusom tretje osebe v odnosu do tožeče stranke. ( 33 ) Po drugi strani pa vidika, ki ga tradicionalno razumemo kot del pojma neodvisnosti, to je neobstoja zunanjega pritiska, v tej sodni praksi praktično ni.

61.

Vsaki od teh kategorij manjka tudi jasnosti. Za zadeve, v katerih so pravni zastopniki na primer imeli različne korporativne položaje v družbi, ki je bila tožeča stranka, je bilo ugotovljeno, da se nanašajo na vprašanje samozastopanja, medtem ko je bil položaj zaposlenih odvetnikov v nekem obsegu – ali celo v celoti – ločen od vprašanja samozastopanja in se je obravnaval v okviru neodvisnosti, ki naj bi je odvetniku primanjkovalo zaradi vpliva njegovega poklicnega okolja na njegovo strokovno mnenje.

62.

Tudi če bi sprejeli, da je mogoče s konceptualnega vidika vsa ta vprašanja ustrezno obravnavati v okviru „neodvisnosti“, je ob preučitvi posameznih primerov precejšen izziv razumeti, kaj točno ta pravila trenutno so. Nejasno ostaja na primer to, ali je lahko v primeru pravnih oseb izključitev iz statusa „odvetnika“ posledica kakršnega koli sodelovanja v korporativni strukturi tožeče stranke ali zgolj sodelovanja v organih, ki izvajajo nadzor nad tožečo stranko (ali drugače vplivajo nanjo). Dalje, glede delovnih razmerij ni jasno, na podlagi katerih temeljnih načel razlikovati med razmerjem med notranjim odvetnikom in njegovim delodajalcem ter razmerjem med odvetnikom in njegovo (potencialno edino ali glavno) stranko.

63.

Posledica neobstoja jasnih meril za presojo, ali pravni zastopniki spoštujejo merila iz člen 19, tretji odstavek, Statuta, je ta, da neprivilegirane stranke (in njihovi pravni zastopniki) težko predvidijo, ( 34 ) kako se bo ta določba razlagala ob obstoju nekaterih vezi med tožečo stranko in njenim odvetnikom.

64.

Brez nadaljnjega priznam, da sodišča Unije z vidika posebnih vezi, ki morda obstajajo med pravnim zastopnikom in tožečo stranko, neizogibno obravnavajo zelo raznovrstne dejanske položaje. S tega vidika Splošno sodišče pravilno vztraja pri tem, da je treba neodvisnost pravnega zastopnika preučiti v vsakem posameznem primeru. ( 35 )

65.

Vendar kljub temu ni mogoče trditi, da je zaradi raznovrstnosti morebitnih dejanskih položajev nemogoče izoblikovati preizkus, s katerim se tožečim strankam zagotovi predvidljivost morebitnih posledic izbire pravnega zastopnika.

66.

To, da so preizkus in merila za njegovo uporabo z vidika tožečih strank trenutno nepredvidljivi, je še podkrepljeno z dejstvom, da niti v členu 19 Statuta, niti v drugih določbah Statuta, niti v Poslovniku Splošnega sodišča ni navedeno, kako bi bilo treba pojem „odvetnik“ razlagati. Še toliko manj ta postopkovna pravila vsebujejo kar koli v zvezi s pogoji za neodvisnost. Kot je pravilno navedla Republika Poljska na obravnavi, nikakršna taka zahteva niti taki pogoji sploh niso omenjeni v Praktičnih navodilih za stranke v zvezi z zadevami, predloženimi Sodišču. ( 36 )

67.

Če je vse, kar je trenutno na voljo, predpostavka, da se mora kateri koli odvetnik, ki želi stranko zastopati pred sodišči Unije, najprej prebiti skozi svežnje neobjavljenih procesnih sklepov, ki so na voljo le v omejenem številu jezikov, da se tako prepriča, kakšno bi bilo lahko trenutno razumevanje „neodvisnosti“, potem se moram strinjati z Republiko Poljsko, da dejansko obstaja težava glede predvidljivosti.

68.

Nazadnje – in kar je vsaj po mojem mnenju morda še najbolj osupljivo – je tukaj še posledica, ki jo Splošno sodišče pripisuje nespoštovanju zahtev glede neodvisnosti pravnega zastopanja na podlagi člena 19, tretji odstavek, Statuta. Splošno sodišče meni – kot je odločilo tudi v tej zadevi – da je tako opredeljena težava s pravnim zastopanjem tožeče stranke neodpravljiva vsebinska pomanjkljivost v tožbi, katere posledica je lahko le ta, da se tožba zavrže kot očitno nedopustna.

69.

Člen 51(2) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da mora „[o]dvetnik, ki zastopa stranko ali ji pomaga, […] sodnemu tajništvu predložiti potrdilo, da je upravičen do zastopanja pred sodišči države članice ali druge države podpisnice Sporazuma o EGP“.

70.

Če tožeča stranka tega dokumenta ne predloži, člen 51(4) Poslovnika Splošnega sodišča določa možnost popravka te neizpolnitve obveznosti. Ta določba namreč določa, da „sodni tajnik zadevni stranki določi razumen rok za […] predložitev [tega dokumenta]. Če [ga] zadevna stranka v tako določenem roku […] ne predloži, Splošno sodišče odloči, ali je zaradi nespoštovanja te zahteve tožba ali vloga nedopustna iz formalnih razlogov.“

71.

Zdi se, da Splošno sodišče člen 51(4) svojega poslovnika razume tako, da omogoča zgolj popravek zahteve na podlagi člena 19, četrti odstavek, Statuta v zvezi z upravičenostjo do zastopanja pred nacionalnimi sodišči. ( 37 ) Povedano drugače, zdi se, da se ta določba razlaga tako, da tožeči stranki dovoljuje predložitev dokaza o tem, da je njen odvetnik dejansko vpisan v nacionalno odvetniško zbornico, če ustrezno potrdilo ni bilo predloženo. Ne zdi se, da bi jo Splošno sodišče razumelo tako, da je tožeča stranka lahko obveščena o tem, da obstaja težava z njenim pravnim zastopanjem, ali da bi lahko zamenjala svojega pravnega zastopnika, če bi Splošno sodišče ugotovilo, da zadevnega zastopnika ni mogoče obravnavati kot „odvetnika“ pa podlagi člena 19, tretji odstavek, Statuta.

72.

Priznam, da me taka razlaga nekoliko bega. Za zdaj bom pustil ob strani vprašanje, ali bi bilo mogoče težavo s pravnim zastopanjem stranke kdaj koli obravnavati kot vsebinsko, neodpravljivo pomanjkljivost v tožbi, ( 38 ) ki bi samodejno privedla do učinkovite sankcije zoper samo tožečo stranko (namesto da bi bil pozneje sankcioniran odvetnik, ki je morda kršil etična pravila). Vendar si vprašanje take „tožeči stranki prijazne“ razlage Poslovnika Splošnega sodišča zasluži omembo.

73.

Zakoniki o (sodnem) postopku običajno vsebujejo seznam resnih, vsebinskih pomanjkljivosti v tožbi (na primer to, da je tožba v celoti nerazumljiva; da ni naveden predmet tožbe; da ni naveden tožbeni predlog; da niso ponujeni osnovni dokazi v podporo zahtevku itd.), ki jih ni mogoče odpraviti in ki bi dejansko povzročili nedopustnost tožbe. Nasprotno pa bi se kakršne koli druge morebitne težave s tožbo, ki niso tako resne, da bi bile na tem seznamu, torej običajno tiste v zvezi s postopkovnimi vidiki (glavno besedilo tožbe ali prilog ni predloženo v določeni obliki ali formatu; ni dokazil o plačilu sodnih taks; vidiki v zvezi s pravnim zastopanjem itd.), obravnavale kot postopkovne in odpravljive po obvestilu stranki, ki ga izda zadevno sodišče.

74.

Če naj bo dostop do sodišč pravica, ne pa zgolj prazna parola, potem bi se morali pri krmarjenju med tema vrstama pomanjkljivosti verjetno ravnati po načelu, da je pomanjkljivost, če ni vsebinska pomanjkljivost s seznama „nepopravljivih grehov“, odpravljiva. Če tak seznam ne obstaja, bi bilo treba to, kaj je neodpravljiva vsebinska pomanjkljivost, razlagati ozko, kot da vključuje le resne težave, ki so dejansko preprečile razumevanje in ustrezno obravnavo tožbe.

75.

Zdi se, da je Splošno sodišče pri svoji razlagi kot izhodišče vzelo nasprotno predpostavko: le elementi, izrecno navedeni v členu 51(4) Poslovnika Splošnega sodišča, ki se razlagajo ozko, so odpravljivi, kar koli drugega, povezanega z zastopanjem, pa očitno ni. Še zanimiveje pa je, da se člen 51(4) Poslovnika Splošnega sodišča navezuje na zahteve iz člena 19, četrti odstavek, Statuta, ki so jasno določene v Statutu. To pomeni, da je nespoštovanje dokaj jasno navedenih zahtev odpravljivo. Nasprotno pa nespoštovanje zahteve, ki v postopkovnih pravilih ni izrecno določena, to je zahteve glede „neodvisnega“ odvetnika na podlagi člena 19, tretji odstavek, Statuta, privede do razglasitve nedopustnosti tožbe, pri čemer Splošno sodišče vztraja pri tem, da pomanjkanje neodvisnosti pravnega zastopnika pomeni absolutno oviro za postopek. ( 39 )

76.

Po taki razlagi zadeva obtiči nekje med romanom Franza Kafke in čudno parafrazirano molitvijo Utopljenemu bogu iz Igre prestolov. Pomanjkljivosti glede (postopkovnih) zahtev, ki so jasno navedene (in za katere bi bilo torej razumno pričakovati, da jih bo skrben odvetnik spoštoval), so odpravljive, tiste glede (prav tako postopkovnih) zahtev, ki niso jasno navedene (in je torej težje pričakovati, da jih bodo spoštovali tudi razumno skrbni odvetniki), pa so neodpravljive. Torej, kar je skrito, ne more biti odpravljeno.

77.

Za piko na i v zadnjih zadevah tožeča stranka, preden je bila njena tožba razglašena za nedopustno, sploh ni prejela nobenega obvestila ali opozorila. Torej sploh ni imela nobene možnosti, da bi pomanjkljivost odpravila. V praksi to pomeni, da tožeča stranka – katere odvetnik, ki na podlagi sklopa nacionalnih pravil v zvezi z ustreznim zastopanjem v skladu s členom 19, četrti odstavek, Statuta ni imel prav veliko razlogov za to, da ne bi domneval, da je upravičen do zastopanja svoje stranke – šele nekaj mesecev ali celo let po izteku vseh rokov prejme sklep, v katerem je navedeno, da je tožba očitno nedopustna, kar seveda pomeni, da ne more nikoli več uveljavljati vsebinskega zahtevka.

78.

Ob upoštevanju takega rezultata se lahko le strinjam z obema intervenientkama, ki menita, da je posledični scenarij v nasprotju s členom 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in v njem določeno pravico dostopa do sodišča. Torej menim, da bi bilo treba pristop k členu 19, tretji odstavek, Statuta in njegovo razlago precej spremeniti.

79.

Preden predlagam, kako bi bilo treba po mojem mnenju (ponovno) razložiti člen 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, je treba razjasniti še dva predhodna vidika. Prvič, od kod bi morali črpati zahteve glede statusa odvetnika, ki zastopa neprivilegirano tožečo stranko pred sodišči Unije: iz nacionalnega prava, prava Unije ali obeh pravnih sistemov (1)? Dalje, da bi zagotovili ustrezno ravnotežje med zadevnimi interesi pri razlagi teh določb, je treba opozoriti na logiko, na kateri temeljijo pravila in zahteve glede pravnega zastopanja (2).

80.

Ko se sodišča Unije srečajo z vprašanjem, ali posamezni pravni zastopnik izpolnjuje standarde iz člena 19 Statuta, morajo obravnavati dve vrsti vidikov.

81.

Prvič, preveriti morajo bolj ko ne formalno in splošno zahtevo na podlagi četrtega odstavka te določbe, to je upravičenost do zastopanja pred sodiščem ene od držav članic (ali države podpisnice Sporazuma EGP). Ali zadevni pravni zastopnik lahko zastopa stranke v takih zadevah na podlagi nacionalnega prava?

82.

Drugič, preveriti je treba še, ali je zastopnik, ki je na podlagi nacionalnega prava na splošno upravičen do zastopanja strank, upravičen tudi do zastopanja posamezne stranke v konkretni zadevi. To je drugačna vrsta preučitve, ki se osredotoča na okoliščine posameznega primera. Ali je mogoče v dani zadevi ugotoviti kar koli problematičnega ne samo z vidika identitete zastopnika in stranke ter njunega vzajemnega razmerja, ampak tudi njunih odnosov do drugih strank ali predmeta spora?

83.

V primeru obeh vrst presoje se postavlja vprašanje, v katerih pravnih redih iskati upoštevna pravila. Vsaj teoretično obstajajo tri možnosti.

84.

Prvič, lahko bi predlagali, da bi bilo treba pravila tako za splošne vidike odvetnikove sposobnosti zastopanja tožeče stranke kot tudi za vidike, povezane s posamezno zadevo, izpeljati iz pravil dane države članice. Po takem scenariju bi bilo treba tretji in četrti odstavek člena 19 razlagati skupaj, pri čemer bi se napotilo na nacionalno pravo iz četrtega odstavka razumelo, kot da je z njim pojasnjen pojem „odvetnik“ iz tretjega odstavka.

85.

Drugič, lahko bi se predlagalo, naj oba sklopa pravil temeljita na samostojnih pojmih prava Unije. Navsezadnje se v direktnih tožbah nanašata na postopek pred sodišči Unije, ne pa pred nacionalnimi sodišči. Člen 19, četrti odstavek, Statuta bi se v tem primeru razlagal zelo ozko, kot da napotuje le na ustrezna potrdila in dokazila, ki jih je treba predložiti kot dokaz, da lahko posamezni pravni zastopnik nastopa pred nacionalnimi sodišči. Vsa ostala upoštevna pravila, vključno s pravili poklicnega ravnanja, pa bi bila samostojno izoblikovana na ravni Unije.

86.

Tretjič, člen 19, tretji in četrti odstavek, Statuta bi se lahko razlagal ob upoštevanju tako nacionalnih pravil kot tudi pravil Unije. Četrti odstavek tega člena bi se razumel kot napotilo na nacionalno pravo. Tretji odstavek pa bi pomenil samostojno, čeprav dokaj minimalistično varovalo Unije za presojo ustreznosti pravnega zastopanja v posamezni zadevi.

87.

Če naj se členu 19, četrti odstavek, Statuta, ki se nedvoumno nanaša na upravičenost do zastopanja pred sodiščem v eni od držav članic, ne odvzame celotna vsebina, druge pravkar nakazane možnosti preprosto ni mogoče sprejeti. Člen 19, četrti odstavek, se jasno sklicuje na nacionalno pravo, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Torej je treba splošno sposobnost pravnega zastopnika za to, da stranko zastopa pred sodišči, opredeliti ob upoštevanju pravil, ki se uporabljajo na ravni upoštevne države članice.

88.

To nemudoma sproži vprašanje, katera pravila poklicnega ravnanja uporabiti.

89.

Menim, da je očitno, da se ustrezna nacionalna in pravila poklicnega ravnanja še naprej uporabljajo tudi v postopkih pred sodišči Unije. Odvetniki, vpisani v imenik odvetnikov v eni od držav članic, se ne morejo izogniti uporabi takih nacionalnih pravil samo zato, ker nastopajo pred sodišči Unije. Vendar je presoja (ne)spoštovanja teh pravil – če bi v zvezi s tem prišlo do kakršne koli težave – nazadnje in posledično v pristojnosti nacionalnih (stanovskih) organov.

90.

Druga možnost je torej izključena: kako pa je s prvo in tretjo? Za odgovor se je treba posvetiti besedilu in logiki člena 19, tretji odstavek, Statuta, kar pa je kompleksnejše vprašanje.

91.

V skladu s prvo možnostjo napotilo na nacionalno pravo iz člena 19, četrti odstavek, Statuta sproži tudi uporabo upoštevnih nacionalnih pravil poklicnega ravnanja, ki jih pravo Unije ne more nadomestiti ali brez katerih vsaj ni mogoče razlagati meja prava Unije. Tako naj bi bilo treba o tem, kdo bi moral biti upravičen do zastopanja neprivilegiranih tožečih strank pred sodišči Unije, odločiti ob upoštevanju nacionalnih pravil.

92.

Polna logična ugotovitev na podlagi tega predloga bi pomenila, da je treba tako tretji kot tudi četrti odstavek člena 19 Statuta razlagati, kot da je z njima napoteno izključno na nacionalna pravila in prakse. Strinjam se, da je na prvi pogled taka rešitev elegantna in preprosta. Če pa si jo ogledamo nekoliko podrobneje, ugotovimo, da povzroči nekaj strukturnih težav.

93.

Prvič, obveznost zastopanja je v različnih državah članicah urejena različno. Poleg tega se lahko tudi v eni sami državi članici pravila razlikujejo glede na stopnjo posameznega sodišča. Z nacionalno zakonodajo ali sodno prakso so lahko določene nadaljnje opustitve. V členu 19, četrti odstavek, Statuta je napoteno le na „[vpis] v imenik odvetnikov v eni od držav članic“ (torej upravičenost do zastopanja pred sodiščem ene od držav članic), ni pa navedeno, katera „stopnja“ naj pomeni pravilno merilo: nacionalno vrhovno sodišče? Ali katero koli sodišče, vključno s prvostopenjskimi, pred katerimi morda sploh ni treba, da tožeče stranke kdo zastopa? ( 40 )

94.

Ta nenatančnost v zvezi s tem, katero sodišče države članice vzeti za merilo, ni problematična v primeru predhodnih odločb, pri katerih v skladu s členom 97(3) Poslovnika Sodišča stopnjo sodišča in upoštevna pravila določi zadevno predložitveno sodišče. Hkrati – prav tako v nasprotju s postopkom predhodnega odločanja – sodišča Unije pri odločanju o direktni tožbi neprivilegirane tožeče stranke nimajo nikakršne možnosti, da bi pri danem nacionalnem sodišču preverila, ali so pravila poklicnega ravnanja, ki se uporabljajo za danega odvetnika, izpolnjena. Prav tako ne obstaja noben postopek sodelovanja, ki bi sodiščem Unije omogočil, da se o tem pozanimajo pri ustrezni nacionalni odvetniški zbornici.

95.

Drugič, čisto in brezpogojno sklicevanje na nacionalna pravila v direktnih tožbah bi še pomenilo, da bi se nacionalna pravila uporabljala v zvezi z zastopanjem različnih organov in subjektov držav članic, ki se obravnavajo kot neprivilegirane tožeče stranke. Vendar bi bil lahko tak rezultat v nasprotju s splošno logiko člena 19 Statuta, še zlasti z njegovim prvim odstavkom. Iz te določbe je dokaj jasno razvidna želja po razlikovanju med privilegiranimi tožečimi strankami (državami članicami in institucijami Unije), ki lahko imenujejo agenta po svoji izbiri, in vsemi ostalimi neprivilegiranimi tožečimi strankami, ki tega ne morejo storiti in bi jih morala zastopati tretja oseba. Ali bi bilo torej – če naj bo napotilo iz člena 19, četrti odstavek, Statuta na pravila držav članic o zastopanju brezpogojno – dopustno, da lahko druge neprivilegirane tožeče stranke, ki so pravne osebe in se lahko na podlagi nacionalnih pravil zastopajo same, tako nastopajo tudi v direktnih tožbah pred sodišči Unije?

96.

Odgovor je seveda nikalen, saj bi to povzročilo ukinitev razlikovanja, ki ga je želel zakonodajalec Unije izoblikovati med privilegiranimi in neprivilegiranimi tožečimi strankami. S tega vidika ostaja to, ali je v primeru neprivilegirane tožeče stranke izbrani pravni zastopnik v razmerju do tožeče stranke tretja oseba ali ne, še naprej pomembno. To razlikovanje ne izhaja iz sodbe AM & S Europe in Akzo Nobel, ( 41 ) temveč iz nasprotja med prvim in tretjim odstavkom člena 19 Statuta.

97.

Tretjič, če bi v zvezi s tožečimi strankami, ki vložijo enake ali podobne tožbe, uporabili različne standarde glede na nacionalni „izvor“ njihovih odvetnikov, bi zanje uporabili različne pogoje in bi jih različno obravnavali. Upravljanje 28 različnih ureditev (oziroma dejansko več, saj v nekaj državah članicah obstaja več odvetniških zbornic in pravil) bi tako pomenilo ne le izziv za sodišča Unije, ampak bi bilo to predvsem problematično z vidika enakosti tožečih strank.

98.

Četrtič, čisto in brezpogojno sklicevanje zgolj na nacionalna pravila in prakso bi pomenilo, da bi morala sodišča Unije ne le poznati in preverjati pravila vseh nacionalnih sistemov, ampak bi jih njihova vsebina tudi zavezovala. Bi bila sodišča Unije s tem prikrajšana za kakršen koli, tudi dopolnilni pregled vsebine teh pravil in tega, kako se uporabljajo, in sicer tudi za direktne tožbe pred sodišči Unije, v katerih se zadeva dejansko ne obravnava pred nacionalnimi sodišči? Kaj pa, če upoštevna nacionalna pravila zahtevajo preveč (na primer s tem, da iz kakršnega koli razloga že onemogočajo, da bi odvetnik, ki bi bil na podlagi vsakršne razumne razlage pravil poklicnega ravnanja običajno upravičen do zastopanja pred sodišči, zastopal stranko v dani državi članici) ali premalo?

99.

Petič in nazadnje, to me privede do (neprimernosti) analogije s pravili, ki se uporabljajo za zastopanje v postopku predhodnega odločanja. Res je, da se člen 19 Statuta uporablja za vsak postopek pred Sodiščem. Res je tudi, da je v členu 97(3) Poslovnika Sodišča določena ureditev, ki jasno temelji na brezpogojnem napotilu na pravila zastopanja v nacionalnem postopku pred predložitvenim sodiščem.

100.

Vendar je treba kljub navedenemu – zaradi jasnih strukturnih in sistemskih razlik med postopkom predhodnega odločanja in direktnimi tožbami pred sodišči Unije – posebne določbe za postopek predhodnega odločanja (če že) upoštevati prej kot nasprotje, ne pa po analogiji. V nasprotju s postopkom predhodnega odločanja, kjer so pravila in praksa glede zastopanja v rokah nacionalnega sodišča, mora biti sodišče Unije v primeru direktne tožbe sposobno izvesti vsaj dopolnilni pregled ustreznosti pravnega zastopanja v posamezni zadevi, vloženi neposredno pred njim, še zlasti glede morebitnih navzkrižij interesov.

101.

Vse navedeno me napeljuje na ugotovitev, da mora ustrezna razlaga člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta zajemati mešanico obeh regulativnih plasti: splošno upravičenost do zastopanja pred sodišči je treba res preveriti na podlagi nacionalnih pravil in prakse, medtem ko je treba neobstoj morebitnih težav, ki bi ogrozile kakovost pravnega zastopanja v okoliščinah posamezne zadeve, preveriti ob upoštevanju samostojnega pojma Unije v zvezi s tem, kaj pomeni biti zastopan po odvetniku.

102.

Pred obravnavo posebne vsebine takega preizkusa je treba na kratko spomniti na cilje dopolnilnega „nadzora kakovosti“ pravnega zastopanja in na interese, ki jih je treba upoštevati.

103.

Drži sicer, da ima pravno zastopanje na splošno temeljno vlogo pri učinkovitem izvajanju sodne oblasti. Brez ustreznega pravnega zastopanja tožeča stranka morda ne bo mogla uveljavljati vseh potrebnih trditev v svojo korist, sodnik pa jih ne bo mogel upoštevati. ( 42 )

104.

Vendar to ni edini cilj in interes pravnega zastopanja stranke. Prvenstveni cilj pravnega zastopanja je zavarovati in braniti interese stranke, ob tem pa seveda ostati znotraj meja pravno in etično dopustnega. Torej je namen pravnega zastopanja zagotoviti, da se čim bolje uveljavijo interesi tožečih strank, s čimer se jim omogoči uresničevanje njihove pravice do učinkovitega pravnega sredstva. ( 43 )

105.

Zato menim, da je prvenstveni interes pravnega zastopanja seveda zasebni interes. Z zavarovanjem interesov zasebnih strank se služi tudi javnemu interesu za učinkovito izvajanje sodne oblasti.

106.

Zdi se, da je v izpodbijanem sklepu – in zlasti njegovi točki 18 – kot izhodišče postavljena drugačna predpostavka. Vloga odvetnika je opisana kot vloga sodelavca sodišča, čigar storitve se uporabijo zato, da v prednostnem interesu pravosodja zagotovi tako pravno pomoč, kot jo stranka potrebuje. ( 44 ) Splošno sodišče se pri izoblikovanju take vizije namena pravnega zastopanja sklicuje na skupne tradicije držav članic. Tako je odvetnik upodobljen kot nekdo, ki v prvi vrsti deluje v javnem, splošnem interesu pravosodja, pri čemer ta interes prevlada nad zasebnim.

107.

Kot pravilno navaja Češka republika, način, kako je Splošno sodišče opredelilo vlogo odvetnika, temelji na ločitvi med interesi odvetnika in stranke, kar se ne ujema z resničnostjo. Dalje, kolikor poznam prakso v državah članicah, imam resne pomisleke tudi glede tega, da bi taka vizija odražala kakršne koli skupne tradicije držav članic.

108.

Čeprav si lahko le želimo, da bi bili odvetniki romantični, nesebični junaki, ki si prizadevajo za uresničitev višjih interesov pravosodja, po potrebi tudi v nasprotju z željami svojih strank in preostalega sveta, je resničnost taka, da je pravno zastopanje v prvi vrsti storitev. Pri zagotavljanju te regulirane storitve je treba sicer res izpolnjevati nekatere pogoje in standarde, vendar se ta še vedno v prvi vrsti ne zagotavlja v prednostnem interesu pravosodja, ampak v interesu posamezne stranke.

109.

Dalje, zdi se, da primerjalni dokazi potrjujejo dvoje. Prvič, zdi se, da je v različnih okoliščinah utemeljen poseg v razmerje med odvetnikom in njegovo stranko v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Vendar se na višji ravni abstrakcije zdi, da sta v tem okviru posebej pomembna dva položaja: neobstoj vsakršnega zunanjega pritiska, ki se izvaja na pravnega zastopnika, in neobstoj vsakršnih notranjih dejavnikov, zaradi katerih bi nastalo navzkrižje interesov med odvetnikom in stranko. ( 45 ) Če pride do takega navzkrižja, se odvetniku prepove zagotavljanje njegovih storitev v konkretni zadevi. ( 46 )

110.

Drugič, iz prakse držav članic je kljub vsemu razvidno, da se zdi tudi v takih zadevah sodno poseganje minimalno in zgolj podredno. ( 47 ) Tako je, prvič, ker vsak odvetnik nosi odgovornost za presojo, ali bi se lahko ob njegovem zastopanju posamezne stranke porodili dvomi o njegovi neodvisnosti. Če je tako, je sam odgovoren za to, da v taki zadevi ne daje pravnih nasvetov. Drugič, odvetniški poklic je v veliki meri samoreguliran, zato se z nespoštovanjem pravil poklicnega ravnanja ukvarjajo ustrezni disciplinski organi.

111.

Če je torej mogoče iz mojega (seveda omejenega) poznavanja prakse v državah članicah izpeljati sploh kar koli skupnega, je to dejstvo, da gre pri pravnem zastopanju v prvi vrsti za zasebno izbiro in (dvostransko) pogodbeno svobodo. Stranka lahko svobodno izbere odvetnika, odvetnik pa lahko načeloma svobodno izbere stranke. ( 48 ) To razmerje temelji na zaupanju. Kakršno koli poseganje vanj bi bilo treba utemeljiti z resnimi razlogi, zakaj je treba očitno in nujno „tožečo stranko zavarovati pred njenim odvetnikom“. Še več, če so ugotovljeni kakršni koli problematični vidiki, jih lahko bolje obravnavajo ustrezni regulativni organi v disciplinskem ali drugem postopku.

112.

Skratka, predlog iz tega oddelka je, da bi se morala temeljna logika in ravnotežje interesov, na katerih bi morala biti zgrajena razlaga pogojev, ki izhajajo iz člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, nekoliko razlikovati od logike in ravnotežja interesov, na katera se je oprlo Splošno sodišče. Pravno zastopanje ni v prvi vrsti izbrano in nato izvajano v prevladujočem interesu pravosodja ter v veselje in pomoč sodišču, ampak v interesu in na podlagi izbire stranke. Torej je treba to izbiro, pa čeprav je slaba, privzeto spoštovati. Le v izjemnih okoliščinah bi bilo treba javnemu interesu dovoliti, da prevlada nad privzetim zasebnim interesom.

113.

V nasprotnem primeru bi bil običajno minimalistični sodni pregled teh zadev – navadno pridržan za primere, ko so očitne pomanjkljivosti glede pravnega zastopanja jasno razvidne in se zanje predpostavlja, da bodo tako hude, da bo diskreditiran celoten sodni postopek – nadomeščen s komajda predvidljivim ali upravičljivim sodnim pokroviteljstvom. To bi privedlo do vse večjega poseganja v tisto, kar bi moralo biti v prvi vrsti zasebna izbira, ne da bi pri tem upoštevali druge, enako veljavne interese in vrednote, ki so prav tako del celostne enačbe, na primer svobodo izbire odvetnika, kontinuiteto pravnega zastopanja ali stroške, ki nujno nastanejo zaradi spremembe odvetnika, saj bo novi odvetnik potreboval dodaten čas, da se seznani z zadevo v teku.

114.

Ob upoštevanju teh splošnejših preudarkov bi predlagal prilagoditev načina razlage in uporabe člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ponovna razlaga ima dve razsežnosti: vsebinsko (1) in postopkovno (2).

115.

Vsebinska razsežnost se nanaša na pogoje za zastopanje strank pred sodiščem države članice (a) ter dvojni pogoj, da mora biti odvetnik neodvisen in tretja oseba v smislu člena 19, tretji odstavek, Statuta (b).

116.

Prva faza preučitve se začne z vprašanjem, ali je pravni zastopnik kvalificiran za zastopanje pred sodiščem ene od držav članic (ali države podpisnice Sporazuma EGP), kar zajema vprašanje, ali je član nacionalne odvetniške zbornice ali drugega ustreznega nacionalnega stanovskega organa in ali je upravičen do zastopanja. Kot sem že navedel, ( 49 ) se to preverjanje opravi s sklicevanjem na zadevne nacionalne zakone in ostane na formalni ravni (preverjanje potrdila).

117.

Kot sem prav tako že navedel, bi se moralo preverjanje sodišč Unije glede spoštovanja nacionalne zakonodaje končati tukaj. Ne bi se smelo nanašati na spoštovanje nacionalnih pravil poklicnega ravnanja. Če bi prišlo do kakršnih koli težav glede nespoštovanja teh pravil, bi bilo treba to nalogo prepustiti nacionalnim (stanovskim) organom.

118.

V drugi fazi bi morala sodišča Unije preveriti, ali je pravni zastopnik tretja oseba v razmerju do tožeče stranke (1) in ali izpolnjuje zahteve glede neodvisnosti, to je, da ni očitno, da bi obstajal kakršen koli zunanji pritisk nanj ali verjetnost navzkrižja interesov (2).

119.

V zvezi s tem, da mora biti zastopnik tretja oseba v razmerju do tožeče stranke, bi bilo treba to zahtevo, ki izhaja tako iz tretjega kot tudi iz četrtega odstavka člena 19 Statuta, razumeti tako, da so z njo izključeni pravni zastopniki, katerih identiteta se ujema z identiteto tožeče stranke.

120.

V primeru fizičnih oseb se zdi ta pogoj sam po sebi razumljiv. Preprečuje tudi samozastopanje odvetnikov, ki imajo ustrezne kvalifikacije in so vpisani v nacionalno odvetniško zbornico.

121.

Izpolnitev tega pogoja je manj očitna v zvezi z zastopanjem pravnih oseb. Če naj ima zahteva glede tretje osebe v tem okviru kakršen koli pomen – in da bi zagotovili enotno uporabo pravil glede zastopanja pred sodišči Unije – menim, da bi jo bilo treba razumeti tako, da subjektom, ki niso vključeni v prvi odstavek člena 19 Statuta, preprečuje, da bi jih v dani zadevi zastopali njihovi zaposleni odvetniki. ( 50 )

122.

Vendar je to vprašanje ločeno od vprašanja neodvisnosti, kot je izraženo v sodbi Akzo Nobel ali nazadnje v sodbi Prezes Urzędu Komunikacji Elektroniczne. Prej kot to bi bilo treba ob upoštevanju posebnega sistema pravnega zastopanja pred sodišči Unije zahtevo glede tretje osebe razumeti kot pogoj a contrario, ki izhaja iz izrecno priznane možnosti za privilegirane tožeče stranke, da se v skladu s členom 19, prvi in drugi odstavek, Statuta zastopajo same. ( 51 )

123.

Priznam, da bi bilo mogoče vprašanje zaposlenih odvetnikov prav tako obravnavati z vidika odvetnikove neodvisnosti. Mogoče bi bilo namreč trditi, da je zaposleni odvetnik v razmerju podrejenosti, kar vpliva na njegovo svobodo presoje in s tem pravno svetovanje. ( 52 ) Razmerje zaposlenega odvetnika do zastopane stranke ne temelji na pogodbi, sklenjeni za namen postopka, ampak na pogodbi o zaposlitvi (ali podobni pogodbi), ki vključuje tudi pravno zastopanje. Zadevno razmerje torej ni rezultat odvetnikove izbire, da zastopa stranko v postopku, ampak je posledica njegove pogodbe o zaposlitvi.

124.

Vendar obstajata vsaj dva dobra razloga za to, da bi bilo vprašanje odvetnikov, ki jih zaposluje pravna oseba, dobro obdržati v okviru statusa tretje osebe, ne pa neodvisnosti.

125.

Prvič, presoja tega, ali je fizična oseba zaposlena in torej del pravne osebe ali pa je tretja oseba, ki deluje v imenu te pravne osebe, je v prvi vrsti strukturno, formalno vprašanje. Če bi, nasprotno, status tretje osebe pogojevali s stopnjo dejanske neodvisnosti pri odločanju, to ne bi bilo več formalno vprašanje in bi namesto tega vključevalo vsebinsko preučitev (ne)odvisnosti. Hkrati ne bi bilo več predvidljivo za zunanje tretje osebe, ki najverjetneje niso na tekočem z vsemi (notranjimi) ureditvami med odvetnikom in stranko, da sploh ne omenjamo dejanske prakse znotraj teh ureditev. Tako bi lahko nekateri zaposleni odvetniki sicer uživali precejšnjo stopnjo neodvisnosti, tako da bi se lahko z vsebinskega vidika šteli za tretje osebe, medtem ko bi se nekatere (formalno) tretje osebe, ki so z ekonomskega ali drugih vidikov dejansko odvisne od pravne osebe, obravnavale kot njen del.

126.

Ali bi po tej logiki odvetniki, zaposleni pri podjetju, ki jim daje polno svobodo v zvezi s tem, kako naj mu svetujejo in ga zastopajo, nenadoma postali „neodvisni odvetniki“? Ali bi posamezni odvetnik, ki je po predpisih vpisan v odvetniško zbornico in odvetniški poklic opravlja v svojem imenu, vendar ima eno samo glavno stranko, od katere je dejansko ekonomsko odvisen, prenehal biti „neodvisen odvetnik“ in bi se obravnaval, kot da je „zaposlen“?

127.

Prav tako prepletanje formalne presoje organizacijskega statusa (tretja oseba) in vsebinske preučitve zaposlitvene podrejenosti (neodvisnost) povzroči nepredvidljivost glede meril, ki se dejansko uporabljajo v okviru obstoječega preizkusa. ( 53 )

128.

Drugič, verjetno se prav iz tega razloga na nacionalni ravni vprašanje zaposlenih odvetnikov na splošno (in, kot se zdi, večinoma) obravnava v okviru strukturnih neskladij z odvetniškim poklicem, ne pa v okviru pomanjkanja neodvisnosti v konkretni zadevi.

129.

To področje je v različnih državah članicah urejeno na različne načine. Presojo nezdružljivosti med opravljanjem odvetniškega poklica in zaposlitvijo je mogoče obravnavati z dveh vidikov. Prvič, lahko se nanaša na vprašanje, ali je mogoče kombinirati opravljanje odvetniškega poklica (kot član odvetniške zbornice ali odvetniškega društva) s kakršnim koli drugim poklicem (kot zaposlena oseba) ali javno funkcijo. Drugič, lahko se nanaša na to, ali lahko odvetnik opravlja svoj poklic (kot član odvetniške zbornice ali odvetniškega društva) le na „neodvisni“ osnovi (kot samozaposlena oseba) ali pa je lahko zaposlen kot odvetnik (s strani drugih odvetnikov, odvetniške pisarne ali drugega združenja odvetnikov oziroma katerega koli drugega subjekta), ne da bi se moral odpovedati članstvu v odvetniški zbornici ali odvetniškem društvu. ( 54 )

130.

Naj kot primer zadnjenavedenega vidika navedem poklic pravnega svetovalca (radca prawny) na Poljskem, ki se obravnava v tej zadevi in ki ga je mogoče opravljati v delovnem razmerju ( 55 ) in zunaj takega razmerja ( 56 ). Poleg tega se zdi, da se v nekaterih državah članicah vloge zaposlenih oziroma „neodvisnih“ odvetnikov razvijajo in so v nekem obsegu predmet razprav. ( 57 )

131.

Naj pripomnim, da zaposleni odvetniki iz držav članic, v katerih se „neodvisnost“ in status zaposlene osebe obravnavata kot strukturno nezdružljiva, ne bodo izpolnili zahteve iz člena 19, četrti odstavek, Statuta. V zvezi z zaposlenimi odvetniki iz držav članic, v katerih ne obstaja nikakršna taka nezdružljivost, njihov status zaposlene osebe se v njihovi domači sodni pristojnosti logično ne obravnava kot težava.

132.

Da pa bi se izognili zmedi v zvezi s tem in nepotrebnemu vmešavanju v nacionalno zasnovo odvetniškega poklica ( 58 ) ter da bi poleg tega zagotovili enake možnosti pred sodišči Unije, predlagam, naj se vprašanje zaposlenih odvetnikov obravnava v okviru pogoja glede „tretje osebe“. Zaposleni odvetniki so izključeni iz zastopanja neprivilegiranih tožečih strank, ker ne izpolnjujejo samostojnega pogoja Unije v zvezi s tem, da bi morali biti v razmerju do stranke tretja oseba, zato te stranke ne morejo „zastopati“ v smislu člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta.

133.

Torej zaposlenega odvetnika, ki svojemu delodajalcu zagotavlja pravno zastopanje na podlagi pogodbe o zaposlitvi in je torej v razmerju podrejenosti glede zagotavljanja takih pravnih storitev, za namene samostojne razlage člena 19, tretji odstavek, Statuta ni mogoče obravnavati kot „tretjo osebo“ v razmerju do svoje stranke.

134.

Naj nadaljujem z zahtevo po neodvisnosti: ne zdi se, da bi bil njen zunanji vidik, to je neobstoj kakršnih koli znakov zunanjega pritiska, ki bi ga na odvetnika izvajala katera koli druga stran, problematičen v obravnavani ali kateri koli predhodni zadevi.

135.

Zato bom neposredno nadaljeval z vprašanjem notranjega pritiska, to je neobstojem navzkrižja interesov.

136.

Te zahteve po mojem mnenju ne bi smeli – in naj na tem mestu znova spomnim na raznolikost obstoječih možnosti na nacionalni ravni – razlagati tako, da je odvetniku prepovedano imeti kakršne koli vezi s tožečo stranko, ampak zgolj take vezi, zaradi katerih je očitno oslabljena odvetnikova sposobnost zagotavljati nasvete izključno v največjem interesu stranke.

137.

Take „diskvalifikacijske“ vezi bi morale biti torej zgolj vezi, pri katerih je zaradi njihove narave in stopnje očitno, da ima odvetnik – tudi če je formalno v odnosu do tožeče stranke tretja oseba – ekonomske ali osebne vezi bodisi s predmetom spora bodisi z eno od strank, zaradi česar je mogoče razumno podvomiti o njegovi sposobnosti, da bo pristno zagovarjal interese stranke, ne pa svoje interese ali interese druge osebe.

138.

Rade volje priznam veliko raznolikost morebitnih dejanskih scenarijev, zaradi katere ni mogoče sestaviti izčrpnega seznama položajev, v katerih bi lahko prišlo do tako abstraktno opredeljenih navzkrižij. Vendar v tej fazi ni pomembno to, kaj bi taki položaji lahko bili, ampak prej to, kako bi bilo treba taka morebitna navzkrižja preveriti.

139.

Opredelitev položajev, ki pomenijo navzkrižje interesov, bi bilo treba izvesti na ravni razumne predpostavke, ki pa bi morala biti omejena na primere očitnih navzkrižij.

140.

Navzkrižje interesov mora biti razpoznavno kot razumna (vendar ustrezno obrazložena) predpostavka, ki temelji na dani vrsti (sedanjega ali prihodnjega) razmerja. Hkrati mora biti očitno z vidika takega razmerja, kar pomeni, da verjetno obstaja soglasje o tem, da bodo v primeru takega razmerja ali vezi interesi stranke in odvetnika v navzkrižju.

141.

Naj kljub temu – v skladu s splošno trditvijo, navedeno zgoraj ( 59 ) – posvarim pred prevelikim poseganjem sodišča v prvenstveno zasebno razmerje med stranko in njenim odvetnikom: ni namreč vloga sodišča, da preventivno špekulira v zvezi s tem, kdo bi bil morda lahko pod vplivom koga in v kakšnih okoliščinah bi se to lahko zgodilo. Ali je navzkrižje tako očitno in tako resno, da mora katero koli sodišče v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti preklicati zasebno izbiro odvetnika, ali pa ni, kar pomeni, da bi bilo treba kakršne koli morebitne pomanjkljivosti urejati naknadno bodisi v disciplinskem postopku zoper odvetnika, ki je kršil etični kodeks, bodisi v odškodninski tožbi, ki jo bo vložila stranka zoper svojega odvetnika.

142.

Obstajajo tudi praktični argumenti za to razlago in uporabo člena 19 Statuta. Ekspanzionistični in preventivni pristop k zahtevi po neodvisnosti je lahko zgolj povod za napačne spodbude za pravdne postopke z malo praktične vrednosti. ( 60 ) Poleg tega so z njim pravni zastopniki neprivilegiranih tožečih strank postavljeni v dokaj težak položaj: kako naj pravni zastopnik ali njegova stranka (tožeča stranka) ugotovi, da ni nobene nevarnosti za kakršno koli težavo, ki bi lahko nastala zaradi njune izbire pravnega zastopnika? Kako naj kdor koli praktično dokaže neobstoj nečesa v prihodnosti?

143.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj glede pojma „neodvisnost odvetnika“ iz člena 19, tretji odstavek, Statuta, ponovno vzpostavi ustrezna razmerja. Prvič, ta neodvisnost – tako zunanja kot tudi notranja – se razlikuje od pojma statusa tretje osebe. Drugič, notranja razsežnost te neodvisnosti, to je neobstoj navzkrižja interesov v posameznem primeru, bi morala ostati omejena na zadeve očitnih in jasno razvidnih navzkrižij, ki bi jih bilo treba presojati glede na izkušnjo določenih vrst razmerij, v katerih gotovo pride do navzkrižij, ne bi pa jih smelo sodišče preventivno predpostaviti ali obširno preučevati.

144.

Skratka, da se zagotovi spoštovanje člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, mora stranko zastopati odvetnik, ki je po predpisih upravičen do zastopanja pred nacionalnim sodiščem države članice, kot to izhaja iz ustreznega potrdila ali potrdil, in ki je tretja oseba v razmerju do tožeče stranke. Poleg tega odvetnikovega nastopanja v posamezni zadevi ne sme preprečevati bodisi obstoj zunanjega pritiska bodisi kakršno koli drugo navzkrižje interesov, ki bi bilo očitno razvidno na ravni razumne predpostavke, ki temelji na dani vrsti (sedanjega ali prihodnjega) razmerja med odvetnikom in zastopano stranko.

145.

Nazadnje bom obravnaval postopkovne posledice morebitnih pomanjkljivosti pravnega zastopanja neprivilegiranih tožečih strank v skladu s členom 19 Statuta.

146.

Kot je bilo že opisano, Splošno sodišče v svoji sodni praksi pomanjkanje neodvisnosti pravnega zastopnika na podlagi člena 19, tretji odstavek, Statuta obravnava kot vsebinsko, neodpravljivo pomanjkljivost v tožbi, zaradi katere se ta zavrže kot očitno nedopustna. ( 61 )

147.

Priznati moram, da je po mojem mnenju od vseh vidikov te pritožbe prav ta najbolj problematičen, zlasti iz dveh razlogov.

148.

Prvič, v sodni praksi, s katero se razlaga člen 19 Statuta (vključno z izpodbijanim sklepom), ( 62 ) je večkrat napoteno na to, da so pogoji, ki urejajo pravno zastopanje neprivilegiranih tožečih strank, izpeljani iz skupnih tradicij držav članic. Vendar se, glede postopkovnih posledic tega, da odvetnik ne spoštuje svojih pravil glede poklicnega ravnanja ali etike, zlasti v zvezi z navzkrižji interesov, zdi, da so nacionalna pravila in praksa (vsaj tisti, s katerimi sem seznanjen) v popolnem nasprotju s tistim, za kar se trdi, da izhaja iz njih na ravni Unije.

149.

Po eni strani se pomanjkljivosti glede pravnega zastopanja v državah članicah večinoma obravnavajo kot postopkovne napake, ki so seveda odpravljive. ( 63 ) Če torej upoštevno sodišče ugotovi kakršno koli tako težavo, zadevno tožečo stranko o tem obvesti in od nje zahteva, naj položaj odpravi, ter ob tem navede posledice, ki bi jih lahko imelo nespoštovanje te zahteve.

150.

Po drugi strani se zdi, da v državah članicah obstaja tudi jasna težnja, da se ne podvomi v škodo stranke o veljavnosti procesnih aktov, ki se sodišču predložijo, kadar obstaja navzkrižje interesov med odvetnikom in stranko. Znova: po obvestilu sodišča se bo od odvetnika morda zahtevalo, naj se odpove zastopanju v dani zadevi, ali pa bo stranki morda predlagano, naj imenuje drugega odvetnika. ( 64 ) Ne uspe mi pa v pravnih redih držav članic najti navdiha za prakso, v skladu s katero bi v primerih, ki se obravnavajo kot resnične neizpolnitve poklicne etike, sodišče s sprejetjem takojšnjih sankcij ne le prevzelo vlogo „disciplinskega senata“, ampak bi nato te sankcije še naložilo ne odvetniku, ampak tožeči stranki, tako da bi njeno tožbo razglasilo za očitno nedopustno.

151.

Drugič, taka razlaga in sodna praksa po mojem mnenju privedeta do očitnega nespoštovanja jamstev na podlagi člena 47, prvi odstavek, Listine, natančneje pravice dostopa do sodišča in učinkovitega pravnega sredstva. ( 65 )

152.

Torej se ne morem strinjati z razlago in prakso Splošnega sodišča, ki jo je sicer potrdilo tudi Sodišče, ( 66 ) po kateri se napaka glede neodvisnega pravnega zastopanja tožeče stranke obravnava kot neodpravljiva napaka v tožbi.

153.

Namesto tega bi predlagal, naj se morebitne pomanjkljivosti glede pravnega zastopanja obravnavajo kot postopkovne pomanjkljivosti v tožbi, ki jih je mogoče odpraviti. Dalje, če eno od sodišč Unije ugotovi pomanjkljivost glede pravnega zastopanja, bi moralo o tem obvestiti tožečo stranko in ji tako dati možnost, da težavo odpravi. Ne morem se strinjati s stališčem, da lahko sodišča Unije v takem položaju tožbo preprosto razglasijo za očitno nedopustno, s čimer je zadeva dokončno končana.

154.

Praktično gledano bi to pomenilo, da mora Splošno sodišče, kadar koli ugotovi morebitno nespoštovanje zahtev, ki se uporabljajo za status „odvetnikov“ v smislu člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, tožečo stranko o tem obvestiti, in sicer v skladu s členom 51(4) Poslovnika Splošnega sodišča. ( 67 )

155.

Predložitve „zahtevanih dokumentov v predpisanem roku“, kar se obravnava v tej določbi, ni mogoče razlagati togo, kot da se nanaša le na dokumente v zvezi z odvetnikovim članstvom v nacionalni odvetniški zbornici, medtem ko tisto, za kar se zdi, da je resnična temeljna težava s pravnim zastopanjem stranke, in posledice, ki lahko sledijo, če se težava ne odpravi, niso opredeljeni in zadevna stranka o tem ni obveščena, tako da mora ugibati, kaj bi zaznana težava dejansko lahko bila. Poleg tega, da bi bila taka razlaga zelo formalna – če ne celo formalistična – bi bila tudi v nasprotju z logiko progresivnega razvoja Poslovnika sodišč Unije ( 68 ) in zlasti s temeljnim jamstvom učinkovite pravice dostopa do sodišča ( 69 ).

156.

Tako je treba v pozivu, poslanem stranki na podlagi člena 51(4) Poslovnika Splošnega sodišča, tožečo stranko obvestiti ne le o morebitnih zahtevanih dodatnih dokumentih, ampak tudi o razlogih za to, da se zahteva predložitev teh dokumentov, pri čemer se navedejo morebitni dvomi, ki bi jih sodišče lahko imelo v zvezi s pravnim zastopanjem te stranke. V navedenem pozivu je treba tožečo stranko obvestiti o tem, ali mora zamenjati pravnega zastopnika in kaj je razlog za to, v njem pa mora biti tudi jasno navedeno, kakšne bodo postopkovne posledice, če obvestilo ne bo upoštevano. Prav tako mora sodni tajnik, kot je tudi navedeno v tej določbi, določiti razumen rok, v katerem lahko tožeča stranka uredi položaj. Seveda začne vsak tak rok, ki ga določi sodni tajnik v skladu s členom 51(4) Poslovnika Splošnega sodišča, teči in se izteče neodvisno od prvotnega roka za vložitev tožbe.

157.

Le če se stranka v predpisanem roku ustrezno ne odzove, lahko Splošno sodišče odloči, ali je zato tožba nedopustna v skladu s členom 51(4), drugi stavek, Poslovnika Splošnega sodišča. ( 70 )

158.

Nazadnje je treba zaradi celovitosti še opozoriti, da morebitna sprememba pravnega zastopnika tožeči stranki ne daje pravice, da predloži nov sklop vlog. Podobno kot pri imenovanju novega odvetnika po izključitvi agenta, svetovalca ali odvetnika iz postopka, ki poteka pred Splošnim sodiščem, ( 71 ) mora novoimenovani odvetnik spis prevzeti v stanju, v kakršnem je v dani fazi postopka.

159.

Če preizkus, ki sem ga predlagal zgoraj, ( 72 ) uporabim za obravnavano zadevo, moram ugotoviti, prvič, da se ne zdi, da bi se izpodbijalo spoštovanje zahteve iz člena 19, četrti odstavek, Statuta. Zdi se, da je pravni zastopnik univerze v Vroclavu v postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, po predpisih upravičen do zastopanja pred poljskimi sodišči.

160.

Drugič, ker je tožeča stranka pravna oseba, je treba še ugotoviti, da prav tako ni sporno, da pravni zastopnik v postopku pred Splošnim sodiščem ni deloval kot odvetnik, zaposlen na univerzi v Vroclavu. Torej je jasno, da je bil v razmerju do svoje stranke tretja oseba. Poleg tega ni sporno, da se je zadevna pogodba med odvetnikom in univerzo v Vroclavu nanašala na poučevanje, ne pa na zagotavljanje pravnih storitev pred Splošnim sodiščem. Neodvisno od vprašanja, ali je bil pravni zastopnik zaradi pogodbe o poučevanju postavljen v položaj podrejenosti ali odvisnosti v odnosu do univerze, je torej pomembno to, da predmet te pogodbe preprosto ni bil v ničemer povezan s pravnim zastopanjem v zadevnem postopku.

161.

Tretjič, glede zahteve po neodvisnosti moram pripomniti, da ni nihče napeljeval na to, da bi se nad pravnim zastopnikom izvajala kakršna koli oblika zunanjega pritiska. Glede morebitnega navzkrižja interesov je mogoče razbrati, da je Splošno sodišče predpostavilo, da je tako navzkrižje obstajalo, in sicer na podlagi ugotovitve, da je zaradi civilnopravne pogodbe med pravnim zastopnikom in univerzo v Vroclavu nastalo tveganje, da bi lahko na njegovo strokovno mnenje vsaj delno vplivalo njegovo poklicno okolje. ( 73 )

162.

Ob upoštevanju predlogov, ki sem jih v točkah 139 in 140 teh sklepnih predlogov podal v zvezi s tem, kako bi bilo treba pristopiti k vprašanju navzkrižja interesov, se s takim predlogom ne morem strinjati. Zadevna pogodba se je nanašala na izvajanje predavanj (očitno za skrajšan delovni čas) s področja mednarodnega zasebnega prava. Razen obstoja te pogodbe – in nekdanje pripadnosti univerzi (kot študent in kasneje predavatelj) – med univerzo v Vroclavu in njenim pravnim zastopnikom niso bile razkrite nikakršne finančne ali druge vezi, zaradi katerih bi lahko razumno podvomili o tem, ali je pravni zastopnik ravnal v skladu s kakšnimi drugimi interesi od interesov univerze v Vroclavu.

163.

V teh okoliščinah je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je pojem odvetnika v skladu s členom 19, tretji odstavek, Statuta in s tem tudi v skladu s členom 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča razlagalo tako, da bi bila lahko po njegovem mnenju zaradi take vezi ogrožena neodvisnost zadevnega odvetnika.

164.

Glede na navedeno ugotavljam, da sta prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑515/17 P in prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑561/17 P utemeljena. Izpodbijani sklep bi bilo treba razveljaviti.

165.

Ker predlagam, naj se zadeva C‑515/17 P vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, bi bilo treba odločitev o stroških strank pridržati.

166.

V zvezi s pritožbo v zadevi C‑561/17 P in ob upoštevanju člena 184(3) Poslovnika Sodišču predlagam, naj strankam v postopku naloži, naj nosijo svoje stroške.

167.

V skladu s členom 140(1) in (3) Poslovnika v povezavi s členom 184(1) Poslovnika bi morali Češka republika in Krajowa Izba Radców Prawnych nositi svoje stroške.

168.

Sodišču predlagam, naj: