1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), se nanaša na razlago člena 45 PDEU, členov 20, 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), členov 1, 2, 6 in 17 Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ( 2 ) ter člena 7(1) Uredbe (EU) št. 492/2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji ( 3 ).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Österreichischer Gewerkschaftsbund, Gewerkschaft öffentlicher Dienst (avstrijska konfederacija sindikatov, sindikat javnih uslužbencev, v nadaljevanju: ÖGB) in Republik Österreich (v nadaljevanju: Republika Avstrija) o zakonitosti zveznega sistema plač in napredovanj pogodbenih uslužbencev v javni upravi, ki je bil v Avstriji sprejet v začetku leta 2015, da bi se na podlagi sodbe Schmitzer ( 4 ) odpravila diskriminacija na podlagi starosti.

3.

Predložitveno sodišče v bistvu najprej sprašuje, ali pravo Unije – natančneje členi 1, 2 in 6 Direktive 2000/78 ter člen 21 Listine – nasprotuje podrobnim pravilom, ki jih je avstrijski zakonodajalec izbral za prehod pogodbenih uslužbencev s prejšnjega sistema plač in napredovanj na novi sistem. Iz razlogov, ki jih bom predstavil v teh sklepnih predlogih, menim, da je tako.

4.

Dalje, če bo Sodišče, kot predlagam, na prvo vprašanje odgovorilo pritrdilno, predložitveno sodišče sprašuje, ali bi bilo treba pogodbenim uslužbencem, ki so bili po prejšnjem sistemu v slabšem položaju, dodeliti finančno nadomestilo, med drugim na podlagi člena 17 Direktive 2000/78. Menim, da bi bilo treba odgovor na to vprašanje razdelati, pri čemer bi bilo treba izhajati predvsem iz člena 16 te direktive.

5.

V nasprotnem primeru, če bo na prvo vprašanje odgovorjeno nikalno, to sodišče sprašuje, ali je z nacionalno ureditvijo, kakršna je obravnavana, zadevnim osebam odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 47 Listine. Čeprav menim, da se Sodišču ne bo treba izreči o tem podrednem vprašanju, bom v zvezi s tem vseeno navedel nekaj stališč.

6.

Nazadnje, Sodišče je pozvano, naj odloči, ali pravo Unije – zlasti člen 45 PDEU, člen 7(1) Uredbe št. 492/2011 ter člena 20 in 21 Listine – nasprotuje temu, da se pretekla delovna doba pogodbenih uslužbencev v javni upravi upošteva različno, in sicer v celoti ali delno, odvisno od tega, kdo je bil njihov prejšnji delodajalec. Menim, da pravo Unije ne nasprotuje nacionalnim določbam, kakršne se obravnavajo v postopku v glavni stvari.

7.

Naj poudarim, da je ta zadeva tesno povezana z zadevo C‑396/17, Leitner, ki je predmet ločenih sklepnih predlogov, vendar predstavljenih istega dne kot ti sklepni predlogi. ( 5 )

8.

Člen 1 Direktive 2000/78 določa, da je njen „[n]amen […] opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi […] starosti […] pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

9.

Člen 2 te direktive, naslovljen „Koncept diskriminacije“, v odstavku 1 določa „načelo enakega obravnavanja“, ki pomeni, da „ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1“. V odstavku 2(a) določa, da „se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1“.

10.

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa da „[n]e glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni“. V drugem pododstavku je podrobno določeno, da je „[t]ako različno obravnavanje […] lahko med drugim […] z določitvijo minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo […]“.

11.

Člen 9 iste direktive, naslovljen „Pravno varstvo“, v odstavku 1 določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da so vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na voljo sodni in/ali upravni postopki, in, kjer države članice menijo, da je ustrezno, poravnalni postopki, tudi potem, ko se je razmerje, v katerem je domnevno prišlo do diskriminiranja, že končalo“.

12.

Člen 16 Direktive 2000/78, naslovljen „Upoštevanje določb“, v točki (a) določa, da „[d]ržave članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da […] se odpravijo vsi zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja“.

13.

Člen 17 te direktive, naslovljen „Sankcije“, določa, da „[d]ržave članice določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Sankcije, med katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvrnilne […]“.

14.

V oddelku 2 poglavja I Uredbe št. 492/2011, naslovljenem „Zaposlovanje in enako obravnavanje“, člen 7(1) določa, da „[d]elavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve“.

15.

Razvrstitev pogodbenih uslužbencev v plačne razrede in njihovo napredovanje, do katerega praviloma pride vsaki dve leti, ureja Vertragsbedienstetengesetz 1948 ( 6 ) (zakon iz leta 1948 o pogodbenih uslužbencih, v nadaljevanju: VBG 1948), ki je bil večkrat spremenjen, zlasti zaradi upoštevanja sodb Sodišča, izdanih v okviru sporov v zvezi z določbami avstrijskega prava na tem področju.

16.

Po sodbi Hütter ( 7 ) je bil VBG 1948 spremenjen z zveznim zakonom, objavljenim 30. avgusta 2010 ( 8 ) (VBG 1948 v različici, ki izhaja iz tega zakona, v nadaljevanju: VBG 2010).

17.

Člen 19(1) VBG 2010 je določal, da se „[n]apredovanje […] določi na podlagi referenčnega datuma“ in da je „[r]azen v primeru nasprotne določbe v tem členu […] doba, potrebna za napredovanje v drugi plačni razred posamezne zaposlitvene kategorije, pet let, za napredovanje v preostale plačne razrede pa dve leti“.

18.

Člen 26(1) VBG 2010 je določal, da se „[r]eferenčni datum za napredovanje […] – ob upoštevanju omejitev iz odstavkov od 4 do 8 – izračuna tako, da se kot dobe pred začetkom zaposlitve upoštevajo obdobja po 30. juniju leta, v katerem je ali bi bilo dopolnjenih devet šolskih let po vključitvi v prvo stopnjo šolskega izobraževanja […]“.

19.

Po sodbi Schmitzer ( 9 ) je bila vsebina členov 19 in 26 VBG 1948 z retroaktivnim učinkom znova spremenjena na podlagi zveznega zakona, objavljenega 11. februarja 2015 ( 10 ) (VBG 1948 v različici, ki izhaja iz tega zakona, v nadaljevanju: VBG 2015).

20.

Poleg tega je bil zaradi upoštevanja sodbe Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija) ( 11 ) VBG 1948 znova spremenjen z zveznim zakonom z dne 6. decembra 2016 ( 12 ) (v različici, ki izhaja iz tega zakona, v nadaljevanju: VBG 2016, in skupaj z VBG 2015: spremenjeni VBG) glede datuma začetka veljavnosti členov 19 in 26 VBG 2015.

21.

Člen 19(1) VBG 2015 pod naslovom „Razvrstitev in napredovanje“ določa, da sta „[r]azvrstitev in napredovanje […] odvisn[a] od službene dobe“.

22.

Člen 26 VBG 2015 pod naslovom „Službena doba“ določa:

„1.   Službena doba obsega delovno dobo, ki se upošteva pri napredovanju, in upoštevno preteklo delovno dobo.

2.   Kot pretekla delovna doba, ki se prišteje k službeni dobi, se štejejo

3.   Poleg obdobij, navedenih v odstavku 2, se kot pretekla delovna doba upoštevajo še obdobja opravljanja upoštevne poklicne dejavnosti ali upoštevne prakse v upravi v obsegu največ deset let. […]“.

23.

V skladu s členom 100(70), točka 3, VBG 2016, „[v] različici, ki izhaja iz zveznega zakona, objavljenega v BGBl. I, št. 32/2015, začnejo veljati […] [č]lena 19 in 26 skupaj s prepisi s 1. julijem 1948; te določbe se v različicah, objavljenih pred 11. februarjem 2015, v sedanjih in prihodnjih postopkih ne uporabljajo več […]“.

24.

Gehaltsgesetz 1956 ( 13 ) (zakon o plačah iz leta 1956, v nadaljevanju: GehG 1956) je bil prav tako spremenjen na podlagi zgoraj navedenih zveznih zakonov, ki sta bila objavljena 11. februarja 2015 oziroma 6. decembra 2016 ( 14 ) (GehG 1956 v različici, ki izhaja iz teh dveh zakonov, v nadaljevanju: spremenjeni GehG).

25.

Iz člena 94a spremenjenega VBG izhaja, da „je treba za prehod pogodbenih uslužbencev na sistem plač, ki je bil na novo vzpostavljen z zveznim zakonom, objavljenim v BGBl. I, 32/2015, uporabiti člene 169c, 169d in 169e [spremenjenega] GehG“, ki zadevajo prerazvrstitev že zaposlenih uradnikov v novi sistem plač in napredovanj.

26.

Člen 169c spremenjenega GehG pod naslovom „Prehod obstoječih delovnih razmerij“ v odstavkih od 1 do 9 določa:

„1.   Vsi uradniki, ki spadajo v zaposlitvene in plačne skupine, navedene v členu 169d, ki so 11. februarja 2015 v delovnem razmerju, se v skladu z naslednjimi določbami prerazvrstijo v plačni sistem, določen s tem zakonom, zgolj na podlagi njihovih dosedanjih plač. Uradniki se najprej na podlagi dosedanje plače razvrstijo v plačni razred novega plačnega sistema, v katerem se ohrani dosedanja plača. […]

2.   Prerazvrstitev uradnikov v nov plačni sistem se izvede s pavšalno določitvijo njihove službene dobe. Pavšalna določitev je odvisna od prehodnega zneska. Prehodni znesek pomeni celotno plačo brez morebitnih izrednih napredovanj, na kateri je temeljil izračun mesečnega plačila uradnika za februar 2015 (prehodni mesec). […]

2a.   Kot prehodni znesek se upošteva izhodiščna plača za tisti plačni razred, ki je dejansko veljal za izplačane zneske v prehodnem mesecu (razvrstitev glede na pisni obračun plače). Zakonitost zneskov se pri tem ne preizkuša, niti po temelju niti po višini. Popravek izplačanih zneskov se pri določitvi prehodnega zneska upošteva le, če

[…]

2c.   Z odstavkoma 2a in 2 se v avstrijsko pravo prenašata člena 2 in 6 Direktive […] 2000/78/ES […] na področju prava zveznih javnih uslužbencev in deželnih vajencev v skladu z razlago […] v sodbi [Specht in drugi ( 15 )]. Podrobna pravila za prehod uradnikov, imenovanih pred začetkom veljavnosti zvezne plačne reforme iz leta 2015, so bila torej določena v novem plačnem sistemu in so določala, prvič, da se plačni razred, v katerega se ti odslej razvrstijo, določi zgolj na podlagi zneska osnovne plače, ki so jo prejemali na podlagi starega plačnega sistema, čeprav je ta temeljil na diskriminaciji zaradi starosti uradnika, in, drugič, da se nadaljnje napredovanje po novi plačni lestvici odslej določa izključno glede na delovne izkušnje, pridobljene po začetku veljavnosti plačne reforme iz leta 2015.

3.   Službena doba prerazvrščenih uradnikov se določi kot obdobje, ki je potrebno za napredovanje iz prvega plačnega razreda (začetek prvega dne) v tisti plačni razred iste zaposlitvene kategorije, za katerega je v različici, veljavni 12. februarja 2015, glede na prehodni znesek navedena zneskovno naslednja nižja plača. Če je prehodni znesek enak najnižjemu znesku za plačni razred v isti zaposlitveni kategoriji, se uporabi ta plačni razred. Vsi primerjalni zneski se zaokrožijo na cele eure.

[…]

6.   […] Če je nova plača uradnika nižja od prehodnega zneska, se mu izplača ohranitveni dodatek v višini zneskovne razlike, ki se upošteva pri izračunu pokojnine, in sicer kot dopolnilni dodatek […], dokler ne doseže plačnega razreda, ki je višji od prehodnega zneska. Pri primerjavi zneskov se upoštevajo morebitni dodatki za delovno dobo ali izredna napredovanja.

[…]

9.   Da bi se ohranila pričakovanja, povezana s prihodnjim napredovanjem, izrednim napredovanjem ali dodatkom za delovno dobo iz prejšnjega plačnega sistema, je uradnik upravičen do ohranitvenega dodatka, ki se upošteva pri izračunu pokojnine, kot dopolnilnega dodatka […], takoj ko doseže prehodni plačni razred […].“

27.

ÖGB, ki med drugim zastopa pogodbene uslužbence, ki so z Republiko Avstrijo v zasebnem delovnem razmerju, je pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) proti tej državi vložil tožbo za ugotovitev, da so določbe sistema plač in napredovanj, ki se za te uslužbence uporablja od reforme VBG 1948 v začetku leta 2015 ( 16 ), še naprej v nasprotju s pravom Unije, in za zagotovitev, da se za zadevne osebe uporabljajo druga podrobna pravila.

28.

ÖGB je v podporo svoji tožbi navedel, da je diskriminacija na podlagi starosti, ki je izhajala iz prejšnjega sistema, ohranjena tudi z novim sistemom, saj se v njem kot izhodišče za prerazvrstitev zadevnih uslužbencev v plačne razrede upošteva plača za februar 2015. Dodal je še, da ti uslužbenci nimajo možnosti, da bi preizkusili zakonitost navedene plače, saj je bil dotlej upošteven „referenčni datum za napredovanje“ odpravljen retroaktivno.

29.

Poleg tega je trdil, da je predvideno razlikovanje med preteklo delovno dobo, dopolnjeno pri lokalni skupnosti države članice Evropskega gospodarskega prostora (EGP) ali podobnem subjektu, ki se upošteva v celoti, in delovno dobo, dopolnjeno pri drugih delodajalcih, ki se upošteva le omejeno, v nasprotju z razlago prava Unije, ki jo je podalo Sodišče. ( 17 )

30.

Republika Avstrija je te trditve izpodbijala, pri čemer je po eni strani navedla, da ureditev, sprejeta 2015, upošteva sodno prakso Sodišča. ( 18 ) Prav tako je zavrnila trditev o domnevnem poseganju v pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

31.

Po drugi strani je trdila, da je v skladu s pravom Unije, da se pri tej ureditvi v celoti upošteva samo pretekla delovna doba, dopolnjena v okviru delovnega razmerja, ki je še posebej tesno povezano z javno upravo.

32.

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) s sklepom z dne 19. decembra 2016, ki je na Sodišče prispel 18. januarja 2017, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

33.

Pisna stališča so Sodišču predložili ÖGB, avstrijska vlada in Komisija.

34.

Sodišče je z dopisi z dne 14. junija 2018 poslalo zahtevo po pojasnilih, na katero je predložitveno sodišče odgovorilo, in postavilo vprašanje za pisni odgovor, na katero so ÖGB, avstrijska vlada in Komisija tudi odgovorili.

35.

Na obravnavi 12. septembra 2018 so te stranke in zainteresirane strani predstavile ustna stališča.

36.

Ta zadeva se nanaša na novo avstrijsko ureditev v zvezi s podrobnimi pravili, na podlagi katerih se izkušnje, pridobljene pred sklenitvijo delovnega razmerja, upoštevajo pri razvrstitvi pogodbenih uslužbencev v javni upravi v plačne razrede in njihovem napredovanju. Ta plačni sistem, ki izhaja iz reforme VBG iz leta 1948, do katere je prišlo v začetku leta 2015, je podoben tistemu, ki je bil sočasno uveden za uradnike. ( 19 )

37.

V skladu s tem novim sistemom razvrstitev pogodbenega uslužbenca na plačno lestvico in njegovo poznejše napredovanje po plačnih razredih nista več odvisna od „referenčnega datuma“ kot fiktivnega izhodišča, temveč od službene dobe. ( 20 ) Pri izračunu službene dobe se poleg trajanja obstoječega delovnega razmerja upoštevajo tudi delovne dobe pred nastopom funkcije, če se te delovne dobe izrecno štejejo za upoštevne, in sicer različno glede na vrsto delodajalca, tj. v celoti, če so bile te delovne dobe dopolnjene pri določenih javnih subjektih, v drugih primerih pa skupno samo največ deset let. ( 21 )

38.

Prehod pogodbenih uslužbencev, ki so bili v delovnem razmerju ( 22 ) ob začetku veljavnosti reforme, ki se uporablja retroaktivno ( 23 ), na novi plačni sistem se izvede s prerazvrstitvijo, ki shematsko poteka tako. ( 24 ) Najprej se vsi zadevni uslužbenci razvrstijo v plačni razred tega novega sistema na podlagi preteklih plač. Nato se pavšalno določi njihova službena doba, in sicer glede na „prehodni znesek“ za plačni razred, na podlagi katerega je bila dejansko določena plača, ki jo je delodajalec izplačal za februar 2015, tako imenovani „prehodni mesec“, pri čemer je pojasnjeno, da se lahko zakonitost te plače preizkusi samo v primeru vsebinskih in očitnih napak pri vnosu. ( 25 )

39.

Z vprašanjema, ki ju je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče), je Sodišče v bistvu pozvano, naj ugotovi, ali se z zadevno novo ureditvijo za že zaposlene pogodbene uslužbence ohranja diskriminacija na podlagi starosti, ki je v nasprotju s pravom Unije in na katero je bilo opozorjeno v sodbi Schmitzer ( 26 ), kot trdi ÖGB, ali pa to ne drži, kot trdi tožena stranka v glavni stvari.

40.

To sodišče se najprej sprašuje o združljivosti podrobnih pravil, na podlagi katerih se izvede prehod pogodbenih uslužbencev s prejšnjega avstrijskega sistema plač in napredovanj, ki se šteje za diskriminatoren, na novi sistem, s pravom Unije (oddelek B). Poudarja predvsem dejstvo, da se prehod izvede brez finančnega nadomestila za uslužbence, ki so bili po prejšnjem sistemu v slabšem položaju (oddelek C). Podredno tudi navaja, da novi sistem prerazvrščenim uslužbencem ne omogoča preizkusa referenčnega elementa, določenega po pravilih prejšnje ureditve, zaradi česar bi jim bila lahko odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva (oddelek D). Nazadnje, sprašuje se, ali pravo Unije nasprotuje pravilom, v skladu s katerimi je treba pretekle delovne dobe upoštevati v celoti ali samo delno, odvisno od delodajalca, pri katerem so bile dopolnjene (oddelek E).

41.

Predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije, zlasti člene 1, 2 in 6 Direktive 2000/78 v povezavi s členom 21 Listine, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se diskriminatoren plačni sistem nadomesti z novim sistemom, če se prehod vseh že zaposlenih pogodbenih uslužbencev na novi sistem izvede tako, da je prva razvrstitev v novi sistem odvisna od plače, izplačane za določen mesec, ki je bila izračunana po prejšnjem sistemu. ( 27 ) Najprej moram navesti, da glede na zadnji del vprašanja ( 28 ) to sodišče izrecno navaja, da a priori meni, da se z zadevnim sistemom ohranja prejšnja diskriminacija. ( 29 )

42.

ÖGB v zvezi s tem navaja, da je – ker ureditev, ki je predmet spora o glavni stvari, določa, da prerazvrstitev že zaposlenih pogodbenih uslužbencev temelji na plači, izplačani februarja 2015, ki je bila določena diskriminatorno – diskriminacija na podlagi starosti, ki izhaja iz prejšnjega plačnega sistema, zaradi te povezave ohranjena ( 30 ) in da razlogi, navedeni za utemeljitev te ureditve, niso v skladu s pravom Unije. Avstrijska vlada ne zanika, da se lahko učinki diskriminacije, uvedene s prejšnjim sistemom, tako nadaljujejo, vendar trdi, da so podrobna pravila za prehod navedenih uslužbencev na novi plačni sistem ne samo upravičena z legitimnimi cilji, ampak tudi ustrezna in nujna za dosego teh ciljev. Nasprotno pa Komisija meni, da taka ureditev ni združljiva z zahtevami, ki izhajajo iz členov 2 in 6 Direktive 2000/78, ker se z njo ohranja različno obravnavanje na podlagi starosti, ki ni ustrezno utemeljeno. Tudi jaz tako mislim, in sicer iz spodaj navedenih razlogov.

43.

Najprej, glede določb, na katere se nanaša to vprašanje za predhodno odločanje, naj navedem, da je načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti hkrati določeno v členu 21 Listine in konkretizirano z Direktivo 2000/78, da pa je treba to vprašanje v okviru spora, kakršen je ta o glavni stvari, preučiti z vidika navedene direktive, saj zadevni nacionalni ukrepi spadajo na njeno področje uporabe. ( 31 ) Ker poleg tega niti predmet Direktive 2000/78 niti dejavniki diskriminacije, ki jih ta direktiva prepoveduje, kot so opredeljeni v njenem členu 1, niso neposredno obravnavani v tej zadevi, se mi ne zdi nujno, da se Sodišče loti razlage te določbe.

44.

Dalje, glede očitkov, izraženih v zvezi z nacionalno ureditvijo, obravnavano v glavni stvari, se mi zdi, da se ta ureditev izpodbija z vidika podrobnih pravil, v skladu s katerimi se izvede prehod uslužbencev, ki so bili ob sprejetju reforme iz leta 2015 v delovnem razmerju, s prejšnjega plačnega sistema, ki se šteje za diskriminatoren ( 32 ), na novi sistem. Povedano drugače, najprej je treba ugotoviti, ali se z zadevnimi določbami lahko ohranja diskriminacija na podlagi starosti, ki je izhajala iz prejšnjega sistema, in šele nato preučiti, ali so te določbe objektivno in razumno upravičene, tako da zanje ne velja prepoved iz Direktive 2000/78.

45.

Prvič, glede obstoja diskriminacije na podlagi starosti moram opozoriti, da se v skladu s členom 2(2)(a) Direktive 2000/78 šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji, zlasti na podlagi starosti.

46.

Poleg tega naj spomnim, da je Sodišče v sodbi Schmitzer ( 33 ), ki je bila razlog za obravnavano reformo ( 34 ), menilo, da je avstrijska ureditev pred to reformo vsebovala različno obravnavanje na podlagi starosti v smislu te določbe in da to različno obravnavanje ni bilo ustrezno upravičeno z legitimnimi cilji, tako da je zanj veljala prepoved iz navedenega člena 2(2)(a).

47.

Poleg tega je Sodišče večkrat odločilo, da kadar je prerazvrstitev ene kategorije oseb v nov plačni sistem odvisna izključno od parametra, povezanega s starostjo, ki izhaja iz prejšnjega sistema, se lahko različno obravnavanje na podlagi starosti s takimi nacionalnimi določbami ohrani tudi v novem sistemu. ( 35 )

48.

V obravnavani zadevi člen 169c spremenjenega GehG v povezavi s členom 94a spremenjenega VBG določa, da se pogodbeni uslužbenci, ki so v delovnem razmerju, prerazvrstijo „zgolj na podlagi njihovih dosedanjih plač“, ( 36 ) ki so prav tako temeljile na starosti. Tako se s temi določbami ohranja diskriminatoren položaj, v katerem uslužbenci, ki so bili po prejšnjem sistemu v slabšem položaju, prejemajo nižjo plačo kot drugi uslužbenci, čeprav so njihovi položaji primerljivi, in to izključno zaradi njihove starosti ob dopolnitvi pretekle delovne dobe, ki jo je treba upoštevati.

49.

Predložitveno sodišče meni podobno. Avstrijska vlada s sklicevanjem na zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča sicer priznava, da se s temi določbami novega plačnega sistema lahko podaljšujejo diskriminatorni učinki prejšnjega sistema. ( 37 ) Poleg tega Komisija poudarja, da je iz nacionalnega pripravljalnega gradiva razvidno, da se je avstrijski zakonodajalec popolnoma namerno odločil za metodo, ki ima take posledice. ( 38 )

50.

Zato po mojem mnenju ni mogoče zanikati, da se z ureditvijo, kakršna je obravnavana, ohranja diskriminatoren položaj, in sicer različno obravnavanje, ki neposredno temelji na starosti v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78 in ga je Sodišče ugotovilo v sodbi Schmitzer ( 39 ). Primeri diskriminacije, ki so obstajali pred zadevno reformo, naj bi se torej nadaljevali, in to ne samo začasno, ampak trajno oziroma dokončno. ( 40 )

51.

Drugič, glede morebitne utemeljitve različnega obravnavanja, ki se tako nadaljuje, je treba opozoriti, da člen 6 Direktive 2000/78 omogoča zavrnitev označitve za neposredno diskriminacijo v smislu člena 2 in torej prepovedi, ki iz tega izhaja, če je to različno obravnavanje na podlagi starosti „v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemelj[eno] z legitimnim ciljem“, kot so cilji, našteti v tem členu 6 ( 41 ), in če „so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni“.

52.

Čeprav mora v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka predhodnega odločanja na koncu nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev, odločiti, ali in koliko je notranja ureditev, obravnavana v zadevi v glavni stvari, v skladu s temi zahtevami, je Sodišče, ki mora nacionalnemu sodišču dati koristne odgovore, pristojno za dajanje napotkov, na podlagi spisa zadeve v glavni stvari in stališč, ki so mu bila predložena, tako da lahko predložitveno sodišče razsodi v sporu, ki mu je bil predložen. ( 42 )

53.

V zvezi s cilji, ki lahko upravičijo vsebino zadevne ureditve, predložitveno sodišče ( 43 ) in avstrijska vlada navajata, da je bil namen podrobnih prehodnih pravil, ki so se uporabila med reformo iz leta 2015, prvič, preprečiti prevelike težave, ki bi jih povzročila posamična določitev za vsakega od številnih zadevnih uslužbencev, ( 44 ) drugič, ohraniti stroškovno nevtralnost postopka za državo in, nazadnje, preprečiti velika znižanja ravni plač za te uslužbence.

54.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da z razlogi, povezanimi z morebitnimi upravnimi težavami in povečanjem finančnih bremen, načeloma ni mogoče upravičiti neizpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, določene z Direktivo 2000/78. Vendar se je Sodišče strinjalo, da pa ni mogoče zahtevati, da se za posamično določitev prejšnjih obdobij dela posamično preverja vsak posamičen primer, saj mora upravljanje zadevne ureditve ostati ustrezno s tehničnega in ekonomskega vidika. ( 45 )

55.

Poleg tega ni sporno, da izrecno izražena želja avstrijskega zakonodajalca ( 46 ), da določeni kategoriji oseb zagotovi prehod na novi plačni sistem brez finančnih izgub, torej ob spoštovanju pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj teh oseb, pomeni legitimen cilj zaposlovalne politike in politike trga dela ( 47 ), ki lahko v prehodnem obdobju upraviči ohranitev prejšnjih plač in posledično diskriminatornega sistema na podlagi starosti ( 48 ).

56.

Če se z zadevno nacionalno ureditvijo dejansko uresničuje legitimni cilj v smislu člena 6 Direktive 2000/78, je treba nato preučiti, ali so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni za njegovo dosego v skladu s to določbo.

57.

Glede primernosti takih določb podobno kot predložitveno sodišče in Komisija močno dvomim, da se sporni element reforme iz leta 2015, in sicer prerazvrstitev vseh zaposlenih pogodbenih uslužbencev „zgolj na podlagi njihovih dosedanjih plač“ ( 49 ), lahko šteje kot primeren za dosego cilja varstva pridobljenih pravic in legitimnih pričakovanj vseh oseb, ki jih ta mehanizem zadeva.

58.

Iz navedb predložitvenega sodišča namreč izhaja, da je avstrijski zakonodajalec sprejel različne ukrepe, katerih cilj je bil preprečiti, da bi vse te osebe, naj so bile po prejšnjem sistemu v boljšem položaju ali ne, zaradi navedene reforme izgubile velik del plače. ( 50 ) Že na podlagi dejstva, da je bilo treba take prehodne ukrepe sprejeti za dopolnitev zadevnega mehanizma, temelječega na preteklih plačah, je mogoče sklepati, da ta mehanizem kot tak in torej sam po sebi ne more ohraniti pridobljenih pravic in legitimnih pričakovanj zadevnih oseb.

59.

Poleg tega, glede nujnosti določb, kakršne so te v postopku v glavni stvari, menim, da mehanizem, sprejet leta 2015, presega tisto, kar je nujno za dosego zgoraj navedenega cilja. Kot navaja Komisija ( 51 ) in kljub nasprotnemu mnenju avstrijske vlade, bi se lahko izvedle druge vrste ukrepov, manj škodljive za osebe, ki so bile po prejšnjem sistemu v slabšem položaju ( 52 ), da bi ohranili pridobljene pravice in legitimna pričakovanja zadevnih uslužbencev ( 53 ), ne da bi po mojem mnenju upravljanje nove ureditve postalo manj ustrezno s tehničnega in ekonomskega vidika ( 54 ).

60.

Ta navedba je po mojem mnenju potrebna predvsem glede na neomejeno trajanje novega mehanizma, ki ne dovoljuje postopnega zbliževanja med obravnavanjem uslužbencev, ki so bili po prejšnjem sistemu v slabšem položaju, in obravnavanjem uslužbencev v boljšem položaju, tako da so prvi srednje- ali kratkoročno, vsekakor pa za predvidljivo obdobje, upravičeni do razlike v ugodnostih, dodeljenih zadnjim. ( 55 )

61.

V zvezi s tem naj opozorim, da je Sodišče že razsodilo, da zadevni cilj ne upravičuje ukrepa, s katerim se tako kot v obravnavani zadevi dokončno ohranja različno obravnavanje na podlagi starosti, ki naj bi bilo z reformo diskriminatornega sistema odpravljeno. Tak ukrep, čeprav primeren za zagotavljanje varstva pridobljenih pravic in zaupanja v pravo javnih uslužbencev, postavljenih v boljši položaj po prejšnjem sistemu, ni primeren za vzpostavitev nediskriminatornega sistema za javne uslužbence, postavljene v slabši položaj po tem prejšnjem sistemu. ( 56 )

62.

Nazadnje naj pojasnim, da trditev avstrijske vlade, da je Gewerkschaft Öffentlicher Dienst (sindikat javnih uslužbencev, Avstrija) soglašal s podrobnimi pravili zadevne reforme, ne more omajati zgornje analize. Tako kot države članice morajo namreč tudi socialni partnerji delovati ob spoštovanju obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 2000/78, ( 57 ) čeprav imajo lahko zadnji osrednjo vlogo pri pripravi nekaterih predpisov. ( 58 )

63.

Zato menim, da kljub širokemu polju proste presoje, ki ga imajo države članice in socialni partnerji ne le pri odločitvi glede uresničevanja določenega cilja na področju socialne politike in zaposlovanja, temveč tudi pri opredelitvi ukrepov, s katerimi se ta cilj lahko uresniči, ( 59 ) avstrijski zakonodajalec ni mogel razumno šteti, da je sprejetje nacionalnih določb, kot je člen 169c spremenjenega GehG v povezavi s členom 94a spremenjenega VBG, primerno in nujno.

64.

Glede na vse te preudarke menim, da je treba člena 2 in 6 Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujeta podrobnim pravilom za prehod zaposlenih pogodbenih uslužbencev s prejšnjega diskriminatornega plačnega sistema na nov sistem, kakršna so pravila, ki jih določa nacionalna ureditev, obravnavana v postopku v glavni stvari.

65.

Navesti je treba, da predložitveno sodišče postavlja drugi del prvega vprašanja v primeru, da bi Sodišče predhodno odločilo, da se diskriminacija na podlagi starosti nadaljuje tudi z novo nacionalno ureditvijo, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari. Glede na pritrdilni odgovor, ki ga priporočam na prvi del prvega vprašanja, menim, da bo moralo Sodišče odgovoriti na drugi del tega vprašanja.

66.

Predložitveno sodišče z njim v bistvu sprašuje, katere pravne posledice je treba izpeljati iz ugotovitve, da se z mehanizmom, kakršen je obravnavani, ohranja kršitev načela prepovedi diskriminacije, povezana s prehodom pogodbenih uslužbencev na nov sistem plač in napredovanj. Natančneje, sprašuje, ali „pravo Unije, zlasti člen 17 Direktive 2000/78“ nalaga ali ne dodelitev finančnega nadomestila ( 60 ) že zaposlenim uslužbencem, ki so bili po prejšnjem sistemu plač in napredovanj diskriminirani na podlagi starosti, glede na prejšnje sodbe Sodišča. ( 61 )

67.

ÖGB – ne da bi se izrecno skliceval na člen 17 Direktive 2000/78 – trdi, da bi morale osebe, ki so v slabšem položaju, dokler se pravo Unije ne začne izvajati pravilno, uživati enake ugodnosti kot osebe, ki so v boljšem položaju. Avstrijska vlada v zvezi s tem drugim delom prvega vprašanja za predhodno odločanje ni predložila posebnih stališč. ( 62 ) Komisija – potem ko se je v svojih stališčih sklicevala posebej na navedeni člen 17 in menila, da bi bilo v obravnavani zadevi lahko potrebno finančno nadomestilo – nazadnje predlaga, naj se odgovori, da je treba, ker sistem ni v skladu s to direktivo, uslužbencem, postavljenim v slabši položaj po prejšnjem sistemu, priznati enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so lahko bili upravičeni uslužbenci, postavljeni v boljši položaj po tem sistemu, tako glede upoštevanja delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, kot glede napredovanja v plačni lestvici.

68.

Čeprav je moje mnenje v bistvu podobno končnemu predlogu te institucije, pa menim, da člen 17 Direktive 2000/78, ki je omenjen v tem vprašanju za prehodno odločanje, ni ustrezna pravna podlaga za odločitev o tem, ali je nujno ali ne, da se diskriminiranim osebam v takih okoliščinah dodeli finančno nadomestilo. ( 63 )

69.

Navesti moram namreč, da ta člen 17, ki se nanaša na sankcije, ki jih morajo države članice naložiti kršiteljem v primeru kršitve nacionalnih določb, sprejetih za prenos te direktive, ( 64 ) ne zajema obravnavanega primera, v katerem gre za vprašanje, kako mora država članica po potrebi odpraviti ( 65 ) diskriminacijo, ki ni posledica kršitve teh nacionalnih določb, ki bi jo bilo treba primerno sankcionirati, ( 66 ) temveč dejstva, da se s temi nacionalnimi določbami ne upoštevajo zahteve prava Unije.

70.

V tem primeru se mi zdi ustrezneje sklicevati se na določbe člena 16 Direktive 2000/78, ki se nanaša na obveznost držav članic, da spremenijo svoje nacionalne predpise, da jih uskladijo z načelom prepovedi diskriminacije, kot je to večkrat storilo Sodišče, med drugim nedavno v podobnih okoliščinah prenovitve nacionalnih plačnih sistemov zaradi diskriminacije. ( 67 ) Zato predlagam, naj se na to vprašanje odgovori ob upoštevanju določb člena 16 te direktive. ( 68 )

71.

Sodišče je v zvezi s tem že razsodilo, da čeprav navedeni člen 16 državam članicam nalaga, da morajo svoje nacionalne predpise uskladiti s pravom Unije, jim vseeno pušča svobodo, da med različnimi ukrepi, primernimi za odpravo prepovedane diskriminacije, same izberejo ukrep, ki se jim zdi za to najprimernejši. V skladu s to sodno prakso odprava diskriminacije na podlagi starosti, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ne pomeni nujno, da je delavec, ki je bil diskriminiran po prejšnjem pravnem sistemu, samodejno upravičen do retroaktivnega finančnega nadomestila, ki ustreza razliki med plačo, ki bi jo prejel, če ne bi bilo diskriminacije, in plačo, ki jo je dejansko prejel, ali do zvišanja prihodnjih plač. To pa velja le in tako dolgo, dokler nacionalni zakonodajalec ne sprejme ukrepov, s katerimi ponovno vzpostavi enako obravnavanje. V takem primeru je namreč spoštovanje načela enakosti mogoče zagotoviti le tako, da se osebam prikrajšane kategorije zagotovijo enake prednosti, kot so tiste, ki jih imajo osebe privilegirane kategorije, kar je ureditev, ki je edini veljavni referenčni sistem, sicer ni podana pravilna uporaba prava Unije. ( 69 )

72.

Zadevna ureditev po mojem mnenju ustreza zadnjenavedenemu primeru, saj iz razlogov, predstavljenih v okviru točke (a) prvega vprašanja za predhodno odločanje, ( 70 ) menim, da ukrepi, ki jih je avstrijski zakonodajalec sprejel za prehod zaposlenih pogodbenih uslužbencev na novi sistem plač in napredovanj, ne omogočajo ponovne vzpostavitve enakega obravnavanja za uslužbence, ki so bili po prejšnjem sistemu v slabšem položaju ( 71 ). Ker se z novo ureditvijo ohranjajo diskriminatorni učinki prejšnje ureditve, ( 72 ) spoštovanje načela enakega obravnavanja pomeni, da se tem osebam priznajo enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so bili upravičeni pogodbeni uslužbenci, ki so bili po prejšnjem sistemu v boljšem položaju, tako glede upoštevanja delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, kot glede napredovanja po plačni lestvici. ( 73 ) Natančneje, zgoraj navedeno sodno prakso razumem v tem smislu, da lahko ponovna vzpostavitev enakega obravnavanja pomeni tudi, da je treba uslužbencem, ki so bili v slabšem položaju, dodeliti finančno nadomestilo, če ponovno uravnoteženje v njihovo korist ni v najkrajšem možnem času ( 74 ) doseženo na drug način, primeren za zagotovitev skladnosti, zahtevane s pravom Unije.

73.

V tem smislu je treba po mojem mnenju razlagati člen 16 Direktive 2000/78, da se koristno odgovori na drugi del prvega vprašanja za predhodno odločanje.

74.

Najprej naj poudarim, da je točka (c) prvega vprašanja navedena samo za primer, če bi se na točko (a) prvega vprašanja odgovorilo nikalno, tj. če bi Sodišče odločilo, da se z nacionalno ureditvijo, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ne kršijo več določbe prava Unije, ker naj bi bila z njo dejansko odpravljena predhodno ugotovljena diskriminacija na podlagi starosti. Ker, nasprotno, predlagam, naj se na točko (a) prvega vprašanja odgovori pritrdilno, menim, da se Sodišču ne bo treba izreči o tem vprašanju. Zaradi izčrpnosti bom v zvezi s tem vseeno predstavil nekaj stališč.

75.

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) želi s tem vprašanjem ( 75 ) izvedeti, ali je treba pravo Unije, natančneje člen 47 Listine, razlagati tako, da temeljna pravica do učinkovitega sodnega varstva nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se prejšnji sistem plač in napredovanj, ki se šteje za diskriminatoren, ne more več uporabljati v sedanjih in prihodnjih postopkih, ( 76 ) prehod že zaposlenih pogodbenih uslužbencev na novi sistem pa se izvede izključno na podlagi plače, izplačane za mesec, v katerem se zgodi prehod. ( 77 ) To sodišče se nagiba k mnenju, da je taka ureditev združljiva s pravom Unije, ker „člen 47(1) Listine zahteva le sodni postopek, v katerem se lahko sprejmejo ukrepi za ugotovitev in odpravo kršitve prava, ki so v posameznem primeru ustrezni in predpisani“.

76.

Nasprotno pa ÖGB trdi, da se je z retroaktivno odpravo faktorja napredovanja, ki se je uporabljal do sprejetja sporne reforme, ( 78 ) zadevnim osebam odvzela možnost, da pri neodvisnem sodišču preizkusijo zakonitost plače, ki je odslej podlaga za prerazvrstitev, ( 79 ) s čimer jim je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena v členu 47 Listine. ( 80 ) Avstrijska vlada v zvezi s tem vprašanjem ni predložila stališč. ( 81 ) Komisija pa podredno meni, da bi bilo treba navedeni člen 47 po potrebi razlagati tako, da ne nasprotuje takim nacionalnim določbam. Tudi jaz tako mislim, in sicer iz naslednjih razlogov.

77.

Najprej menim, da ni sporno, da se ta zadeva nanaša na položaj, v katerem je država članica izvajala pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, tako da je moral zvezni zakonodajalec upoštevati temeljne pravice, zagotovljene v členu 47 Listine, natančneje pravico posameznikov do učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so jim dodeljene s pravom Unije. ( 82 ) Naj navedem, da je tako varstvo poleg tega izrecno določeno tudi z Direktivo 2000/78 ( 83 ), katere prenos je bil jasno predviden z ureditvijo, obravnavano v tej zadevi ( 84 ).

78.

Poleg tega naj opozorim, da ima vsaka država članica na tem področju določeno avtonomijo, ki ji omogoča, da opredeli postopkovna pravila sodnih postopkov, namenjenih zagotovitvi varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, če ta pravila upoštevajo dve omejitvi, določeni z ustaljeno sodno prakso Sodišča, in sicer načelo enakovrednosti in načelo učinkovitosti. ( 85 ) Kot je bilo že poudarjeno, so zahteve, ki izhajajo iz člena 47 Listine in jih je lahko opredelilo Sodišče, predpisane in odvisne od številnih dejavnikov, zlasti pa se zdi, da pravica do učinkovitega pravnega sredstva ne pomeni, da lahko pristojna nacionalna sodišča nujno v vseh okoliščinah spremenijo izpodbijane odločbe v zvezi z vsemi elementi, na katerih te odločbe temeljijo. ( 86 )

79.

Poleg tega je treba zaradi povezav med členom 47, prvi odstavek, Listine in členom 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 87 ) upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z zadnjenavedeno določbo. ( 88 ) Iz te sodne prakse pa izhaja, da mora pravica do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem posameznikom omogočiti, da se pred njim sklicujejo na pravice in svoboščine, določene z navedeno konvencijo, pri čemer je pojasnjeno, da je s to pravico državam naložena obveznost, katere obseg se spreminja glede na naravo očitka tožeče stranke, in da učinkovitost pravnega sredstva ni odvisna od gotovosti ugodnega izida za zadevno osebo. ( 89 )

80.

V obravnavani zadevi naj navedem, da je v okviru novega avstrijskega sistema plač in napredovanj obseg materialnopravnega nadzora, ki ga lahko pristojna nacionalna sodišča izvajajo v zvezi s „prehodnim zneskom“, od katerega je odvisna prerazvrstitev zadevnih pogodbenih uslužbencev, ( 90 ) zmanjšan ( 91 ). Nadzor se namreč lahko nanaša izključno na nepravilnosti, ki so posledica napak pri vnosu zadevnih podatkov, ( 92 ) in ne na morebitno nepravilnost pri izračunu plače, na kateri temelji navedeni znesek, tj. izračunu po prejšnjem plačnem sistemu.

81.

Kot pa navajata predložitveno sodišče in Komisija, imajo vse osebe, ki jih je prizadela sporna reforma – in sicer že zaposleni pogodbeni uslužbenci, ki so bili po prejšnjem sistemu v boljšem ali slabšem položaju – na voljo pravna sredstva, na podlagi katerih lahko preizkusijo zakonitost sistema, po katerem je bil izveden njihov prehod na novi sistem plač in napredovanj. ( 93 ) Ta sodni nadzor nad veljavnostjo zadevnih predpisov se lahko izvede zlasti z vidika zahtev prava Unije, ( 94 ) tako da bi se lahko razkrila morebitna nezdružljivost reforme s temi zahtevami. Sicer pa obstoj in učinkovitost teh pravnih sredstev razkriva tožba, vložena v postopku v glavni stvari, ( 95 ) ki je privedel do tega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Zadevne osebe imajo torej možnost, da se obrnejo na avstrijska sodišča in pred njimi uveljavljajo pravice, ki jih imajo na podlagi prava Unije, pod pogoji, ki so po mojem mnenju združljivi z zgoraj navedeno vsebino temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 47 Listine in, natančneje, omogočajo upoštevanje obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 2000/78.

82.

Posledično predlagam, če bi se Sodišče izreklo o točki (c) prvega vprašanja, naj se nanjo odgovori, da je treba člen 47 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnim določbam, kakršne so določbe, na katere se nanaša to vprašanje.

83.

Predložitveno sodišče z zadnjim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije – natančneje člen 45 PDEU, člen 7(1) Uredbe št. 492/2011 ter člena 20 in 21 Listine – razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ureditev iz postopka v glavni stvari, ki določa, da se pretekle delovne dobe pogodbenih uslužbencev v javni upravi pri prerazvrstitvi in napredovanju teh pogodbenih uslužbencev upoštevajo različno glede na prejšnjega delodajalca, in sicer v celoti, če so bile te delovne dobe dopolnjene pri lokalni skupnosti države članice EGP ali podobnem subjektu javnega sektorja, v drugih primerih pa samo delno. ( 96 )

84.

ÖGB v zvezi s tem navaja, da je taka ureditev v nasprotju z načelom enakega obravnavanja med domačimi državljani in državljani drugih držav članic, ne da bi opredelil elemente te domnevne diskriminacije, in trdi, da ta diskriminacija ni upravičena z nobenim legitimnim razlogom. Nasprotno pa avstrijska vlada in Komisija trdita, da pravo Unije ne nasprotuje taki ureditvi. Strinjam se s tem zadnjim stališčem, in sicer iz naslednjih razlogov.

85.

Najprej, kar zadeva „člena 20 in 21 Listine“, ki se nanašata na enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije ter za katera se mi zdi, da sta navedena zgolj za dopolnitev drugih določb, navedenih v tem vprašanju za predhodno odločanje, ( 97 ) naj navedem, da člen 52(2) Listine določa, da se pravice, ki so izrecno priznane s to listino in jih urejajo določbe Pogodb ter med katerimi je prosto gibanje delavcev, zagotovljeno s členom 45 PDEU, uresničujejo v skladu s pogoji in v mejah, opredeljenih s tema instrumentoma. To pomeni, da za odgovor na postavljeno vprašanje zadostuje analiza navedenega člena 45. ( 98 )

86.

Dalje, naj spomnim, da člen 45(2) PDEU določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je člen 7(1) Uredbe št. 492/2011 poseben izraz te prepovedi na posebnem področju zaposlitvenih in delovnih pogojev, tako da je treba ti določbi razlagati enako. ( 99 )

87.

Kot opozarjata predložitveno sodišče in Komisija, odstavek 4 navedenega člena 45 določa, da se določbe tega člena ne uporabljajo pri zaposlovanju v državni upravi ( 100 ), vendar menim, da ta izjema v obravnavani zadevi ni upoštevna, ker z zadevno ureditvijo dostop do takih zaposlitev ni omejen samo na avstrijske državljane in ker se mi zdi, da spor o glavni stvari zadeva osebe, ki so že zaposlene v avstrijski javni upravi. ( 101 )

88.

Sodišče je dosledno menilo, da načelo enakega obravnavanja, določeno tako v členu 45 PDEU kot členu 7 Uredbe št. 492/2011, prepoveduje ne le očitno neposredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, temveč tudi vse posredne oblike diskriminacije, ki imajo na podlagi drugih razlikovalnih meril enak rezultat. ( 102 )

89.

V obravnavani zadevi menim, da je mogoče obstoj neposredne diskriminacije zlahka izključiti, saj sporna ureditev ne povzroča različnega obravnavanja na podlagi državljanstva zadevnih pogodbenih uslužbencev. ( 103 ) Upoštevanje preteklih delovnih dob v celoti ali samo delno namreč ni odvisno od tega, ali so zadevne osebe avstrijski državljani ali tuji državljani, ampak od tega, ali so bile te delovne dobe dopolnjene pri enem od subjektov iz javnega sektorja, ki jih je naštel zvezni zakonodajalec, ali pri delodajalcu iz katere koli druge kategorije.

90.

Glede morebitnega obstoja posredne diskriminacije naj opozorim, da je treba ureditev države članice, če ni objektivno upravičena in sorazmerna z zastavljenim ciljem, četudi se uporablja brez razlikovanja na podlagi državljanstva, šteti za posredno diskriminatorno v smislu zgoraj navedenih določb prava Unije, če lahko že sama po sebi bolj prizadene delavce migrante kot domače delavce in če so posledično lahko delavci migranti še posebej oškodovani. ( 104 )

91.

V obravnavani zadevi je mogoče merilo, na katerem temelji sporno različno obravnavanje, prikazati kot to, ali je zadevni uslužbenec pretekle delovne dobe, za katere želi, da se upoštevajo, dopolnil v javni upravi ali v zasebnem sektorju, ne glede na državo članico, v kateri jih je dopolnil. ( 105 ) Menim, da tako razlikovalno merilo, ki temelji na naravi in ne na kraju dopolnitve teh delovnih dob, glede na svojo geografsko nevtralnost ne more delavcev iz drugih držav članic prizadeti bolj kot avstrijske delavce. Torej ne more te prve kategorije oseb postavljati v slabši položaj in s tem povzročiti posredne diskriminacije. Naj dodam, da glede na zgoraj navedeno ni mogoče šteti, da je določba iz postopka v glavni stvari podobna tisti, v zvezi s katero je bila izdana sodba, na katero se ÖGB sklicuje v podporo očitku, ki je predmet tega vprašanja za predhodno odločanje. ( 106 )

92.

Ker poleg tega zadevna ureditev izrecno določa, da se pretekle delovne dobe v javnem sektorju, dopolnjene na ozemlju drugih držav članic EGP, upoštevajo enako, kot če so bile dopolnjene na avstrijskem ozemlju, ( 107 ) menim, da v zvezi s tem ne ovira prostega gibanja delavcev, določenega v členu 45 PDEU. Po eni strani namreč ta ureditev ne ovira zaposlitve delavcev iz drugih držav članic v avstrijski javni upravi, ker se njihova delovna doba upošteva pod enakimi pogoji kot za avstrijske državljane, po drugi strani pa navedena ureditev avstrijskim delavcem ne preprečuje vključitve na trg dela druge države članice oziroma jih od tega ne odvrača. ( 108 )

93.

Podredno, če bi Sodišče kljub temu razsodilo, da nacionalna ureditev, kakršna je ta, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, pomeni posredno diskriminacijo ali oviranje, naj spomnim, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, prvič, neenako obravnavanje, ki posredno temelji na državljanstvu, ni prepovedano, če je objektivno upravičeno in sorazmerno z zastavljenim ciljem, in drugič, da je pod enakimi pogoji tudi oviranje prostega gibanja delavcev lahko razglašeno za združljivo s pravom Unije. ( 109 )

94.

Tako ureditev pa bi bilo po mojem mnenju mogoče ustrezno utemeljiti z uresničevanjem legitimnega cilja. Kot namreč navaja avstrijska vlada, je Sodišče že večkrat dopustilo, da je dejstvo, da se nagradijo izkušnje, pridobljene v zadevnem sektorju, zaradi katerih lahko zaposleni bolje opravlja svoje naloge, legitimni cilj plačne politike, iz česar izhaja, da imajo delodajalci torej načeloma ( 110 ) pravico, da pri določitvi plače upoštevajo le take predhodno dopolnjene delovne dobe. ( 111 ) Zato je po mojem mnenju v skladu s pravom Unije, če se z ureditvijo, obravnavano v tej zadevi, pri določitvi razvrstitve v plačne razrede in posledično plače pogodbenih uslužbencev v javni upravi izrecno daje prednost delovnim izkušnjam, pridobljenim v javnem sektorju, pred izkušnjami, pridobljenimi v zasebnem sektorju.

95.

Glede sorazmernosti ukrepov, ki jih je sprejel avstrijski zakonodajalec, bom navedel samo – prav tako podredno – prvič, da imajo države članice široko polje proste presoje pri opredelitvi ukrepov, s katerimi se lahko izpolni cilj, ki so ga določile na področju socialne politike in zaposlovanja, ( 112 ) in drugič, da se mi ne zdi, da bi bili taki ukrepi neprimerni ali bi presegali to, kar je nujno ( 113 ) za izpolnitev zgoraj navedenega legitimnega cilja. ( 114 )

96.

Zato predlagam, naj se na zadnje vprašanje predložitvenega sodišča odgovori, da je treba člen 45 PDEU in člen 7(1) Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero se pri razvrstitvi in napredovanju pogodbenih uslužbencev v javni upravi v celoti upoštevajo samo delovne dobe, dopolnjene na delovnem mestu pri lokalni skupnosti države članice EGP ali drugih podobnih subjektih javnega sektorja.

97.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori: