EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62017CA0662

Zadeva C-662/17: Sodba Sodišča (sedmi senat) z dne 18. oktobra 2018 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Vrhovno sodišče Republike Slovenije – Slovenija) – E. G./Republika Slovenija (Predhodno odločanje – Skupni evropski azilni sistem – Direktiva 2013/32/EU – Člen 46(2) – Pravno sredstvo zoper odločbo, s katero je bilo zavrnjeno priznanje statusa begunca, vendar je bil priznan status subsidiarne zaščite – Dopustnost – Neobstoj zadostnega interesa, če status subsidiarne zaščite, ki ga prizna država članica, omogoča iste pravice in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu – Upoštevnost individualnega položaja prosilca za preučitev enakosti navedenih pravic in koristi)

UL C 455, 17.12.2018, p. 17–17 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

17.12.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 455/17


Sodba Sodišča (sedmi senat) z dne 18. oktobra 2018 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Vrhovno sodišče Republike Slovenije – Slovenija) – E. G./Republika Slovenija

(Zadeva C-662/17) (1)

((Predhodno odločanje - Skupni evropski azilni sistem - Direktiva 2013/32/EU - Člen 46(2) - Pravno sredstvo zoper odločbo, s katero je bilo zavrnjeno priznanje statusa begunca, vendar je bil priznan status subsidiarne zaščite - Dopustnost - Neobstoj zadostnega interesa, če status subsidiarne zaščite, ki ga prizna država članica, omogoča iste pravice in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu - Upoštevnost individualnega položaja prosilca za preučitev enakosti navedenih pravic in koristi))

(2018/C 455/25)

Jezik postopka: slovenščina

Predložitveno sodišče

Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: E. G.

Tožena stranka: Republika Slovenija

Izrek

Člen 46(2), drugi pododstavek, Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da status subsidiarne zaščite, ki se priznava z zakonodajo države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ne omogoča „istih pravic in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu“ v smislu te določbe, tako da sodišče te države članice pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je ugotovljena neutemeljenost prošnje za priznanje statusa begunca, vendar se z njo prizna status subsidiarne zaščite, ne more zavreči kot nedopustnega zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka, če se izkaže, da te pravice in koristi, ki izhajajo iz teh dveh statusov mednarodne zaščite, na podlagi nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, dejansko niso enake.

Takega pravnega sredstva ni mogoče zavreči kot nedopustnega, tudi če se glede na konkretni položaj prosilca ugotovi, da ta s priznanjem statusa begunca ne bi pridobil več pravic in koristi kot s priznanjem statusa subsidiarne zaščite, ker ne uveljavlja ali še ne uveljavlja pravic, ki se priznavajo na podlagi statusa begunca, ki pa se na podlagi statusa subsidiarne zaščite ne priznavajo oziroma se priznavajo v manjši meri.


(1)  UL C 32, 29.1.2018.


Top