1

Družba Bundesverband Souvenir – Geschenke – Ehrenpreise eV s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 5. julija 2016, Bundesverband Souvenir – Geschenke – Ehrenpreise/EUIPO – Freistaat Bayern (NEUSCHWANSTEIN) (T‑167/15, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:391), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razveljavitev odločbe petega odbora za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 22. januarja 2015 (zadeva R 28/2014‑5) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med pritožnico in družbo Freistaat Bayern (Svobodna dežela Bavarska, Nemčija) (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Člen 7 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki [Evropske unije] (UL 2009, L 78, str. 1), naslovljen „Absolutni razlogi za zavrnitev“, v odstavku 1(b) in (c) določa:

„Kot blagovna znamka se ne registrirajo:

[…]

[…]“

3

Člen 52 te uredbe, naslovljen „Absolutni razlogi za ničnost“, v odstavku 1 določa:

„Blagovna znamka [Evropske unije] se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, ali nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:

4

Svobodna dežela Bavarska je 22. julija 2011 pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe št. 207/2009.

5

Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je besedni znak „NEUSCHWANSTEIN“ (v nadaljevanju: izpodbijana znamka).

6

Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 3, 8, od 14 do 16, 18, 21, 25, 28, 30, od 32 do 36, 38 in 44 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:

7

Zahteva za registracijo izpodbijane znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 166/2011 z dne 2. septembra 2011 in izpodbijana znamka je bila registrirana 12. decembra 2011 pod številko 10144392.

8

Pritožnica je 10. februarja 2012 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti na podlagi člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(b) in (c) te uredbe zoper izpodbijano znamko za vse proizvode in storitve iz točke 6 zgoraj.

9

Oddelek za izbris pri EUIPO je 21. oktobra 2013 to zahtevo za ugotovitev ničnosti zavrnil z ugotovitvijo, da izpodbijana znamka ne vsebuje niti podatkov, ki lahko označujejo geografski izvor, niti drugih lastnosti, ki so značilne za zadevne proizvode in storitve, ter da zato člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 ni bil kršen. Poleg tega je menil, da ima izpodbijana znamka razlikovalni učinek za zadevne proizvode in storitve ter da zato prav tako ni bil kršen člen 7(1)(b) te uredbe. Nazadnje je menil, da pritožnica ni dokazala, da je bila prijava za registracijo izpodbijane znamke vložena v slabi veri, zato ni bil kršen člen 52(1)(b) navedene uredbe.

10

Pritožnica je 20. decembra 2013 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

11

Peti odbor za pritožbe pri EUIPO je s sporno odločbo potrdil odločbo oddelka za izbris in je pritožbo pritožnice zavrnil.

12

Pritožnica je s tožbo, ki jo je 2. aprila 2015 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, zahtevala razveljavitev sporne odločbe.

13

Pritožnica je v utemeljitev te tožbe navedla tri tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, člena 7(1)(c) te uredbe in člena 52(1)(b) navedene uredbe.

14

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo te tri tožbene razloge pritožnice zavrnilo in posledično zavrnilo tožbo v celoti.

15

Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

16

EUIPO in Svobodna dežela Bavarska Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

17

Pritožnica je v utemeljitev pritožbe navedla tri pritožbene razloge, ki so se nanašali na kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, kršitev člena 7(1)(b) te uredbe in kršitev člena 52(1)(b) navedene uredbe.

18

Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da izpodbijana znamka ni opisovala zadevnih proizvodov in storitev, kršilo člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009. Ta pritožbeni razlog je v bistvu razdeljen na dva dela.

19

Pritožnica v prvem delu izpodbija nekatere presoje Splošnega sodišča iz točk 22, 26 in 27 izpodbijane sodbe.

20

Tako naj bi na prvem mestu Splošno sodišče v točki 22 izpodbijane sodbe napačno menilo, da je za nekatere proizvode iz razreda 14 stopnja pozornosti upoštevne javnosti višja. Pritožnica meni, da čeprav ta razred proizvodov deloma vsebuje dražje proizvode, pa ni mogoče na splošno šteti, da bo stopnja pozornosti za te proizvode višja, saj se nakit in ure lahko prodajajo tudi po zelo razumnih cenah.

21

Na drugem mestu, Splošno sodišče naj bi tudi v točki 26 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je ime „Neuschwanstein“, ki dobesedno pomeni „nova labodja skala“, domišljijsko in izvirno ime, ki pa upoštevni javnosti ne omogoča, da ga poveže z zadevnimi kategorijami proizvodov in storitev. Pritožnica meni, da ta ugotovitev zahteva razčlenitev imena „Neuschwanstein“, ki pa je upoštevna javnost ne opravi.

22

Na tretjem mestu, pritožnica trdi, da točka 27 izpodbijane sodbe vsebuje protislovje, ker Splošno sodišče na eni strani priznava, da je grad Neuschwanstein mogoče geografsko umestiti, medtem ko na drugi strani trdi, da ga ni mogoče šteti za zemljepisni kraj.

23

Na četrtem in zadnjem mestu, pritožnica meni, da trditev Splošnega sodišča iz točke 27 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je grad Neuschwanstein predvsem muzejski kraj, ni točna. Najprej, ugotovitev Splošnega sodišča je protislovna, ker je v tej isti točki navedeno, da je ta grad poznan zaradi svoje arhitekturne edinstvenosti, kar pa za muzej ne velja. Dalje, upoštevna javnost ta grad dojema kot zgradbo, ki je posebna tudi zaradi svojega geografskega položaja, in ne zaradi muzeja. Nazadnje, pomembnost muzeja se presoja glede na predmete, ki so v njem razstavljeni. Javnost pa tega gradu ne obiskuje zato, da bi občudovala predmete, ki so v njem razstavljeni, ampak da bi občudovala njegovo edinstveno arhitekturo.

24

Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo splošnega interesa iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 niti sodne prakse iz sodbe z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230), saj je v točki 27 izpodbijane sodbe presodilo, da ker grad Neuschwanstein ni kraj proizvodnje proizvodov ali opravljanja storitev, izpodbijana znamka ne more označevati geografskega izvora proizvodov in storitev, ki jih pokriva.

25

Iz sodbe z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230), namreč izhaja, da glede zemljepisnih imen obstaja splošni interes, da se ohrani njihova razpoložljivost zlasti zaradi njihove sposobnosti vplivanja na želje potrošnikov, na primer tako, da se ti proizvodi povezujejo z določenim krajem, ki lahko zbuja pozitivne občutke. Pritožnica meni, da ti pozitivni občutki lahko vzbudijo spomine na počitnice, tako da upoštevna javnost poveže zadevne proizvode in storitve ter turistični kraj, ki ga predstavlja grad Neuschwanstein, in ne te proizvode in storitve ter določeno podjetje.

26

Sodišče je v točki 37 sodbe z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230), presodilo tudi, da povezava med proizvodom in zemljepisnim krajem ni nujno odvisna od tega, ali je proizvod izdelan v tem kraju. V primeru spominkov je za upoštevno javnost odločilen kraj trženja, saj se ti izdelki tržijo skoraj izključno v neposredni okolici zadevne turistične znamenitosti. Kraj trženja je zato tudi mogoče šteti za označbo geografskega izvora.

27

Dalje, Splošno sodišče s tem, da je svojo odločitev v točki 29 izpodbijane sodbe utemeljilo le s tem, da je sam upravljavec gradu tržil te proizvode in storitve, ni upoštevalo splošnega interesa, ki zagotavlja razpoložljivost imena turistične znamenitosti, ki je svetovno znana po spominkih.

28

EUIPO in Svobodna dežela Bavarska primarno trdita, da je treba prvi pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten. Vsekakor trdita, da je Splošno sodišče pravilno uporabilo upoštevno sodno prakso in člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009.

29

Glede prvega dela prvega pritožbenega razloga je treba spomniti, da je v skladu s členom 256 PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba omejena na pravna vprašanja. Le Splošno sodišče je pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev ter za presojo dokazov. Presoja teh dejstev in dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej med drugim sodbo z dne 2. septembra 2010, Calvin Klein Trademark Trust/UUNT, C‑254/09 P, EU:C:2010:488, točka 49 in navedena sodna praksa).

30

Taka presoja dejstev pa so ugotovitve, ki jih je Splošno sodišče navedlo v točkah 22, 26 in 27 izpodbijane sodbe in v skladu s katerimi upoštevna javnost izraža višjo stopnjo pozornosti za proizvode in storitve iz razredov 14 in 36, da je ime „Neuschwanstein“ domišljijsko in izvirno ime, da gradu s tem imenom ni mogoče šteti za zemljepisni kraj in da je ta grad predvsem muzejski kraj.

31

Treba je ugotoviti, da pritožnica s trditvami, ki jih navaja v prvem delu, le izpodbija te presoje dejstev, ki jih je opravilo Splošno sodišče, in v resnici želi od Sodišča pridobiti novo presojo teh dejstev, ne da bi v zvezi s tem zatrjevala kakršno koli izkrivljanje teh dejstev.

32

Iz tega izhaja, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

33

Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo splošnega interesa iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 in sodbe z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230), saj je v točki 27 izpodbijane sodbe razsodilo, da ker grad Neuschwanstein ni kraj proizvodnje proizvodov in ponudbe storitev, izpodbijana znamka ne more označevati geografskega izvora zadevnih proizvodov in storitev.

34

Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni opredelilo označbe „Neuschwanstein“ kot označbe geografskega izvora proizvodov in storitev, ki jih pokriva izpodbijana znamka, v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, tako da se ta del nanaša na pravno vprašanje, ki je dopustno v okviru pritožbe.

35

Uvodoma, treba je spomniti, da člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 prepoveduje registracijo znamk Evropske unije, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo geografski izvor proizvoda ali storitve, za katera se zahteva registracija.

36

V skladu z ustaljeno sodno prakso ta določba uresničuje cilj splošnega interesa, v skladu s katerim lahko znake ali označbe, s katerimi se opisuje skupina proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija, prosto uporabljajo vsi, tudi kot kolektivne znamke ali kot del sestavljenih ali grafičnih znamk. Ta določba torej preprečuje, da bi bili taki znaki ali označbe zaradi svoje registracije kot posamezna znamka pridržani le enemu podjetju (sodbi z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee, C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230, točka 25, in z dne 10. julija 2014, BSH/UUNT, C‑126/13 P, neobjavljena, EU:C:2014:2065, točka 19 in navedena sodna praksa).

37

Natančneje, za znake ali označbe, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora kategorij proizvodov, za katere se zahteva registracija znamke, predvsem za zemljepisna imena, je Sodišče presodilo, da obstaja splošni interes za ohranitev njihove razpoložljivosti, predvsem zaradi njihove sposobnosti, ne le morebiti poudariti kakovost in druge lastnosti kategorij zadevnih proizvodov, ampak tudi različno vplivati na prioritete potrošnikov, na primer z navezovanjem proizvodov na kraj, ki lahko izzove pozitivne občutke (sodba z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee, C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230, točka 26).

38

Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je znak mogoče registrirati na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 le, če zemljepisno ime, za katero se zahteva registracija kot znamka, določa kraj, ki ga v času prijave zainteresirane osebe povezujejo z zadevno kategorijo proizvodov ali za katerega se razumno pričakuje, da bi se v prihodnosti taka povezava lahko vzpostavila (glej v tem smislu sodbi z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee, C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230, točka 31, in z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland, C‑363/99, EU:C:2004:86, točka 56).

39

Vendar je treba navesti, da člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 načeloma ne nasprotuje registraciji zemljepisnih imen, ki niso znana med zainteresiranimi osebami ali vsaj niso znana kot označba geografskega kraja, ali imen, za katera zaradi značilnosti opisanega kraja ni verjetno, da bi zainteresirane osebe lahko pričakovale, da zadevna kategorija proizvodov ali storitev izvira iz tega kraja (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee, C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230, točka 33).

40

V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v bistvu v točki 27 izpodbijane sodbe presodilo, da je grad Neuschwanstein predvsem muzejski kraj, katerega prvotna funkcija ni proizvodnja ali trženje spominkov ali storitev, ampak ohranjanje kulturne dediščine, in da ta grad ni poznan po spominkih, ki se tam prodajajo, ali po storitvah, ki se tam ponujajo. Splošno sodišče je iz tega sklepalo, da ker ta grad ni bil kraj proizvodnje blaga ali ponudbe storitev, izpodbijana znamka ne more biti označba geografskega izvora proizvodov in storitev, ki jih pokriva. Zato mora Sodišče preveriti, ali – kot trdi pritožnica – ta presoja izhaja iz nepoznavanja splošnega interesa iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009.

41

Na prvem mestu, preučiti je treba trditev pritožnice, da je ime „Neuschwanstein“ opisno v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ker to ime spomni na kakovost ali bistveno lastnost proizvodov in storitev, ki ji izpodbijana znamka pokriva, tako da se upoštevni javnosti omogoči, da te proizvode in storitve poveže z gradom Neuschwanstein.

42

V zvezi s tem je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 39 sklepnih predlogov, da se noben razred v smislu Nicejskega aranžmaja ne nanaša na „spominke“. Zato je Splošno sodišče pravilno odločilo, kot izhaja iz točk 22 in 27 izpodbijane sodbe, da so proizvodi, ki jih pokriva izpodbijana znamka, proizvodi običajne potrošnje in da so zadevne storitve vsakdanje storitve, ki omogočajo delovanje in upravljanje gradu.

43

Poleg tega iz spisa ne izhaja, da imajo ti proizvodi in storitve, ki so namenjeni vsakdanji uporabi, posebne značilnosti, po katerih naj bi bil grad Neuschwanstein tradicionalno poznan in zaradi katerih je verjetno, da lahko upoštevna javnost predvidi, da ti proizvodi in storitve izvirajo iz tega kraja oziroma so tam proizvedeni ali se tam ponujajo.

44

Zlasti je treba glede proizvodov, ki jih pokriva izpodbijana znamka, poudariti, da okoliščina, da se ti prodajajo kot spominki, ni upoštevna pri presoji opisnosti imena „Neuschwanstein“. Funkcija spominjanja, ki jo ima proizvod, ni objektivna lastnost in ni bistvo narave tega proizvoda, saj ta funkcija izhaja iz svobodne presoje kupca in je usmerjena le glede na njegove namene.

45

Ker ime „Neuschwanstein“ opisuje grad s tem imenom, je treba šteti, da le uporaba tega imena, zlasti na zadevnih proizvodih, upoštevni javnosti dopušča, da te proizvode običajne uporabe obravnava tudi kot spominke. Dejstvo, da gre za spominke le zaradi uporabe tega imena, samo po sebi ni bistvena lastnost teh proizvodov.

46

Zato ni razumno predvideti, da je v očeh upoštevne javnosti spomin, ki ga izzove ime „Neuschwanstein“, lastnost ali bistvena značilnost proizvodov in storitev, ki jih izpodbijana znamka pokriva.

47

Na drugem mestu, treba je preučiti trditev tožeče stranke, da ime „Neuschwanstein“ opisuje geografski izvor proizvodov in storitev, na katere se izpodbijana znamka nanaša, ker je treba kraj trženja teh proizvodov in storitev šteti za navezno okoliščino teh proizvodov in storitev z gradom Neuschwanstein.

48

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230, točka 36), presodilo, da če je označba geografskega izvora v običajnih primerih gotovo označba kraja, kjer je bil ta proizvod izdelan oziroma bi lahko bil, ni mogoče izključiti, da je povezava proizvodov in zemljepisnega kraja odvisna od drugih naveznih okoliščin, na primer od dejstva, da je bil proizvod v zadevnem zemljepisnem kraju zasnovan in oblikovan.

49

Iz tega izhaja, da Sodišče naveznih okoliščin ni omejilo na kraj proizvodnje zadevnih proizvodov. Vendar kot je generalni pravobranilec navedel v točki 41 sklepnih predlogov, to ne pomeni nujno, da se kraj trženja lahko uporablja kot navezna okoliščina med proizvodi ali storitvami, na katere se nanaša izpodbijana znamka, in zadevnim krajem, in to tudi pri artiklih, ki se prodajajo kot spominki.

50

Le okoliščina, da so ti proizvodi in storitve ponujeni na določenem kraju, ne more biti označba njihovega geografskega izvora, ker kraj prodaje teh proizvodov in storitev kot tak ne more določati značilnosti, kakovosti in drugih lastnosti, ki so povezane z njihovim geografskim izvorom, kot je tehnika, tradicija ali podnebje, ki opredeljujejo določen kraj, kot to v bistvu navaja generalni pravobranilec v točki 42 sklepnih predlogov.

51

V obravnavanem primeru, kot je Splošno sodišče menilo v točkah 27 in 29 izpodbijane sodbe, grad Neuschwanstein ni znan po spominkih, ki se tam prodajajo, ali po storitvah, ki se tam ponujajo, ampak po svoji arhitekturni edinstvenosti. Iz spisa prav tako ne izhaja, da se izpodbijana znamka uporablja za trženje posebnih spominkov in ponujanje posebnih storitev, po katerih naj bi bila tradicionalno znana.

52

Poleg tega, kot izhaja iz točke 41 izpodbijane sodbe, se vse storitve, ki jih izpodbijana znamka pokriva, ne ponujajo neposredno na ozemlju grada Neuschwanstein. Glede zadevnih proizvodov, kot pritožnica sama trdi v pritožbi, ni izključeno, da se prodajajo zunaj okolice tega gradu.

53

V teh okoliščinah ni razumno predvideti, da v očeh upoštevne javnosti kraj trženja kot tak, na katerega napotuje ime „Neuschwanstein“, pomeni opis lastnosti ali bistvene značilnosti proizvodov in storitev, ki jih izpodbijana znamka pokriva.

54

Zato Splošno sodišče s tem, da je v točki 27 izpodbijane sodbe presodilo, da ker grad Neuschwanstein ni bil kraj proizvodnje blaga ali storitev, izpodbijana znamka ni mogla označevati geografskega izvora proizvodov in storitev, ki jih pokriva, ni napačno uporabilo prava.

55

Iz teh razlogov je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen, zaradi česar se prvi pritožbeni razlog zavrne v celoti.

56

Drugi pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Pritožnica s prvim delom najprej v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da se je pri presoji razlikovalnega učinka izpodbijane znamke omejilo na to, da je v točkah 41 in 42 izpodbijane sodbe trdilo, da že sama uporaba označbe „Neuschwanstein“ na zadevnih proizvodih in storitvah omogoča razlikovanje med njimi in tistimi, ki se prodajajo ali dobavljajo v drugih prodajnih ali turističnih prostorih, kršilo člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Pritožnica meni, da na podlagi te ugotovitve ni mogoče ugotoviti razlikovalnega učinka izpodbijane znamke. Izdelek z napisom „München“ se nujno razlikuje od izdelka z označbo „Hamburg“, saj bi lahko potrošniki menili, da je bil prvi izdelek izdelan v Münchnu in drugi v Hamburgu.

57

Dalje, v točki 41 izpodbijane sodbe naj bi Splošno sodišče uporabilo krožno razlogovanje, ko je navedlo, da znak „NEUSCHWANSTEIN“ ne označuje le gradu kot muzejskega kraja, temveč tudi samo izpodbijano znamko. Tako naj bi Splošno sodišče prehitro odločilo o vprašanju, ali je navedeni znak lahko znamka Evropske unije ali ne.

58

Dalje, pritožnica trdi, da trditev Splošnega sodišča iz točke 42 izpodbijane sodbe, v skladu s katero izpodbijana znamka omogoča, da se pod to znamko tržijo proizvodi in opravljajo storitve, katerih kakovost lahko nadzira Svobodna dežela Bavarska, ni indic razlikovalnega učinka znaka „NEUSCHWANSTEIN“, temveč posledica registracije tega znaka kot znamke.

59

Pritožnica z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da bi moralo Splošno sodišče upoštevati, vsaj informativno, sklep Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) z dne 8. marca 2012, s katerim je bila registracija znaka „NEUSCHWANSTEIN“ kot nacionalne znamke razglašena za nično.

60

EUIPO in Svobodna dežela Bavarska menita, da je prvi del drugega pritožbenega razloga nedopusten in da je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

61

Glede prvega dela drugega pritožbenega razloga je treba navesti, da čeprav pritožba v zvezi s tem ni preveč jasna, je mogoče iz trditev pritožnice sklepati, da ta v bistvu trdi, da Splošno sodišče ni dovolj obrazložilo presoje razlikovalnega učinka izpodbijane znamke.

62

Pritožnica s tem, da Splošnemu sodišču očita, da ni dovolj obrazložilo ugotovitve, da ima izpodbijana znamka razlikovalni učinek, postavlja pravno vprašanje, ki se v okviru pritožbe sme uveljavljati (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 63 in navedena sodna praksa).

63

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obveznost obrazložitve, ki se zahteva od Splošnega sodišča, določa, da se jasno in nedvoumno izrazi sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče opravi sodni nadzor (sodba z dne 24. januarja 2013, 3F/Komisija, C‑646/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:36, točka 63 in navedena sodna praksa).

64

V zvezi s tem je treba navesti, da je Splošno sodišče po tem, ko je pri presoji razlikovalnega učinka izpodbijane znamke v točkah od 36 do 39 izpodbijane sodbe spomnilo na upoštevno sodno prakso, v točki 41 te sodbe menilo, da so zadevni proizvodi in storitve proizvodi, ki so namenjeni običajni uporabi, in pri tem ni treba razlikovati proizvodov, ki bi lahko izhajali iz kategorije tipičnih spominkov, in storitev iz vsakdanjega življenja, ki se razlikujejo od spominkov in drugih storitev v zvezi z turistično dejavnostjo le po svojem imenu, če to ime ne opredeljuje le gradu kot muzejskega kraja, ampak tudi samo izpodbijano znamko. Splošno sodišče je dodalo, da zadevni proizvodi niso izdelani na samem območju gradu, ampak so tam le naprodaj, in da čeprav so nekatere storitve namenjene upravljanju gradu, vse niso ponujene in situ.

65

Splošno sodišče je v točki 42 izpodbijane sodbe presodilo, da je besedni element, ki pomeni izpodbijano znamko, ki je enaka kot ime gradu, domišljijsko ime brez opisne povezave s proizvodi in storitvami, ki se tržijo ali ponujajo. Splošno sodišče namreč meni, da ker ime „Neuschwanstein“ pomeni „nova labodja skala“, že sama uporaba izpodbijane znamke na prodajanih proizvodih ali ponujenih storitvah omogoča razlikovanje teh proizvodov in storitev od tistih, ki so prav tako proizvodi običajne uporabe, ki se prodajajo ali ponujajo na drugih prodajnih in turističnih mestih. Splošno sodišče je dodalo, da izpodbijana znamka omogoča, da se pod to znamko tržijo proizvodi in ponujajo storitve, katerih kakovost lahko nadzoruje Svobodna dežela Bavarska, neposredno ali posredno v okviru licenčnih pogodb.

66

Splošno sodišče je v točki 43 izpodbijane sodbe poleg tega med drugim menilo, da izpodbijana znamka upoštevni javnosti omogoča, da se z imenom lahko poleg povezovanja z obiskom gradu tudi razlikuje tržni izvor zadevnih proizvodov in storitev, tako da bo ta javnost sklepala, da so bili vsi proizvodi in storitve, ki jih izpodbijana znamka označuje, proizvedeni, trženi ali dobavljeni pod nadzorom Svobodne dežele Bavarske, ki je odgovorna za njihovo kakovost.

67

Iz točk od 41 do 43 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče pri presoji razlikovalnega učinka izpodbijane znamke preučilo proizvode in storitve, ki jih izpodbijana znamka pokriva, in izvedlo presojo besednega elementa, ki sestavlja to znamko ter ki je po njegovem mnenju domišljijsko ime brez opisne povezave z zadevnimi proizvodi in storitvami.

68

V zvezi s tem je treba navesti, da ugotovitev Splošnega sodišča, da izpodbijana znamka ne opisuje geografskega izvora teh proizvodov in storitev, ne opredeljuje njenega razlikovalnega učinka, ampak je nujni pogoj za možnost registracije znamke, ki ni brez razlikovalnega učinka. Prav zaradi neobstoja opisnosti izpodbijane znamke lahko subjekt, kot je Svobodna dežela Bavarska, zahteva registracijo kot znamko Unije za ime muzejskega kraja, katerega lastnik je, saj temu Uredba št. 207/2009 načeloma ne nasprotuje. Glede tega razlogovanja Splošnega sodišča ni mogoče šteti za krožnega, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 55 in 56 sklepnih predlogov.

69

V teh okoliščinah je treba sklepati, da je Splošno sodišče po presoji razlikovalnega učinka izpodbijane znamke glede na sodno prakso iz točke 36 izpodbijane sodbe, v skladu s katero razlikovalni učinek znamke pomeni, da lahko ta znamka opredeli proizvode in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, kot da izvirajo iz določenega podjetja, dovolj pravno obrazložilo obstoj tega razlikovalnega učinka tako, da je potrdilo, da že sama uporaba te znamke za zadevne proizvode in storitve upoštevni javnosti omogoča, da jih razlikuje od tistih, ki se prodajajo ali ponujajo na drugih prodajnih ali turističnih mestih.

70

Nasprotno pa je, ker je trditev Splošnega sodišča iz točke 42 izpodbijane sodbe, v skladu s katero izpodbijana znamka omogoča, da se pod njo tržijo proizvodi in ponujajo storitve, katerih kakovost lahko nadzoruje Svobodna dežela Bavarska, dodatni razlog, treba šteti, da so trditve pritožnice, ki so usmerjene zoper ta razlog, brezpredmetne (sodba z dne 1. februarja 2018, Kühne + Nagel International in drugi/Komisija, C‑261/16 P, neobjavljena, EU:C:2018:56, točka 69, in sklep z dne 14. januarja 2016, Royal County of Berkshire Polo Club/UUNT, C‑278/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:20, točka 43 in navedena sodna praksa).

71

Iz tega izhaja, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga delno zavrniti kot neutemeljen in delno zavreči kot nedopusten.

72

Glede drugega dela drugega pritožbenega razloga je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se odločbe, ki jih sprejmejo odbori za pritožbe na podlagi Uredbe št. 207/2009 v zvezi z registracijo znaka kot znamke Unije, sprejemajo na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti, in ne na podlagi pravice do prostega preudarka, tako da se mora zakonitost odločb teh istih odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije (sodba z dne 19. januarja 2012, UUNT/Nike International, C‑53/11 P, EU:C:2012:27, točka 57 in navedena sodna praksa). Poleg tega je, kot izhaja iz točke 44 izpodbijane sodbe, sistem znamk Evropske unije avtonomen sistem, sestavljen iz celote pravil, in sledi ciljem, ki so zanj značilni, pri čemer njegova uporaba ni odvisna od nobenega nacionalnega sistema (sodba z dne 12. decembra 2013, Rivella International/UUNT, C‑445/12 P, EU:C:2013:826, točka 48 in navedena sodna praksa).

73

Iz tega izhaja, da Splošnemu sodišču ni bilo treba upoštevati sklepa Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) z dne 8. marca 2012. Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

74

Drugi pritožbeni razlog je zato treba v celoti zavrniti.

75

Tretji pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in se deli na dva dela. Pritožnica s prvim delom trdi, prvič, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 55 izpodbijane sodbe presodilo, da iz dokumentov iz spisa ne izhaja, da se je izpodbijana znamka uporabila pred datumom njene registracije za trženje posebnih spominkov in ponujanje posebnih storitev, napačno uporabilo pravo. Namreč, na eni strani, pritožnica je v prilogi k tožbi na prvi stopnji predložila več spominkov z napisom „Neuschwanstein“. Na drugi strani je Svobodna dežela Bavarska kot lastnik gradu prisotna na kraju in bi morala vedeti za trženje spominkov s to oznako.

76

Drugič, Splošno sodišče je s tem, da je v točki 57 izpodbijane sodbe menilo, da pisni opomin, ki ga je Svobodna dežela Bavarska 12. junija 2008 poslala družbi N., ni izražal zlonamernosti te države, da registrira izpodbijano znamko, da bi tretjim osebam preprečila uporabo znaka „NEUSCHWANSTEIN“, napačno uporabilo pravo. Pritožnica v zvezi s tem navaja izjavo predstavnika za javnost Svobodne dežele Bavarske, ki naj bi ta namen potrdil.

77

Pritožnica z drugim delom tretjega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točki 58 izpodbijane sodbe nepravilno izključilo slabo vero Svobodne dežele Bavarske z obrazložitvijo, da je imela legitimen cilj ohranjanja in zavarovanja muzejskega kraja. Meni, da na podlagi sodbe z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361), na katero se Splošno sodišče sklicuje, ni mogoče sklepati, da legitimni cilj izključuje slabo vero. Za presojo slabe vere je treba odločitev utemeljiti z ukrepi, ki se izvajajo v ta namen.

78

EUIPO in Svobodna dežela Bavarska trdita, da je tretji pritožbeni razlog nedopusten in vsekakor neutemeljen.

79

Glede prvega dela tretjega pritožbenega razloga je treba navesti, da je Splošno sodišče v točki 55 izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da pritožnica ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče upravičiti objektivne okoliščine, da je Svobodna dežela Bavarska vedela, da pritožnica ali tretje osebe tržijo nekatere zadevne proizvode in storitve. Splošno sodišče je v točki 57 te sodbe preučilo pisni opomin, ki ga je Svobodna dežela Bavarska 12. junija 2008 poslala družbi N., in je v zvezi s tem navedlo, da je bil na zahtevi za registracijo besedne nacionalne znamke NEUSCHWANSTEIN, ki jo je predložila ta družba, naveden datum 15. januar 2008. Splošno sodišče pa je navedlo, da je Svobodna dežela Bavarska na eni strani predložila zahtevo za registracijo besedne nacionalne znamke NEUSCHWANSTEIN 28. januarja 2005 pri Deutsches Patent- und Markenamt (nemški urad za patente in znamke) in jo je ta registriral 4. oktobra 2005, na drugi strani pa je zahtevo za registracijo figurativne znamke Evropske unije 11. julija 2003 predložila pri EUIPO in jo je ta registriral 14. septembra 2006. Splošno sodišče je torej ugotovilo, da je družba N. prej vedela za znamko Svobodne dežele Bavarske, in ne obratno, in da zato ta dežela ni bila v slabi veri.

80

Treba pa je ugotoviti, da pritožnica s trditvami, ki jih navaja v utemeljitev prvega dela tretjega pritožbenega razloga, v resnici želi izpodbijati presoje dokazov, ki jih je Splošno sodišče opravilo v točkah 55 in 57 izpodbijane sodbe, pri tem pa ne navaja izkrivljanja teh dokazov.

81

V teh okoliščinah je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 29 te sodbe, prvi del tretjega pritožbenega razloga treba zavreči kot nedopusten.

82

Glede drugega dela tretjega pritožbenega razloga je treba ugotoviti, da trditve pritožnice temeljijo na napačnem razumevanju sodbe z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361).

83

V tej sodbi, na katero se Splošno sodišče sklicuje v točki 58 izpodbijane sodbe, je namreč Sodišče v bistvu glede namena prijavitelja ob vložitvi zahteve za registracijo znamke Evropske unije presodilo, da čeprav prijavitelj zahtevo za registracijo znaka vloži le zato, da bi izvajal nelojalno konkurenco proti konkurentu, ki uporablja podoben znak, ni mogoče izključiti, da ima ta prijavitelj ob registraciji tega znaka legitimen cilj. Sodišče je pojasnilo, da bi bilo lahko tako zlasti, če prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo ve, da želi imeti tretja oseba, ki je nedavno vstopila na trg, od navedenega znaka korist s tem, da kopira njegovo podobo, zaradi česar ga prijavitelj registrira, da bi se uporaba te podobe preprečila (sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točke od 47 do 49). Zato iz te sodbe ne izhaja, da mora presoja slabe vere nujno temeljiti na ukrepih, ki se izvajajo za dosego tega cilja.

84

Iz tega izhaja, da je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in je posledično treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

85

Glede na vse navedeno je treba pritožbo v celoti zavrniti.

86

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker sta EUIPO in Svobodna dežela Bavarska predlagala, naj se plačilo stroškov naloži družbi Bundesverband Souvenir – Geschenke – Ehrenpreise, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: