—

za The Shirtmakers BV B. J. B. Boersma, adviseur,

—

za nizozemsko vlado C. S. Schillemans in M. K. Bulterman, agentki,

—

za Evropsko komisijo L. Grønfeldt in F. Wilman, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 32(1)(e)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307, v nadaljevanju: Carinski zakonik).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo The Shirtmakers BV in staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance, Nizozemska) v zvezi z odločbo o odmeri dodatne carine, ki jo je slednji naslovil na družbo The Shirtmakers na podlagi člena 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika, ker naj bi bilo treba dodatni znesek, ki ga je zaračunal špediter, vključiti v stroške prevoza.

3

Člen 29(1) Carinskega zakonika določa:

„Carinska vrednost uvoženega blaga je njegova transakcijska vrednost, to pomeni cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, po potrebi po uskladitvi, opravljeni v skladu s členoma 32 in 33 […]“

4

Člen 32(1) tega zakonika določa:

„Pri določanju carinske vrednosti z uporabo člena 29 je treba dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago prišteti:

[…]

5

Člen 8:20 Burgerlijk Wetboek (civilni zakonik) določa, da je pogodba o prevozu stvari pogodba, s katero se ena stranka (prevoznik) drugi stranki (pošiljatelju) zavezuje, da bo prepeljala stvari.

6

V skladu s členom 8:60 navedenega civilnega zakonika je špedicijska pogodba pogodba, s katero se ena stranka (špediter) drugi stranki (naročitelju) zavezuje, da bo za njen račun s prevoznikom sklenila eno ali več pogodb o prevozu stvari, ki jih mora dati na razpolago ta druga stranka, ali da bo za njen račun vključila določbo v eno ali več takih pogodb o prevozu.

7

Družba The Shirtmakers uvaža tekstilne izdelke iz Azije. V obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2009 so bili v njenem imenu in za njen račun večkrat prijavljeni tekstilni izdelki za sprostitev v prosti promet.

8

Družba The Shirtmakers je za prevoz tekstilnih izdelkov v Evropsko unijo, njihovo skladiščenje na Nizozemskem in izpolnitev uvoznih formalnosti najela družbo Fracht FWO BV (v nadaljevanju: Fracht). Za prevoz navedenih izdelkov na carinsko območje Unije je družba Fracht v svojem imenu sklenila pogodbe s prevoznimi podjetji. Družba Fracht je družbi The Shirtmakers izstavila račune z zneski, ki so ji bili zaračunani za dejanski prevoz, zvišanimi za njene stroške in njen dobiček, ne da bi prikazala, na kaj se ti različni zneski nanašajo.

9

Carinski posredniki, ki so vložili carinske deklaracije za račun družbe The Shirtmakers, so za določitev carinske vrednosti upoštevali ceno tekstilnih izdelkov, ki je bila dejansko plačana ali ki bi morala biti plačana, zvišano za stroške, ki so jih prevozna podjetja zaračunala za dejanski prevoz teh izdelkov.

10

Na podlagi računovodskega nadzora družbe The Shirtmakers, opravljenega po uvozu tekstilnih izdelkov, je inšpektor nizozemske carinske uprave zavzel stališče, da je bila carinska vrednost tekstilnih izdelkov določena prenizko. Menil je, da bi bilo treba nakupni ceni v skladu s členom 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika prišteti zneske, ki jih je družba Fracht zaračunala družbi The Shirtmakers. Zato je od slednje zahteval, naj plača carino, ki je bila po njegovem mnenju še dolgovana.

11

Družba The Shirtmakers je pri Rechtbank te Haarlem (okrožno sodišče v Harlemu, Nizozemska) vložila tožbo v zvezi z odločbami o odmeri carine, ki so ji bile izstavljene. Ker je bila njena tožba zavrnjena, je vložila pritožbo pri Gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska).

12

Gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) se je sklicevalo na točko 30 sodbe z dne 6. junija 1990, Unifert (C‑11/89, ECLI:EU:C:1990:237), in štelo, da „stroški prevoza“ iz člena 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika obsegajo vse glavne in stranske stroške, ki so povezani s prevozom blaga, ter zato zavrnilo trditev družbe The Shirtmakers, da zneski za posredovanje družbe Fracht, ki so vsebovani v zneskih, zaračunanih družbi The Shirtmakers, niso prevozni stroški v smislu navedene določbe.

13

Ob obravnavanju pritožbe zoper odločbo Gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) predložitveno sodišče opozarja, da člen 32(1)(e) Carinskega zakonika temelji na členu 8 sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini iz leta 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 205). Navaja, da so dejanski prevozniki prepeljali tekstilne izdelke po zraku ali po morju na carinsko območje Unije v zameno za nakazilo zneskov s strani družbe Fracht, ki je nato te zneske zaračunala družbi The Shirtmakers in jim dodala plačilo za svoje posredovanje, ne da bi izrecno razlikovala med stroški, ki so ji jih zaračunali dejanski prevozniki, in plačilom za njeno posredovanje.

14

Zato se sprašuje, ali so z izrazom „stroški prevoza“ iz člena 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika zajeti zgolj zneski, zaračunani za dejanski prevoz blaga, ali pa so s tem pojmom zajeti tudi zneski, ki so jih zaračunali posredniki kot plačilo za svoje posredovanje pri organizaciji dejanskega prevoza.

15

Predložitveno sodišče meni, da stroški uvoženega blaga za prevoz po morju, kopnem ali zraku pomenijo stroške, ki so nujno povezani z dejanskim prevozom tega blaga, torej stroške, ki so nujno nastali pri tem prevozu. Te stroške je treba razlikovati od stroškov, povezanih z opravili, ki – čeprav so povezana z dejanskim opravljanjem prevoza – niso nujna. Ta ideja je podprta z zbirko besedil o carinski vrednosti, ki jo je sestavil odbor za Carinski zakonik (TAXUD/800/2002‑FR), v skladu s katerim plačilo 5 % prevoznih stroškov, ki jih prejme letalska družba, ki je opravila prevoz, za opravljene storitve, povezane z izterjavo stroškov od prejemnika, ni zajeto s členom 32(1)(e) Carinskega zakonika.

16

Vendar če uvoznik za opravo dejanskega prevoza najame posrednika, ta pa zato zaračuna plačilo, bi bilo mogoče po mnenju predložitvenega sodišča trditi, da se z očitno povezavo z dejanskim prevozom zahteva, da se celota teh zaračunanih zneskov opredeli kot prevozni stroški, tako da bi bilo treba navedene zneske prišteti k nakupni ceni uvoženih izdelkov.

17

Predložitveno sodišče poleg tega ocenjuje, da bi bilo treba za ugotovitev, ali je treba znesek, ki ga je zaračunal izvajalec prevoznih storitev, upoštevati za določitev carinske vrednosti, razlikovati glede na pogodbo, ki jo je sklenil uvoznik. Tako se lahko tak izvajalec storitev v pogodbi o prevozu v smislu člena 8:20 civilnega zakonika kupcu zaveže, da bo opravil prevoz blaga na carinsko območje Unije, ne da bi kupec vedel, ali bo ta prevoz opravil ta izvajalec ali drug gospodarski subjekt. V tem primeru bi morali biti po mnenju predložitvenega sodišča vsi zneski, ki jih izvajalec storitev zaračuna kupcu, opredeljeni kot prevozni stroški, in bi morali biti prišteti k nakupni ceni uvoženega blaga. Če pa gre za špedicijsko pogodbo v smislu člena 8:60 civilnega zakonika, na podlagi katere se izvajalec storitev zaveže, da bo posrednik ali da bo organiziral prevoz, plačilo, zaračunano za njegovo dejavnost, morda ne pomeni „stroškov prevoza“ v smislu člena 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika.

18

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika razlagati tako, da je treba s ‚stroški prevoza‘ razumeti stroške, ki so jih zaračunali dejanski prevozniki uvoženega blaga, tudi če ti prevozniki teh zneskov niso zaračunali neposredno kupcu uvoženega blaga, ampak drugemu gospodarskemu subjektu, ki je za kupca uvoženega blaga sklenil pogodbe o prevozu z dejanskimi prevozniki in je kupcu zaračunal višje zneske zaradi svojega posredovanja v zvezi z izvedbo prevoza?“

19

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika razlagati tako, da pojem „stroški prevoza“ v smislu te določbe zajema dodatek, ki ga špediter zaračuna uvozniku ter ki ustreza dobičku in stroškom tega špediterja, ker je organiziral prevoz uvoženega blaga na carinsko območje Unije.

20

Najprej je treba navesti, da Carinski zakonik ne opredeljuje pojma „stroški prevoza“ in ne vsebuje nobenega napotila na pravo držav članic za določitev pomena in obsega tega pojma.

21

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz zahtev za enotno uporabo prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Unije, ki se pri opredelitvi svojega pomena in obsega ne sklicuje izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji, pri čemer je treba upoštevati okvir določbe in cilj, ki mu sledi zadevna ureditev (sodbi z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 14, in z dne 12. decembra 2013, Christodoulou in drugi, C‑116/12, EU:C:2013:825, točka 34 in navedena sodna praksa).

22

Zato je treba pojem „stroški prevoza“ iz člena 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika po eni strani šteti za samostojen pojem prava Unije in ga po drugi strani razlagati ob upoštevanju cilja, ki mu zadevna ureditev sledi, in okvira, v katerega je vključen ta člen.

23

Dalje, navesti je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 6. junija 1990, Unifert (C‑11/89, EU:C:1990:237), razlagalo ta izraz iz člena 8(1)(e)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 1224/80 z dne 28. maja 1980 o carinski vrednosti blaga (UL 1980, L 134, str. 1), ki je bil prevzet v člen 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika.

24

V točki 30 te sodbe je Sodišče menilo, da „je treba za izraz ‚stroški prevoza‘ šteti, da zajema vse glavne in stranske stroške, povezane s prevozom blaga na carinsko območje [Unije]“. Prav tako je razsodilo, da „je treba šteti, da stroški ležarine, ki so v pogodbi o pomorskem prevozu določeni kot nadomestila ladjarju zaradi izravnave zamud pri natovarjanju ladje, spadajo v pojem ‚stroški prevoza‘“.

25

Kot trdita nizozemska vlada in Evropska komisija, je po eni strani iz točke 30 sodbe z dne 6. junija 1990, Unifert (C‑11/89, EU:C:1990:237), in zlasti iz tega, kako Sodišče uporablja izraza „vse“ in „glavni in stranski“, razvidno, da je treba pojem „stroški prevoza“ razlagati široko. Po drugi strani je odločilno merilo za to, da je mogoče stroške šteti za „stroške prevoza“ v smislu člena 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika, to, da so povezani s prevozom blaga na carinsko ozemlje Unije, ne glede na to, ali so nujno povezani z dejanskim prevozom tega blaga ali zanj potrebni.

26

Zato „stroški prevoza“ v smislu te določbe niso nujno omejeni na zneske, ki jih zaračunajo prevozniki, ki sami opravijo prevoz uvoženega blaga. Taki stroški so lahko zneski, ki jih dejansko zaračunajo izvajalci storitev, kot je špediter, če so povezani s prevozom blaga na carinsko območje Unije.

27

Če v postopku v glavni stvari dodatek, ki ga je špediter zaračunal družbi The Shirtmakers, ustreza stroškom, ki so mu nastali z organizacijo prevoza blaga na carinsko območje Unije, in njegovemu dobičku, je treba šteti, da je ta dodatek povezan s prevozom tega blaga na carinsko območje Unije. Zato so ti stroški stroški prevoza v smislu člena 32(1)(e)(i) carinskega zakonika.

28

Nazadnje, taka razlaga je v skladu s cilji, ki jim sledi ureditev Unije o carinskem vrednotenju. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je namreč cilj te ureditve vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Tako mora carinska vrednost odražati resnično ekonomsko vrednost uvoženega blaga in upoštevati vse njegove dele, ki pomenijo ekonomsko vrednost (sodba z dne 19. marca 2009, Mitsui & Co. Deutschland, C‑256/07, EU:C:2009:167, točka 20 in navedena sodna praksa).

29

Poleg tega v nasprotju s tem, kar očitno predlaga predložitveno sodišče, pojem „stroški prevoza“ v smislu člena 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika – če je ta pojem avtonomni pojem prava Unije – ne more biti odvisen od tipa pogodbe, opredeljene na podlagi nacionalnega prava, torej kategorije, v katero spada zadevna pogodba, sklenjena med uvoznikom in špediterjem.

30

Poleg tega ugotovitev št. 8 iz zbirke besedil o carinski vrednosti (TAXUD/800/2002‑FR), na katero se sklicuje predložitveno sodišče, ne more omajati sklepa iz točke 24 te sodbe. Položaj, na katerega se nanaša ta ugotovitev, namreč zadeva posebno obliko storitve, in sicer povračilo stroškov prevoza, ki pa v postopku v glavni stvari ni sporna.

31

Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba na vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti, da je treba člen 32(1)(e)(i) Carinskega zakonika razlagati tako, da pojem „stroški prevoza“ v smislu te določbe zajema dodatek, ki ga špediter zaračuna uvozniku ter ki ustreza njegovim dobičku in stroškom, ker je organiziral prevoz uvoženega blaga na carinsko območje Unije.

32

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 32(1)(e)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti je treba razlagati tako, da pojem „stroški prevoza“ v smislu te določbe zajema dodatek, ki ga špediter zaračuna uvozniku ter ki ustreza njegovim dobičku in stroškom, ker je organiziral prevoz uvoženega blaga na carinsko območje Evropske unije.