1.

Omejevalni ukrepi Evropske unije na področju skupne zunanje in varnostne politike zahtevajo določeno fleksibilnost, ker se je treba pogosto hitro odzvati na spremenljive politične pogoje in danosti, na katerih ti ukrepi temeljijo. Tako za upoštevne pravne akte pogosto ni zgolj predvideno, da se potrebnost teh pravnih aktov preverja, po potrebi na predlog oseb, na katere se nanašajo. Pogosto je poleg tega veljavnost teh aktov že od začetka časovno zelo omejena, na primer na eno leto, in se potem po potrebi – nemalokrat za zelo kratek čas – podaljšuje z drugimi pravnimi akti.

2.

Da bi se osebam, na katere se ti akti nanašajo, v teh okoliščinah zagotovilo učinkovito pravno varstvo v skladu s členom 275, drugi odstavek, PDEU, je treba v sodnem postopku upoštevati posebnosti takih pravnih aktov. Zato je Splošno sodišče priznalo zlasti možnost, da se tožba v primeru, da se v teku sodnega postopka sprejme nov pravni akt, prilagodi in se po potrebi zahteva tudi razglasitev ničnosti tega novega pravnega akta. Ta možnost in način njenega izvajanja sta zdaj izrecno določena v členu 86 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 4. marca 2015. ( 2 ) Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da pravni interes tožeče stranke s prenehanjem veljavnosti pravnega akta, s katerim so bili sprejeti omejevalni ukrepi na področju skupne zunanje in varnostne politike, ne preneha samodejno. ( 3 )

3.

Obravnavana pritožba se nanaša na različne posledice teh postopkovnih posebnosti. Gre konkretno, po eni strani, za vprašanje, ali je Splošno sodišče kot nedopusten pravilno zavrglo predlog za prilagoditev tožbe, ki je bil podan na obravnavi, ker ni bil podan z ločenim aktom, čeprav je predlog sprejelo na zapisnik, čeprav zadevni osebi ni dalo pojasnil v zvezi s kakimi dodatnimi zahtevami in čeprav v jeziku postopka upoštevna jezikovna različica poslovnika glede zahteve po ločenem aktu ni enoznačna. Po drugi strani iz okoliščin primera izhaja vprašanje, ali pravni interes še obstaja v primeru, ko je bil pravni akt, ki je bil sprejet med sodnim postopkom in razglasitev ničnosti katerega se želi doseči s predlogom za prilagoditev tožbe, še v teku istega postopka nadomeščen z drugim pravnim aktom.

4.

Razjasnitev teh vprašanj ni pomembna zgolj zaradi tehnične narave vprašanj in za ta posamični primer, ampak tudi za konkretno zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva in z vidika ekonomičnosti postopka pred sodišči Unije na posebno občutljivem področju omejevalnih ukrepov.

5.

Člen 45 Poslovnika Splošnega sodišča, ki je umeščen pod naslov II tega poslovnika „Jezikovna ureditev“, je naslovljen „Določitev jezika postopka“ in določa:

„1.   Pri direktnih tožbah v smislu člena 1 jezik postopka izbere tožeča stranka […]“.

6.

Člen 86 Poslovnika Splošnega sodišča je naslovljen „Prilagoditev tožbe“ in v različici, ki je upoštevna za obravnavani postopek pred Splošnim sodiščem, ( 4 ) določa:

„1.   Kadar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, lahko tožeča stranka pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik.

2.   Prilagoditev tožbe se izvede z ločenim aktom ter v roku, ki je določen v členu 263, šesti odstavek, PDEU in v katerem se lahko predlaga razglasitev ničnosti akta, ki utemeljuje prilagoditev tožbe.

3.   Prilagoditvena vloga vsebuje:

4.   Prilagoditveni vlogi se priloži akt, ki utemeljuje prilagoditev tožbe. Če tožeča stranka tega akta ne predloži, ji sodni tajnik določi razumen rok za njegovo predložitev. Če tožeča stranka v tako določenem roku tega akta ne predloži, Splošno sodišče odloči, ali je zaradi nespoštovanja te zahteve vloga o prilagoditvi tožbe nedopustna.

5.   Brez poseganja v poznejšo odločbo Splošnega sodišča glede dopustnosti vloge o prilagoditvi tožbe predsednik toženi stranki določi rok, v katerem lahko na to vlogo odgovori.

[…]“

7.

Pritožnik je sirski poslovnež, ki so mu bila v okviru ukrepov, ki jih je Evropska unija sprejela proti Siriji, omejena potovanja. Poleg tega so mu bila zamrznjena sredstva in gospodarski viri.

8.

Svet je 9. maja 2011 za obdobje do 9. maja 2012 sprejel Sklep 2011/273/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji ( 5 ) in Uredbo (EU) št. 442/2011 z dne 9. maja 2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji ( 6 ). Uredba št. 442/2011 je bila nato nadomeščena z Uredbo (EU) št. 36/2012 z dne 18. januarja 2012 ( 7 ).

9.

Ureditev iz Sklepa 2011/273 je bila s Sklepom 2011/782/SZVP z dne 1. decembra 2011 ( 8 ) ohranjena v veljavi do 1. decembra 2012, s Sklepom z dne 2012/739/SZVP z dne 29. novembra 2012 ( 9 ) do 1. marca 2013 in nazadnje s Sklepom 2013/255/SZVP z dne 31. maja 2013 (v nadaljevanju: Sklep iz leta 2013) ( 10 ) do 1. junija 2014. Veljavnost Sklepa iz leta 2013 je bila nato s sklepom 2014/309/SZVP z dne 28. maja 2014 ( 11 ) podaljšana do 1. junija 2015.

10.

Z Izvedbenim sklepom Sveta 2014/488/SZVP z dne 22. julija 2014 o izvajanju Sklepa iz leta 2013 o omejevalnih ukrepih proti Siriji (v nadaljevanju: Izvedbeni sklep iz leta 2014) ( 12 ) je bilo ime HX dodano na seznam iz Priloge št. 1 k Sklepu iz leta 2013.

11.

Z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 793/2014 z dne 22. julija 2014 o izvajanju Uredbe (EU) št. 36/2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji ( 13 ) je bilo ime HX dodano na seznam iz Priloge II k Uredbi št. 36/2012.

12.

S Sklepom Sveta (SZVP) 2015/837 z dne 28. maja 2015 o spremembi Sklepa iz leta 2013 o omejevalnih ukrepih proti Siriji (v nadaljevanju: Sklep iz leta 2015) ( 14 ) je bila veljavnost Sklepa iz leta 2013 podaljšana do 1. junija 2016.

13.

Nato je bila veljavnost Sklepa iz leta 2013 s Sklepom Sveta (SZVP) 2016/850 z dne 27. maja 2016 o spremembi Sklepa iz leta 2013 o omejevalnih ukrepih proti Siriji (v nadaljevanju: Sklep iz leta 2016) ( 15 ) podaljšana še do 1. junija 2017. Sklep iz leta 2016 je bil 28. maja 2016 objavljen v Uradnem listu, 29. maja 2016 je začel veljati, HX pa je bil vročen 30. maja 2016 ( 16 ). V primerjavi z Izvedbenim sklepom iz leta 2014 je Sklep iz leta 2016 vseboval obširnejšo obrazložitev vključitve HX na seznam iz Priloge I k Sklepu iz leta 2013, kateri so bili v primerjavi z obrazložitvijo Izvedbenega sklepa iz leta 2014 dodani nekateri elementi.

14.

In nazadnje je bila veljavnost Sklepa iz leta 2013 s Sklepom Sveta (SZVP) 2017/917 z dne 29. maja 2017 o spremembi Sklepa 2013/255/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji ( 17 ) med tem pritožbenim postopkom še enkrat podaljšana do 1. junija 2018, pri čemer pa v zvezi s HX ni bilo nobenih sprememb.

15.

S tožbo z dne 13. oktobra 2014 je HX Splošnemu sodišču predlagal, naj Izvedbeni sklep iz leta 2014 in Izvedbena uredba št. 793/2014 razglasi za nična v delu, v katerem se ta pravna akta nanašata nanj.

16.

HX je na obravnavi dne 8. decembra 2015 pred Splošnim sodiščem podal predlog za prilagoditev njegove tožbe tako, da predlaga tudi razglasitev ničnosti Sklepa iz leta 2015 v delu, v katerem se ta nanaša nanj. Ta predlog je bil v zapisnik obravnave zaveden s pripombo, da je HX navedel, da s Sklepom iz leta 2015 doslej ni bil seznanjen. Poleg tega je bilo zavedeno, da Svet prilagoditvi tožbe ni nasprotoval.

17.

Splošno sodišče je v sodbi z dne 2. junija 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana sodba) ( 18 ) predlog za prilagoditev tožbe z vključitvijo Sklepa iz leta 2015 zavrglo kot nedopusten. Splošno sodišče je to zavrženje oprlo na člen 86(2) svojega Poslovnika, ki določa, da se prilagoditev tožbe izvede z ločenim aktom. Ta zahteva po mnenju Splošnega sodišča ni bila izpolnjena, ker je HX prilagoditev tožbe predlagal le ustno na obravnavi.

18.

Splošno sodišče je sicer Izvedbeni sklep iz leta 2014 in Izvedbeno uredbo št. 793/2014 razglasilo za nična v delu, v katerem se nanašata na HX. Kot razlog za to odločitev je navedlo, da dokazi, ki jih je Svet predložil z namenom utemeljitve navedbe HX na seznamih v prilogah teh aktov, ne zadostujejo za utemeljitev navedbe, da HX zagotavlja podporo sirskemu režimu in ima od njega koristi. Splošno sodišče je nazadnje presodilo, da Svet nosi svoje stroške in stroške HX.

19.

HX je 1. avgusta 2016 zoper izpodbijano tožbo vložil pritožbo. HX predlaga, naj Sodišče to sodbo razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrglo predlog za prilagoditev tožbe z vključitvijo Sklepa iz leta 2015. Poleg tega je HX predlagal, naj Sodišče Sklep iz leta 2015 razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanj, ali zadevo glede tega vrne v odločanje Splošnemu sodišču. Nazadnje je HX predlagal, naj Sodišče Svetu naloži plačilo stroškov postopka.

20.

Svet predlaga, naj Sodišče pritožbo zavrne in HX naloži plačilo stroškov postopka.

21.

Pred Sodiščem je bil glede pritožbe opravljen pisni postopek.

22.

V prilogi odgovora na pritožbo je Svet predložil nov dokaz, in sicer s strani tretje osebe podpisano potrdilo o vročitvi Sklepa iz leta 2015 odvetniku od HX. Sodišče je dalo strankam priložnost, da se glede tega novega dokaza pisno opredelijo. V nadaljevanju je Sodišče stranki zaslišalo glede tega, ali ima HX pravni interes za vložitev pritožbe, posebej glede Sklepa iz leta 2015.

23.

HX s prvim pritožbenim razlogom trdi, da njegov predlog, podan na obravnavi dne 8. decembra 2015, za prilagoditev tožbenih predlogov z vključitvijo Sklepa iz leta 2015 z dne 28. maja 2015 ni prepozen. Ker naj mu Sklep iz leta 2015 ne bi bil vročen, čeprav je bil njegov naslov Svetu poznan, naj rok za prilagoditev tožbenih predlogov glede tega sklepa ne bi začel teči.

24.

Svet v zvezi s tem navaja, da je bil Sklep iz leta 2015 odvetniku od HX vročen s priporočeno pošiljko. Poleg tega je Svet, kot je bilo že omenjeno zgoraj, v prilogi svojega odgovora na pritožbo priložil s strani tretje osebe podpisano potrdilo o vročitvi z dne 8. junija 2015. HX trdi, da podpisnica tega potrdila o vročitvi, ki ni sodelavka njegovega odvetnika, slednjemu pisanja ni vročila. HX dodaja, da bi Svet lahko ugotovil, da potrdila o vročitvi ni podpisal njegov odvetnik. Poleg tega naj bi bil Svetu znan naslov odvetnikove elektronske pošte. Zato naj bi moral Svet, da bi se prepričal, poslati še en dopis ali elektronsko sporočilo, s katerim bi odvetnika seznanil s Sklepom iz leta 2015.

25.

V teh okoliščinah Sodišče ne more ugotoviti, ali je bil Sklep iz leta 2015 HX dejansko vročen. Zato se odločitev Sodišča glede utemeljenosti te pritožbe ne more opirati na to, da je rok za predlog, podan pred Splošnim sodiščem, za prilagoditev tožbenih predlogov morebiti potekel.

26.

Sicer pa zadošča ugotovitev, da je ta pritožbeni razlog tako ali tako brezpredmeten. Splošno sodišče namreč zavrženja predloga za prilagoditev tožbe z vključitvijo Sklepa iz leta 2015 ni oprlo na neupoštevanje roka za tako prilagoditev, temveč na to, da predlog ni bil vložen z ločenim aktom.

27.

Tako v obravnavanem primeru na vprašanje, ali je HX prek svojega odvetnika prejel izvod Sklepa iz leta 2015, ni treba odgovoriti.

28.

Prav tako ni treba odgovoriti na vprašanje, ali bi bilo predlog za prilagoditev tožbe v obravnavanem primeru sploh nujno vložiti pred iztekom roka iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, v katerem se lahko predlaga razglasitev ničnosti akta, zaradi katerega se tožba prilagaja. V zvezi s tem je Splošno sodišče namreč – vendar še pred začetkom veljavnosti novega Poslovnika z dne 4. marca 2015 – odločilo, da ta rok v okviru postopka, ki še ni zaključen, pod določenimi pogoji ne velja. To je tako, prvič, če imata izvorni pravni akt in pravni akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga s prilagoditvijo tožbe, enak predmet glede na zadevno osebo, temeljita pretežno na enakih razlogih in imata v bistvu enako vsebino ter se tako razlikujeta le glede področja uporabe ratione temporis, in, drugič, če zahtevek za prilagoditev predlogov ne temelji na nobenem drugem tožbenem razlogu, novem dejstvu oziroma dokazu, kot le sprejetju samega zadevnega akta, ki razveljavlja in nadomešča ta predhodni akt. ( 19 )

29.

HX v okviru drugega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče njegov predlog za prilagoditev tožbe z vključitvijo Sklepa iz leta 2015 z razlogom, da ni bil podan v ločenem aktu, neupravičeno zavrglo. S tem, da je bil v obravnavanem primeru na obravnavi postavljen predlog, ki je bil vnesen v zapisnik, naj bi bili namreč pogoji za prilagoditev tožbe v smislu Poslovnika Splošnega sodišča izpolnjeni. Tako naj to, da ni bilo ločenega akta, v obravnavanem primeru ne bi vplivalo niti na interese nasprotne stranke niti na delo Splošnega sodišča, ki sta bila sicer že pred obravnavo seznanjena s Sklepom iz leta 2015. Svet naj bi imel poleg tega priložnost, da predlogu za prilagoditev tožbe nasprotuje, vendar tega, kot je navedeno v zapisniku, ni storil.

30.

Poleg tega naj Splošno sodišče tudi ne bi upoštevalo dejstva, da je bolgarska jezikovna različica člena 86(2) njegovega poslovnika, ki je v tem primeru upoštevna, ker je jezik postopka bolgarščina, v zvezi z zahtevo po ločenem aktu za prilagoditev tožbe dvoumna. V nasprotju z angleško („separate document“) in francosko („acte séparé“) jezikovno različico Poslovnika Splošnega sodišča namreč bolgarska jezikovna različica ne uporablja pojma „dokument“, temveč pojem „молба“ („molba“ – „prošnja“). Ta pojem ne vsebuje zahteve po pisni obliki, ker lahko pomeni tako pisno kot ustno izjavo volje.

31.

Nazadnje naj bi Splošno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker HX na obravnavi in tako v primernem času pred koncem ustnega postopka ni dalo priložnosti, da bi se seznanil z različnimi jezikovnimi različicami njegovega poslovnika in s Sklepom iz leta 2015. Prav tako naj mu Splošno sodišče ne bi – kot se zahteva s Poslovnikom – dalo razumnega roka za dopolnitev njegovega predloga za prilagoditev tožbe in za predložitev za to potrebnih dokumentov, potem ko je na obravnavi ugotovilo, da želi tožbo prilagoditi.

32.

Ta argument je prepričljiv.

33.

Popolnoma upravičeno je, da se za prilagoditev tožbe zahteva izpolnitev nekaterih formalnih pogojev. Vendar pa take formalne zahteve, kot so določene tudi v členu 86 Poslovnika Splošnega sodišča, niso same sebi namen. Tam so namreč zato, da se zagotovi kontradiktornost postopka in da se Splošnemu sodišču omogoči, da ima na voljo vse informacije, ki so potrebne za to, da lahko ustrezno preizkusi predlog za prilagoditev tožbe.

34.

Ta funkcionalni namen formalnih zahtev, ki jih mora izpolnjevati predlog za prilagoditev tožbe, je poudarjen v pravilih Poslovnika Splošnega sodišča, ki na primer v členu 86(3)(b) zahteva prilagoditev razlogov in trditev le, če je to glede na dane okoliščine potrebno. Hkrati lahko Splošno sodišče, če prilagoditveni vlogi ni priložen akt, ki utemeljuje prilagoditev tožbe, v skladu s členom 86(4) določi rok za odpravo te napake, pa tudi nespoštovanje tega roka ne povzroči nujno nedopustnosti predloga, ker ima v zvezi s tem Splošno sodišče polje proste presoje.

35.

V nasprotju s tem je Splošno sodišče v tem primeru člen 86 svojega Poslovnika uporabilo na zelo formalističen način, ki ni le v nasprotju s smislom in namenom te določbe, temveč tudi v nasprotju z načelom poštenega sojenja iz člena 47(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tako bi bilo popolnoma možno šteti, da je na obravnavi postavljen in v zapisniku zaveden predlog za prilagoditev tožbe dopusten, ker ima zapisnik kot dokument sodišča dokazno vrednost, in je mogoče zato šteti, da izpolnjuje zahteve po pisni obliki. V danih okoliščinah poleg tega ni bila potrebna niti nadaljnja prilagoditev tožbenih razlogov in trditev glede na vsebino Sklepa iz leta 2015, ki je zgolj podaljšal časovno veljavnost Sklepa iz leta 2013, niti predložitev Sklepa iz leta 2015, s katerim sta bila Splošno sodišče in Svet očitno seznanjena.

36.

HX je sicer še na obravnavi navedel, da dotlej s Sklepom iz leta 2015 še ni bil seznanjen, in ta trditev, kot je bilo navedeno zgoraj, ni bila ovržena, ker si izpovedi strank v zvezi s tem nasprotujejo. ( 20 ) Tako je treba šteti, da obstaja možnost, da je HX za Sklep iz leta 2015 izvedel šele na obravnavi. V takih okoliščinah je prilagoditev tožbe na obravnavi primerna in smiselna. Če se zahteva po ločenem aktu v takem primeru uporablja preveč formalistično, to pomeni, da je prilagoditev tožbe na obravnavi skoraj nemogoča, kar spet zmanjšuje učinkovitost pravnega varstva in je v nasprotju z ekonomičnostjo postopka.

37.

Če pa je želelo Splošno sodišče kljub temu vztrajati pri zahtevi po vložitvi predloga za prilagoditev tožbe z ločenim aktom, bi moralo HX med obravnavo takoj opozoriti na to zahtevo. Ker ni ravnalo tako, je bilo ravnanje Splošnega sodišča napačno. Ker je Splošno sodišče predlog HX vzelo na zapisnik in ga ni opozorilo na dodatne zahteve, je pri njem vzbudilo vtis, da je bil njegov predlog pravilno zabeležen in da mu ni treba storiti ničesar več.

38.

To je toliko bolj problematično, ker se bolgarska jezikovna različica člena 86(2) Splošnega sodišča v zvezi z zahtevo po pisni obliki predloga za prilagoditev tožbe dejansko ne zdi popolnoma enoznačna.

39.

V zvezi s tem Svet ugovarja, da tudi če bi bila bolgarska jezikovna različica dvoumna, ena od jezikovnih različic Poslovnika Splošnega sodišča ne more izpodriniti ostalih, tudi če gre za različico v zadevnem jeziku postopka.

40.

Svet se v zvezi s tem sklicuje na to, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso zaradi potrebe po enotni uporabi in razlagi prava Unije izključena možnost, da bi se predpis v kateri od njegovih različic upošteval ločeno, in se zahteva, da se tak predpis na podlagi volje njegovega avtorja in iz nje izhajajočega namena razlaga ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. ( 21 ) Jezikovna različica, ki odstopa, zato nikakor ne more sama prevladati nad drugimi jezikovnimi različicami. V tej zadevi so z izjemo bolgarske različice vse jezikovne različice Poslovnika Splošnega sodišča uporabile pojme, iz katerih enoznačno izhaja, da gre pri predlogu za prilagoditev tožbe za ločen pisni dokument.

41.

Dejansko nujnost enotne razlage določbe prava Unije v primeru razhajanja med njenimi jezikovnimi različicami zahteva, da se zadevna določba razlaga glede na sobesedilo in namen ureditve, katere del je. ( 22 ) Vendar pa to ne more učinkovati tako, da bi se posamezniku odvzela pravica, ki jo ima na podlagi člena 20(2)(d) in člena 24, četrti odstavek, PDEU ter člena 45 Poslovnika Splošnega sodišča, da se na sodišče Unije obrne v svojem jeziku.

42.

Kot je bilo že pojasnjeno, predlog za prilagoditev tožbe, podan na zapisnik, izpolnjuje namen zahteve po ločenem aktu. In tudi če bi se želelo vztrajati pri ločenem aktu, od pravnih subjektov ni mogoče pričakovati, da morajo obvladati več jezikov postopka v Uniji in da bodo – brez kakršnegakoli opozorila – določbe v zvezi s postopkovnimi zahtevami pred sodišči Unije razlagali z vidika različic teh določb v vseh ali tudi le v nekaterih jezikih Unije. V nasprotju s tem je celotna jezikovna ureditev pravosodja Unije naravnana ravno tako, da vsakemu pravnemu subjektu učinkovito zagotavlja, da se lahko na sodišče Unije obrne v svojem jeziku. Zato morajo sodišča Unije, zlasti če jezikovna različica, ki je v jeziku postopka, odstopa od drugih jezikovnih različic njihovih poslovnikov, za zagotovitev poštenega sojenja in učinkovitega pravnega varstva uporabiti vse možnosti, da bi zadevni osebi pojasnila njeno zmoto in ji dala možnost, da učinkovito uporabi svoje pravice.

43.

To drži toliko bolj, ker je Splošno sodišče, ki je svoj poslovnik izdalo v vseh jezikih postopka, samo odgovorno za nejasnosti v različnih jezikovnih različicah tega poslovnika, ki se pokažejo v različnih postopkovnih in jezikovnih konfiguracijah. Torej mora Splošno sodišče s primerno razlago in uporabo svojih postopkovnih pravil z vidika načela poštenega sojenja poskrbeti za to, da se zaradi takih nejasnosti zadevnim osebam ne odreka učinkovitega pravnega varstva.

44.

Na podlagi navedenega je treba drugemu pritožbenemu razlogu pritrditi. Splošno sodišče je s tem, da je predlog HX za prilagoditev tožbe kot nedopusten zavrglo zgolj zaradi tega, ker ni bil vložen z ločenim aktom, in HX ni dalo možnosti, da bi svoj ustno podani predlog dopolnil tako, kot se je Splošnemu sodišču zdelo potrebno, napačno uporabilo pravo. Zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je Splošno sodišče kot nedopusten zavrglo predlog za prilagoditev tožbe z vključitvijo Sklepa iz leta 2015.

45.

Sodišče lahko v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

46.

V tej zadevi gre za tak primer.

47.

Treba je namreč ugotoviti, da vsebinska presoja predloga za prilagoditev tožbe z vključitvijo Sklepa iz leta 2015 ni potrebna, ker je pravni interes HX glede tega sklepa prenehal že med postopkom pred Splošnim sodiščem.

48.

Dopustnost ničnostne tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, je absolutna procesna predpostavka, katere obstoj mora Sodišče, kadar odloča o pritožbi, upoštevati po uradni dolžnosti. ( 23 ) Enako mora veljati tudi glede ustavitve postopka v teku postopka pred Splošnim sodiščem. Sicer pa se lahko Sodišče v tej zadevi opre na to, da HX nima pravnega interesa v zvezi s Sklepom iz leta 2015, saj je v pritožbenem postopku zaslišalo stranki glede tega vprašanja, ki v prvostopenjskem postopku ni bilo obravnavano. ( 24 )

49.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča morata tako pravni interes kot predmet spora obstajati ne le ob vložitvi tožbe, temveč vse do izdaje sodne odločbe, sicer se postopek ustavi. Pogoj za to je, da tožba zaradi svojega izida lahko koristi stranki, ki jo je vložila. ( 25 )

50.

V tem primeru je treba ugotoviti, da je Sklep iz leta 2015, katerega razglasitev ničnosti je s predlogom za prilagoditev tožbe predlagal HX, prenehal veljati še pred razglasitvijo izpodbijane sodbe, ki je bila 2. junija 2016. Po eni strani je bila veljavnost tega Sklepa, katerega predmet je bilo podaljšanje Sklepa iz leta 2013 še za eno leto, v vsakem primeru omejena na obdobje do 1. junija 2016. ( 26 ) Po drugi strani je bil Sklep iz leta 2013 s Sklepom iz leta 2016 še za eno leto, do 1. junija 2017, ponovno podaljšan že z učinkom od 29. maja 2016, tako da je Sklep iz leta 2015 prenehal učinkovati že pred iztekom njegove veljavnosti. ( 27 )

51.

Sicer je Sodišče v različnih okoliščinah že ugotovilo, da pravni interes tožeče stranke ne preneha nujno zato, ker akt, ki ga ta stranka izpodbija, med postopkom preneha učinkovati. ( 28 )

52.

To je tako zlasti zaradi tega, ker razglasitev ničnosti pravnega akta institucije Unije s kasnejšim pravnim aktom ali iztek obdobja veljavnosti pravnega akta ne vsebujeta ugotovitve nezakonitosti takega akta in učinkujeta zgolj ex nunc. Pravni akt, ki je bil na podlagi ničnostne tožbe razglašen za ničen, pa se iz pravnega reda umakne za nazaj in se obravnava tako, kot da ne bi nikoli obstajal.

53.

To velja zlasti za pravne akte, s katerimi se v okviru skupne zunanje in varnostne politike Unije zoper osebe sprejemajo omejevalni ukrepi. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da imajo osebe, za katere zaradi vpisa na seznam veljajo omejevalni ukrepi, lahko interes za ugotovitev nezakonitosti pravnega akta, s katerim so bile vpisane na ta seznam, tudi po tem, ko je ta pravni akt prenehal veljati. S tako ugotovitvijo se namreč lahko prizna, da oseba nikoli ne bi smela biti vpisana na ta seznam ali da se to na podlagi postopka, ki so ga vodile institucije Unije, ne bi smelo zgoditi. S tem sicer ni mogoče povrniti premoženjske škode ali škodljivih učinkov na opravljanje poklica ali družinsko življenje, mogoče pa je osebo rehabilitirati ali pa na nek način popraviti nastalo nepremoženjsko škodo. ( 29 )

54.

HX tako navaja, da le prenehanje veljavnosti Sklepa iz leta 2015 ne more odpraviti učinkov, ki jih je ta pravni akt povzročil v času, ko je veljal. V njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja in njegovo dobro ime naj bi namreč posegli ter v njegovi okolici povzročili nezaupanje ne le njegov vpis na seznam oseb, zoper katere so bili s Sklepom iz leta 2013 naloženi omejevalni ukrepi, z Izvedbenim sklepom iz leta 2014, temveč tudi njegova ohranitev na tem seznamu s Sklepom iz leta 2015. To naj bi bilo storjeno s tem, da je bil označen kot oseba, ki škoduje miroljubnemu sirskemu civilnemu prebivalstvu. Z razglasitvijo ničnosti Sklepa iz leta 2015 naj bi bilo tako mogoče povrniti njegovo dobro ime in dobro ime njegove družine in tako na nek način popraviti njemu nastalo nepremoženjsko škodo.

55.

Ta argument sicer drži glede Izvedbenega sklepa iz leta 2014, s katerim je bil HX vpisan na seznam v Prilogi I k Sklepu iz leta 2013 in ki vsebuje ustrezno obrazložitev. Zato je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi z dne 2. junija 2016 pravilno odločilo še o zakonitosti Izvedbenega sklepa iz leta 2014, čeprav je bil ta sklep glede HX v vmesnem času nadomeščen s Sklepom iz leta 2016, ki vsebuje novo obrazložitev. ( 30 )

56.

Vendar pa argumentaciji HX, da je ohranil pravni interes za razglasitev ničnosti Sklepa iz leta 2015 tudi po prenehanju veljavnosti tega sklepa, ni mogoče pritrditi. Sklep iz leta 2015 se na HX nanaša zgolj glede tega, da je bilo z njim podaljšano učinkovanje Sklepa iz leta 2013, v njegovi z Izvedbenim sklepom iz leta 2014 spremenjeni različici, do 1. junija 2016. Tako HX od razglasitve ničnosti Sklepa iz leta 2015 po koncu njegove veljave ne bi imel nobene koristi, ki bi presegala tisto, ki jo je že lahko dosegel z razglasitvijo ničnosti Izvedbenega sklepa iz leta 2014.

57.

Splošno sodišče je z razglasitvijo ničnosti tega izvedbenega sklepa namreč ugotovilo, da z dokazi, ki jih je Svet navedel zoper HX, ni mogoče utemeljiti trditve, da je slednji podpornik sirskega režima in ima od njega koristi. Ta ugotovitev velja tudi za čas veljavnosti Sklepa iz leta 2015, ker v njem k tej obrazložitvi vpisa HX na seznam ni bilo nič dodano. Z razglasitvijo ničnosti Izvedbenega sklepa iz leta 2014 je bil HX tako rehabilitiran tako za čas prvotne veljave Sklepa iz leta 2013, v njegovi z Izvedbenim sklepom iz leta 2014 spremenjeni različici, kot za čas, v katerem je bila veljavnost Sklepa iz leta 2013 podaljšana s Sklepom iz leta 2015. S tem je bila povrnjena nepremoženjska škoda, ki je HX nastala s sprejetjem teh pravnih aktov.

58.

Ni jasno, katere dodatne koristi bi HX prinesla razglasitev ničnosti Sklepa iz leta 2015 po koncu veljavnosti tega sklepa, HX pa v zvezi s tem tudi ni podal nobenih dodatnih navedb.

59.

Zato je pravni interes HX za razglasitev ničnosti Sklepa iz leta 2015 in s tem za njegov predlog za prilagoditev tožbe že v teku postopka pred Splošnim sodiščem prenehal.

60.

Člen 138(3) Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja v pritožbenem postopku, določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, vsaka stranka nosi svoje stroške. Vendar lahko Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

61.

Najprej je treba v zvezi s stroški postopka na prvi stopnji opozoriti, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti le v delu, v katerem je Splošno sodišče kot nedopusten zavrglo predlog za prilagoditev tožbe z vključitvijo Sklepa iz leta 2015. Prvostopenjska sodba se potrdi v delu, v katerem je bil Izvedbeni sklep iz leta 2014 razglašen za ničen.

62.

Dalje, HX v obravnavanem primeru s svojim predlogom za razglasitev ničnosti Sklepa iz leta 2015 sicer ni mogel uspeti, vendar njegova argumentacija, navedena v zvezi s tem, drži glede tega, da je njegov očitek, da so razlogi, s katerimi je Splošno sodišče zavrglo njegov predlog za prilagoditev tožbe, s pravnega vidika neutemeljeni, pravilen. Glede tega Svet s svojimi argumenti ni uspel.

63.

Iz tega ne izhaja, da bi bilo treba razveljaviti odločbo Splošnega sodišča o stroških, s katero je bilo Svetu naloženo plačilo vseh stroškov postopka na prvi stopnji.

64.

V zvezi s stroški pritožbenega postopka je treba najprej opozoriti, da je HX s svojim drugim pritožbenim razlogom uspel, po drugi strani pa je s to pritožbo še naprej vztrajal pri razglasitvi ničnosti Sklepa iz leta 2015, čeprav je njegov pravni interes za tako razglasitev ničnosti že med postopkom pred Splošnim sodiščem prenehal. HX je sicer že pred vložitvijo te pritožbe 1. avgusta 2016 z vlogo z dne 27. julija 2016 vložil tožbo zoper Sklep iz leta 2016, ( 31 ) s katerim je bil nadomeščen Sklep iz leta 2015 in s katerim so bili v obrazložitev Izvedbenega sklepa iz leta 2014 dodani novi elementi. ( 32 )

65.

Treba pa je tudi opozoriti, da Svet s svojimi argumenti v pritožbenem postopku ni uspel. Poleg tega je možno, da je Svet že pred obravnavo preprečil HX, da bi pred Splošnim sodiščem vložil predlog za prilagoditev tožbe s tem, da čeprav potrdila o vročitvi pošiljke ni podpisal odvetnik HX, temveč tretja oseba, ( 33 ) očitno ni podrobneje preveril, ali je bil Sklep iz leta 2015 HX dejansko pravilno vročen.

66.

Zato je treba ugotoviti, da je v tem primeru v zvezi s stroški pritožbenega postopka pravično, da HX nosi tretjino svojih stroškov, Svet pa svoje stroške in dve tretjini stroškov HX.

67.

Glede na zgornje premisleke Sodišču predlagam, naj odloči tako: