I. Uvod

II. Pravni okvir

A. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

B. Pogodba o Evropski uniji

C. Pogodba o delovanju Evropske unije

D. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

E. Direktiva 2000/78

F. Nemško pravo

III. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

IV. Predložitvena odločba

V. Presoja

A. Pregled

B. Uvodne opombe

1. Dejavnost verskih organizacij in področje uporabe prava Unije

2. Pravila o uporabi Listine in postopek v glavni stvari

3. Sodni nadzor nad delovnimi razmerji in verske organizacije v Nemčiji

C. Prvo vprašanje

1. Omejitve sodnega nadzora nad verskimi organizacijami v vlogi delodajalcev na podlagi sodne prakse ESČP

2. Člen 4(2) Direktive 2000/78

a) Uvodne pripombe

b) Ali člen 4(2) Direktive 2000/78 podpira omejitve sodnega nadzora po ustavnem pravu države članice?

1) Besedilo

2) Sobesedilo in namen

3) Zgodovina nastanka

3. Člen 17 PDEU

4. Predlog glede prvega vprašanja

D. Tretje vprašanje

E. Drugo vprašanje

F. Sklepne pripombe

VI. Odgovor na vprašanja za predhodno odločanje

1.

Vera Egenberger se je neuspešno prijavila na delovno mesto, razpisano novembra 2012, in sicer za določen čas osemnajstih mesecev, pri Evangelisches Werk für Diakonie und Entwicklung e.V. (v nadaljevanju: nasprotna stranka). To je združenje, oseba zasebnega prava, ki uresničuje izključno splošno koristne, dobrodelne in verske cilje ter je socialna ustanova evangeličanske cerkve v Nemčiji. Delovno mesto je bilo razpisano za pripravo poročila o tem, ali Nemčija spoštuje Mednarodno konvencijo Združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (v nadaljevanju: poročilo o rasni diskriminaciji). Vera Egenberger (v nadaljevanju: pritožnica) ima več let izkušenj na tem področju in je avtorica številnih upoštevnih objav. ( 2 )

2.

Pritožnica trdi, da ni bila sprejeta na delovno mesto, ker naj ne bi pripadala nobeni veroizpovedi, da je bila s tem kršena njena pravica do svobode prepričanja, kot je izražena v členu 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), in da je bila diskriminirana zaradi navedenega prepričanja, kar naj bi pomenilo kršitev člena 21 Listine ter členov 1 in 2 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva 2000/78). ( 3 )

3.

Ker zadeva nasprotne stranke temelji na členu 4(2) Direktive 2000/78, gre pri tem sporu v bistvu za različno obravnavanje na podlagi prepričanja v zvezi s „poklicnim delom v cerkvah ali drugih zasebnih ali javnih organizacijah, katerih etika temelji na veri ali prepričanju“, v skladu z navedeno določbo. Vendar pa je to tudi prvi primer, v katerem je bilo Sodišče pozvano, naj razloži člen 4(2) Direktive 2000/78, ( 4 ) pri čemer so se pojavila zapletena vprašanja o povezanosti te določbe z različnimi določbami Listine, vključno s členom 22, ki določa, da „Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost“, in členom 17 PDEU, ki ščiti „status“ po pravu države članice, ki ga imajo cerkve in verska združenja ali skupnosti ter svetovnonazorske in nekonfesionalne organizacije. ( 5 )

4.

Poleg tega so po poročilih verske ustanove v Nemčiji drugi največji delodajalec, ki ima v nekaterih regijah in na področjih dela skoraj monopolni položaj. ( 6 ) Zato ni mogoče preveč poudariti občutljivosti tehtanja med ohranitvijo pravice evropskih verskih organizacij do avtonomije in samoodločbe ( 7 ) (kar je temeljna podlaga za trditve nasprotne stranke glede spornega neenakega obravnavanja) in učinkovito uporabo prepovedi diskriminacije zaradi vere in prepričanja na etnično in versko raznolikem evropskem trgu dela, na katerem sta enak dostop do zaposlitve in poklicni razvoj bistvena za vsakega posameznika, ne samo kot sredstvo zaslužka in zagotavljanja samostojnega življenja, ampak tudi kot pomemben način samoizpolnitve in uresničitve svojih potencialov. ( 8 )

5.

Člen 9 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) določa:

„1.   Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih.

2.   Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in če je to nujno v demokratični družbi zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.“

6.

Člen 4(2) PEU določa:

„Unija spoštuje enakost držav članic pred Pogodbama kot tudi njihovo nacionalno identiteto, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, vključno z regionalno in lokalno samoupravo. Spoštuje njihove temeljne državne funkcije, zlasti zagotavljanje ozemeljske celovitosti, vzdrževanje javnega reda in varovanje nacionalne varnosti. Zlasti nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice.“

7.

Člen 10 PDEU določa:

„Pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti si Unija prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

8.

Člen 17 PDEU določa:

„1.   Unija spoštuje status, ki ga cerkve in verska združenja ali skupnosti uživajo v državah članicah po nacionalnem pravu, in ne posega vanj.

2.   Enako Unija spoštuje status svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij po nacionalnem pravu.

3.   Unija tem cerkvam in organizacijam priznava njihovo identiteto in poseben prispevek ter z njimi vzdržuje odprt, pregleden in reden dialog.“

9.

Člen 10 Listine je naslovljen „Svoboda misli, vesti in vere“. Člen 10(1) določa:

„Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo spreminjanja vere ali prepričanja ter svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih.“

10.

Člen 22 Listine, naslovljen „Kulturna, verska in jezikovna raznolikost“, določa:

„Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost.“

11.

Člen 52(3) Listine določa:

„Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“

12.

Člen 53 Listine, naslovljen „Raven varstva“, določa:

„Nobena določba te listine se ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije […] Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic.“

13.

V uvodni izjavi 24 Direktive 2000/78 je določeno:

„Evropska unija v svoji Deklaraciji št. 11 o statusu cerkva in nekonfesionalnih organizacij, ki je priloga Sklepne listine Amsterdamske pogodbe, izrecno priznava, da spoštuje in ne vpliva na status cerkva in verskih združenj ali skupnosti, ki ga imajo na podlagi nacionalne zakonodaje v državah članicah, in da enako spoštuje status svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij. Glede na to lahko države članice obdržijo ali opredelijo posebne zahteve glede bistvenih, legitimnih in upravičenih poklicnih zahtev, ki so mogoče potrebne za opravljanje neke poklicne dejavnosti.“

14.

Člen 1 Direktive 2000/78, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

15.

Člen 2 Direktive 2000/78 je naslovljen „Koncept diskriminacije“. Člen 2(1) določa:

„V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.“

16.

Člen 2(2)(a) določa:

„V smislu odstavka 1:

17.

Člen 4 Direktive 2000/78 je naslovljen „Poklicne zahteve“. V prvem pododstavku člena 4(2) Direktive 2000/78 je določeno:

„Držav[e] članice lahko ohranijo določbe v nacionalni zakonodaji, veljavni ob sprejetju te direktive, ali predvidijo, da bo zakonodaja, sprejeta v prihodnje, privzela nacionalno prakso, kakršna obstaja ob sprejetju te direktive, na podlagi katerih v primeru poklicnega dela v cerkvah ali v drugih javnih ali zasebnih organizacijah, katerih etika temelji na veri ali prepričanju, različno obravnavanje zaradi vere ali prepričanja posameznika ne predstavlja diskriminacije, ker zaradi narave tega dela ali zaradi konteksta [okoliščin], v kater[ih] se izvaja, vera ali prepričanje predstavlja bistveno legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko organizacije. Tako različno obravnavanje se izvaja ob upoštevanju ustavnih določb in načel države članice, pa tudi splošnih načel prava Skupnosti in ne bi smelo upravičevati diskriminacije zaradi česar koli drugega.“

18.

Člen 4(1) in (2) Grundgesetz (ustava Zvezne republike Nemčije, v nadaljevanju: GG) določa:

„1.   Svoboda vere in vesti ter svoboda verskih in filozofskih prepričanj sta nedotakljivi.

2.   Zagotovljena je svoboda bogoslužja.“

19.

Člen 140 GG določa, da so členi od 136 do 139 in 141 Verfassung des Deutschen Reiches (ustava nemškega rajha, v nadaljevanju: WRV) sestavni del ustave. V glavnih določbah člena 137 WRV je določeno:

„1.   Državna cerkev ne obstaja.

2.   Zagotovljena je svoboda ustanavljanja verskih skupnosti […]

3.   Verske skupnosti samostojno urejajo in upravljajo svoje zadeve v mejah prava, ki velja zanje. Svojo oblast izvajajo brez vmešavanja centralne vlade ali lokalnih organov.

[…]

7.   Združenja, katerih namen je spodbujanje filozofskega prepričanja v skupnosti, imajo enak status kot verske skupnosti.

[…]“

20.

Člen 1 Allgemeine Gleichbehandlungsgesetz (splošni zakon o enakem obravnavanju, v nadaljevanju: AGG) določa:

„Namen tega zakona je preprečiti ali odpraviti vse oblike diskriminacije na podlagi rase, etničnega porekla, spola, vere ali prepričanj, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

21.

Člen 7(1) AGG določa:

„Delavci ne smejo biti diskriminirani v zvezi s katerim od razlogov iz člena 1. Ta prepoved velja enako, če povzročitelj diskriminacije povzroči obstoj le ene od oblik diskriminacije, naštetih v členu 1.“ ( 9 )

22.

Člen 9(1) AGG določa:

„Brez poseganja v določbe člena 8 [tega zakona] je različno obravnavanje na podlagi vere ali prepričanja pri zaposlovanju v verskih skupnostih ali z njimi povezanih ustanovah (ne glede na pravno obliko) ali združenjih, ki so namenjena skrbi za vero ali prepričanje v skupnosti, dovoljeno, če neka vera ali prepričanje ob upoštevanju tega, kako se zadevni delodajalec dojema, glede na njegovo pravico do samoodločbe ali zaradi narave njegovega dela, pomeni upravičeno poklicno zahtevo.“

23.

V spornem razpisu v postopku v glavni stvari je navedeno:

„Pogoj za prijavo je članstvo v evangeličanski cerkvi ali cerkvi, ki je včlanjena v Arbeitsgemeinschaft Christlicher Kirchen in Deutschland (delovna skupnost krščanskih cerkev v Nemčiji), in istovetenje z diakonskim poslanstvom. Prosimo, da v življenjepisu navedete svojo veroizpoved.“

24.

Naloge, opisane v tem razpisu, so v okviru projekta vključevale osebno zastopanje krščanskih cerkva v Nemčiji zunanjemu političnemu svetu, javnosti in organizacijam za varstvo človekovih pravic ter sodelovanje z ustreznimi organi. Poleg tega so vsebovale zagotavljanje informacij krščanskim cerkvam v Nemčiji in usklajevanje postopka oblikovanja mnenj v navedeni organizaciji.

25.

Kot je navedeno zgoraj, se je pritožnica, ki ne pripada nobeni verski skupnosti, neuspešno prijavila na razpisano delovno mesto. Na koncu je bil izbran kandidat, ki je svojo veroizpoved opredelil kot „evangeličanski kristjan, socializiran v berlinski deželni cerkvi“.

26.

Pritožnica je vložila tožbo pri Arbeitsgericht Berlin (delovno sodišče v Berlinu) za plačilo odškodnine v višini vsaj 9788,65 EUR. Arbeitsgericht (delovno sodišče) je ugotovilo diskriminacijo pritožnice, vendar je odškodnino omejilo na 1957,73 EUR. Pritožnica je vložila pritožbo pri Landesarbeitsgericht Berlin-Brandenburg (nemško regionalno delovno sodišče Berlin-Brandenburg) in nato pri Bundesarbeitsgericht (nemško zvezno delovno sodišče).

27.

Ker navedeno sodišče ni prepričano o pravilni razlagi prava Unije v okoliščinah te zadeve, je Sodišču na podlagi člena 267 PDEU v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

28.

Pisna stališča so Sodišču predložili pritožnica, nasprotna stranka, nemška vlada in Irska ter Evropska komisija. Obravnave 18. julija 2017 so se udeležili vsi razen Irske.

29.

V postopku v glavni stvari se na podlagi upoštevnih določb AGG ni izpodbijalo, da je Nemčija uveljavila možnost iz prvega pododstavka člena 4(2) Direktive 2000/78, da bi v povezavi z „bistvenimi, legitimnimi in upravičenimi poklicnimi zahtevami“„ohranila določbe v nacionalni zakonodaji, veljavni ob sprejetju Direktive 2000/78“ ali da bi „predvidela, da bo zakonodaja, sprejeta v prihodnje, privzela nacionalno prakso“, kakršna obstaja na tisti dan. ( 10 ) V skladu s predložitveno odločbo pritožnica trdi, da je to, da je bilo iz zaposlitvenega oglasa razvidno, da se v prijavnem postopku upošteva vera, v nasprotju s prepovedjo diskriminacije iz člena 7(1) AGG, vsaj če se ta razlaga v skladu s pravom Unije. Člen 9(1) AGG ne more upravičiti nastale diskriminacije. Poleg tega naj bi bilo tudi razvidno, da nasprotna stranka ni dosledno za vsa razpisana delovna mesta zahtevala verske pripadnosti in da so razpisano delovno mesto med drugim s projektnimi sredstvi financirale necerkvene tretje osebe.

30.

Nasprotna stranka meni, da je različno obravnavanje na podlagi vere upravičeno na podlagi člena 9(1) AGG. V skladu s pravili nemške protestantske cerkve je pripadnost krščanski cerkvi nujni pogoj za sklenitev delovnega razmerja. Pravica do take zahteve naj bi bila zajeta z nemško ustavno zaščiteno cerkveno pravico do samoodločbe in naj bi izhajala iz člena 140 GG v povezavi s členom 137(3) WRV. To naj bi bilo v skladu s pravom Unije, zlasti z vidika člena 17 PDEU. Dalje naj bi verska pripadnost ob upoštevanju tega, kako se organizacija nasprotne stranke dojema, glede na naravo spornega dela pomenila upravičeno poklicno zahtevo.

31.

V zvezi s prvim vprašanjem je v predložitveni odločbi navedeno, da je bila izrecna želja zakonodajalca, da se člen 4(2) Direktive 2000/78 prenese tako, da se ohranijo veljavne pravne določbe in prakse; nacionalni zakonodajalec se je tako v zvezi s „pravico do samoodločbe“ izrecno skliceval na sodno prakso Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) glede člena 140 GG v povezavi členom 137(3) WRV. Tako je po nemškem pravu sodni nadzor v okviru člena 4(2) Direktive 2000/78 omejen na nadzor sprejemljivosti, ki se opravi na podlagi tega, kako se verska skupnost dojema. Vendar pa se nacionalno predložitveno sodišče sprašuje, ali je taka razlaga člena 9(1) AGG v skladu s pravom Unije.

32.

Predložitveno sodišče v zvezi z drugim vprašanjem opozarja, da je glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča potreben razmislek o tem, ali je prepoved diskriminacije zaradi vere subjektivna pravica, ki sodišča tudi v sporih med zasebnima strankama zavezuje, da ne uporabijo neskladnih določb držav članic. ( 11 ) Vendar pa še ni bilo odločeno, ali se to nanaša na primer, ko se delodajalec opira na primarno pravo Unije, kot je člen 17 PDEU, da bi upravičil slabši položaj na podlagi vere.

33.

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem dobiti pojasnilo, kako se lahko merila, določena na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s tem, kar je v predložitveni odločbi navedeno kot spori o lojalnosti glede prepričanja v vzpostavljenih delovnih razmerjih, nanašajo na razlago člena 4(2) Direktive 2000/78. Ta merila vključujejo zlasti naravo dela na zadevnem delovnem mestu, ( 12 ) povezavo zadevnega dela z razglašenim poslanstvom ( 13 ) in varstvo pravic drugih, na primer interesov katoliške univerze v njenem poučevanju o katoliškem prepričanju. ( 14 ) ESČP tudi tehta nasprotujoče si pravice in interese. ( 15 )

34.

Svojo analizo bom začel z obravnavo treh uvodnih vprašanj.

35.

Prvič, preučil bom, ali odgovor na vprašanja za predhodno odločanje zahteva razmislek o tem, ali je nasprotna stranka opravljala „gospodarske dejavnosti“ ali ne, ko je člane opredeljenih krščanskih cerkva povabila k razpisu za pripravo poročila o rasni diskriminaciji in k njegovi strokovni predstavitvi ter na koncu izbrala takega kandidata.

36.

Drugič, pojasnil bom, kako in zakaj sta člena 52(3) in 53 Listine bistvena za rešitev pravnih težav, ki se pojavljajo v postopku v glavni stvari. Člen 52(3) Listine določa, da sta, kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. V členu 52(3) je dodano, da ta določba „ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“ Del člena 53, ki je najbolj pomemben, zadeva izjavo, kot jo je Sodišče razlagalo v sodbi Melloni, ( 16 ) da [se] „[n]obena določba te Listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije in […] ter ustave držav članic.“

37.

Tretjič, podrobno bom navedel neskladnosti v spisu, predloženem Sodišču, o natančni vsebini nemškega prava, kot se je oblikovalo v sodni praksi Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) v zvezi z omejitvami sodnega nadzora nad verskimi organizacijami, ki se v okviru zaposlitvenega prava sklicujejo na pravico do samoodločbe.

38.

Nato bom odgovoril na vprašanja za predhodno odločanje. Najprej bom odgovoril na prvo in tretje vprašanje, ker je zanj v bistvu potrebna razlaga člena 4(2) Direktive 2000/78 glede na primarno pravo Unije, vključno s členom 17 PDEU, ter upoštevno sodno prakso Sodišča in ESČP.

39.

Pri odgovoru na prvo vprašanje bom preučil, ali je sklicevanje v členu 17 PDEU na „status“ verskih organizacij na podlagi prava države članice v povezavi s sklicevanjem iz prvega odstavka člena 4(2) Direktive 2000/78 ( 17 ) na ustavne določbe in načela države članice dovolj za renvoi na pravo držav članic in v postopku v glavni stvari na nemško pravo glede obsega in temeljitosti sodnega nadzora, če zaposleni ali prihodnji zaposleni ( 18 ) izpodbija sklicevanje verske organizacije na člen 4(2) Direktive 2000/78, da bi upravičil neenako obravnavanje zaradi vere ali prepričanja pri delovnih razmerjih.

40.

Pri opredelitvi „zahtev“, omenjenih v tretjem vprašanju (ki bi jih za namene analize raje imenoval upoštevni „dejavniki“), se bom glede narave dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, pri določitvi bistvenih, legitimnih in upravičenih poklicnih zahtev glede na etiko organizacije v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78 opiral na analizo iz odgovora na prvo vprašanje.

41.

Drugo vprašanje, ki ga bom preučil nazadnje, zadeva posledice, ki bodo sledile v smislu pravnih sredstev, če razlaga določb prava Unije, upoštevna za rešitev obravnavanega spora, ni v skladu z besedilom upoštevnih določb nemškega prava, tako da zadnjenavedenega ni mogoče razlagati v skladu s pravom Unije.

42.

To vprašanje se v postopku v glavni stvari postavlja, ker je temeljna pravica na podlagi prava Unije o prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja konkretizirana v direktivi Unije, ( 19 ) postopek v glavni stvari pa zadeva horizontalni položaj, pri katerem se na navedeno direktivo Unije sklicujeta obe stranki v sporu ena proti drugi, pri čemer je pritožnica zasebni subjekt, nasprotna stranka pa združenje, ki je oseba zasebnega prava. ( 20 ) Pritožnica se proti nasprotni stranki sklicuje na člena 1 in 2 Direktive 2000/78, nasprotna stranka pa proti pritožnici na člen 4(2) Direktive 2000/78. Vendar pa je Sodišče dosledno menilo, da direktiva sama za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se torej nanjo proti njemu ni mogoče sklicevati. ( 21 )

43.

Obveznost nacionalnih sodišč, da nacionalno pravo razlagajo v skladu s pravom Unije, ima dodatne omejitve. Tako je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo Unije, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. ( 22 )

44.

Zato ta izraz klasične prepovedi horizontalnega neposrednega učinka direktiv trči z drugim pravilom, ki ga je Sodišče razvilo v sodni praksi. Medtem ko je namreč temeljna pravica o prepovedi diskriminacije zaradi starosti posebej konkretizirana z direktivo Unije, pa ima vseeno horizontalni neposredni učinek, v obsegu, da se nobeni nacionalni ukrepi – kar velja tudi za ukrepe contra legem – ki niso v skladu z njo, ne smejo uporabiti, kar velja tudi za spore, v katerih ena zasebna stranka nasprotuje drugi. ( 23 )

45.

Zato želi nacionalno predložitveno sodišče v skladu z drugim vprašanjem izvedeti, ali spada prepoved diskriminacije zaradi vere in prepričanja v isti cadre pravic kot prepoved diskriminacije zaradi starosti, zaradi česar bo nacionalno predložitveno sodišče tako zavezano, da ne sme uporabiti nikakršnih nacionalnih ukrepov, ki niso v skladu s pravom Unije (zlasti členom 4(2) Direktive 2000/78), ne glede na horizontalno naravo spora, ki ga obravnava. ( 24 ) Nadalje je iz predložitvene odločbe, če ne že iz drugega vprašanja razvidno, da nacionalno predložitveno sodišče želi smernice tudi o tem, ali je za to določitev člen 17 PDEU kakor koli upošteven.

46.

Vera ni bila vsebovana v nobeni od treh pogodb o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, Evropske skupnosti za premog in jeklo ali Evropske skupnosti za atomsko energijo. Poleg tega je zaradi ciljev Rimske pogodbe, ki so bili v bistvu zastavljeni za namen doseganja gospodarskega povezovanja, ( 25 ) čeprav se lahko zdaj zdijo skromni, zgodnja sodna praksa Sodišča določala okoliščine, v katerih je sodelovanje v skupnosti, ki temelji na veri ali drugi obliki filozofskega prepričanja, spadalo na področje uporabe prava Skupnosti le na gospodarski podlagi.

47.

Sodišče je v sodbi Steymann iz leta 1988 menilo, da je področje uporabe prava EGS zajemalo sodelovanje v skupnosti, ki temelji na veri ali drugi obliki filozofskega prepričanja, če je tako sodelovanje mogoče „šteti za gospodarsko dejavnost v smislu člena 2 Pogodbe“, ( 26 ) generalni pravobranilec G. Slynn pa je v sklepnih predlogih, ki jih je istega leta predstavil v zadevi Humbel in Edel, ugotovil, da verske skupnosti „zaposlujejo ljudi in plačujejo za ogrevanje in razsvetljavo“ in da „lahko zaračunavajo za nekatere storitve“. Vendar pa je generalni pravobranilec G. Slynn poudaril, da „je pravi preskus ugotoviti, ali se storitve opravljajo kot del gospodarske dejavnosti. ( 27 )

48.

Vendar pa se je odvisnost od ekonomskega povezovanja s temeljnimi pristojnostmi Unije zmanjšala s poznejšimi spremembami Pogodbe, ( 28 ) tako da to, ali verska organizacija opravlja „gospodarsko dejavnost“ ali ne, ni vedno odvisno od vsebinskega dela spornega prava Unije. Take organizacije so na primer nasprotovale omejitvam prostega pretoka z vplivom na svoje interese, ki so jih države članice poskušale utemeljiti z javnim redom, ( 29 ) kar pa lahko pomeni, da je treba preučiti politike „moralne in filozofske narave“. ( 30 ) V skladu z veljavnim ustavnim okvirom Evropske unije se lahko verske organizacije ( 31 ) in posamične stranke ( 32 ) sklicujejo na varstvo, ki ga zagotavlja člen 10 Listine, če njihovo svobodo vere izpodbijajo akti institucij, organov, uradov ali agencij Unije ( 33 ) ali akti držav članic pri izvajanju prava Unije, ( 34 ) ne glede na to, ali je namen takih ukrepov urejanje gospodarskih dejavnosti ali ne. Enako velja za spore horizontalne narave, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki zahteva razlago prava države članice čim bolj v skladu z Direktivo. ( 35 )

49.

Zato ne glede na trditve predstavnika Komisije na obravnavi menim, da za namene vprašanj za predhodno odločanje v postopku v glavni stvari ni pomembno, ali je nasprotna stranka, opravljala gospodarsko dejavnost ali ne, ko je razpisala delovno mesto za pripravo poročila o rasni diskriminaciji, ki je bilo namenjeno le prihodnjim kandidatom, ki so spadali v določeno kategorijo krščanskih veroizpovedi, in je kandidata izbrala iz ene od navedenih kategorij.

50.

Pristop, ki ga je zagovarjala Komisija, bi res lahko povzročil neupravičeno zmanjšanje obsega ratione materiae člena 17 PDEU glede priznanja statusa cerkva, verskih združenj ali verskih skupnosti ter svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij po nacionalnem pravu, le kadar opravljajo gospodarske dejavnosti. Lahko bi še bolj zožil tudi obseg ratione materiae prava Unije v zvezi s temi organizacijami na način, ki ni v skladu z moderno paradigmo pristojnosti Unije, kot je določena s Pogodbama EU in DEU.

51.

Ali bi na primer verska organizacija, ki gradi velik center bogoslužja, morala biti izvzeta iz zahtev Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje ( 36 ) le zato, ker objekt ne bo imel gospodarskega namena in se bo uporabljal izključno za bogoslužje, tako da za zadevno versko organizacijo ni mogoče šteti, da opravlja gospodarske dejavnosti? Menim, da je treba na to vprašanje nujno odgovoriti nikalno. ( 37 )

52.

V postopku v glavni stvari je treba Listino uporabiti v skladu z naslednjimi pravili.

53.

Prvič, kot je ugotovljeno z ustaljeno sodno prakso Sodišča, je treba predpise sekundarne zakonodaje Unije razlagati in uporabiti v skladu s temeljnimi pravicami. ( 38 ) Sodišče je poleg tega menilo, da „pravica, zagotovljena s členom 10(1) Listine, ustreza pravici, zagotovljeni s členom 9 EKČP, in ima v skladu s členom 52(3) Listine enak pomen in obseg“. ( 39 ) Namen člena 52(3) Listine je zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije. ( 40 ) Zato je pravica verskih skupnosti, kot je nasprotna stranka, do samostojnega obstoja zagotovljena do „minimalne ravni varstva“, ( 41 ) ki je določena s sodno prakso ESČP. Ta forum externum pravice do svobode vere je treba obravnavati pri razlagi člena 4(2) Direktive 2000/78 in člena 17 PDEU.

54.

Drugič, ker člen 9 EKČP zagotavlja tudi forum internum svobode vere in prepričanja, ( 42 ) kar vključuje svobodo ne imeti verskega prepričanja, ( 43 ) je treba hkrati ustrezno upoštevati tudi razlago členov 1 in 2 Direktive 2000/78 z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je upoštevna za ta del člena 9 EKČP, pri določitvi, ali je bila pritožnica po pravu Unije izpostavljena nezakoniti diskriminaciji ali pa upravičenemu neenakemu obravnavanju. ( 44 ) Seveda pa imata pritožnica in nasprotna stranka pravico do učinkovitega pravnega sredstva za uveljavljanje svojih pravic v skladu s členom 47 Listine. ( 45 )

55.

Tako pridem do tretjega razloga, iz katerega je Listina upoštevna za postopek v glavni stvari. Sodna praksa Sodišča in ESČP temelji na tem, da je v sporu med pravicami ali pri nasprotovanju med njimi bistvena naloga sodišč, da temeljito pretehtajo sporne nasprotujoče si interese. ( 46 ) Enak pristop je treba nujno uporabiti pri reševanju spora v postopku v glavni stvari, pri katerem ne gre za neposredno nasprotovanje med posameznikom in državo glede varstva temeljnih pravic, pri čemer pa je zadnjenavedena varuhinja nasprotujočih si pravic. ( 47 )

56.

Tako je mogoče člen 4(2) Direktive 2000/78 šteti za zakonodajni izraz pravice nasprotne stranke v Uniji do avtonomije in samoodločbe, kot je varovana na podlagi členov 9 in 11 EKČP z izrazom „glede na etiko organizacije“, ki je osrednji element člena 4(2) Direktive 2000/78 in ga je treba razlagati z vidika upoštevne sodne prakse ESČP. Člena 1 in 2 Direktive 2000/78 sta zakonodajni izraz pravice pritožnice do nediskriminacije zaradi vere ali prepričanja, kot je zagotovljena s členoma 9 in 14 EKČP v povezavi s členom 2(5) Direktive 2000/78, ter pristojnosti držav članic, da ohranijo ukrepe, ki so med drugim potrebni za „varstvo pravic in svoboščin drugih“, ki jih morajo sodišča pretehtati, če si pravice nasprotujejo. ( 48 )

57.

Četrtič, za pristop, ki ga je treba uporabiti pri vprašanjih v postopku v glavni stvari, je bistven še en element člena 52(3) Listine skupaj z besedilom člena 53 Listine. Člen 52(3) v nadaljevanju določa, da ta določba „ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije“, medtem ko člen 53 z naslovom „Raven varstva“ med drugim določa, da se nobena določba „ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije […] ter ustave držav članic“. ( 49 )

58.

V zvezi s „širšim varstvom“, ki ga lahko Unija zagotovi na podlagi člena 52(3) Listine in kot bom ponazoril v oddelku V (del C) v nadaljevanju v odgovoru na prvo vprašanje, je treba ustrezno upoštevati, ali imata člen 17 PDEU in člen 4(2) Direktive 2000/78 tak vpliv, da se je Unija odločila zagotoviti „širše varstvo“ od varstva, ki ga zagotavlja EKČP glede obsega in temeljitosti sodnega nadzora nad odločitvami, v okviru katerih nameravajo verske organizacije, kot je nasprotna stranka, uveljavljati pravico do avtonomije in samoodločbe, medtem ko je treba pri tretjem vprašanju oblikovati dejavnike, ki naj jih sodišče uporabi pri tehtanju pravice do nediskriminacije zaradi vere ali prepričanja, ki jo zagotavljata člena 1 in 2 Direktive 2000/78, ( 50 ) in pravice do samoodločbe in avtonomije verske organizacije, ki je priznana v členu 4(2) Direktive 2000/78.

59.

To Sodišče je v zvezi s členom 53 Listine v sodbi Melloni menilo, da je treba to določbo razlagati tako, da je uporaba standardov temeljnih pravic, ki izhajajo iz ustavnega reda države članice, izključena, če posega v „primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije“ prek ozemlja navedene države. ( 51 )

60.

Vendar pa ravno to želi nasprotna stranka od nacionalnega predložitvenega sodišča, tako da bi se zdelo, da je prišlo do kompromitirajočega vpliva prepovedi diskriminacije zaradi prepričanja, ki jo zagotavljata člena 1 in 2 Direktive 2000/78 skupaj z obširnimi in jasno izraženimi pravili o pravnih sredstvih iz navedene direktive, ( 52 ) zaradi omejitev, ki jih nalaga nemško ustavno pravo, kot je opisano v predložitveni odločbi, glede temeljitosti sodnega nadzora nad utemeljitvami neenakega obravnavanja zaradi vere ali prepričanja, ki jih v okviru delovnih razmerij podajo organizacije, kot je nasprotna stranka. Zato je treba odločiti, ali je ta ureditev prek povezanih učinkov člena 17 PDEU in člena 4(2) Direktive 2000/78 združljiva s pravom Unije.

61.

Nazadnje je pomembno poudariti, da so bili Sodišču predloženi nedosledni opisi vsebine sodne prakse Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče), iz katerih ni popolnoma jasen obseg omejitev sodnega nadzora pri verskih organizacijah v vlogi delodajalcev, da bi ohranili cerkveno pravico do samoodločbe na podlagi člena 137 WRV in zlasti prvega stavka člena 137(3).

62.

V skladu s predložitveno odločbo v okviru odškodninskega zahtevka na podlagi diskriminacije v postopku imenovanja/prijave nadzor sprejemljivosti pomeni, da nad standardom, ki ga je določila cerkev sama, ni treba izvesti nadzora, ampak se preprosto domneva, če lahko cerkveni delodajalec sprejemljivo zatrdi, da je razpisna zahteva konkretne vere izraz tega, kako se verska skupnost dojema.

63.

Vendar pa je nemški predstavnik na obravnavi poudaril, da Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) verskih delodajalcev ni odvezalo nobenega sodnega nadzora, in v tem smislu izpodbijal analizo iz predložitvene odločbe. ( 53 ) Nemški predstavnik je navedel, da je ustavno sodišče dejansko razvilo dvostopenjski nadzor za spore, kot je ta v postopku v glavni stvari. ( 54 )

64.

Nemški predstavnik je navedel, da je izhodišče, da lahko verski delodajalci sami odločijo, za katero delo se pri zaposlovanju zahteva pripadnost zadevni veri, nadzor nad sprejemljivostjo pa naj bi pomenil prvo stopnjo. Tukaj lahko nemška delovna sodišča ocenijo uvrstitev, ki jo je sprejel verski delodajalec, čeprav morajo izključiti vprašanja, povezana z doktrino, kot je razlaga svetih spisov. Nato pa lahko na drugi stopnji delovna sodišča opravijo celovito presojo in pretehtajo interese cerkve ter njihovo svobodo vere glede na katere koli nasprotujoče si temeljne pravice zaposlenega na drugega. ( 55 )

65.

Sodišče ni pristojno za razlago upoštevnih določb prava države članice v okviru predložitvenih odločb. ( 56 ) Sodišče je omejeno z delitvijo pristojnosti med sodišči Evropske unije in nacionalnimi sodišči v dejanskem in pravnem okviru, kot je opisano v predložitveni odločbi, v kateri so navedena vprašanja, ki so mu predložena v odločanje. ( 57 ) Potem ko bo Sodišče v skladu z zahtevo iz prvega in tretjega vprašanja razložilo člen 17 PDEU in člen 4(2) Direktive 2000/78, bo moralo nato nacionalno predložitveno sodišče odločiti, ali je mogoče člen 137 WRV in člen 9(1) AGG razlagati v skladu s pravom Unije, in uporabiti odgovor Sodišča na drugo vprašanje, če to ni mogoče.

66.

Nacionalno predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 4(2) Direktive 2000/78 razlagati tako, da lahko delodajalec, kot je pritožnica v postopku v glavni stvari – oziroma cerkev zanj – sam zavezujoče odloči, ali pripadnost kandidata določeni veri zaradi narave tega dela ali zaradi okoliščin, v katerih se izvaja, pomeni bistveno, legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko nasprotne stranke?

67.

Najprej bom analiziral sodno prakso ESČP, ki je upoštevna za omejitve sodnega nadzora, če si stojita nasproti pravica verskih organizacij do avtonomije, kot je zagotovljena s členoma 9 in 11 EKČP, in katera druga pravica, ki je tudi zagotovljena z EKČP, kot je pravica do zasebnega življenja iz člena 8. Nato bom analiziral člen 4(2) Direktive 2000/78, da ugotovim, ali glede obsega in temeljitosti sodnega nadzora nad verskimi organizacijami, ki se pri delovnih razmerjih sklicujejo na to pravico, zagotavlja širše varstvo pravice verskih organizacij do avtonomije in samoodločbe v smislu člena 52(3) Listine. Nazadnje bom z enakim namenom preučil člen 17 PDEU.

68.

Menim, da sodna praksa ESČP ne podpira omejitve sodnega nadzora v obsegu, navedenem v prvem vprašanju.

69.

V sodbah, v katerih je bil sodni nadzor nad domnevno kršitvijo pravice na podlagi EKČP omejen s pravom pogodbenice iz razlogov, povezanih z avtonomijo verskih organizacij, pa naj bo to ustavna ali kakšna druga določba, je ESČP potrdilo, da morajo biti merila sodnega nadzora, ki jih zagotovi pogodbenica, vseeno zadostna za ugotavljanje, ali so bile upoštevane druge pravice, ki jih zagotavlja EKČP. Tehtanje, ki se uporabi v zvezi s tem, ne temelji na tem, ali se spor nanaša na zaposlitev ali odpustitev, tako kot člen 3 Direktive 2000/78, ki omejuje področje uporabe te direktive, ne uvaja take razlike.

70.

V sodbi Fernández Martinez proti Španiji ( 58 ) je šlo na primer za to, da je srednješolski učitelj katoliške vere s sedemletnimi delovnimi izkušnjami, ki je bil zaposlen pri španskem državnem organu, ki ga je tudi plačeval, zahteval pravico do zasebnega in družinskega življenja na podlagi člena 8 EKČP, ker mu delodajalec po tem, ko se je izvedelo, da je po osebnem statusu poročen duhovnik, ni podaljšal pogodbe o delovnem razmerju. V zadevi, pri kateri je šlo za pristop Tribunal Constiticional (špansko ustavno sodišče) k sodnemu nadzoru, ko je bila ogrožena temeljna pravica katoliške cerkve do svobode vere v kolektivni razsežnosti ali razsežnosti skupnosti, je ESČP v točki z naslovom „Omejitve avtonomije (verskih organizacij)“ menilo:

„Sama trditev verske skupnosti, da obstaja dejanska ali morebitna nevarnost za njeno avtonomijo, ne zadostuje, da bi bilo poseganje v pravico do spoštovanja zasebnega ali družinskega člana v skladu s členom 8 Konvencije. Poleg tega mora zadevna verska skupnost glede na okoliščine posameznega primera tudi dokazati, da je zatrjevana nevarnost verjetna in precejšna in da sporno poseganje v pravice do spoštovanja zasebnega življenja ne presega tistega, kar je potrebno za odpravo nevarnosti, in se ne uporablja za kateri koli namen, ki ni povezan z izvajanjem avtonomije verske skupnosti. Prav tako ne sme vplivati na samo bistvo pravice do zasebnega in družinskega življenja. Nacionalna sodišča morajo zagotoviti, da so ti pogoji izpolnjeni, tako da temeljito preučijo okoliščine zadeve in temeljito pretehta sporne nasprotujoče si interese.“ ( 59 )

71.

Zato se strinjam z mnenjem, da če verska skupnost ali organizacija ni prepričljiva pri dokazovanju, da je poseganje države, ki je v postopku v glavni stvari to, da nacionalna sodišča uporabijo pravo Unije o enakem obravnavanju, resnična nevarnost za njeno avtonomijo, ne more zahtevati, da država zadevne dejavnosti navedene skupnosti ne bo urejala s pravom te države. V tem smislu verske skupnosti ne smejo biti izključene iz državne sodne pristojnosti. ( 60 )

72.

ESČP je v sodbi Schüth proti Nemčiji, ( 61 ) pri kateri sta bili za obravnavani primer upoštevna člena 9(1) AGG in člen 137 WRV, ugotovilo, da Nemčija do organista in zborovodje katoliške župnijske cerkve Svetega Lambertusa v Essnu, ki je bil odpuščen z delovnega mesta zaradi otroka v zunajzakonski zvezi, ni upoštevala svojih pozitivnih obveznosti v zvezi s pravico do zasebnega življenja iz člena 8 EKČP. Ugotovilo je, da je Nemčija zaradi kvalitete sodnega nadzora nacionalnega delovnega sodišča kršila člen 8 EKČP.

73.

ESČP je v sodbi Schüth poudarilo, da je obrazložitev nacionalnega pritožbenega sodišča v zvezi s sklepi o ravnanju tožeče stranke ( 62 ) zelo jedrnata in da zato interesi cerkve kot delodajalca niso bili pretehtani glede na pravico tožeče stranke do zasebnega in družinskega življenja, ki ga zagotavlja člen 8 EKČP. ( 63 )

74.

ESČP je ugotovilo, da delovno pritožbeno sodišče ni preučilo vprašanja povezave med delom tožeče stranke in razglašenim poslanstvom cerkve, ampak se zdi, da je o tej točki privzelo mnenje cerkve kot delodajalke, ne da bi ga dodatno preverilo. ESČP je sklenilo, da delodajalec, čigar etika temelji na veri ali filozofskem prepričanju, svojim zaposlenim sicer lahko naloži posebne obveznosti lojalnosti na podlagi EKČP, vendar pa nad odločitvijo o odpustitvi, ki temelji na kršitvi take obveznosti, zaradi pravice delodajalca do avtonomije ni mogoče izvesti le omejenega sodnega nadzora, ki ga izvede ustrezno nacionalno delovno sodišče, ne da bi upoštevalo naravo zadevnega delovnega mesta in ustrezno pretehtalo zadevne interese v skladu z načelom sorazmernosti. ( 64 )

75.

Zato je šlo za kršitev člena 8 EKČP, ker Nemčija ni izpolnila svoje zgoraj navedene pozitivne obveznosti.

76.

V zvezi s tem bi rad navedel dve uvodni pripombi.

77.

Prvič, stanje v postopku v glavni stvari se nanaša na neposredno diskriminacijo, izhajajočo iz prepričanja pritožnice oziroma iz tega, da ne pripada nobeni veroizpovedi. Za neposredno diskriminacijo se šteje, kadar je, je bila ali bi bila oseba zaradi svojega prepričanja obravnavana manj ugodno od druge osebe v primerljivem položaju. ( 65 ) Tako se za neposredno diskriminacijo šteje, kadar je zatrjevani diskriminacijski ukrep „neločljivo povezan z obravnavanim razlogom različnega obravnavanja“. ( 66 )

78.

Zato v nasprotju z nedavnimi zadevami, v katerih je bilo Sodišče pozvano, naj presodi o horizontalnem nasprotovanju med svobodo vere v okviru posredne diskriminacije in drugo temeljno pravico, ter zlasti pravico o svobodi gospodarske pobude, ( 67 ) člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 nasprotni stranki ni na voljo za utemeljitev neenakega obravnavanja. Ta določa, da ne gre za posredno diskriminacijo, če je mogoče upoštevno določbo, merilo ali prakso objektivno utemeljiti z legitimnim ciljem, sredstva za uresničitev tega cilja pa so primerna in potrebna. Ker se postopek v glavni stvari nanaša na neposredno diskriminacijo, je edina utemeljitev, ki jo ima v postopku v glavni stvari na voljo nasprotna stranka, tista, ki je določena z Direktivo 2000/78. ( 68 ) Ustrezni utemeljitvi v postopku v glavni stvari sta člena 4(2) in 2(5) Direktive 2000/78, ( 69 ) kakor se razlagata glede na primarno pravo Unije, ter zlasti člen 17 PDEU in člen 47 Listine. ( 70 )

79.

Drugič, čeprav sprejemam trditve pritožnice, da je treba člen 4(2) Direktive 2000/78, ki je tako kot člena 4(1) in 2(5) iste direktive določba, ki odstopa od načela prepovedi diskriminacije, razlagati ozko, ( 71 ) sodne prakse Sodišča glede razlage člena 4(1) Direktive 2000/78 ni mogoče uporabiti za razlago člena 4(2) Direktive 2000/78. Zadnjenavedeno pravilo je posebno pravilo, oblikovano za obravnavanje posebnega stanja okoliščin, v katerih lahko verske organizacije, ki spadajo na področje uporabe člena 3 Direktive 2000/78, zakonito različno obravnavajo. To je privedlo do razglasitve odstavka, ki ima malo skupnega s členom 4(1) Direktive 2000/78, in sodne prakse, ki ni primerna za razlago člena 4(2) Direktive 2000/78.

80.

V členu 4(2) Direktive 2000/78 na primer niso navedene „značilnosti“ v zvezi z verskim prepričanjem, poudarek na „značilnostih“ pa je bistven za razlago člena 4(1) Direktive 2000/78. ( 72 ) Člen 4(1) Direktive 2000/78 se sklicuje na „bistvene in odločilne“ poklicne zahteve in omejitve različnega obravnavanja izrecno pogojuje z razlogi iz člena 1 Direktive 2000/78 za legitimne cilje in sorazmerne zahteve. Vendar pa se člen 4(2) sklicuje na „bistvene, legitimne in upravičene poklicne zahteve glede na etiko organizacij“, medtem ko se neposredno ne sklicuje na načelo sorazmernosti (glej v nadaljevanju oddelek V (del D)).

81.

Vem, da se prvi pododstavek člena 4(2) Direktive 2000/78 nanaša na pravo države članice v dveh pogledih. ( 73 ) Prvič, nanaša se na ohranjanje zakonodaje in sprejetje zakonodaje, ki vključuje nacionalno prakso, kakršna obstaja ob sprejetju te Direktive 2000/78.

82.

Čeprav to zajema člen 137 WRV in člen 9(1) AGG, ne morem sprejeti trditve, da to pomeni, da je sodna praksa Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče), v kateri se razlagajo ti ukrepi, ob sprejetju Direktive 2000/78 zamrznjena. Taka razlaga bi bila v nasprotju s členom 4(2) Direktive 2000/78, ki je omejen na zakonodajo, in obveznostjo nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive. ( 74 )

83.

Drugič, prvi pododstavek člena 4(2) Direktive 2000/78 določa, da se različno obravnavanje iz te določbe izvaja ob upoštevanju ustavnih določb in načel države članice (glej tudi člen 52(4) Listine glede skupnih ustavnih tradicij držav članic). ( 75 ) Vendar pa ubeseditev člena 4(2) Direktive 2000/78 ne podpira zmanjšanja vloge sodišč pri nadzoru nad sklicevanjem verske organizacije na člen 4(2) Direktive 2000/78, zlasti ker v tej določbi „pri opredelitvi smisla in obsega“ ni izrecnega sklicevanja na nacionalno pravo. ( 76 ) Kot taka mora biti omejitev iz člena 4(2) Direktive 2000/78 avtonomna, pri tej omejitvi pa je treba upoštevati sobesedilo te določbe in cilj, ki se uresničuje z Direktivo 2000/78. ( 77 )

84.

Poleg tega člen 2(5) Direktive 2000/78 kaže na vlogo sodišč pri tehtanju interesov in vlogo, ki jo imajo glede na to, da je cilj Direktive 2000/78, kot je naveden v uvodni izjavi 37 navedene direktive, v vsej Uniji zagotoviti „enake pogoje, kar zadeva enakost pri zaposlovanju in delu“, in ob ustreznem spoštovanju „statusa“ verskih organizacij na podlagi nacionalne zakonodaje, kot je navedeno v uvodni izjavi 24 Direktive 2000/78 in členu 17 PDEU (glej oddelek V (del C, točka 3) v nadaljevanju).

85.

Nazadnje, v travaux préparatoires za člen 4(2) ne najdem ničesar v podporo obsegu vloge ustavnega prava države članice, ki ga zatrjuje nasprotna stranka. Ne najdem na primer nobenega posebnega predloga, kaj šele dogovora o zoženju katere koli določbe Direktive 2000/78, katerega namen bi bil zagotoviti dosledno sodno izvrševanje Direktive 2000/78 ( 78 ) glede upoštevanja standardov sodnega nadzora, določenih z nacionalnim ustavnim pravom. ( 79 ) Ni znakov, da se pomembna pravila o dokaznem bremenu iz člena 10 Direktive 2000/78 ne uporabijo, če je sporen člen 4(2) navedene direktive. ( 80 ) Nič ne kaže, da bi bila sprejeta taka posebna pravila, ki se uporabljajo na podlagi člena 15 Direktive 2000/78 v zvezi s Severno Irsko in diskriminacijo na podlagi vere ali člena 6 Direktive 2000/78 o utemeljitvi različnega obravnavanja na podlagi starosti oziroma člena 3(4) Direktive 2000/78 in njegovi izključitvi diskriminacije na podlagi invalidnosti in starosti v zvezi z oboroženimi silami iz področja uporabe Direktive 2000/78. ( 81 )

86.

Vendar pa priznavam, da so bile v postopku oblikovanja člena 4(2) Direktive 2000/78 predlagane številne spremembe, ( 82 ) podobno kot je obstajala neenotnost pri besedilu člena 17 PDEU, kar se je dogajalo med Konvencijo, ki je privedla do sprejetja Pogodbe o ustavi za Evropo ( 83 ) (glej v nadaljevanju oddelek V (del C, točka 3)). Iz tega lahko sklepam, da imajo države članice na podlagi člena 4(2) Direktive 2000/78 široko polje proste presoje glede poklicnega dela, za katero je vera ali prepričanje bistvena, legitimna in upravičena poklicna zahteva zaradi narave dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, ( 84 ) pri čemer je za razlago navedene določbe vedno pristojno Sodišče. Vendar pa iz travaux préparatoires ni razvidno nič več kot to, kar kaže na zahtevna pogajanja, ki so na koncu privedla do sprejetja kompromisnega besedila, delno tudi zaradi nesoglasij o vsebini člena 4(2) Direktive 2000/78. ( 85 )

87.

Tako sem ugotovil, da v prvem pododstavku člen 4(2) Direktive 2000/78 sam določa standard sodnega nadzora, ki ga je treba uporabiti, če se izpodbija stališče verske organizacije, da različno obravnavanje na podlagi prepričanja ne pomeni nezakonite diskriminacije. Ali pomeni vera ali prepričanje posameznika zaradi narave zadevnega dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, bistveno, legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko organizacije? Zahteve te določbe bom določil v odgovoru na tretje vprašanje.

88.

Če je treba razlagati določbo sekundarnega prava Unije, je treba to storiti čim bolj v smeri njene skladnosti z določbami Pogodbe in s splošnimi načeli prava Unije. ( 86 ) Člen 17(1) in (2) PDEU je zato neposredno upošteven za razlago člena 4(2) Direktive 2000/78. Glede na navedeno menim, da je vpliv člena 17 PDEU na ustavno strukturo Unije manj izrazit, kot zatrjuje nasprotna stranka.

89.

Širša struktura Unije in zlasti temeljitost njene zavezanosti k podpori temeljnim pravicam nasprotuje razlagi člena 17(1) PDEU, v katerem je določeno, da Unija spoštuje in „ne posega v status, ki ga cerkve in verska združenja ali verske skupnosti v vseh mogočih okoliščinah uživajo v državah članicah po nacionalnem pravu“, zlasti če zaradi statusa takih organizacij, dodeljenega na podlagi nacionalnega prava držav članic, niso zagotovljene njihove temeljne pravice.

90.

To je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča. Glede tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki se želijo doseči z ureditvijo, katere del je. ( 87 )

91.

Minimalna raven varstva, ki ga zagotavlja člen 52(3) Listine, je v zvezi s pravico verskih organizacij do avtonomije in samoodločbe v povezavi s sklicevanjem na sodno prakso ESČP najpomembnejša za razlago člena 17 PDEU. Čeprav člen 17(1) PDEU določa, da Unija „spoštuje status, ki ga cerkve in verska združenja ali skupnosti uživajo v državah članicah po nacionalnem pravu, in ne posega vanj“, to ne more pomeniti, da je mogoče pravila v zvezi z avtonomijo cerkva in drugih verskih organizacij, ki so se oblikovala v okviru členov 9 in 11 EKČP (in ki jih bom podrobno navedel v oddelku V (del D)), preprosto ignorirati pri zmanjšanju obsega glede priznanja statusa cerkva, verskih združenj in skupnosti ter svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij po nacionalnem pravu, čeprav bi besedilo člena 17(1) in (2) PDEU, če se razlaga ločeno, lahko pomenilo prav to.

92.

V tem primeru bi moralo Sodišče in sodišča držav članic v skladu z obveznostmi iz člena 47 Listine in členom 19 PEU ter obveznostjo držav članic iz tega člena, da vzpostavijo „pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, ( 88 ) v okviru področja uporabe prava Unije, še naprej zagotavljati svobodo misli, vesti in vere, kot je določeno v členu 10 Listine, in dejansko tudi svobodo zbiranja in združevanja iz člena 12 Listine, ( 89 ) v skladu s temeljnimi pravicami Unije, in raven varstva na podlagi sodne prakse ESČP v zvezi z avtonomijo verskih organizacij. Kot je v pisnih stališčih navedla Komisija, morajo „[v] Evropski uniji, ki temelji na pravu, […] njena sodišča zagotavljati skladnost s pravom Unije“. ( 90 )

93.

Drugače povedano, menim, da bi bilo napačno člen 17(1) in (2) PDEU razlagati kot neke vrste meta načelo ustavnega prava, ( 91 ) ki Unijo zavezuje k spoštovanju statusa cerkva, verskih združenj in skupnosti ter svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij po nacionalnem pravu ne glede na okoliščine. Tak pristop ne bi bil v skladu z drugimi določbami primarnega prava Unije, kot je mehanizem iz člena 7 PEU, da ugotovi obstoj „očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila“ vrednote, na katerih temelji Unija, kot je določeno v členu 2 PEU. Poleg tega je treba upoštevati tudi člen 10 PDEU in cilje Unije določanja in izvajanja politik in dejavnosti, ter člena 22 in 47 Listine, od katerih prvonavedeni podpira pluralizem, zadnjenavedeni pa izraža splošno načelo pravice do učinkovitega pravnega sredstva pri kršitvi pravic in svoboščin, zagotovljenih s pravom Unije. To pravilo je bilo vključeno v celoto temeljnih pravic Unije zlasti prek spora v zvezi s kršitvijo prava Unije o enakem obravnavanju. ( 92 )

94.

Priznavam, da je mogoče trditi, da člen 5 PEU in njegovo sklicevanje na „subsidiarnost“ podpira izključno pristojnost v rokah držav članic v zvezi z obsegom in temeljitostjo sodnega nadzora nad akti verskih organizacij, ki pri delovnih razmerjih ustvarjajo diskriminacijo na podlagi vere in prepričanja, in da člen 4(2) PEU poudarja obveznost Evropske unije do spoštovanja nacionalnih identitet držav članic ter njihovih temeljnih političnih in ustavnih struktur.

95.

Vendar pa se tudi strinjam, da čeprav člen 17 PDEU dopolnjuje in daje poseben učinek členu 4(2) PEU, ( 93 ) pa iz zadnjenavedenega člena „ni mogoče zaključiti, da bi bila določena strokovna področja ali področja delovanja v celoti izvzeta iz področja uporabe Direktive 2000/78. Uporaba te direktive namreč ne sme vplivati na nacionalno identiteto držav članic. Nacionalna identiteta torej ne omejuje področja uporabe Direktive, ampak jo je treba pri razlagi tam vsebovanega načela enakega obravnavanja in utemeljitvenih razlogov za morebitno različno obravnavanje ustrezno upoštevati“. ( 94 ) Varstvo iz člena 4(2) PEU vključuje zadeve, kot so razdelitev pooblastil med ustanovnimi vladnimi organi držav članic, kot so Länder. ( 95 )

96.

Zato primarno pravo v Pogodbah ne vključuje določb, ki bi bile dovolj zavezujoče oblikovane, da bi se ne bi upoštevalo tehtanje ESČP in Sodišča pri nasprotovanju med temeljnimi pravicami, ( 96 ) ali da bi se zmanjšala pristojnost Unije glede sodnega varstva prepovedi diskriminacije zaradi vere, če se verska organizacija sklicuje na člen 4(2) Direktive 2000/78. ( 97 )

97.

Niti cilji člena 17 PDEU, kot so razvidni iz zgodovine njegovega nastanka, ( 98 ) ne podpirajo takega razvoja neposredne podpore. O besedilu člena 17 PDEU so razpravljali na Konvenciji o Pogodbi o ustavi za Evropo, ( 99 ) na kateri naj bi krščanski lobisti močno pritiskali, da se v besedilu navede verska in zlasti evropska krščanska dediščina, ( 100 ) medtem ko so enako zavzete posvetne skupine in države članice to zavračale v imenu ločitve cerkve od države. ( 101 ) Ustvarjene napetosti se kažejo v tem, da navedba „duhovnega vzgiba“, ki je bila predlagana med Konvencijo in ki so ji vsekakor nasprotovale nekatere verske skupine, ker se ni nanašala izključno na krščanstvo, ni bila vključena v končno različico Pogodbe o ustavi za Evropo. ( 102 ) Nazadnje je bilo besedilo Izjave št. 11, priložene k Amsterdamski pogodbi, ( 103 ) (ista sprememba, s katero so se razširila pooblastila Unije za boj proti diskriminaciji med drugim na podlagi vere ali prepričanja) ( 104 ) sprejeto kot odstavka 1 in 2 člena 17 PDEU, ( 105 ) dodan pa je bil tudi člen 17(3) PDEU za strukturiranje že obstoječega dialoga med institucijami Unije ter verskimi in nazorskimi skupnostmi. ( 106 ) Preambula k Pogodbi EU res izhaja iz številnih „kulturnih, verskih in humanističnih“ virov.

98.

Očitno je, da ni nobenih dokazov, da bi bil namen člena 17 PDEU celoten prenos sodnega varstva na pravo države članice glede utemeljitve neenakega obravnavanja na podlagi vere ali prepričanja, če so za tako neenako obravnavanje odgovorne verske organizacije, ki spadajo na področje uporabe člena 3 Direktive 2000/78. Menim, da je člen 17 PDEU tesneje povezan s členom 5(2) PEU, s katerim so za status cerkva izključno pristojne države članice, kot je v pisnih stališčih poudarila nasprotna stranka.

99.

Člena 17(1) in (2) PDEU torej pomenita, da imajo države članice absolutno diskrecijsko pravico pri izbiri modela svojih odnosov z verskimi organizacijami in skupnostmi in da mora biti Unija glede tega v nevtralnem položaju. ( 107 ) Takšna razlaga „statusa“ na podlagi prava držav članic v členu 17 PDEU je v skladu z obsegom obveznosti Unije na podlagi člena 4(2) PEU, da se spoštujejo temeljne politične in ustavne strukture držav članic. ( 108 )

100.

Skratka, člen 17 PDEU ponazarja, da ustavni imperativi Unije kažejo na to, kar je neki teoretik poimenoval „vrednota pluralizma“. V skladu s tem se spori med nasprotujočimi si pravicami ali pristop k njim štejejo za običajne in se rešujejo s tehtanjem nasprotujočih si elementov, ne pa z dajanjem prednosti enemu elementu pred drugim po hierarhiji. ( 109 ) To se kaže v členu 2 PEU, členu 22 Listine in členu 2(5) Direktive 2000/78.

101.

Na vprašanje torej predlagam naslednji odgovor:

Člen 4(2) Direktive 2000/78/ES je treba razlagati tako, da delodajalec, kot je nasprotna stranka v obravnavanem primeru – oziroma cerkev zanj – sam ne more zavezujoče odločiti, ali pripadnost kandidata določeni veri zaradi narave tega dela ali zaradi okoliščin, v katerih se izvaja, predstavlja bistveno, legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na njegovo oz. cerkveno etiko.

102.

Vendar pa vsa dejanja niso varovana z zakonom le zato, ker izvirajo iz neke vrste verskega prepričanja. ( 110 ) Nacionalno predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje o zahtevah, ki jih je treba glede narave dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, določiti kot bistvene, legitimne in upravičene poklicne zahteve glede na etiko organizacije v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78.

103.

Kot je razvidno iz predhodne analize v zvezi z odgovorom na prvo vprašanje, je v členu 4(2) Direktive 2000/78 nasprotovanje med pravico verskih organizacij do avtonomije in samoodločbe, forum externum, na eni strani, ter pravico zaposlenih in prihodnjih zaposlenih do forum internum svobode prepričanja ter prepovedi diskriminacije na podlagi navedenih prepričanj na drugi.

104.

V tej analizi sem poleg temeljev za odgovor na prvo vprašanje opredelil naslednje dejavnike, ali zahteve, kot so navedene v tretjem vprašanju, ki so upoštevne za to, ali so poklicne zahteve glede vere ali prepričanja zaradi narave dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, bistvene, legitimne in upravičene glede na etiko organizacije:

105.

Glede na to, da člena 10 in 12 Listine „ustrezata“ členom 9 in 11 EKČP v smislu člena 52(3) Listine, pravica verskih organizacij do samoodločbe in avtonomije vključuje vsaj to varstvo na podlagi prava Unije.

106.

ESČP je razsodilo, da se v zelo izjemnih primerih zaradi pravice do vere, kot jo zagotavlja EKČP, izključi vsaka prosta presoja države pri odločanju, ali so verska prepričanja ali sredstva, uporabljena za izražanje takih prepričanj, legitimna. ( 113 ) Pravica verske skupnosti do avtonomnega obstoja je v jedru jamstev iz člena 9 EKČP, kar je tudi nujno za pluralizem v demokratični družbi. ( 114 ) Poseganje države v notranjo organizacijo cerkva je v nasprotju s sodno prakso ESČP, ( 115 ) za določanje verske pripadnosti verske skupnosti pa so odgovorni le najvišji duhovni organi in ne država. ( 116 ) Če organizacijsko življenje skupnosti ne bi bilo varovano s členom 9, bi postali ranljivi vsi drugi vidiki posameznikove svobode veroizpovedi. ( 117 )

107.

Država ne sme zavezovati verske skupnosti, da vključuje nove ali izključuje obstoječe člane. ( 118 ) Država ne sme niti zavezovati verske skupnosti, da posameznikom zaupa konkretno versko nalogo. ( 119 ) Upoštevanje avtonomije verskih skupnosti, ki jo priznava država, pomeni zlasti, da bi morala država sprejeti pravico takih skupnosti, da se v skladu s svojimi pravili in interesi odzovejo na vsako oporečniško gibanje v svojih vrstah, ki bi lahko ogrozilo njihovo kohezijo, podobo ali enotnost. ( 120 ) Samo najresnejši in najnujnejši razlogi lahko upravičijo poseg države, ( 121 ) tako da imajo na primer države pravico preveriti, ali gibanje ali združenje, ki navidezno sledi svojim verskim ciljem, izvaja dejavnosti, ki so škodljive prebivalcem ali javnemu redu. ( 122 ) Na splošno je varstvo iz člena 9 EKČP pogojeno le s privrženostjo članov verskih organizacij stališčem, ki pridobijo neko raven verodostojnosti, resnosti, kohezije in pomembnosti. ( 123 )

108.

Če gre za spor v zvezi z organizacijo verske skupnosti, je treba člen 9 EKČP razlagati ob upoštevanju člena 11 EKČP, ki ščiti združenja pred neupravičenimi posegi države. ( 124 ) V zvezi s tem je ESČP že večkrat razsodilo, da svoboda vere pomeni svobodo „izpovedovanja vere v krogu enako verujočih.“ ( 125 )

109.

ESČP je pogosto poudarilo, da ima država vlogo nevtralnega in nepristranskega organizatorja prakticiranja različnih ver, prepričanj in verovanj, pri čemer je navedlo, da ta vloga spodbuja javni red, versko harmonijo ter strpnost v demokratični družbi. ( 126 ) Poskusi države, da je razsodnik med verskimi skupnostmi in različnimi oporečniškimi frakcijami, ki lahko nastanejo v njih, lahko ogrozijo avtonomnost cerkve, ki je predmet obravnavanega spora. ( 127 ) Samovoljno poseganje države v notranji spor o vodilni vlogi v cerkvi in s tem v notranjo organizacijo je veljalo za nesorazmerno in kršitev člena 9 EKČP. ( 128 )

110.

Ob tem je treba poudariti, da se ne strinjam s trditvami nasprotne stranke, da prepoved državnim organom, da presojajo verska prepričanja ali posegajo v notranjo organizacijo verskih subjektov, nujno pomeni, da so zadnjenavedena poleg sodišč tudi edini subjekti, ki lahko odločajo, ali je poklicna zahteva zaradi narave dela in okoliščin, v katerih se izvaja, bistvena, legitimna in upravičena na podlagi člena 4(2) Direktive 2000/78. Namesto tega sprejemam trditve Irske iz pisnih stališč, da je etika vere subjektivna in precej ločena od dela, potrebnega za njeno ohranjanje, kar pa je objektivni vidik, nad katerim morajo izvesti nadzor sodišča. Drugače povedano, nasprotna stranka je združila dva različna pojma. Čeprav je treba sodni nadzor nad etiko cerkve omejiti, kot kaže sodna praksa ESČP in v tej zadevi ustavne tradicije držav članic, ( 129 ) to ne pomeni, da je sodišče države članice oproščeno presoje zadevnega dela, glede na etiko vere, nad katero skoraj ni mogoče izvesti nadzora, da določi, ali je neenako obravnavanje na podlagi prepričanja bistveno, legitimno in upravičeno.

111.

Pri odločanju nacionalnega predložitvenega sodišča, ali je pripadnost krščanski veri bistvena, legitimna in upravičena poklicna zahteva za delovno mesto priprave poročila o rasni diskriminaciji, ki vključuje javno in strokovno zastopanje nasprotne stranke ter koordinacijo procesa oblikovanja mnenj znotraj te organizacije, je treba upoštevati tri dodatne dejavnike. ( 130 )

112.

Točki (iv) in (v) je treba dodatno pojasniti.

113.

Pravila o razlagi ukrepov Unije so bila podrobneje razložena v točkah od 81 do 85 zgoraj. Glede točke (iv) je po mojem mnenju odločilno to, da je v travaux préparatoires sprememba, ki jo je predlagala luksemburška delegacija, in sicer sprememba izraza „potreben“ v izraz „upravičen“ glede na predlog vlade Združenega kraljestva, da se izraz „potreben“ zamenja z izrazom „ustrezen“ ali „upošteven“. ( 135 ) To po mojem mnenju pomeni razvoj, da zakonodajalec Unije z uporabo izraza „upravičen“ priznava uporabo prvega dela splošnega načela sorazmernosti. To vključuje presojo tega, ali je zadevni ukrep ustrezen za zagotovitev legitimnega cilja. ( 136 )

114.

Glede točke (v) sem to ugotovil ob upoštevanju sobesedila izrazov „bistven, legitimen“, saj sta oba povezana tako z „etiko organizacije“ in „naravo zadevnega dela“ oziroma z „okoliščinami, v katerem se izvaja“. Poleg tega obstajajo razlike med jezikovnimi različicami. Izraz „bistven“ je v švedski različici „verkligt“, malteški „genwin“, latvijski „īstu“, finski „todelinnen“, danski „regulært“, hrvaški „stvarni“, in madžarski „valódi“, medtem ko francoska različica uporabi izraza „essentielle, légitime“, kar je enako v španski različici „esencial“, italijanski „essenziale“, portugalski „essencial“, romunski „esențială“, nizozemski „wezenlijke“, nemški „wesentliche“, estonski „oluline“, bolgarski „основно“, slovaški „základnú“, češki „podstatný“, poljski „podstawowy“, slovenski „bistveno“ in grški „ουσιώδης“. Litovsko različico pa bi bilo mogoče razumeti, kakor da pomeni angleški izraz običajen ali navaden „įprastas“.

115.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba v primeru različnih jezikovnih različic zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. ( 137 ) Ker izraza „bistven, legitimen“ zaradi razlik v jezikovnih različicah nimata „jasne in enotne razlage, ( 138 ) sem ugotovil, da je na podlagi sistematičnega pristopa in cilja člena 4(2) Direktive 2000/78, da se ohrani avtonomija in samoodločba verskih organizacij, ( 139 ) povezava med zadevnim poklicnim delom in razglašenim poslanstvom verske organizacije v središču te preučitve. To se kaže v pravu Unije z uporabo izrazov „bistven, legitimen“ v členu 4(2) Direktive 2000/78.

116.

Na tretje vprašanje torej predlagam naslednji odgovor:

„V skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78 mora nacionalno predložitveno sodišče pri presoji bistvenih, legitimnih in upravičenih poklicnih zahtev ob upoštevanju narave dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, in etike organizacije, upoštevati naslednje:

117.

Drugo vprašanje obravnava neobičajne okoliščine, v katerih je splošno načelo prava Unije, kot je pravica do enakega obravnavanja na podlagi prepričanja, ( 140 ) konkretizirano v direktivi, v obravnavanem primeru Direktivi 2000/78, vendar pa sodišče države članice nacionalnega prava ne more razlagati v skladu z Direktivo, ker bi to povzročilo razlago nacionalnega prava contra legem, čemur nasprotuje sodna praksa Sodišča v sporih horizontalne narave med zasebnima strankama. ( 141 ) Ali se člen 137(3) WRV in člen 9(1) AGG ne uporabi, če nacionalno predložitveno sodišče ne more razlagati člena 137(3) WRV in člena 9(1) AGG v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78 ter členom 17 PDEU, kot ju razlaga Sodišče?

118.

Ob uporabi nacionalnega prava morajo nacionalna sodišča, ki morajo to pravo razložiti, upoštevati vsa pravila tega prava in uporabiti metode razlage, ki jih to pravo priznava, da bi ga v največjem mogočem obsegu razložila glede na besedilo in namen zadevne direktive za dosego rezultata, določenega v tej direktivi, in tako izpolnila zahteve iz člena 288, tretji odstavek, PDEU. ( 142 ) Kot sem že navedel, to vključuje spreminjanje njihove ustaljene sodne prakse, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive. ( 143 )

119.

Vendar sem ugotovil, da prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, kot je izražena v členu 21 Listine, ni subjektivna pravica, ki se uporabi horizontalno med zasebnimi strankami v okoliščinah, v katerih je postavljena ob rob pravici verskih organizacij do avtonomije in samoodločbe, ter da pravnih določb države članice ni mogoče razlagati v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78. ( 144 ) Če tako izhaja iz postopka v glavni stvari, je pravno sredstvo, ki ga ima na voljo pritožnica na podlagi prava Unije, ko se zadeva vrne nacionalnemu predložitvenemu sodišču, odškodninska tožba proti Nemčiji za odgovornost države. ( 145 )

120.

Razlogi za to ugotovitev so naslednji.

121.

Prvič, kot sem obravnaval zgoraj, so v skladu s členom 17(1) in (2) PDEU za določanje modela po izbiri držav članic za odnose med cerkvijo in državo izključno pristojne države članice. Če pri tem zakonodajne določbe ne izpolnjujejo vzporednih obveznosti države članice na podlagi prava Unije, na primer v zvezi z zagotavljanjem polnega učinka Direktive 2000/78, so države članice odgovorne za nastalo škodo.

122.

Drugič, kot je bilo poudarjeno v pisnih stališčih Irske, ne bi bilo v skladu s širokim poljem proste presoje držav članic, ki je vsebovano v členu 4(2) Direktive 2000/78, v zvezi z določitvijo bistvenih, legitimnih in upravičenih poklicnih zahtev zaradi narave dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, da ima prepoved diskriminacije zaradi vere horizontalni neposredni učinek.

123.

Tretjič, kot je tudi poudarjeno v pisnih stališčih Irske, v nasprotju z drugimi razlogi za diskriminacijo iz člena 19 PDEU med nacionalnimi ustavnimi tradicijami ni zadostnega soglasja o okoliščinah, v katerih je lahko različno obravnavanje na podlagi vere bistveno, legitimno in upravičeno. Sprejetje člena 17 PDEU in člena 4(2) Direktive 2000/78 to jasno prikazuje.

124.

Zato na drugo vprašanje predlagam naslednji odgovor:

V okoliščinah postopka v glavni stvari ni potrebno, da se ne uporabi določba nacionalnega prava – kot je v obravnavanem primeru prva možnost člena 9(1), AGG (Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz, splošni zakon o enakem obravnavanju) – v skladu s katero je različno obravnavanje zaradi vere pri zaposlovanju v verskih skupnostih in z njimi povezanih ustanovah zakonito, tudi kadar ob upoštevanju tega, kako se ta verska skupnost dojema glede na njeno pravico do samoodločbe, pripadnost neki veri pomeni upravičeno poklicno zahtevo, če te določbe ni mogoče razlagati v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78.

125.

Člen 9 AGG je problematična določba. Bil je deležen kritik pri upoštevnem nadzornem odboru za človekove pravice v okviru Združenih narodov v zvezi z njegovo skladnostjo s Konvencijo Združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. ( 146 ) Enkrat je bil predmet postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ga je začela Komisija proti Nemčiji, ( 147 ) izpodbijal pa ga je tudi nemški vladni organ, odgovoren za nadzor skladnosti s protidiskriminacijskim pravom v navedeni državi članici. ( 148 )

126.

Iz dejstva, da v Nemčiji verske organizacije zaposlujejo približno 1,3 milijona ljudi, ( 149 ) je očitno, da je v javno sfero te države članice vključenih veliko cerkva in povezanih organizacij. ( 150 ) Vseeno menim, da so se napetosti, ustvarjene v tem primeru, kot so se konkretizirale v postopku v glavni stvari, zgladile s sprejetjem člena 17 PDEU, člena 4(2) Direktive 2000/78 in priznavanjem pravice verskim organizacijam do avtonomije in samoodločbe kot temeljne pravice, ki jo varuje pravo Unije, s povezanimi učinki členov 10, 12 in 52(3) Listine.

127.

Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Bundesarbeitsgericht (delovno sodišče, Nemčija), odgovori: