1

Tožeča stranka, Deutsche Telekom AG, je prvotni telekomunikacijski operater v Nemčiji in družba na čelu skupine Deutsche Telekom. Tožeča stranka je bila od 4. avgusta 2000 in v celotnem obdobju, upoštevnem za to zadevo, lastnica 51 % kapitala družbe Slovak Telekom, a.s., ki je prvotni telekomunikacijski operater na Slovaškem. Preostali del kapitala družbe Slovak Telekom je bil v višini 34 % v lasti ministrstva Slovaške republike za gospodarstvo in v višini 15 % v lasti nacionalnega premoženjskega sklada Slovaške republike (v nadaljevanju skupaj: slovaška država).

2

Evropska komisija je 15. oktobra 2014 sprejela Sklep C(2014) 7465 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39523 – Slovak Telekom), ki je bil popravljen z njenim sklepom C(2014) 10119 final z dne 16. decembra 2014 in njenim sklepom C(2015) 2484 final z dne 17. aprila 2015 ter ki ga je naslovila na tožečo stranko in družbo Slovak Telekom (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Družba Slovak Telekom je 26. decembra 2014 vložila ločeno tožbo, s katero je prav tako predlagala razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa (zadeva T‑851/14).

3

Družba Slovak Telekom, ki je posredno nasledila javno poštno in telekomunikacijsko podjetje, ki je prenehalo obstajati leta 1992, je največji telekomunikacijski operater in ponudnik širokopasovnega dostopa na Slovaškem. Zakonski monopol, ki ga je imela na slovaškem telekomunikacijskem trgu, je prenehal leta 2000. Družba Slovak Telekom ponuja popoln nabor podatkovnih in glasovnih storitev ter je lastnica in upravljavka fiksnega bakrenega in optičnega omrežja in mobilnega telekomunikacijskega omrežja. Bakreno in mobilno omrežje pokrivata skoraj celotno ozemlje Slovaške.

4

Izpodbijani sklep se nanaša na protikonkurenčne prakse na slovaškem trgu širokopasovnih internetnih storitev. V bistvu se nanaša na pogoje, ki jih je družba Slovak Telekom določila za razvezani dostop drugih operaterjev do bakrene krajevne zanke na Slovaškem med letoma 2005 in 2010.

5

Krajevna zanka je fizični vod posukanih kovinskih parov (imenovan tudi linija), ki povezuje omrežno priključno točko v naročnikovih objektih z glavnim razdelilnikom ali enakovredno napravo v fiksnem javnem telefonskem omrežju.

6

Razvezani dostop do krajevne zanke novim ponudnikom – običajno poimenovanim „alternativni operaterji“ v nasprotju s prvotnimi operaterji telekomunikacijskih omrežij – omogoča uporabo že obstoječe telekomunikacijske infrastrukture, ki pripada tem prvotnim operaterjem, da bi lahko ponujali različne storitve končnim uporabnikom v konkurenci s prvotnimi operaterji. Med različne telekomunikacijske storitve, ki se lahko ponujajo končnim uporabnikom prek krajevne zanke, spada širokopasovni prenos podatkov za fiksni dostop do interneta in za večpredstavnostne aplikacije, ki temeljijo na tehnologiji digitalnih naročniških vodov (Digital Subscriber Line ali DSL).

7

Razvezani dostop do krajevne zanke je bil na ravni Evropske unije urejen zlasti z Uredbo (ES) št. 2887/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o razvezanem dostopu do krajevne zanke (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 26, str. 83) in z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349). Z Uredbo št. 2887/2000 se je od operaterjev „s pomembno tržno močjo“ zahtevalo, da omogočijo razvezani dostop do krajevnih zank (Unbundled Local Loop ali ULL) in objavijo referenčno ponudbo za razvezani dostop. Te določbe so se na Slovaškem izvajale z zakon z 3. decembra 2003 č. 610/2003 Z.z. o elektronických komunikáciách, v znení neskorších predpisov (zakon št. 610/2003 z dne 3. decembra 2003 o elektronskih komunikacijah), kakor je bil spremenjen in ki je z nekaterimi izjemami začel veljati 1. januarja 2004.

8

Ta regulativni okvir je v bistvu obvezoval operaterja, ki ga je nacionalni regulativni organ opredelil kot operaterja s pomembno tržno močjo, običajno je bil to prvotni operater, da alternativnim operaterjem zagotovi razvezani dostop do svoje krajevne zanke in pripadajočih storitev pod preglednimi, pravičnimi in nediskriminatornimi pogoji ter posodablja referenčno ponudbo za tak razvezani dostop. Nacionalni regulativni organ je moral zagotoviti, da se s stroškovno naravnanim zaračunavanjem razvezanega dostopa do krajevne zanke pospešuje vzpostavitev poštene in trajnostne konkurence. V ta namen je lahko nacionalni regulativni organ med drugim zahteval spremembe referenčne ponudbe.

9

Po analizi trga je slovaški nacionalni regulativni organ za telekomunikacijski sektor (v nadaljevanju: TUSR) 8. marca 2005 sprejel prvostopenjsko odločbo št. 205/14/2005, v kateri je družbo Slovak Telekom imenoval za operaterja s pomembno tržno močjo na veleprodajnem trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke v smislu Uredbe št. 2887/2000. TUSR je zato družbi Slovak Telekom naložil različne obveznosti, med drugim, da mu mora v 60 dneh predložiti referenčno ponudbo. To odločbo, ki jo je družba Slovak Telekom izpodbijala, je predsednik TUSR potrdil 14. junija 2005. Na podlagi te potrditvene odločbe je morala družba Slovak Telekom odobriti vse zahtevke za razvezani dostop do svoje krajevne zanke, ki jih je štela za razumne in utemeljene, da bi alternativnim operaterjem omogočila uporabo te zanke, da bi ti lahko svoje storitve ponujali na „množičnem maloprodajnem trgu“ širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji na Slovaškem. Na podlagi odločbe z dne 14. junija 2005 je morala družba Slovak Telekom vsaj 45 dni vnaprej objaviti vse predvidene spremembe referenčne ponudbe za razvezani dostop in jih predložiti TUSR.

10

Družba Slovak Telekom je referenčno ponudbo za razvezani dostop objavila 12. avgusta 2005 (v nadaljevanju: referenčna ponudba). V tej ponudbi, ki je bila med tem datumom in koncem leta 2010 devetkrat spremenjena, so opredeljeni pogodbeni in tehnični pogoji za dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom. Družba Slovak Telekom na veleprodajnem trgu ponuja razvezani dostop do krajevnih zank v glavnem razdelilniku – ali poleg njega – na katerem je alternativni operater, ki želi dostop, postavil svoje osrednje omrežje.

11

V skladu z izpodbijanim sklepom je omrežje krajevne zanke družbe Slovak Telekom, ki se lahko uporablja za opravljanje širokopasovnih storitev po razvezavi zadevnih linij tega operaterja, v obdobju med letoma 2005 in 2010 pokrivalo 75,7 % vseh slovaških gospodinjstev. Ta pokritost je zajemala vse krajevne zanke v kovinskem dostopovnem omrežju družbe Slovak Telekom, ki se je lahko uporabljalo za prenos širokopasovnega signala. Vendar je bil v istem obdobju od 18. decembra 2009 razvezan dostop samo do nekaterih redkih krajevnih zank družbe Slovak Telekom in samo en alternativni operater jih je uporabljal za opravljanje maloprodajnih širokopasovnih storitev za podjetja.

12

Komisija je po uradni dolžnosti začela preiskavo, ki se je nanašala predvsem na pogoje za razvezani dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom. Komisija se je po zahtevah po informacijah, ki jih je alternativnim operaterjem poslala 13. junija 2008, in nenapovedanem inšpekcijskem pregledu, ki ga je izvedla v prostorih družbe Slovak Telekom med 13. in 15. januarjem 2009, 8. aprila 2009 odločila proti temu operaterju začeti postopek v smislu člena 2 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 242).

13

Preiskava se je nadaljevala z zahtevami po dodatnih informacijah, ki so bile poslane alternativnim operaterjem in TUSR, in napovednim inšpekcijskim pregledom v prostorih družbe Slovak Telekom 13. in 14. julija 2009.

14

Družba Slovak Telekom je v več dokumentih za razpravo, poslanih Komisiji med 11. avgustom 2009 in 31. avgustom 2010, navedla, da po njenem mnenju ni nobene podlage za sklepanje, da je v obravnavani zadevi kršila člen 102 PDEU.

15

Družba Slovak Telekom je v okviru preiskave nasprotovala posredovanju informacij iz obdobja pred 1. majem 2004, ko je Slovaška republika pristopila k Uniji. Vložila je ničnostno tožbo zoper Odločbo Komisije C(2009) 6840 z dne 3. septembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi členov 18(3) in 24(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in Odločbo Komisije C(2010) 902 z dne 8. februarja 2010 v zvezi s postopkom na podlagi členov 18(3) in 24(1) Uredbe št. 1/2003. Splošno sodišče je s sodbo z dne 22. marca 2012, Slovak Telekom/Komisija (T‑458/09 in T‑171/10, EU:T:2012:145), zavrnilo tožbi, vloženi zoper ti odločbi.

16

Komisija se je 13. decembra 2010 na podlagi zahtev po informacijah, poslanih tožeči stranki, odločila zoper to družbo začeti postopek v smislu člena 2 Uredbe št. 773/2004.

17

Komisija je 7. maja 2012 družbi Slovak Telekom poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. To obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je bilo tožeči stranki poslano naslednji dan. Komisija je v tem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah uvodoma ugotovila, da je družba Slovak Telekom potencialno odgovorna za kršitev člena 102 PDEU zaradi prakse, s katero so bile za njene konkurente vzpostavljene cenovne škarje v zvezi z razvezanim dostopom do krajevnih zank njenega omrežja ter nacionalnim in regionalnim veleprodajnim širokopasovnim dostopom, ter zaradi zavrnitve dostopa alternativnim operaterjem do nekaterih veleprodajnih proizvodov. Uvodoma je ugotovila tudi, da je tožeča stranka potencialno odgovorna za to kršitveno ravnanje, ker je bila v obdobju kršitve matična družba družbe Slovak Telekom.

18

Potem ko sta družba Slovak Telekom in tožeča stranka dobili dostop do spisa preiskave, sta 5. septembra 2012 vsaka zase odgovorili na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Nato je bilo 6. in 7. novembra istega leta organizirano zaslišanje.

19

Družba Slovak Telekom je 21. junija 2013 Komisiji predložila predlog zavez, s katerimi je na njene ugotovitve o možnih kršitvah odgovorila z vidika konkurenčnega prava, in jo zaprosila, naj raje sprejme odločbo o sprejetju zavez v smislu člena 9 Uredbe št. 1/2003 namesto odločbe o prepovedi. Vendar je Komisija menila, da so te zaveze nezadostne, in se zato odločila nadaljevati postopek.

20

Komisija je družbi Slovak Telekom in tožeči stranki 6. decembra 2013 oziroma 10. januarja 2014 poslala dopis o ugotovljenih dejstvih, s katerim jima je omogočila predložitev pripomb glede dodatnih dokazov, ki so bili zbrani po tem, ko je bilo poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Komisija je navedla, da bodo ti dokazi, do katerih sta družba Slovak Telekom in tožeča stranka imeli dostop, lahko uporabljeni v morebitnem končnem sklepu.

21

Družba Slovak Telekom in tožeča stranka sta 21. februarja oziroma 6. marca 2014 odgovorili na dopis o ugotovljenih dejstvih.

22

Komisija je na sestanku, ki ga je imela z družbo Slovak Telekom 16. septembra 2014, in sestanku, ki ga je imela s tožečo stranko 29. septembra 2014, tema predložila informacije o sklepu, ki ga je nameravala sprejeti na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003.

23

Komisija v izpodbijanem sklepu meni, da je podjetje, ki ga sestavljata družba Slovak Telekom in tožeča stranka, storilo enotno in trajajočo kršitev člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP v zvezi s širokopasovnimi storitvami na Slovaškem v obdobju od 12. avgusta 2005 do 31. decembra 2010 (v nadaljevanju: zadevno obdobje).

24

Komisija v izpodbijanem sklepu opredeljuje dva zadevna trga proizvodov, in sicer:

25

Zadevni geografski trg glede na izpodbijani sklep zajema celotno ozemlje Slovaške.

26

Komisija ugotavlja, da je družba Slovak Telekom v zadevnem obdobju imela monopol na veleprodajnem trgu razvezanega dostopa do krajevnih zank in da ni bilo neposrednih pritiskov v obliki resnične ali potencialne konkurence ali izravnalne nakupne moči, ki bi omejevala moč te družbe na trgu. Družba Slovak Telekom je imela torej v zadevnem obdobju prevladujoč položaj na tem trgu. Komisija ugotavlja še, da je imela družba Slovak Telekom v tem obdobju prevladujoč položaj na množičnem maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji.

27

Komisija v prvem delu analize, naslovljenem „Zavrnitev dobave“, ugotavlja, da čeprav se je več alternativnih operaterjev zelo zanimalo za pridobitev dostopa do krajevnih zank družbe Slovak Telekom, da bi lahko tej konkurirali na maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev, je ta operater v referenčni ponudbi določil nepoštene pogoje, da bi tak dostop postal nesprejemljiv. Družba Slovak Telekom naj bi tako odložila, otežila oziroma preprečila vstop na ta maloprodajni trg širokopasovnih storitev.

28

Komisija v zvezi s tem poudarja, prvič, da razvezani dostop alternativnega operaterja do krajevne zanke zahteva, da ta predhodno dobi zadostne in ustrezne informacije o omrežju prvotnega operaterja. Te informacije morajo zadevnemu alternativnemu operaterju omogočiti, da oceni svoje poslovne priložnosti in pripravi ustrezne poslovne modele za svoje prihodnje maloprodajne storitve, ki bodo temeljile na razvezanem dostopu do krajevne zanke. V obravnavani zadevi pa naj referenčna ponudba ne bi izpolnjevala te zahteve po zagotavljanju informacij alternativnim operaterjem.

29

Tako naj referenčna ponudba kljub zahtevam, določenim v upoštevnem regulativnem okviru (glej točki 7 in 8 zgoraj), ne bi zagotavljala osnovnih informacij o lokacijah fizičnega dostopa in razpoložljivosti krajevnih zank v točno določenih delih omrežja. Alternativni operaterji naj bi imeli dostop do teh informacij samo na podlagi zahteve in ob plačilu pristojbine v petih dneh od začetka veljavnosti dogovora o zaupnosti, sklenjenega z družbo Slovak Telekom, in samo po zagotovitvi bančne garancije. Komisija v bistvu meni, da so te zahteve neupravičeno odložile in otežile posredovanje upoštevnih informacij alternativnim operaterjem ter tako navedene operaterje odvračale od dostopanja do krajevnih zank družbe Slovak Telekom.

30

Komisija meni, da so bile tudi v primeru dostopa na podlagi zahteve informacije, ki jih je zagotovila družba Slovak Telekom, nezadostne. Družba Slovak Telekom naj med drugim ne bi zagotovila nobenih informacij o razpoložljivosti svojih krajevnih zank, čeprav so bile te informacije za alternativne operaterje ključne za pravočasno pripravo njihovih poslovnih modelov in opredelitev poslovnega potenciala razvezanega dostopa. Komisija meni, da bi družba Slovak Telekom morala zagotoviti ne samo seznam glavnih razdelilnikov in podobnih naprav, temveč tudi opis geografskega območja, ki ga ti pokrivajo, ter informacije o sklopih telefonskih številk, ki jih zagotavljajo te centrale, dejanski uporabi kablov (v %) za tehnologije DSL, o stopnji uporabe opreme za pulzno kodno modulacijo (pulse code modulation ali PCM) za kable, povezane z različnimi glavnimi razdelilniki, o imenih ali funkcijah razdelilnikov ter o načinu njihove uporabe v tehničnih in metodoloških pravilnikih navedene družbe ali celo o najdaljši dolžini enotnih krajevnih zank. V preostalem naj bi se družba Slovak Telekom dobro zavedala težav, ki jih je alternativnim operaterjem povzročala s temi pogoji za dostop do informacij in njihovim omejenim obsegom. Komisija ugotavlja tudi, da medtem ko je družba Slovak Telekom vzorec zahtevkov za razvezani dostop, ki bi jih morali vložiti alternativni operaterji, objavila šele maja 2009, je referenčna ponudba za razvezani dostop že od začetka predvidevala naložitev finančnih kazni, če bi se zahtevek za dostop štel za nepopoln.

31

Drugič, glede na izpodbijani sklep je družba Slovak Telekom neupravičeno zmanjšala obseg svoje obveznosti na področju razvezanega dostopa do njenih krajevnih zank.

32

Tako naj bi na prvem mestu družba Slovak Telekom iz te obveznosti neupravičeno izključila „pasivne“ linije, to je linije, ki se ne uporabljajo, čeprav fizično obstajajo. S tem naj bi si družba Slovak Telekom pridržala veliko potencialnih strank, ki še niso kupovale njenih širokopasovnih storitev, čeprav so imele na voljo njeno omrežje, in to kljub temu, da upoštevni regulativni okvir ni predvideval nobene omejitve obveznosti razvezanega dostopa samo na aktivne linije in je ta trg rasel. Omejitev, ki jo je uporabila družba Slovak Telekom, po mnenju Komisije ni bila utemeljena z nobenim objektivnim tehničnim razlogom.

33

Na drugem mestu naj bi družba Slovak Telekom iz svoje obveznosti razvezave neupravičeno izključila storitve, ki jih je opredelila kot „konfliktne storitve“, to je storitve, ki jih je lahko ponujala in so bile lahko v konfliktu z dostopom alternativnega operaterja do krajevne zanke. Poleg tega, da naj bi bil sam koncept konfliktnih storitev nejasen, naj bi bil seznam takih storitev, ki ga je družba Slovak Telekom pripravila enostransko, odprt in naj bi zato pri alternativnih operaterjih povzročal negotovost. Ta omejitev naj bi alternativne operaterje prikrajšala za številne potencialne stranke, ki so bile pridržane družbi Slovak Telekom in zato umaknjene z maloprodajnega trga.

34

Na tretjem mestu Komisija ugotavlja, da je pravilo, ki ga je družba Slovak Telekom določila v referenčni ponudbi in v skladu s katerim se samo 25 % krajevnih zank v večparnem kablu lahko uporablja za opravljanje širokopasovnih storitev, da se preprečijo presluh in interference, neupravičeno. To pravilo naj ne bi bilo upravičeno, saj naj bi bilo splošno in abstraktno ter naj ne bi upoštevalo lastnosti kablov in konkretne povezave tehnik prenosa. Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da praksa v drugih državah članicah dokazuje obstoj alternativ za take abstraktne in vnaprejšnje omejitve dostopa, kot je načelo 100‑odstotne uporabe kabla skupaj z naknadnim reševanjem vseh konkretnih težav, ki so posledica motenj spektra. Nazadnje, družba Slovak Telekom naj bi zase uporabila merilo največ 63‑odstotne uporabe kabla, kar je manj strogo od pravila, ki ga je določila alternativnim operaterjem.

35

Tretjič in zadnjič, družba Slovak Telekom naj bi v referenčni ponudbi določila več nepravičnih določb in pogojev v zvezi z razvezanim dostopom do njenih krajevnih zank.

36

V zvezi s tem je glede na izpodbijani sklep družba Slovak Telekom na prvem mestu v referenčno ponudbo vključila nepravične določbe in pogoje za kolokacijo, ki je v tej ponudbi opredeljena kot „zagotavljanje prostora in tehnične opreme, potrebnih za ustrezno namestitev telekomunikacijske opreme pooblaščenega ponudnika za opravljanje storitev za končne uporabnike pooblaščenega ponudnika prek dostopa do krajevne zanke“. Tako nastala ovira za alternativne operaterje je bila, natančneje, posledica teh elementov: (i) pogoji so določali predhodni pregled možnosti kolokacije, ki ni bil objektivno potreben; (ii) alternativni operaterji so obliko kolokacije, ki jo je določila družba Slovak Telekom, lahko izpodbijali samo ob plačilu dodatnih stroškov; (iii) iztek obdobja rezervacije, potem ko je bilo alternativnemu operaterju vročeno mnenje o rezultatu prehodnega ali podrobnega pregleda, ne da bi bil dosežen dogovor o kolokaciji, je pomenil, da je moral biti postopek predhodnega ali podrobnega pregleda znova v celoti ponovljen; (iv) družbe Slovak Telekom v primeru dodatnih podrobnih pregledov, ki bi izhajali iz pogajanj, ni zavezoval noben rok in je imela pravico brez pojasnila in pravnih posledic umakniti predlog dogovora o kolokaciji v roku, v katerem so alternativni operaterji morali sprejeti predlog; (v) družba Slovak Telekom se ni zavezala k nobenemu natančnemu časovnemu razporedu za vzpostavitev kolokacije; (vi) družba Slovak Telekom je enostransko določila nepoštene in nepregledne pristojbine za kolokacijo.

37

Na drugem mestu Komisija ugotavlja, da so morali alternativni operaterji na podlagi referenčne ponudbe 12 mesecev oddajati mesečne napovedi glede zahtevkov za kvalifikacijo krajevne zanke za vsako mesto kolokacije, preden so lahko vložili zahtevek za kvalifikacijo za dostop do ustrezne krajevne zanke. Komisija pa meni, da se s tako zahtevo alternativnim operaterjem nalaga obveznost, da predložijo napovedi v trenutku, ko ne morejo oceniti svojih potreb po razvezanem dostopu. Poleg tega graja okoliščino, da je neupoštevanje pogojev glede napovedi privedlo do plačila kazni, ter zavezujočo naravo obveznosti napovedi in dejstvo, da družba Slovak Telekom ni imela roka za odgovor na zahtevek za kvalifikacijo, kadar tak zahtevek ni bil skladen z napovedanim obsegom.

38

Na tretjem mestu Komisija meni, da je bil obvezni postopek kvalifikacije – s katerim je moralo biti alternativnim operaterjem omogočeno, da pred oddajo zavezujočega naročila razvezanega dostopa ugotovijo, ali je določena krajevna zanka primerna za tehnologijo DSL ali katero drugo širokopasovno tehnologijo, ki bi jo lahko nameravali uporabiti – tak, da je te operaterje odvračal od tega, da bi zaprosili za razvezani dostop do krajevnih zank družbe Slovak Telekom. Komisija tako ob priznavanju nujnosti, da se preverijo ustreznost krajevnih zank za razvezani dostop ali bistveni predhodni pogoji za razvezani dostop do določene linije, navaja, da je ločitev tega postopka kvalifikacije od samega zahtevka za dostop do krajevne zanke brez potrebe odložila razvezavo in alternativnim operaterjem povzročila dodatne stroške. Poleg tega naj bi bilo več vidikov, ki so bili preverjeni v okviru postopka kvalifikacije, odvečnih. Komisija ugotavlja tudi neupravičenost roka veljavnosti kvalifikacije krajevne zanke, omejenega na deset dni, po katerem zahtevka za dostop ni bilo več mogoče vložiti.

39

Na četrtem mestu naj bi glede na izpodbijani sklep referenčna ponudba vsebovala neugodne pogoje glede popravil, vzdrževanja in servisiranja zaradi (i) neobstoja ustrezne opredelitve „načrtovanih“ in „nenačrtovanih del“, (ii) nejasnosti razlikovanja med „nenačrtovanimi deli“ in zgolj „okvarami“, ki so lahko privedle do neupravičenega ravnanja družbe Slovak Telekom, (iii) zelo kratkih rokov za obveščanje alternativnega operaterja o takih delih in za posredovanje te informacije strankam tega operaterja ter, nazadnje, (iv) prenosa odgovornosti za moteno storitev zaradi popravila na alternativnega operaterja, kadar se je štelo, da ta operater ne sodeluje.

40

Na petem mestu Komisija meni, da je bilo več pogojev v zvezi z bančno garancijo, zahtevano od vseh alternativnih operaterjev, ki so želeli z družbo Slovak Telekom skleniti dogovor o kolokaciji in nazadnje dobiti dostop do njenih krajevnih zank, nepoštenih. Tako naj bi družba Slovak Telekom najprej imela preširoko diskrecijsko pravico pri sprejemanju ali zavračanju bančne garancije in naj ji v zvezi s tem ne bi bilo treba upoštevati nobenega roka. Dalje, znesek garancije, določen na 66.387,84 EUR, naj bi bil nesorazmeren s tveganji in stroški družbe Slovak Telekom. To naj bi bilo zlasti tako, ker je družba Slovak Telekom v skladu z referenčno ponudbo lahko ob unovčenju te bančne garancije zahtevala njen večkratni znesek, pri čemer se je lahko prvotni znesek povečal do največ 12‑kratnika. Poleg tega naj bi družba Slovak Telekom lahko unovčila bančno garancijo za kritje ne samo neplačila dejanskih storitev, ki jih je opravila, temveč tudi za kritje vseh odškodninskih zahtevkov, ki jih je lahko predložila. V preostalem naj bi družba Slovak Telekom lahko unovčila bančno garancijo, ne da bi morala dokazati, da je dolžnika najprej opomnila, poleg tega pa navedeni dolžnik ni mogel nasprotovati temu unovčenju. Nazadnje, Komisija poudarja, da alternativni operaterji nimajo na voljo primerljive garancije, čeprav imajo lahko izgube zaradi ravnanja družbe Slovak Telekom pri razvezanem dostopu do krajevnih zank.

41

Komisija ugotavlja, da so ti vidiki ravnanja družbe Slovak Telekom, obravnavani skupaj, pomenili, da je ta operater zavrnil dobavo razvezanega dostopa do svojih krajevnih zank.

42

V drugem delu analize ravnanja družbe Slovak Telekom Komisija ugotavlja obstoj cenovnih škarij, ki so posledica ravnanja tega operaterja v zvezi z razvezanim dostopom do njegovih krajevnih zank in ki pomenijo samostojno obliko zlorabe prevladujočega položaja. Tako naj bi bila razlika med cenami, ki jih je družba Slovak Telekom za odobritev takega dostopa zaračunavala alternativnim operaterjem, in cenami, ki jih je zaračunavala svojim strankam, negativna oziroma nezadostna za to, da bi operater, ki je enako učinkovit kot družba Slovak Telekom, pokril posebne stroške, ki jih je moral nositi pri dobavi svojih proizvodov oziroma opravljanju svojih storitev na podrejenem trgu, to je maloprodajnem trgu.

43

Kar zadeva scenarij, po katerem zadevni portfelj storitev vključuje samo širokopasovne storitve, Komisija ugotavlja, da bi enako učinkovit konkurent z razvezanim dostopom do krajevnih zank družbe Slovak Telekom lahko posnemal celotno maloprodajno ponudbo DSL te družbe, kot se je sčasoma razvila. Tako imenovani pristop „obdobje za obdobjem“ (in sicer izračun razpoložljivih marž za vsako leto v obdobju med letoma 2005 in 2010) naj bi dokazoval, da bi imel konkurent, ki je enako učinkovit kot družba Slovak Telekom, negativne marže in zato ne bi mogel z dobičkom posnemati portfelja širokopasovnih storitev, ki ga ta družba ponuja na maloprodajnem trgu.

44

Kar zadeva scenarij, po katerem preučeni portfelj na podlagi polnega dostopa do krajevne zanke poleg širokopasovnih storitev vključuje storitve govorne telefonije, Komisija prav tako ugotavlja, da konkurent, ki je enako učinkovit kot družba Slovak Telekom, zaradi cen, ki jih ta zaračunava na nabavnem trgu razvezanega dostopa, ne bi mogel z dobičkom opravljati dejavnosti na upoštevnem maloprodajnem trgu v obdobju med letoma 2005 in 2010. Enako učinkovit konkurent naj torej v istem obdobju ne bi mogel z dobičkom posnemati portfelja, ki ga ponuja družba Slovak Telekom. S tem, da bi bile v tak referenčni portfelj dodane večfunkcionalne storitve, ki so na voljo od leta 2007, naj se ta ugotovitev ne bi spremenila.

45

Ker naj v upravnem postopku niti družba Slovak Telekom niti tožeča stranka ne bi navedli objektivne utemeljitve za svoje izključujoče ravnanje, Komisija ugotavlja, da je treba ravnanje družbe Slovak Telekom v zadevnem obdobju obravnavati kot cenovne škarje, ki pomenijo zlorabo.

46

Komisija meni, da sta ti vrsti ravnanja družbe Slovak Telekom, in sicer zavrnitev dobave razvezanega dostopa do krajevne zanke in cenovne škarje za alternativne operaterje, lahko alternativnim operaterjem preprečili, da bi se oprli na razvezani dostop, da bi vstopili na množični maloprodajni trg širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji na Slovaškem. Zaradi teh ravnanj je bila glede na izpodbijani sklep konkurenca na tem trgu manj učinkovita, ker konkurenčni operaterji niso imeli resnične donosne alternative za širokopasovni veleprodajni dostop do tehnologije DSL, temelječe na razvezanem dostopu do krajevnih zank. Učinek ravnanja družbe Slovak Telekom na konkurenco naj bi bil še izrazitejši, ker so bile na maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev v zadevnem obdobju velike možnosti za napredek.

47

Komisija v bistvu dodaja, da so v skladu s konceptom „investicijske lestvice“ zaradi te blokade dostopa do razvezave krajevne zanke alternativni operaterji ostali brez vira prihodkov, ki bi jim omogočili druge naložbe v omrežje, zlasti razvoj lastnega dostopovnega omrežja, da bi nanj neposredno priključili svoje stranke.

48

Komisija ugotavlja, da je protikonkurenčno ravnanje družbe Slovak Telekom na množičnem maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji na Slovaškem lahko imelo negativne učinke na konkurenco in je ob upoštevanju geografske pokritosti, ki je ustrezala celotnemu slovaškemu ozemlju, lahko vplivalo na trgovino med državami članicami.

49

V skladu z izpodbijanim sklepom je tožeča stranka v celotnem zadevnem obdobju ne samo lahko odločilno vplivala na poslovno politiko družbe Slovak Telekom, temveč je dejansko izvajala tak vpliv. Ker sta tožeča stranka in družba Slovak Telekom del istega podjetja, sta obe odgovorni za enotno in trajajočo kršitev člena 102 PDEU, ki je predmet izpodbijanega sklepa.

50

Komisija v zvezi s kaznijo za to kršitev navaja, da je znesek glob določila v skladu z načeli, določenimi v Smernicah o načinu določanja glob v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: smernice iz leta 2006).

51

Najprej, Komisija osnovni znesek globe izračuna tako, da upošteva 10 % prometa, ki ga je družba Slovak Telekom ustvarila na trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke in fiksnih maloprodajnih širokopasovnih storitev v zadnjem polnem letu njene udeležbe pri kršitvi, v obravnavani zadevi v letu 2010, in tako dobljen promet pomnoži s 5,33 zaradi upoštevanja trajanja kršitve (pet let in štiri mesece). Tako izračunan osnovni znesek znaša 38.838.000 EUR. To je prva globa, ki je bila naložena za zadevno kršitev in za katero sta družba Slovak Telekom in tožeča stranka v skladu s členom 2, prvi odstavek, točka (a), izpodbijanega sklepa solidarno odgovorni.

52

Dalje, Komisija je ta osnovni znesek dvakrat prilagodila. Na prvem mestu ugotavlja, da je bilo ob storitvi zadevne kršitve za tožečo stranko že ugotovljeno, da je odgovorna za kršitev člena 102 PDEU zaradi cenovnih škarij v telekomunikacijskem sektorju, in sicer v Odločbi 2003/707/ES z dne 21. maja 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 82 [ES] (Zadeve COMP/37.451, 37.578, 37.579 – Deutsche Telekom AG) (UL 2003, L 263, str. 9, v nadaljevanju: odločba Deutsche Telekom), ter da je bila tožeča stranka ob sprejetju te odločbe že lastnica 51‑odstotnega deleža družbe Slovak Telekom in je lahko nanjo odločilno vplivala. Zato Komisija ugotavlja, da je treba za tožečo stranko osnovni znesek globe povečati za 50 % zaradi ponovne kršitve. Na drugem mestu Komisija ugotavlja, da je svetovni promet tožeče stranke leta 2013 znašal 60,123 milijarde EUR in da je treba za osnovni znesek uporabiti množitelj 1,2, da se globi, naloženi tožeči stranki, zagotovi zadosten odvračilni učinek. Zmnožek te dvojne prilagoditve osnovnega zneska, in sicer 31.070.000 EUR, v skladu s členom 2, prvi odstavek, točka (b), izpodbijanega sklepa pripelje do ločene globe, ki je naložena samo tožeči stranki.

53

Člena 1 in 2 izreka izpodbijanega sklepa določata:

„Člen 1

1.   Podjetje, ki ga sestavljata družbi Deutsche Telekom AG in Slovak Telekom a.s., je storilo enotno in trajajočo kršitev člena 102 Pogodbe in člena 54 Sporazuma EGP.

2.   Kršitev je trajala od 12. avgusta 2005 do 31. decembra 2010 in je zajemala naslednje prakse:

Člen 2

Za kršitev iz člena 1 se naložita ti globi:

[…]“

70

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

71

Komisija in intervenientka, družba Slovanet, Splošnemu sodišču predlagata, naj:

72

Tožeča stranka v podporo primarnim predlogom za razglasitev popolne ali delne ničnosti izpodbijanega sklepa ter podrednim predlogom za odpravo glob, ki sta ji bili naloženi, ali za zmanjšanje njunega zneska navaja pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava pri uporabi člena 102 PDEU, kar zadeva ravnanje družbe Slovak Telekom, ki pomeni zlorabo, ter na kršitev pravice do obrambe. Drugi tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s trajanjem ravnanja družbe Slovak Telekom, ki pomeni zlorabo. Tretji tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje pri pripisovanju odgovornosti za ravnanje družbe Slovak Telekom, ki pomeni zlorabo, tožeči stranki, ker naj bi bili ti družbi del istega podjetja. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev pojma „podjetje“ v smislu prava Unije in načela individualizacije kazni, ker je v izpodbijanem sklepu tudi samo tožeči stranki naložena ločena globa, ter na neobrazložitev. Peti tožbeni razlog se nanaša na napake pri izračunu zneska globe, ki je solidarno naložena družbi Slovak Telekom in tožeči stranki.

73

Zaporedoma je treba preučiti pet tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka in so našteti v točki 72 zgoraj.

74

Prvi tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 102 PDEU, ker je Komisija ugotovila obstoj kršitve v smislu te določbe, ne da bi preučila nepogrešljivost zadevnih telekomunikacijskih infrastruktur, drugi na kršitev pravice tožeče stranke do izjave v zvezi z izračunom cenovnih škarij in tretji na napake pri izračunu dolgoročnih povprečnih mejnih stroškov (v nadaljevanju: DPMS).

75

Poleg tega se tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga pridružuje trditvam, ki jih je družba Slovak Telekom predstavila v tožbi, ki jo je 26. decembra 2014 vložila zoper izpodbijani sklep (zadeva T‑851/14). Tožeča stranka se sklicuje med drugim na sodbo z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins (C‑286/11 P, EU:C:2013:29), in trdi še, da če bi bil sprejet kateri od tožbenih razlogov, navedenih v okviru te tožbe, bi se moralo enako zgoditi tudi v obravnavani zadevi.

[…]

81

Tožeča stranka s prvim delom prvega tožbenega razloga trdi, da je Komisija v izpodbijanem sklepu napačno opustila preučitev nepogrešljivosti dostopa do bakrenega omrežja DSL družbe Slovak Telekom za opravljanje dejavnosti na maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev na Slovaškem. Komisija naj bi s tem kršila načelo, ki izhaja iz sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569), ter v skladu s katerim zavrnitev dobave ali dostopa pomeni zlorabo prevladujočega položaja samo, če odpravlja vso konkurenco na sekundarnem trgu in so zadevni predhodni vložki nepogrešljivi za opravljanje dejavnosti na prodajnem trgu. O uporabi tega načela v obravnavani zadevi naj ne bi bil povzročen dvom zaradi okoliščine, da se ta zadeva nanaša na implicitno zavračanje dostopa, in ne – kot v sodbi z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569) – na popolno zavrnitev dostopa. Noben razlog naj namreč ne bi upravičeval, da za obstoj zlorabe zaradi implicitnega zavračanja dostopa veljajo manj strogi dokazni standardi kot za obstoj zlorabe zaradi popolne zavrnitve dostopa. Razlikovanje, ki ga v tem smislu uporablja Komisija, naj bi temeljilo na napačni razlagi točk 55 in 58 sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83). Poleg tega naj bi ta institucija prišla do nelogičnega rezultata, da za dokaz najresnejše kršitve (in sicer popolne zavrnitve dostopa) veljajo strožji pogoji kot za najmanj resno kršitev (to je implicitno zavračanje dostopa). Tožeča stranka v zvezi z zadnjo točko poudarja, da je vsaj eno podjetje dobilo dostop do krajevnih zank družbe Slovak Telekom, kar naj bi bilo izključeno v primeru popolne zavrnitve dostopa.

82

Tožeča stranka trdi še, da ta dokazni standard ni manjši zaradi okoliščine, da je za družbo Slovak Telekom veljala regulativna obveznost, da konkurenčnim ponudnikom odobri razvezani dostop do svoje krajevne zanke, saj ta obveznost uresničuje druge cilje in zanjo veljajo drugi pogoji, in ne naknadni nadzor glede obstoja zlorabe v smislu člena 102 PDEU. Taka obveznost, ki jo je leta 2005 določil TUSR, naj sicer ne bi mogla nadomestiti poznejše konkretne preučitve nepogrešljivosti dostopa do krajevnih zank družbe Slovak Telekom. Komisija pa naj v obravnavani zadevi tega ne bi konkretno preučila, čeprav se telekomunikacijski trgi stalno razvijajo.

83

Tožeča stranka prav tako izpodbija stališče Komisije, da se načelo, ki izhaja iz sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569), v obravnavani zadevi v bistvu ne uporablja, ker je zadevno telekomunikacijsko omrežje v monopolnih razmerah razvila slovaška vlada. Komisija naj ne bi utemeljila, kako je lahko na podlagi te okoliščine ugotovila obstoj zlorabe prevladujočega položaja, ne da bi preverila nepogrešljivost dostopa do bakrenega omrežja DSL družbe Slovak Telekom. Ker je treba obstoj zlorabe vedno presojati neodvisno od pogojev, v katerih je prevladujoči položaj nastal, naj ne bi noben razlog upravičeval tega, da se v okviru uporabe člena 102 PDEU nekdanji državni monopoli obravnavajo drugače kot monopoli drugih podjetij. Tožeča stranka dodaja, da je imelo bakreno omrežje DSL družbe Slovak Telekom na začetku zelo slabo pokritost in da je bilo slabe kakovosti ter da je, kot je razvidno iz točke 891 obrazložitve izpodbijanega sklepa, družba Slovak Telekom zato med letoma 2003 in 2010, to je po izgubi monopola, stalno vlagala v širokopasovna sredstva.

84

Vsekakor naj bi dejstvo, da je več konkurenčnim ponudnikom uspelo vstopiti na maloprodajni trg širokopasovnih storitev na podlagi lastne infrastrukture, dokazovalo, da razvezani dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom ni bil nepogrešljiv za razvoj konkurenčnih ponudb.

85

Komisija te trditve izpodbija.

86

Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je podjetju, ki ima prevladujoč položaj, naložena posebna odgovornost, da s svojim ravnanjem ne ogroža učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu (glej sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 135 in navedena sodna praksa), pri čemer je treba v zvezi s tem upoštevati okoliščino, da tak položaj izvira iz nekdanjega zakonskega monopola (sodba z dne 27. marca 2012, Post Danmark, C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 23).

87

Člen 102 PDEU zato podjetju s prevladujočim položajem prepoveduje zlasti izvajanje ravnanj, ki imajo učinek izrinjenja njegovih konkurentov, za katere se šteje, da so prav tako učinkoviti kot to podjetje, in s katerimi se okrepi njegov prevladujoči položaj z uporabo drugih sredstev kot tistih, ki temeljijo na konkurenci na podlagi zaslug. S tega vidika ni mogoče vsake cenovne konkurence šteti za legitimno (glej sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 136 in navedena sodna praksa).

88

V zvezi s tem je bilo odločeno, da je zloraba prevladujočega položaja, prepovedana s členom 102 PDEU, objektiven pojem, ki se nanaša na ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, zaradi katerih se na trgu, na katerem je konkurenca že šibka prav zaradi prisotnosti zadevnega podjetja, z drugačnimi sredstvi od tistih, ki so značilna za normalno konkurenco med proizvodi ali storitvami na podlagi dejavnosti gospodarskih subjektov, ovira ohranjanje še obstoječe konkurence na trgu ali razvoj te konkurence (glej sodbi z dne 19. aprila 2012, Tomra Systems in drugi/Komisija, C‑549/10 P, EU:C:2012:221, točka 17 in navedena sodna praksa, ter z dne 9. septembra 2009, Clearstream/Komisija, T‑301/04, EU:T:2009:317, točka 140 in navedena sodna praksa).

89

Člen 102 PDEU se ne nanaša le na ravnanje, ki potrošnikom povzroči takojšno škodo, ampak tudi na tisto, ki jih oškoduje tako, da posega v konkurenco (glej v tem smislu sodbi z dne 27. marca 2012, Post Danmark, C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 20 in navedena sodna praksa, ter z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 171).

90

Učinek na konkurenčni položaj, omenjen v točki 88 zgoraj, se ne nanaša nujno na konkreten učinek prijavljenega zlorabnega ravnanja. Za ugotovitev kršitve člena 102 PDEU je treba dokazati, da podjetje s prevladujočim položajem z ravnanjem, ki pomeni zlorabo, skuša omejiti konkurenco ali, z drugimi besedami, da ravnanje lahko ima ali bi lahko imelo tak učinek (sodba z dne 19. aprila 2012, Tomra Systems in drugi/Komisija, C‑549/10 P, EU:C:2012:221, točka 68; glej tudi sodbi z dne 9. septembra 2009, Clearstream/Komisija, T‑301/04, EU:T:2009:317, točka 144 in navedena sodna praksa, ter z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 268 in navedena sodna praksa).

91

Poleg tega je treba glede prakse, ki vodi do cenovnih škarij in pomeni zlorabo, poudariti, da je v členu 102, drugi odstavek, točka (a), PDEU izrecno prepovedano, da podjetje s prevladujočim položajem neposredno ali posredno določa nepoštene cene (sodbi z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 25, ter z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 173). Vendar seznam praks, ki pomenijo zlorabo, iz člena 102 PDEU ni izčrpen, tako da njihovo naštevanje v tej določbi ne pomeni taksativnega seznama vrst zlorabe prevladujočega položaja, ki jih prepoveduje pravo Unije (sodbe z dne 21. februarja 1973, Europemballage in Continental Can/Komisija, 6/72, EU:C:1973:22, točka 26; z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 26, ter z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 174).

92

V obravnavani zadevi je treba pojasniti, da se trditve, ki jih tožeča stranka navaja v okviru prvega dela tega tožbenega razloga, nanašajo samo na pravno merilo, ki ga je Komisija uporabila v sedmem delu izpodbijanega sklepa (točke od 355 do 821 njegove obrazložitve), da bi več ravnanj družbe Slovak Telekom v zadevnem obdobju opredelila kot „zavrnitev dobave“. Nasprotno pa tožeča stranka ne izpodbija samega obstoja ravnanj, ki jih je Komisija ugotovila v tem delu izpodbijanega sklepa. Kot je razvidno iz točk 2 in 1507 obrazložitve navedenega sklepa, so ta ravnanja, ki so prispevala k temu, da je Komisija ugotovila enotno in trajajočo kršitev člena 102 PDEU (točka 1511 obrazložitve izpodbijanega sklepa), zajemala, prvič, da je družba Slovak Telekom alternativnim operaterjem prikrivala informacije o svojem omrežju, potrebne za razvezani dostop do njene krajevne zanke, drugič, da je zmanjšala svoje obveznosti glede razvezanega dostopa, ki izhajajo iz regulativnega okvira, ki se uporablja, in tretjič, da je v referenčni ponudbi določila več nepravičnih določb in pogojev v zvezi z razvezanim dostopom.

93

Poleg tega, kot je na obravnavi potrdila tožeča stranka, namen prvega dela prvega tožbenega razloga ni izpodbijanje analize ravnanja družbe Slovak Telekom v obliki cenovnih škarij, ki jo je Komisija opravila v osmem delu izpodbijanega sklepa (točke od 822 do 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožeča stranka namreč v tožbi ne zanika, da tovrstno ravnanje pomeni samostojno obliko zlorabe, ki se razlikuje od zavrnitve dobave dostopa in za katere obstoj zato ne veljajo merila, določena v sodbi z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569) (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 75 in navedena sodna praksa).

94

Tožeča stranka torej Komisiji v bistvu očita, da je ravnanja, omenjena v točki 92 zgoraj, opredelila kot „zavrnitev dobave“ dostopa do krajevne zanke družbe Slovak Telekom, ne da bi preverila „nepogrešljivost“ takega dostopa v smislu tretjega pogoja iz točke 41 sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569).

95

Sodišče je v tej sodbi resda menilo, da je za to, da zavrnitev dostopa do storitve s strani podjetja s prevladujočim položajem lahko pomeni zlorabo v smislu člena 102 PDEU, potrebno, da se s to zavrnitvijo izloči vsa konkurenca na trgu, ki jo ustvarja povpraševalec po storitvi, da te zavrnitve ni mogoče objektivno utemeljiti in da je sama storitev nepogrešljiva za opravljanje dejavnosti povpraševalca (sodba z dne 26. novembra 1998, Bronner, C‑7/97, EU:C:1998:569, točka 41; glej tudi sodbo z dne 9. septembra 2009, Clearstream/Komisija, T‑301/04, EU:T:2009:317, točka 147 in navedena sodna praksa).

96

Poleg tega je iz točk 43 in 44 sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569), razvidno, da je treba za ugotovitev, ali sta proizvod ali storitev nepogrešljiva za to, da podjetje opravlja dejavnost na določenem trgu, preučiti, ali obstajajo proizvodi ali storitve, ki pomenijo alternativne rešitve, tudi če so manj ugodne, in ali obstajajo tehnične, regulativne ali gospodarske ovire, ki vsakemu podjetju, ki želi poslovati na navedenem trgu, onemogočajo ali vsaj nerazumno otežujejo, da eventualno v sodelovanju z drugimi operaterji ustvari alternativne proizvode ali storitve. V skladu s točko 46 sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569), mora biti za priznanje obstoja gospodarskih ovir ugotovljeno vsaj, da stvaritev teh proizvodov ali storitev ni gospodarsko donosna za proizvodnjo na ravni, ki je primerljiva s proizvodnjo podjetja, ki nadzira obstoječi proizvod ali storitev (sodba z dne 29. aprila 2004, IMS Health, C‑418/01, EU:C:2004:257, točka 28).

97

Ker pa v obravnavani zadevi predpisi s področja telekomunikacij opredeljujejo pravni okvir, ki se uporablja zanj, in ker s tem prispevajo k določitvi pogojev konkurence, v katerih telekomunikacijsko podjetje opravlja svoje dejavnosti na zadevnih trgih, so upošteven dejavnik za uporabo člena 102 PDEU za ravnanje tega podjetja, med drugim za presojo, ali tako ravnanje pomeni zlorabo (sodba z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija, C‑280/08 P, EU:C:2010:603, točka 224).

98

Kot pravilno trdi Komisija, so bili pogoji, navedeni v točki 95 zgoraj, določeni in uporabljeni v okviru zadev, v katerih je šlo za vprašanje, ali se lahko s členom 102 PDEU od podjetja s prevladujočim položajem zahteva, da drugim podjetjem zagotovi dostop do proizvoda ali storitve, tudi če ni regulativne obveznosti v tem smislu.

99

Take okoliščine se razlikujejo od okoliščin te zadeve, v katerih je TUSR z odločbo z dne 8. marca 2005, ki jo je direktor tega organa potrdil 14. junija 2005, družbi Slovak Telekom naložil, da odobri vse zahtevke za razvezani dostop do svoje krajevne zanke, ki jih šteje za razumne in utemeljene, da bi se na tej podlagi alternativnim operaterjem omogočilo, da svoje storitve ponujajo na množičnem maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji na Slovaškem (glej točko 9 zgoraj). Ta obveznost je izhajala iz volje javnih organov, da družbo Slovak Telekom in njene konkurente spodbudijo k naložbam in inovacijam, hkrati pa zagotovijo, da se na trgu ohrani konkurenca (točke 218, 373, 388, 1053 in 1129 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

100

Kot je bilo pojasnjeno v točkah od 37 do 46 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je z odločbo TUSR, sprejeto na podlagi zakona št. 610/2003, na Slovaškem izvajala zahteva po razvezanem dostopu do krajevne zanke operaterjev s pomembno tržno močjo na trgu za zagotavljanje fiksnega javnega telefonskega omrežja, določena v členu 3 Uredbe št. 2887/2000. Zakonodajalec Unije je v uvodni izjavi 6 te uredbe to zahtevo utemeljil s tem, da „[z]a nove udeležence na trgu ne bi bilo gospodarno izvedljivo v razumnem roku v celoti podvojiti infrastrukturo krajevnega žičnega dostopa prvotnega obratovalca[, saj a]lternativne infrastrukture […] na splošno ne ponujajo enake funkcionalnosti ali vsesplošne razširjenosti“.

101

Ker je bila v upoštevnem regulativnem okviru jasno priznana potreba po dostopu do krajevne zanke družbe Slovak Telekom, da se omogoči nastanek in razvoj učinkovite konkurence na slovaškem trgu širokopasovnih internetnih storitev, se torej od Komisije ni zahteval dokaz, da je tak dostop res nepogrešljiv v smislu zadnjega pogoja, določenega v točki 41 sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569).

102

O tej ugotovitvi ni mogoče povzročiti dvoma s trditvijo tožeče stranke, da obstoj regulativne obveznosti dostopa do krajevne zanke družbe Slovak Telekom ne pomeni, da je bilo treba tak dostop odobriti tudi na podlagi člena 102 PDEU, ker taka ex ante regulativna obveznost uresničuje druge cilje in zanjo veljajo drugi pogoji, in ne ex post nadzor nad ravnanjem podjetja s prevladujočim položajem na podlagi navedenega člena.

103

Za zavrnitev teh trditev je namreč dovolj poudariti, da elementi, navedeni v točkah od 97 do 101 zgoraj, ne temeljijo na premisi, v skladu s katero bi obveznost, naložena družbi Slovak Telekom, da odobri razvezani dostop do svoje krajevne zanke, izhajala iz člena 102 PDEU, ampak v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 97 zgoraj, samo poudarjajo, da je obstoj take regulativne obveznosti upošteven element gospodarskega in pravnega okvira, v katerem je treba presoditi, ali je prakse družbe Slovak Telekom, preučene v sedmem delu izpodbijanega sklepa, mogoče opredeliti kot zlorabo v smislu te določbe.

104

Poleg tega sklicevanje tožeče stranke na točko 113 sodbe z dne 10. aprila 2008, Deutsche Telekom/Komisija (T‑271/03, EU:T:2008:101), v podporo trditvi, omenjeni v točki 102 zgoraj, ni upoštevno. Splošno sodišče je v navedeni točki res ugotovilo, da nacionalni regulativni organi delujejo v skladu z nacionalnim pravom, katerega cilji se lahko razlikujejo od ciljev konkurenčne politike Unije. Namen te točke razlogovanja je bil podpreti odločitev Splošnega sodišča, da zavrne trditev, ki jo je tožeča stranka podala v navedeni zadevi in v skladu s katero predhodni nadzor njenih cen s strani nemškega regulativnega organa za telekomunikacije in pošto v bistvu izključuje možnost uporabe člena 102 PDEU za morebitne cenovne škarje, ki bi bile posledica njenih cen za razvezani dostop do njene krajevne zanke. Ta točka zato ni bila povezana z vprašanjem, ali je obstoj regulativne obveznosti dostopa do krajevne zanke operaterja s prevladujočim položajem upošteven za presojo skladnosti njegovih pogojev dostopa s členom 102 PDEU.

105

Iz navedenega izhaja, da Komisiji ni mogoče očitati, da ni ugotovila nepogrešljivosti dostopa do zadevnega omrežja.

106

Dodati je treba, da Komisiji tega ni mogoče očitati niti, če bi bilo treba šteti, da se preudarki iz sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83), nanašajo na implicitno zavračanje zadevnega dostopa. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da iz točk 48 in 49 sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569), ni mogoče sklepati, da se morajo pogoji, potrebni za dokaz obstoja zlorabne zavrnitve dobave, ki je bila predmet prvega vprašanja za predhodno odločanje, obravnavanega v tej zadevi, nujno uporabljati tudi v okviru presoje tega, ali ravnanje, ki ga pomeni opravljanje storitev ali prodaja proizvodov, za katero veljajo neugodni pogoji ali pogoji, ki kupcu morda ne bi bili zanimivi, pomeni zlorabo (sodba z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 55). Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da bi tako ravnanje lahko samo po sebi pomenilo samostojno obliko zlorabe, ki se razlikuje od zavrnitve dobave (sodba z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 56).

107

Sodišče je poleg tega navedlo, da bi drugačna razlaga sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569), pripeljala do tega, da bi se za to, da bi bilo mogoče vsa ravnanja podjetja s prevladujočim položajem v zvezi z njegovimi poslovnimi pogoji mogoče šteti za zlorabo, zahtevalo, da so vedno izpolnjeni pogoji, ki se zahtevajo za dokaz obstoja zavrnitve dobave, kar bi neupravičeno zmanjšalo polni učinek člena 102 PDEU (sodba z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 58).

108

Tožeča stranka glede tega pravilno poudarja, da je praksa, ki je bila predmet spora o glavni stvari, ki ga je Sodišče obravnavalo v sodbi z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83), zajemala – kot je razvidno iz točke 8 te sodbe – samo možne cenovne škarje, ki jih je prvotni švedski operater fiksnega telefonskega omrežja uporabljal za odvračanje alternativnih operaterjev od zahtevkov za dostop do njegove krajevne zanke. Vendar iz tega ni mogoče izpeljati, da je razlaga, ki jo je Sodišče podalo v zvezi z obsegom pogojev, določenih v točki 41 sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569), omejena samo na to obliko ravnanja, ki pomeni zlorabo, in da ne zajema praks, ki niso strogo povezane z oblikovanjem cen, kot so prakse, ki jih je v obravnavani zadevi Komisija preučila v sedmem delu izpodbijanega sklepa (glej točke od 27 do 41 zgoraj).

109

Najprej je treba namreč ugotoviti, da se Sodišče v točkah od 55 do 58 sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83), ni sklicevalo na posebno obliko zlorabe, ki jo pomenijo cenovne škarje za konkurenčne operaterje na podrejenem trgu, ampak bolj na „opravljanje storitev ali prodaj[o] proizvodov, za katero veljajo neugodni pogoji ali pogoji, ki kupcu morda ne bi bili zanimivi“, ter na „poslovne pogoje“, ki jih je določilo podjetje s prevladujočim položajem. Tako besedilo kaže, da so prakse izrinjenja, ki so bile tako omenjene, zadevale ne samo cenovne škarje, ampak tudi druge poslovne prakse, ki imajo lahko nezakonite učinke izrinjenja sedanjih ali potencialnih konkurentov, kakršne so prakse, ki jih je Komisija opredelila kot implicitno zavračanje dobave dostopa do krajevne zanke družbe Slovak Telekom (glej v tem smislu točko 366 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

110

To razlago sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83), potrjuje sklicevanje Sodišča v tem delu njegove analize na točki 48 in 49 sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569). V teh točkah je bilo namreč obravnavano drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki je bilo Sodišču predloženo v tej zadevi in se ni nanašalo na zavrnitev podjetja s prevladujočim položajem, ki je bila predmet spora o glavni stvari, da zagotovi dostop do svojega sistema dostave na dom založniku konkurenčnega dnevnika, kar je bilo preučeno v okviru prvega vprašanja, temveč na morebitno opredelitev prakse, da naj bi to podjetje za tak dostop določilo pogoj, da zadevni založnik pri njem hkrati naroči druge storitve, kot sta prodaja v kioskih ali tisk, kot zlorabo prevladujočega položaja.

111

V zvezi s tem ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da bi uporaba razlogovanja iz točk od 55 do 58 sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83), v obravnavani zadevi v bistvu privedla do nelogičnega rezultata, da bi bilo implicitno zavrnitev dobave lažje dokazati kot neposredno zavrnitev dobave, čeprav je zadnjenavedena vrsta ravnanja resnejša oblika zlorabe prevladujočega položaja. Dovolj je namreč ugotoviti, da ta trditev temelji na napačni premisi, in sicer, da je teža kršitve člena 102 PDEU v obliki zavrnitve podjetja s prevladujočim položajem, da drugim podjetjem dobavi proizvod ali opravi storitev, odvisna samo od oblike kršitve. Teža take kršitve pa je lahko odvisna od številnih dejavnikov, ki niso odvisni od izrecne ali implicitne narave navedene zavrnitve, kot so geografska razsežnost kršitve, njena namernost ali celo njeni učinki na trg. Smernice iz leta 2006 potrjujejo to analizo s tem, da je v njihovi točki 20 navedeno, da se teža kršitve člena 101 ali 102 PDEU presoja v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin zadevnega primera.

112

Nazadnje je treba spomniti, da je Sodišče v točki 69 sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83), ugotovilo, da je nepogrešljivost veleprodajnega proizvoda lahko upoštevna za presojo učinkov cenovnih škarij. Vendar je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da se je tožeča stranka na obveznost Komisije, da dokaže nepogrešljivost razvezanega dostopa do krajevne zanke družbe Slovak Telekom, sklicevala šele v podporo svoji trditvi, da Komisija ni uporabila ustreznega pravnega merila pri presoji praks, obravnavanih v sedmem delu izpodbijanega sklepa (glej po analogiji sodbo z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 182), in ne za izpodbijanje presoje Komisije glede protikonkurenčnih učinkov navedenih praks v devetem delu izpodbijanega sklepa (točke od 1046 do 1109 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

113

Kar zadeva sklicevanje tožeče stranke na točko 79 sporočila z naslovom Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena [102 PDEU] za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj (UL 2009, C 45, str. 7), v obravnavani zadevi ni upoštevno.

114

Kot namreč na eni strani Komisija pravilno ugotavlja, razlikovanju v navedeni točki med neposredno zavrnitvijo in „posredno zavrnitvijo“ dobave ni dodano nobeno pojasnilo, katera pravna merila so upoštevna, da bi se v obeh primerih ugotovila kršitev člena 102 PDEU. Na drugi strani je v tem sporočilu vsekakor navedeno, da je namenjeno le določitvi prednostnih nalog izvrševanja, v skladu s katerimi Komisija uporablja člen 102 PDEU za izključevalna ravnanja prevladujočih podjetij, in da njegov namen ni, da bi bilo pravno besedilo (glej točki 2 in 3 sporočila).

115

Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da opredelitev ravnanja družbe Slovak Telekom, preučenega v sedmem delu izpodbijanega sklepa, kot prakse, ki pomeni zlorabo v smislu člena 102 PDEU, ni kazala, da je Komisija ugotovila, da je bil dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom nepogrešljiv za opravljanje dejavnosti konkurenčnih operaterjev na maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji na Slovaškem v smislu sodne prakse, navedene v točki 96 zgoraj.

116

Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

117

Tožeča stranka z drugim delom prvega tožbenega razloga trdi, da je Komisija med upravnim postopkom dvakrat kršila njeno pravico do izjave.

118

Prvič, Komisija naj bi tožečo stranko na informativnem sestanku 29. septembra 2014 seznanila z več novimi elementi. Iz dokumenta z naslovom „Izračun cenovnih škarij (predhodni rezultati)“ (Margin squeeze calculation (preliminary results)), ki je bil tožeči stranki izročen ob tej priložnosti, naj bi bilo razvidno, da je bila na podlagi izračuna marž obdobje za obdobjem (leto za letom) marža družbe Slovak Telekom leta 2005 pozitivna. Ta dokument naj bi poleg tega vseboval številke, do katerih tožeča stranka pred informativnim sestankom ni imela dostopa. Nazadnje, Komisija naj bi na tem sestanku povedala, da namerava na eni strani za izračun marž med 12. avgustom 2005 in 31. decembrom 2010 uporabiti večobdobni (večletni) pristop in na drugi strani tako ugotoviti negativno maržo tudi za leto 2005. Ta napoved pa naj bi presenetila tako tožečo stranko kot družbo Slovak Telekom, saj nobena od njiju do takrat ni predlagala take metode.

119

Komisija naj bi tožečo stranko na njeno vprašanje 1. oktobra 2014 obvestila, da ji lahko pošlje svoje pripombe glede teh elementov najpozneje do 3. oktobra 2014. Ker pa je zadnjenavedeni datum v Nemčiji praznik in dela prost dan, naj bi tožeča stranka imela na voljo manj kot dva delovna dneva za predložitev svojih pripomb. Ker je nekatere od številk, uporabljenih za popravljen izračun cenovnih škarij, zagotovila družba Slovak Telekom v odgovoru na dopis o ugotovljenih dejstvih in ker tožeča stranka ni imela dostopa do njega, je Komisija z dopisom z dne 7. oktobra 2014 tožeči stranki dovolila vpogled v ta odgovor in predložitev pripomb glede njega najpozneje do 9. oktobra zvečer.

120

Po mnenju tožeče stranke ji je bila zaradi teh zelo kratkih rokov dejansko odvzeta vsakršna resnična možnost, da predstavi svoje stališče glede novih elementov, s katerimi je bila seznanjena 29. septembra 2014, in to tudi če so bili navedeni elementi upoštevani v izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka poudarja, da so bili številčni podatki, ki jih je Komisija prvič predstavila tisti dan, ne samo novi, zlasti zaradi uporabe DPMS, temveč tudi zapleteni. Teh novih številčnih podatkov naj ne bi mogla predstaviti ekonomistom, kar bi ji gotovo omogočilo, da bi vplivala na presojo Komisije glede trajanja cenovnih škarij, ki so bile predmet preiskave.

121

Drugič, tožeča stranka Komisiji očita, da je v izpodbijanem sklepu popravila in prilagodila podatke, ki jih je družba Slovak Telekom zagotovila za izračun DPMS, vendar ne da bi jo predhodno obvestila o svojih ugovorih v zvezi s tem, zaradi česar ji je odvzela vso možnost, da učinkovito predstavi svoje stališče.

122

Komisija te trditve izpodbija.

123

Spomniti je treba, da spoštovanje pravice do obrambe pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike pomeni temeljno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije (glej sodbo z dne 18. junija 2013, ICF/Komisija, T‑406/08, EU:T:2013:322, točka 115 in navedena sodna praksa).

124

S tem načelom se zahteva, da se zadevnemu podjetju v upravnem postopku da možnost, da ustrezno predstavi stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve pravil o konkurenci. V tem smislu je v členu 27(1) Uredbe št. 1/2003 določeno, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V tem obvestilu morajo biti jasno navedeni vsi bistveni elementi, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka (sodba z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija, C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točki 41 in 42).

125

Ta zahteva je izpolnjena, če v dokončni odločbi zadevnim osebam niso očitane kršitve, ki so različne od tistih iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in če se upošteva zgolj dejansko stanje, do katerega so se zadevne osebe imele v postopku priložnost opredeliti (glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 2012, MasterCard in drugi/Komisija, T‑111/08, EU:T:2012:260, točka 266, ter z dne 18. junija 2013, ICF/Komisija, T‑406/08, EU:T:2013:322, točka 117).

126

Vendar so bistveni elementi, na katere se Komisija opira v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, lahko povzeti na kratko in ni nujno, da je odločba kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, saj je to obvestilo pripravljalni dokument, v katerem sta presoja dejstev in pravna presoja le začasni (glej v tem smislu sodbe z dne 17. novembra 1987, British American Tobacco in Reynolds Industries/Komisija, 142/84 in 156/84, EU:C:1987:490, točka 70; z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija, C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točka 42 in navedena sodna praksa, ter z dne 24. maja 2012, MasterCard in drugi/Komisija, T‑111/08, EU:T:2012:260, točka 267). Sprejmejo se lahko tudi dopolnila k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah glede na odgovor strank, katerih trditve kažejo, da so dejansko lahko uresničevale pravico do obrambe. Komisija lahko glede na upravni postopek tudi ponovno pregleda ali doda dejanske ali pravne trditve v podporo očitkom, ki jih je navedla (sodba z dne 9. septembra 2011, Alliance One International/Komisija, T‑25/06, EU:T:2011:442, točka 181). Komisija zato lahko do sprejetja dokončne odločbe med drugim ob upoštevanju pisnih ali ustnih pripomb strank ali umakne nekatere oziroma celo vse očitke, ki so bili na začetku navedeni glede teh strank, in tako spremeni svoje stališče v njihovo korist ali se, obratno, odloči dodati nove očitke, če da zadevnim podjetjem možnost, da predstavijo svoja stališča v zvezi s tem (glej sodbo z dne 30. septembra 2003, Atlantic Container Line in drugi/Komisija, T‑191/98 in od T‑212/98 do T‑214/98, EU:T:2003:245, točka 115 in navedena sodna praksa).

127

Iz začasne narave pravne opredelitve dejanskega stanja, upoštevane v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, izhaja, da končne odločbe Komisije ni mogoče razglasiti za nično samo zato, ker se dokončni sklepi na podlagi tega dejanskega stanja ne ujemajo natančno s to začasno opredelitvijo (sodba z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija, C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točka 43). Upoštevanje trditve, ki jo je stranka navedla v upravnem postopku, ne da bi imela pred sprejetjem končne odločbe možnost izreči se glede tega, samo po sebi ne more pomeniti kršitve njene pravice do obrambe, če upoštevanje te trditve ne spreminja narave očitkov proti njej (glej v tem smislu sklep z dne 10. julija 2001, Irish Sugar/Komisija, C‑497/99 P, EU:C:2001:393, točka 24; sodbi z dne 28. februarja 2002, Compagnie générale maritime in drugi/Komisija, T‑86/95, EU:T:2002:50, točka 447, ter z dne 9. septembra 2011, Alliance One International/Komisija, T‑25/06, EU:T:2011:442, točka 182).

128

Komisija mora namreč naslovnike obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah zaslišati, in če je potrebno, upoštevati njihova stališča iz odgovorov na očitane kršitve ter skladno s tem spremeniti svojo analizo, še posebej zato, da se spoštuje njihova pravica do obrambe. Komisiji mora biti tako omogočeno, da to opredelitev pojasni v končni odločbi, pri čemer mora upoštevati elemente, ki izhajajo iz upravnega postopka, da bi bodisi odstopila od očitkov, ki ne bi bili utemeljeni, bodisi za utemeljitev očitkov izboljšala ali dopolnila svoje trditve glede dejanskega stanja in prava, vendar pod pogojem, da uporabi samo dejstva, o katerih so imele zadevne stranke priložnost izraziti svoje stališče, in če je med upravnim postopkom zagotovila elemente, potrebne za njihovo obrambo (glej sodbi z dne 3. septembra 2009, Prym in Prym Consumer/Komisija, C‑534/07 P, EU:C:2009:505, točka 40 in navedena sodna praksa, in z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija, C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točka 44 in navedena sodna praksa).

129

Nazadnje je treba opozoriti, da gre v skladu z ustaljeno sodno prakso za kršitev pravice do obrambe, če zaradi napake Komisije obstaja možnost, da bi upravni postopek, ki ga je vodila, pripeljal do drugačnega sklepa. Tožečemu podjetju za dokaz take kršitve ni treba pravno zadostno dokazati, da bi odločba Komisije imela drugačno vsebino, temveč da bi brez napake lahko bolje pripravilo obrambo, ker bi na primer za to lahko uporabilo dokumente, do katerih v upravnem postopku ni imelo dostopa (glej sodbi z dne 2. oktobra 2003, Thyssen Stahl/Komisija, C‑194/99 P, EU:C:2003:527, točka 31 in navedena sodna praksa, ter z dne 24. maja 2012, MasterCard in drugi/Komisija, T‑111/08, EU:T:2012:260, točka 269 in navedena sodna praksa; sodba z dne 9. septembra 2015, Philips/Komisija, T‑92/13, neobjavljena, EU:T:2015:605, točka 93).

130

Z vidika teh načel je treba najprej preučiti prvi očitek tožeče stranke, v skladu s katerim je bila njena pravica do izjave kršena, ker med upravnim postopkom ni mogla učinkovito predstaviti svojega stališča glede novih elementov, s katerimi je bila seznanjena na informativnem sestanku, ki ga je Komisija organizirala 29. septembra 2014, in ki so bili upoštevani v izpodbijanem sklepu. Ti elementi so zajemali, prvič, nove številke v zvezi z izračuni cenovnih škarij, ki jih je izvajala družba Slovak Telekom, drugič, okoliščino, da je bila marža za leto 2005 pozitivna na podlagi izračuna marž obdobje za obdobjem (leto za letom), in tretjič, namen, ki ga je Komisija izrazila na tem sestanku, da bo poleg tega uporabila večobdobno (večletno) metodo izračuna marž, s katero je lahko ugotovila obstoj negativne marže tudi za leto 2005.

131

V zvezi s prvima elementoma je treba na eni strani res ugotoviti, da so bile glede na točko 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa marže, ugotovljene za leto 2005, pozitivne pri treh analiziranih portfeljih storitev. To je v nasprotju z izračunom cenovnih škarij za dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom, ki je bil prikazan v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in je kazal, da je marža, izračunana za to leto, negativna (glej preglednico 88 in točko 1203 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah). Na drugi strani ni sporno, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni povzela vseh številk, ki jih je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah uporabila za izračun cenovnih škarij, in da so bile zaradi te spremembe v navedenem sklepu ugotovljene drugačne marže od tistih, ki so bile začasno izračunane v obvestilu.

132

Kot pa Komisija pravilno ugotavlja v svojih pisanjih, ne da bi ji tožeča stranka oporekala, so bile te spremembe v zvezi z izračunom cenovnih škarij posledica upoštevanja podatkov in izračunov, ki jih je družba Slovak Telekom sama zagotovila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. To upoštevanje je tako med drugim očitno v točkah 910, 945, 963 in 984 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Poleg tega je iz točk 946 (opomba 1405) in 1000 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija pri sprejetju tega sklepa upoštevala diskontiranje izračunov cenovnih škarij, ki ga je družba Slovak Telekom zagotovila v odgovoru na dopis o ugotovljenih dejstvih (glej točko 21 zgoraj).

133

Pri tem Komisija, kar zadeva njeno presojo cenovnih škarij, v izpodbijanem sklepu ni spremenila narave očitkov proti družbi Slovak Telekom in dalje proti tožeči stranki kot njeni matični družbi s tem, da je proti njima uporabila dejstva, o katerih se naj ne bi mogli izreči med upravnim postopkom. Ta institucija je namreč zgolj upoštevala ugovore, ki jih je družba Slovak Telekom izrazila med tem postopkom, da je uredila in dopolnila svojo analizo cenovnih škarij iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ker je bil namen tega upoštevanja izpolniti zahteve, omenjene v točki 128 zgoraj, pravica strank do izjave v upravnem postopku ni zahtevala, da se jim znova ponudi možnost, da pred sprejetjem izpodbijanega sklepa predstavijo svoje stališče glede popravljenih izračunov cenovnih škarij.

134

Kar zadeva tretji element, naveden v točki 130 zgoraj, v zvezi z večobdobno (večletno) metodo izračuna cenovnih škarij, je treba poudariti, da je družba Slovak Telekom v točki 1281 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki jo je Komisija citirala v odgovoru na tožbo, nasprotovala izključni uporabi metode obdobje za obdobjem (leto za letom), ki jo je Komisija predlagala v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

135

Družba Slovak Telekom je namreč v bistvu trdila, da operaterji v telekomunikacijskem sektorju preučijo svojo zmogljivost za ustvarjanje razumnega donosa v obdobju, daljšem od enega leta. Tako je med drugim predlagala, naj se preučitev cenovnih škarij dopolni z večobdobno analizo, v kateri bi se skupna marža ocenila v več letih. Poleg tega je iz točke 587 odgovora tožeče stranke na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah razvidno, da je ta podprla ta ugovor.

136

Kot pa je razvidno iz točke 859 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Komisija uporabila večobdobni (večletni) pristop, da bi upoštevala ta ugovor in ugotovila, ali ta pristop spremeni njeno ugotovitev, v skladu s katero so cene, ki jih je družba Slovak Telekom zaračunavala alternativnim operaterjem za razvezani dostop do njene krajevne zanke, povzročale cenovne škarje v letih od 2005 do 2010.

137

V okviru te dodatne preučitve, katere rezultat je prikazan v točkah 1013 in 1014 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Komisija ugotovila negativno skupno maržo za vsak portfelj storitev najprej za obdobje med letoma 2005 in 2010 (preglednica 39 v točki 1013 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in nato za obdobje med letoma 2005 in 2008 (preglednica 40 v točki 1014 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je iz tega v točki 1015 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklepala, da večletna (večobdobna) analiza ne spreminja njene ugotovitve o obstoju cenovnih škarij, do katere je prišla z analizo obdobje za obdobjem (leto za letom).

138

Iz navedenega na eni strani izhaja, da je bila v okviru ugotovitve cenovnih škarij v izpodbijanem sklepu uporabljena večobdobna (večletna) analiza, ki je sledila ugovoru, ki ga je družba Slovak Telekom izrazila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ki ga je tožeča stranka podprla, v zvezi z metodo izračuna marž obdobje za obdobjem (leto za letom). Na drugi strani namen večobdobne (večletne) analize marž za razvezani dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom je bil v izpodbijanem sklepu dopolniti analizo obdobje za obdobjem (leto za letom), prikazano v točkah od 1175 do 1222 obrazložitve navedenega sklepa, vendar ne nadomestiti zadnjenavedene analize. Poleg tega je Komisija z dodatno večobdobno (večletno) analizo potrdila svojo ugotovitev obstoja cenovnih škarij na slovaškem trgu širokopasovnih internetnih storitev med 12. avgustom 2005 in 31. decembrom 2010.

139

Posledično se, kot v bistvu trdi Komisija, zaradi večobdobne (večletne) analize proti tožeči stranki in družbi Slovak Telekom niso uporabila dejstva, glede katerih ti v upravnem postopku nista imeli priložnosti predstaviti svojega stališča, tako da bi se spremenila narava očitanih kršitev, temveč je bila opravljena samo dodatna analiza cenovnih škarij zaradi cen, ki jih je družba Slovak Telekom uporabljala za razvezani dostop do njene krajevne zanke, z vidika ugovora, ki ga je družba Slovak Telekom navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

140

V teh okoliščinah v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 127 in 128 zgoraj, pravica tožeče stranke do izjave od Komisije ni zahtevala, da ji pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ponudi možnost predstaviti nove pripombe v zvezi z večobdobno analizo cenovnih škarij za razvezani dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom. Poudariti je treba, da bi bila drugačna rešitev nezdružljiva s sodno prakso, navedeno v točki 127 zgoraj, ker bi preprečevala, da bi bili v izpodbijanem sklepu navedeni elementi, do katerih se stranke med upravnim postopkom niso mogle posebej opredeliti, in to tudi če navedeni elementi ne spreminjajo narave očitkov proti njim.

141

Ta ugotovitev ni ovržena s trditvijo tožeče stranke, da v bistvu metoda izračuna cenovnih škarij, ki jo je Komisija uporabila v okviru te dodatne analize, ne ustreza metodi, ki jo je družba Slovak Telekom predlagala v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ki domnevno temelji na praksi odločanja Komisije, ker je ta v obravnavani zadevi uporabila večobdobno (večletno) analizo, da bi podaljšala trajanje kršitve.

142

Na eni strani ta trditev temelji na napačni razlagi izpodbijanega sklepa, ker je Komisija po analizi obdobje za obdobjem (leto za letom) že prišla do ugotovitve, da konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot družba Slovak Telekom, med 12. avgustom 2005 in 31. decembrom 2010 ne bi mogel donosno posnemati maloprodajnega portfelja širokopasovnih storitev družbe Slovak Telekom (točka 1012 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Predvsem iz točke 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da po mnenju Komisije obstoj pozitivne marže med avgustom in decembrom 2005 ne preprečuje, da se to obdobje vključi v obdobje kršitve v obliki cenovnih škarij, ker operaterji svojo zmogljivost doseganja donosa obravnavajo v daljšem obdobju. Povedano drugače, Komisija je trajanje prakse, ki je privedla do cenovnih škarij, ugotovila na podlagi analize obdobje za obdobjem (leto za letom), večobdobni (večletni) pristop pa je bil uporabljen samo dodatno.

143

Na drugi strani vsekakor iz sodne prakse, navedene v točki 128 zgoraj, izhaja, da je spoštovanje pravice tožeče stranke do izjave od Komisije zahtevalo samo, da pri sprejetju izpodbijanega sklepa upošteva kritiko v zvezi z metodo izračuna marž, ki jo je družba Slovak Telekom navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in s katero se je tožeča stranka strinjala (glej točko 135 zgoraj). Nasprotno pa ta pravica nikakor ni pomenila, da mora Komisija nujno doseči rezultat, ki ga je tožeča stranka želela doseči s podporo kritiki, ki jo je podala družba Slovak Telekom, in sicer, da mora ugotoviti neobstoj vsakršnih cenovnih škarij med 12. avgustom 2005 in 31. decembrom 2010.

144

Dodatno, to je ob domnevi, da bi Komisija morala tožeči stranki posebej ponuditi možnost, da se pred sprejetjem izpodbijanega sklepa opredeli do elementov, navedenih v točki 130 zgoraj, bi bilo treba ugotoviti, da je bila taka zahteva izpolnjena. Roki, ki jih je Komisija določila tožeči stranki za predložitev pripomb o teh elementih, so bili namreč res posebej kratki. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da je zato ostala brez vsakršne možnosti, da učinkovito poda izjavo v zvezi s tem, ob upoštevanju, prvič, dejstva, da je bil sestanek 29. septembra 2014 izveden v zelo pozni fazi upravnega postopka, to je dve leti in štiri mesece po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in drugič, zelo dobrega poznavanja spisa, za katero je razumno sklepati, da ga je tožeča stranka pridobila do takrat.

145

Iz tega sledi, da je treba prvi očitek iz drugega dela tega tožbenega razloga zavrniti.

146

Zavrniti je treba tudi drugi očitek, s katerim tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila njeno pravico do izjave, ko ji ni omogočila, da med upravnim postopkom učinkovito predstavi svoje stališče glede v izpodbijanem sklepu izvedenih popravkov in prilagoditev podatkov, ki jih je družba Slovak Telekom zagotovila za izračun DPMS.

147

V zvezi s tem je res, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni v celoti upoštevala novih podatkov o izračunu DPMS, ki jih je družba Slovak Telekom zagotovila po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. To ugotovitev je mogoče izpeljati zlasti iz točk 910, 945 in 963 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vendar po analogiji z razlogovanjem iz točke 143 zgoraj Komisija ne more biti zavezana znova zaslišati stranke, kadar v končni odločbi ne namerava upoštevati vseh ugovorov, ki so jih stranke podale v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, razen kadar bi se s tem spremenila narava očitkov proti njim.

148

Ker se zaradi okoliščine, omenjene v prejšnji točki, glavni dejanski in pravni elementi, na katerih so temeljile obtožbe proti tožeči stranki v upravnem postopku, niso spremenili, je treba drugi del prvega tožbenega razloga v celoti zavrniti kot neutemeljen.

149

Tožeča stranka s tretjim delom Komisiji očita, da ni pravilno izračunala DPMS družbe Slovak Telekom, to je stroškov, ki jih temu operaterju ne bi bilo treba nositi, če ne bi ponujal ustreznih storitev. V svetovalnem poročilu, ki ga je družba Slovak Telekom priložila odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (v nadaljevanju: svetovalno poročilo), je bila predlagana prilagoditev sredstev družbe Slovak Telekom na raven učinkovitega operaterja, ki bi optimalno zasnoval omrežje za zadovoljitev tako trenutnega kot prihodnjega povpraševanja (v nadaljevanju: optimizacijske prilagoditve). Vendar naj Komisija nazadnje ne bi izvedla teh prilagoditev. Natančneje, Komisija naj ne bi privolila v zamenjavo obstoječih sredstev z njihovimi sodobnimi ustrezniki (modern asset equivalent). Prav tako naj ne bi upoštevala zmanjšanja sredstev na podlagi trenutno uporabljene zmogljivosti. Ta pristop naj bi bilo treba kritizirati, ker je Komisija sicer v izpodbijanem sklepu sprejela ponovno oceno sredstev družbe Slovak Telekom, ker je prilagoditev, predlagana v svetovalnem poročilu, temeljila na preteklih stroških tega operaterja, in ne na stroških hipotetičnega konkurenta, ter ker je treba te stroške presojati glede na učinkovitega konkurenta. Poleg tega tožeča stranka poudarja, da je bila v izračunu DPMS v svetovalnem poročilu upoštevana zadostna rezervna zmogljivost za družbo Slovak Telekom in da v nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija, kot referenca ni bil upoštevan polno učinkovit konkurent. Po mnenju tožeče stranke bi Komisija, če ne bi storila te napake pri izračunu, zaradi nižje ponovne ocene DPMS nujno ugotovila obstoj višjih marž, ki bi bile za nekatera leta celo pozitivne.

150

Komisija izpodbija te trditve.

151

Kar zadeve trditve tožeče stranke, je treba najprej ugotoviti, da se je družba Slovak Telekom v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah oprla na svetovalno poročilo in predlagala metodo, ki temelji na stroškovnem računovodstvu, z oceno prodajnih stroškov za obdobje med letoma 2005 in 2010 na podlagi podatkov od leta 2011 (točka 881 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Družba Slovak Telekom je v tem odgovoru zlasti trdila, da je treba pri izračunu DPMS, prvič, ponovno oceniti sredstva in, drugič, upoštevati neučinkovitost njenega omrežja za širokopasovno ponudbo. Zlasti kar zadeva upoštevanje te neučinkovitosti, je predlagala optimizacijske prilagoditve, in sicer, prvič, zamenjavo obstoječih sredstev s sodobnimi, učinkovitejšimi in cenejšimi ustrezniki (modern asset equivalent), drugič, čim večjo ohranitev tehnološke skladnosti in, tretjič, zmanjšanje sredstev na podlagi trenutno uporabljene zmogljivosti v primerjavi z nameščeno zmogljivostjo.

152

Družba Slovak Telekom je v svojih izračunih DPMS torej prilagodila stroške za investicijsko vzdrževanje sredstev in njihove amortizirane vrednosti v letih od 2005 do 2010 ter stroške poslovanja v zvezi z navedenimi sredstvi, pri čemer se je oprla na ponderiran povprečni prilagoditveni faktor, ki ga je izračunal avtor svetovalnega poročila za leto 2011 (točka 897 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Družba Slovak Telekom je trdila, da predlagane optimizacijske prilagoditve odsevajo rezervno zmogljivost, ugotovljeno v elementih navedenega omrežja, in sicer sredstva, ki so bila iz njega umaknjena, ker njihova uporaba ni bila produktivna, vendar jih ta operater še ni prodal (točka 898 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

153

Komisija je vseeno zavrnila uporabo teh optimizacijskih prilagoditev v izpodbijanem sklepu.

154

Na prvem mestu, kar zadeva zamenjavo obstoječih sredstev z njihovimi sodobnejšimi ustrezniki, je Komisija v točki 900 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da take zamenjave ni mogoče sprejeti, ker bi bilo to enako prilagoditvi stroškov brez ustrezne prilagoditve amortizacij. Komisija je v zvezi s tem napotila na točke od 889 do 893 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih je predstavila svoje dvome o prilagoditvi stroškov sredstev za obdobje med letoma 2005 in 2010, kakor jo je predlagala družba Slovak Telekom. Poleg tega je Komisija v točki 901 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da taka zamenjava obstoječih sredstev ni skladna z merilom enako učinkovitega konkurenta. V sodni praksi naj bi bilo namreč potrjeno, da se dejstvo, da prakse oblikovanja cen operaterja s prevladujočim položajem pomenijo zlorabo, načeloma ugotovi na podlagi njegovega položaja. V obravnavani zadevi pa naj bi prilagoditev DPMS, ki jo je predlagala družba Slovak Telekom, temeljila na skupku hipotetičnih sredstev, in ne na enakih sredstvih, kot jih ima ta operater.

155

Na drugem mestu, kar zadeva upoštevanje presežne zmogljivosti omrežij na podlagi „dejansko“ uporabljene zmogljivosti, je Komisija v točki 902 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu ugotovila, da je, ker naložbe temeljijo na napovedi povpraševanja, neizogibno, da v okviru retrospektivne analize nekatere zmogljivosti včasih ostanejo neuporabljene.

156

Sprejeti ni mogoče nobenega od očitkov, ki jih je tožeča stranka navedla v zvezi s tem delom izpodbijanega sklepa.

157

Prvič, tožeča stranka zmotno trdi, da obstaja protislovje med zavrnitvijo optimizacijskih prilagoditev DPMS in tem, da je bila v točki 894 obrazložitve izpodbijanega sklepa sprejeta ponovna ocena sredstev, ki jo je predlagala družba Slovak Telekom. Tožeča stranka v repliki prav tako ne more trditi, da bi Komisija morala sprejeti optimizacijske prilagoditve, ki jih je predlagala družba Slovak Telekom, ker Komisija tako kot pri ponovni oceni sredstev ni imela na voljo zanesljivih preteklih stroškov v zvezi z optimizacijskimi prilagoditvami.

158

Ponovna ocena sredstev je namreč temeljila na sredstvih, ki jih je družba Slovak Telekom imela leta 2011. Kar zadeva to ponovno oceno in kot je razvidno iz točk od 885 do 894 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Komisija poudarila, da nima podatkov, ki bi bolje izražali mejne stroške širokopasovnih sredstev družbe Slovak Telekom za obdobje med letoma 2005 in 2010. Komisija je zato v analizo cenovnih škarij v izpodbijanem sklepu vključila ponovno oceno obstoječih sredstev družbe Slovak Telekom, ki jo je ta predlagala. Vendar je Komisija pojasnila, da ta ponovna ocena lahko pripelje do tega, da bi bili prodajni stroški sredstev podcenjeni.

159

Za primerjavo, kot je razvidno iz točke 895 obrazložitve izpodbijanega sklepa, so optimizacijske prilagoditve, ki jih je predlagala družba Slovak Telekom, zajemale popravek sredstev na približno vrednost učinkovitega operaterja, ki bi postavil optimalno omrežje, prilagojeno izpolnjevanju prihodnjega povpraševanja na podlagi „današnjih“ informacij in napovedi povpraševanja. Te prilagoditve so temeljile na napovedi in modelu optimalnega omrežja, ne pa na oceni, ki bi izražala mejne stroške obstoječih sredstev družbe Slovak Telekom.

160

Iz tega sledi, da so imele optimizacijske prilagoditve na splošno in zamenjava obstoječih sredstev z njihovimi sodobnejšimi ustrezniki posebej drugačen namen kot ponovna ocena sredstev, ki jo je predlagala družba Slovak Telekom. Poleg tega to, da je Komisija upoštevala ponovno oceno obstoječih sredstev, ki jo je predlagala družba Slovak Telekom, zaradi neobstoja drugih zanesljivejših podatkov o DPMS tega operaterja, nikakor ni pomenilo, da je Komisija nujno sprejela optimizacijske prilagoditve DPMS. Komisija je torej utemeljeno drugače obravnavala na eni strani zamenjavo obstoječih sredstev z njihovimi sodobnejšimi ustrezniki in na drugi strani ponovno oceno sredstev, ki jo je predlagala družba Slovak Telekom.

161

Drugič, tožeči stranki ni mogoče pritrditi, ko izpodbija ugotovitev v točki 901 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero bi optimizacijske prilagoditve pripeljale do tega, da bi bili DPMS izračunani na podlagi sredstev hipotetičnega konkurenta, in ne na podlagi sredstev zadevnega prvotnega operaterja, to je družbe Slovak Telekom.

162

V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso s presojo dopustnosti cenovne politike, ki jo uporabi prevladujoče podjetje, z vidika člena 102 PDEU načeloma predpostavlja sklicevanje na cenovna merila, ki temeljijo na stroških, ki jih ima prevladujoče podjetje, in na njegovi strategiji (glej sodbo z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 41 in navedena sodna praksa; sodba z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 190; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 10. aprila 2008, Deutsche Telekom/Komisija, T‑271/03, EU:T:2008:101, točka 188 in navedena sodna praksa).

163

Še posebej v zvezi s prakso oblikovanja cen, ki vodi do cenovnih škarij, uporaba takih meril za analizo omogoča preveritev, ali bi bilo v skladu z merilom enako učinkovitega konkurenta, omenjenim v točki 87 zgoraj, to podjetje dovolj učinkovito, da bi te maloprodajne storitve končnim uporabnikom ponujalo drugače kot z izgubo, če bi moralo predhodno plačati svoje veleprodajne cene za posredniške storitve (sodbi z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 42, ter z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 191; glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija, C‑280/08 P, EU:C:2010:603, točka 201).

164

Tak pristop je toliko bolj utemeljen, saj je prav tako v skladu s splošnim načelom pravne varnosti, ker upoštevanje stroškov podjetja s prevladujočim položajem temu zaradi posebne odgovornosti, ki jo ima na podlagi člena 102 PDEU, omogoča, da presodi zakonitost svojega ravnanja. Čeprav podjetje s prevladujočim položajem pozna svoje stroške in cene, načeloma namreč ne pozna stroškov in cen konkurentov (sodbe z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija, C‑280/08 P, EU:C:2010:603, točka 202; z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 44, ter z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 192).

165

Sodišče je v točkah 45 in 46 sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83), res pojasnilo, da ni mogoče izključiti, da so lahko stroški in cene konkurentov upoštevni pri preučitvi prakse, ki vodi do cenovnih škarij. Vendar iz te sodbe izhaja, da je treba preučiti cene in stroške konkurentov na istem trgu samo, če se ob upoštevanju okoliščin ni mogoče opreti na cene in stroške podjetja s prevladujočim položajem, česar tožeča stranka v obravnavani zadevi ni trdila (glej po analogiji sodbo z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 193).

166

Na eni strani je bil v obravnavani zadevi namen zamenjave obstoječih sredstev z njihovimi sodobnejšimi ustrezniki prilagoditi stroške sredstev z upoštevanjem vrednosti „sedanjih“ sredstev, vendar brez ustreznih prilagoditev amortizacij (točka 900 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zaradi te zamenjave naj bi se cenovne škarje izračunale na podlagi hipotetičnih sredstev, to je sredstev, ki ne ustrezajo tistim, ki jih je imela družba Slovak Telekom. Stroški v zvezi s sredstvi družbe Slovak Telekom naj bi bili torej podcenjeni (točki 893 in 900 obrazložitve). Na drugi strani bi upoštevanje presežne zmogljivosti omrežij na podlagi „trenutno“ uporabljene zmogljivosti pripeljalo do izključitve sredstev družbe Slovak Telekom, katerih uporaba ni produktivna (glej točko 152 zgoraj).

167

Zato je Komisija glede na načela, omenjena v točkah od 162 do 165 zgoraj, lahko brez napake ugotovila, da bi optimizacijske prilagoditve DPMS, ki jih je predlagala družba Slovak Telekom, pri izračunu cenovnih škarij lahko privedle do neupoštevanja stroškov, ki jih je ta operater imel med 12. avgustom 2005 in 31. decembrom 2010.

168

Nazadnje, ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da je Komisija v izpodbijanem sklepu kršila načelo, v skladu s katerim mora preučitev cenovnih škarij temeljiti na učinkovitem konkurentu, ko je v bistvu ugotovila, da je neizogibno, da nekatere zmogljivosti včasih ostanejo neuporabljene (točka 902 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz načel, omenjenih v točkah 162 in 163 zgoraj, namreč izhaja, da preučitev prakse oblikovanja cen, ki vodi do cenovnih škarij, v bistvu pomeni, da se presoja, ali bi konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot operater s prevladujočim položajem, zadevne storitve končnim uporabnikom lahko ponujal drugače kot z izgubo. Taka preučitev se zato ne opravi glede na povsem učinkovitega operaterja z vidika tržnih pogojev v času take prakse. Če pa bi Komisija sprejela optimizacijske prilagoditve v zvezi s presežnimi zmogljivostmi, bi izračuni DPMS družbe Slovak Telekom izražali stroške, povezane z optimalnim omrežjem, ki bi ustrezalo povpraševanju, in na katere ne vplivajo neučinkovitosti omrežja tega operaterja, to je stroške konkurenta, učinkovitejšega od družbe Slovak Telekom. Zato je Komisija v obravnavani zadevi – čeprav ni sporno, da je del upoštevnih sredstev družbe Slovak Telekom med 12. avgustom 2005 in 31. decembrom 2010 ostal neuporabljen – lahko ta del sredstev ali, z drugimi besedami, presežno zmogljivost, vključila v izračun DPMS, ne da bi storila napako.

169

Iz navedenega izhaja, da je treba tretji del prvega tožbenega razloga in ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

170

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom, s katerim se pridružuje trditvam, ki jih je v zvezi s tem družba Slovak Telekom predstavila v zadevi T‑851/14, trdi, da izpodbijani sklep vsebuje očitno napako pri presoji ter da sta v njem kršeni načeli enakega obravnavanja in pravne varnosti, ker je ugotovljen obstoj kršitve od 12. avgusta 2005. Glede tega se opira na tri očitke. Tožeča stranka s prvim očitkom v bistvu trdi, da je Komisija zmotno menila, da se je implicitno zavračanje dostopa do krajevne zanke začelo 12. avgusta 2005, to je na dan, ko je družba Slovak Telekom objavila referenčno ponudbo. Tožeča stranka z drugim in tretjim očitkom v bistvu trdi, da je Komisija napačno ugotovila obstoj cenovnih škarij v letu 2005.

172

Drugič, z vsebinskega vidika je treba najprej spomniti, kot je bilo poudarjeno v točki 90 zgoraj, da pri dokazovanju zlorabe prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU zadostuje dokazati, da se z ravnanjem podjetja s prevladujočim položajem, ki kaže na zlorabo, skuša omejiti konkurenca ali da bi ravnanje lahko imelo tak učinek. Čeprav torej ravnanja podjetja, ki ima prevladujoč položaj, ni mogoče opredeliti kot zlorabo, ker nima nobenega protikonkurenčnega učinka na trgu, vseeno ni treba, da je tak učinek nujno konkreten, saj zadošča dokaz potencialnega protikonkurenčnega učinka (glej sodbo z dne 6. decembra 2012, AstraZeneca/Komisija, C‑457/10 P, EU:C:2012:770, točka 112 in navedena sodna praksa).

173

Poleg tega iz sodne prakse, navedene v točki 89 zgoraj, izhaja, da za prakse, ki škodijo konkurenci, na primer s tem, da preprečujejo ali odlagajo vstop konkurentov na trg, velja prepoved iz člena 102 PDEU, tudi če potrošnikom ne povzročajo neposredne škode.

174

V obravnavani zadevi je kršitev člena 102 PDEU, ki jo je ugotovila Komisija, glede na točko 1497 obrazložitve izpodbijanega sklepa zajemala različne prakse družbe Slovak Telekom v obliki zavrnitve dobave razvezanega dostopa do njene krajevne zanke in cenovnih škarij za alternativne operaterje v okviru tega dostopa. Prakse, ki so privedle do zavrnitve dobave, so zajemale, prvič, da je družba Slovak Telekom alternativnim operaterjem prikrivala informacije o svojem omrežju, potrebne za razvezani dostop do njene krajevne zanke, drugič, da je zmanjšala svoje obveznosti glede razvezanega dostopa, ki izhajajo iz regulativnega okvira, ki se uporablja, in tretjič, da je v referenčni ponudbi določila več nepravičnih določb in pogojev v zvezi z razvezanim dostopom (glej točko 92 zgoraj).

175

Komisija je poleg tega v točkah od 1507 do 1511 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da so te različne prakse del iste izključevalne strategije, ki jo je družba Slovak Telekom uporabljala, da bi se omejila ali izkrivila konkurenco na maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji na Slovaškem ter da bi se zaščitili prihodki in položaj tega operaterja na navedenem trgu. Iz tega je sklepala, da so te prakse, za katere mora biti tožeča stranka prav tako odgovorna kot matična družba družbe Slovak Telekom, del istega splošnega načrta, katerega namen je omejiti konkurenco, in zato pomenijo enotno in trajajočo kršitev (točka 1511 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

176

V obravnavani zadevi in kot je potrdila na obravnavi, tožeča stranka v tožbi ne dvomi o tej opredelitvi zadevnih praks kot enotnih in trajajočih kršitev. Nasprotno pa z drugim tožbenim razlogom izpodbija ugotovitev v točki 1184 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero se je ta enotna in trajajoča kršitev začela 12. avgusta 2005, to je na dan, ko je družba Slovak Telekom objavila referenčno ponudbo za razvezani dostop do svoje krajevne zanke.

177

Komisija je v zvezi s tem zavrnila trditve, ki jih je družba Slovak Telekom predstavila med upravnim postopkom in v skladu s katerimi se med drugim kršitev, ki se ji očita, ni mogla začeti z objavo referenčne ponudbe, ker je ta samo okvirna pogodba, v kateri so opisani pogoji dostopa do krajevne zanke, in zato predpostavlja pogajanja z alternativnimi operaterji, zainteresiranimi za tak dostop, zavrnitev dobave pa se lahko ugotovi samo v primeru neuspeha takih pogajanj. Komisija je v zvezi s tem v točki 1520 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da je dokazala nepravičnost več pogojev, ki so bili v referenčni ponudbi določeni za to, da alternativni operater pridobi razvezani dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom. Menila je, da mora referenčna ponudba, s katero se izvaja regulativna obveznost razvezave dostopa, že od začetka vsebovati pravične pogoje.

178

Poleg tega je Komisija v točki 1521 obrazložitve izpodbijanega sklepa zavrnila trditev tožeče stranke, da se praksa v obliki cenovnih škarij družbe Slovak Telekom ni mogla začeti pred 1. januarjem 2006, ker za leto 2005 ni bilo mogoče ugotoviti negativne marže. Na eni strani je napotila na svojo analizo v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero ta okoliščina ne ovrže obstoja cenovnih škarij med 12. avgustom in 31. decembrom 2005, ker se v bistvu noben alternativni operater na podlagi prospektivne analize donosnosti v zvezi s tako kratkim obdobjem ne bi odločil vstopiti na zadevni trg. Na drugi strani je poudarila, da navedena okoliščina nikakor ne more vplivati na trajanje kršitve, ker to sestavljajo tudi druge prakse, s katerimi tvori enotno in trajajočo kršitev.

179

Z vidika teh uvodnih ugotovitev je treba preučiti, prvič, prvi očitek, ki ga je tožeča stranka navedla v zvezi s tem, da je Komisija napačno menila, da se je implicitno zavračanje dostopa do krajevne zanke začelo 12. avgusta 2005, ter drugič, drugi in tretji očitek, ki se v bistvu nanašata na napake, ki naj bi jih Komisija storila, ko je ugotovila obstoj cenovnih škarij v letu 2005.

180

Tožeča stranka s prvim očitkom trdi, da je bil z referenčno ponudbo samo določen okvir, ki sam po sebi ni mogel povzročiti cenovnih škarij, ampak je moral biti dopolnjen s posamičnimi pogajanji z morebitnimi kandidati za razvezani dostop do krajevne zanke. Ta pogajanja pa naj bi v praksi privedla do ugodnejših pogojev za navedene kandidate. Prav tako naj bi bilo zavrnitev dobave mogoče ugotoviti samo v primeru neuspeha takih pogajanj. Izpodbijani sklep naj v zvezi s tem ne bi bil skladen s prakso odločanja Komisije, pri čemer tožeča stranka navaja Odločbo C(2004) 1958 final z dne 2. junija 2004 (Zadeva COMP/38.096 – Clearstream, v nadaljevanju: odločba Clearstream) in Sklep C(2011) 4378 final z dne 22. junija 2011 (Zadeva COMP/39.525 – Telekomunikacija Poljska, v nadaljevanju: sklep Telekomunikacija Poljska). Omejeno povpraševanje po razvezanem dostopu do krajevnih zank družbe Slovak Telekom naj bi bilo mogoče pojasniti med drugim s tem, da so nekateri alternativni operaterji menili, da je zanje ugodneje, če na trg vstopijo s širokopasovnim dostopom ali z razvojem lastne krajevne infrastrukture.

181

Komisija ob podpori intervenientke te trditve izpodbija.

182

V zvezi s tem ni sporno, da je predsednik TUSR z odločbo z dne 14. junija 2005 družbi Slovak Telekom naložil, naj zagotovi razvezani dostop do svoje krajevne zanke pod pravičnimi in razumnimi pogoji, ter da je za izpolnitev te obveznosti družba Slovak Telekom 12. avgusta 2005 objavila referenčno ponudbo za razvezani dostop (glej točki 9 in 10 zgoraj).

183

Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija opisa vsebine referenčne ponudbe v oddelku 7.6 izpodbijanega sklepa („Nepravične določbe in pogoji družbe ST), v skladu s katerim je Komisija v točki 820 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da so bili določbe in pogoji te ponudbe določeni tako, da je bil razvezani dostop do krajevne zanke nesprejemljiv za alternativne operaterje.

184

Iz tega dela izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da so bile zlorabe, ki jih je Komisija v njem opredelila kot „zavrnitev dobave“, v bistvenem posledica same referenčne ponudbe.

185

Prvič, kar zadeva prikrivanje informacij o omrežju družbe Slovak Telekom, potrebnih za razvezani dostop do krajevne zanke, pred alternativnimi operaterji, je torej najprej iz točke 439 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija menila, da referenčna ponudba ne vsebuje osnovnih informacij o lokacijah fizičnega dostopa in razpoložljivosti krajevnih zank v točno določenih delih dostopovnega omrežja. Poleg tega je Komisija v točkah od 443 do 528 obrazložitve izpodbijanega sklepa resda preučila informacije o omrežju, ki jih je družba Slovak Telekom zagotovila na zahtevo alternativnega operaterja za namene razvezanega dostopa. Vendar je iz tega dela izpodbijanega sklepa prav tako razvidno, da so pogoji dostopa do takih informacij, ki jih je Komisija štela za nepravične in posledično take, da odvračajo alternativne operaterje, izhajali iz same referenčne ponudbe. Komisija je zlasti kritizirala na prvem mestu okoliščine, da v referenčni ponudbi ni bil določen točen obseg informacij o omrežju, ki ga bo družba Slovak Telekom dala na voljo alternativnim operaterjem, tako da bi bile natančno določene kategorije zadevnih informacij (točka 507 obrazložitve izpodbijanega sklepa), na drugem mestu, da je bil v navedeni ponudbi dostop do informacij iz nejavnih informacijskih sistemov predviden šele po sklenitvi okvirnega sporazuma o dostopu do krajevne zanke (točka 510 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in na tretjem mestu, da se je v tej ponudbi za tak dostop do informacij o omrežju družbe Slovak Telekom od alternativnega operaterja zahtevalo plačilo visokih pristojbin (točki 519 in 527 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

186

Drugič, kar zadeva zmanjšanje obsega regulativne obveznosti na področju razvezanega dostopa do krajevne zanke s strani družbe Slovak Telekom, je iz točk 535 in 536 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da omejitev navedene obveznosti samo na aktivne linije (glej točko 32 zgoraj), ki jo Komisija očita družbi Slovak Telekom, izhaja iz točke 5.2 uvodnega dela njene referenčne ponudbe. Dalje, zlasti iz točk 570, 572, 577, 578 in 584 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija z vidika določb Priloge 3 k referenčni ponudbi sklepala, da je družba Slovak Telekom neupravičeno iz svoje obveznosti na področju razvezanega dostopa do krajevne zanke izključila konfliktne storitve (glej točko 33 zgoraj). Nazadnje, iz točke 606 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da pravilo omejitve uporabe kabla na 25 %, ki ga je družba Slovak Telekom določila za razvezani dostop do krajevne zanke in ki je po mnenju Komisije neutemeljen (glej točko 34 zgoraj), izhaja iz Priloge 8 k referenčni ponudbi.

187

Tretjič, kar zadeva dejstvo, da je družba Slovak Telekom določila nepravične pogoje za razvezani dostop v zvezi s kolokacijo, napovedmi, popravili, vzdrževanjem, servisiranjem in zagotovitvijo bančne garancije, so ti pogoji, kot je dokazano v oddelku 7.6.4 izpodbijanega sklepa, izhajali iz referenčne ponudbe, ki jo je ta operater objavil 12. avgusta 2005. Tako so bile določbe, ki jih je Komisija štela za nepravične, določene v prilogah 4, 5, 14 in 15 k navedeni ponudbi, kar zadeva kolokacijo (točke 653, 655 in 683 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v prilogah 12 in 14, kar zadeva obveznost napovedi za alternativne operaterje (točke 719 in od 726 do 728 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v Prilogi 5, kar zadeva postopek kvalifikacije krajevnih zank (točke 740, 743, 767, 768 in 774 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v Prilogi 11, kar zadeva določbe in pogoje v zvezi s popravili, vzdrževanjem in servisiranjem (točke 780, 781, 787, 790 in 796 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ter v prilogah 5 in 17, kar zadeva bančno garancijo, zahtevano od alternativnega operaterja, ki je kandidat za razvezani dostop (točke 800, od 802 do 807, 815 in 816 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

188

Iz tega sledi, da je tudi ob domnevi, da bi bili nekateri od teh pogojev dostopa lahko omiljeni v okviru dvostranskih pogajanj med družbo Slovak Telekom in operaterji kandidati za dostop, kar tožeča stranka samo trdi, ne da bi imela dokaz v podporo tej trditvi, Komisija upravičeno ugotovila, da je referenčna ponudba, objavljena 12. avgusta 2005, zaradi nepravičnih določb in pogojev, ki jih je vsebovala, od tega datuma lahko alternativne operaterje odvračala od zahtevkov za dostop.

189

V teh okoliščinah je Komisija, ne da bi storila napako, menila, da družba Slovak Telekom zaradi pogojev dostopa v njeni referenčni ponudbi, objavljeni 12. avgusta 2005, ogroža vstop alternativnih operaterjev na množični maloprodajni trg širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji na Slovaškem, kljub obveznosti, ki ji je bila v tem smislu naložena z odločbo TUSR, in da ima zato to ravnanje lahko take negativne učinke na konkurenco od tega datuma (glej zlasti točke 1048, 1050, 1109, 1184 in 1520 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

190

Ta ugotovitev se ne izpodbija s trditvijo tožeče stranke v repliki, v skladu s katero je omejeno povpraševanje alternativnih operaterjev po razvezanem dostopu do krajevne zanke družbe Slovak Telekom mogoče pojasniti, prvič, s tem, da je veleprodajni širokopasovni dostop (wholesale broadband access (WBA) ali bitstream), ponujen s proizvodi „ISP Gate/ADSL Partner“, tem operaterjem predstavljal zanimivo alternativo za vstop na maloprodajni trg zaradi občutno manjših naložb, ki jih je zahteval, ter drugič, s tem, da so nekateri alternativni operaterji na trg raje vstopili z lastno krajevno infrastrukturo. Dovolj je ugotoviti, da ta trditev, s katero tožeča stranka na splošno zanika protikonkurenčne učinke spornih praks, nikakor ni podprta in zato z njo ni mogoče ovreči analize navedenih učinkov, ki jo je Komisija opravila v točkah od 1049 do 1183 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

191

V preostalem ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, s katero izpodbija datum začetka kršitve, ki ga je Komisija uporabila v obravnavani zadevi, glede na pristop, uporabljen v odločbi Clearstream in sklepu Telekomunikacija Poljska. Ne da bi bilo sploh treba ugotavljati, ali take odločbe lahko spadajo v upoštevni pravni okvir za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa, kar Komisija izpodbija, je namreč dovolj ugotoviti, da sta bili ti odločbi sprejeti v drugačnem okviru kot sklep v obravnavani zadevi in da zato z njima ni mogoče dokazati, da je Komisija v izpodbijanem sklepu odstopila od svoje prejšnje prakse odločanja.

192

Kar zadeva odločbo Clearstream, je torej dovolj poudariti, da je bila ta odločba v nasprotju z izpodbijanim sklepom v obravnavani zadevi sprejeta v okviru, v katerem za podjetje, ki je bilo lastnik zadevne infrastrukture, nista obstajali regulativna obveznost, da drugim podjetjem odobri dostop do navedene infrastrukture, in obveznost, da objavi referenčno ponudbo s pogoji za tak dostop.

193

Kar zadeva sklep Telekomunikacija Poljska, je Komisija v njem ugotovila, da je zadevni prvotni operater zlorabljal svoj prevladujoči položaj na poljskem veleprodajnem trgu širokopasovnega dostopa in razvezanega dostopa do krajevne zanke s tem, da je zavračal dostop do svojega omrežja in dobavo veleprodajnih proizvodov z navedenih trgov, da bi zaščitil svoj položaj na maloprodajnem trgu. Poleg tega sta v okviru iz zadeve Telekomunikacija Poljska obstajali regulativna obveznost dostopa, podobna obveznosti, ki je bila družbi Slovak Telekom naložena v obravnavani zadevi, in zahteva, da zadevni poljski telekomunikacijski operater objavi referenčno ponudbo za razvezani dostop do svoje krajevne zanke. Vendar je iz podrobne analize sklepa Telekomunikacija Poljska razvidno, da pristop, uporabljen v tem sklepu, ni v nasprotju s pristopom, uporabljenim v izpodbijanem sklepu. Komisija je namreč v sklepu Telekomunikacija Poljska ugotovila, da se je protikonkurenčna strategija operaterja s prevladujočim položajem v bistvenem udejanila šele med pogajanji z alternativnimi operaterji, ki so bili kandidati za pridobitev razvezanega dostopa do krajevne zanke in veleprodajnega dostopa do širokopasovnih storitev operaterja s prevladujočim položajem. Nerazumni pogoji za dostop so torej izhajali iz predlogov pogodb o dostopu, ki jih je zadevni operater s prevladujočim položajem dal v okviru pogajanj z alternativnimi operaterji. Poleg tega zamude v postopku pogajanj o sporazumih o dostopu hipotetično ni bilo mogoče ugotoviti ob objavi prve referenčne ponudbe operaterja s prevladujočim položajem. Omejitev dostopa do omrežja s strani operaterja s prevladujočim položajem se je poleg tega razvila po sklenitvi sporazumov o veleprodajnem dostopu z alternativnimi operaterji. Dalje, omejitev dejanskega dostopa do naročniških linij se je zgodila po tem, ko je zadevni alternativni operater pridobil dostop do mesta kolokacije ali dovoljenje za postavitev povezovalnega kabla. Nazadnje, težave pri dostopu do zanesljivih in točnih splošnih informacij, ki so jih alternativni operaterji nujno potrebovali za sprejemanje odločitev o dostopu, so se pokazale v vsaki fazi postopka dostopa do omrežja operaterja s prevladujočim položajem. Ravnanje operaterja s prevladujočim položajem v zadevi Telekomunikacija Poljska je bilo torej drugačno od praks, ki jih je Komisija v izpodbijanem sklepu opredelila kot „zavrnitev dobave“ in ki so, kot je razvidno iz analize v točkah od 184 do 189 zgoraj, v bistvenem izhajale iz same referenčne ponudbe za razvezani dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom. Te razlike utemeljujejo, da je Komisija v nasprotju s sklepom Telekomunikacija Poljska, v katerem je bil kot začetek kršitve člena 102 PDEU določen datum, ko so se začela prva pogajanja o dostopu med zadevnim operaterjem s prevladujočim položajem in alternativnim operaterjem, ki je sledil več mesecev po objavi prve referenčne ponudbe (točka 909 in opomba 1259 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v obravnavani zadevi upoštevala 12. avgust 2005, to je datum objave referenčne ponudbe, kot datum začetka implicitnega zavračanja dostopa do krajevne zanke.

194

Prvi očitek, ki se nanaša na napako, ki naj bi jo Komisija storila, ko je menila, da se je implicitno zavračanje dostopa do krajevne zanke začelo 12. avgusta 2005, je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

195

Dodati je treba, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da je Komisija kot enotno in trajajočo kršitev opredelila vse prakse, navedene v členu 1(2) izpodbijanega sklepa, in sicer (a) prikrivanje informacij o omrežju, potrebnih za razvezani dostop do krajevnih zank, pred alternativnimi operaterji; (b) zmanjšanje obsega njenih obveznosti v zvezi z razvezanim dostopom do krajevnih zank; (c) določitev nepravičnih pogojev v referenčni ponudbi za razvezani dostop v zvezi s kolokacijo, kvalifikacijo, napovedmi, popravili in bančnimi garancijami; (d) uporabo nepravičnih pristojbin, ki enako učinkovitemu operaterju, ki se opira na veleprodajni dostop do razvezanih krajevnih zank družbe Slovak Telekom, ne omogoča, da bi brez izgube posnemal maloprodajne storitve, ki jih ponuja družba Slovak Telekom.

196

V teh okoliščinah in ker je bil prvi očitek tožeče stranke, ki se nanaša na napako, ki naj bi jo Komisija storila, ko je menila, da se je implicitno zavračanje dostopa do krajevne zanke začelo 12. avgusta 2005, zavrnjen (glej točko 194 zgoraj), je Komisija upravičeno ugotovila, da se je enotna in trajajoča kršitev, ki je predmet izpodbijanega sklepa, začela 12. avgusta 2005.

197

Vendar ta ugotovitev ne preprečuje, da Splošno sodišče preuči drugi in tretji očitek tožeče stranke ter presodi, ali bi bilo člen 1(2)(d) izpodbijanega sklepa mogoče razglasiti za delno ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da je tožeča stranka v obdobju med 12. avgustom in 31. decembrom 2005 uporabljala nepravične pristojbine, ki enako učinkovitemu operaterju, ki se je opiral na veleprodajni dostop do razvezanih krajevnih zank družbe Slovak Telekom, niso omogočale, da bi brez izgube posnemal maloprodajne storitve, ki jih je ponujala družba Slovak Telekom (glej po analogiji sodbo z dne 1. julija 2010, AstraZeneca/Komisija, T‑321/05, EU:T:2010:266, točki 864 in 865 ter točka 1 izreka).

198

Tožeča stranka z drugim in tretjim očitkom v bistvu trdi, da je Komisija napačno ugotovila obstoj cenovnih škarij v letu 2005.

199

Tožeča stranka z drugim očitkom namreč trdi, da je bila marža družbe Slovak Telekom v letu 2005 pozitivna ne glede na predvideni scenarij. Ker taka pozitivna marža nujno pomeni, da konkurenti, enako učinkoviti kot družba Slovak Telekom, ne bi imeli izgube ob vstopu na trg, naj bi Komisija napačno ugotovila obstoj cenovnih škarij v tem letu. Poleg tega naj ne bi bilo res, da si ni mogoče predstavljati, da bi se konkurent leta 2005 odločil vstopiti na trg za tako kratko obdobje, kot so štirje meseci in pol. V tem obdobju namreč številke za prihodnja leta hipotetično še niso bile znane in zato niso mogle vplivati na tako naložbeno odločitev.

200

Tožeča stranka s tretjim očitkom trdi, da je večobdobna (večletna) metoda izračuna marž, ki je bila do takrat uporabljena samo dodatno in v korist zadevnega podjetja, Komisiji omogočila, da je umetno ugotovila cenovne škarje v letih pred leti, za katera so take škarje dejansko lahko ugotovljene. Vendar naj te metode ne bi bilo mogoče uporabiti za razširitev cenovnih škarij na preteklost. Ker niti družba Slovak Telekom niti tožeča stranka nista mogli predvideti, kako se bodo pristojbine razvijale po letu 2005, naj bi bil z ugotovitvijo, da sta že v tem času izvajali kršitev, kršen člen 23 Uredbe št. 1/2003. Okoliščina, da je Komisija sama potrebovala več let, preden je lahko predstavila izračun cenovnih škarij, naj bi dokazovala, da niti tožeča stranka niti družba Slovak Telekom nista mogli vedeti, da je zadnjenavedena storila zlorabo v obliki takih škarij v času dejanskega stanja.

201

Komisija v zvezi z drugim očitkom odgovarja, da majhna pozitivna marža, ki je lahko obstajala leta 2005, ne vpliva na ugotovitev cenovnih škarij od 12. avgusta tega leta. Te škarje naj bi namreč konkurentom, ki so vstopali na trg, onemogočale, da amortizirajo s tem vstopom povezane naložbe. Poleg tega naj v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, noben operater ne bi načrtoval vstopa na trg brez razumnih obetov večletnega donosa.

202

Komisija na tretji očitek odgovarja, da 12. avgusta 2005 kot začetek kršitve ni določila samovoljno, temveč zaradi objave referenčne ponudbe na ta dan in ob upoštevanju obdobja, od katerega je bil ta operater dolžan razvezati dostop do svojih krajevnih zank. Kar zadeva trditev o kršitvi člena 23 Uredbe št. 1/2003, Komisija opozarja, da je dovolj, da je podjetje seznanjeno z dejanskimi okoliščinami v zvezi z zlorabo prevladujočega položaja, ki se mu očita, da se ugotovi njegova odgovornost na podlagi člena 102 PDEU. V obravnavani zadevi je družba Slovak Telekom vedela, da enako učinkovit konkurent od leta 2005 ni imel možnosti, da ob vstopu na trg ustvari zadostno pozitivno maržo. V nasprotju s trditvijo tožeče stranke naj stroški dostopa do veleprodajnega trga sicer v bistvenem ne bi bili sporni. V preostalem naj tožeča stranka ne bi pojasnila, zakaj bi se večobdobna (večletna) metoda lahko uporabila samo, če je ugodna za zadevno podjetje s prevladujočim položajem.

203

Nazadnje, Komisija trdi, da ker je dokazala obstoj dveh oblik zlorabe v celotnem obdobju kršitve, morebitna ugotovitev neobstoja cenovnih škarij v letu 2005 nikakor ne bi pomenila, da 12. avgusta 2005 ni bilo mogoče šteti za datum začetka kršitve. Iz tega naj bi sledilo, da taka ugotovitev tožeči stranki ne bi prinesla nobene koristi.

204

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Komisija na podlagi tako imenovanega pristopa „obdobje za obdobjem“ (leto za letom) ugotovila, da je družba Slovak Telekom izvajala cenovne škarje od 12. avgusta 2005. Iz točke 997 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je imel na podlagi večletnega pristopa v zadevnem obdobju enako učinkovit konkurent, ki je na veleprodajnem trgu uporabljal dostop do krajevne zanke družbe Slovak Telekom, negativne marže in ni mogel z dobičkom posnemati maloprodajnega portfelja širokopasovnih storitev tožeče stranke. Komisija je v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da ta ugotovitev ni ovržena z dejstvom, da je štiri mesece leta 2005 obstajala pozitivna marža, ker vknjižbe za štiri mesece ni bilo mogoče šteti za vknjižbo na trajni podlagi. Po mnenju Komisije operaterji svojo zmogljivost za doseganje razumnega donosa obravnavajo v daljšem obdobju, ki traja več let (točka 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je na tej podlagi v točki 1012 obrazložitve navedenega sklepa ugotovila, da konkurent, enako učinkovit kot družba Slovak Telekom, v obdobju od 12. avgusta 2005 do 31. decembra 2010, ne bi mogel z dobičkom posnemati maloprodajnega portfelja tega operaterja.

205

Vendar se je treba, kot je bilo navedeno v točki 162 zgoraj, za presojo dopustnosti cenovne politike, ki jo uporabi prevladujoče podjetje, načeloma sklicevati na cenovna merila, ki temeljijo na stroških, ki jih ima prevladujoče podjetje, in na njegovi strategiji.

206

Še posebej v zvezi s prakso oblikovanja cen, ki vodi do cenovnih škarij, uporaba takih meril za analizo omogoča preveritev, ali bi bilo to podjetje dovolj učinkovito, da bi te maloprodajne storitve končnim uporabnikom ponujalo drugače kot z izgubo, če bi moralo predhodno plačati svoje veleprodajne cene za posredniške storitve (glej točko 163 zgoraj in navedeno sodno prakso).

207

Tak pristop je toliko bolj utemeljen, saj je prav tako v skladu s splošnim načelom pravne varnosti, ker upoštevanje stroškov podjetja s prevladujočim položajem temu zaradi posebne odgovornosti, ki jo ima na podlagi člena 102 PDEU, omogoča, da presodi zakonitost svojega ravnanja. Čeprav podjetje s prevladujočim položajem pozna svoje stroške in cene, načeloma namreč ne pozna stroškov in cen svojih konkurentov. Poleg tega zloraba z izključevanjem vpliva tudi na potencialne konkurente prevladujočega podjetja, ki bi jih možnost pomanjkanja dobičkonosnosti lahko odvrnila od vstopa na trg (glej točko 164 zgoraj in navedeno sodno prakso).

208

Iz tega izhaja, da je Komisija, da bi ugotovila sestavne dele prakse cenovnih škarij, v točki 828 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno uporabila merilo enako učinkovitega konkurenta, ki temelji na dokazu, da podjetje s prevladujočim položajem ne more opravljati donosnih prodajnih dejavnosti na podlagi veleprodajne cene, ki jo uporablja za svoje konkurente na koncu prodajne verige, in maloprodajne cene, ki jo uporablja prodajni oddelek tega podjetja.

209

Kot je razvidno iz preglednic od 32 do 35 v izpodbijanem sklepu, pa je bila z analizo Komisije v vseh predvidenih scenarijih, in kot je sama priznala v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ugotovljena pozitivna marža za obdobje med 12. avgustom in 31. decembrom 2005.

210

V takem primeru je Sodišče že razsodilo, da če podjetje s prevladujočim položajem določi cene tako, da so kriti najpomembnejši stroški, ki jih je mogoče pripisati prodaji zadevnega proizvoda ali opravljanju zadevnih storitev, bo imel konkurent, ki je tako učinkovit kot to podjetje, načeloma možnost konkurirati tem cenam, ne da bi mu na daljši rok nastale neobvladljive izgube (sodba z dne 27. marca 2012, Post Danmark, C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 38).

211

Iz tega sledi, da je v obdobju od 12. avgusta do 31. decembra 2005 konkurent, ki je bil enako učinkovit kot družba Slovak Telekom, načeloma imel možnost konkurirati temu operaterju na maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev, če mu je bil odobren razvezani dostop do krajevne zanke, in to ne da bi mu na daljši rok nastale neobvladljive izgube.

212

Sodišče je res presodilo, da če je razlika pozitivna, ni izključeno, da lahko Komisija v okviru preučitve učinka izrinjenja, ki jo ima praksa oblikovanja cen, dokaže, da bi uporaba take prakse na primer zaradi zmanjšanja donosnosti lahko povzročila, da bi zadevni operaterji vsaj težje izvajali svoje dejavnosti na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točki 74). To sodno prakso je mogoče primerjati s členom 2 Uredbe št. 1/2003, v skladu s katerim v vseh postopkih za uporabo člena 102 PDEU kršitve iz tega člena dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva, in sicer v obravnavani zadevi Komisija.

213

Vendar je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni dokazala, da je imela praksa oblikovanja cen družbe Slovak Telekom v obdobju od 12. avgusta do 31. decembra 2005 take učinke izrinjenja. Tako dokazovanje pa je bilo posebej nujno zaradi obstoja pozitivnih marž.

214

Zgolj trditev v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da operaterji svojo zmogljivost doseganja razumnega donosa obravnavajo v daljšem obdobju, ki traja več let, ne more biti tak dokaz. Taka okoliščina, če se domneva, da je dokazana, namreč temelji na prospektivni analizi donosnosti, ki je nujno negotova. Poleg tega so v tej zadevi te pozitivne marže nastale na samem začetku zadevnega obdobja, ko še ni bilo mogoče ugotoviti negativne marže. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da razlog, naveden v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne izpolnjuje zahteve, ki izhaja iz načela pravnega varstva in je omenjena v točki 164 zgoraj ter v skladu s katero mora podjetje s prevladujočim položajem imeti možnost presoditi skladnost svojega ravnanja s členom 102 PDEU.

215

Iz tega razloga z ugotovitvijo negativnih marž z uporabo večobdobnega (večletnega) pristopa ni mogoče ovreči te presoje, ker je v obravnavani zadevi ta pristop privedel do take ugotovitve šele s ponderiranjem pozitivnih marž za leto 2005 z negativnimi maržami, ugotovljenimi za leta od 2006 do 2010 (točka 1013 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in za leta od 2006 do 2008 (točka 1014 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

216

Poleg tega je Komisija v točki 1026 obrazložitve izpodbijanega sklepa na podlagi dokumentov iz aprila 2005, ki jih je regulativni oddelek družbe Slovak Telekom pripravil v zvezi s strategijo oddajanja referenčne ponudbe za razvezani dostop do krajevne zanke in cenami ULL, menila, da je ta družba od 12. avgusta 2005 vedela, da z veleprodajnimi cenami na ravni krajevne zanke izvaja cenovne škarje za alternativne operaterje.

217

Vendar je treba poudariti, da je ob upoštevanju obstoja pozitivnih marž med 12. avgustom in 31. decembrom 2005 za Komisijo veljala posebna obveznost v zvezi z dokazovanjem učinkov izrinjenja, ki jih ima praksa cenovnih škarij, očitana družbi Slovak Telekom v tem obdobju (glej sodno prakso, navedeno v točki 212 zgoraj).

218

Trditev Komisije in dokumenti, predstavljeni v podporo tej trditvi, tako niso dovolj, da se dokažeta učinek izrinjenja, ki ga ima praksa cenovnih škarij, očitana družbi Slovak Telekom, in na primer zmanjšanje donosnosti, zaradi katerega bi zadevni operaterji vsaj težje izvajali svoje dejavnosti na zadevnem trgu.

219

Poleg tega v oddelkih 9 in 10 izpodbijanega sklepa, v katerih so obravnavani protikonkurenčni učinki ravnanja družbe Slovak Telekom, niso preučeni učinki zatrjevane prakse cenovnih škarij v obdobju med 12. avgustom in 31. decembrom 2005.

220

Zato je treba ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, v skladu s katero je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve (sodbi z dne 8. julija 2004, JFE Engineering in drugi/Komisija, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, EU:T:2004:221, točka 177, ter z dne 12. julija 2011, Hitachi in drugi/Komisija, T‑112/07, EU:T:2011:342, točka 58), ugotoviti, da Komisija ni predložila dokaza, da se je praksa družbe Slovak Telekom, ki je vodila do cenovnih škarij, začela pred 1. januarjem 2006. Ker izpodbijani sklep zato v zvezi s tem vsebuje napako pri presoji, ni treba preučiti, ali je s tem pristopom, kot trdi tožeča stranka, kršen tudi člen 23 Uredbe št. 1/2003.

221

Ob upoštevanju navedenega je treba drugi tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka, delno sprejeti in člen 1(2)(d) izpodbijanega sklepa razglasiti za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da je tožeča stranka v obdobju med 12. avgustom in 31. decembrom 2005 uporabljala nepravične pristojbine, ki enako učinkovitemu operaterju, ki se je opiral na veleprodajni dostop do razvezanih krajevnih zank družbe Slovak Telekom, niso omogočale, da bi brez izgube posnemal maloprodajne storitve, ki jih je ponujala družba Slovak Telekom.

[…]

474

Tožeča stranka s prvim delom četrtega tožbenega razloga trdi, da sta v izpodbijanem sklepu kršena pojem „podjetje“ in načelo individualizacije kazni, ker ji je zaradi ponovne kršitve in za namene odvračanja naložena globa v višini 31.070.000 EUR, ločena od globe, ki je solidarno naložena njej in družbi Slovak Telekom, medtem ko z drugim delom tega tožbenega razloga trdi, da izpodbijani sklep glede tega ni obrazložen.

475

Najprej je treba preučiti zatrjevano neobrazložitev in nato zatrjevano kršitev pojma „podjetje“ in načela individualizacije kazni.

476

Tožeča stranka z drugim delom četrtega tožbenega razloga Komisiji očita, da v izpodbijanem sklepu ni navedla razloga, zaradi katerega bi morala sama nositi povečanja zaradi ponovne kršitve in odvračilnega učinka, ter da je zato kršila svojo obveznost obrazložitve. Komisija naj bi namreč ugotovila samo, kateri obteževalni razlogi utemeljujejo prilagoditev osnovnega zneska globe, in nato odredila, da mora povečanje globe nositi samo tožeča stranka. Tožeča stranka naj na podlagi izpodbijanega sklepa ne bi mogla razumeti razloga, ki je utemeljeval tak pristop, in to zlasti ker v obravnavani zadevi njena odgovornost izhaja samo iz okoliščine, da ji je bila pripisana kršitev, ki jo je storila njena hčerinska družba Slovak Telekom. Kar zadeva točki 1533 in 1535 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ju je Komisija navedla v okviru tega postopka, naj bi bilo iz njiju res mogoče sklepati, da je promet tožeče stranke večji od prometa družbe Slovak Telekom. Vendar naj iz teh odlomkov izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče razumeti, zakaj bi se morala družba Slovak Telekom izogniti globi, ki je bila posebej naložena tožeči stranki.

477

Komisija ob podpori intervenientke te trditve izpodbija.

478

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve posamične odločbe ta, da lahko sodišče Unije izvaja nadzor nad njeno zakonitostjo in da se zadevni osebi da na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je odločba utemeljena in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno veljavnost (glej v tem smislu sodbi z dne 9. novembra 1983, Nederlandsche Banden-Industrie-Michelin/Komisija, 322/81, EU:C:1983:313, točka 14, in z dne 29. februarja 2016, Schenker/Komisija, T‑265/12, EU:T:2016:111, točka 230).

479

V obravnavani zadevi v zvezi z delom globe, ki je bila naložena samo tožeči stranki in izraža povečanje – zaradi ponovne kršitve – zneska globe, ki je bila solidarno naložena tožeči stranki in družbi Slovak Telekom, iz točk od 1525 do 1531 obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvoumno izhaja, da je navedeno povečanje utemeljeno s tem, da je bila tožeča stranka, katere odgovornost za kršitev, obravnavano v tej zadevi, je bilo mogoče dokazati, že kaznovana za podobno kršitev v odločbi Deutsche Telekom. Čeprav v tem odlomku izpodbijanega sklepa ni pojasnjeno, zakaj mora tožeča stranka sama, ne pa tudi družba Slovak Telekom, nositi posledice te ponovne kršitve, je iz navedenega sklepa implicitno razvidno, da je ta rezultat posledica okoliščine, da je bilo ugotovljeno, da je samo tožeča stranka odgovorna za kršitev, obravnavano v odločbi Deutsche Telekom, in da je bila zato ta odločba naslovljena nanjo.

480

Kar zadeva del globe, ki je bil naložen samo tožeči stranki in izraža uporabo množitelja 1,2 za namene odvračanja, je Komisija v točki 1533 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, prvič, da je svetovni promet tožeče stranke v letu 2013 znašal 60,132 milijarde EUR, drugič, da je vrednost prodaje proizvodov, upoštevnih za zadevno kršitev, znašala manj kot 0,067 % tega prometa in, tretjič, da je tožeča stranka odgovorna za kršitev, ki jo je storila družba Slovak Telekom. Komisija je iz tega v točkah 1534 in 1535 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklepala, da je treba tožeči stranki na podlagi točke 30 smernic iz leta 2006 naložiti višjo globo od osnovne globe, povečano za 50 % zaradi ponovne kršitve, da se navedeni globi zagotovi zadosten odvračilni učinek. Čeprav v tem odlomku izpodbijanega sklepa ni pojasnjeno, zakaj rezultata uporabe množitelja 1,2 ne bi smela nositi tudi družba Slovak Telekom, iz razlogovanja Komisije implicitno izhaja, da je ta pristop utemeljen s tem, da je ta hčerinska družba ob sprejetju izpodbijanega sklepa imela precej manjši promet kot tožeča stranka in da ima globa v višini 38.838.000 EUR za to hčerinsko družbi dovolj odvračilen učinek.

481

Iz tega sledi, da čeprav je obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z globo, ki je individualno naložena tožeči stranki, kratka, je bilo tej s to obrazložitvijo zagotovljenih dovolj podatkov o utemeljenosti izpodbijanega sklepa v tej točki in ji je bilo omogočeno, da učinkovito izpodbija njegovo veljavnost. Ta obrazložitev poleg tega Splošnemu sodišču omogoča, da izvede nadzor nad zakonitostjo izpodbijanega sklepa v zvezi z globo, ki je bila individualno naložena tožeči stranki.

482

Drugi del četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev, je torej treba zavrniti.

483

Tožeča stranka s prvim delom četrtega tožbenega razloga ugotavlja, da posebna globa, ki ji je bila naložena v izpodbijanem sklepu, izhaja iz dveh okoliščin, ki ju je Komisija upoštevala v navedenem sklepu, in sicer, prvič, iz velikosti podjetja, katerega del je, kar po mnenju Komisije utemeljuje uporabo množitelja globe 1,2, ter drugič, iz okoliščine, da je bila v odločbi Deutsche Telekom že ugotovljena njena odgovornost za podobno kršitev, kar utemeljuje povečanje osnovnega zneska globe za 50 %. Tožeča stranka pa poudarja, da Komisija v izpodbijanem sklepu ugotavlja njeno odgovornost ne zaradi njene neposredne udeležbe pri dejanjih, ki pomenijo kršitev, temveč zaradi njenih vezi z družbo Slovak Telekom. Poleg tega sta bili glede na izpodbijani sklep tožeča stranka in družba Slovak Telekom del istega podjetja ne samo v celotnem obdobju kršitve, temveč tudi na datum, ko je bila sprejeta odločba Deutsche Telekom, saj je tožeča stranka imela večinski delež v kapitalu družbe Slovak Telekom od 4. avgusta 2000, struktura tega deleža pa se od takrat ni spremenila.

484

Ob upoštevanju teh okoliščin tožeča stranka trdi, da ji je Komisija ločeno globo naložila ob neupoštevanju pojma „podjetje“ v smislu prava Unije in kršitvi načela individualizacije kazni. To načelo naj bi v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 zahtevalo, da se znesek globe določi glede na, prvič, težo kršitve, ki se individualno očita zadevnemu podjetju, in drugič, njeno trajanje. Iz sodne prakse Sodišča naj bi tako izhajalo, da lahko Komisija naloži različne globe samo različnim podjetjem, in ne različnim družbam, kadar so te del istega podjetja. Načelo individualizacije kazni naj se namreč ne bi uporabljalo za interno razmerje med različnimi pravnimi osebami, ki sestavljajo podjetje. Kot naj bi potrjevala praksa odločanja Komisije, naj bi bila ločena globa utemeljena samo, če se je s pravnega vidika sestava zadevnega podjetja v upoštevnem obdobju spremenila in je zato mogoče opredeliti različna podjetja. Ker v obravnavani zadevi ni bilo tako, Komisija tožeči stranki ni mogla naložiti višje globe kot družbi Slovak Telekom, ne da bi kršila načelo individualizacije kazni. Poleg tega naj bi bilo treba ob upoštevanju sprememb v strukturi podjetja, odgovornega za kršitev, zgornjo mejo 10 % iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 izračunati na podlagi skupnega prometa zadevnega podjetja. Kar zadeva ponovno kršitev, tožeča stranka trdi, da ker je sama storila kršitev, kaznovano z odločbo Deutsche Telekom, ni treba ugotoviti, ali je bila družba Slovak Telekom že del podjetja, odgovornega za navedeno kršitev, ko je bila ta storjena. V tej fazi naj bi bil upošteven samo preudarek, da je zadnjenavedeno podjetje storilo to kršitev in da je družba skupine, ki jo je treba kaznovati, zdaj del istega podjetja.

485

Tožeča stranka v zvezi s tveganjem ponovne kršitve še dodaja, da je bilo v obravnavani zadevi vsekakor mogoče šteti, da je bila družba Slovak Telekom ne samo že del podjetja, odgovornega za kršitev, kaznovano v odločbi Deutsche Telekom, ampak je vedela za to kršitev zaradi velike odmevnosti odločbe, s katero je bila ta kaznovana. Tožeča stranka glede odvračilnega učinka v bistvu poudarja, da sta ona in družba Slovak Telekom, če se sledi razlogovanju Komisije, del istega podjetja in da se je zato napačno sklicevati na njuno različno velikost pri izračunu zneska globe.

486

Nazadnje, tožeča stranka podredno trdi, da Komisija nima take diskrecijske pravice, da bi lahko brez objektivnega razloga svobodno naložila globo eni družbi skupine, ne pa tudi drugi družbi iste skupine. V obravnavani zadevi pa naj bi bilo neprimerno dati prednost družbi, ki je storila dejanja, ki pomenijo kršitev, in manj ugodno obravnavati njeno matično družbo, katere odgovornost je bila ugotovljena samo povsem izvedeno.

487

Komisija nasprotuje tem trditvam. Po njenem mnenju zgolj okoliščina, da je bila tožeča stranka lastnica 51 % kapitala družbe Slovak Telekom v obdobju, ko je bila storjena kršitev, kaznovana v odločbi Deutsche Telekom, ne pomeni, da je bila družba Slovak Telekom del podjetja, ki je storilo to kršitev. Trditve tožeče stranke naj bi v zvezi s tem izhajale iz napačne premise, ker je bilo podjetje, odgovorno za zlorabo prevladujočega položaja, obravnavano v odločbi Deutsche Telekom, sestavljeno samo iz zadnjenavedene družbe, in ne iz tožeče stranke in družbe Slovak Telekom. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, pa naj bi imela Komisija, kadar kaznuje kršitev konkurenčnega prava, široko diskrecijsko pravico, da upošteva različen položaj družb v skupini. Sodišče naj ne bi nikoli namigovalo, da je tak manevrski prostor omejen na položaje, v katerih se sestava zadevnega podjetja spreminja.

488

Ta ugotovitev naj ne bi bila nezdružljiva z načelom individualizacije kazni, ki naj bi zahtevalo samo, da se znesek globe določi glede na težo kršitve, ki se individualno očita zadevnemu podjetju. Iz tega sledi, da kazen, naložena pravnim osebam, ki sestavljajo podjetje, ki je storilo kršitev, ne bi mogla preseči tega, kar je glede na to kršitev upravičeno. Vendar naj iz načela individualizacije kazni ne bi izhajalo, da mora Komisija isto globo naložiti vsem pravnim osebam, ki sestavljajo zadevno podjetje.

489

V obravnavani zadevi naj bi Komisija uporabila svojo široko diskrecijsko pravico, ko je menila, da družba Slovak Telekom, ki je razmeroma majhna družba, ne more biti odgovorna za plačilo vseh naloženih glob. Nasprotno pa je bilo povečanje za namene odvračanja v primeru tožeče stranke utemeljeno, ker je ta zelo velika družba in ker nižja globa zanjo ne bi imela odvračilnega učinka. Komisija v zvezi s tem poudarja, da ker se v sodni praksi priznava, da lahko ne kaznuje matične družbe, čeprav je ta del podjetja, ki je kršilo konkurenčno pravo Unije, bi morala iz objektivnih razlogov toliko bolj imeti možnost, da družbi, ki je del podjetja, odgovornega za tako kršitev, naloži samo del skupne globe, ki izhaja iz te kršitve. Tožeča stranka naj sicer ne bi navedla nobene trditve, s katero bi lahko dokazala, da je Komisija nezakonito zanjo uporabila obteževalno okoliščino ponovne kršitve in povečanje za namene odvračanja.

490

Komisija poudarja še, da domneva odločilnega vpliva tožeče stranke na ravnanje družbe Slovak Telekom na trgu ni bila uporabljena niti, ko je bila storjena kršitev, v zvezi s katero je bila sprejeta odločba Deutsche Telekom, niti v obdobju, v katerem je bila storjena kršitev, kaznovana v izpodbijanem sklepu. Ker pa ni konkretnega dokaza, da sta družba Slovak Telekom in tožeča stranka v obdobju, ko je bila storjena kršitev, obravnavana v odločbi Deutsche Telekom, že bili del istega podjetja, Komisija globe, naložene družbi Slovak Telekom, ni mogla povečati zaradi ponovne kršitve. Nasprotno, ker je bila odločba Deutsche Telekom naslovljena na tožečo stranko, Komisija meni, da je morala imeti možnost zanjo uporabiti povečanje zaradi ponovne kršitve, ne da bi bila potrebna temeljitejša preiskava za ugotovitev, ali je z družbo Slovak Telekom že sestavljala isto podjetje v obdobju kršitve, kaznovane v navedeni odločbi. Kar zadeva povečanje globe za namene odvračanja, Komisija res priznava, da bi ga lahko uporabila tudi za družbo Slovak Telekom, ker je bila ta del podjetja, odgovornega za kršitev konkurenčnega prava, kaznovano v obravnavani zadevi. Komisija vseeno trdi, da je na podlagi svoje široke diskrecijske pravice lahko menila, da je primerneje ne uporabiti takega pristopa.

491

Najprej je treba spomniti, da so se avtorji Pogodb odločili uporabiti pojem „podjetje“ za opredelitev storilca kršitve konkurenčnega prava, ki se lahko sankcionira na podlagi členov 101 in 102 PDEU (glej sodbo z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 46 in navedena sodna praksa).

492

Konkurenčno pravo Unije se tako nanaša na dejavnosti podjetij, pri čemer pojem „podjetje“ zajema vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravno obliko in način financiranja (glej sodbo z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 47 in navedena sodna praksa). Pojem „podjetje“, umeščen v ta okvir, je treba razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, tudi če s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej sodbi z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija, C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točka 64 in navedena sodna praksa, ter z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 48 in navedena sodna praksa).

493

Iz tega sledi, da če taka gospodarska enota krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti odgovarjati za to kršitev (glej sodbi z dne 20. januarja 2011, General Química in drugi/Komisija, C‑90/09 P, EU:C:2011:21, točki 35 in 36 ter navedena sodna praksa, ter z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 49 in navedena sodna praksa).

494

Poleg tega je treba za uporabo in izvršitev odločb, ki jih Komisija sprejme na podlagi členov 101 in 102 PDEU, kot naslovnika akta, s katerim se ugotovi in kaznuje kršitev ene od teh določb, določiti subjekt, ki ima pravno osebnost (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2014, Saint-Gobain Glass France in drugi/Komisija, T‑56/09 in T‑73/09, EU:T:2014:160, točka 312 in navedena sodna praksa). Kršitev konkurenčnega prava Unije je treba torej brez nejasnosti pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob in na katero je treba nasloviti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej v tem smislu sodbe z dne 5. marca 2015, Komisija in drugi/Versalis in drugi, C‑93/13 P in C‑123/13 P, EU:C:2015:150, točka 89 in navedena sodna praksa; z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 50, ter z dne 27. marca 2014, Saint-Gobain Glass France in drugi/Komisija, T‑56/09 in T‑73/09, EU:T:2014:160, točka 312 in navedena sodna praksa).

495

V zvezi s tem niti člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 niti sodna praksa ne določata, katere pravne ali fizične osebe mora Komisija šteti za odgovorne za kršitev in jih sankcionirati z naložitvijo globe (glej sodbo z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 51 in navedena sodna praksa).

496

Vendar se kršitveno ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, predvsem če zadevna hčerinska družba – čeprav je ločena pravna oseba – o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti ob upoštevanju gospodarskih, organizacijskih in pravnih vezi, ki povezujejo ta pravna subjekta (glej sodbi z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑97/08 P, EU:C:2009:536, točki 58 in 72 ter navedena sodna praksa, ter z dne 18. januarja 2017, Toshiba/Komisija, C‑623/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:21, točka 45 in navedena sodna praksa).

497

V takem primeru je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča matična družba, ki se ji pripiše odgovornost za kršitvena ravnanja hčerinske družbe, osebno odgovorna za kršitve pravil o konkurenci Unije, za katere se šteje, da jih je storila sama, zaradi odločilnega vpliva, ki ga je izvajala na hčerinsko družbo in na podlagi katerega je lahko določila ravnanje hčerinske družbe na trgu (glej sodbo z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 56 in navedena sodna praksa).

498

Ob tem, če je odgovornost matične družbe v celoti izvedena, in sicer, če je zgolj posledica neposrednega sodelovanja ene od njenih hčerinskih družb pri kršitvi, ta odgovornost izvira iz kršitvenega ravnanja navedene hčerinske družbe, ki se matični družbi pripiše ob upoštevanju gospodarske enote, ki jo ti družbi sestavljata. Odgovornost matične družbe je zato nujno odvisna od dejanj, ki sestavljajo kršitev, ki jo je storila hčerinska družba, in s katerimi je njena odgovornost neločljivo povezana (sodba z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 61).

499

Zato je Sodišče pojasnilo, da v položaju, v katerem je odgovornost matične družbe v celoti izvedena iz odgovornosti njene hčerinske družbe in v katerem noben drugi dejavnik samostojno ne opredeljuje ravnanja, ki se očita matični družbi, odgovornost te matične družbe ne more presegati odgovornosti njene hčerinske družbe (glej sodbi z dne 17. septembra 2015, Total/Komisija, C‑597/13 P, EU:C:2015:613, točka 38 in navedena sodna praksa, ter z dne 19. januarja 2017, Komisija/Total in Elf Aquitaine, C‑351/15 P, EU:C:2017:27, točka 44 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 62).

500

Z vidika teh načel je treba najprej preučiti del globe, ki je bil naložen samo tožeči stranki zaradi ponovne kršitve, in nato del globe, ki je bil naložen samo tožeči stranki za namene odvračanja.

501

Tožeča stranka s trditvami, ki jih je navedla v okviru prvega dela četrtega tožbenega razloga, trdi, da če bi bila potrjena njena povsem izvedena odgovornost za kršitev, obravnavano v tem sporu, Komisija posledic ponovne kršitve, ki izhajajo iz podobne prejšnje kršitve, kaznovane z odločbo Deutsche Telekom, ne bi mogla pripisati samo njej, ne da bi jih pripisala tudi družbi Slovak Telekom.

502

Vendar te trditve ni mogoče sprejeti.

503

Kot poudarja tožeča stranka, je Sodišče res odločilo, da se načeli prava Unije glede osebne odgovornosti za kršitev in individualizacije kazni, ki ju mora Komisija spoštovati pri izvajanju svoje pristojnosti za sankcioniranje na področju kršitev konkurenčnega prava, nanašata le na podjetje samo, in ne na fizične ali pravne osebe, ki ga tvorijo (sodba z dne 10. aprila 2014, Komisija in drugi/Siemens Österreich in drugi, od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2014:256, točka 56).

504

To ne spremeni dejstva, da je treba načelo individualizacije kazni uskladiti z načelom, ki izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 499 zgoraj, in v skladu s katerim nekateri dejavniki, ki posamično opredeljujejo ravnanje matične družbe, lahko utemeljujejo, da se ji naloži težja kazen, kot izhaja iz tega, da se navedeni družbi pripiše odgovornost za kršitev, ki jo je storila njena hčerinska družba.

505

V zvezi s tem je Splošno sodišče že odločilo, da če enotnost ravnanja podjetja na trgu upravičuje, da se zaradi kršitve pravil o konkurenci vsem različnim družbam, ki so bile del podjetja med trajanjem kršitve, načeloma pripiše solidarna odgovornost za plačilo istega zneska globe, je treba priznati izjemo v primeru obteževalnih ali olajševalnih okoliščin in splošneje okoliščin, ki upravičujejo spremembo zneska globe in bi obstajale samo v zvezi z nekaterimi od teh družb, in ne v zvezi z drugimi. Splošno sodišče je iz tega torej sklepalo, da subjekt, glede katerega obteževalna okoliščina ponovne kršitve ni bila ugotovljena, ne more biti z drugim subjektom, glede katerega je bila ta okoliščina ugotovljena, solidarno odgovoren za del globe, ki ustreza povečanju zaradi ponovne kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2014, Evonik Degussa in AlzChem/Komisija, T‑391/09, neobjavljena, EU:T:2014:22, točka 271).

506

Iz tega sledi, da je obteževalna okoliščina ponovne kršitve lahko dejavnik, ki posamično opredeljuje ravnanje matične družbe, kar utemeljuje, da obseg njene odgovornosti presega odgovornost njene hčerinske družbe, iz katere je v celoti izvedena (glej v tem smislu sodbo z dne 29. februarja 2016, UTi Worldwide in drugi/Komisija, T‑264/12, neobjavljena, EU:T:2016:112, točka 332).

507

Prvič, v obravnavani zadevi tožeča stranka ne zanika, da je bila edina naslovnica odločbe Deutsche Telekom in da odgovornost družbe Slovak Telekom za kršitev, kaznovano s to odločbo, ni bila ugotovljena.

508

Tako odgovornost tožeče stranke, ugotovljena v odločbi Deutsche Telekom, ki je medtem postala dokončna, pomeni dejavnik, ki posamično opredeljuje ravnanje, ki se ji očita v tej zadevi.

509

Drugič, res je, da je bila družba Slovak Telekom že del skupine Deutsche Telekom v pomembnem obdobju kršitve, kaznovane s odločbo Deutsche Telekom, in tudi ob sprejetju te odločbe, ki ni bila naslovljena nanjo.

510

Vendar iz sodne prakse izhaja, da se odgovornost družbe, ki ni bila naslovnica odločbe, s katero je bila ugotovljena prva kršitev konkurenčnega prava Unije, vendar je naslovnica odločbe, s katero ji je naložena globa zaradi njene udeležbe pri novi podobni kršitvi, zaradi ponovne kršitve lahko poveča samo, če Komisija v zadnjenavedeni odločbi poda obrazložitev, ki tej družbi omogoča razumeti, kako in koliko je bila vpletena v prejšnjo kršitev (glej v tem smislu sodbi z dne 8. maja 2013, Eni/Komisija, C‑508/11 P, EU:C:2013:289, točka 129, ter z dne 5. marca 2015, Komisija in drugi/Versalis in drugi, C‑93/13 P in C‑123/13 P, EU:C:2015:150, točka 98 in navedena sodna praksa).

511

V obravnavani zadevi noben element ne kaže, da bi bila družba Slovak Telekom v kakršni koli vlogi vpletena v kršitev, ki jo je Komisija kaznovala v odločbi Deutsche Telekom, in da bi ji bilo to kršitev zato mogoče tudi pripisati.

512

V teh okoliščinah, če bi bila sprejeta trditev tožeče stranke, da bi Komisija morala upoštevati obteževalno okoliščino ponovne kršitve proti družbi Slovak Telekom, bi to pomenilo, da bi ta hčerinska družba postala odgovorna za prejšnje ravnanje tožeče stranke, svoje matične družbe. Sodišče pa je odločilo, da podjetja ni mogoče bremeniti za vsa dejanja skupine, če ni bilo opredeljeno kot pravna oseba na čelu omenjene skupine, odgovorna za usklajevanje dejavnosti skupine (sodba z dne 2. oktobra 2003, Aristrain/Komisija, C‑196/99 P, EU:C:2003:529, točka 98).

513

V obravnavani zadevi ni sporno, da družba Slovak Telekom ni bila na čelu podjetja, ki je storilo kršitev, kaznovano z odločbo Deutsche Telekom, saj je to kršitev neposredno storila samo tožeča stranka. Iz tega sledi, da je tožeča stranka sodelovala tako pri kršitvi, kaznovani z odločbo Deutsche Telekom, kot pri kršitvi, kaznovani z izpodbijanim sklepom v tej zadevi, kar posamično opredeljuje njeno ravnanje.

514

Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake, ko je v izpodbijanem sklepu na podlagi ponovne kršitve povečala globo le v zvezi s tožečo stranko.

515

Spomniti je treba, da je pojem „odvračanje“ eden od elementov, ki se upoštevajo pri izračunu globe. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč namen glob, naloženih zaradi kršitev členov 101 in 102 PDEU, kot so določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, kaznovanje protipravnih ravnanj zadevnih podjetij ter odvračanje teh podjetij in drugih gospodarskih subjektov od prihodnjih kršitev pravil konkurenčnega prava Unije. Vendar povezave med velikostjo in celotnimi sredstvi podjetij na eni strani ter nujnostjo zagotoviti odvračilni učinek globe na drugi ni mogoče izpodbijati. Zato lahko Komisija pri izračunu globe med drugim upošteva velikost in gospodarsko moč zadevnega podjetja (glej sodbi z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 102 in navedena sodna praksa, ter z dne 5. junija 2012, Imperial Chemical Industries/Komisija, T‑214/06, EU:T:2012:275, točka 142 in navedena sodna praksa).

516

Upoštevanje velikosti in celotnih sredstev zadevnega podjetja, da bi se zagotovil zadosten odvračilni učinek globe, temelji na želenem vplivu na navedeno podjetje, pri čemer sankcija ne sme biti zanemarljiva zlasti glede na finančno zmogljivost tega podjetja (glej v tem smislu sodbi z dne 5. junija 2012, Imperial Chemical Industries/Komisija, T‑214/06, EU:T:2012:275, točka 143 in navedena sodna praksa, ter z dne 6. februarja 2014, Elf Aquitaine/Komisija, T‑40/10, neobjavljena, EU:T:2014:61, točka 312 in navedena sodna praksa). Tako je bilo zlasti razsojeno, da se lahko cilj odvračanja, ki mu sme Komisija slediti pri določitvi zneska globe, veljavno doseže le ob upoštevanju položaja podjetja na dan, ko je naložena globa (glej sodbo z dne 5. junija 2012, Imperial Chemical Industries/Komisija, T‑214/06, EU:T:2012:275, točka 143 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu sodbo z dne 9. decembra 2014, Lucchini/Komisija, T‑91/10, EU:T:2014:1033, točka 314 in navedena sodna praksa).

517

V preostalem lahko Komisija v primeru podjetja, ki ima bistveno višji promet in lahko zato veliko lažje zbere potrebna sredstva za plačilo globe, v skladu s točko 30 smernic iz leta 2006 poviša znesek njegove globe, da bi ta imela dovolj odvračilni učinek na to podjetje (glej v tem smislu sodbe z dne 17. maja 2011, Elf Aquitaine/Komisija, T‑299/08, EU:T:2011:217, točka 253; z dne 6. marca 2012, UPM-Kymmene/Komisija, T‑53/06, neobjavljena, EU:T:2012:101, točka 76 in navedena sodna praksa, ter z dne 6. februarja 2014, Elf Aquitaine/Komisija, T‑40/10, neobjavljena, EU:T:2014:61, točka 352).

518

Poleg tega je bilo odločeno, da je skupni promet zadevnega podjetja tisti, ki nakazuje velikost podjetja in njegovo gospodarsko moč, ki je odločilnega pomena za oceno odvračilnega učinka globe za to podjetje (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2003, Cheil Jedang/Komisija, T‑220/00, EU:T:2003:193, točka 96 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 22. maja 2008, Evonik Degussa/Komisija, C‑266/06 P, neobjavljena, EU:C:2008:295, točka 120).

519

V okoliščinah te zadeve je treba najprej poudariti, da sta bili tožeča stranka in družba Slovak Telekom, kot je Komisija pravilno ugotovila, v zadevnem obdobju del iste gospodarske enote in da je odgovornost tožeče stranke za kršitev, obravnavano v izpodbijanem sklepu, v celoti izvedena iz odgovornosti te hčerinske družbe.

520

Nato je treba spomniti, da je v sodni praksi res priznano, da se matični družbi lahko naloži višja globa kot njeni hčerinski družbi, tudi če je odgovornost prvonavedene v celoti izvedena iz odgovornosti zadnjenavedene. Vendar je tako lahko samo, če obstaja dejavnik, ki posamično opredeljuje ravnanje, očitano navedeni matični družbi (glej sodno prakso, navedeno v točki 499 zgoraj). Kadar pa se Komisija kot v obravnavani zadevi pri presoji teže kršitve, ki jo je storilo podjetje, in izračunu globe, ki mu jo je treba naložiti, opre na promet hčerinske družbe, promet matične družbe, čeprav je bistveno večji od prometa hčerinske družbe, ni element, ki bi opredeljeval posamično ravnanje matične družbe pri izvajanju kršitve, ki se pripisuje podjetju, saj je odgovornost matične družbe v zvezi s tem v celoti izvedena iz odgovornosti njene hčerinske družbe. Poleg tega je zgolj ugotovitev prometa dejanski element, ki ne more individualizirati ravnanja matične družbe. Komisija torej za utemeljitev uporabe posebnega odvračilnega koeficienta za tožečo stranko ni mogla upoštevati njenega prometa.

521

Nazadnje, Komisiji ni mogoče pritrditi, ko se sklicuje na diskrecijsko pravico, ki jo ima pri določitvi zneska glob, s katerimi se kaznujejo kršitve člena 101 ali 102 PDEU. Res je namreč, da v skladu s sodno prakso člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji daje v zvezi s tem diskrecijsko pravico. Vendar ta določba omejuje izvajanje take diskrecijske pravice z določitvijo objektivnih meril, ki jih mora ta upoštevati (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija, C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 55). Med take objektivne elemente pa spada pojem „podjetje“, na katerega se sklicuje ta določba in ki ga je treba, kot je bilo navedeno v točki 492 zgoraj, razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb.

522

V obravnavani zadevi je Komisija ugotovila, da je tožeča stranka v zadevnem obdobju odločilno vplivala na družbo Slovak Telekom in je zato odgovornost za kršitev, ki je predmet izpodbijanega sklepa, pripisala gospodarski enoti, sestavljeni iz teh dveh družb. Zato je treba ugotoviti, da pristop Komisije, da posledice uporabe množitelja 1,2 nosi tožeča stranka, ne temelji na nobeni objektivni utemeljitvi.

523

Iz navedenega izhaja, da Komisija ni upoštevala pojma „podjetje“ v pravu Unije, ko je v izpodbijanem sklepu za tožečo stranko uporabila množitelj 1,2 za namene odvračanja.

524

Četrti tožbeni razlog je zato treba sprejeti samo v tem delu in člen 2, prvi odstavek, točka (b), izpodbijanega sklepa razglasiti za ničen, ker je za tožečo stranko uporabljen množitelj 1,2 za namene odvračanja.

525

Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija storila več napak pri izračunu zneska globe, solidarno naložene njej in družbi Slovak Telekom. Ta tožbeni razlog, v okviru katerega tožeča stranka izjavlja, da se pridružuje trditvam, ki jih je družba Slovak Telekom navedla v svoji tožbi, je razdeljen na dva dela, ki ju je treba preučiti zaporedoma.

526

Tožeča stranka s prvim delom trdi, da je Komisija s tem, da je osnovni znesek globe izračunala glede na promet, ki ga je družba Slovak Telekom leta 2010 ustvarila na trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke in maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji, ne samo storila očitno napako pri presoji, ampak tudi kršila načelo enakega obravnavanja. Čeprav je izpodbijani sklep v zvezi s tem skladen s točko 13 smernic iz leta 2006, naj bi iz prejšnje prakse odločanja Komisije izhajalo, da se to pravilo ne sme uporabiti, če promet, ustvarjen v zadnjem celem letu udeležbe pri kršitvi, bistveno odstopa od letnega povprečja upoštevne prodaje v prvih letih te udeležbe. V obravnavani zadevi se je upoštevni promet družbe Slovak Telekom med letoma 2005 in 2010 povečal za 133 %. Ker je tako povečanje veliko, naj samo promet, ustvarjen leta 2010, ne bi bil dovolj reprezentativen.

527

V teh okoliščinah je morala Komisija, kot meni tožeča stranka, osnovni znesek globe izračunati glede na povprečni letni promet, ustvarjen v celotnem obdobju kršitve, to je med letoma 2005 in 2010. Ker je Komisija odstopila od svoje prejšnje prakse odločanja z obrazložitvijo, da zgoraj navedeno povečanje prometa ni bilo eksponentno, naj bi kršila načelo enakega obravnavanja. Nazadnje, trditev Komisije, da je to povečanje prometa mogoče pojasniti z domnevno zlorabnim ravnanjem družbe Slovak Telekom na trgu, naj bi bila zgolj špekulacija. To povečanje naj bi bilo posledica hitre rasti trgov širokopasovnih storitev v obdobju kršitve, in ne povečanja tržnih deležev družbe Slovak Telekom v navedenem obdobju.

528

Komisija ob podpori intervenientke te trditve izpodbija.

[…]

530

Z vsebinskega vidika je treba naprej v zvezi s prvim delom tožbenega razloga spomniti, da člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da se pri določanju višine globe upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.

531

Poleg tega je treba spomniti, da bo v skladu s točko 13 smernic iz leta 2006 „[z]a določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, […] Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno […] povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP“ in da bo v ta namen „običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi“.

532

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je lahko del prometa, ki je bil ustvarjen z blagom ali storitvami, na katere se nanaša kršitev, primerna podlaga za informacijo o razsežnosti kršitve na zadevnem trgu, ker je promet, ustvarjen z njimi, objektivno merilo, ki pravilno pokaže, kako škodljivo ta praksa vpliva na normalno konkurenco (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2016, Portugal Telecom/Komisija, T‑208/13, EU:T:2016:368, točka 236 in navedena sodna praksa).

533

Cilj točke 13 smernic iz leta 2006 je, kar zadeva kršitev člena 102 PDEU, kot izhodišče za izračun globe, naložene zadevnemu podjetju, vzeti znesek, ki odraža gospodarski pomen kršitve (glej v tem smislu sodbe z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 76; z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija, C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 57, ter z dne 23. aprila 2015, LG Display in LG Display Taiwan/Komisija, C‑227/14 P, EU:C:2015:258, točka 53).

534

Vendar je treba poudariti še, da samoomejevanje diskrecijske pravice Komisije, ki izhaja iz sprejetja smernic iz leta 2006, ni nezdružljivo z ohranitvijo njene precej velike diskrecijske pravice. Navedene smernice namreč vsebujejo različne elemente fleksibilnosti, ki Komisiji omogočajo izvajanje njene diskrecijske pravice v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003, kot jih razlagajo sodišča Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 96 in navedena sodna praksa), celo z drugimi pravili in načeli prava Unije. Natančneje, v točki 13 smernic iz leta 2006 je navedeno, da mora Komisija pri izračunu osnovnega zneska globe „običajno“ uporabiti prodajo zadevnega podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2015, Samsung SDI in drugi/Komisija, T‑84/13, neobjavljena, EU:T:2015:611, točka 214).

535

V obravnavani zadevi je iz točk od 1490 do 1495 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija za določitev osnovnega zneska globe, ki je bila solidarno naložena tožeči stranki in družbi Slovak Telekom, upoštevala prodajo zadnjenavedene družbe v zadnjem celem poslovnem letu njene udeležbe pri kršitvi, in sicer promet, ki ga je ta operater ustvaril na trgu dostopa do razvezanih krajevnih zank in fiksnih maloprodajnih širokopasovnih storitev v letu 2010. Komisija je torej uporabila točko 13 smernic iz leta 2006.

536

Trditve tožeče stranke, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker v obravnavani zadevi ni odstopila od tega pravila kljub močnemu povečanju prometa družbe Slovak Telekom v zadevnem obdobju, pa ni mogoče sprejeti.

537

Na eni strani, čeprav namreč tožeča stranka trdi, da se je v letih od 2005 do 2010 upoštevni promet družbe Slovak Telekom povečal za 133 % z 31.184.949 EUR na 72.868.176 EUR, vseeno ne navaja nobenega dokaza, da zadnjenavedeni promet, ustvarjen v zadnjem celem koledarskem letu kršitve, v trenutku, ko je Komisija sprejela izpodbijani sklep, ni bil kazalnik njene resnične velikosti, gospodarske moči na trgu in obsega zadevne kršitve.

538

Na drugi strani tožeči stranki ni mogoče pritrditi, ko Komisiji očita, da je v obravnavani zadevi kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da je odstopila od svoje prejšnje prakse odločanja z obrazložitvijo, da zgoraj navedeno povečanje prometa ni bilo eksponentno.

539

V zvezi s tem je res, da morajo Komisija, ko nekemu podjetju naloži globo zaradi kršitve pravil o konkurenci, in ostale institucije pri vseh svojih dejavnostih spoštovati načelo enakega obravnavanja, ki nasprotuje temu, da se primerljivi položaji obravnavajo različno in da se različni položaji obravnavajo podobno, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (sodbi z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 261, ter z dne 9. septembra 2015, Philips/Komisija, T‑92/13, neobjavljena, EU:T:2015:605, točka 204).

540

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da prejšnja praksa odločanja Komisije ne more biti pravni okvir za globe na področju konkurence in da so odločbe glede preostalih zadev le namig glede morebitnega obstoja kršitve načela enakega obravnavanja, ker je malo verjetno, da so njihove okoliščine, kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja, enake (glej sodbo z dne 24. septembra 2009, Erste Group Bank in drugi/Komisija, C‑125/07 P, C‑133/07 P in C‑137/07 P, EU:C:2009:576, točka 233 in navedena sodna praksa; sodbi z dne 16. junija 2011, Heineken Nederland in Heineken/Komisija, T‑240/07, EU:T:2011:284, točka 347, ter z dne 27. februarja 2014, InnoLux/Komisija, T‑91/11, EU:T:2014:92, točka 144).

541

Prejšnje odločbe Komisije na področju glob so tako glede spoštovanja načela enakega obravnavanja vendarle lahko upoštevne le, če se dokaže, da so okoliščine zadev, v katerih so bile izdane te druge odločbe, kot so trgi, proizvodi, države, podjetja in zadevna obdobja, primerljive s tistimi v obravnavanem primeru (glej sodbe z dne 13. septembra 2010, Trioplast Industrier/Komisija, T‑40/06, EU:T:2010:388, točka 145 in navedena sodna praksa; z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 262 in navedena sodna praksa, ter z dne 9. septembra 2015, Philips/Komisija, T‑92/13, neobjavljena, EU:T:2015:605, točka 205 in navedena sodna praksa).

542

V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni navedla nobenega dokaza, da so okoliščine zadev, na katere se nanašajo prejšnje odločbe, na katere se sklicuje, in sicer sklep Telekomunikacija Poljska, Sklep C(2010) 8761 final z dne 8. decembra 2010 (Zadeva COMP/39.309 – LCD – Liquid Crystal Display) in Odločba C(2009) 5355 final z dne 8. julija 2009 (Zadeva COMP/39.401 – E.ON/GDF), primerljive s tistimi iz obravnavane zadeve. Tožeča stranka namreč samo navaja te tri odločbe ter opozarja, da se je promet zadevnih podjetij v celotnem obdobju kršitve zelo povečal in da je Komisija v vsakem primeru za izračun osnovnega zneska globe uporabila povprečni letni promet navedenih podjetij.

543

Vsekakor je treba ugotoviti, da so bila povečanja prometa v obdobjih kršitev, obravnavanih v teh treh odločbah, precej večja kot v obravnavani zadevi. Tako je Komisija v pisanjih pojasnila, da je neto povečanje prometa, ugotovljeno v točki 896 obrazložitve sklepa Telekomunikacija Poljska, v celotnem obdobju kršitve znašalo več kot 3000 %. Poleg tega je Komisija na obravnavi v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča pojasnila, da so upoštevna povečanja v celotnem obdobju zadevnih kršitev znašala na eni strani 521,58 % na prvem trgu in 422,65 % na drugem trgu, kar zadeva kršitev, kaznovano v Sklepu C(2010) 8761 final, ter na drugi strani 261 %, kar zadeva kršitev, kaznovano z Odločbo C(2009) 5355 final.

544

Iz navedenega izhaja, da Komisija s tem, da je v obravnavani zadevi upoštevala promet, ki ga je družba Slovak Telekom ustvarila v letu, ki se je končalo 31. decembra 2010, in sicer v zadnjem celem letu udeležbe pri kršitvi, in tako ravnala v skladu s pravilom, ki ga je določila v točki 13 smernic iz leta 2006, ni presegla mej svoje diskrecijske pravice na področju določanja glob.

545

Prvi del petega tožbenega razloga je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

546

Tožeča stranka z drugim delom trdi, da ker je bilo leto 2005 napačno vključeno v obdobje kršitve, se je to leto neupravičeno upoštevalo pri izračunu osnovnega zneska globe, ki je bila solidarno naložena njej in družbi Slovak Telekom.

547

Komisija predlaga zavrnitev te trditve, ker meni, da je bilo leto 2005 upravičeno vključeno v obdobje kršitve.

548

Iz preudarkov, ki so bili v točkah od 172 do 196 zgoraj predstavljeni v odgovor na drugi tožbeni razlog, je razvidno, da je Komisija torej, ne da bi storila napako, ugotovila, da je referenčna ponudba, ki jo je družba Slovak Telekom objavila 12. avgusta 2005, od tega datuma lahko alternativne operaterje odvračala od vlaganja zahtevkov za razvezani dostop do krajevne zanke tega operaterja zaradi nepravičnih določb in pogojev, ki jih je vsebovala, in da je Komisija zato lahko upravičeno ugotovila, da se je enotna in trajajoča kršitev, ki je predmet izpodbijanega sklepa, začela na ta datum.

549

Nasprotno pa je Splošno sodišče – še vedno v odgovor na drugi tožbeni razlog – menilo, da je treba člen 1(2)(d) izpodbijanega sklepa razglasiti za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da je tožeča stranka v obdobju med 12. avgustom in 31. decembrom 2005 uporabljala nepravične pristojbine, ki enako učinkovitemu operaterju, ki se je opiral na veleprodajni dostop do razvezanih krajevnih zank družbe Slovak Telekom, niso omogočale, da bi brez izgube posnemal maloprodajne storitve, ki jih je ponujala družba Slovak Telekom (glej točko 221 zgoraj).

550

Iz navedenega izhaja, da je treba člen 1(2)(d) izpodbijanega sklepa razglasiti za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da je tožeča stranka v obdobju med 12. avgustom in 31. decembrom 2005 uporabljala nepravične pristojbine, ki enako učinkovitemu operaterju, ki se je opiral na veleprodajni dostop do razvezanih krajevnih zank družbe Slovak Telekom, niso omogočale, da bi brez izgube posnemal maloprodajne storitve, ki jih je ponujala družba Slovak Telekom. Zato in iz razlogov, sprejetih v točkah od 515 do 524 zgoraj, je treba za ničen razglasiti tudi člen 2 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko. Predloge za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa je treba v preostalem zavrniti.

551

Tožeča stranka Splošnemu sodišču podredno predlaga še, naj odpravi ali zmanjša globi, ki sta ji bili naloženi z izpodbijanim sklepom.

552

V zvezi s tem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da nadzor zakonitosti, določen v členu 263 PDEU, pomeni, da sodišče Unije opravi nadzor izpodbijanega sklepa z vidika prava in dejstev v zvezi s trditvami, ki jih je navedla tožeča stranka, ter da ima pooblastilo za presojo dokazov, razglasitev ničnosti navedenega sklepa in spremembo zneska glob (glej v tem smislu sodbe z dne 3. septembra 2009, Prym in Prym Consumer/Komisija, C‑534/07 P, EU:C:2009:505, točka 86 in navedena sodna praksa; z dne 26. januarja 2017, Duravit in drugi/Komisija, C‑609/13 P, EU:C:2017:46, točka 30 in navedena sodna praksa, ter z dne 27. marca 2014, Saint-Gobain Glass France in drugi/Komisija, T‑56/09 in T‑73/09, EU:T:2014:160, točka 461 in navedena sodna praksa).

553

Nadzor zakonitosti je dopolnjen z neomejeno sodno pristojnostjo, ki je bila v skladu s členom 261 PDEU sodišču Unije priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (sodbi z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 63, ter z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑389/10 P, EU:C:2011:816, točka 130; glej tudi sodbo z dne 26. januarja 2017, Duravit in drugi/Komisija, C‑609/13 P, EU:C:2017:46, točka 31 in navedena sodna praksa).

554

Poudariti pa je treba, da izvajanje neomejene pristojnosti ne pomeni isto kot nadzor po uradni dolžnosti in da je postopek pred sodišči Unije kontradiktoren. Zato mora z izjemo razlogov javnega reda, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, tožeča stranka načeloma navesti tožbene razloge zoper izpodbijano odločbo in v podporo tem razlogom predložiti dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 213 in navedena sodna praksa).

555

Z vidika teh načel je treba presoditi, ali je treba spremeniti znesek glob, ki ju je Komisija naložila v izpodbijanem sklepu.

556

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da se trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v podporo podrednim predlogom za odpravo glob, ki sta ji bili naloženi, ali za zmanjšanje zneska teh glob, ne razlikujejo od trditev v podporo predlogom za razglasitev ničnosti. V teh okoliščinah je treba zvrniti očitke, navedene v podporo temu podrednemu predlogu, ki so bili že zavrnjeni, kolikor je bil njihov namen podpreti predloge za razglasitev ničnosti.

557

Na drugem mestu, kot je razvidno iz točk od 204 do 221 zgoraj, Komisija ni predložila dokaza, da se je praksa družbe Slovak Telekom, ki je vodila do cenovnih škarij, lahko začela pred 1. januarjem 2006, zato je treba člen 1(2)(d) izpodbijanega sklepa razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in v delu, v katerem so v enotno in trajajočo kršitev vključene cenovne škarje, ki naj bi se izvajale med 12. avgustom in 31. decembrom 2005.

558

V zvezi z vplivom te napake na osnovni znesek globe, za plačilo katere je tožeča stranka solidarno odgovorna, Splošno sodišče v okviru izvajanja neomejene pristojnosti meni, da je treba zmanjšati delež upoštevne prodaje tožeče stranke, ki ga je upoštevala Komisija, in ga določiti na 9,8 % namesto na 10 %. Ker je družba Slovak Telekom v zadnjem celem letu kršitve ustvarila upošteven promet v višini 72.868.176 EUR, je znesek, ki ga je treba uporabiti za izračun osnovnega zneska globe, za plačilo katere je tožeča stranka solidarno odgovorna, 7.141.081,20 EUR. Osnovni znesek te globe ustreza pomnožitvi navedenega zneska s koeficientom 5,33, ki izraža trajanje kršitve, in ga je treba določiti na 38.061.963 EUR.

559

Na tretjem mestu je treba izpeljati posledice iz ugotovitve v točki 523 zgoraj, v skladu s katero Komisija ni upoštevala pojma „podjetje“ v pravu Unije, ko je v izpodbijanem sklepu samo za tožečo stranko uporabila množitelj 1,2 za namene odvračanja, da bi upoštevala velikost in gospodarsko moč podjetja, odgovornega za zadevno kršitev. Ta napaka namreč pomeni, da je treba znova izračunati znesek ločene globe, ki je tožeči stranki naložena zato, da nosi posledice ponovne kršitve, ki jo je Komisija ugotovila v izpodbijanem sklepu. Znesek te globe, ki znaša 50 % osnovnega zneska globe, ki je tožeči stranki solidarno naložena pred uporabo množitelja 1,2, je treba torej določiti na 19.030.981 EUR.

560

Na četrtem mestu je Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z današnjega dne, Slovak Telekom/Komisija (T‑851/14), ugotovilo, da je Komisija storila napako, ko je ugotovila, da je družba Slovak Telekom v obdobju med 12. avgustom in 31. decembrom 2005 izvajala prakso, ki je vodila do cenovnih škarij. Zato je Splošno sodišče razglasilo delno ničnost člena 1(2) izpodbijanega sklepa in člena 2 navedenega sklopa v delu, v katerem se nanašata na družbo Slovak Telekom, ter zmanjšala znesek globe, ki je bila družbi Slovak Telekom naložena s členom 2, prvi odstavek, točka (a), tega sklepa.

561

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče izpeljalo enake posledice iz napake, omenjene v točki 560 zgoraj (glej točki 557 in 558 zgoraj). Tožeča stranka tako ne more Splošnemu sodišču učinkovito predlagati, naj v tej zadevi izpelje posledice iz sodbe z današnjega dne, Slovak Telekom/Komisija (T‑851/14). Predlog, ki ga je tožeča stranka podala na podlagi sodbe z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins (C‑286/11 P, EU:C:2013:29), je torej treba zavrniti.

562

Zato je znesek globe, za katere plačilo je družba Deutsche Telekom solidarno odgovorna, določen na 38.061.963 EUR, znesek globe, za katere plačilo je odgovorna samo družba Deutsche Telekom, pa znaša 19.030.981 EUR. Predlog za odpravo globe ali zmanjšanje njenega zneska se v preostalem zavrne.

563

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Poleg tega v skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

564

V obravnavani zadevi sta Komisija in intervenientka uspeli deloma. Vendar tožeča stranka ni predlagala, naj se intervenientki naloži plačilo stroškov, temveč je predlagala samo, naj se plačilo naloži Komisiji.

565

V teh okoliščinah je treba tožeči stranki v skladu s predlogi Komisije in intervenientke naložiti plačilo štirih petin lastnih stroškov in štirih petin stroškov Komisije in intervenientke. Komisiji se naloži plačilo ene petine lastnih stroškov in ene petine stroškov tožeče stranke. Intervenientki se naloži plačilo ene petine lastnih stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)

razsodilo: