—

za francosko vlado D. Colas in F. Gloaguen, agenta,

—

za Evropsko komisijo C. Gheorghiu in M. Owsiany-Hornung, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago točke 2.1 Priloge III k Direktivi Komisije 2004/33/ES z dne 22. marca 2004 o izvajanju Direktive 2002/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede nekaterih tehničnih zahtev za kri in komponente krvi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 8, str. 272).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G. Légerjem na eni strani in Ministre des Affaires sociales, de la Santé et des Droits des femmes (minister za socialne zadeve, zdravje in pravice žensk) ter Établissement français du sang na drugi zaradi zavrnitve dajanja krvi G. Légerja, ker je ta imel spolni odnos z moškim.

3

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/98/ES z dne 27. januarja 2003 o določitvi standardov kakovosti in varnosti za zbiranje, preskušanje, predelavo, shranjevanje in razdeljevanje človeške krvi in komponent krvi ter o spremembi Direktive 2001/83/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 346) temelji na členu 152(4)(a) ES.

4

V uvodnih izjavah 1, 2, 24 in 29 Direktive 2002/98 je navedeno:

[…]

[…]

5

Člen 1 navedene direktive določa:

„Ta direktiva določa standarde kakovosti in varnosti človeške krvi in komponent krvi, da bi zagotovila visoko raven varovanja zdravja ljudi.“

6

Člen 2(1) iste direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja za zbiranje in testiranje človeške krvi in komponent krvi, ne glede na predvideni namen uporabe, ter za njihovo predelavo, shranjevanje in razdeljevanje, kadar so namenjene za transfuzijo.“

7

Člen 18 Direktive 2002/98, naslovljen „Primernost dajalcev krvi“, določa:

„1.   Transfuzijske ustanove zagotovijo postopke vrednotenja vseh dajalcev krvi in komponent krvi ter izpolnitev pogojev za dajanje krvi, navedenih v členu 29(d).

2.   Rezultate vrednotenja dajalcev krvi in postopkov testiranja se dokumentira in obvesti dajalca o vseh pomembnih nenormalnih izsledkih preiskav.“

8

Člen 19 navedene direktive z naslovom „Pregled dajalcev“ določa:

„Pred dajanjem krvi ali komponent krvi se opravi pregled dajalcev, ki vključuje anketo. Usposobljen zdravstveni delavec je odgovoren predvsem za dajanje informacij dajalcem in zbiranje tistih informacij od dajalcev, ki so potrebn[e] za oceno njihove primernosti za dajanje krvi, in mora na tej podlagi oceniti primernost dajalcev.“

9

Člen 20 iste direktive, naslovljen „Prostovoljno in neplačano dajanje krvi“, v odstavku 1 določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje prostovoljnega in neplačanega dajanja krvi z namenom zagotoviti, da so kri in komponente krvi v čim večji meri pridobljene iz takih dajanj“.

10

Člen 21 Direktive 2002/98 z naslovom „Testiranje odvzete krvi“ določa:

„Transfuzijske ustanove zagotovijo, da se vsak odvzem krvi in komponent krvi testira v skladu z zahtevami, naštetimi v Prilogi IV.

Države članice zagotovijo, da se kri in komponente krvi, ki se uvažajo v Skupnost, testirajo v skladu z zahtevami, naštetimi v Prilogi IV.“

11

V členu 29, drugi odstavek, točka (d), navedene direktive je določeno:

„Določi se naslednje tehnične zahteve in jih prilagodi tehničnemu in znanstvenemu napredku v skladu s postopkom iz člena 28(2):

[…]

12

V Prilogi VI iste direktive, naslovljeni „Osnovne zahteve glede testiranja odvzete polne krvi in plazme“, je navedeno:

„Za odvzeto polno kri in aferezo, vključno s preoperativno odvzeto avtologno krvjo, je treba opraviti naslednje teste:

[…]

Za posebne komponente, krvodajalce ali epidemiološke razmere se lahko zahtevajo dodatni testi.“

13

Člen 3 Direktive 2004/33, naslovljen „Podatki, ki se zahtevajo od dajalcev“, določa:

„Države članice zagotovijo, da po izraženi pripravljenosti za dajanje krvi ali komponent krvi dajalci transfuzijski ustanovi priskrbijo podatke iz dela B Priloge II.“

14

Člen 4 te direktive, naslovljen „Primernost dajalcev krvi“, določa:

„Transfuzijske ustanove zagotovijo, da dajalci polne krvi in komponent krvi izpolnjujejo pogoje iz Priloge III.“

15

V Prilogi I, točki 2 in 4, navedene direktive sta navedeni naslednji opredelitvi:

[…]

16

V delu B Priloge II k isti direktivi, naslovljenem „Informacije, ki jih morajo transfuzijske ustanove pridobiti od dajalcev pri vsakem odvzemu“, je v točki 2 določeno, da morajo dajalci pri vsakem odvzemu predložiti:

„Podatk[e] o zdravstvenem stanju in anamnezi, zbran[e] z vprašalnikom in v osebnem razgovoru, ki ga opravi usposobljen zdravstveni delavec; podatki vključujejo pomembne dejavnike, ki lahko pripomorejo k razpoznavanju in izločanju oseb, ki bi kot dajalci lahko predstavljali tveganje za zdravje drugih, kakršna je npr. možnost prenosa bolezni ali ogrožanje lastnega zdravja.“

17

V Prilogi III k Direktivi 2004/33, naslovljeni „Merila ustreznosti za dajalce polne krvi in komponent krvi“, so v točki 2 določena merila za odklonitev dajalcev polne krvi in komponent krvi.

18

Točka 2.1 te priloge je naslovljena „Merila za trajni odklon [trajno odklonitev] dajalcev alogenih odvzemov“. Ta merila se v bistvu nanašajo na te štiri kategorije oseb: osebe, ki so prinašalci določenih bolezni, med katerimi je „HIV-1/2“, ali ki imajo patološke simptome; osebe, ki so intravenozno ali intramuskularno uporabljale droge; prejemniki ksenotransplanta in „osebe, ki so zaradi svojega spolnega vedenja izpostavljene večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo“.

19

Točka 2.2 navedene priloge, naslovljena „Merila za začasni odklon [začasno odklonitev] dajalcev alogenih odvzemov“, vsebuje točko 2.2.2, ki se nanaša na izpostavljenost tveganju okužbe z boleznijo, ki se prenaša s transfuzijo.

20

V tej točki 2.2.2 vnosu v razpredelnico „[o]sebe, ki so zaradi svojega vedenja ali udejstvovanja izpostavljene tveganju obolevanja za nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo“ ustreza ta navedba: „[o]dklon po prenehanju rizičnega vedenja za določeno obdobje, glede na obravnavano bolezen in glede na razpoložljivost ustreznih testov“.

21

Ministre de la santé et des sports je 12. januarja 2009 sprejel odlok o določitvi meril za izbor krvodajalcev (JORF z dne 18. januarja 2009, str. 1067, v nadaljevanju: odlok z dne 12. januarja 2009), v splošnih določbah katerega je navedena Direktiva 2004/33.

22

Člen 1(V) tega odloka v odstavku 1, ki se nanaša na klinične znake krvodajalca, določa:

„Med pogovorom pred dajanjem krvi mora oseba, pooblaščena za izbor krvodajalcev, oceniti možnost dajanja krvi glede na kontraindikacije in njihovo trajanje, preteklost in razvoj na podlagi dodatnih vprašanj, ki jih postavi poleg vprašalnika, ki se izpolni pred dajanjem krvi.

[…]

Kandidatu se zavrne dajanje krvi, če zanj obstaja ena od kontraindikacij, navedenih v preglednicah v prilogi II k temu odloku. […]

[…]“

23

Priloga II k navedenemu odloku vsebuje preglednice, ki se nanašajo na kontraindikacije, in sicer so v preglednici B našteta tveganja za prejemnika. V delu te preglednice, ki se nanaša na tveganje, povezano s prenosom virusnega obolenja, je navedeno, da kar zadeva tveganje izpostavljenosti kandidata za dajanje krvi okužbi s spolno prenosljivo boleznijo, obstaja stalna kontraindikacija, če je ta „moški, ki je imel spolne odnose z moškim“.

24

G. Léger je prišel na kraj odvzema krvi Établissement français du sang v Metzu (Francija), da bi dal kri.

25

Zdravnik, pristojen za zbiranje krvi, je z odločbo z dne 29. aprila 2009 G. Légerju zavrnil dajanje krvi, ker je ta imel spolni odnos z moškim.

26

Ta zdravnik se je oprl na odlok z dne 12. januarja 2009, v katerega preglednici B iz priloge II je navedeno, da kar zadeva tveganje izpostavljenosti kandidata za dajanje krvi okužbi s spolno prenosljivo boleznijo, obstaja stalna kontraindikacija, če je ta „moški, ki je imel spolne odnose z moškim“.

27

G. Léger je zoper to odločbo vložil tožbo pri Tribunal administratif de Strasbourg, pri čemer je zlasti trdil, da so bile s prilogo II k odloku z dne 12. januarja 2009 kršene določbe Direktive 2004/33.

28

Predložitveno sodišče navaja, da je vprašanje, ali je obstoj stalne kontraindikacije za dajanje krvi za moškega, ki je imel spolne odnose z moškim, v skladu s Prilogo III k navedeni direktivi, težko vprašanje, ki je odločilno za rešitev spora o glavni stvari.

29

V teh okoliščinah je Tribunal administratif de Strasbourg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali glede na Prilogo III k Direktivi 2004/33 to, da ima moški spolne odnose z drugim moškim, samo po sebi pomeni spolno vedenje, ki je podvrženo večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo, in utemeljuje trajno odklonitev dajanja krvi za osebe s takim spolnim vedenjem, ali lahko glede na okoliščine posameznega primera pomeni samo spolno vedenje, ki je podvrženo večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo, in utemeljuje začasno odklonitev dajanja krvi za omejeno obdobje po tveganem vedenju?“

30

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba točko 2.1 Priloge III k Direktivi 2004/33 razlagati tako, da merilo za trajno odklonitev dajanja krvi iz te določbe, ki se nanaša na spolno vedenje, ki je podvrženo večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, nasprotuje temu, da država članica določi stalno kontraindikacijo za dajanje krvi za moške, ki so imeli spolne odnose z drugimi moškimi.

31

Najprej je treba poudariti, da se, kot trdita francoska vlada in Evropska komisija, različne jezikovne različice točk 2.1 in 2.2.2 Priloge III k navedeni direktivi razlikujejo, kar zadeva stopnjo tveganja, določeno v teh določbah.

32

V francoski različici teh določb se namreč tako trajna odklonitev dajanja krvi, določena v navedeni točki 2.1, kot začasna odklonitev iz točke 2.2.2 uporabljata za posameznike, ki so zaradi svojega spolnega vedenja izpostavljeni „tveganju“ obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo. V tej jezikovni različici je torej stopnja tveganja, ki upravičuje trajno odklonitev dajanja krvi, povsem enaka tisti, ki se uporablja za začasno odklonitev.

33

Nasprotno pa se v nekaterih jezikovnih različicah teh določb za začasno odklonitev zahteva obstoj „tveganja“, medtem ko se za trajno odklonitev zahteva „večje tveganje“. Tako je zlasti v različicah točke 2.1 Priloge III k Direktivi 2004/33 v danščini (stor risiko), estonščini (kõrgendatud ohtu), angleščini (high risk), italijanščini (alto rischio), nizozemščini (groot risico), poljščini (wysokie ryzyko) ali portugalščini (grande risco).

34

V drugih jezikovnih različicah pa je tako v točki 2.1 kot v točki 2.2.2 navedene priloge navedeno „večje tveganje“, kot v španščini (alto riesgo) in v nemščini (hohes Risiko).

35

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Evropske unije. Če se med jezikovnimi različicami pravnega besedila Unije pojavijo razlike, je zadevno določbo treba razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (sodbe Cricket St Thomas, C‑372/88, EU:C:1990:140, točki 18 in 19; Kurcums Metal, C‑558/11, EU:C:2012:721, točka 48, in Ivansson in drugi, C‑307/13, EU:C:2014:2058, točka 40).

36

Kar zadeva splošno sistematiko točk 2.1 in 2.2.2 Priloge III k Direktivi 2004/33, je treba ugotoviti, da navedena priloga razlikuje med trajno odklonitvijo in začasno odklonitvijo dajanja krvi, za kateri morajo logično biti merila, ki se uporabijo, različna. Za trajno, strožjo odklonitev se zato zahteva obstoj večjega tveganja, kot je tveganje v zvezi z začasno odklonitvijo.

37

Poleg tega, kot je navedeno v uvodni izjavi 24 Direktive 2002/98, je treba kri in komponente krvi, ki se uporabljajo v terapevtske namene ali za izdelavo zdravil, odvzeti od oseb, katerih zdravstveno stanje je tako, da ni nobenih škodljivih posledic pri dajanju krvi in da je vsako tveganje za prenos hudih nalezljivih bolezni, ki se prenašajo s krvjo, zmanjšano na najmanjšo možno mero. Iz tega sledi, da je treba v skladu z namenom Direktive 2004/33 trajno odklonitev uporabiti, če je tveganje za tak prenos večje.

38

Zato iz splošne sistematike in namena zadnjenavedene direktive izhaja, da je treba upoštevati razlago, v skladu s katero se trajna odklonitev dajanja krvi, določena v točki 2.1 Priloge III k navedeni direktivi, nanaša na osebe, ki so zaradi svojega spolnega vedenja izpostavljene „večjemu tveganju“ obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo, medtem ko se začasna odklonitev dajanja krvi nanaša na manjše tveganje.

39

Glede trajne odklonitve je treba poudariti, da izraz „osebe, ki so zaradi svojega spolnega vedenja izpostavljene večjemu tveganju“ obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, naveden v točki 2.1 Priloge III k Direktivi 2004/33, ne določa natančno oseb ali kategorij oseb, na katere se ta odklonitev nanaša, s čimer je državam članicam pri uporabi te določbe omogočena določena prosta presoja.

40

Zato je treba preveriti, v kolikšni meri stalna kontraindikacija, ki jo francosko pravo določa za primer „moškega, ki je imel spolne odnose z moškim“, ustreza zahtevi obstoja „večjega tveganja“ iz točke 2.1 Priloge III k Direktivi 2004/33 ob spoštovanju temeljnih pravic, priznanih s pravnim redom Unije.

41

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namreč zahteve, ki izhajajo iz varstva navedenih temeljnih pravic, zavezujejo države članice ob izvajanju zakonodaje Unije, tako da so te dolžne to zakonodajo uporabljati karseda v skladu z navedenimi zahtevami (glej v tem smislu sodbo Parlament/Svet, C‑540/03, EU:C:2006:429, točka 105 in navedena sodna praksa). V teh okoliščinah morajo države članice zlasti paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami (glej sodbi Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi, C‑305/05, EU:C:2007:383, točka 28, in O in drugi, C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točka 78).

42

Prvič, kar zadeva presojo obstoja večjega tveganja obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo, je treba upoštevati epidemiološke razmere v Franciji, ki naj bi bile po mnenju francoske vlade in Komisije, ki se sklicujeta na podatke, ki jih je predložil francoski Institut de veille sanitaire, posebne. Iz teh podatkov naj bi izhajalo, da so v obdobju od leta 2003 do 2008 razlog za skoraj vse okužbe z virusom HIV spolni odnosi in da moški, ki so imeli spolne odnose z moškim, predstavljajo najbolj prizadeto populacijo v višini 48 % novih okužb. Čeprav se je v istem obdobju skupna pojavnost okužbe z virusom HIV zmanjšala, zlasti kar zadeva spolne odnose med osebama različnega spola, se naj ta za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, ne bi zmanjšala. Poleg tega naj bi ti v istem obdobju predstavljali populacijo, ki je najbolj prizadeta z okužbo z virusom HIV, s stopnjo pojavnosti v višini 1 % na leto, ki naj bi bila dvestokrat večja od stopnje pojavnosti pri francoski heteroseksualni populaciji.

43

Komisija se sklicuje tudi na poročilo, ki ga je pripravil Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, ki je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 851/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 8, str. 346). V skladu s tem poročilom, naslovljenim „Men who have sex with men (MSM), Monitoring implementation of the Dublin Declaration on Partnership to Fight HIV/AIDS in Europe and Central Asia: 2012 progress“, objavljenim oktobra 2013, je razširjenost okužbe z virusom HIV v okviru skupine moških, ki so imeli spolne odnose z moškimi, med vsemi proučenimi državami največja ravno v Franciji.

44

Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju trenutnih medicinskih, znanstvenih in epidemioloških spoznanj preveriti, ali so podatki iz točke 42 te sodbe zanesljivi, in če so, ali so še upoštevni.

45

Drugič, če bi navedeno sodišče ugotovilo, zlasti ob upoštevanju navedenih podatkov, da so lahko nacionalni organi upravičeno menili, da v Franciji obstaja večje tveganje obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo, v smislu točke 2.1 Priloge III k Direktivi 2004/33, v primeru moškega, ki je imel spolne odnose z moškim, je treba preveriti, ali in pod katerimi pogoji bi bila lahko stalna kontraindikacija za dajanje krvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s temeljnimi pravicami, priznanimi s pravnim redom Unije.

46

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je področje uporabe Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) glede ravnanja držav članic opredeljeno v členu 51(1) te listine, v skladu s katerim se določbe Listine uporabljajo za države članice „samo, ko izvajajo pravo Unije“.

47

V obravnavanem primeru se z odlokom z dne 12. januarja 2009, ki se v splošnih določbah izrecno sklicuje na Direktivo 2004/33, izvaja pravo Unije.

48

Zato mora biti z navedenim odlokom od določb Listine upoštevan zlasti člen 21(1) te listine, v skladu s katerim je prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi, med drugim, spolne usmerjenosti. Ta člen 21(1) je poseben izraz načela enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Unije, določeno v členu 20 Listine (glej v tem smislu sodbi Römer, C‑147/08, EU:C:2011:286, točka 59, in Glatzel, C‑356/12, EU:C:2014:350, točka 43).

49

Toda, v zvezi s tem je v preglednici B priloge II k odloku z dne 12. januarja 2009, ki kot merilo za stalno kontraindikacijo za dajanje krvi navaja okoliščino, da gre za „moškega, ki je imel spolne odnose z moškim“, določena odklonitev dajanja krvi glede na istospolno usmerjenost moških dajalcev, ki so zato, ker so imeli spolni odnos, ki ustreza taki spolni usmeritvi, deležni manj ugodne obravnave kot heteroseksualno usmerjene osebe moškega spola.

50

V teh okoliščinah lahko odlok z dne 12. januarja 2009 v zvezi z istospolno usmerjenimi osebami pomeni diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti v smislu člena 21(1) Listine.

51

Preučiti je torej treba, ali stalna kontraindikacija za dajanje krvi, določena v odloku z dne 12. januarja 2009 za moškega, ki je imel spolne odnose z moškim, kljub temu izpolnjuje pogoje iz člena 52(1) Listine, zato da bi lahko bila upravičena.

52

V skladu s tem členom mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, predpisano z zakonom in mora spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Poleg tega so v skladu s to določbo ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

53

V obravnavanem primeru ni sporno, da je treba šteti, da je stalna kontraindikacija za dajanje krvi za moškega, ki je imel spolne odnose z moškim, ki pomeni omejitev uresničevanja pravic in svoboščin, ki so priznane z Listino, določena z zakonom v smislu člena 52(1) navedene listine, ker izhaja iz odloka z dne 12. januarja 2009.

54

Poleg tega ta omejitev spoštuje bistveno vsebino načela prepovedi diskriminacije. Navedena omejitev namreč ne posega v to načelo kot tako, saj se nanaša le na ožje vprašanje odklonitve dajanja krvi z namenom varovanja zdravja prejemnikov.

55

Preveriti pa je še treba, ali ta omejitev ustreza cilju splošnega interesa v smislu člena 52(1) Listine, in če jim ustreza, ali spoštuje načelo sorazmernosti v smislu te določbe.

56

V zvezi s tem je treba spomniti, da se z Direktivo 2004/33 izvaja Direktiva 2002/98. V skladu z njeno pravno podlago, in sicer členom 152(4)(a) ES, je namen zadnjenavedene direktive varovanje javnega zdravja.

57

V obravnavanem primeru je namen trajne odklonitve dajanja krvi to, da je vsako tveganje za prenos nalezljivih bolezni na prejemnike zmanjšano na najmanjšo možno mero. Ta odklonitev tako uresničuje splošni cilj zagotovitve visoke ravni varovanja zdravja ljudi, ki je cilj, ki ga je Unija priznala v členu 152 ES, zlasti v odstavkih 4(a) in 5 tega člena, ter v členu 35, drugi stavek, Listine, s katerimi se zahteva, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi.

58

Kar zadeva načelo sorazmernosti, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ukrepi, ki jih določa nacionalna zakonodaja, ne smejo presegati tega, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev, ki jih ta zakonodaja legitimno uresničuje, pri čemer je pri več primernih ukrepih treba izbrati najmanj omejujočega, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne s cilji, ki se uresničujejo (glej sodbe ERG in drugi, C‑379/08 in C‑380/08, EU:C:2010:127, točka 86; Urbán, C‑210/10, EU:C:2012:64, točka 24, in Texdata Software, C‑418/11, EU:C:2013:588, točka 52).

59

V zadevi, kot je ta v postopku glavni stvari, je to načelo spoštovano le, če visoke ravni varovanja zdravja prejemnikov ni mogoče zagotoviti s postopki testiranja na HIV, ki so učinkoviti in manj omejujoči, kot je stalna prepoved dajanja krvi za celotno skupino, ki jo sestavljajo moški, ki so imeli spolne odnose z moškimi.

60

Po eni strani namreč ni mogoče izključiti, da tudi v primeru spolnega vedenja, zaradi katerega so osebe izpostavljene večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo, v smislu točke 2.1 Priloge III k Direktivi 2004/33, ki se nanaša na tveganje za prenos teh bolezni med partnerjema po spolnem odnosu, obstajajo učinkoviti postopki za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja prejemnikov.

61

V zvezi s tem je treba, kot izhaja zlasti iz člena 21 Direktive 2002/98, za zagotovitev kakovosti in varnosti uporabe krvi in krvnih sestavin vsak odvzem krvi testirati v skladu z zahtevami iz Priloge IV k tej direktivi, pri čemer se upošteva, da se bodo te zahteve glede na znanstveni in tehnični napredek spreminjale (sodba Humanplasma, C‑421/09, EU:C:2010:760, točka 42). V skladu s to prilogo IV je treba pri dajalcih med drugim opraviti testiranje na virus HIV 1/2.

62

Vendar francoska vlada in Komisija poudarjata, da v trenutnem stanju znanosti obstaja „obdobje okna“, to je obdobje po virusni okužbi, med katerim biološki označevalci, ki se uporabijo v okviru testiranja odvzete krvi, ostanejo negativni kljub okužbi dajalca. Nedavne okužbe so torej tiste, pri katerih obstaja tveganje neodkritja pri testih in posledično tveganje prenosa virusa HIV na prejemnika.

63

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali v takem položaju in ob spoštovanju načela sorazmernosti obstajajo učinkoviti postopki testiranja na HIV za preprečitev prenosa tega virusa na prejemnike, pri čemer morajo biti testi v skladu z uvodno izjavo 29 Direktive 2002/98 opravljeni po najsodobnejših znanstvenih in tehničnih postopkih.

64

Predložitveno sodišče mora zlasti preveriti, ali napredek znanosti ali zdravstvene tehnike, ob upoštevanju zlasti stroška sistematične karantene krvi, odvzete moškim, ki so imeli spolne odnose z moškimi, ali sistematičnega odkrivanja virusa HIV za vso odvzeto kri, omogoča zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja prejemnikov, ne da bi bilo s tem povezano breme nesorazmerno s cilji varovanja zdravja, ki se uresničujejo.

65

Po drugi strani, ob predpostavki, da v trenutnem stanju znanosti ni postopka, ki bi ustrezal pogojem iz točk 63 in 64 te sodbe, je stalna kontraindikacija za dajanje krvi za celotno skupino, ki jo sestavljajo moški, ki so imeli spolne odnose z moškimi, sorazmerna le, če ni manj omejujočih načinov za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja prejemnikov.

66

V zvezi s tem mora predložitveno sodišče med drugim preveriti, ali vprašalnik in osebni razgovor, ki ga opravi usposobljen zdravstveni delavec, določena v Prilogi II, del B, točka 2, k Direktivi 2004/33, lahko omogočita natančnejšo opredelitev vedenj, ki pomenijo tveganje za zdravje prejemnikov, z namenom ugotovitve manj omejujoče kontraindikacije, kot je stalna kontraindikacija za celotno skupino, ki jo sestavljajo moški, ki so imeli spolne odnose z moškim.

67

Predložitveno sodišče mora zato, kot je v točki 61 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, zlasti preveriti, ali bi bilo z bolj usmerjenimi vprašanji glede časa, ki je minil od zadnjega spolnega odnosa, v zvezi s trajanjem „obdobja okna“, stalnosti razmerja zadevne osebe ali zaščitenosti odnosov mogoče oceniti stopnjo tveganja, ki jo vsak krvodajalec pomeni zaradi svojega spolnega vedenja.

68

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da če učinkoviti postopki za odkrivanje hudih bolezni, ki se lahko prenašajo s krvjo, ali če teh postopkov ni, manj omejujoči načini, kot je stalna prepoved dajanja krvi za celotno skupino, ki jo sestavljajo moški, ki so imeli spolne odnose z moškimi, omogočajo zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja prejemnikov, takšna stalna kontraindikacija ni v skladu z načelom sorazmernosti v smislu člena 52(1) Listine.

69

Glede na zgoraj navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba točko 2.1 Priloge III k Direktivi 2004/33 razlagati tako, da merilo za trajno odklonitev dajanja krvi iz te določbe, ki se nanaša na spolno vedenje, zajema primer, v katerem država članica glede na razmere v tej državi določi stalno kontraindikacijo za dajanje krvi za moške, ki so imeli spolne odnose z moškimi, če se ob upoštevanju trenutnih medicinskih, znanstvenih in epidemioloških spoznanj in podatkov ugotovi, da so te osebe zaradi takšnega spolnega vedenja izpostavljene večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo, in da ob spoštovanju načela sorazmernosti ne obstajajo učinkoviti postopki odkrivanja teh nalezljivih bolezni, ali če takih postopkov ni, načini za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja prejemnikov, ki so manj omejujoči kot taka kontraindikacija. Naloga nacionalnega sodišča je, da presodi, ali so ti pogoji v zadevni državi članici izpolnjeni.

70

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Točko 2.1 Priloge III k Direktivi Komisije 2004/33/ES z dne 22. marca 2004 o izvajanju Direktive 2002/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede nekaterih tehničnih zahtev za kri in komponente krvi je treba razlagati tako, da merilo za trajno odklonitev dajanja krvi iz te določbe, ki se nanaša na spolno vedenje, zajema primer, v katerem država članica glede na razmere v tej državi določi stalno kontraindikacijo za dajanje krvi za moške, ki so imeli spolne odnose z moškimi, če se ob upoštevanju trenutnih medicinskih, znanstvenih in epidemioloških spoznanj in podatkov ugotovi, da so te osebe zaradi takšnega spolnega vedenja izpostavljene večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo, in da ob spoštovanju načela sorazmernosti ne obstajajo učinkoviti postopki odkrivanja teh nalezljivih bolezni, ali če takih postopkov ni, načini za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja prejemnikov, ki so manj omejujoči kot taka kontraindikacija. Naloga nacionalnega sodišča je, da presodi, ali so ti pogoji v zadevni državi članici izpolnjeni.