1. 

Večina držav članic v času sprejetja Direktive 93/13/EGS ( 2 ) verjetno ni predvidela učinkov, ki jih bo ta direktiva imela na njihove pravne sisteme 20 let pozneje.

2. 

Ena od teh držav članic je Kraljevina Španija. Španski zakonodajalec je zaradi sodbe Aziz ( 3 ) nedavno sprejel novo zakonodajo, ( 4 ) s katero želi med drugim odpraviti pomanjkljivosti, ki jih je v tej sodbi ugotovilo Sodišče. Sodišče je že odločalo o tej zakonodaji. ( 5 ) Zadeve, ki jih je predložitveno sodišče predložilo Sodišču, osvetljujejo drug vidik zakona št. 1/2013 od tistega, o katerem se je odločalo v zadevi Sánchez Morcillo in Abril García. Tokrat ne gre za vprašanje, ali špansko pravo potrošnikom onemogoča ali čezmerno otežuje pritožbo zoper sodno odločbo, s katero je odrejena izterjava dolga, ampak za vprašanje, ali španska postopkovna pravila o izvršbi na podlagi hipoteke izpolnjujejo zahteve iz Direktive 93/13, v skladu s katerimi mora država članica zagotoviti, da nedovoljeni pogoji za potrošnike niso zavezujoči.

3. 

Natančneje, Juzgado de Primera Instancia e Instrucción de Marchena (prvostopenjsko in preiskovalno sodišče v Marcheni) (Španija) je – tako kot številna druga španska sodišča ( 6 ) – Sodišču predložilo vprašanja, ki se nanašajo zlasti na eno od prehodnih določb zakona št. 1/2013. Ta določba določa zgornjo mejo za zamudne obresti, ki se lahko izterjajo z izvršbo na podlagi hipoteke: stopnja zamudnih obresti ne sme presegati trikratnika zakonske obrestne mere. Če se zgornja meje preseže, morajo sodišča upnikom dovoliti, da prilagodijo obrestno mero tako, da se uskladi z zakonsko omejitvijo. Ta vprašanja za predhodno odločanje so za Sodišče priložnost, da še enkrat pojasni omejitve vpliva potrošniškega prava EU na tovrstna nacionalna pravna pravila.

4.

V enaindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„[…] države članice [morajo] zagotoviti, da se nedovoljeni pogoji ne uporabljajo v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik, in če se taki pogoji vendarle uporabijo, da niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.“

5.

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.“

6.

Člen 7(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

7.

V skladu s členom 8 Direktive 93/13 lahko „[d]ržave članice […] na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov“.

8.

V skladu s členom 1911 španskega civilnega zakonika dolžnik odgovarja za izpolnitev svojih finančnih obveznosti z vsem svojim sedanjim in prihodnjim premoženjem.

9.

Člen 105 hipotekarnega zakona (Ley Hipotecaria), ki je bil uzakonjen z odlokom z dne 8. februarja 1946 ( 7 ) in kakor je bil spremenjen z zakonom št. 1/2013, določa, da se lahko z ustanovitvijo hipoteke zavarujejo vse vrste terjatev in da se s tem ne posega v neomejeno osebno odgovornost dolžnika v skladu s členom 1911 civilnega zakonika.

10.

Člen 552(1) zakona o civilnem postopku (Ley de Enjuiciamiento Civil), kakor je bil spremenjen s členom 7(1) zakona št. 1/2013, določa, da mora sodišče, če presodi, da je katerikoli od pogojev, določenih v enem od izvršilnih naslovov, nedovoljen, v roku 15 dni strankam omogočiti, da se izjavijo. Po izjavi strank mora v skladu s členom 561(1)(3) zakona o civilnem postopku v petih dneh sprejeti ustrezen sklep.

11.

Z zakonom št. 1/2013 je bil v členu 561(1) zakona o civilnem postopku dodan nov odstavek 3, ki določa:

„Če se ugotovi nedovoljenost enega ali več pogojev, se v sklepu, ki se sprejme, določijo posledice te nedovoljenosti, pri čemer se bodisi odredi nedopustnost izvršbe bodisi izvršbo dopusti brez uporabe pogojev, ki se štejejo za nedovoljene.“

12.

Dalje, s členom 3(2) zakona št. 1/2013 je bil člen 114 hipotekarnega zakona spremenjen tako, da se je dodal nov tretji odstavek:

„Zamudne obresti pri posojilih ali kreditih za nakup običajnega prebivališča, zavarovanih s hipoteko na tem prebivališču, ne smejo preseči trikratnih zakonskih zamudnih obresti in se lahko obračunajo le od glavnice. Navedenih zamudnih obresti nikakor ni mogoče kapitalizirati, razen v primeru iz člena 579(2)(a) zakona o civilnem postopku.“

13.

Nazadnje, druga prehodna določba zakona št. 1/2013 določa:

„Omejitev zamudnih obresti pri hipotekah na običajnem prebivališču iz člena 3(2) se uporablja za hipoteke, ustanovljene po začetku veljavnosti tega zakona.

Navedena omejitev se uporablja tudi za zamudne obresti, določene za posojila s hipoteko na običajnem prebivališču, ustanovljene pred začetkom veljavnosti tega zakona, ki zapadejo po začetku veljavnosti tega zakona, in tudi za tiste, ki – čeprav so zapadle do navedenega datuma – niso bile plačane.

V postopkih izvršbe ali zunajsodne prodaje, ki so se začeli, vendar se do začetka veljavnosti tega zakona niso končali, in tistih, v katerih je bil znesek, za katerega se zahteva izvršba ali zunajsodna prodaja, že določen, sodni tajnik ali notar predlagatelju izvršbe določi 10‑dnevni rok, da prilagodi navedeni znesek v skladu z določbo prejšnjega odstavka.“

14.

Postopek v glavni stvari zadeva štiri ločene izvršilne postopke, ki so se začeli na predlog bank Unicaja Banco (zadeva C‑482/13) in Caixabank (zadeve C‑484/13, C‑485/13 in C‑487/13) (v nadaljevanju: banki) zaradi izvršbe v zvezi z več hipotekarnimi posojili in ki so se končali med 5. januarjem 2007 in 20. avgustom 2010 z dogovorom za zneske v višini 249000,00 EUR ali manj.

15.

V zadevi C‑482/13 je bila za hipotekarna posojila določena 18‑odstotna zamudna obrestna mera, ki se je lahko zvišala, če je bila obrestna mera po prištetju štirih odstotnih točk prilagojeni obrestni meri višja od navedene, pri čemer ni smela presegati zgornje meje letne nominalne obrestne mere 25 %. V zadevah C‑484/13, C‑485/13 in C‑487/13 so bila hipotekarna posojila obrestovana z 22,5‑odstotno zamudno obrestno mero.

16.

Dalje, v vseh teh pogodbah je bilo določilo, na podlagi katerega je lahko posojilodajalec prvotno dogovorjeni datum zapadlosti prestavil na zgodnejši datum in zahteval plačilo vsega dolgovanega denarja skupaj z dogovorjenimi obrestmi, zamudnimi obrestmi, provizijami, stroški in izdatki.

17.

Banki sta med 21. marcem in 30. oktobrom 2012 pred predložitvenim sodiščem začeli postopke izvršbe. Vendar je predložitveno sodišče, potem ko je ugotovilo, da bi utegnili biti pogodbeni pogoji, ki se nanašajo na zamudno obrestno mero in predčasno zapadlost v plačilo, nedovoljeni, te postopke prekinilo. Na tej podlagi je Juzgado de Primera Instancia e Instrucción de Marchena 12. avgusta 2013 podaljšalo prekinitev postopkov in v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

18.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 10. oktobra 2013 so bile vse zadeve združene za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

19.

Pisna stališča so predložile banki Unicaja Banco in Caixabank, španska vlada in Komisija, ki so na obravnavi 10. septembra 2014 predstavile tudi ustna stališča.

20.

Kot je razvidno iz predložitvenih sklepov, so tri predložena vprašanja le različni vidiki širšega vprašanja. Vendar imajo zadevne stranke različna stališča glede teh treh vidikov. ( 8 )

21.

Najprej menim, da predložitveno sodišče prosi Sodišče za razlago nacionalnega prava, vključno z oceno njegove veljavnosti. Ker to v skladu s členom 267 PDEU ne spada med pristojnosti Sodišča, to torej ni pristojno za odločitev o tem vprašanju. Vendar je predložitveno sodišče kritiko zakona št. 1/2013 izrazilo tudi v vprašanju C, ki se nanaša na vprašanje skladnosti druge prehodne določbe tega zakona z Direktivo 93/13 in zlasti členom 6(1) te direktive. Iz tega sledi, da se lahko Sodišče v vsakem primeru opredeli o dvomih predložitvenega sodišča v zvezi s tem.

22.

Poleg tega sta vprašanji A in C povezani toliko, kolikor se obe nanašata na vprašanje pravnih posledic pogodbenega pogoja, ki se šteje za nedovoljenega. Predložitveno sodišče z vprašanjem A v bistvu sprašuje, kakšne pristojnosti in obveznosti ima v skladu z Direktivo 93/13 nacionalno sodišče v zvezi s klavzulo o zamudnih obrestih, za katero je bilo ugotovljeno, da je nedovoljena. Po drugi strani pa predložitveno sodišče z vprašanjem C v bistvu sprašuje, ali je določba, kakršna je druga prehodna določba zakona št. 1/2013, v skladu z zadevno direktivo, ne glede na to, da te pristojnosti in obveznosti verjetno omejuje.

23.

Pristop, ki ga bom zavzel, je tako razdeljen na dva dela. Medtem ko je odgovor na vprašanje A takoj očiten, zahteva odgovor na vprašanje C po drugi strani bolj večplasten odgovor, navsezadnje tudi ob upoštevanju stališč, ki jih je predložila španska vlada.

24.

Predložitveno sodišče z vprašanjem A Sodišče sprašuje, ali ga Direktiva 93/13 in zlasti njen člen 6(1) zavezuje, da ne uporabi pogodbenega pogoja o zamudni obrestni meri, za katerega meni, da je nedovoljen, ali pa mora namesto tega znižati to obrestno mero oziroma dopustiti tako znižanje.

25.

Kot je razvidno iz obrazložitve predložitvenih odločb, je bilo vprašanje, ki je zajeto v vprašanju A, že razrešeno v zadevah Banco Español de Crédito ( 9 ) ter Asbeek Brusse in de Man Garabito. ( 10 ) Odločitev v zadevi Kásler in Káslerné Rábai, ( 11 ) ki je bila sprejeta po predložitvi teh predložitvenih odločb Sodišču, lahko prav tako služi kot usmeritev.

26.

V skladu s temi sodbami morajo nacionalna sodišča na podlagi člena 6(1) Direktive 93/13 izključiti uporabo nedovoljenega pogodbenega pogoja, tako da ta nima zavezujočih učinkov za potrošnika, vendar pa ne smejo spremeniti njegove vsebine. Potrošniška pogodba mora brez kakršnekoli druge spremembe, kot je ta, ki izhaja iz črtanja nedovoljenih pogojev, načeloma še naprej ostati v veljavi, če je v skladu s pravili nacionalnega prava nadaljnji obstoj pogodbe še mogoč. ( 12 )

27.

Sodišče je v zvezi s pogodbeno kaznijo že odločilo, da člena 6(1) Direktive 93/13 ni mogoče razlagati tako, da lahko na podlagi tega člena nacionalno sodišče, če ugotovi nedovoljenost klavzule o pogodbeni kazni v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, zniža pogodbeno kazen, naloženo potrošniku, namesto da bi v celoti zavrnilo uporabo zadevne klavzule, ki se nanaša na tega potrošnika. ( 13 )

28.

V zadevi Banco Español de Crédito je bil sporen nedovoljeni pogoj povezan z zamudnim plačilom obrokov za odplačevanje posojila za nakup vozila. V zadevi Asbeek Brusse in de Man Garabito je šlo za pogodbeno kazen, ki je bila umeščena v pogodbo o najemu za namene prebivanja, ki je vsebovala zamudne obresti.

29.

Nasprotno se je zadeva Kásler in Káslerné Rábai nanašala na poseben položaj nadomestitve. Predložitveno sodišče je v tej zadevi vprašalo, ali lahko nacionalno sodišče nepošten pogoj v pogodbi o potrošniškem posojilu – kadar pogodba brez spornega pogoja ne bi več mogla obstajati, razveljavitev pogodbe pa bi bila potrošniku v škodo – nadomesti z dispozitivnimi določbami nacionalnega prava. Sodišče je ugotovilo, da je običajna posledica razveljavitve celotne pogodbe o potrošniškem posojilu ta, da neodplačani del posojila zapade v plačilo, s čimer se bolj kaznuje potrošnik kot pa posojilodajalec. Sodišče je v tem posebnem položaju odločilo, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki nacionalnemu sodišču omogoča, da sanira ničnost tega pogoja tako, da ga nadomesti z dispozitivno nacionalno določbo. ( 14 )

30.

Vendar zadeva Kásler in Káslerné Rábai ni pomembna za odločitev v obravnavanih zadevah. Ni jasno, kako bi lahko bila razglasitev ničnosti nedovoljene klavzule o zamudnih obrestih za potrošnika posojilojemalca škodljivejša kot popolna odprava pravice posojilodajalca, ki je določil ta nepošten pogoj, do takih obresti. Dalje, ne glede na trditve bank na obravnavi dejstvo, da je pravica do spremembe določena z nacionalnim pravilom in torej ni izraz proste presoje sodišča, ni upoštevno. Kot namreč določa člen 8, je namen Direktive 93/13 minimalna uskladitev, kar pomeni, da lahko države članice sprejmejo ali ohranijo pravila za večje varstvo potrošnika, kot je zagotovljeno s to direktivo. Zato se odgovor na vprašanje A ne bi smel razlikovati od odgovora na vprašanji iz zadev Banco Español de Crédito ter Asbeek Brusse in de Man Garabito, ki je povzet v točki 26 zgoraj.

31.

Vprašanje C zadeva skladnost druge prehodne določbe zakona št. 1/2013, ki se uporablja v postopkih izvršbe in izvensodne prodaje, ki so se začeli, ne pa tudi končali, pred 15. majem 2013, in tudi v postopkih, v katerih je bil znesek, za katerega je bil izdan nalog za izvršbo ali nalog za izvensodno prodajo, že določen, z Direktivo 93/13 in zlasti njenim členom 6(1). Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali lahko upnik, ki v postopku izvršbe na podlagi hipoteke zahteva plačilo zamudnih obresti na podlagi pogodbenega pogoja, ki določa višjo obrestno mero od zakonske omejitve (trikratnik zakonske zamudne obrestne mere), stopnjo zamudnih obresti prilagodi tako, da ne presega zakonske omejitve.

32.

Najprej, ne glede na to, da predložitveno sodišče ni postavilo tega vprašanja, se zdi primerno, da se na kratko obravnava vprašanje, ali člen 1(2) Direktive 93/13 nasprotuje temu, da bi Sodišče odgovorilo na vprašanje glede skladnosti zadevne nacionalne določbe na podlagi te direktive. ( 15 ) Banki namreč trdita, da je druga prehodna določba zakona št. 1/2013 obvezna določba, ki se uporabi ne glede na voljo strank in ne spada na področje uporabe Direktive 93/13.

33.

V zadevi Sánchez Morcillo in Abril García ( 16 ) sem že odločil o podobnem argumentu. Predložitveno sodišče je – drugače kakor v tej zadevi – v obravnavanih zadevah izrecno podvomilo o dovoljenosti klavzul o zamudnih obrestih v zadevnih hipotekarnih pogodbah. Predložitveno sodišče želi v zvezi s tem izvedeti, kakšen je obseg njegovih pristojnosti in obveznosti na podlagi Direktive 93/13 v primeru, da se taka klavzula razglasi za nedovoljeno. To je torej povsem drugačen položaj od tistega iz zadeve Barclays Bank, ( 17 ) v kateri je Sodišče odločilo, da so bile zadevne nacionalne določbe v tej zadevi, ki so urejale španski izvršilni postopek, zakoni in predpisi, ki v izpodbijani pogodbi niso bili uporabljeni in zato niso spadali na področje uporabe te direktive.

34.

V nadaljevanju bi rad najprej opozoril, da lahko Sodišče – čeprav v postopku na podlagi člena 267 PDEU ne presoja skladnosti predpisov nacionalnega prava s pravom Unije in ne razlaga nacionalne zakonodaje – predložitvenemu sodišču kljub temu posreduje vse ustrezne elemente razlage prava Unije, na podlagi katerih lahko to sodišče presodi o skladnosti za namene sodbe v zadevi, v kateri odloča. ( 18 ) Za zagotovitev take pomoči pa mora Sodišče vedno vsaj malo razumeti upoštevna nacionalna pravila, čeprav je jasno, da mora pravilnost njegovega razumevanja potrditi nacionalno sodišče. Upoštevaje ta splošni pridržek, bom navedel sledeče.

35.

Glede na odločitve Sodišča v zadevah Banco Español de Crédito ter Asbeek Brusse in de Man Garabito je razumljivo, da je bila lahko druga prehodna določba zakona št. 1/2013 sporna, saj jo je mogoče razumeti tako, da od nacionalnega sodišča zahteva, da mora na škodo potrošnikov dopustiti znižanje zamudne obrestne mere, namesto da bi tak pogodbeni pogoj razglasilo za ničen. Vendar je treba pri takem sklepanju biti previden, saj se zdi, da temelji na pomembnem nerazumevanju. Tako razumevanje temelji na precej privlačni ideji, da druga prehodna določba zakona št. 1/2013, prvič, določa okoliščine, v katerih je pogodbena zamudna obrestna mera dovoljena, in drugič, posega v obveznost nacionalnih sodišč, da ne uporabijo klavzule, ki se šteje za nedovoljeno. Vendar nacionalne določbe, ki so bile predložene Sodišču, ne podpirajo te predpostavke. Španska vlada je na obravnavi v zvezi s tem potrdila, da je ta domneva napačna. Preostale stranke, ki so bile prisotne na obravnavi, niso izrazile nestrinjanja (vsaj teoretično ne).

36.

Možnost, ki jo ima upnik na podlagi druge prehodne določbe zakona št. 1/2013, da zamudno obrestno mero – ob izpolnitvi določenih zahtev – med postopkom izvršbe prilagodi tako, da je ta v skladu z zakonsko omejitvijo za zamudne obresti, ki se lahko izterjajo v postopku izvršbe na podlagi hipoteke, se zdi dejansko povsem ločena od vprašanja, ali je pogodbeni pogoj, ki je podlaga za postopek izvršbe, dovoljen. Iz samega besedila te določbe je mogoče sklepati, da se nanaša tako na dovoljene kot na nedovoljene pogodbene pogoje.

37.

Podobno se zdi, da se tudi druga prehodna določba zakona št. 1/2013 uporablja za pogodbene pogoje, o dovoljenosti katerih na podlagi Direktive 93/13 ni mogoče presojati. Tako se na primer zdi, da se zakon št. 1/2013 uporablja samo za pogodbene pogoje, ki so bili dogovorjeni posamično in ki ne spadajo na področje uporabe zadevne direktive, kot je določeno v njenem členu 3(1). Dalje, ob predpostavki, da se lahko plačilo zamudnih obresti – kot ena od vrst obveznosti – opredeli kot ena od temeljnih obveznosti hipotekarnega posojila, ker pomeni del protidajatve za odobreno posojilo, ( 19 ) bi bila dovoljenost pogodbenega pogoja o zamudnih obrestih pogodbe o potrošniškem posojilu izvzeta iz nadzora na podlagi člena 4(2) te direktive (ob predpostavki, da je oblikovan v jasnem in razumljivem jeziku). V obeh zgoraj opisanih primerih se pri izpodbijanju zamudne obrestne mere ne bi bilo mogoče opirati na zadevno direktivo. Ne glede na to se lahko v skladu z drugo prehodno določbo zakona št. 1/2013 višina zamudnih obresti, ki so zavarovane s hipoteko in ki se lahko izterjajo v postopku izvršbe, še vedno prilagodi, kadar stopnja teh zamudnih obresti presega zakonsko omejitev.

38.

Pomanjkanje neposredne povezave med drugo prehodno določbo zakona št. 1/2013 in Direktivo 93/2013 postane še toliko očitnejše ob upoštevanju dejstva, da se hipotekarni zakon in zlasti tretji stavek člena 114 tega zakona – na katerega se nanaša druga prehodna določba zakona št. 1/2013 – uporabi samo za nekatere obrestne mere v postopku izvršbe na podlagi hipoteke, in sicer glede na to, ali je posojilodajalec prodajalec in posojilojemalec potrošnik. Nasprotno pa se Direktiva 93/13 skladu s členom 1 splošno uporablja za vse vrste pogodb, ob predpostavki, da sta jih sklenila potrošnik in prodajalec.

39.

Španska vlada v pisnih stališčih v zvezi s tem podrobneje navaja, da je namen tretjega stavka člena 114 hipotekarnega zakona in iz istega razloga tudi druge prehodne določbe zakona št. 1/2013 omejitev najvišjega zneska, ki ga je še mogoče zavarovati s hipoteko, zato da se omeji obseg pogodbenih obveznosti, ki jih je na podlagi hipoteke mogoče izterjati od tretjih oseb. Omejitev izterljivih zamudnih obresti, določenih v teh določbah, ki ne smejo preseči trikratnika zakonske obrestne mere in ki lahko tečejo samo od neodplačane glavnice, velja za hipotekarna posojila glede na stalno prebivališče dolžnika. Španska vlada je na obravnavi potrdila, da te določbe le omejujejo višino zamudnih obresti glede na premoženje, ki je pod hipoteko, ob izključitvi preostalega dolžnikovega premoženja, glede katerega lahko upnik v skladu s členom 1911 španskega civilnega zakonika še vedno zahteva polno odplačilo neodplačanih zneskov. Ob upoštevanju stališč te vlade menim, da tretji stavek člena 114 hipotekarnega zakona in – glede prehodnih položajev – druga prehodna določba zakona št. 1/2013 ne urejata zamudne obrestne mere kot take, ki ostaja povsem predmet pogodbenega urejanja, ampak samo določata omejitev višine zamudnih obresti, ki se lahko izterjajo v postopku izvršbe na podlagi hipoteke. Tako lahko posojilodajalec še vedno zahteva polno odplačilo neodplačanih zneskov iz drugega posojilojemalčevega premoženja. Če je ta razlaga španskega prava pravilna – kar mora preveriti predložitveno sodišče – ne vidim, kako sta lahko ti določbi kakorkoli povezani, in še manj, kako lahko omejujeta pravice potrošnikov iz Direktive 93/13.

40.

Seveda bi bilo mogoče trditi, da najvišja zamudna obrestna mera za hipotekarna posojila, določena v tretjem stavku člena 114 hipotekarnega zakona – in iz istega razloga tudi druga prehodna določba zakona št. 1/2013 – nekoliko zamegljuje presojo o tem, ali je določena obrestna mera glede na Direktivo 93/13 dovoljena, saj bi se lahko razlagala tako, da dopušča pristop, v skladu s katerim bi se vse zamudne obrestne mere, ki so nižje ali enake trikratniku zakonske zamudne obrestne mere, štele za dovoljene, vse, ki bi presegale to mejo, pa kot nedovoljene. ( 20 ) Predložitveno sodišče pravzaprav trdi, da druga prehodna določba zakona št. 1/2013 španskim sodiščem „implicitno“ nalaga dolžnost, da prilagodijo pogodbeno določilo o zamudnih obrestih, ki se jim zdi nedovoljeno. Vendar pa ne pojasni, zakaj implicitno. V zvezi s tem bi podal naslednje pripombe.

41.

V skladu s členom 4(1) Direktive 93/13 je treba nedovoljenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitve, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe. Iz tega sledi, da je treba upoštevati tudi učinke, ki jih ima pogoj v skladu z veljavnim pravom na pogodbo, kar pomeni, da je treba upoštevati nacionalno pravo. ( 21 )

42.

Na podlagi tega je treba ugotoviti, da tretji stavek člena 114 hipotekarnega zakona in – kar zadeva prehodno obdobje – druga prehodna določba zakona št. 1/2013 v postopku izvršbe sicer omejujeta višino zamudnih obresti, ki jih je mogoče izterjati v postopku izvršbe na podlagi hipoteke, na trikratnik zakonske zamudne obrestne mere, vendar to ne pomeni, da je vsaka višja pogodbena obrestna mera avtomatično nedovoljena, niti da je vsaka nižja avtomatično dovoljena. Ni zlatega pravila, ki bi določalo, kdaj se lahko določba o zamudnih obrestih avtomatično šteje za nedovoljeno. Maksimalne obrestne mere, določene v nacionalni zakonodaji, so le eden od dejavnikov, ki ga je treba upoštevati. Jasno je, da je samo na podlagi primerjave z večkratnikom zakonske obrestne mere preprosto nemogoče sprejeti utemeljeno stališče glede dovoljenosti klavzule o zamudnih obrestih. Na to kaže tudi točka (e) Priloge k Direktivi 93/13, ( 22 ) v kateri je omenjena „zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni svoje obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo“ (moj poudarek), saj se lahko o sorazmernosti nadomestila v določenem položaju običajno presodi le ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega konkretnega primera. Na podlagi tega menim, da je temelj za presojo dovoljenosti zamudne obrestne mere v posojilni pogodbi (spet na podlagi predpostavke, da te obresti niso del essentialia negotii oziroma niso kakorkoli drugače izvzete iz nadzora) višina posojila in njegovo trajanje, ki se lahko od pogodbe do pogodbe razlikujeta. Vendar za končno presojo takega položaja ni pristojno Sodišče, ampak nacionalna sodišča, saj so ta v boljšem položaju za to, da pretehtajo vse pomembne okoliščine vsakega posameznega primera, in so bolje seznanjenja s sistemom, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo splošno veljaven. ( 23 )

43.

Vsekakor je mogoče ugotoviti, da če v hipotetičnem primeru potrošniška pogodba o hipotekarnem posojilu določa zamudno obrestno mero, ki je nižja od trikratnika zakonske zamudne obrestne mere, vendar pa se ob upoštevanju konkretnih okoliščin zdi, da gre za nedovoljen pogoj na podlagi Direktive 93/13, ni nobenega dvoma o tem, da člen 6 te direktive ne dopušča nadomestitve nedovoljene pogodbene zamudne obrestne mere z nižjo in torej domnevno manj sporno obrestno mero, določeno v nacionalnem pravu. Glede tega iz ničesar ni mogoče sklepati, da španska sodišča ne smejo izključiti uporabe nedovoljenega pogoja v skladu s členom 561(1)(3) zakona o civilnem postopku. Zdi se, da bi bilo treba zaradi take omejitve dati prednost tretjemu stavku člena 114 hipotekarnega zakona – glede prehodnih položajev pa drugi prehodni določbi zakona št. 1/2013 – pred členom 561(1)(3) zakona o civilnem postopku. Vendar iz predložitvenih odločb ne izhaja, da bi bilo mogoče špansko pravo razlagati na tak način. Nasprotno, španska vlada trdi, da se lahko zgornja omejitev, določena s tretjim stavkom člena 114 hipotekarnega zakona in – v prehodnem obdobju – drugo prehodno določbo zakona št. 1/2013, kot dodatni ukrep za zavarovanje stalnega prebivališča uporabi, le kadar je ugotovljeno, da pogodbeni pogoj ni nedovoljen. To mora seveda potrditi predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago nacionalnega prava. ( 24 )

44.

Torej mora predložitveno sodišče pri razlagi nacionalnega prava v skladu z Direktivo 93/13 upoštevati zaključeno celoto tega prava in uporabiti razlagalne metode, priznane z nacionalnim pravom, tako da izpolni cilj iz člena 6(1) člena te direktive, in sicer zagotovi učinkovito varstvo potrošnikovih pravic. ( 25 ) Dejansko se mi zdi, da je način, kako španska vlada razlaga špansko pravo – tako da daje prednost neuporabi klavzule o obrestni meri, ki je v skladu z zadevno direktivo nedovoljena, pred prilagoditvijo zamudne obrestne mere – edina razlaga, ki zagotavlja skladnost zakona št. 1/2013 z zahtevami iz člena 6(1) Direktive 93/13. Dalje, iz stališča te vlade je mogoče sklepati, da je po španskem pravu taka razlaga tudi v resnici edina mogoča.

45.

Skratka, menim, da Direktiva 93/13 ne zadeva določb nacionalnega prava, v skladu s katerimi se morajo obrestne mere prilagoditi za potrebe postopka izvršbe na podlagi hipoteke, kadar se te določbe uporabijo ne glede na dovoljenost zadevnih obrestnih mer. Če določba nacionalnega prava (kot je druga prehodna določba zakona št. 1/2013) v postopku izvršbe omejuje višino zamudnih obresti, ki jih je mogoče izterjati v postopku izvršbe na podlagi hipoteke, potem to koristi vsem hipotekarnim dolžnikom (in ne nujno potrošnikom). Kar zadeva potrošnike, je treba ugotoviti, da jim je – dokler taka določba dopolnjuje njihove pravice iz Direktive 93/13, na primer v zvezi s klavzulami, ki niso nedovoljene ali ki ne spadajo na področje uporabe te direktive – z njo zagotovljeno boljše varstvo, kar se s členom 8 zadevne direktive tudi spodbuja. ( 26 )

46.

Vendar pa ni nujno, da bo pristop, ki sem ga zavzel, pri končni presoji odločilen za odločitev v postopku v glavni stvari. Glede na besedilo predložitvenih sklepov se zdi, da je predložitveno sodišče naklonjeno stališču, da so zamudne obrestne mere v zadevnih hipotekarnih posojilih dejansko nedovoljene. Če na podlagi celovite presoje ugotovi, da je tako, iz mojega zgornjega odgovora na vprašanje A izhaja, da mora predložitveno sodišče zagotoviti, da potrošniki niso zavezani s temi pogoji, brez spreminjanja same obrestne mere ali njenega nadomeščanja z obrestno mero, določeno v španski zakonodaji.

47.

Nazadnje, opazil sem, da se vprašanje C nanaša na načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Vendar je iz zgornjih ugotovitev mogoče skleniti, da se v ti načeli nikakor ni posega, zato do njiju tudi nisem zavzel nikakršnih stališč.

48.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je predložilo Juzgado de Primera Instancia e Instrucción de Marchena (Španija), odgovori tako: