—

za LCL Le Crédit Lyonnais SA C. Vexliard, odvetnik,

—

za francosko vlado D. Colas in S. Menez, agenta,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

—

za Evropsko komisijo M. van Beek in M. Owsiany-Hornung, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 8 in 23 Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133, str. 66, in popravki v UL 2009, L 207, str. 14, UL 2010, L 199, str. 40, ter UL 2011, L 234, str. 46).

2

Ta predlog je bil vložen v sporu med LCL Le Crédit Lyonnais SA (v nadaljevanju: LCL) in F. Kalhanom v zvezi z plačilom zneskov, ki jih slednji še dolguje na podlagi osebnega kredita, ki mu ga je ta družba odobrila in ga ni odplačal.

3

V uvodnih izjavah 7, 9, 26, 28 in 47 Direktive 2008/78 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 8 te direktive, naslovljen „Obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, kjer je to primerno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov. Države članice, ki v okviru nacionalne zakonodaje zahtevajo, da dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi poizvedbe v ustrezni zbirki podatkov, lahko ohranijo to zahtevo.“

5

Člen 23 Direktive 2008/48, naslovljen „Kazni“, določa:

„Države članice sprejmejo pravila glede kazni, ki veljajo v primeru kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvrševanja teh kazni. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

6

Zakon št. 2010‑737 z dne 1. julija 2010 o reformi potrošniškega kredita (ULRF z dne 2. julija 2010, str. 12001), s katerim je bila v notranje francosko pravo prenesena Direktiva 2008/48, je bil vključen v člene L. 311‑1 in naslednje zakonika o varstvu potrošnikov.

7

Člen L. 311‑9 tega zakonika določa:

„Pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kreditov preveri kreditno sposobnost kreditojemalca na podlagi zadostnih informacij, vključno z informacijami, ki jih slednji predloži na zahtevo dajalca kreditov. Dajalec kreditov opravi poizvedbo v registru iz člena L. 333‑4 pod pogoji, ki jih v ta namen določa odlok iz člena L. 333‑5.“

8

V zvezi z nacionalnim registrom odplačil kreditov posameznikov, kot je določen v členu L. 333‑5 zakonika o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: nacionalni register), je bil 26. oktobra 2010 sprejet ministrski odlok. Ta določa, kako morajo dajalci kreditov shraniti dokaze, da so opravili poizvedbo v nacionalnem registru podatkov, ki jih bodo lahko predložili v primeru spora ali revizije.

9

Člen L. 311‑48, drugi in tretji odstavek, zakonika o varstvu potrošnikov določa:

„Če dajalec kreditov ne izpolni obveznosti iz členov L. 311‑8 in L. 311‑9, izgubi pravico do obresti v celoti ali v razmerju, ki ga določi sodišče. […]

Kreditojemalec je zavezan le k vračilu glavnice v skladu s časovnim razporedom in v skrajnem primeru k vračilu obresti, do katerih dajalec kreditov ni izgubil pravice. Zneske, pridobljene z obrestmi, ki se obračunajo po zakonski obrestni stopnji, od dne, ko so bile plačane, dajalec kredita vrne ali se odbijejo od še dolgovane glavnice.“

10

Člen L. 313‑3 denarnega in finančnega zakonika določa:

„Če je bila s sodno odločbo naložena denarna kazen, se zakonska obrestna stopnja po poteku dvomesečnega roka poveča za pet odstotnih točk od dne, ko je sodna odločba postala izvršljiva, tudi če je bila izvršljiva takoj. […]

Vendar pa lahko izvršilno sodišče na predlog dolžnika ali upnika in ob upoštevanju dolžnikovega stanja slednjega oprosti plačila tega povišanja ali znesek zniža.“

11

Člen 1153, prvi, drugi in tretji odstavek, civilnega zakonika določa:

„Pri obveznostih za plačilo določenega zneska je odškodnina zaradi zamude pri izvršitvi le v naložitvi obresti po zakonski stopnji, razen pri posebnih pravilih na področju trgovine in jamstev.

Plačilo te odškodnine se naloži, ne da bi bilo upniku treba izkazati, da je utrpel kakršno koli izgubo.

Odškodnino je treba plačati na dan zahteve za plačilo ali enakovrednega akta, kot je dopis, v katerem se odškodnina jasno zahteva, razen ko jo je treba plačati po samem zakonu […].“

12

Člen 1154 tega zakonika določa:

„Na zapadle obresti na glavnico se lahko obresti obračunajo bodisi na podlagi tožbe ali na podlagi posebnega sporazuma, če gre v tožbi ali sporazumu za obresti, ki se dolgujejo najmanj za vse leto.“

13

Člen 1254 civilnega zakonika določa:

„Dolžnik tistega dolga, na katerega tečejo obresti ali ki ustvarja stroške, ne sme brez privolitve upnika poplačati glavnice pred stroški in obrestmi: iz plačanega zneska, ki se nanaša na glavnico ali obresti in s katerim celotni dolg ni poplačan, se najprej poplačajo obresti.“

14

F. Kalhan je 4. maja 2011 z LCL sklenil kreditno pogodbo v višini 38.000 EUR, ki jih je treba plačati v 60 mesečnih obrokih v višini 730,46 EUR po fiksni letni obrestni stopnji 5,60 % in EOM 5,918 %.

15

Ker je z 12. januarjem 2012 prenehal odplačevati kredit, je LCL pri tribunal d’instance d’Orléans zahtevala takojšnje poplačilo celotnega dolga.

16

LCL je 18. oktobra 2012 pri predložitvenem sodišču zahtevala, da se F. Kalhanu naložita plačilo zneska v višini 37611,23 EUR z obrestmi po letni obrestni stopnji 5,918 % od 17. aprila 2012 in letna kapitalizacija obresti.

17

To sodišče je po uradni dolžnosti predlagalo ugotovitev morebitne izgube pravice do obresti, ki je določena v členu L. 311‑48, drugi odstavek, zakonika o varstvu potrošnikov, dajalca kredita, ki ni opravil poizvedbe v nacionalnem registru iz člena L. 333‑4 zakonika o varstvu potrošnikov, da bi preveril kreditno sposobnost kreditojemalca, kot je določeno v členu L. 311‑9 tega zakonika. LCL je navedla, da ne more dokazati, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe opravila to poizvedbo.

18

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je razlago kazni izgube pravice do obresti, ki je določena v členu L. 311‑48, drugi odstavek, zakonika o varstvu potrošnikov, podalo Cour de cassation (Francija), in sicer da se nanaša le na pogodbene obresti, medtem ko je obresti po zakonski stopnji treba plačati na podlagi člena 1153 civilnega zakonika.

19

Opozarja, da se v skladu s členom L. 313‑3 denarnega in finančnega zakonika ta zakonska stopnja zviša za pet odstotnih točk, če kreditojemalec v roku dveh mesecev, potem ko je sodna odločba postala izvršljiva, dolga ni plačal v celoti.

20

Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da je iz sodne prakse Cour de cassation razvidno, da obresti po zakonski obrestni stopnji in zvišanje za pet odstotnih točk veljajo po zakonu, kar pomeni, da se te zvišane obresti dolgujejo avtomatično, čeprav se niso zahtevale oziroma niso bile naložene s sodno odločbo.

21

Poleg tega to sodišče ugotavlja, da v tem primeru pogodbena obrestna stopnja znaša 5,60 %, medtem ko bo po ugotovitvi izgube pravice do teh obresti LCL lahko upravičena do obresti po zakonski stopnji, ki bodo, če bodo povišane za pet obrestnih točk dva meseca po tem, ko bo sodba postala izvršljiva, za leto 2012 znašale 5,71 %. Torej bi izguba pravice do obresti lahko pomenila ugodnost za dajalca kreditov.

22

V teh okoliščinah predložitveno sodišče, prvič, sprašuje glede učinkovitosti kazni izgube pravice do pogodbenih obresti v primeru izkazane kršitve obveznosti dajalca kreditov, da opravi poizvedbo v nacionalnem registru, ki je namenjen, da preveri kreditno sposobnost potrošnika.

23

To sodišče je ugotovilo, da bi kazen izgube pravice do obresti lahko bila učinkovita, če potrošnik plača zneske, ki jih je dolžan, v roku dveh mesecev po tem, ko sodna odločba postane izvršljiva. Vendar bi bilo to v praksi nemogoče, ker na splošno velja, da je bil dajalec kreditov prisiljen vložiti tožbo, ker položaj kreditojemalcu ni več omogočal, da izpolni svoje obveznosti. Poleg tega je treba, čeprav sodišče, ki odloča, lahko odredi odlog plačila za največ 24 ur, zakonske obresti še vedno plačati. Neizpolnitev obveznosti, ki jo ima dajalec kreditov, da preveri kreditno sposobnost potrošnika, pa poleg tega prispeva k čezmernemu zadolževanju kreditojemalca.

24

Predložitveno sodišče ugotavlja tudi, da člen L. 313‑3 denarnega in finančnega zakonika določa možnost, da potrošnik predlaga sodišču, naj ga oprosti od povečanja zakonskih obresti ali jih zmanjša. Vendar naj bi bili v praksi primeri, v katerih je bil lahko potrošnik upravičen do takega ukrepa po izgubi pravice do obresti, izjemno redki, predvsem zaradi dejstva, da potrošnik o tej pravici ni bil obveščen ali da se ta pravica določi ne glede na težo kršitve dajalca kreditov, ampak le glede na finančni položaj potrošnika.

25

Drugič, glede sorazmernosti pravil glede kazni v postopku v glavni stvari predložitveno sodišče najprej ugotavlja, da lahko sodišče prilagodi kazen izgube pravice do obresti glede na težo kršitve zadevne obveznosti s strani dajalca kreditov. Vendar naj bi bil celo v tem primeru slednji upravičen do zakonskih obresti na še dolgovane zneske.

26

Dalje, če v skladu s členom 1254 civilnega zakonika zakonske obresti postanejo izterljive zaradi izgube pravice do pogodbenih obresti in se plačila prvenstveno prištejejo k dolgovanim obrestim, bi bilo vračilo glavnice nujno prepozno, tako da bi bilo mogoče zahtevati že nove zakonske obresti.

27

Nazadnje naj bi se učinek te izgube zmanjšal tudi zaradi kapitalizacije obresti, ki jih lahko zahteva dajalec kreditov v skladu z načelom prepovedi anatocizma, ki ga določa člen 1154 civilnega zakonika.

28

Tretjič, predložitveno sodišče sprašuje glede odvračilnega učinka pravil v zvezi z izgubo pravice do obresti, kot je določena v zakoniku o varstvu potrošnikov. Meni, da če dajalci kreditov lahko računajo na izterljivost obresti po povišani zakonski stopnji tudi v primeru izgube svoje pravice do pogodbenih obresti, niso motivirani, da bi spremenili svojo prakso v smislu striktne izpolnitve svojih obveznosti v skladu z Direktivo 2008/48 in z zakonodajo, s katero je bila ta direktiva prenesena v pravo držav članic.

29

V teh okoliščinah je tribunal d’instance d’Orléans prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali zahteva po učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kaznih, ki jo določa člen 23 [Direktive 2008/48] za kršitve obveznosti, ki jih direktiva določa za dajalce kreditov, nasprotuje obstoju pravil, ki dajalcu kreditov, ki mu je bila v skladu s francoskimi predpisi naložena kazen izgube pravice do obresti, omogočajo, da je po izreku kazni upravičen do obresti, ki se po zakonski obrestni stopnji, povečani za pet odstotnih točk, dva meseca po izvršilni sodni odločbi v skladu z zakonom naložijo na zneske, ki jih potrošnik še dolguje?“

30

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23 Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim pravilom glede kazni, na podlagi katerih dajalec kreditov, če krši svojo predpogodbeno obveznost preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca s poizvedbo v zbirki podatkov, izgubi svojo pravico do pogodbenih obresti, vendar ima v skladu z zakonom pravico do obresti po zakonski obrestni stopnji, ki jih je mogoče zahtevati od razglasitve sodne odločbe, s katero je bilo temu kreditojemalcu naloženo vračilo dolgovanih zneskov, zvišanih za pet odstotnih točk, če po poteku dvomesečnega roka od te razglasitve svojega dolga ni plačal.

31

Evropska komisija dvomi o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe zaradi dveh razlogov.

32

Prvič, trdi, da je namen nacionalnih pravil glede kazni, kot so veljala v postopku v glavni stvari, preprečiti kršitev obveznosti, ki je ne določa Direktiva 2008/48, ampak nacionalni predpis, ki določa, da mora dajalec kredita opraviti poizvedbo v bazi podatkov, ki ga države članice lahko vzdržujejo v skladu s členom 8 te direktive, čeprav se ta pravila uporabijo tudi za kršitev drugih obveznosti, ki so neposredno določena v tej direktivi. Zato naj vprašanje, ali taka pravila glede kazni spadajo na področje uporabe člena 23 te direktive, ne bi bilo jasno.

33

Drugič, ker načelo uporabe obresti po zakonski stopnji v skladu z zakonom in zvišanje teh obresti pomeni, da nacionalno sodišče ne more razveljaviti določb v postopku v glavni stvari, ki določajo plačilo teh zneskov, niti jih ne more razlagati glede na pravo Unije, je koristnost odgovora Sodišča na vprašanje, ki ga je predložilo predložitveno sodišče, vprašljiva.

34

V zvezi s tem je treba po eni strani v zvezi z uporabo člena 23 Direktive 2008/48 v nacionalnih pravilih glede kazni v postopku v glavni stvari navesti, da se v skladu z besedilom tega člena ta člen uporablja za „pravila glede kazni, ki veljajo v primeru kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi [te] direktive“.

35

Vendar je treba ugotoviti, da ta pravila glede kazni sankcionirajo kršitev nacionalnega predpisa, ki je bil sprejet v okviru prenosa Direktive 2008/48.

36

Ta pravila, kot so določena v členu L. 311‑48 zakonika o varstvu potrošnikov, namreč sankcionirajo predvsem kršitev obveznosti dajalca kredita, ki je določena v členu L. 311‑9 istega zakonika, da preveri kreditno sposobnost kreditojemalca s poizvedbo v nacionalnem registru, ki je za to predviden. Vendar člen 8 Direktive 2008/48 izrecno določa, da lahko države članice to obveznost poizvedbe ohranijo. Poleg tega se pravila glede kazni iz postopka v glavni stvari na splošno uporabijo v primeru kršitev obveznosti predpogodbenega preverjanja kreditne sposobnosti potrošnika, kot je določeno v členu L. 311‑9, s katerim je prenesen člen 8 te direktive. Poleg tega je v uvodni izjavi 28 te direktive navedeno, da se taka poizvedba opravi, če pravne in dejanske okoliščine to zahtevajo.

37

Drugič, glede dvomov, ki jih je imela Komisija, glede tega, ali je odgovor na vprašanje koristen za rešitev spora v glavni stvari, je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu nacionalnega sodišča za sprejetje predhodne odločbe zavrne samo, če je jasno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore (glej zlasti sodbo z dne 19. decembra 2013 v zadevi Fish Legal in Shirley, C‑279/12, točka 30).

38

V zvezi s tem iz načela avtomatične uporabe ali uporabe obresti v skladu z zakonom po zakonski obrestni stopnji in povišanje zneska, ki ni bil plačan v določenih rokih, ni očitno, da predložitveno sodišče ne bi moglo koristno uporabiti odgovora, ki ga na to vprašanje poda Sodišče, med drugim s tem, da poda razlago nacionalnih določb, na podlagi katerih je ta znesek treba plačati glede na pravo Unije, če bi bilo to potrebno glede na ta odgovor.

39

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da pomisleki Komisije ne vplivajo na dopustnost vprašanja za predhodno odločanje.

40

Člen 8(1) Direktive 2008/48 glede na uvodno izjavo 28 te direktive določa, da mora dajalec kredita pred sklenitvijo kreditne pogodbe oceniti kreditno sposobnost potrošnika, ta obveznost pa lahko celo vključuje poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov.

41

V takih okoliščinah je v uvodni izjavi 26 te direktive navedeno, da se dajalci kredita zlasti na rastočem kreditnem trgu ne spuščajo v neodgovorno posojanje ali izdajanje kreditov brez poprejšnje ocene kreditne sposobnosti, države članice pa bi morale izvajati potreben nadzor, da se takšnemu ravnanju izognejo, in določiti potrebne ukrepe za sankcioniranje dajalcev kredita, ki bi tako ravnali.

42

Predpogodbena obveznost dajalca kredita, da oceni kreditno sposobnost kreditojemalca s tem, da zaščiti potrošnike pred tveganji čezmernega zadolževanja in plačilne nesposobnosti, pripomore k cilju Direktive 2008/48, ki je, kot je navedeno v uvodnih izjavah 7 in 9 te direktive, zagotoviti usklajen okvir na številnih ključnih področjih, ki je potreben za to, da se vsem potrošnikom v Uniji zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in se na trgu potrošniških kreditov vzpostavi pravi notranji trg.

43

Glede na ta cilj, s katerim se želi zagotoviti učinkovito varstvo potrošnikov zoper neodgovorno izdajanje kreditnih pogodb, ki presegajo njihove finančne zmogljivosti in lahko povzročijo plačilno nespodobnost, člen 23 Direktive 2008/48 po eni strani določa, da so pravila glede kazni, ki veljajo v primeru kršitve nacionalnih predpisov glede predpogodbenega preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca, ki so bila sprejeta na podlagi člena 8 te direktive, določena tako, da so te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne, in po drugi strani, da države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se ta pravila uporabljajo. Poleg tega je iz uvodne izjave 47 te direktive razvidno, da – v okviru teh omejitev – izbira kazni ostaja v pristojnosti držav članic.

44

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je iz ustaljene sodne prakse Sodišča glede načela lojalnega sodelovanja, ki je določeno v členu 4(3) PDEU, razvidno, da morajo države članice, čeprav jim je pridržana izbira kazni, predvsem zagotoviti, da so kršitve prava Unije sankcionirane pod vsebinskimi in postopkovnimi pogoji, ki so podobni tistim, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnega prava, ki so podobne narave in teže, pri čemer morajo biti sankcije v vsakem primeru učinkovite, sorazmerne in odvračilne (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 3. maja 2005 v združenih zadevah Berlusconi in drugi, C-387/02, C-391/02 in C-403/02, ZOdl., str. I-3565, točki 64 in 65, in z dne 26. septembra 2013 v zadevi Texdata Software, C‑418/11, točka 50).

45

Sodišče je med drugim razsodilo, da mora strogost sankcij ustrezati teži kršitev, ki se z njimi sankcionirajo, med drugim zato, da se zagotovi resničen odvračilni učinek, pri čemer pa je treba spoštovati splošno načelo sorazmernosti (zgoraj navedena sodba Texdata Software, točka 51).

46

V tej zadevi je predpogodbena obveznost preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca, ki jo dajalcu kredita nalaga člen L. 311‑9 zakonika o varstvu potrošnikov – določba, s katero je prenesen člen 8 Direktive 2008/48 – v primeru kršitve sankcionirana s členom L. 311‑48 tega zakonika, to je določba, s katero je prenesen člen 23 te direktive in za dajalca kredita določa načeloma v celoti izgubljeno pravico do obresti.

47

Zato se postavlja vprašanje, ali strogost te kazni ustreza teži kršitev, ki jih sankcionira, in zlasti, ali ima taka sankcija resnično odvračilni učinek.

48

V zvezi s tem predložitveno sodišče poudarja, da se v skladu z nacionalno sodno prakso kazen izgube obresti nanaša le na pogodbene obresti, tako da so dajalci kredita avtomatično upravičeni do obresti po zakonski obrestni stopnji, ki so v večini primerov povečane za pet odstotnih točk. V zadevi v postopku v glavni stvari in za leto 2012 to sodišče ugotavlja, da so pogodbene obresti znašale 5,60 %, medtem ko naj bi obresti po zakonski stopnji, povečane za pet odstotnih točk, znašale 5,71 %. Razlika med tema stopnjama naj bi bila še večja za leto 2013. Iz tega naj bi izhajalo, da uporaba kazni izgube pravice, kot jo določa nacionalna zakonodaja, lahko za dajalca kredita pomeni ugodnost.

49

Po drugi strani pa Komisija trdi, da je v primerih, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerih dajalec kredita zahteva takojšnjo vračilo posojila, ker kreditojemalec ni plačal dolga, izpolnjena zahteva po učinkovitosti in odvračilnosti kazni. Stroški poizvedbe v zbirki podatkov, ki se opravi v okviru preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca, naj bi bili v tem primeru relativno majhni, medtem ko naj bi kazen izgube pogodbenih obresti pomenila tveganje, katerega ekonomski stroški naj bi bili potencialno visoki. Poleg tega, ker neskrben dajalec kredita lahko zahteva zakonske obresti, ki se celo zvišajo za pet odstotnih točk, naj bi se izkazalo, da – drugače kot dajalec kredita, ki je spoštoval obveznost predpogodbenega preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca – osnova, po kateri se obračunajo te obresti, ne vključuje niti pogodbenih obresti niti njihovih zakonskih obresti.

50

V zvezi s tem mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago in uporabo nacionalnega prava, pri presoji resničnega odvračilnega učinka kazni primerjati – v okoliščinah zadeve, o kateri odloča – zneske, ki bi jih dajalec kredita dobil kot plačilo posojila, če ne bi izpolnil svoje predpogodbene obveznosti ocene kreditne sposobnosti kreditojemalca tako, da opravi poizvedbo v ustrezni bazi podatkov, z zneski, ki bi jih dobil na podlagi sankcije kršitve te pogodbene obveznosti. Pri določitvi zadnjih zneskov mora to sodišče upoštevati vse elemente in zlasti vse posledice, ki lahko izhajajo iz ugotovitve tega sodišča, da dajalec kredita ni izpolnil predpogodbene obveznosti.

51

Če predložitveno sodišče po primerjavi, opisani v prejšnji točki, ugotovi, da v sporu, o katerem odloča, uporaba kazni izgube pogodbenih obresti lahko za dajalca kredita pomeni ugodnost, ker so zneski, ki jih je izgubil, nižji kot zneski, ki nastanejo pri uporabi obresti po zakonski obrestni meri, bi to pomenilo, da pravila glede kazni iz postopka v glavni stvari ne zagotavljajo, da ima naložena kazen resnično odvračilni učinek.

52

Poleg tega, glede na pomen, naveden v točki 43 te sodbe, cilja varstva potrošnikov, ki je povezan z obveznostjo, da dajalec kredita preveri kreditno sposobnost kreditojemalca, kazni izgube pogodbenih obresti na splošno ne bi bilo mogoče obravnavati, kot da ima resnično odvračilni učinek, čeprav je predložitveno sodišče po primerjavi, opisani v točki 50 te sodbe, in glede na vse upoštevne okoliščine iz te točke moralo ugotoviti, da v primeru, kot je ta v postopku, o katerem odloča, ki določa takojšnjo izterljivost glavnice kredita, ki je ostal dolgovan zaradi neplačila kreditojemalca, zneski, ki jih lahko dobi dajalec kredita na podlagi te kazni, niso občutno nižji kot tisti, do katerih bi bil upravičen, če bi to obveznost izpolnil.

53

Če je namreč kazen izgube obresti oslabljena ali celo zanemarljiva, ker lahko uporaba obresti po povečani zakonski obrestni meri nadomesti učinke te kazni, bi iz tega nujno izhajalo, da resnično nima odvračilnega učinka (glej po analogiji sodbo z dne 8. junija 1994 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, C-382/92, Recueil, str. I-2435, točke od 56 do 58).

54

V tem primeru, če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da kazen izgube pogodbenih obresti nima pravega odvračilnega učinka v smislu člena 23 Direktive 2008/48, je treba v zvezi s tem opozoriti, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi predpisov notranjega prava upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, če je to mogoče, v smislu besedila in namena te direktive, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem (glej zlasti sodbo z dne 27. februarja 2014 v zadevi OSA, C‑351/12, točka 44).

55

Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 23 Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim pravilom glede kazni, na podlagi katerih dajalec kreditov, če krši svojo predpogodbeno obveznost preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca s poizvedbo v zbirki podatkov, izgubi svojo pravico do pogodbenih obresti, vendar ima v skladu z zakonom pravico do obresti po zakonski obrestni stopnji, ki zapadejo na dan razglasitve sodne odločbe, s katero je bilo temu kreditojemalcu naloženo vračilo dolgovanih zneskov, zvišanih za pet odstotnih točk, če po poteku dvomesečnega roka od te razglasitve ni plačal svojega dolga, če predložitveno sodišče ugotovi, da v primeru, kot je ta v postopku o glavni stvari, ki določa takojšnjo izterljivost glavnice kredita, ki je ostal dolgovan zaradi neplačila kreditojemalca, zneski, ki jih lahko dobi dajalec kredita na podlagi te kazni, niso občutno nižji od tistih, do katerih bi bil upravičen, če bi izpolnil obveznost preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca.

56

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 23 Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim pravilom glede kazni, na podlagi katerih dajalec kreditov, če krši svojo predpogodbeno obveznost preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca s poizvedbo v zbirki podatkov, izgubi svojo pravico do pogodbenih obresti, vendar ima v skladu z zakonom pravico do obresti po zakonski obrestni stopnji, ki zapadejo na dan razglasitve sodne odločbe, s katero je bilo temu kreditojemalcu naloženo vračilo dolgovanih zneskov, zvišanih za pet odstotnih točk, če po poteku dvomesečnega roka od te razglasitve ni plačal svojega dolga, če predložitveno sodišče ugotovi, da v primeru, kot je ta v postopku o glavni stvari, ki določa takojšnjo izterljivost glavnice kredita, ki je ostal dolgovan zaradi neplačila kreditojemalca, zneski, ki jih lahko dobi dajalec kredita na podlagi te kazni, niso občutno nižji od tistih, do katerih bi bil upravičen, če bi izpolnil obveznost preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca.