SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ANTONIA TIZZANA,

predstavljeni 15. januarja 2004(1)

Zadeva C-415/02

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Kraljevini Belgiji

„Direktiva 69/335/EGS – Posredni davki na zbiranje kapitala – Dajatev na borzne transakcije – Dajatev na izročitev prinosniških vrednostnih papirjev“

1.        V tej zadevi Komisija Evropskih skupnosti Kraljevini Belgiji očita, da ni izpolnila obveznosti iz člena 11 Direktive Sveta 69/335/EGS z dne 17. julija 1969 o posrednih davkih na zbiranje kapitala (v nadaljevanju: Direktiva 69/335 ali Direktiva)(2), ker je v nasprotju s to določbo obdavčila dodelitev novih vrednostnih papirjev vpisnikom in, glede prinosniških vrednostnih papirjev, izročitev teh vrednostnih papirjev prinosnikom v okviru ustanovitve družbe, povečanja osnovnega kapitala, ustanovitve investicijskih skladov ali izdaje zadolžnic.

I –    Pravni okvir

Skupnostna ureditev

2.        Člen 10 Direktive 69/335 določa:

„Razen dajatve na kapital države članice družbam, združenjem ali pravnim osebam, ki poslujejo zaradi pridobivanja dobička, ne obračunajo nobenih drugih davkov:

a)      v zvezi s transakcijami iz člena 4(3);

b)      v zvezi z vložki, posojili ali opravljanjem storitev, ki so del transakcij iz člena 4;

c)      v zvezi z registracijo ali katero koli drugo formalnostjo, ki ji je družba, združenje ali pravna oseba, ki posluje zaradi pridobivanja dobička, lahko zavezana pred začetkom poslovanja zaradi svoje pravne oblike.“

3.        Člen 11 te direktive določa:

„Države članice ne zavežejo nobeni obliki obdavčitve:

a)      oblikovanja, izdaje, uvrstitve v kotacijo na borzi, uvrstitve na trg ali trgovanja z delnicami, deleži ali drugimi vrednostnimi papirji enake vrste ali s potrdili, ki predstavljajo take vrednostne papirje, ne glede na to, kdo jih je izdal;

b)      posojil, vključno z državnimi obveznicami, najetih z izdajo zadolžnic ali drugih prenosljivih vrednostnih papirjev, ne glede na to, kdo jih je izdal, ali katerih koli formalnosti, povezanih z njimi, ali oblikovanja, izdaje, uvrstitve v kotacijo na borzi, uvrstitve na trg ali trgovanja s temi zadolžnicami ali drugimi prenosljivimi vrednostnimi papirji“.

4.        Vendar člen 12(1)(a) Direktive določa:

„1.      Ne glede na člena 10 in 11 lahko države članice obračunajo:

(a)      dajatve na prenos vrednostnih papirjev, zaračunane bodisi pavšalno ali ne;

[…]“

Nacionalna ureditev

5.        Na podlagi členov 120 in 121 belgijskega Code des Taxes Assimilées au Timbre (zakon o dajatvah, enakovrednih kolkovini, v nadaljevanju: CTAT) dajatev na borzne transakcije (Taxe sur les opérations de bourse, v nadaljevanju: TOB), sklenjene ali izvedene v Belgiji, med drugim velja za vsako dodelitev („délivrance“) vpisniku delnic ali zadolžnic belgijskega ali tujega kapitala neposredno po izdaji, ponudbi ali prodaji takih vrednostnih papirjev prek javnega poziva.

6.        Poleg tega je na podlagi člena 159 CTAT dajatvi na izročitev prinosniških vrednostnih papirjev (Taxe sur les livraisons de titres au porteur, v nadaljevanju: TLT) zavezana vsaka fizična izročitev („livraison“) prinosniških vrednostnih papirjev belgijskega ali tujega kapitala, neposredno po vpisu.

II – Dejansko stanje in postopek

7.        Ker je Komisija presodila, da sta bila TOB in TLT v nasprotju s členom 11 Direktive 69/335, je 10. maja 1999 na Kraljevino Belgijo naslovila pisni opomin, s katerim jo je pozvala, naj v roku dveh mesecev predloži stališča. Belgijski organi so 2. avgusta 1999 odgovorili na ta dopis. Ker Komisija s prejetim odgovorom ni bila zadovoljna, je z obrazloženim mnenjem z dne 26. januarja 2000 pozvala Kraljevino Belgijo, naj sprejme potrebne ukrepe za odpravo očitane kršitve. Ker je ta država zavrnila uskladitev z obrazloženim mnenjem, je Komisija 19. novembra 2002 pri Sodišču vložila to tožbo.

8.        Komisija in Kraljevina Belgija sta Sodišču predložili pisna stališča.

III – Pravna analiza

9.        Kot sem že omenil, Komisija očita Kraljevini Belgiji, da je z dvema spornima dajatvama kršila to prepoved obdavčitve izdaje vrednostnih papirjev, navedeno v členu 11 Direktive 69/335. Po mnenju Komisije ta prepoved nujno velja za zadevni dajatvi, ki s tem, da se nanašata na transakcije, kot sta dodelitev in izročitev novih vrednostnih papirjev, dejansko otežujeta izdajo teh vrednostnih papirjev, kadar gre za izdajo delnic ob ustanovitvi družbe, povečanju osnovnega kapitala ali ustanovitvi investicijskih skladov ali izdaji zadolžnic.

10.      Belgijska vlada ugovarja tej trditvi in ji nasprotuje z različnimi argumenti, ki jih bom navedel v nadaljevanju.

11.      Menim, da je za boljše dojemanje vprašanja treba najprej, skupaj s Sodiščem, opozoriti, da je cilj Direktive 69/335 „pospeševati prosti pretok kapitala, ki je bistven pogoj za vzpostavitev gospodarske unije s podobnimi značilnostmi, kot jih ima notranji trg(4)“.

12.      V ta namen je Direktiva vzpostavila ureditev, na podlagi katere je zbiranje kapitala zavezano eni sami dajatvi (dajatvi na kapital), ki „se na skupnem trgu obračuna samo enkrat in na enaki ravni v vseh državah članicah(5)“, z izključitvijo vseh dajatev druge vrste ali višine, z izjemo tistih, ki so izrecno navedene v členu 12 te direktive(6).

13.      To jasno izhaja iz poročila k predlogu Direktive, v katerem je bilo navedeno, da „ta osnutek Direktive predvideva odpravo vseh posrednih davkov na zbiranje kapitala razen dajatve na kapita(7)l“, in iz zadnje uvodne izjave Direktive, da „bi lahko ohranjanje drugih posrednih davkov z enakimi značilnostmi, kakor jih imata dajatev na kapital ali kolkovina na vrednostne papirje, onemogočilo namen ukrepov, predvidenih v tej direktivi, in bi bilo torej te davke treba odpraviti.“

14.      Komisija torej pravilno sklepa, da je v členu 11 Direktive predvideno prepoved, da se ne sme zavezati „nobeni obliki obdavčitve […] izdaje […] delnic, deležev ali drugih vrednostnih papirjev enake vrste“, treba razumeti tako, da se ne nanaša zgolj na sam dejanski postopek izdaje vrednostnih papirjev, ki jih družba izdajateljica na novo oblikuje, ampak nujno tudi na dodelitev in izročitev teh vrednostnih papirjev vpisniku. To pa iz preprostega razloga, ker kapital ne kroži prosto in torej njegovo zbiranje – čeprav za ustanovitev družbe, povečanje osnovnega kapitala ali izdajo zadolžnic –, ni mogoče, ne da bi se vpisniku dodelili ali izročili novo izdani vrednostni papirji. Obdavčitev teh transakcij bi bila torej z gospodarskega vidika enakovredna obdavčitvi njihove izdaje in v bistvu obdavčitvi zbiranja kapitala, ki ga predstavljajo.

15.      Iz tega izhaja, da je pojem „izdaja“ iz člena 11 treba razumeti tako, da zajema tudi dodelitev (ali, v primeru prinosniških vrednostnih papirjev, izročitev) vrednostnih papirjev vpisnikom.

16.      Zdi se, da to ugotovitev posredno potrjuje sodna praksa Sodišča, ki se je jasno zavzelo za nujnost široke razlage te določbe v skladu s cilji Direktive.

17.      V sodbi z dne 27. oktobra 1998 v združenih zadevah FECSA in ACESA, C-31/97 in C-32/97, je Sodišče namreč pojasnilo, da je „člen 11(b) Direktive [69/335] treba razlagati tako, da prepoved obdavčitve zadolžnic zajema obdavčitev povračila takega posojila“. In zato, „[če] drži, da [ta člen] izrecno ne omenja vračila zadolžnice, ostaja dejstvo, da bi prepoved obračunati davek ob izdaji zadolžnice, vendar dovoliti obdavčitev pri vračilu takega posojila, v nasprotju s ciljem, ki ga zasleduje Direktiva, imelo za posledico obdavčitev posojila kot celostne transakcije za zbiranje kapitala(8).“

18.      Absolutna prepoved obdavčitve „katere koli oblike“ izdaje vrednostnih papirjev se natančneje nanaša na „celostno transakcijo za zbiranje kapitala“ in torej tudi na postopke, ki so nujno potrebni, da se ta transakcija v praksi izvede.

19.      Po nasprotnem mnenju belgijske vlade je treba „izdajo“ vrednostnih papirjev iz člena 11 razlikovati od njihove „pridobitve“ s strani vpisnikov, iz česar naj bi izhajalo, da naj bi le za prvo – in ne za drugo – veljala prepoved obdavčitve.

20.      Najprej, ta vlada meni, da njeno tezo neposredno potrjuje predlog – ki sicer ni bil sprejet – Direktive o posrednih davkih na transakcije z vrednostnimi papirji (v nadaljevanju: predlog Direktive iz leta 1976)(9). Ta predlog je izrecno razlikoval med „izdajo vrednostnih papirjev in prvo pridobitvijo teh vrednostnih papirjev v okviru izdaje(10)“, pri čemer je izdajo opredelil kot „prenos vrednostnih papirjev s strani izdajatelja(11)“ in izrecno predvidel prepoved obdavčitve obeh transakcij.

21.      Ker ta predlog Direktive ni bil sprejet, naj bi bila po mnenju belgijske vlade državam članicam pridržana pravica, da obdavčijo prvo pridobitev vrednostnih papirjev v okviru izdaje; člen 11 Direktive 69/335 iz njihovega področja ukrepanja izključuje zgolj možnost obdavčitve „izdaje“ teh vrednostnih papirjev.

22.      Ta trditev se mi zdi precej prisiljena. Če to pustimo ob strani, moram opozoriti, kot to pravilno omenja Komisija, da je bil razlog za zadevno razlikovanje, navedeno v tem predlogu, v resnici drugačen. Člen 2(1) tega predloga je namreč predvideval, da „vsaka odsvojitev ali pridobitev vrednostnih papirjev [in zato, poudarjam, tudi izdaja in pridobitev vrednostnih papirjev v okviru izdaje] pomeni ločeno obdavčljivo transakcijo“. Zato je bilo treba razjasniti, da če bi se predlog sprejel v direktivo, bi prepoved iz člena 11 Direktive 69/335 v vsakem primeru ostala v veljavi za obe vrsti opisanih postopkov. Predlog je s tem v bistvenem le potrdil, kar je že predvideval navedeni člen 11 Direktive.

23.      Dalje posebej glede TOB belgijska vlada, sklicujoč se tudi na sodno prakso Sodišča(12), pripominja, da prepoved, naložena državam članicam, da obdavčijo transakcije, navedene v členu 11 Direktive, zadeva „kapitalske družbe“ (ali izdajateljice vrednostnih papirjev) in ne vlagateljev (ali prvih vpisnikov teh vrednostnih papirjev). Poleg tega se TOB ne uporablja za vse transakcije z vrednostnimi papirji, ampak samo za tiste, v katerih sodelujejo poklicni posredniki, saj je njen namen obdavčiti transakcije z vrednostnimi papirji na podlagi izpolnitve borznega naročila. Posledično TOB ne plačajo družbe izdajateljice, ampak samo člani borze, ki kot posredniki opravljajo posle z vrednostnimi papirji za svoje stranke (pridobitelje, prodajalce ali vpisnike), tudi če se davčna obremenitev pozneje prenese na slednje. Iz tega po mnenju belgijske vlade sledi, da ta dajatev ne spada na področje uporabe te direktive.

24.      Vendar uvodoma opozarjam, da podpora, ki naj bi jo trditev domnevno imela v sodni praksi Sodišča, obstaja izključno v tem, da se je to glede Direktive 69/335 doslej izreklo samo v sporih glede obdavčitve „kapitalskih družb“. Vendar se mi zdi jasno, da gre za čisto naključno okoliščino, ki posledično sama po sebi ne more pomeniti tehtnega argumenta.

25.      Sicer pa ne morem doumeti, kako bi trditev belgijske vlade lahko vplivala na vprašanje, ki se obravnava v tej zadevi. Kot navaja Komisija Direktiva zgolj prepoveduje vse davke na zbiranje kapitala z izjemo dajatve na kapital in davkov ali dajatev iz člena 12 Direktive, ne glede na pravne subjekte, ki so dokončni zavezanci, kadar gre za posrednike ali njihove stranke, vlagatelje (na katere se dajatev v vsakem primeru dokončno prenese). Vprašanje zakonitosti TOB zato ostaja nespremenjeno.

26.      Ne prepriča me niti trditev belgijske vlade v zvezi s TLT (glej točko 6 teh sklepnih predlogov), da za to obdavčitev ne velja prepoved iz člena 11 Direktive. Ta vlada navaja, da bi bilo treba ločeno obravnavati „nematerializiran“ postopek izdaje vrednostnih papirjev in „materializirani“ postopek dodelitve oziroma izročitve („livraison“) vrednostnega papirja vpisniku. Zadnji omenjeni postopek naj bi bil popolnoma ločen in neodvisen od prvega ter bi se tako lahko samostojno obdavčil. To bi upravičila tudi funkcija, ki jo TLT izvaja v državi, kot je Belgija, kjer še obstajajo prinosniški vrednostni papirji v fizični obliki. Sporna določba je uvedla dajatev, ki je enakovredna kolkovini, na izročitev prinosniških vrednostnih papirjev prav z namenom, da se modernizirajo belgijski finančni trgi in da se spodbudi vlagatelje, da opravljajo transakcije z „nematerializiranimi“ vrednostnimi papirji.

27.      Vendar bi zlasti v zvezi z zadnjo trditvijo lahko pripomnili nasprotno, da na podlagi zadnje uvodne izjave Direktive ravno „drugi[h] posredni[h] davki z enakimi značilnostmi, kakor jih imata […] kolkovina na vrednostne papirje [ki] onemogoč[ajo] namen ukrepov, predvidenih v [tej] direktivi, [in bi bilo] torej te davke treba odpraviti(13)“.

28.      Enako bi lahko ugovarjali, da za to zadevo – in da v vsakem primeru ne bi mogla biti tehtna utemeljitev za TLT – ni relevantno dejstvo, da naj bi imela ta dajatev vlogo odvrniti izročitev fizičnih vrednostnih papirjev z namenom modernizacije belgijskih finančnih trgov. Ta cilj bi namreč lahko, po zgledu prakse v drugih državah članicah, dosegli z drugimi instrumenti, ki so skladnejši z obveznostmi, ki izhajajo iz Direktive, kot na primer s predpisi, ki kapitalskim družbam prepovedujejo izdajo prinosniških vrednostnih papirjev.

29.      Za izpodbijanje relevantnosti razlikovanja belgijske vlade med izdajo prinosniških vrednostnih papirjev in njihovo izročitvijo vpisniku, da bi upravičili zadevno dajatev, so predvsem odločujoče trditve, ki sem jih že navedel v točki 14 teh sklepnih predlogov. Opozarjam na dejstvo, da transakciji, ki imata namen zbiranja kapitala, pomenita dve strani iste medalje in da bi torej obdavčitev zgolj druge transakcije pomenila nič drugega kot obdavčitev zbiranja kapitala z davkom, ki je nadrejen dajatvi na kapital. To pa bi bilo v očitnem nasprotju z navedenimi cilji Direktive.

30.      Zato se mi zdi, da lahko dokočno zatrdim, da je obdavčljiva dogodka za oba sporna davka – in sicer dodelitev novo izdanih vrednostnih papirjev vpisnikom (v primeru TOB) in fizična izročitev novo izdanih prinosniških vrednostnih papirjev vpisnikom (v primeru TLT) – treba vključiti v pojem „izdaja“ vrednostnih papirjev iz člena 11 Direktive 69/335 in ju je zato treba šteti za transakciji, ki po tej določbi nista obdavčljivi.

31.      Na drugi strani ostaja vprašanje, ali bi bili ti transakciji lahko obdavčljivi na podlagi člena 12(1)(a) Direktive, ki – kot smo videli – z odstopanjem od člena 11 (in od člena 10) te direktive dopušča obdavčitev „prenosa vrednostnih papirjev“.

32.      Po mnenju belgijske vlade je ta člen izrecno oblikovan kot odstopanje od določb, ki so prej navedene, in torej tako, da omejuje obseg prepovedi v zvezi s temi davki. Zato naj bi dodelitev (ali izročitev) vrednostnih papirjev vpisnikom spadala pod to določbo.

33.      Po mnenju belgijske vlade tega sklepa ne more izpodbiti trditev Komisije, da pojem „prenos“ vrednostnih papirjev iz člena 12 nujno predpostavlja obstoj prejšnjega lastnika teh vrednostnih papirjev in da je bila posledično tako že opravljena dodelitev ali, kadar gre za prinosniške vrednostne papirje, njihova izročitev vpisnikom. Ta razlaga ne samo, da se ne izraža v besedilu in v pripravljalnih delih Direktive 69/335, ampak je tudi v nasprotju s sodbo v zadevi Codan, v kateri je, po izjavah te vlade, Sodišče zavzelo široko razlago člena 12(14).

34.      Komisija tej tezi oporeka s trditvami, ki se mi, kot to povem takoj, zdijo zelo prepričljive.

35.      Na splošno in uvodoma zatrjuje, da je člen 12 Direktive kot določbo o odstopanju treba razlagati strogo, da bi čim manj vplivala na cilje in obseg splošnih pravil Direktive. Dodajam, da tako ni člen 12 tisti, ki se mu ne sme odvzeti vsebine s široko razlago člena 11, ampak obratno.

36.      Te izbire razlage, ki, kot je znano, ustreza ustaljeni usmeritvi sodne prakse Skupnosti, po mojem mnenju v tem primeru ni mogoče ovreči z zgoraj navedeno sodbo Codan, na katero se je sklicevala belgijska vlada.

37.      V tej zadevi je, kot je treba opozoriti, kapitalska družba s sedežem na Danskem ugovarjala temu, da je danska finančna uprava od nje zahtevala plačilo davka na prenos delnic, in navedla, da člen 12(1)(a) Direktive dovoljuje državam članicam, da obdavčijo samo transakcije z vrednostnimi papirji, ki so opravljene na borzi ali zadevajo družbe, ki kotirajo na borzi. Navedena družba se je v podporo svoji trditvi sklicevala na besedilo danske in nemške različice člena 12, ki vsebuje pojem „dajatev na borzne transakcije“ namesto pojma „davki na prenos vrednostnih papirjev“, kot je bil uporabljen v vseh drugih jezikovnih različicah Direktive. Vendar je Sodišče zavrnilo to tezo in zlasti zahtevo, da se ta določba v skladu z različnimi različicami razlaga različno. Nasprotno je jasno izjavilo, da bi bilo „neupoštevanje jasne formulacije velike večine jezikovnih različic člena 12(1)(a) Direktive in bi bilo razlikovanje tako med družbami, ki kotirajo na borzi, in tistimi, ki niso na borzi, ne samo v nasprotju z zahtevo po enotni razlagi Direktive, ampak bi lahko privedlo k izkrivljanju konkurence in k odvrnitvi nekaterih družb, da se uvrstijo na borzo“ (točka 29 zgoraj navedene sodbe Codan).

38.      Skrb Sodišča torej v tem primeru ni bila, ali se posveti široki razlagi člena 12(1)(a) Direktive ali ne, ampak da zagotovi enotno razlago te določbe za preprečitev izkrivljanja konkurence. Zato po mojem mnenju zgoraj navedena sodba Codan ne more koristiti navedbam, ki jih je v tem primeru navedla belgijska vlada v tej zvezi.

39.      S tem je trditev Komisije, ki ji pritrjujem, da je treba člen 12, kolikor je relevanten, razlagati tako, da se nanaša na vse „prenose“ vrednostnih papirjev, z izjemo vendarle njihove dejanske dodelitve (ali, kadar gre za prinosniške vrednostne papirje, izročitve) vpisnikom.

40.      Dejansko ti transakciji ne pomenita „prenos“ v tehničnem smislu, ampak prej „kvaziizvorno“ pridobitev vrednostnega papirja, ki sankcionira ravno prvotno lastništvo vrednostnega papirja. Šele od tega trenutka dalje lahko govorimo o dejanskem „prenosu“.

41.      S tega zornega kota je jasno, da če se člen 12(1)(a) Direktive razlaga v smislu, da smejo države članice obdavčiti tudi dodelitev vrednostnih papirjev vpisniku s strani družbe izdajateljice, bi se prepovedi iz člena 11 Direktive, da se obdavči izdaja vrednostnih papirjev, odvzel vsak pomen, in sicer v očitnem nasprotju z merilom razlage iz točke 35 teh sklepnih predlogov.

42.      Seveda drži, kot to izhaja iz predloga Direktive iz leta 1976, da bi bila prepoved obdavčitve vseh „transakcij z vrednostnimi papirji v interesu dobrega delovanja trga kapitala(15)“. Vendar je Komisija v istem predlogu pojasnila, da stroga uporaba te prepovedi zaradi „proračunskih potreb držav članic“ ne bi bila mogoča.

43.      Da bi torej upoštevali te potrebe, je Direktiva 69/335 v členih 11 in 12(1)(a) dovolila zgolj obdavčitev postopkov prenosa, ki iz razloga, ker sledijo dodelitvi (ali izročitvi) vrednostnih papirjev, niso povezani z zbiranjem kapitala in natančneje pomenijo „transakcije z vrednostnimi papirji“.

44.      Menim, da bi nasprotna razlaga nasprotovala prej navedenih ciljem Direktive in sodni praksi, na katero se sklicuje. Kajti po mojem mnenju ni mogoče resno dvomiti, da naj bi ohranitev posrednega davka na prvo pridobitev vrednostnih papirjev v nekaterih državah, v drugih pa ne, pomenila, ne glede na to, na koga se nanaša, ravno eno izmed ovir prostemu pretoku kapitala, ki jih želi Direktiva odpraviti.

45.      Zato predlagam Sodišču, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija s tem, da je obdavčitvi zavezala dodelitev novo izdanih vrednostnih papirjev in, glede prinosniških vrednostnih papirjev, izročitev teh vrednostnih papirjev vpisnikom v okviru ustanovitve družbe, povečanja osnovnega kapitala, ustanovitve investicijskega sklada ali izdaje zadolžnic, ni izpolnila obveznosti iz člena 11 Direktive 69/335.

IV – Stroški

46.      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker jih je Komisija priglasila in ob upoštevanju mojega mnenja glede izida tožbe, menim, da je treba tej prošnji ugoditi.

V –    Predlog

47.      V luči zgoraj navedenih ugotovitev predlagam Sodišču, naj ugotovi:

„1.       Kraljevina Belgija s tem, da je obdavčitvi zavezala dodelitev novo izdanih vrednostnih papirjev kot tudi, glede prinosniških vrednostnih papirjev, izročitev teh vrednostnih papirjev vpisnikom v okviru ustanovitve družb, povečanja osnovnega kapitala, ustanovitve investicijskih skladov ali izdaje zadolžnic, ni izpolnila obveznosti iz člena 11 Direktive Sveta 69/335/EGS z dne 17. julija 1969 o posrednih davkih na zbiranje kapitala.

2.       Kraljevini Belgiji se naloži plačilo stroškov.“

---

1 – Jezik izvirnika: italijanščina.

---

2 – UL L 249, str. 25

---

3 –      Člen 4 navaja transakcije, ki morajo biti zavezane dajatvi na kapital, kot na primer ustanovitev kapitalske družbe ali povečanje kapitala kapitalske družbe z vložkom sredstev katere koli vrste (odstavek 1(a) in (b)), kakor tudi transakcije, ki so lahko zavezane tej dajatvi, kot na primer posojilo, ki ga najame kapitalska družba, če je posojilodajalec upravičen do udeležbe v dobičku družbe (odstavek 2(c))

---

4 – Sodba z dne 20. aprila 1993 v zadevi Ponente Carni, C-71/91 in C-178/91, Recueil 1993, str. I-1915, točka 19.

---

5 – Sodba z dne 20. aprila 1993 v zadevi Ponente Carni, točka 19.

---

6 – Sodba z dne 2. februarja 1988 v zadevi Dansk Sparinvest, 36/86, Recueil 1988, str. 409).

---

7 – Dokument IV/KOM(64) 526 končni z dne 14. decembra 1964, str. 7. (Poudaril jaz.)

---

8 – Sodba z dne 27. oktobra 1998 v zadevah FECSA in Autopistas Concessionaria Española, C-31/97 in C-32/97, Recueil 1998, str. I‑6491, točki 18 in 19. (Poudaril jaz.)

---

9 – UL C 133, str. 1.

---

10 – Glej člen 4(a) predloga, v katerem je izdaja opredeljena kot „odsvojitev vrednostnih papirjev s strani izdajatelja vključno z odsvojitvijo vrednostnih papirjev neposredno po kapitalizaciji rezerv“.

---

11 – Glej točko V Priloge k temu predlogu.

---

12 – Belgijska vlada se sklicuje na iste sodbe kot Komisija, in sicer zlasti na sodbi z dne 2. februarja 1988 v zadevi Dansk Sparinvest in z dne 25. maja 1989 v zadevi Maxi Di SpA, 15/88, Recueil 1989, str. 1391).

---

13 – Poudaril jaz.

---

14 – Sodba z dne 17. decembra 1998 v zadevi Codan, C-236/97, Recueil 1998, str. I-8679.

---

15 – Glej četrto uvodno izjavo tega predloga direktive.