EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 6.5.2026

COM(2026) 540 final

2026/0105(NLE)

Predlog

PRIPOROČILO SVETA

o boju proti stanovanjski izključenosti

{SWD(2026) 770 final}

1.OZADJE PREDLOGA

•Razlogi za predlog in njegovi cilji

Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je v svojem govoru o stanju v Uniji 10. septembra 2025 v ospredje postavila stanovanjsko problematiko in revščino ter se z ambiciozno evropsko strategijo za boj proti revščini zavezala k „načrtu za pomoč pri izkoreninjenju revščine do leta 2050“ in k predstavitvi prvega evropskega načrta za cenovno dostopna stanovanja. Poudarila je, da so „ z evropskim stebrom socialnih pravic stanovanja postala socialna pravica v Evropi “, in izjavila, da je čas, da se ta obljuba uresniči. Stanovanjsko krizo je označila za družbeni izziv in vprašanje dostojanstva ter se zavzela za korenito prenovo načina reševanja tega vprašanja.

Načelo 19 evropskega stebra socialnih pravic določa pravico do stanovanja in do pomoči brezdomcem. Poziva, da se dostop do socialnih stanovanj ali kakovostne pomoči pri pridobitvi stanovanj zagotavlja vsem socialno ogroženim, in poudarja, da imajo ranljive osebe pravico do primerne pomoči in zaščite pred prisilno izselitvijo. Načelo poudarja tudi, da se brezdomcem zagotovijo primerna zatočišča in storitve, da se spodbudi njihovo socialno vključevanje.

V Listini Evropske unije o temeljnih pravicah je poudarjeno, da Unija za boj proti socialni izključenosti in revščini priznava in spoštuje pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj. Cilj je vsem, ki nimajo dovolj sredstev, zagotoviti dostojno življenje v skladu s pravili iz evropske in nacionalne zakonodaje in praks.

V spremenjeni Evropski socialni listini je priznana pravica vsakogar do dostopa do stanovanja ustreznega standarda ter do preprečevanja in zmanjševanja brezdomstva z namenom njegove postopne odprave.

Ob upoštevanju pomena teh pravic in potrebe po njihovem učinkovitem uresničevanju je v Lizbonski izjavi o evropski platformi za boj proti brezdomstvu, ki so jo junija 2021 podpisale države članice, institucije EU, svetovalni organi, socialni partnerji in zadevne nevladne organizacije, izražena zaveza, da si bodo do leta 2030 prizadevali za odpravo brezdomstva, tako da (i) nihče ne spi na prostem zaradi pomanjkanja dostopne, varne in primerne zasilne nastanitve; (ii) nihče ne živi v zasilni ali prehodni nastanitvi dlje, kot je potrebno za uspešno selitev v trajno stanovanjsko rešitev; (iii) nihče ni odpuščen iz ustanove (npr. zapora, bolnišnice, ustanove za oskrbo), ne da bi se mu ponudila primerna nastanitev; (iv) se izselitve preprečijo, kadar je to le mogoče, in nihče ni prisilno izseljen, ne da bi prejel pomoč pri iskanju primerne stanovanjske rešitve, kadar je to potrebno; (v) nihče ni diskriminiran zaradi svojega brezdomskega statusa.

Splošni cilji tega predloga so spodbujati prizadevanja politike za učinkovito izvajanje navedenih usmeritev glede dostopa do stanovanja in pomoči pri pridobitvi stanovanj.

Namen sploh prve strategije EU za boj proti revščini, napovedane v političnih usmeritvah za obdobje 2024–2029, je pomagati izkoreniniti revščino do leta 2050, osredotoča pa se na zagotavljanje podpore državam članicam za „podporo ljudem pri dostopu do potrebne osnovne zaščite in storitev ter odpravljanje temeljnih vzrokov revščine“. Ta predlog priporočila Sveta je sprejet skupaj s strategijo EU za boj proti revščini in je del prizadevanj Komisije za preprečevanje revščine in boj proti njej. Okrepljeno evropsko jamstvo za otroke, ki je prav tako del strategije EU za boj proti revščini, obravnava vrzeli pri boju proti revščini otrok in zagotavlja, da imajo otroci, ki potrebujejo pomoč, v podporo svojemu razvoju dostop do osnovnih storitev, vključno s primernim stanovanjem.

Ta predlog priporočila Sveta, katerega namen je preprečevanje stanovanjske izključenosti in brezdomstva in boj proti njima, bo orodje za podporo državam članicam, regijam in mestom pri pregledu, oblikovanju in izvajanju celostnih, na posameznika osredotočenih in stanovanjsko usmerjenih strateških okvirov politike za preprečevanje in zmanjševanje stanovanjske izključenosti in brezdomstva tako na mestnih kot na podeželskih območjih. Podeželska in oddaljena območja se srečujejo s posebnimi izzivi glede dostopa do cenovno dostopnih stanovanj, vključno z nizkimi vrednostmi nepremičnin, ki lahko zmanjšajo spodbude za vzdrževanje in naložbe ter privedejo do praznih stanovanj, propadanja in opuščanja stanovanjskega fonda. Poleg tega so stanovanja na podeželju pogosto starejša in energijsko manj učinkovita, kar povečuje potrebe po prenovi in zvišuje stroške za stanovalce ter prispeva k energetski revščini. Nekatere države članice so v zadnjem času razvile ali okrepile svoje strateške okvire politik, vendar obstajajo znatne razlike v metodologijah, strukturah upravljanja in rezultatih, kar poudarja potrebo po smernicah za preverjene in na dokazih utemeljene ukrepe politike. Cilj politike je podpirati ranljive osebe, ki so v negotovi stanovanjski situaciji ali ki bi se lahko v njej znašli, ter preprečevati brezdomstvo in ga odpravljati. 

Stanovanjska izključenost pomeni, da posameznik ali gospodinjstvo nima možnosti, da dostopa do dostojnega, stabilnega stanovanja, ki izpolnjuje osnovne standarde kakovosti ter zagotavlja pravno varnost 1 in cenovno dostopnost, oziroma da tako stanovanje obdrži. Brezdomstvo je njena najbolj vidna in skrajna oblika ter vključuje osebe, ki spijo na prostem in bivajo v zasilnih ali začasnih nastanitvah. Vendar je stanovanjska izključenost širši pojem in vključuje tudi tiste, ki imajo streho nad glavo, vendar živijo v neprimernih in/ali negotovih razmerah. Negotove stanovanjske razmere nastanejo, kadar se posamezniki spopadajo z grožnjami samovoljne ali prisilne izselitve ali nasiljem v družini ali pa imajo nestabilne najemne pogodbe. Neprimerne stanovanjske razmere obstajajo, kadar posamezniki prebivajo v stanovanjih, ki ne dosegajo standardne kakovosti in ki ne zagotavljajo osnovnih bivalnih pogojev, bodisi zaradi hude dotrajanosti ali velike prenaseljenosti bodisi zato, ker niso prilagojena osebam z dodatnimi potrebami, kot so starejše osebe, osebe z invalidnostmi ali osebe s potrebami po dolgotrajni oskrbi. Druge oblike stanovanjske izključenosti lahko vključujejo tudi nedostopnost nastanitve za študente, zaradi česar lahko ti opustijo študij.

Brezdomstvo je najhujša pojavna oblika revščine in socialne marginalizacije, ki znatno znižuje pričakovano življenjsko dobo, poslabšuje zdravje in dobro počutje ter zmanjšuje družbeno in demokratično udeležbo in udeležbo na trgu dela in pa zmožnost dostopa do bistvenih gospodarskih in socialnih storitev. Gre za kompleksen in razvijajoč se socialni izziv, ki ga povzročajo strukturni dejavniki, kot so revščina, brezposelnost, življenje na marginaliziranih območjih, omejena razpoložljivost socialnih in cenovno dostopnih stanovanj ter neustrezno zagotavljanje socialnega varstva. Osebne okoliščine, kot so zasvojenost, slabo duševno ali telesno zdravje, razpad družine ali nasilje v družini, lahko povečajo ranljivost ali delujejo kot sprožilci. Čeprav je spanje na prostem najbolj vidna oblika brezdomstva (brez strehe nad glavo), obstajajo tudi manj očitne oblike, zlasti življenje brez stanovanja, pri katerih posamezniki živijo v zasilni ali začasni nastanitvi 2 .

Razlike v pravnih in statističnih opredelitvah brezdomstva ter različne vrste spremljanja in metodologije med državami članicami pomenijo izzive pri pripravi doslednih, zanesljivih in primerljivih podatkov o brezdomstvu po vsej EU. Razpoložljivi nacionalni podatki kažejo trend naraščanja v več državah članicah, pri čemer OECD ocenjuje, da se z brezdomstvom v EU sooča približno en milijon ljudi. Socialno-demografske značilnosti posameznikov, ki se srečujejo s stanovanjsko izključenostjo ali brezdomstvom, se razlikujejo glede na nacionalni, regionalni in lokalni kontekst. Vendar OECD 3 ocenjuje, da brezdomstvo nesorazmerno prizadene nekatere skupine prebivalstva, med drugim mlade, družine z otroki, migrante, starejše odrasle in invalide.

Po podatkih iz modula EU-SILC 4 za leto 2023 „Medgeneracijski prenos prednosti in prikrajšanosti ter stanovanjske težave“ 5  približno 5 % odraslih v EU poroča, da so v nekem obdobju svojega življenja imeli stanovanjske težave, vključno s spanjem na prostem, bivanjem v zasilnih zatočiščih, prebivanjem v netradicionalnih oblikah nastanitve ali začasnim bivanjem pri družini in prijateljih zaradi pomanjkanja alternativ. Delež vseh gospodinjstev, pri katerih obstaja tveganje revščine ali socialne izključenosti in ki se soočajo s stanovanjskimi težavami, je več kot dvakrat večji od deleža tistih, pri katerih takega tveganja ni (8,5 % v primerjavi s 3,9 %). Gospodinjstva z vzdrževanimi otroki (18,1 %) se pogosteje spopadajo s težavami pri najemu stanovanja kot gospodinjstva brez vzdrževanih otrok (10,2 %). Glavni vzroki stanovanjskih težav so družinske in osebne težave (30 %), finančne težave (25,9 %), izguba zaposlitve ali nezmožnost najti zaposlitev (7,3 %), iztek najemne pogodbe (5,2 %) in težave v partnerskih ali družinskih odnosih (14,1 %). Zdravstvene težave prispevajo k stanovanjskim težavam v 1,1 % primera. 26,5 % jih je stanovanjske težave premagalo tako, da so našli zaposlitev, 20,4 % s preselitvijo v socialno ali subvencionirano zasebno stanovanje, 14,1 % pa s pomočjo partnerja ali družine.

Brezdomstvo je tudi pomemben sistemski izziv z znatnimi fiskalnimi in socialnimi posledicami za države članice. Prakse, ki dajejo prednost reaktivnemu, krizno usmerjenemu ukrepanju, kot so nujno zdravstveno varstvo, začasna zatočišča in kazenskopravni nadzor, povzročajo krog storitev z visokimi stroški, ki ne odpravljajo temeljnih vzrokov brezdomstva. Poleg neposrednega učinka na državne proračune obstajajo še širši družbeni stroški, vključno z erozijo človeškega potenciala in slabitvijo kohezije skupnosti, saj stanovanjska izključenost ovira gospodarsko udejstvovanje in ohranja kroge medgeneracijskih neenakosti.

Zato je za obravnavanje stanovanjske izključenosti in brezdomstva potreben strateški premik od kriznega upravljanja k na posameznika osredotočenim, stanovanjsko usmerjenim in celostnim politikam. Na posameznika osredotočene politike so usmerjene v obravnavanje posebnih izzivov posameznikov in gospodinjstev v negotovi stanovanjski situaciji, ki se spopadajo s stanovanjsko izključenostjo in brezdomstvom ali pri katerih za to obstaja tveganje. Stanovanjsko usmerjeni pristopi, kot je pristop „najprej stanovanje“, ljudem v negotovi stanovanjski situaciji pomagajo obdržati nastanitev in so namenjeni čim hitrejšemu zagotavljanju stabilnega stanovanja, skupaj s celostnimi podpornimi storitvami, za tiste, ki se spopadajo s stanovanjsko izključenostjo, zlasti pa z brezdomstvom. Dokazi kažejo, da so to najuspešnejše in stroškovno najučinkovitejše politike za obravnavanje brezdomstva.

Stanovanjsko usmerjene pristope lahko ovira nezadostno število cenovno dostopnih stanovanj. Čeprav je povečanje ponudbe cenovno dostopnih stanovanj srednje- in dolgoročni cilj, bi bilo mogoče izboljšave kratkoročno doseči z bolj ciljno usmerjenim dodeljevanjem socialnih in javnih stanovanj ter s podporo brezdomcem pri dostopu do obstoječih in praznih stanovanj na najemnem trgu s pomočjo pri iskanju stanovanja, jamstvi za najem ali subvencijami in finančno podporo za plačilo varščin, ob hkratnem zagotavljanju ustreznih zaščitnih ukrepov in spodbud za lastnike stanovanj / najemodajalce. Povečanje ponudbe cenovno dostopnih stanovanj je izziv, ki zahteva vključitev več deležnikov na vsaki stopnji procesa, začenši z oblikovanjem posebnih ukrepov stanovanjske politike za povečanje ponudbe socialnih in cenovno dostopnih stanovanj na način, ki spodbuja tudi zasebne naložbe. Zagotavljanje stanovanj mora biti povezano s socialno podporo, pomočjo pri pridobitvi stanovanj, storitvami zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe, storitvami vključevanja na trg dela ter drugimi osnovnimi storitvami, da se obravnavajo večplastni izzivi, povezani s stanovanjsko izključenostjo in brezdomstvom.

Kakovost je ključna za trajnostnost stanovanj ter dostojanstvo in dobro počutje posameznika. Minimalni standardi za dostojno stanovanje vključujejo varnostne pogoje za zaščito stanovalcev pred nevarnostmi, kot so zrušenje konstrukcije, požar, neustrezni sanitarni pogoji in okoljske nevarnosti, pa tudi prilagoditve zaradi dostopnosti, kadar je to ustrezno. Varnost stanovanja zahteva ustrezne osnovne storitve (npr. elektriko, ogrevanje in tekočo vodo) ter zaščito pred vremenskimi vplivi, težavami s konstrukcijo in drugimi nevarnostmi. Kakovostna stanovanja vključujejo tudi dobro energijsko učinkovitost, da gospodinjstva ne bi zapadla v energetsko revščino, ter zadosten bivalni prostor na osebo, da se prepreči prenaseljenost.

Strateške okvire za boj proti brezdomstvu ima trenutno 19 držav članic, bodisi na nacionalni bodisi na podnacionalni ravni. Te strategije dajejo prednost zagotavljanju socialnih in cenovno dostopnih stanovanj ter celoviti podpori ljudem, ki se soočajo z brezdomstvom. Preprečevanje brezdomstva ter prehod z zasilne in začasne nastanitve na dolgoročne stanovanjske rešitve, vključno z razvojem ali širitvijo pristopov, kot je „najprej stanovanje“, so v središču politik v več državah.

Učinkovite strategije za obravnavanje stanovanjske izključenosti in brezdomstva morajo dati prednost preprečevanju, za katero pa pogosto ni zadostnih sredstev. Čeprav so preventivni pristopi gospodarnejši od reaktivnih pristopov, jih pogosto zasenčijo hitri nujni odzivi. Storitve zgodnjega ukrepanja, vključno z mediacijo pri zaostalih plačilih najemnine, svetovanjem glede dolgov iz naslova najemnine ali hipoteke, pravno pomočjo glede pravic najemnikov in najemodajalcev, sistemi zgodnjega opozarjanja ter kratkoročno finančno pomočjo, se zagotavljajo nedosledno in so lahko težko dostopne. Izboljšanje teh storitev, prilagojena podpora posameznikom, ki zapuščajo ustanove, ter ustrezna finančna pomoč za povečanje koriščenja prejemkov so ključni za prekinitev kroga, ki vodi v brezdomstvo.

Preventivni ukrepi lahko obravnavajo tudi samovoljne ali prisilne izselitve. Čeprav je težko pridobiti celovite, zanesljive in primerljive podatke o izselitvah, na primer o številu obvestil o izselitvi, postopkov za izselitev ali nalogov za izselitev, in o tem, ali podatki zajemajo vse izselitve ali le tiste, ki jih opravijo organi pregona, OECD ocenjuje, da se v državah OECD vsako leto začne vsaj 2,4 milijona uradnih postopkov izselitve.

Za zmanjšanje tveganj izselitve in brezdomstva bi bilo treba razviti blažitvene ukrepe in mehanizme sodelovanja. Države morajo v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Evropsko socialno listino osebam, ki jim grozi izselitev, zagotoviti pravno varstvo. To vključuje posvetovanje s prizadetimi stranmi, da se najdejo alternativne rešitve, določitev plačilnih načrtov za zagotovitev plačevanja najemnin in hipotek, določitev razumnega roka za obvestilo o izselitvi, prepoved izselitev ponoči ali pozimi, kadar je to mogoče, zagotavljanje pravnih sredstev in pomoči v primeru nezakonitih izselitev ter zagotavljanje odškodnine za nezakonite izselitve. V primeru izselitev je treba spoštovati dostojanstvo in pravice posameznikov ter jim zagotoviti nadomestno nastanitev.

Učinkovita strategija za odpravljanje stanovanjske izključenosti in brezdomstva bi morala zato vključevati povečanje ponudbe socialnih in cenovno dostopnih stanovanj za stabilne srednje- in dolgoročne rešitve ter ukrepe za preprečevanje in ponovno nastanitev z zaščito oseb v negotovi stanovanjski situaciji pred izselitvijo, zgodnjim ukrepanjem ob zaostalih plačilih najemnine, tudi s finančnim svetovanjem in svetovanjem glede dolgov, ter zagotavljanjem dostopa do ustreznih socialnih storitev, storitev zaposlovanja, zdravstvenih storitev in storitev oskrbe.

•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike

Z Lizbonsko izjavo o evropski platformi za boj proti brezdomstvu je bila vzpostavljena evropska platforma za boj proti brezdomstvu (v nadaljnjem besedilu: platforma), ki spodbuja (i) primerljive in zanesljive podatke ter spremljanje, (ii) izmenjavo znanja ter (iii) izboljšanje dostopa do financiranja skupaj z (iv) vključevanjem stanovanjske izključenosti in brezdomstva v vse ustrezne politike Unije. Ta predlog temelji na doslej opravljenem delu in spoznanjih, pridobljenih prek platforme.

Komisija je ob polnem spoštovanju pristojnosti držav članic na tem področju znatno okrepila svoj prispevek na področju stanovanjskih politik. Čeprav so za stanovanjsko področje večinoma pristojni nacionalni, regionalni in lokalni organi, so se razmere iz lokalnega nepremičninskega vprašanja razvile v sistemsko stanovanjsko krizo. Priporočilo Sveta iz leta 2023 o zadostnem minimalnem dohodku za aktivno vključevanje dostop do stanovanj opredeljuje kot eno od omogočitvenih storitev, ki lahko posameznikom brez zadostnih sredstev pomagajo pri vključevanju v družbo in, kadar je ustrezno, na trg dela ter pri dostopu do drugih takih storitev in dohodkovne podpore.

•Skladnost z drugimi politikami Unije

Kohezijska politika, predvsem prek skladov ESS+ in ESRR, financira pobude za izboljšanje socialne vključenosti in stanovanjskih razmer, kot so socialne storitve za brezdomce, gradnja in prenova cenovno dostopnih stanovanj ter preureditev neuporabljenih stavb v cenovno dostopna in socialna stanovanja. Iz sklada ESS+ se lahko financira zagotavljanje storitev, kot so socialno delo, zdravstveno varstvo in uvajanje v delo, medtem ko se lahko iz sklada ESRR financirajo nova socialna stanovanja, prenove in infrastruktura za storitvena središča „najprej stanovanje“. Z vmesnim pregledom (Uredba (EU) 2025/1914) je bila razširjena možnost financiranja za cenovno dostopna in socialna stanovanja ter uvedene višje stopnje sofinanciranja EU. Države članice lahko uporabijo instrumente, kot so celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, ter združijo financiranje iz več ciljev politike.

Socialni sklad za podnebje z obravnavanjem socialnih učinkov, ki izhajajo iz sistema trgovanja z emisijami, zagotavlja podporo ranljivim gospodinjstvom. Države članice lahko v svoje socialne načrte za podnebje vključijo ukrepe in naložbe z dolgotrajnim učinkom za podporo dostopu do cenovno dostopnih in energijsko učinkovitih stanovanj, vključno s socialnimi stanovanji.

•Pravna podlaga

Predlagano priporočilo temelji na členu 292 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) kot postopkovni pravni podlagi v kombinaciji s členom 153(1), točka (j), PDEU kot materialni pravni podlagi.

Člen 153(1), točka (j), omogoča Uniji, da podpira in dopolnjuje dejavnosti držav članic na področju boja proti socialni izključenosti. Stanovanjska izključenost in brezdomstvo sta v EU priznana kot najhujši obliki socialne izključenosti. Predlog bo k temu cilju prispeval z bojem proti stanovanjski izključenosti in brezdomstvu ter z zagotavljanjem učinkovitega dostopa do omogočitvenih in osnovnih storitev ter ukrepov, s čimer bo posameznikom omogočil dostojno življenje.

Člen 153(1), točka (j), omejuje člen 153(2), točka (a), ki dovoljuje le ukrepe, namenjene spodbujanju sodelovanja med državami članicami, pri čemer izključuje vsakršno harmonizacijo zakonov in predpisov.

Poleg tega v skladu s členom 153(4) določbe, sprejete na podlagi člena 153, kot je predlagano priporočilo: (i) ne smejo vplivati na pravico držav članic, da določijo temeljna načela svojih sistemov socialne zaščite, in (ii) ne smejo bistveno poslabšati finančne uravnoteženosti teh sistemov.

•    Subsidiarnost (za neizključno pristojnost) 

•Sorazmernost

•Izbira instrumenta

3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z DELEŽNIKI IN OCEN UČINKA

•Naknadne ocene/preverjanja primernosti obstoječe zakonodaje

•Posvetovanja z deležniki

•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj

V okviru pilotnega projekta Podatki o številu brezdomcev v Evropi 10 je bila razvita in preskušena primerljiva metodologija štetja in profiliranja brezdomstva po vsej EU. Pri projektu se uporablja usklajen pristop, ki temelji na opredelitvi ETHOS Light 11 .

Poročilo Evropske mreže za analizo socialne politike 12 za obsežno analizo povezave med revščino in stanovanjsko izključenostjo zagotavlja primerjalno analizo prepletanja brezdomstva in politik za boj proti revščini po vsej EU.

•Ocena učinka

•Temeljne pravice

4.PRORAČUNSKE POSLEDICE

5.DRUGI ELEMENTI

•Načrti za izvedbo ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja

–evropska platforma za boj proti brezdomstvu bo zagotovila prispevke širše strokovne skupnosti in deležnikov, vključno z organizacijami, ki zastopajo brezdomce;

–Odbor za socialno zaščito bo zagotovil potrebne smernice za politike in prispevke držav članic;

–evropski semester bo vključeval analizo in oceno socialnih in gospodarskih politik, povezanih s stanovanjsko izključenostjo in brezdomstvom.

•Obrazložitveni dokumenti (za direktive)

•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga

V odstavku 1 so navedeni cilji tega priporočila.

Odstavek 2 vsebuje opredelitve pojmov, ki se uporabljajo v tem priporočilu.

Oddelek o medsektorskih priporočilih je osrednji del priporočila in državam članicam priporoča, naj revidirajo ali sprejmejo nacionalne okvire za boj proti stanovanjski izključenosti z na posameznika osredotočenimi in stanovanjsko usmerjenimi politikami. Priporoča tudi določitev jasnih, časovno opredeljenih ciljev za zagotavljanje zasilnega zatočišča vsem osebam, ki spijo na prostem, ter za hitro premestitev ljudi iz začasne nastanitve v varno dolgoročno nastanitev.

Oddelek o prepoznavanju oseb, pri katerih obstaja tveganje stanovanjske izključenosti, zajema zbiranje podatkov, določitev meril za upravičenost v vseh ustreznih službah, sisteme zgodnjega opozarjanja za prepoznavanje ogroženih gospodinjstev ter ciljno usmerjeno doseganje skupin, ki so v podatkih premalo zajete.

Oddelek o preprečevanju stanovanjske izključenosti zajema obdržanje primernega stanovanja, dostop do informacij, ocenjevanje zadostnosti dohodka, zaščito pred izselitvijo, zaščito otrok, osebe, ki zapuščajo institucionalno oskrbo, zgodnje ukrepanje za otroke in mlade, starejše osebe in prehode iz institucij.

Oddelek o podpori brezdomcem obravnava podporne sisteme in storitve, ohranjanje enotnosti družine, usklajevanje med službami, aktivacijo na trgu dela, finančno vključenost, dostop do stanovanj, zmogljivosti zavetišč v skladu s potrebami, vrstniško podporo ter boj proti diskriminaciji.

Oddelek o dostopu do primernih in varnih stanovanjskih rešitev se nanaša na stanovanjsko usmerjene pristope, na posameznika osredotočene podporne storitve, zagotavljanje socialnih in cenovno dostopnih stanovanj, finančno podporo in spodbude za dostop do stanovanj, zagotavljanje podpore mladim (vključno s študenti) ter na podporo krajevno prilagojenim politikam in prilagoditvam stanovanj.

Oddelek o spremljanju, ocenjevanju in upravljanju vsebuje priporočilo za države članice, naj vzpostavijo mehanizme za spremljanje in ocenjevanje, da bi zagotovile učinkovite odzive politike. Vsebuje tudi priporočilo, naj države članice vzpostavijo trden okvir upravljanja, v katerega bodo vključeni vsi deležniki, pri tem pa uporabijo sredstva EU in podpirajo evropsko platformo za boj proti brezdomstvu.

2026/0105 (NLE)

Predlog

PRIPOROČILO SVETA

o boju proti stanovanjski izključenosti

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 292 v povezavi s členom 153(1), točka (j), Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)Na podlagi člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji se Unija bori proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo. Na podlagi člena 151 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) si Unija in države članice med drugim prizadevajo za spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, ustrezno socialno zaščito in boj proti izključenosti. 

(2)Člen 34 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da se priznava in spoštuje pravica do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, ki naj zagotovita dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev, v skladu s pravili, ki jih določajo pravo Unije ter nacionalne zakonodaje in običaji.

(3)Člen 31 (spremenjene) Evropske socialne listine 13 potrjuje zavezo vseh pogodbenic, da pospešujejo dostop do nastanitve primernega standarda, preprečujejo in zmanjšujejo brezdomstvo z namenom, da bi ga postopno odpravile, in vplivajo na ceno nastanitve tako, da bo dostopna tistim brez zadostnih sredstev.

(4)Evropski parlament, Svet Evropske unije in Komisija so novembra 2017 razglasili evropski steber socialnih pravic 14 . Načelo 19 stebra določa pravico vseh socialno ogroženih do dostopa do socialnih stanovanj, kakovostne pomoči pri pridobitvi stanovanj in zaščite pred prisilno izselitvijo. Poleg tega še navaja, da se brezdomcem zagotovijo primerna zatočišča in storitve, da se spodbudi njihovo socialno vključevanje.

(5)Priporočilo Sveta (EU) 2021/1004 o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke 15 države članice poziva, naj med drugim pomoči potrebnim otrokom zagotovijo učinkovit dostop do primernega stanovanja, pri čemer naj posebno pozornost namenijo preprečevanju in odpravljanju brezdomstva med otroki in družinami. Priporočilo Sveta (2023/C 41/01) o zadostnem minimalnem dohodku za aktivno vključevanje 16 poziva k celovitim strategijam, ki združujejo zadostno dohodkovno podporo, vključujoče trge dela ter dostop do omogočitvenih in osnovnih storitev, vključno s stanovanji. Priporočilo Sveta (C/2023/1344) o razvoju okvirnih pogojev za socialno gospodarstvo 17 države članice poziva, naj v tesnem sodelovanju z javno dostopnimi socialnimi službami priznajo in podprejo vlogo socialnega gospodarstva pri zagotavljanju dostopnih in visokokakovostnih socialnih storitev in storitev oskrbe ter stanovanj, pri čemer naj upoštevajo tudi prikrajšane skupine.

(6)Priporočilo Sveta (2021/C 93/01) o enakosti, vključevanju in udeležbi Romov 18 države članice poziva, naj zagotovijo enako obravnavo Romov pri dostopu do med drugim primernih desegregiranih stanovanj in osnovnih storitev 19 . V strategiji za enakost LGBTIQ+ oseb za obdobje 2026–2030 je poudarjeno, da diskriminacija in pomanjkanje družbene sprejetosti prispevata k visoki stopnji revščine in brezdomstva med LGBTIQ+ osebami. V Sporočilu Okrepitev strategije o pravicah invalidov do leta 2030 Komisija poziva, naj se invalidom zagotovi dostop do cenovno ugodnih in dostopnih stanovanj.

(7)Priporočilo Sveta (2022/C 476/01) o dostopu do cenovno dostopne visokokakovostne dolgotrajne oskrbe 20 države članice poziva, naj razširijo storitve formalne dolgotrajne oskrbe, zlasti oskrbo na domu in oskrbo v skupnosti. Stanovanja, ki so prilagojena spreminjajočim se potrebam posameznikov po oskrbi, so temeljni pogoj za staranje v domačem okolju, pri čemer omogočajo oskrbo na domu in pomagajo preprečevati, da bi se po nepotrebnem uporabljala bivalna oskrba.

(8)V členu 16(2) Direktive 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov 21 (direktiva o plačilnih računih) je navedeno, da države članice zagotovijo, da imajo potrošniki, ki zakonito prebivajo v Uniji, vključno s potrošniki brez stalnega naslova, pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri kreditnih institucijah na njihovem ozemlju. Ta pravica velja ne glede na potrošnikovo prebivališče.

(9)Institucije EU, države članice, socialni partnerji in organizacije civilne družbe so 21. junija 2021 sprejeli Lizbonsko izjavo o evropski platformi za boj proti brezdomstvu 22 . Ta vse podpisnike zavezuje, da si prizadevajo za odpravo brezdomstva v Evropski uniji do leta 2030 in vzpostavitev evropske platforme za boj proti brezdomstvu, da bi se spodbujala oblikovanje in izvajanje na posameznika osredotočenih, stanovanjsko usmerjenih in celostnih pristopov.

(10)V Izjavi iz La Hulpa 23 , ki je bila sprejeta 16. aprila 2024 na konferenci na visoki ravni o evropskem stebru socialnih pravic, je priznano, da je brezdomstvo v številnih državah članicah še vedno problem, in pozvano k nadaljnjim ukrepom v zvezi z dostopnimi, učinkovitimi, zelenimi in cenovno dostopnimi socialnimi stanovanji, da bi zadostili stanovanjskim potrebam vseh, izkoreninili brezdomstvo in spodbujali pristop „najprej stanovanje“. V izjavi se priznava tudi pomen evropske platforme za boj proti brezdomstvu.

(11)Evropski parlament je v resoluciji, ki jo je sprejel 24. novembra 2020 24 , poudaril, da je stanovanje temeljna človekova pravica, ter Komisijo in države članice pozval k odločnejšemu ukrepanju za odpravo brezdomstva v EU do leta 2030. V resoluciji, ki jo je sprejel 10. marca 2026 25 , pa je Evropski parlament poudaril potrebo po evropskem pristopu in rešitvah, da se zagotovi razpoložljivost dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj, ter države članice pozval, naj razvijejo in izvajajo stanovanjsko usmerjene strategije za zmanjšanje brezdomstva. Resolucija tudi poziva Komisijo, naj zagotovi podporo politiki za boj proti brezdomstvu in spremlja napredek v zvezi s tem.

(12)Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/543 z dne 22. marca 2017 26 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (ES) št. 763/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o popisih prebivalstva in stanovanj v zvezi s tehničnimi specifikacijami za vsebine in posamezne razčlembe teh vsebin določa statistične opredelitve v zvezi z brezdomstvom.

(13)Evropski odbor regij je v svojem mnenju o izkoreninjenju brezdomstva v Evropski uniji 27 , sprejetem 2. decembra 2021, pozdravil vzpostavitev platforme in poudaril, da bi morala imeti štiri pomembna področja delovanja, tj. vzajemno učenje, spodbujanje dostopa do financiranja, zbiranje podatkov in spremljanje politike ter prepoznavanje obetavnih inovacij in pomoč pri njihovem razširjanju.

(14)Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojem mnenju o okviru EU za nacionalne strategije za odpravljanje brezdomstva na podlagi načela „najprej stanovanje“ 28 , sprejetem 13. decembra 2023, pozval k razvoju strategije EU za odpravljanje brezdomstva, da bo mogoče nacionalne politike na tem področju upoštevati v evropskem semestru. Predlagal je tudi, da bi morala ta strategija temeljiti na priporočilu Sveta o brezdomstvu.

(15)V Skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2026 29 je navedeno, da bi morale države članice sprejeti ukrepe, da podprejo dostop do kakovostnih in cenovno dostopnih stanovanj, socialnih stanovanj ali pomoči pri pridobitvi stanovanj, kadar je to ustrezno, preprečijo in odpravljajo brezdomstvo kot najskrajnejšo obliko revščine, obravnavajo socialno izključenost s celostnimi, na posameznika osredotočenimi in stanovanjsko usmerjenimi strateškimi pristopi ter spodbujajo prenovo stanovanjskih stavb in socialnih stanovanj.

(16)Evropski načrt za cenovno dostopna stanovanja 30 , sprejet 16. decembra 2025, priznava, da so nekatere družbene skupine nesorazmerno prizadete zaradi naraščajočih stanovanjskih stroškov in omejenega dostopa do socialnih in cenovno dostopnih stanovanj ter da je brezdomstvo vztrajen in zapleten izziv, ki ga je treba obravnavati s stanovanjsko usmerjenimi rešitvami, kot je pristop „najprej stanovanje“, ki jih spremljajo celostni pristopi za boj proti revščini in izključenosti.

(17)Brezdomstvo ostaja najskrajnejša in najvidnejša oblika revščine in socialne izključenosti v Evropski uniji. Prizadene posameznike in družine v vseh državah članicah ter spodkopava načela dostojanstva, enakosti in socialne pravičnosti, na katerih temelji Unija. Kljub dosedanjim prizadevanjem brezdomstvo v več državah članicah narašča, po ocenah pa se z njim sooča več kot milijon ljudi 31 .

(18)Stanovanjska izključenost se nanaša na nezmožnost posameznika ali gospodinjstva, da dostopa do dostojnega in stabilnega stanovanja, ki izpolnjuje osnovne standarde varnosti, pravne varnosti in cenovne dostopnosti, ali da ga obdrži. Njena najvidnejša in najskrajnejša oblika je brezdomstvo, ki zajema ljudi, ki spijo na prostem ter v zasilnih in začasnih nastanitvah za brezdomce. Vendar je stanovanjska izključenost širši pojem in vključuje tiste, ki imajo streho nad glavo, vendar živijo v neprimernih in/ali negotovih razmerah. O negotovi nastavitvi govorimo, kadar posameznikom grozita izselitev ali nasilje v družini ali imajo nestabilne najemne pogodbe. O neprimerni nastanitvi pa govorimo, kadar posamezniki prebivajo v stanovanjih podstandardne kakovosti, ki nimajo osnovne opreme (kot je notranje stranišče na splakovanje ali umivalnica). Takšna stanovanja so lahko v zelo slabem stanju, izjemno prenaseljena ali neprilagojena za ljudi z dodatnimi potrebami (kot so starejši, invalidi in osebe, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo).

(19)Stanovanja so ključni družbeni dejavnik zdravja in socialne vključenosti, nedostopnost stanovanj ali njihova slaba kakovost pa lahko škodujeta zdravju, dobremu počutju ter zaposlitvenim in izobraževalnim možnostim posameznikov in skupnosti.

(20)Stanovanjska izključenost in brezdomstvo sta posledica zapletene interakcije strukturnih, institucionalnih in osebnih dejavnikov. Med temi so revščina, brezposelnost, pomanjkanje socialnih in cenovno dostopnih stanovanj, diskriminacija, slabo duševno in telesno zdravje, zloraba snovi in nasilje v družini.

(21)Leta 2024 je skoraj 6 % oseb v Uniji, starih 16 let ali več, ki so v zadnjih petih letih iskali stanovanje, poročalo, da so se vsaj enkrat počutili diskriminirane. Delež tistih, ki so se počutili diskriminirane, je bil pri osebah s tveganjem revščine ali socialne izključenosti (10 %) dvakrat večji kot pri osebah, ki niso izpostavljene takšnemu tveganju (5 %). Leta 2024 je približno 17 % prebivalcev v Uniji živelo v prenaseljenem domu.

(22)Pomanjkanje socialnih in cenovno dostopnih stanovanj je velika ovira v boju proti stanovanjski izključenosti in brezdomstvu. Med letoma 2013 in 2024 so se nominalne cene stanovanj po vsej Uniji zvišale za več kot 60 % in rasle hitreje kot dohodki gospodinjstev, pri čemer so se v nekaj državah članicah v povprečju zvišale za več kot 220 %. Istočasno so se povprečne najemnine zvišale za približno 20 %, pri čemer so nove najemne pogodbe na splošno bistveno dražje od starejših, zlasti na mestnih in turističnih območjih. Stanovanjski stroški, vključno z vodo, elektriko, plinom in drugimi gorivi, so se v primerjavi s povprečjem Unije zvišali v 17 državah članicah, pri čemer so se v nekaterih državah članicah zvišali za več kot 80 % nad povprečjem EU, v desetih državah članicah pa so se znižali.

(23)Naložbe v ponudbo stanovanj so se v zadnjem desetletju občutno zmanjšale. Ponudba ni sledila vse večjemu povpraševanju zaradi visokih gradbenih stroškov, pomanjkanja inovacij, pomanjkanja usposobljene delovne sile in pretirane birokracije. Cene gradnje v Uniji so se med letoma 2010 in 2024 zvišale za 56 %, v nekaterih državah članicah pa celo za več kot 170 %. Število stanovanjskih gradbenih dovoljenj (število stanovanj) se je med letoma 2021 in 2024 zmanjšalo za 22 %, obstoječi stanovanjski fond pa ni v celoti izkoriščen, saj je približno 20 % stanovanj v EU praznih ali premalo zasedenih (vključno s sezonskimi ali sekundarnimi prebivališči in stanovanjskimi enotami, ki so bili kupljeni kot naložba in se ne uporabljajo kot primarna prebivališča).

(24)V teh razmerah je povečanje ponudbe socialnih in cenovno dostopnih stanovanj ključno za reševanje stanovanjske izključenosti. Potrebne so zlasti nove naložbe, da se podprejo gradnja novih stanovanj, prenova, in kadar je mogoče, učinkovitejša uporaba obstoječih premalo zasedenih in nezasedenih (20 % stanovanj) stanovanj, med drugim s spodbudami za najem nepremičnin v zasebni lasti, spremembo namembnosti obstoječega stavbnega fonda, npr. poslovnih stavb. Revizija pravil o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena v okviru evropskega načrta za cenovno dostopna stanovanja in vmesna uredba za pregled skladov kohezijske politike EU 32 prispevata k razvoju omogočitvenega okvira za naložbe v socialna in cenovno dostopna stanovanja (v okviru vmesnega pregleda so države članice in regije do marca 2026 prerazporedile vsaj približno 3,3 milijarde EUR za cenovno dostopna in trajnostna stanovanja). Ta vmesna regulativna prožnost in možnost višje stopnje sofinanciranja Unije za stanovanjske naložbe ostajata na voljo za podporo nadaljnjemu reprogramiranju do leta 2029–2030.

(25)V skladu z načeli novega evropskega Bauhausa bi bilo treba dostop do primernih, trajnostnih, cenovno dostopnih in kakovostnih stanovanj obravnavati kot del širšega socialnega in teritorialnega ekosistema, ki podpira vključevanje, življenje v skupnosti, mobilnost delovne sile, dostop do izobraževanja in usposabljanja, zdravje, dolgotrajno oskrbo, neodvisno življenje in socialno kohezijo. Stanovanjske politike so učinkovitejše in ustvarjajo dodano socialno vrednost, kadar so kombinirane z lokalnimi ukrepi, infrastrukturo in storitvami skupnosti ter zasnovane za spodbujanje vključujočih in trajnostnih sosesk, ki izpolnjujejo potrebe prebivalcev.

(26)Za povečanje ponudbe in cenovne dostopnosti lahko države članice izkoristijo različne stanovanjske modele, vključno s socialnimi in javnimi stanovanji, neprofitnimi in omejeno profitnimi stanovanji, stanovanjskimi zadrugami, agencijami za oddajanje socialnih stanovanj in drugimi neprofitnimi modeli ali modeli v javnem interesu. Ti modeli, ki jih pogosto izvajajo organizacije socialnega gospodarstva, lahko prispevajo k dolgoročni cenovni dostopnosti, zmanjšajo izpostavljenost špekulacijam ter pomagajo mobilizirati obstoječa stanovanja, zemljišča in naložbe. Inovativni koncepti sobivanja, med drugim medgeneracijsko bivanje, skupnostno bivanje in ureditve s skupnimi prostori, lahko tudi prispevajo k reševanju družbene izolacije, premajhne zasedenosti stavb in pomanjkanja lokalnih stanovanj. Vzajemno učenje lahko pomaga opredeliti uspešne modele, ki se že izvajajo v drugih državah članicah.

(27)Za povečanje ponudbe socialnih in cenovno dostopnih stanovanj so potrebni stabilni okviri upravljanja in naložb, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi, ter sodelovanje med javnimi organi, organizacijami socialnega gospodarstva, ponudniki socialnih in cenovno dostopnih stanovanj, izobraževalnimi ustanovami, delodajalci, finančnimi institucijami in drugimi deležniki. Kombinirano financiranje, obnovljivi skladi, javna jamstva, dolgoročni zakupi javnih zemljišč in drugi mehanizmi financiranja v javnem interesu lahko pomagajo mobilizirati potrpežljivi kapital in podprejo dolgoročno cenovno dostopnost. Poleg tega lahko države članice tudi spodbujajo in podpirajo inovativne in vključujoče stanovanjske projekte od spodaj navzgor, pri katerih prihodnji stanovalci skupaj načrtujejo in financirajo svoj stanovanjski projekt.

(28)Stanovanjska izključenost in brezdomstvo lahko nesorazmerno prizadeneta nekatere skupine prebivalstva, pri čemer se obseg in sestava prizadetih znatno razlikujeta glede na nacionalne/regionalne okoliščine. Nekatere osebe in skupine so lahko še posebej prikrajšane pri dostopu do stanovanj in izpostavljene večjemu tveganju stanovanjske izključenosti ali brezdomstva. Med njimi so mladi (npr. študenti, ki si ne morejo privoščiti študentskih stanovanj ali dostopati do njih, ali osebe, ki zapuščajo institucionalno ali alternativno oskrbo), brezposelni, ranljive družine (vključno s starši samohranilci) z otroki, žrtve ali preživele osebe nasilja na podlagi spola, invalidi ali osebe, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, starejši v negotovi stanovanjski situaciji, osebe romskega porekla, osebe z migrantskim ozadjem, pripadniki rasnih ali etničnih manjšin in LGBTIQ+ osebe.

(29)Najučinkovitejši pristop k odpravljanju brezdomstva je preprečevanje stanovanjske izključenosti in brezdomstva v kombinaciji z dostopom do primernih in varnih stanovanj ter celostnimi, na posameznika osredotočenimi podpornimi storitvami. Zato bi bilo treba države članice pozvati, naj vzpostavijo učinkovite preventivne politike, ki zajemajo splošne preventivne ukrepe, predhodne ukrepe, namenjene prebivalstvu z visokim tveganjem, ukrepe za preprečevanje kriz za osebe in gospodinjstva, ki so na pragu brezdomstva, ter nujne preventivne ukrepe za zagotovitev takojšnjega dostopa do začasne nastanitve.

(30)Orodja za zgodnje ukrepanje, kot so mediacija pri zaostalih plačilih najemnin in hipotekarnih posojil, svetovanje glede dolgov, pravna pomoč v zvezi s pravicami najemnikov in najemodajalcev, sistemi zgodnjega opozarjanja in kratkoročna finančna podpora, niso dosledno na voljo v vseh državah članicah, krepitev teh mehanizmov pa je bistvena za učinkovito preprečevanje stanovanjske izključenosti.

(31)Za preprečevanje prisilnih in samovoljnih izselitev ter podporo med preselitvami je potreben pravičen pravni okvir za varnost najemnikov in pravice najemodajalcev. Sodelovanje z lokalnimi organi, socialnimi službami in službami za mediacijo, vključno z agencijami za oddajanje socialnih stanovanj, lahko zmanjša stanovanjsko nestabilnost in olajša prehode.

(32)Stanovanjsko usmerjeni pristopi, vključno z modelom „najprej stanovanje“, ki združujejo hiter dostop do trajnega stanovanja ter prilagojene in celostne podporne storitve, so dokazali trajnostne pozitivne rezultate pri preprečevanju in zmanjševanju stanovanjske izključenosti in brezdomstva ter spodbujanju socialnega in ekonomskega vključevanja.

(33)Upravne zahteve za dostop do pomoči, vključno z obvezno predložitvijo dokazila o stalnem prebivališču, lahko ustvarjajo ovire za ljudi, ki se soočajo z brezdomstvom ali stanovanjsko izključenostjo. Z odpravo ali prilagoditvijo takšnih zahtev, kadar je ustrezno, se lahko izboljša uporaba razpoložljive podpore in pomagajo odpraviti temeljni vzroki stanovanjske izključenosti.

(34)Naraščajoči stanovanjski stroški ter omejen dostop do socialnih in cenovno dostopnih stanovanj ovirajo mobilnost na trgu dela, saj se posamezniki morda ne morejo preseliti na območja, kjer so na voljo zaposlitvene možnosti. To lahko vpliva na konkurenčnost in gospodarsko rast. Reševanje vprašanja cenovne dostopnosti in razpoložljivosti stanovanj je ključno, da se podpre udeležba na trgu dela in zagotovi učinkovito delovanje trgov dela.

(35)Različne opredelitve, sistemi spremljanja in metodologije zbiranja podatkov, ki se uporabljajo v državah članicah, omejujejo razpoložljivost primerljivih podatkov o brezdomstvu na ravni Unije.

(36)Zanesljivi, celoviti in redno zbrani podatki in statistični dokazi o stanovanjski izključenosti in brezdomstvu so ključni za učinkovito oblikovanje, spremljanje in ocenjevanje politik, kar pomaga oceniti napredek brez povečanja upravnega bremena.

(37)Za reševanje stanovanjske izključenosti in brezdomstva sta potrebna medsektorsko usklajevanje in upravljanje na več ravneh, pri katerem sodelujejo Evropska unija, nacionalni, regionalni in lokalni organi ter civilna družba, organizacije socialnega gospodarstva, ponudniki stanovanj in ljudje, ki so izkusili brezdomstvo.

(38)Partnerstva z organizacijami, ki nudijo podporo brezdomcem in osebam, ki se soočajo s stanovanjsko izključenostjo v širšem smislu, lahko okrepijo javna prizadevanja za nudenje storitev, ki spodbujajo socialno vključenost in ustvarjajo stabilne stanovanjske rešitve za posamezne ciljne skupine. Organizacije socialnega gospodarstva lahko z nudenjem dodatnih storitev, kot je vključevanje na trg dela, pomagajo zagotoviti prehod v stabilno življenje.

(39)Za učinkovito ukrepanje za preprečevanje in zmanjšanje stanovanjske izključenosti so potrebni ustrezno in stabilno financiranje ter učinkovita uporaba in usklajevanje razpoložljivih finančnih sredstev Unije ter nacionalnih, regionalnih in lokalnih finančnih sredstev v skladu s pristojnostmi in proračunskimi okviri držav članic.

(40)Evropska platforma za boj proti brezdomstvu je uveljavljen okvir sodelovanja na ravni EU na področju brezdomstva in stanovanjske izključenosti. Zagotavlja sodelovalni forum za pridobivanje znanja, vzajemno učenje ter sodelovanje med državami članicami in deležniki, kar prispeva k z dokazi podprtemu oblikovanju politik in večji zmogljivosti izvajanja. Gre za uveljavljen okvir upravljanja na ravni EU na področju brezdomstva in stanovanjske izključenosti.

(41)Podpisniki Lizbonske izjave o evropski platformi za boj proti brezdomstvu so se zavezali, da si bodo prizadevali za odpravo brezdomstva do leta 2030, tako da:

(i)nihče ne spi na prostem zaradi pomanjkanja dostopne, varne in primerne zasilne nastanitve;

(ii)nihče ne živi v zasilni ali prehodni nastanitvi dlje, kot je potrebno za uspešno selitev v trajno stanovanjsko rešitev;

(iii)nihče ni odpuščen iz ustanove (npr. zapora, bolnišnice, ustanove za oskrbo), ne da bi se mu ponudila primerna nastanitev;

(iv)se izselitve preprečijo, kadar je to le mogoče, in nihče ni izseljen, ne da bi prejel pomoč pri iskanju primerne stanovanjske rešitve, kadar je to potrebno;

(v)nihče ni diskriminiran zaradi svojega brezdomskega statusa.

(42)Evropska tipologija brezdomstva in stanovanjske izključenosti (ETHOS) je bila razvita kot okvir za izboljšanje razumevanja in merjenja brezdomstva v Evropi ter zagotovitev skupnega „jezika“ za transnacionalne izmenjave o brezdomstvu. Klasifikacija ETHOS vključuje vse življenjske situacije, ki pomenijo oblike brezdomstva in stanovanjske izključenosti, tj.:

–biti brez strehe nad glavo (brez kakršnega koli zatočišča, spanje na prostem),

–biti brez stanovanja (z začasnim prostorom za spanje v institucijah ali zavetiščih),

–živeti v negotovih nastanitvah (z grožnjo hude izključenosti zaradi negotovega najema, izselitve, družinskega nasilja, začasnega prebivanja pri sorodnikih ali prijateljih),

–živeti v neprimernih nastanitvah (v začasnih ali nekonvencionalnih strukturah, v neprimernih stanovanjih, v izjemno prenaseljenih stanovanjih) –

SPREJEL NASLEDNJE PRIPOROČILO:

PREDMET UREJANJA

(1)To priporočilo določa smernice za boj proti socialni izključenosti ter zlasti za:

(a)podporo državam članicam pri preprečevanju in reševanju stanovanjske izključenosti ranljivih oseb, ki so v negotovi stanovanjski situaciji ali izpostavljene tveganju takšne situacije, in brezdomcev;

(b) spodbujanje oblikovanja, izvajanja in izboljšanja nacionalnih, regionalnih in/ali lokalnih strateških okvirov na podlagi na posameznika osredotočenih, stanovanjsko usmerjenih in celostnih politik.

OPREDELITVE POJMOV

(2)V tem priporočilu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)„stanovanjska izključenost“ pomeni situacije, v katerih posamezniki ali gospodinjstva nimajo dostopa do primernega in/ali varnega stanovanja. Zajema zlasti brezdomce (tj. osebe, ki so brez strehe nad glavo ali brez stanovanja) in osebe, ki neprostovoljno živijo v negotovi stanovanjski situaciji, na primer v neprimernih ali negotovih stanovanjih;

(b)„zasilna nastanitev“ pomeni nastanitev, kot so nočna zavetišča, katere glavni namen je zadovoljiti nujno potrebo po zatočišču in dostopu do osnovne opreme;

(c)„začasna nastanitev“ pomeni časovno omejeno nastanitev, ki se zagotovi med iskanjem trajne stanovanjske rešitve;

(d)„stanovanjsko usmerjeni pristopi“ pomenijo modele politik in izvajanja storitev, ki dajejo prednost zagotavljanju hitrega dostopa do primernih, cenovno dostopnih in trajnih stanovanj, po potrebi skupaj s celostnimi, na posameznika osredotočenimi podpornimi storitvami za stanovanjsko stabilnost in socialno vključevanje, kot je pristop „najprej stanovanje“.

MEDSEKTORSKA PRIPOROČILA

(3)Državam članicam se priporoča, naj:

(a)sprejmejo ali revidirajo strateške okvire za boj proti stanovanjski izključenosti in brezdomstvu na podlagi na posameznika osredotočenih, stanovanjsko usmerjenih in celostnih politik v skladu s tem priporočilom, da se okrepijo prizadevanja za odpravo brezdomstva v Evropski uniji. To bi bilo treba storiti z vključitvijo in sodelovanjem regionalnih in lokalnih organov ter ob spoštovanju delitve pristojnosti znotraj držav članic;

(b)glede na nacionalne okoliščine opredelijo negotove stanovanjske situacije, zlasti ob upoštevanju tveganj revščine ali socialne izključenosti;

(c)razvijejo prilagojene ukrepe za boj proti stanovanjski izključenosti in brezdomstvu ter sprejmejo na posameznika osredotočen pristop, pri čemer naj se, kadar je ustrezno, oprejo na načela novega evropskega Bauhausa, vključno s participativno, lokalno in vključujočo zasnovo, z zagotavljanjem celostnih storitev, kot so socialna pomoč, zdravstveno varstvo, dolgotrajna oskrba in aktivacija trga dela, v kombinaciji s pomočjo pri pridobitvi stanovanj;

(d)določijo relevantne, časovno opredeljene, dosegljive in merljive cilje, vključno z naslednjim:

(i)    vsaki osebi, ki spi na prostem (tj. osebam v „primarnem brezdomstvu“ 33 , ki spijo na ulici brez zatočišča v bivalnih prostorih), se ponudi zasilna nastanitev;

(ii)    osebe, ki bivajo v zasilni ali začasni nastanitvi (osebe v „sekundarnem brezdomstvu“), prejmejo učinkovito podporo za čimprejšnji dostop do dolgoročnih in varnih stanovanjskih rešitev.

PREPOZNAVANJE OSEB, KI SE SOOČAJO S STANOVANJSKO IZKLJUČENOSTJO ALI SO IZPOSTAVLJENE TVEGANJU STANOVANJSKE IZKLJUČENOSTI

(4)Državam članicam se priporoča, naj:

(a)okrepijo zbiranje podatkov o težko dosegljivih skupinah, vključno z brezdomci, ter brez pretiranega upravnega bremena pripravijo redne, celovite, primerljive in razčlenjene statistične podatke o stanovanjski izključenosti in brezdomstvu na nacionalni in lokalni ravni;

(b)uskladijo merila za prepoznavanje oseb, ki se soočajo s stanovanjsko izključenostjo ali so izpostavljene tveganju stanovanjske izključenosti, v vseh relevantnih službah, kot so socialne službe, službe za zaposlovanje, izobraževalne službe, pravosodne službe ter službe za zaščito otrok, ter vzpostavijo hitro, učinkovito in pravočasno izmenjavo informacij med temi službami;

(c)na podlagi zbranih podatkov in usklajenih meril za prepoznavanje stanovanjske izključenosti vzpostavijo sisteme zgodnjega opozarjanja za prepoznavanje gospodinjstev, ki so izpostavljena tveganju stanovanjske izključenosti, ter zagotovijo pravočasno ozaveščanje in preventivno podporo; količinsko opredelijo in ocenijo stanovanjske potrebe brezdomcev in oseb v negotovi stanovanjski situaciji; razvijejo prilagojene strategije prepoznavanja za tiste, katerih število je pogosto podcenjeno ali ki so skriti.

PREPREČEVANJE STANOVANJSKE IZKLJUČENOSTI

(5)Državam članicam se priporoča, naj:

(a)v svojih strateških okvirih osebam, ki so izpostavljene tveganju stanovanjske izključenosti, pomagajo obdržati primerno stanovanje z usmerjenimi ukrepi, med katerimi so svetovanje glede dolgov in stanovanja, sistemi zgodnjega opozarjanja, nujna pomoč pri najemu, mediacija in drugi blažilni ukrepi; zagotovijo razpoložljivost prilagojenih stanovanj za invalide ali osebe, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, pri tem pa preprečijo nesorazmerno breme za gradnjo in prenovo;

(b)zagotovijo pravočasen in učinkovit dostop do informacij o razpoložljivih ukrepih stanovanjske, socialne in dohodkovne podpore ter izvedejo dejavnosti ozaveščanja za zmanjšanje neuveljavljanja pravic;

(c)redno ocenjujejo zadostnost dohodkovne podpore, vključno s stanovanjskimi dodatki, minimalnim dohodkom in otroškimi dodatki, glede na stanovanjske stroške ter previdijo mehanizme za prilagoditev, ki se odzivajo na trende stroškov. Ta ocena bi morala služiti tudi kot dokaz za preprečevanje ustvarjanja pasti revščine, pri katerih socialna podpora odvrača od dela;

(d)okrepijo preprečevanje prisilnih in samovoljnih izselitev ter zaščito pred njimi, zlasti za družine z otroki, s posebnim poudarkom na samohranilskih gospodinjstvih. Države članice bi morale zagotoviti pregledne in pravočasne postopke, ki upoštevajo sorazmernost, dolžno postopanje in učinkovita pravna sredstva, hkrati pa spoštujejo pravice najemodajalcev;

(e)zagotovijo, da noben otrok ni prikrajšan za primerno stanovanje, pri čemer po potrebi poskrbijo za pravočasno in ustrezno nadomestno nastanitev, hkrati pa ohranijo enotnost družine v otrokovo korist;

(f)zagotovijo, da nobena mladoletna ali mlajša odrasla oseba ne zapusti institucionalne oskrbe ali rejništva brez primernega stanovanja in podpornih storitev. Osebam, ki nimajo porokov ali sredstev za varščino, bi bilo treba olajšati dostop do finančne podpore ali spodbud, na primer prek organizacij socialnega gospodarstva, ki omogočajo dostop do mikrofinanciranja;

(g)vzpostavijo zgodnje preventivno svetovanje v izobraževalnih ustanovah, delovnih okoljih ali institucionalnih okoljih za mlade, da bi pomagale odkrivati stiske, olajšale ustrezne napotitve na pristojne službe in preprečile stanovanjsko izključenost med otroki in mladimi;

(h)starejšim v negotovi stanovanjski situaciji zagotovijo dostop do svetovanja in socialne podpore, da bi preprečile stanovanjsko izključenost;

(i)zagotovijo enako obravnavo oseb, ki so izpostavljene tveganju diskriminacije, pri dostopu do primernih stanovanj in osnovnih storitev;

(j)zagotovijo pravočasno in prilagojeno podporo osebam, ki zapuščajo različne ustanove, na primer zapore, bolnišnice in ustanove za oskrbo, da se jim zagotovi dolgoročna nastanitev.

PODPORA LJUDEM, KI SE SOOČAJO Z BREZDOMSTVOM

(6)Da bi skrajšali čas, ko se ljudje soočajo z brezdomstvom ali potrebujejo zasilno ali začasno nastanitev, se državam članicam priporoča, naj zagotovijo na posameznika osredotočeno, celostno in dostopno podporo z:

(a)dostopnimi in vključujočimi podpornimi sistemi, ki na primer vključujejo oceno individualnih potreb, prilagojene načrte podpore in celostno obravnavo primera za najbolj kompleksne primere; ozaveščanjem in večdisciplinarnimi ekipami v skupnosti, v katerih sodelujejo zdravstveni delavci, delavci v oskrbi in socialni delavci;

(b)standardi, ki zagotavljajo dosledne in visokokakovostne podporne storitve, vključno s specifično podporo za otroke;

(c)pristopom vse na enem mestu s pravočasnimi in poenostavljenimi napotitvami na pristojne urade za socialno varnost, socialno pomoč ter lahko dostopne socialne in zdravstvene storitve;

(d)podpornimi sistemi, ki pomagajo preprečevati nepotrebno ločevanje družin v otrokovo korist in zagotavljajo, da noben otrok ni brez strehe nad glavo ali v zasilnem zatočišču, začasni nastanitvi ali drugih oblikah brezdomstva;

(e)aktivno podporo zaposlovanju, med drugim z olajšanjem prijave pri službah za zaposlovanje ter razvojem posamezniku prilagojenih poti do zaposlitve, socialno podporo in podporo za ohranitev zaposlitve ter podporo za delodajalce;

(f)zagotavljanjem, da so ljudje, ki se soočajo z brezdomstvom, seznanjeni, da imajo v skladu z zakonodajo Unije 34 pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri kreditnih institucijah na njihovem ozemlju, ne glede na to, ali imajo stalni naslov;

(g)razširitvijo dostopa do stabilnih stanovanjskih rešitev za brezdomce, zlasti družine z otroki, s sodelovanjem s ponudniki stanovanj, agencijami za oddajanje socialnih stanovanj in mehanizmi vključujočega dodeljevanja ter zadružnimi modeli in modeli v skupnosti, ki jih spremljajo ustrezne podporne storitve;

(h) zagotavljanjem razpoložljivosti, varnosti, dostopnosti in zadostnega števila zasilnih in začasnih nastanitev, vključno z nastanitvami, ločenimi po spolu, za zadovoljitev potreb vseh ljudi, ki se soočajo z brezdomstvom, vključno z žrtvami nasilja v družini in spolnega nasilja, ter podpiranjem njihovega prehoda v stabilno stanovanje;

(i) priznavanjem in podpiranjem vloge ljudi z izkušnjo brezdomstva pri izboljšanju zaupanja, dostopnosti in učinkovitosti ukrepov podpornih služb, ki olajšujejo dostop do socialnega vključevanja in stanovanj;

(j)ukrepi za preprečevanje in odpravljanje stigmatizacije in diskriminatornih praks pri dostopu do stanovanj, kot so pregledna merila za čakalne sezname za socialna stanovanja, usposabljanje za odpravljanje nezavedne pristranskosti za strokovnjake na stanovanjskem področju in podporne storitve za najemnike, ki se soočajo z diskriminacijo.

DOSTOP DO PRIMERNIH IN VARNIH STANOVANJSKIH REŠITEV

(7)Državam članicam se priporoča, naj povečajo ponudbo socialnih in cenovno dostopnih stanovanj v odziv na demografske potrebe, lokalno pomanjkanje in teritorialne razlike, zlasti tako, da:

(a)spodbujajo pogoje dolgoročnega najema za zasebne najemodajalce in najemnike z:

–zagotovitvijo pravnega okvira, ki olajšuje široko uporabo dolgoročnih najemnih pogodb,

–omogočanjem, kadar je ustrezno, ciljne uporabe sorazmernih davčnih in finančnih spodbud za najemodajalce, da bi se ponudile dolgoročne stanovanjske rešitve, zlasti za družine in mlade,

–zmanjšanjem pravne negotovosti in skrajšanjem postopkov izselitve ter

–uravnoteženjem fonda stanovanj za dolgoročni najem, ki se uporabljajo za namene kratkoročnega najema, kadar je to ustrezno utemeljeno s stanovanjsko krizo;

(b)spodbujajo javne in zasebne naložbe v novogradnje, obnovo ali spremembo namembnosti obstoječih stavb, da se poveča fond socialnih in cenovno dostopnih stanovanj;

(c)omogočajo in podpirajo stanovanjske modele, usmerjene v cenovno dostopnost, vključno s socialnimi in javnimi stanovanji, stanovanjskimi zadrugami, omejeno profitnimi stanovanjskimi združenji, skupnostnimi zemljiškimi skladi in drugimi agencijami za oddajanje socialnih stanovanj ter drugimi omejeno profitnimi ali neprofitnimi pristopi;

(d)spodbujajo in razširjajo inovativne koncepte sobivanja, kot so skupni življenjski prostori, gručasta stanovanja, skupnostna stanovanja in medgeneracijske stanovanjske ureditve, po potrebi s skupno opremo in podpornimi storitvami, ter omogočajo začasne in prehodne stanovanjske modele za študente in mlade, na primer povezovanje študentov s stanovalci v premalo izkoriščenih stanovanjih;

(e)racionalizirajo nacionalne, regionalne in lokalne postopke načrtovanja in izdaje dovoljenj za hitrejšo gradnjo stanovanj, ob hkratnem prizadevanju za socialno vključevanje in prostorsko kohezijo, ter zmanjšajo upravne ovire, ki vplivajo na izvajalce gradbenih storitev, in po potrebi podprejo pravočasno dobavo novih socialnih in cenovno dostopnih stanovanj, tudi z uporabo in mobilizacijo javnih zemljišč, hkrati pa zagotovijo, da so dobro povezana z bistvenimi socialno-ekonomskimi storitvami in dejavnostmi;

(f)povečajo učinkovito uporabo obstoječega stanovanjskega fonda, zlasti z olajševanjem spreminjanja namembnosti, prenove in ponovne uporabe obstoječih stavb ter mobilizacijo praznih stanovanj in javnih nepremičnin, pri tem pa karseda omejijo nepotrebna rušenja;

(g)izboljšajo razpoložljivost zatočišč in prehodnih nastanitev ter dostop do njih, dokler niso na voljo trajne stanovanjske rešitve;

(h)določen delež novih stanovanjskih gradenj namenijo za socialna in cenovno dostopna stanovanja ob upoštevanju lokalnih stanovanjskih potreb.

(8)Za dopolnitev prizadevanj za povečanje ponudbe stanovanj se državam članicam priporoča, naj v nacionalnih strategijah vzpostavijo ustrezne, predvidljive in trajnostne okvire financiranja in naložb. Poleg tega se državam članicam priporoča, naj v celoti izkoristijo razpoložljiva sredstva in orodja EU, vključno s prihodnjo vseevropsko naložbeno platformo za cenovno dostopna in trajnostna stanovanja, ki je bila napovedana v evropskem načrtu za cenovno dostopna stanovanja 35 . Ti ukrepi lahko prispevajo k optimizaciji uporabe nacionalnih virov in virov Unije ter povečanju dolgoročnih, vključujočih in cenovno dostopnih stanovanjskih rešitev, med drugim z:

(a)usklajevanjem in koordinacijo virov med politikami na področju stanovanj, socialnega vključevanja, zaposlovanja, izobraževanja, zdravja, dolgotrajne oskrbe, regeneracije in prenove mest, da se povečata skladnost in učinek politik;

(b)zagotavljanjem, da javno podprti ukrepi po potrebi vključujejo jasne pogoje glede cenovne dostopnosti, dostopnosti, trajnostnosti in vključujočega dodeljevanja stanovanj ter povezave s storitvami v skupnosti;

(c)izvajanjem inovativnih modelov financiranja, kot so obnovljivi skladi, kombinirano financiranje in javna jamstva, da se podpre dolgoročna cenovna dostopnost ponudbe stanovanj ter mobilizira javni in zasebni kapital za cenovno dostopna in socialna stanovanja;

(d)odvračanjem od špekulativnega ravnanja na stanovanjskem trgu, tudi z oblikovanjem učinkovitih davčnih politik in izboljšanjem preglednosti trga;

(e)podpiranjem razvoja projektov in tehnične pomoči za lokalne in regionalne organe, organizacije socialnega gospodarstva ter ponudnike omejeno profitnih ali neprofitnih stanovanj;

(f)spodbujanjem javno-zasebnih partnerstev, tudi z lokalnimi organi, visokošolskimi ustanovami, delodajalci, ponudniki stanovanj in organizacijami socialnega gospodarstva, da se zagotovijo socialna in cenovno dostopna stanovanja, vključno s projekti študentskih stanovanj, stanovanj za pripravnike in stanovanj za mešano uporabo;

(g)povečanjem naložb v podporo gradnji in prenovi cenovno dostopnih in socialnih stanovanj, tudi z uporabo finančnih instrumentov in kombiniranega financiranja v okviru sedanje kohezijske politike, ob hkratnem izkoriščanju prožnosti, ki jo ponuja vmesni pregled te politike 36 , za prerazporeditev sredstev EU za cenovno dostopna stanovanja, ter uporabo pregledanih pravil o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena 37 , ki vsebujejo posebne kategorije za socialna in cenovno dostopna stanovanja.

(9)Državam članicam se priporoča, naj ljudi, ki se soočajo s stanovanjsko izključenostjo, podprejo pri dostopu do stabilnega stanovanja in njegovem obdržanju, in sicer s:

(a)spodbujanjem dostopa do trajnih stanovanj v skladu s stanovanjsko usmerjenim pristopom, trajnim financiranjem in medsektorskim usklajevanjem ukrepov, vključno z dostopom do trga dela in drugih storitev;

(b)vzpostavitvijo primernih in ustreznih celostnih podpornih storitev, ki ne obravnavajo zgolj prehoda v primerno in varno stanovanje, temveč tudi njegovo obdržanje. Te storitve bi morale vključevati podporo pri iskanju stanovanja, izpopolnjevanje in preusposabljanje, podporo pri dostopu do zaposlitve in njeni ohranitvi, finančno in pravno pomoč, usposabljanje iz življenjskih veščin in nadaljnjo podporo, da se prepreči ponovna stanovanjska izključenost posameznikov;

(c)povečanjem razpoložljivosti primernih stanovanjskih rešitev za ljudi, ki se soočajo s stanovanjsko izključenostjo, zlasti starše z otroki, ter zagotovitvijo, da se upoštevajo in prednostno obravnavajo v mehanizmih dodeljevanja socialnih stanovanj;

(d)zagotavljanjem ustrezne finančne podpore, kot so jamstva za najem, posojila z nizkimi obrestnimi merami in stanovanjski dodatki, skupaj z dostopnim svetovanjem o tem, kako pridobiti takšno podporo in potrebno finančno pismenost.

(10)Državam članicam se priporoča, naj izvajajo usmerjene ukrepe za podporo mladim z nizkimi dohodki, vključno s študenti, ki se soočajo s stanovanjsko izključenostjo, ki lahko ovira dostop do programov visokošolskega izobraževanja, poklicnega izobraževanja in usposabljanja, pripravništva ali vajeništva ter njihovo dokončanje. Ti ukrepi bi lahko vključevali:

(a)vzpostavitev in uporabo učinkovitih mrež med storitvami socialnega varstva mladih in splošnimi storitvami socialnega varstva, da se mladim pomaga najti primerne stanovanjske rešitve glede na njihove družinske, izobraževalne in zaposlitvene potrebe;

(b)povečanje ponudbe cenovno dostopnih študentskih stanovanj v bližini ustanov za izobraževanje in usposabljanje, tudi za študente na študijskih izmenjavah ali delovni praksi v tujini;

(c)nudenje dostopnega svetovanja in praktične podpore za svetovanje in pomoč posameznikom glede najemnih pravic in upravnih postopkov, tudi prek svetovalnih centrov v izobraževalnih ustanovah;

(d)nudenje davčnih spodbud ali posojil z nizkimi obrestnimi merami, da se študentom in mladim z omejenimi finančnimi sredstvi pomaga do stanovanj.

(11)Državam članicam se priporoča, naj v nacionalnih strateških okvirih na posameznika osredotočene politike združijo z lokalnimi politikami (kot so urbanistično načrtovanje, regeneracija mest, lokalni gospodarski razvoj in prometne politike), da bi preprečile neskladja med zaposlitvenimi možnostmi in cenovno dostopnimi stanovanji, zlasti na območjih, na katerih so nezasedena delovna mesta.

(12)Državam članicam se priporoča, naj sprejmejo ukrepe za podporo prilagoditvam stanovanj za invalide in/ali starejše, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, zlasti tiste, ki so izpostavljeni tveganju revščine. To bi jim moralo omogočiti, da čim dlje živijo v svojih domovih in ne izkusijo stanovanjske izključenosti. Ti ukrepi bi morali biti zasnovani tako, da se prepreči nesorazmerno breme za gradnjo in prenovo.

SPREMLJANJE, OCENJEVANJE IN UPRAVLJANJE    

(13)Državam članicam se priporoča, naj:

(a)vzpostavijo usmerjene mehanizme spremljanja in ocenjevanja, ki temeljijo na kazalnikih rezultatov, za ocenjevanje učinkovitosti strategij za boj proti stanovanjski izključenosti in brezdomstvu ter po potrebi prilagoditev politik, ne da bi povečale upravno breme;

(b)Komisiji vsakih pet let poročajo o rezultatih svojih nacionalnih dejavnosti spremljanja in napredku pri izvajanju tega priporočila;

(c)poskrbijo za učinkovito upravljanje in usklajevanje na več ravneh med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter sodelovanje z relevantnimi deležniki, vključno z univerzami, izvajalci poklicnega izobraževanja in usposabljanja, lokalnimi delodajalci, civilno družbo, organizacijami socialnega gospodarstva in ponudniki stanovanj;

(d)poenostavijo pravne in upravne okvire za zmanjšanje upravnega bremena ter zagotovitev pravočasnega in poenostavljenega dostopa do stanovanj ter povezanih socialnih, zdravstvenih, izobraževalnih in zaposlitvenih storitev ter podpornih storitev v skupnosti;

(e)okrepijo zmogljivost in kakovost storitev, namenjenih podpori ljudem, ki se soočajo s stanovanjsko izključenostjo, med drugim z usposabljanjem, jasno dodelitvijo odgovornosti in ustreznimi viri za osebje, ki izvaja te storitve;

(f)zagotovijo, da pri zasnovi, izvajanju in ocenjevanju politik za preprečevanje in zmanjšanje stanovanjske izključenosti in brezdomstva smiselno sodelujejo osebe z izkušnjo stanovanjske izključenosti in brezdomstva, organizacije civilne družbe, zlasti na lokalni ravni, in organizacije socialnega gospodarstva, vključno z bankami hrane;

(g)dejavno prispevajo k evropski platformi za boj proti brezdomstvu kot ključnemu forumu za usklajevanje, izmenjavo in sodelovanje med deležniki, zlasti z izmenjavo znanja, zbiranjem dokazov in olajševanjem dostopa do financiranja, v tesni sinergiji z delovnimi področji evropske stanovanjske zveze;

(h)še naprej sodelujejo z drugimi državami članicami ter zasebnimi in javnimi deležniki na različnih regionalnih ravneh za podporo izmenjavi znanja, spodbujanje vzajemnega učenja, zagotavljanje doslednega izvajanja storitev, izmenjavo najboljših praks ter učinkovito zasnovo in izvajanje politik na področju stanovanjske izključenosti;

(i)okrepijo sodelovanje s svetovalnima organoma EU (Odborom regij in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom) za izboljšanje vzajemnega učenja, medsebojnih strokovnih pregledov in sinergij politik v zvezi s stanovanjsko izključenostjo;

(j)spodbujajo vključevanje socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe, ki imajo ključno vlogo v boju proti stanovanjski izključenosti, da bi politike EU odražale dejansko stanje na terenu, tudi z vključevanjem ljudi z izkušnjo stanovanjske izključenosti.

V Bruslju,

(1)    Standardi kakovosti za stanovanja določajo minimalne zahteve, ki jih mora izpolnjevati stanovanje, da se šteje za primerno za bivanje, varno in skladno s pravnimi zahtevami. V skladu s temi standardi, ki se pogosto izvršujejo z lokalnimi stanovanjskimi predpisi, morajo biti stanovanja konstrukcijsko stabilna ter zagotavljati ustrezne sanitarne pogoje in požarno varnost. Pravna varnost se nanaša na varnost stanovanjskega razmerja.

(2)

   Ti kategoriji sta del klasifikacije „ETHOS“, evropske tipologije brezdomstva in stanovanjske izključenosti. Klasifikacija ETHOS je bila razvita kot okvir za boljše razumevanje in merjenje brezdomstva v Evropi ter za zagotovitev skupnega „jezika“ za transnacionalne izmenjave o brezdomstvu. Vključuje vse življenjske situacije, ki pomenijo oblike brezdomstva in stanovanjske izključenosti.

(3)     Podatkovna zbirka OECD o cenovno dostopnih stanovanjih | OECD .

(4)    EU-SILC pomeni statistiko Evropske unije o dohodku in življenjskih pogojih. To je harmonizirana letna raziskava (od leta 2003), ki se izvaja v državah članicah EU in nekaterih državah nečlanicah EU za zbiranje primerljivih, večdimenzionalnih, longitudinalnih in presečnih mikropodatkov o dohodku, revščini, socialni izključenosti in stanovanjskih razmerah.

(5)     https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/SEPDF/cache/132338.pdf .

(6)     https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52021DC0345.  

(7)    O’Sullivan, E., Key Elements in Homelessness Strategies to End Homelessness by 2030 (Ključni dejavniki v strategijah za boj proti brezdomstvu za odpravo brezdomstva do leta 2030), School of Social Work and Social Policy, Trinity College Dublin, Irska. Mackie, P., Preventive Measures against Homelessness and Housing Exclusion (Preventivni ukrepi za boj proti brezdomstvu in stanovanjski izključenosti), School of Geography and Planning, Univerza v Cardiffu, Wales, Združeno kraljestvo. Pleace, N., Social and healthcare services for homeless people (Socialne in zdravstvene storitve za brezdomce), Centre for Housing Policy, School for Business and Society, Univerza v York, Združeno kraljestvo.

(8)     Nabor orodij OECD za boj proti brezdomstvu | OECD .

(9)     Okvir OECD za spremljanje brezdomstva | OECD .

(10)      KU Leuven EU – Podatki o številu brezdomcev .

(11)     ETHOS Light je poenostavljen in harmoniziran evropski okvir za merjenje brezdomstva in stanovanjske izključenosti ter je namenjen prepoznavanju različnih oblik brezdomstva.

(12)     Baptista, I., Perista, P., in Marlier, E. (2025). The fight against homelessness and its links with anti-poverty policies across the European Union (Boj proti brezdomstvu in njegove povezave s politikami za boj proti revščini v Evropski uniji). Evropska mreža za analizo socialne politike (ESPAN), Luksemburg: Urad za publikacije Evropske unije, https://employment-social-affairs.ec.europa.eu/fight-against-homelessness-and-its-links-anti-poverty-policies-across-european-union_en#description .

(13)      https://www.coe.int/en/web/conventions/full-list?module=treaty-detail&treatynum=163 .

(14)     Medinstitucionalna razglasitev evropskega stebra socialnih pravic .

(15)     Priporočilo Sveta (EU) 2021/1004 z dne 14. junija 2021 o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke .

(16)     Priporočilo Sveta 2023/C 41/01 z dne 30. januarja 2023 o zadostnem minimalnem dohodku za aktivno vključevanje .

(17)     Priporočilo Sveta C/2023/1344 z dne 27. novembra 2023 o razvoju okvirnih pogojev za socialno gospodarstvo .

(18)     Priporočilo Sveta 2021/C 93/01 z dne 12. marca 2021 o enakosti, vključevanju in udeležbi Romov .

(19)     Dopolnjeno s Sporočilom Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu Unija enakosti: strateški okvir EU za enakost, vključevanje in udeležbo Romov (COM/2020/620 final) .

(20)     Priporočilo Sveta 2022/C 476/01 z dne 8. decembra 2022 o dostopu do cenovno dostopne visokokakovostne dolgotrajne oskrbe .

(21)     Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov .

(22)     Lizbonska izjava o evropski platformi za boj proti brezdomstvu (21. junij 2021, Lizbona, Portugalska).

(23)     Izjava iz La Hulpa o prihodnosti evropskega stebra socialnih pravic (16. april 2024, La Hulpe, Belgija).

(24)      https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-9-2020-0314_SL.html?utm_source=chatgpt.com .

(25)      https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-10-2026-0064_SL.html .

(26)      Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/543 z dne 22. marca 2017 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (ES) št. 763/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o popisih prebivalstva in stanovanj v zvezi s tehničnimi specifikacijami za vsebine in posamezne razčlembe teh vsebin .

(27)      Mnenje COR 2021/03911 Evropskega odbora regij – Izkoreninjenje brezdomstva v Evropski uniji: lokalni in regionalni vidik .

(28)      Mnenje EESC 2023/01741 Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Oblikovanje okvira EU za nacionalne strategije za odpravljanje brezdomstva na podlagi načela „najprej stanovanje“ .

(29)     Evropska komisija: Generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, Joint employment report 2026 – As adopted by the EPSCO Council on 9 March 2026 (Skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2026, ki ga je Svet EPSCO sprejel 9. marca 2026) , Urad za publikacije Evropske unije, 2026.

(30)      Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij COM/2025/1025 final: Evropski načrt za cenovno dostopna stanovanja .

(31)      Podatkovna zbirka OECD o cenovno dostopnih stanovanjih | OECD .

(32)     Uredba (EU) 2025/1914 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2025 o spremembi uredb (EU) 2021/1058 in (EU) 2021/1056 glede posebnih ukrepov za obravnavanje strateških izzivov v okviru vmesnega pregleda .

(33)      Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/543 z dne 22. marca 2017 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (ES) št. 763/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o popisih prebivalstva in stanovanj v zvezi s tehničnimi specifikacijami za vsebine in posamezne razčlembe teh vsebin .

(34)     Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov .

(35)      Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij COM/2025/1025 final: Evropski načrt za cenovno dostopna stanovanja .

(36)      Uredba (EU) 2025/1914 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2025 o spremembi uredb (EU) 2021/1058 in (EU) 2021/1056 glede posebnih ukrepov za obravnavanje strateških izzivov v okviru vmesnega pregleda .

(37)      Sklep Komisije (EU) 2025/2630 z dne 16. decembra 2025 o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega določenim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, in razveljavitvi Sklepa 2012/21/EU .