EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 6.1.2023

COM(2023) 5 final

POROČILO KOMISIJE

o oceni carinskih kršitev in kazni v državah članicah
Carinski zakonik Unije

{SWD(2023) 2 final}

1.Zgodovinsko ozadje

Glede na raznolikost sistemov carinskih kazni v državah članicah, ki poleg upravnih kazni vključujejo tudi kazenske sankcije, carinske kazni niso del carinske zakonodaje Unije. Zato kazni na področju carine niso harmonizirane 3 .

Pogodbi vključujeta obveznost držav članic, da sprejmejo ustrezne splošne ali posebne ukrepe za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali so posledica ukrepanja institucij Unije 4 .

Z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti je določeno načelo upravnih kazni 5 .

Leta 2008 je bila s členom 21 Moderniziranega carinskega zakonika 6 uvedena obveznost držav članic, da Komisijo obvestijo o svojih sistemih kazni. Carinska projektna skupina je izvedla oceno na področju kršitev in carinskih kazni 7 . Komisija je njeno poročilo izdala leta 2010 8 .

S carinskim zakonikom Unije, ki velja od leta 2016, je bila okrepljena obveznost držav članic, da Komisijo obvestijo o veljavnih nacionalnih določbah in vseh naknadnih spremembah teh nacionalnih določb.

Komisija je v sporočilu z naslovom „Dvig carinske unije na naslednjo raven: akcijski načrt“ 9 , sprejetem septembra 2020, izpostavila vprašanja, ki izhajajo iz neenotnega izvrševanja carinskih predpisov, in predlagala, naj projektna skupina ob podpori držav članic pripravi posodobljeno celovito poročilo o posameznih sistemih carinskih kazni v posameznih državah članicah.

Pred kratkim je skupina modrecev za izzive, s katerimi se spoprijema carinska unija, v poročilu, objavljenem marca 2022 10 , opozorila na razhajanja in razlike na področju carinskih kazni, zlasti pa na njihove morebitne posledice in potrebo po ukrepanju na tem področju.

2.Pravni okvir

Člen 4(3) PEU določa, da države članice sprejemajo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije. V ta namen imajo sicer še vedno diskrecijsko pravico za izbiro kazni na področju carine, vendar morajo zlasti zagotoviti, da se kršitve prava EU kaznujejo v skladu s procesnimi in materialnimi pogoji, ki omogočajo učinkovitost, sorazmernost in odvračilnost kazni.

Člen 42(3) carinskega zakonika Unije določa obveznost držav članic, da „najpozneje v 180 dneh od dneva začetka uporabe tega člena, kot je določen v skladu s členom 288(2), Komisijo obvestijo o veljavnih nacionalnih določbah, kot so predvidene v odstavku 1 tega člena, in ji nemudoma sporočijo kakršne koli naknadne spremembe navedenih določb“.

Člen 42(1) carinskega zakonika Unije državam članicam nalaga obveznost, da določijo kazni za neupoštevanje carinske zakonodaje. Ker zakonodaja EU v zvezi s carinskimi kaznimi ni harmonizirana, imajo države članice diskrecijsko pravico, da izberejo kazni, ki se jim zdijo primerne, ob upoštevanju načel sorazmernosti, učinkovitosti in odvračilnosti 11 , 12 .

Direktiva o zaščiti finančnih interesov EU 13 določa več kaznivih dejanj zoper proračun EU, vključno z utajo carin. Čeprav lahko carinske kršitve spadajo na področje uporabe direktive o zaščiti finančnih interesov, če so izpolnjeni nekateri strogi pogoji, je direktiva o zaščiti finančnih interesov namenjena le naklepnim kaznivim dejanjem. Direktiva o zaščiti finančnih interesov ne zajema carinskih kršitev v okviru carinskega zakonika Unije v višini manj kot 10 000 EUR, ne glede na to, ali so bile storjene naklepno ali iz malomarnosti.

3.Ključne značilnosti poročila

Opis kršitev carinskega zakonika Unije in metodologije

Členi carinskega zakonika Unije, ki določajo kršitev, so opredeljeni in navedeni v splošni primerjalni preglednici, priloženi poročilu. Analiza kazni, ki so jih države članice sporočile v zvezi s kršitvami zadevnih členov carinskega zakonika Unije, temelji na desetih merilih, ki dajejo jasno sliko uporabe člena 42(1) carinskega zakonika Unije.

Kvantitativna ocena / izpolnjevanje obveznosti

Kvantitativni podatki, zbrani v splošni primerjalni preglednici, kažejo, da države članice določajo kazni v primeru kršitev v okviru carinskega zakonika Unije in da se zato lahko zanje šteje, da izpolnjujejo svojo obveznost sprejetja kazni. Pomembno je poudariti, da te kazni izhajajo iz nacionalne zakonodaje in ne iz skupnega harmoniziranega pristopa in metodologije.

Kvalitativna ocena / raznolikost in razhajanja

Kar zadeva kvalitativno oceno, se zdi, da se položaj po državah članicah bolj razlikuje, saj ima vsaka država članica sicer diskrecijsko pravico, da uporabi kazni, ki se ji zdijo najprimernejše za določeno kršitev carinskega zakonika Unije, vendar se metodologija pri izbiri in uporabi kazni razlikuje tako glede narave kot tudi strogosti kazni.

4.Metodologija

Komisija je na lastno pobudo ustanovila projektno skupino 14 , da bi od držav članic zbrala ustrezne podatke za oceno. „Projektna skupina“ v okviru programa Carina 2020.

Delo projektne skupine je temeljilo na dveh ciljih: (a) ugotavljanju dejstev: zbiranju informacij od držav članic za pripravo celovitega poročila in (b) smernicah 15 : na podlagi zbranih informacij in v sodelovanju z državami članicami poskusiti oceniti, čeprav pravno nezavezujoče, uporabo kazni v državah članicah.

Sodelovanje v projektni skupini je bilo prostovoljno, vanjo pa se je vključilo vseh 27 držav članic. K sodelovanju v projektni skupini sta bila povabljena dva neodvisna strokovnjaka.

Delo skupine je potekalo na treh plenarnih zasedanjih in 27 individualnih srečanjih ob upoštevanju razmer v posameznih državah. Delo projektne skupine je bilo strukturirano na naslednji način:

a)članom skupine je bila na voljo vnaprej določena predloga, tj. „preglednica za posamezno državo“, da bi lahko zagotovili strukturirane informacije v zvezi s kršitvami, kot je določeno v ustreznih členih carinskega zakonika Unije;

b)v preglednici za posamezno državo je bila uporabljena skupna metodologija:

-seznam ustreznih členov carinskega zakonika Unije, ki določajo kršitev, za katero morajo države članice v skladu s svojo nacionalno zakonodajo določiti ustrezne kazni;

-zbrani podatki so bili strukturirani na podlagi desetih ustreznih meril, ki so omogočala objektivno oceno in primerjavo;

c)zbrani podatki so bili združeni v splošno skupno preglednico, ki je sledila isti skupni metodologiji kot preglednice za posamezne države.

Delo projektne skupine je zaradi aktivnega sodelovanja držav članic omogočilo pridobitev naknadne količine podatkov. Iz preglednic za posamezne države (ki so predstavljene v delovnem dokumentu služb Komisije – deli 2–4) je razvidno, da so vse države članice izpolnile svoje obveznosti s sprejetjem kazni na področju carine, ki izhajajo iz njihove nacionalne zakonodaje.

Ocena podatkov je bila strukturirana v splošno preglednico, ki je predstavljena v delu 1 delovnega dokumenta služb Komisije. V tej preglednici so zbrane vse določbe v zvezi s kršitvami carinskega zakonika Unije, kot so določene v nacionalni zakonodaji vsake države članice, poleg tega pa preglednica zagotavlja splošen pregled trenutnega stanja v državah članicah.

Za namene tega poročila, delovnega dokumenta služb Komisije, povezanega s poročilom, in terminologije meril, uporabljenih kot podlaga za poročilo, so naslednji izrazi opredeljeni na naslednji način:

1)Sankcije. Vsak ukrep, upravni, kazenski, denarni itd., sprejet zaradi kršitve določbe carinskega zakonika Unije. V tem poročilu bodo „sankcije“ strogo povezane s področjem carine.

2)Kazen. Vsak ukrep, upravni, kazenski, denarni itd., sprejet zaradi kršitve določbe carinskega zakonika Unije.

3)Carinska kršitev. Carinska kršitev se nanaša na kršitev določbe carinskega zakonika Unije. V tem poročilu se bo uporabljal samo izraz carinska kršitev.

4)Kršitev. Kršitev se nanaša na kršitev določbe carinskega zakonika Unije. V tem poročilu se bo „kršitev“ strogo nanašala na kršitve na področju carine.

2.1 Ustrezni členi carinskega zakonika Unije in merila za oceno

Ocena je temeljila na členih carinskega zakonika Unije, ki gospodarskim subjektom nalagajo obveznosti, ki bi jih lahko kršili 16 . Ti členi so:

Analiza kazni, ki so jih države članice sporočile v zvezi s kršitvami navedenih členov carinskega zakonika Unije, temelji na naslednjih desetih merilih, ki dajejo jasno sliko uporabe člena 42(1) carinskega zakonika Unije.

4.2Kvantitativna ocena

Na podlagi splošne ocene je mogoče ugotoviti, da vse države članice na področju carine nalagajo kazni, ki izhajajo bodisi iz njihove nacionalne zakonodaje bodisi iz posebnih določb 17 , sprejetih za namene kršitev carinskega zakonika Unije. Če so države članice sprejele posebne določbe ob upoštevanju carinskega zakonika Unije, so te določbe izključno upravne narave. Prvi del splošne primerjalne preglednice prikazuje naravo kazni, ki so obravnavane v naslednjem oddelku tega poročila. Kljub temu pa je njegov splošni namen pokazati, da države članice izpolnjujejo obveznost iz člena 42(1) carinskega zakonika Unije. V istem delu splošne preglednice so izpostavljena področja, na katerih se kazni ne uporabljajo, in sicer na splošno ali glede na posebne razmere v državah članicah. Najbolj izstopata dve od teh področij:

Øčlen 108 carinskega zakonika Unije – neplačilo uvoznih ali izvoznih dajatev s strani zavezanca za plačilo v predpisanem roku: 11 držav članic 18 ni sprejelo kazni za to kršitev. Neplačilo uvoznih dajatev ni kaznivo niti po upravnem niti po kazenskem pravu, je pa predmet izvršilnih ukrepov;

Øproste cone 19 – člen 135(2), člen 244(1) in člen 245 carinskega zakonika Unije – ne obstajajo v vseh državah članicah, zato te države članice v zvezi s tem niso sprejele kazni.

Druga področja, na katerih kazni niso sprejete, so posamezni primeri in so zelo maloštevilna. V teh maloštevilnih primerih je zadevna kršitev zajeta v splošnem členu carinskega zakonika Unije, država članica pa v tem okviru ni sprejela posebnih ukrepov, temveč dovoljuje, da se zanjo uporabi sankcija, ki jo določa splošni člen.

1.Splošne ugotovitve

Raznolikost nacionalnih sistemov kazni ne preprečuje zbliževanj med njimi. Različni sistemi si zlasti prizadevajo zagotoviti odvračilne, učinkovite in sorazmerne kazni, kot je določeno v carinskem zakoniku Unije. Sodišče zagotavlja, da se ti pojmi, ki so v nekaterih pogledih subjektivni, upoštevajo z opredeljevanjem njihovih obrisov.

Kar zadeva podobnosti, med vsemi državami članicami ni primerov popolne podobnosti v smislu, da bi vsaka od njih za enako kršitev uporabljala popolnoma enako kazen z enakimi pogoji.

Zbliževanja lahko obstajajo med nekaterimi državami članicami ali skupinami držav članic. Na primer, večina držav članic ima vzpostavljen sistem, ki določa upravne in kazenske sankcije. Večina jih uporablja zastaralne roke, oteževalne ali olajševalne okoliščine pri določanju strogosti naložene sankcije itd. (podrobna analiza je navedena v točkah 2 do 7 tega poročila).

Preglednice za posamezne države in splošna primerjalna preglednica kažejo, kako se lahko različni ukrepi v zvezi s kaznimi razlikujejo med državami članicami. Te razlike izhajajo prav iz dejstva, da ima vsaka država članica diskrecijsko pravico pri izbiri vrste kazni, ki se uporabi za določeno kršitev, in da sankcije izhajajo iz nacionalne zakonodaje. Tako se lahko kršitev v okviru carinskega zakonika Unije v skladu z nacionalno zakonodajo ene države članice šteje zgolj za upravno, medtem ko lahko v drugi državi članici vodi v kazenski postopek. Druge države članice lahko uporabijo upravne kazni, če ni presežen določen prag, nad tem pragom pa je naložena kazen po kazenskem pravu.

S členom 51 carinskega zakonika Unije je povezana naslednja kršitev: „gospodarski subjekt ne hrani dokumentov in informacij v zvezi z dovršitvijo carinskih formalnosti na kakršen koli dostopen način in za obdobje, ki ga zahteva carinska zakonodaja“. V zvezi s tem 12 držav članic 20 nalaga upravno sankcijo, 5 držav članic 21 določa kazenske sankcije in upravne kazni (izbira med kazenskimi sankcijami in upravnimi kaznimi v državah članicah, ki jih določajo, je podrobno opisana v točki 2 tega poročila), ena država članica 22 ne določa sankcije, 9 držav članic 23 pa določa kazenske sankcije.

2.Narava kazni: kazenska ali upravna

Narava carinske sankcije je pomembna iz več razlogov, kot so veljavni postopki, izvrševanje, trajanje in posledice, ki jih lahko ima za gospodarske subjekte.

Kar zadeva posledice, lahko narava carinske sankcije vpliva na gospodarske subjekte v zvezi s statusom pooblaščenega gospodarskega subjekta. Eden od pogojev za pridobitev in ohranitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta je, da gospodarski subjekt ni huje ali ponavljajoče kršil carinskih predpisov. Opredelitev „hude kršitve“ ali „ponavljajoče se kršitve“ je merilo za določitev vrste sankcije, ki se uporablja (glej oteževalne okoliščine) in ki bo v tem primeru v državah članicah, ki uporabljajo sisteme, ki omogočajo kazenske sankcije in upravne kazni, postala kazenska. Razlikovanje ni potrebno v tistih državah članicah, ki uporabljajo samo kazenske sankcije. Vendar je posledica tega vidika za gospodarski subjekt ta, da je v državah članicah, ki uporabljajo kazenske sankcije, morda težje pridobiti ali ohraniti status pooblaščenega gospodarskega subjekt kot v državah članicah, ki uporabljajo samo upravne kazni, kar ustvarja neenake konkurenčne pogoje.

Ocena narave kazni, ki jih uporabljajo države članice, razkriva zapletenost metod, ki jih države članice uporabljajo pri opredelitvi kazni. Predloženi podatki so pokazali, da države članice, ki uporabljajo sistem kazenskih in upravnih sankcij, uporabljajo te sisteme za isto kršitev na podlagi istega člena carinskega zakonika Unije 24 . Te države članice so bile obravnavane kot države članice s kazenskimi sankcijami in upravnimi kaznimi (točka (a) spodaj). Tri države članice uporabljajo večinoma upravne kazni z izjemami za nekatere kršitve v okviru carinskega zakonika Unije, za katere določajo samo kazenske sankcije. Te tri države članice so bile obravnavane kot države s splošnimi upravnimi sistemi kazni (točka (d) spodaj).

Analiza predloženih podatkov glede na naravo kazni je pokazala, da:

a)ima 14 držav članic vzpostavljen sistem, ki določa kazenske sankcije in upravne kazni 25 ;

b)ima osem držav članic vzpostavljen sistem, ki določa samo kazenske sankcije 26 ;

c)dve državi članici uporabljata upravne kazni 27 ;

d)Tri države članice uporabljajo večinoma upravne kazni 28 .

Slika 1: Narava kazni

S pravnega vidika kazensko sodišče naloži kazenske sankcije, upravni organ (običajno carinski organi) pa obravnava upravne kazni.

Pomemben element pri upravnih kaznih v državah članicah je pravica do pritožbe, opredeljena v carinskem zakoniku Unije, v nasprotju s pravico do pritožbe v kazenskih postopkih. Pravica do pritožbe je določena v členu 44 carinskega zakonika Unije. Sestavljena je iz dvostopenjskega postopka: (1) prvi se nanaša na izpodbijanje odločbe carinskih organov z upravnega vidika (gospodarski subjekt se uradno ne strinja s carinskimi odločitvami, ki nanj neposredno vplivajo) in (2) drugi zagotavlja možnost pritožbe zoper odločbo pred nacionalnim upravnim sodiščem v skladu z veljavnimi določbami v državah članicah. Čeprav to ni merilo za oceno preglednice za zbiranje podatkov za posamezno državo, so države članice potrdile, da vse zagotavljajo ta dvostopenjski pritožbeni postopek.

Iz zgornjega grafičnega prikaza na sliki 1 je razvidno, da 52 % od skupno 27 držav članic uporablja sistem, v katerem se določajo kazenske sankcije in upravne kazni. Glede na predložene podatke se zdi, da je pri uporabi kazni metodologija v vseh državah članicah enaka, ko se odločajo o naravi sankcije, ki jo bodo uporabile. Ta metodologija predvideva upoštevanje dveh dejavnikov: pragov (v zvezi z zneskom dajatev, vrednostjo blaga itd.) in oteževalnih okoliščin (pri čemer se lahko na podlagi oteževalnih okoliščin določi najvišja upravna kazen ali se kršitev opredeli kot kaznivo dejanje). Ker to merilo za namen tega poročila ni bilo ocenjeno in čeprav so države članice zagotovile nekaj informacij o meji, nad katero se sankcija šteje za kazensko, ta vidik v tem poročilu ne bo ocenjen.

3. Malomarnost ali naklep

V večini držav članic se razlikuje med naklepnimi kršitvami carinske zakonodaje in kršitvami carinske zakonodaje iz malomarnosti. Vendar v dveh državah članicah (Češka 29 in Hrvaška) malomarnost ali naklep ni merilo za oceno kršitve, saj običajno uporabljata večinoma upravne kazni.

4.Odgovornost fizičnih in pravnih oseb

Odgovornost fizičnih in pravnih oseb je ena od stičnih točk med državami članicami. Ocena tega merila se ne nanaša na opredelitev odgovorne osebe. Ocenjena je bila le razširjenost odgovornosti fizičnih oseb v primerjavi s pravnimi osebami.

V carinskem zakoniku Unije so že opredeljene osebe, ki se lahko štejejo za odgovorne v primeru carinskih kršitev. V primeru fizičnih oseb se zdi, da vse države članice opredeljujejo iste vrste oseb, kot so opredeljene v carinskem zakoniku Unije.

Na podlagi splošne ocene je bilo ugotovljeno, da so v državah članicah za carinsko kršitev poleg fizičnih oseb lahko odgovorne tudi pravne osebe. Pridobljeni podatki pa so pokazali, da se položaj pri pravnih osebah bolj razlikuje.

Čeprav so pravne osebe teoretično lahko odgovorne za kršitve v vseh 27 državah članicah, pa vse vrste kršitev ne povzročijo odgovornosti pravnih oseb v vseh državah članicah. Nekatere kršitve lahko storijo samo fizične osebe 30 , 31 .

ØČlen 15 carinskega zakonika Unije – pravne osebe se štejejo za odgovorne, razen na Malti in Poljskem.

ØČlen 23(2) carinskega zakonika Unije – pravne osebe se štejejo za odgovorne, razen na Malti, Poljskem in Švedskem.

ØNa splošno se na Malti, Poljskem in v Litvi pravne osebe običajno ne štejejo za odgovorne, razen v primeru omejenih kršitev v okviru carinskega zakonika Unije.

Ocena je tudi pokazala, da bo oseba, ki zastopa pravno osebo, odgovorna za carinske kazni. Običajno se v zvezi s pravnimi osebami naložijo samo upravne kazni, tj. globa (skupaj z nekaterimi dodatnimi kaznimi ali brez njih).

5.Vrste kazni

Vrste kazni so neposredno povezane z njihovo pravno naravo. Metodologija, uporabljena za oceno tega merila, je enaka metodologiji iz točke 2 tega poročila: narava uporabljenih kazni.

Ocena predloženih podatkov kaže, da se v vseh državah članicah uporabljata dve glavni vrsti kazni (kot splošno načelo): globe (upravne ali kazenske) in zaporna kazen. Slika 2 zagotavlja jasnejšo sliko vrst kazni, ki se uporabljajo v državah članicah:

Slika 2: Vrste glob

Poleg teh dveh glavnih vrst kazni se uporabljajo tudi različne druge kazni (dodatne kazni). Glede na splošno analizo je dodatno kazen mogoče opredeliti kot sankcijo, ki običajno ne more biti samostojna, ampak se uporablja skupaj z glavno sankcijo.

Najpogostejša dodatna kazen je odvzem blaga in/ali ukrep v zvezi z dovoljenji. Ti pojmi so vključeni tudi v carinski zakonik Unije. V skladu s členom 198 carinskega zakonika Unije so države članice pooblaščene za odvzem blaga in lahko v primeru kršitve zahtev iz zadevnih določb sprejmejo ukrepe v zvezi z dovoljenji.

Analiza predloženih podatkov je pokazala, da 17 držav članic poleg glavnih kazni uporablja tudi dodatne kazni. Na sliki 3 so prikazane štiri vrste dodatnih kazni, ki se uporabljajo. Pri analizi na sliki 3 je uporabljena skupna metodologija, pri čemer se upošteva samo število držav članic, ki uporabljajo isto vrsto kazni.

Slika 3: Dodatne kazni

6.Poravnava

Člen 42(2) carinskega zakonika Unije določa, da „[č]e se uporabijo upravne kazni, so lahko te med drugim v eni izmed naslednjih oblik ali so kombinacija obeh: (a) |denarna kazen, ki jo naložijo carinski organi, po potrebi vključno s poravnavo, ki se uporabi namesto kazenske sankcije“.

Čeprav je poravnava pomembno orodje, saj zagotavlja možnost izognitve kazenskemu postopku ali dolgim in dragim pravnim postopkom itd., jo v zvezi s kaznimi na področju carine uporablja samo 17 držav članic 32 .

Možnost poravnave se večinoma nanaša na kršitve, pri katerih se je mogoče izogniti kazenskemu postopku, ter pomeni priznanje krivde in plačilo kazni.

7.Višina denarnih kazni in zaporna kazen

Na podlagi ocenjenih podatkov sta višina denarne kazni, bodisi upravne bodisi kazenske, in število let zaporne kazni, ki se lahko naloži, eno od področij, na katerih se med državami članicami pojavljajo velike razlike glede strogosti.

V oceni je uporabljena skupna metodologija. Preglednice, predstavljene v delovnem dokumentu služb Komisije, omogočajo podroben pregled glob in števila let zaporne kazni. Pri splošni oceni se upoštevata najnižji in najvišji prag, ki se uporabljata pri naložitvi kazni, bodisi globe bodisi zaporne kazni:

·fiksna: od 200 do 600 000 EUR (v Španiji);

·izračunana na podlagi deleža utajenih dajatev ali vrednosti blaga (največji delež je do 600 % v Španiji) ali

·dnevne globe (dnevna globa je plačilo enote globe, ki nad najnižjo globo temelji na dnevnem osebnem dohodku kršitelja: sedem 33 , 34 držav članic uporablja sistem dnevnih glob; v Litvi najvišja raven glob za fizične osebe znaša do 6 000-kratnik življenjskega minimuma (50 EUR). Prav tako v Litvi je najvišja raven glob za pravne osebe do 100 000-kratnik življenjskega minimuma (50 EUR).

Kar zadeva zaporno kazen, se ta giblje od najmanj 1 do 30 dni (v Estoniji) do 10 let (v Romuniji).

8.Olajševalne ali oteževalne okoliščine

Pri odločanju o tem, ali je treba naložiti sankcijo in v kakšnem obsegu, bodo organi morda morali upoštevati okoliščine primera. Obstajajo lahko elementi, za katere se zdijo primerne strožje kazni, tj. oteževalne okoliščine. Nasprotno pa bodo organi morda morali upoštevati tudi olajševalne okoliščine za znižanje kazni. Oba vidika se v državah članicah pogosto uporabljata, saj vse države članice pri določanju višine kazni upoštevajo oteževalne in olajševalne okoliščine.

V splošni analizi je uporabljena skupna metodologija z upoštevanjem držav članic, ki uporabljajo enake oteževalne ali olajševalne okoliščine.

Razlike med državami članicami so precejšnje. Analiza kaže, da obstaja 17 različnih oteževalnih in 19 različnih olajševalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo pri naložitvi kazni.

Najpogosteje uporabljene oteževalne okoliščine so organizirani kriminal (19 držav članic) 35 , povratništvo (24 držav članic) 36 , namen goljufije (17 držav članic) 37 , znesek utajenih dajatev (17 držav članic) 38 , status storilca (10 držav članic) 39 in uporaba nasilja (10 držav članic) 40 .

Kar zadeva olajševalne okoliščine, se najpogosteje uporabljajo sodelovanje s carino (10 držav članic) 41 , malomarnost (brez namena goljufije) (13 držav članic) 42 , takojšnje plačilo (9 držav članic) 43 , resnost kršitve (9 držav članic) 44 in dobra vera (9 držav članic) 45 .

9.Roki

Analiza predloženih podatkov kaže, da so roki še vedno eden od elementov, ki se med državami članicami najbolj razlikujejo, zaradi česar prihaja do razhajanj. Roki so pomemben vidik sistemov carinskih kazni. Jasno določeni roki prispevajo k povečanju pravne varnosti in zagotavljanju pravičnih postopkov.

Pri ocenjevanju rokov se uporablja skupna metodologija z analizo treh kategorij, za katere se lahko uporabljajo roki: rok za začetek postopka, rok za naložitev sankcije in rok za izvršitev sankcije.

Ocenjeni podatki kažejo, da praktično vse države članice v svojih sistemih carinskih sankcij uporabljajo roke. Vendar je položaj bolj zapleten, če se analizira metoda, ki se uporablja pri določanju rokov. Zdi se, da roki za začetek postopka in roki za naložitev kazni sledijo istim načelom in časovnim omejitvam ali pa se vsekakor zdijo medsebojno povezani.

Iz spodnjega opisa je razvidno, da bodo nekatere države članice uporabile enake omejitve za obe kategoriji rokov (na primer, če je treba postopek začeti v petih letih, bo treba sankcijo naložiti po preteku teh petih let). Druge države članice bodo za sam postopek odobrile določeno obdobje, za naložitev kazni pa bo veljalo drugo obdobje, ki se začne po koncu prejšnjega obdobja. Podatki tudi kažejo, da se izračun rokov začne od trenutka, ko je prišlo do kršitve.

Rok za začetek postopka carinskim ali sodnim organom preprečuje, da bi po določenem obdobju začeli postopek za naložitev kazni gospodarskemu subjektu zaradi carinske kršitve. Tak rok velja v vseh državah članicah razen na Cipru 46 .    
Vendar so razlike v rokih med državami članicami precejšnje:

·do pet let v Avstriji, Belgiji, Grčiji, na Finskem, v Franciji, na Hrvaškem, Madžarskem, v Latviji (kjer se uporablja najkrajši rok – tri dni 47 ), na Nizozemskem, Poljskem, Portugalskem in Slovaškem;

·od pet do deset let na Češkem, Danskem 48 , Irskem, v Italiji, Luksemburgu, na Malti, v Romuniji, Španiji 49 in Sloveniji;

·več kot deset let v Nemčiji, Litvi 50 in na Švedskem.

Rok za naložitev kazni po začetku postopka uporabljajo vse države članice razen Cipra, Malte in Nizozemske. V teh primerih se je postopek začel, vendar kazen še ni bila naložena. Na splošno je ta rok enak roku za začetek postopka, zato je treba kazen naložiti v roku za začetek postopka. Obstajajo tudi države članice, ki nimajo določenega roka za naložitev kazni po začetku postopka.

Kar zadeva rok za izvršitev sankcije, je treba v skladu z načelom, ki ureja prvotni rok, po sprejetju odločbe o kazni sankcijo izvršiti brez odlašanja. Irska, Malta 51 in Latvija ne uporabljajo takih rokov. V državah članicah, kot so Belgija, Estonija 52 , Finska, Nemčija, Madžarska, Litva, Grčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Španija 53 , je rok lahko od enega do 20 ali 25 let. V drugih državah članicah je ta rok lahko od šestih mesecev (Češka) do 15 let (Estonija).

Iz zgornjega opisa je razvidno, da nekatere države članice uporabljajo enake omejitve za obe kategoriji rokov (na primer, če je treba postopek začeti v petih letih, bo treba sankcijo naložiti po preteku teh petih let), medtem ko druge države članice odobrijo določeno obdobje za sam postopek, za naložitev kazni pa velja drugo obdobje, ki se začne po koncu prejšnjega obdobja. Podatki tudi kažejo, da se izračun rokov začne od trenutka, ko je prišlo do kršitve.

To poročilo vsebuje posodobljen pregled stanja carinskih sistemov kazni v državah članicah. Ocena temelji na informacijah, ki so jih države članice predložile v svojih preglednicah za posamezne države in so zbrane v splošni primerjalni preglednici.

Glavne ugotovitve, ki jih je mogoče izpeljati, so naslednje:

1.Države članice obširno uporabljajo svoja pooblastila za uporabo kazni v zvezi s členi carinskega zakonika Unije, ki določajo kršitev, ne glede na to, ali gre za posebne ukrepe za namene kršitve v okviru carinskega zakonika Unije ali za ukrepe, ki izhajajo iz nacionalne upravne ali kazenske zakonodaje.

2.Države članice pri nalaganju kazni uporabljajo sisteme, ki jim omogočajo uporabo bodisi upravnih kazni bodisi kazenskih sankcij glede na resnost kršitve.

3.Razlike v pristopu in metodologiji, ki se uporabljajo pri izbiri sankcije, v smislu narave, resnosti, časovnih omejitev itd., se zdijo izjemno velike. Ocena kaže zelo malo stičnih točk s tega vidika. Poleg tega kratka primerjava s prejšnjimi ocenami kaže, da kljub razvoju nacionalne zakonodaje v državah članicah še vedno obstajajo velike razlike med državami članicami. Tudi tam, kjer je mogoče ugotoviti stične točke pri velikem številu držav članic (na primer tistih, ki uporabljajo kazenske sankcije in upravne kazni), so razlike še vedno velike glede strogosti kazni, višine glob ali števila let zaporne kazni.

4.Kot je bilo že poudarjeno v sporočilu z naslovom „Dvig carinske unije na naslednjo raven: akcijski načrt“, ki je bilo sprejeto septembra 2020, lahko neobstoj skupnega sistema kršitev in kazni ustvari pravno negotovost za podjetja in morebitno izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, posledica česar so lahko ranljivosti pri pobiranju prihodkov in pomanjkljivosti pri izvrševanju politik. Goljufi običajno izberejo najšibkejši sistem v škodo celotne carinske unije.

5.Preučuje se vzpostavitev mehanizma, ki bi omogočil napredek v smeri večjega zbliževanja kazenskih sistemov držav članic. Nadaljnji ukrepi na podlagi tega poročila bodo opisani v prihodnji reformi carinske unije EU.

(1)      Projektna skupina in poročilo sta nastala pred začetkom sedanjih razmer glede mednarodnih sankcij proti Rusiji in Belorusiji. Namen projektne skupine je bil oceniti sistem „kazni“ v državah članicah v skladu z njihovo obveznostjo sprejemanja kazni na podlagi carinskega zakonika Unije. Sklicevanje na kazni v tem poročilu se nanaša izključno na carinske prekrške in ne na sankcije proti Rusiji in Belorusiji.

(2)    Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10.10.2013, str. 1).

(3)    Razprave o vprašanju harmonizacije kazni na področju carine segajo v začetek leta 2000. Razlike v sistemih carinskih sankcij, ki bi lahko povzročile različno obravnavo kršitev carinskih predpisov v državah članicah, so bile predmet razprav in analiz (na primer leta 2004, zadeva STO proti EU v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti v okviru GATT).

(4)    Člen 10 Pogodbe o Evropski skupnosti (PES) – zdaj člen 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

(5)      Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, 23.12.1995, str. 1).

(6)

Uredba (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik) (UL L 145, 4.6.2008, str. 1).

(7)      Ustanovljena je bila projektna skupina, katere namen je bil zbrati informacije od držav članic o njihovih sistemih kazni. Čeprav projektna skupina ni bila v celoti in izključno povezana z obveznostjo obveščanja, je ta obveznost ostala v ozadju dela skupine.

(8)      SWD(2013) 514 final.

(9)    COM(2020) 581 final.

(10)      Poročilo skupine modrecev o reformi carinske unije, Ten proposals to make the EU Customs Union fit for a Geopolitical Europe (Deset predlogov za prilagoditev carinske unije EU geopolitični Evropi), https://ec.europa.eu/taxation_customs/system/files/2022-03/TAX-20-002-Future%20customs-REPORT_BIS_v5%20%28WEB%29.pdf .

(11)      Sodna praksa je v zvezi s tem zelo jasna, saj je Sodišče večkrat opozorilo na diskrecijsko pravico držav članic glede izbire kazni, pa tudi na okvir, v katerem lahko države članice izvajajo svoja pooblastila.

(12)      Glej zadevo C-36/94, Siesse/Director da Alfândega de Alcântara, Recueil 1995, str. I-3573; glej zadevo 68/88, Recueil 1989, str. 2965.

(13)      Direktiva (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (UL L 198, 28.7.2017).

(14)      Carinski akcijski načrt (COM(2020) 581 final).

(15)      Zaradi prihodnje reforme carinske unije bo potreba po oblikovanju smernic v prihodnosti ponovno ocenjena.

(16)    Glej DEL 1 delovnega dokumenta služb Komisije, povezanega s poročilom (splošna primerjalna preglednica) in  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:32013R0952&from=EN .

(17) Pomemben nov element na področju kazni. Carinski zakonik Unije v členu 42(1) določa sprejetje upravnih kazni. Hrvaška je za namene kazni na področju carine sprejela posebno zakonodajo.

(18)      Te države članice so: Avstrija, Hrvaška, Ciper, Estonija, Finska, Danska, Latvija, Poljska, Portugalska, Španija in Švedska.

(19)    Države članice, ki nimajo območij prostih con: Avstrija, Belgija, Finska, Nizozemska, Švedska, Irska in Slovaška.

(20)    Države članice, ki naložijo upravno sankcijo: Bolgarija, Hrvaška, Češka, Grčija, Nemčija, Madžarska, Italija, Latvija, Portugalska, Romunija, Slovaška in Španija.

(21)    Države članice, ki naložijo bodisi upravno bodisi kazensko sankcijo: Estonija, Irska, Litva, Nizozemska in Švedska.

(22)    Država članica, ki ne naloži sankcije: Finska.

(23)    Države članice, ki naložijo kazensko sankcijo: Avstrija, Belgija, Ciper, Danska, Francija, Luksemburg, Malta, Poljska in Slovenija.

(24)      Ta stična točka je prikazana v splošni primerjalni preglednici, DEL I delovnega dokumenta služb Komisije.

(25)      Avstrija, Grčija, Estonija, Finska, Nemčija, Irska, Madžarska, Litva, Latvija, Nizozemska, Portugalska, Slovenija, Španija in Švedska.

(26)    Belgija, Ciper, Francija, Luksemburg, Malta, Poljska in Italija. Danska ima vzpostavljen sistem, ki večinoma določa kazenske sankcije z nekaj izjemami, zato je v tem poročilu obravnavana kot država članica s kazenskimi sankcijami.

(27)    Češka in Hrvaška. Na Češkem se lahko nezakonito ravnanje opredeli kot kaznivo dejanje, če ima značilnosti kaznivega dejanja (npr. obseg povzročene škode, družbena nevarnost itd.). To je odvisno od okoliščin primera. Kršitve ustreznih določb carinskega zakonika Unije se v češkem pravnem sistemu načeloma kaznujejo z upravnimi kaznimi. Vendar kazenske sankcije niso izključene. 

(28)      Romunija, Bolgarija in Slovaška.

(29)      Glej opombo 23 v zvezi z uporabo kazni na Češkem. Pri kršitvah, ki jih storijo fizične osebe, je malomarnost ali naklep merilo za oceno odgovornosti za kršitev, saj je treba pri takih osebah dokazati vsaj krivdo iz malomarnosti, stopnja krivde pa je merilo za določitev višine in vrste upravne kazni.

(30)      To je prikazano v splošni primerjalni preglednici, del I delovnega dokumenta služb Komisije, oddelek „Odgovornost“.

(31)      Primerjava s preteklimi poročili kaže, da so se razmere na tem področju spremenile. Podatki za leto 2010 so pokazali, da je samo 15 držav članic določalo kazni za pravne osebe.

(32)    Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Nemčija, Grčija, Estonija, Francija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Slovaška in Španija.

(33)      V Litvi je denarna kazen povezana z zneskom, ki ga država odobri kot minimalni življenjski standard (in znaša 50 EUR). Ta odobreni standard velja za vse osebe, ne glede na njihov dohodek.

(34)    Na Danskem se dnevne denarne kazni gibljejo od 1 000 DKK do 100 000 DKK, ne glede na dohodek.

(35)      Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Litva, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija in Slovaška.

(36)      Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška in Španija.

(37)      Avstrija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Nemčija, Grčija, Madžarska, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovenija in Slovaška.

(38)      Avstrija, Belgija, Ciper, Češka, Danska, Nemčija, Grčija, Finska, Madžarska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovenija in Španija.

(39)      Ciper, Danska, Estonija, Nemčija, Češka, Madžarska, Malta, Portugalska in Slovaška.

(40)      Avstrija, Nemčija, Estonija, Italija, Češka, Poljska, Portugalska, Romunija, Litva in Latvija.

(41)      Avstrija, Ciper, Estonija, Češka, Finska, Nemčija, Latvija, Litva in Romunija.

(42)    Ciper, Danska, Grčija, Češka, Luksemburg, Nizozemska, Bolgarija, Finska, Nemčija, Portugalska, Slovenija, Madžarska in Malta.

(43)      Avstrija, Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Nemčija, Madžarska, Latvija, Litva, Romunija in Slovenija.

(44)      Bolgarija, Ciper, Češka, Nemčija, Madžarska, Romunija, Nizozemska in Slovenija.

(45)      Ciper, Finska, Češka, Nemčija, Madžarska, Italija, Latvija in Slovenija.

(46)      Zakonodaja Cipra ne določa posebnih rokov; pristojni organi delujejo v skladu s sodno prakso in splošno prakso.

(47)      Prekrškovni postopek je treba začeti v treh delovnih dneh od dneva pridobitve ustreznih informacij, vendar se lahko postopek začne najpozneje v enem letu od dneva storitve prekrška (v primeru trajajočega prekrška – od dneva prenehanja prekrška). (Tj. v treh dneh po tem, ko je carinska uprava dobila informacije o kršitvi, in najpozneje v enem letu po tem, ko je bila kršitev storjena/končana).

(48)      Rok na Danskem je od dveh do deset let.

(49)      Zastaralni rok za kazniva dejanja je pet let, v primeru upoštevanja nekaterih oteževalnih okoliščin pa deset let. Zastaralni rok za prekrške je štiri leta. V Španiji je torej rok od štiri do deset let.

(50)      Opozoriti je treba, da desetletni rok velja v primeru kaznivega dejanja. V primeru upravnega postopka je v Litvi rok dve leti. V Litvi je torej rok od dveh do več kot deset let.

(51)      Na Malti se kazni izvršijo takoj po sprejetju odločbe. Ker obstajajo samo kazenske sankcije (ali zunajsodne poravnave namesto kazenskega postopka), se kazen izvrši takoj, ko sodišče izreče sodbo (ali je dosežena zunajsodna poravnava) (kazen se plača takoj ob poravnavi).

(52)      Sodba se ne izvrši, če sta po začetku veljavnosti sodbe potekla naslednja roka: (1) tri leta od začetka veljavnosti sodbe, izdane v zadevi, ki se nanaša na kaznivo dejanje; (2) eno leto od začetka veljavnosti sodbe ali odločbe, izdane v zvezi s prekrškom.

(53)      Zastaralni rok, ki se uporablja za kazni, naložene za storjena kazniva dejanja, je pet let, v primeru upoštevanja nekaterih oteževalnih okoliščin pa 15 let. Zastaralni rok za upravne kazni je štiri leta. V Španiji je torej rok od štiri do 15 let.