Kazalo
I.Smernice za države članice o dobrih praksah za pospešitev postopkov izdaje dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov
1.Uvod
2.Hitrejši in krajši upravni postopki odobritve
a.Določbe prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov in primerjava dobrih praks pri njihovem prenosu v nacionalno zakonodajo
b.Druge dobre prakse za skrajšanje postopkov izdaje dovoljenj zunaj okvira prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov
c.Povečanje prožnosti pri prilagajanju specifikacij tehnologije v časovnem okviru med predložitvijo vloge za dovoljenje in gradnjo projektov
3.Notranje usklajevanje ter jasni in digitalizirani postopki za zmanjšanje zapletenosti upravnih postopkov odobritve
a.Določbe prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov o točkah „vse na enem mestu“ in primerjava dobrih praks pri njihovem prenosu v nacionalno zakonodajo
b.Drugi primeri dobre prakse za zmanjšanje zapletenosti upravnih postopkov zunaj okvira prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov
4.Zadostni človeški viri in usposabljanje subjektov za izdajo dovoljenj
5.Boljša opredelitev in načrtovanje lokacij za projekte na področju energije iz obnovljivih virov
a.Omejitve glede rabe zemljišč in morja ter dobre prakse za poenostavitev opredeljevanja primernih območij
b.Večnamenska raba prostora
c.Sprejemanje v skupnosti in njeno vključevanje
d.Okoljska vprašanja
e.Vprašanja, povezana z obrambo in letalstvom
6.Enostavnejša priključitev na omrežje, elektrarne s kombinirano tehnologijo, nadomestitev stare zmogljivosti z novo in inovativne tehnologije
a.Težave s priključitvijo na omrežje
b.Elektrarne s kombinirano tehnologijo
c.Nadomestitev stare zmogljivosti z novo
d.Vodik
e.Podpiranje inovacij
II.Smernice za države članice o poenostavitvi sklepanja pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov
1.Uvod
2.Regulativna vprašanja
3.Razširitev razpoložljivosti podjetniških pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov na mala in srednja podjetja
4.Spodbujanje čezmejnih pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov
I.Smernice za države članice o dobrih praksah za pospešitev postopkov izdaje dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov
1.Uvod
Energija iz obnovljivih virov je v središču prehoda na čisto energijo, ki je nujen za uresničitev ciljev Pariškega sporazuma in evropskega zelenega dogovora. Ob upoštevanju tega je Komisija s predlogom za revizijo direktive o energiji iz obnovljivih virov (v nadaljnjem besedilu: prenovljena direktiva o energiji iz obnovljivih virov), ki ga je predložila julija 2021 v okviru svežnja za uresničevanje evropskega zelenega dogovora, predlagala podvojitev deleža energije iz obnovljivih virov v mešanici energijskih virov v letu 2030 glede na leto 2020, da se doseže vsaj 40-odstotni delež.
Zaradi ruske invazije na Ukrajino je čim hitrejše uvajanje energije iz obnovljivih virov postalo strateška prednostna naloga EU, saj bo zmanjšalo našo odvisnost od – večinoma uvoženih – fosilnih goriv in pripomoglo k ponovni dostopnosti energije.
Skupaj z ukrepi za zagotovitev zadostne oskrbe s plinom in načrtom za prihranek energije v okviru priprav na naslednjo zimo bo čim hitrejše dodajanje novih zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov dodatno prispevalo k dolgoročnejšim ukrepom za blaženje krize. V sporočilu REPowerEU, ki je sledilo sporočilu o naboru orodij iz oktobra 2021, je bil predstavljen osnutek načrta za neodvisnost Evrope od ruskih fosilnih goriv, predvsem od plina, precej pred koncem tega desetletja. Poleg tega je v sporočilu predlagano, naj sozakonodajalca proučita višje ali zgodnejše cilje glede energije iz obnovljivih virov, omenjeno pa je tudi pospešeno izkoriščanje vetrne in sončne energije ter pospešeno nameščanje toplotnih črpalk, povečanje povprečne hitrosti uvajanja za 20 % in dodatnih zmogljivosti za 80 GW do leta 2030, da se omogoči večja proizvodnja vodika iz obnovljivih virov.
To pomeni, da bo treba znatno pospešiti sedanje uvajanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov, če želimo pravočasno povečati zmogljivosti.
Tudi zaradi visokih cen energije, ki jih povzročajo zlasti visoke cene fosilnega plina, je treba pospešiti uvajanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov ter zmanjšati negativne vplive na naše državljane in podjetja. Projekti na področju električne energije iz obnovljivih virov vse pogosteje omogočajo stroške električne energije, ki so precej nižji od stroškov električne energije, ki jo na veleprodajnem trgu ponujajo elektrarne na fosilna goriva. Za njihovo hitro uvedbo na trg je treba pospešiti izdajo dovoljenj. Uporaba pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov evropski industriji in podjetjem omogoča neposreden dostop do poceni električne energije iz obnovljivih virov, razvijalcem projektov na področju energije iz obnovljivih virov pa zagotavlja stabilno delovanje, saj jim ni treba čakati na finančno podporo držav članic, s čimer se povečuje razpoložljivost cenovno dostopne, zanesljive in trajnostne energije v EU.
Ne glede na to, ali se projekti na področju energije iz obnovljivih virov razvijajo z javnimi razpisi ali podjetniškimi pogodbami o nakupu energije iz obnovljivih virov ali na prodajnem trgu, ovire v zvezi s postopki izdaje dovoljenj in drugimi upravnimi postopki zadržujejo projekte, povečujejo negotovost, zvišujejo stroške in odvračajo vlagatelje ter tako ogrožajo doseganje ciljev EU glede razogljičenja in predlaganega cilja glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030. Med temi ovirami, zlasti na nacionalni, regionalni ali celo lokalni ravni, so zapletenost pravil, ki se uporabljajo za izbiro lokacije in upravne odobritve za projekte, težave s priključitvijo na omrežje, omejitve pri prilagajanju specifikacij tehnologije med postopkom izdaje dovoljenj ali kadrovske težave organov za izdajo dovoljenj ali operaterjev omrežij. Zato lahko pripravljalno obdobje za projekte na področju energije iz obnovljivih virov traja tudi do deset let. Razlogov za odpravo teh ovir je zdaj več kot kadar koli prej.
V prenovljeni direktivi o energiji iz obnovljivih virov so bila leta 2018 uvedena pravila o organizaciji in najdaljšem trajanju upravnega dela postopka izdaje dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov, ki vključujejo vsa ustrezna dovoljenja za izgradnjo obratov, nadomestitev stare zmogljivosti z novo zmogljivostjo v njih in njihovo obratovanje ter za njihovo priključitev na omrežje. Države članice so morale prenovljeno direktivo o energiji iz obnovljivih virov, vključno s temi novimi določbami, prenesti v nacionalne zakonodaje do 30. junija 2021, vendar do navedenega roka nobena država članica ni sporočila, da je v celoti prenesla prenovljeno direktivo o energiji iz obnovljivih virov. Komisija je zato julija 2021 začela postopke za ugotavljanje kršitev proti vsem državam članicam, ker v nacionalne zakonodaje niso prenesle prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov, da bi jih pripravila do izpolnjevanja svojih obveznosti, vključno s tistimi, ki so povezane z upravnimi postopki. Medtem je večina držav članic Komisiji priglasila nacionalne ukrepe, sprejete za delni ali popolni prenos prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov. V času objave teh smernic deset držav članic ni priglasilo nobenih nacionalnih ukrepov za prenos pravil o organizaciji in trajanju postopka izdaje dovoljenj (tj. člen 16) iz prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov, preostale pa so priglasile vsaj nekaj zahtevanih ukrepov.
Komisija ugotavlja, da med državami članicami trenutno obstajajo velike razlike v nacionalnih ali regionalnih pravilih o izdaji dovoljenj v smislu trajanja in zapletenosti njihovih upravnih postopkov. To kaže na velike možnosti za izboljšave in učenje na podlagi izkušenj drugih. Deležniki so od Komisije zahtevali, naj pojasni določbe prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov v zvezi z upravnimi postopki in razširi dobre prakse ter tako usmerja organe za izdajo dovoljenj pri njihovi uporabi.
Te smernice vsebujejo dobre prakse držav članic, namenjene zmanjšanju upravnega bremena in povečanju gotovosti pri načrtovanju projektov na področju energije iz obnovljivih virov. Smernice so priloga priporočila Komisije o pospešitvi postopkov izdaje dovoljenj in poenostavitvi sklepanja pogodb o nakupu električne energije, ki je bilo sprejeto skupaj s predlogom ciljno usmerjene spremembe prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov, in sicer glede izdaje dovoljenj. Te pobude so sestavni del širšega svežnja ukrepov v okviru načrta REPowerEU in evropskega semestra, ki podpirata pospešeno uvajanje energije iz obnovljivih virov.
Spopadanje z obstoječimi ovirami za izdajo dovoljenj in prepoznavanje novih ovir je treba obravnavati kot trajen proces. V zvezi s tem Komisija od marca 2022 v okviru projektne skupine za uveljavljanje pravil enotnega trga sodeluje z organi držav članic tudi pri odstranjevanju ovir, povezanih s postopkom. Hitro in popolno izvajanje priporočila na podlagi konkretnih zamisli za poenostavitev in skrajšanje, vključenih v te smernice, bo omogočilo skrajšanje pripravljalnega obdobja za projekte na področju energije iz obnovljivih virov in njihovo hitrejše množično uvajanje.
Te smernice opredeljujejo naslednja glavna področja za izboljšanje izdaje dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov: zmanjšanje trajanja in zapletenosti upravnih postopkov odobritve, zagotavljanje zadostnega števila osebja ter usposabljanje subjektov in organov za izdajo dovoljenj, odgovornih za presoje vplivov na okolje, izvedbo postopkov za izbiro lokacij in obravnavo težav s priključitvijo na omrežje. Poleg tega v številnih državah članicah obstajajo tudi ovire, povezane s pomanjkanjem podpore javnih ali zadevnih lokalnih deležnikov nekaterim projektom. Naslednja poglavja vsebujejo kratko razlago ovir, morebitne rešitve in ugotovljene dobre prakse v zvezi z nacionalnimi ukrepi za prenos prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov ali v zvezi z ukrepi, ki presegajo področje uporabe prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov.
2.Hitrejši in krajši upravni postopki odobritve
Trajanje postopkov izdaje dovoljenj je pri različnih tehnologijah energije iz obnovljivih virov in v različnih državah članicah zelo različno. Za projekte vetrne energije na morju lahko pripravljalno obdobje traja do deset let, čeprav so pred kratkim zgrajena nizozemska vetrna polja na morju, na primer Borssele III in IV, začela delovati štiri do pet let po izbiri ponudnika na javnem razpisu. Iz poročil izhaja, da pri projektih vetrne energije na kopnem postopek izdaje dovoljenj traja od tri do devet let, trajanje postopkov pa je zelo različno ne samo v različnih državah članicah, ampak včasih tudi v različnih regijah posamezne države. Iz poročil izhaja tudi, da pri projektih pridobivanja sončne energije na tleh postopki trajajo od približno enega leta do več kot štiri leta in pol.
Vendar te povprečne vrednosti temeljijo na vzorcih, ki niso popolnoma reprezentativni, saj za območje EU ni na voljo dovolj primerljivih podatkov o skupnem trajanju postopkov izdaje dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov, vključno s pripravo in dokončanjem presoje vplivov na okolje, izdajo dovoljenja za priključitev na omrežje ter obravnavo vseh morebitnih pravnih izpodbijanj. Poleg tega je trajanje postopkov izdaje dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov odvisno tudi od razpoložljivosti in hitrega uvajanja ali krepitve omrežij, da se omogoči priključitev takih projektov in vključitev proizvedene energije. Upoštevati je treba tudi, da so lahko postopki v nekaterih državah članicah hitrejši, ne pa nujno tudi učinkovitejši. Kljub hitrejšim postopkom je lahko zaradi različnih vrst ovir odobrenih manj projektov. Zato se je treba proaktivno osredotočiti na ovire v postopkih izdaje dovoljenj v vseh državah članicah in se spoprijeti z njimi. V okviru Instrumenta za tehnično podporo Komisija 17 državam članicam v skladu z načrtom REPowerEU pomaga postopno opuščati njihovo odvisnost od ruskih fosilnih goriv, vključno s hitrejšim izdajanjem dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov in spodbujanjem uvajanja strešnih sončnih sistemov. Natančneje, v okviru razpisa Instrumenta za tehnično podporo za leto 2023 Komisija državam članicam ponuja pomoč z vodilno tehnično podporo za „pospeševanje izdaje dovoljenj za energijo iz obnovljivih virov“.
Regionalno sodelovanje med državami članicami pri izvajanju podobnih obsežnih projektov na področju energetske infrastrukture dokazano deluje kot katalizator za pospeševanje izdaje dovoljenj in izvedbo teh projektov. Komisija predseduje štirim skupinam na visoki ravni v različnih regijah Evropske unije. Zaradi visoke ravni politične podpore, ki so je deležne te skupine, je mogoče opredeliti skupno regionalno vizijo in določiti regionalne prednostne naloge ter zagotoviti strateške smernice za izvajanje projektov skupnega interesa na področju energetske infrastrukture, ki potrebujejo trdno soglasje. Razvoj projektov vetrne energije na morju je priznan kot vseevropska prednostna naloga v vseh skupinah na visoki ravni, zato je velike projekte na področju energije iz obnovljivih virov mogoče opredeliti kot prednostne naloge v delovnih tokovih teh skupin ter jim zagotoviti ugodnosti natančnega spremljanja in okrepljenega sodelovanja na različnih političnih ravneh med državami članicami iz posameznih regij.
a.Določbe prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov in primerjava dobrih praks pri njihovem prenosu v nacionalno zakonodajo
Prenovljena direktiva o energiji iz obnovljivih virov določa, da lahko upravni postopki za izdajo dovoljenj trajajo največ dve leti za obrate za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov in z njimi povezano omrežno infrastrukturo, vključno z vsemi ustreznimi postopki odobritve, certificiranja in licenciranja, ki jih opravijo pristojni organi. Podobna določba o poenostavitvi postopkov odobritve za infrastrukturo za vodik je vključena v predlagani sveženj za razogljičenje trga vodika in plina. Upravni postopek za projekte pod 150 kW in nadomestitev stare zmogljivosti z novo v obstoječih obratih za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov traja največ eno leto. Ti roki ne vključujejo obdobja, nujnega za izpolnitev zahtev okoljske zakonodaje Unije, kar lahko traja dolgo časa, ali trajanja kakršnih koli sodnih postopkov, v izrednih okoliščinah pa se ti roki lahko podaljšajo za eno leto.
Nekatere države članice so poleg prenosa zahtevanih določb v nacionalno zakonodajo uvedle dopolnilna pojasnila, ki določajo pogoje za podaljšanje roka, ali so zadolžile ustrezne organe za tesno sodelovanje, da se zagotovi upoštevanje dogovorjenih časovnih okvirov. Glede podaljšanja roka za do eno dodatno leto Švedska določa, da je rok mogoče podaljšati, če je zaradi novih predpisov, informacij ali smernic treba zagotoviti dopolnila, ki zahtevajo veliko časa, ali če pride do zamude zaradi zunanjih okoliščin, ki jih sprva ni bilo mogoče predvideti. Slovenija je uvedla določbo o tem, da mora razvijalec projekta pred iztekom opredeljenega roka prejeti utemeljen sklep, na podlagi katerega se v izjemnih okoliščinah, pojasnjenih v sklepu, postopek podaljša za največ eno leto.
Glede zagotavljanja, da postopek odobritve ne preseže dogovorjenih časovnih okvirov, kadar je vključenih več organov, ukrepi za prenos v nacionalno zakonodajo na Finskem vključujejo zahtevo, da če je za gradnjo, nadgradnjo, priključitev na omrežje in obratovanje elektrarne za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov treba izvesti več kot en postopek odobritve ali upravni postopek odobritve, morajo odgovorni pristojni organi sodelovati, da se roki upoštevajo. Enotna kontaktna točka za nosilce projektov je zadolžena za pomoč pristojnim organom pri dogovarjanju o časovnih okvirih obravnave v postopkih, če je ustrezno. Poleg tega zakonodaja za prenos določa točke, pri katerih se izračun rokov začne in konča, enotna kontaktna točka pa je zadolžena za spremljanje upoštevanja rokov.
Glede spremljanja nacionalnih določb in poročanja o njih v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku, ki se Komisiji predložijo do 15. marca 2023 in nato vsaki dve leti, morajo države članice poročati o specifičnih ukrepih za izpolnitev zahtev iz členov 15 do 17 prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov, ki se nanašajo na poenostavitev, skrajšanje in zagotovitev večje preglednosti postopkov izdaje dovoljenj. Poleg tega bi spremljanje in presoja upravnih postopkov odobritve za projekte na področju energije iz obnovljivih virov na ravni celotne EU Komisiji, državam članicam in nosilcem projektov omogočila vpogled v trajanje različnih faz odobritve projektov, njihov obseg, zahteve in vključene organe ter tudi v morebitne skupne značilnosti zamud in drugih ozkih grl pri vseh tehnologijah energije iz obnovljivih virov ali stopnjah odobritve.
b.Druge dobre prakse za skrajšanje postopkov izdaje dovoljenj zunaj okvira prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov
Rok iz prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov se ne uporablja glede trajanja sodnih postopkov, vendar lahko države članice sprejmejo ukrepe za skrajšanje dolgotrajnih postopkov zaradi sodnih izpodbijanj. Pravica do dostopa do pravnega varstva mora biti zagotovljena, vendar lahko države članice svoj nacionalni pravosodni sistem organizirajo tako, da zagotavlja hitrejšo obravnavo pravdnih zadev, na primer enostopenjske postopke za nekatere projekte nacionalnega pomena, določanje rokov za nekatere korake v pravdnem postopku glede na nacionalne okoliščine, da se prepreči nepotrebno podaljševanje pritožbenih postopkov, ali uvajanje določb za omejevanje zlorab pravdnih postopkov. Več držav članic je že sprejelo ukrepe za racionalizacijo trajanja sodnih postopkov v zvezi z dovoljenji.
Francija je zmanjšala število mogočih pritožb na okoljevarstvena dovoljenja za projekte vetrne energije na kopnem s treh na samo dve. Od 1. decembra 2018 je pritožbe mogoče vložiti neposredno pri pritožbenem upravnem sodišču in jih pred tem ni treba več predložiti upravnemu sodišču (za projekte vetrne energije na morju je to veljalo že od sprejetja odloka januarja 2016).
Nizozemska je določila, da se je na dovoljenja za projekte vetrne energije na kopnem nad 100 MW in projekte sončne fotovoltaične energije nad 50 MW mogoče pritožiti le pri višjem sodišču.
Poleg racionalizacije okvira sodnih postopkov so nekatere države članice uvedle tudi druge ukrepe, ki omogočajo prednostno obravnavo in zato pospeševanje postopkov izdaje dovoljenj, na primer določanje kategorij strateških projektov. Nekatere projekte nacionalnega pomena je mogoče sprejeti s posebnim aktom v zakonodajnem postopku v skladu s členom 2(5) direktive o presoji vplivov na okolje (PVO). Države članice lahko zato take projekte izvzamejo iz določb v zvezi z javnim posvetovanjem.
Regionalna vlada Andaluzije v Španiji je v okviru regionalnega oddelka za javno upravo in notranje zadeve ustanovila „enoto za pospešitev“ projektov, ki veljajo za strateške. Priznanje strateškega pomena pomeni, da se pri upravni obravnavi dovoljenj in odobritev, nujnih za izbrane projekte, ti obravnavajo prednostno.
Izdajo dovoljenj je mogoče učinkovito pospešiti tudi tako, da se omogoči hkratna predložitev več vlog, namesto da se vloge predložijo ena za drugo, tudi za povezane projekte v zvezi z omrežji.
V Avstriji lahko na primer razvijalci hkrati zaprosijo za več dovoljenj (licenca za proizvodnjo električne energije, odobritev v okviru postopka na podlagi zakona o varstvu narave, postopek na podlagi zakona o letalstvu, dovoljenje na podlagi zakona o gozdarstvu, dovoljenje na podlagi zakona o vodah, dovoljenje na podlagi zakona o zdravju in varnosti pri delu, gradbeno dovoljenje). Tudi vlogi za izbiro lokacije in priključitev na omrežje je mogoče predložiti hkrati. V Franciji in Belgiji (v Flandriji in Valoniji) so uvedeni postopki „enotnega dovoljenja“. V Flandriji in Valoniji ta enotna dovoljenja združujejo postopke za okoljevarstveno in urbanistično dovoljenje skupaj z izjemami za manjše projekte. V Franciji postopek omogoča enotno preverjanje več dovoljenj za projekte vetrne energije, vključno z okoljevarstvenimi dovoljenji, koridorji nadzemnih električnih vodov v zvezi z navigacijo v zračnem prometu in vojsko ter licenco za proizvodnjo električne energije.
Glede manjših projektov pridobivanja energije iz obnovljivih virov, za katere se odločajo gospodinjstva in energetske skupnosti, je zaradi pomanjkanja sredstev še težje premagati ovire, s katerimi se sicer spoprijemajo poklicni udeleženci na trgu. V Grčiji so pri vlogah za priključitev na omrežje, odobritev okoljskih pogojev in izdajo licence za proizvodnjo energetske skupnosti obravnavane prednostno glede na druge vloge na istem območju v istem ciklu vlog. Na Portugalskem za skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov veljajo izjeme pri zahtevah v zvezi s predhodnim nadzorom/komunikacijo, registracijo in obratovanjem, kar je odvisno od nameščene zmogljivosti ali uporabe javnega omrežja za dovajanje električne energije v primeru samooskrbe. Podobno na Irskem energetske skupnosti za predložitev vloge za priključitev na omrežje ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, njihova vloga pa se obravnava v poenostavljenem postopku.
Izdajo dovoljenj lahko pospešita tudi zgodnje javno posvetovanje in izvedba nekaterih študij v zgodnji fazi postopka. Na primer glede projektov skupnega interesa se je pokazalo, da je mogoče z obveznim javnim posvetovanjem, izvedenim na začetku postopka izdaje dovoljenja za določitev lokacije projekta, lažje prepoznati in obravnavati težave v zvezi s sprejemanjem projekta v javnosti.
Tudi presoje, ki jih izvedejo organi za izdajo dovoljenj v okviru okoljskih postopkov, je mogoče pospešiti z določitvijo konkretnih rokov. Kadar se zahteva presoja vplivov na okolje, bi države članice morale omejiti trajanje posameznih faz postopka za presojo vplivov na okolje
, in sicer z uvedbo zavezujočih najdaljših časovnih okvirov, zlasti za:
·izdajo mnenja o določanju obsega, ki ga izda pristojni organ – najpozneje v mesecu dni;
·izvedbo presoje vplivov na okolje in izdajo obrazloženega sklepa – najpozneje v treh mesecih z možnostjo podaljšanja za dodatne tri mesece;
·izvedbo javnih posvetovanj o poročilu o presoji vplivov na okolje – najpozneje v dveh mesecih;
·izdajo soglasja za izvedbo – najpozneje v šestih mesecih.
Približno polovica držav članic je že določila konkretne časovne okvire, v katerih morajo pristojni organi odobriti projekte, potem ko prejmejo oceno o presoji vplivov na okolje, ki jo predloži razvijalec. V številnih primerih ti ne presegajo enega ali dveh mesecev (Bolgarija, Francija, Italija, Malta, Grčija, Latvija in Romunija).
Postopke je mogoče poenostaviti tudi s pogojnim izvzetjem od obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja skupaj z zahtevami v zvezi s priglasitvijo za manjše fotovoltaične sisteme. V belgijski regiji Flandriji so projekti sončne fotovoltaične energije pod nekaterimi pogoji izvzeti iz obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja.
c.Povečanje prožnosti pri prilagajanju specifikacij tehnologije v časovnem okviru med predložitvijo vloge za dovoljenje in gradnjo projektov
Zaradi trajanja postopkov izdaje dovoljenj ali zamud pri izdaji dovoljenj lahko pride do namestitve neoptimalne tehnologije, kadar morajo razvijalci projektov upoštevati točno določene specifikacije tehnologije iz njihove prvotne vloge za dovoljenje. Kadar izdaja dovoljenja traja tako dolgo, da odobrena tehnološka rešitev postane zastarela, bi moral nosilec projekta predložiti vlogo za novo dovoljenje ali opraviti novo presojo vplivov na okolje, da bi lahko uporabil najnovejšo razpoložljivo tehnologijo. Večja prožnost, tj. omogočanje razvijalcem, da predložijo vlogo za različne tehnološke parametre, pomaga hitreje uvajati najučinkovitejše tehnologije, hkrati pa ni nujno, da se zaradi tega poveča vpliv na okolje.
Nekatere države članice se te težave lotevajo tako, da za dovoljenja uporabljajo tako imenovani model svežnja, ki razvijalcem omogoča, da v vlogi za dovoljenje določijo zelo različne tehnološke parametre (npr. za višino konice vetrne turbine), kar jim omogoča prožnost pri uvajanju najsodobnejše tehnologije ter maksimiranju učinkovitosti in proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Švedska na primer že omogoča, da se ta model za dovoljenja uporablja pri nekaterih projektih vetrne energije. Razvijalci projektov morajo določiti projektno območje, največje število turbin, najvišjo višino konice, območja z omejitvami na projektnem območju in največji odtis infrastrukture. Na ta način lahko optimizirajo ureditev ter povečajo ali zmanjšajo velikost rotorja in višino osi. Poleg tega smejo razvijalci uporabljati najnovejšo tehnologijo turbin, da optimizirajo ureditev ter čim bolj povečajo zmogljivost v dovoljenju. Romunija omogoča spremembo vrste vetrne turbine po izdaji končnega gradbenega dovoljenja, če se upoštevajo ključni parametri (višina konice in rotor). Razvijalci morajo take spremembe samo priglasiti pristojnim organom.
3.Notranje usklajevanje ter jasni in digitalizirani postopki za zmanjšanje zapletenosti upravnih postopkov odobritve
Odvisno od države članice morajo biti nosilci projektov v stiku z upravnimi organi na nacionalni, regionalni in občinski ravni ter/ali z različnimi oddelki ali ministrstvi. Več ravni včasih nasprotujočih si nacionalnih in regionalnih zakonodaj in postopkov ter nejasne razmejitve pristojnosti med nacionalnimi, regionalnimi in/ali lokalnimi organi po nepotrebnem zapletajo postopke in lahko povzročijo zamude v postopku izdaje dovoljenj. Po mnenju deležnikov ni vedno jasno, ali je vključenost nekaterih organov v upravni postopek odobritve obvezna in ali je njihovo mnenje zavezujoče. Poleg tega takrat, kadar je v izdajo dovoljenja vključenih več javnih organov, pogosto ni mogoče zagotoviti preglednosti v zvezi s tem, kakšno je stanje vloge za projekt in v kateri fazi se pojavi ozko grlo. Tudi digitalna orodja in rešitve se ne uvajajo enakomerno v vseh upravnih organih.
a.Določbe prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov o točkah „vse na enem mestu“ in primerjava dobrih praks pri njihovem prenosu v nacionalno zakonodajo
Določbe prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov od držav članic zahtevajo, da imenujejo enotno kontaktno točko (točko „vse na enem mestu“) za izdajo dovoljenj za gradnjo, nadomestitev stare zmogljivosti z novo in obratovanje sredstev proizvodnje energije iz obnovljivih virov ter povezano omrežno infrastrukturo, podobno kot določajo določbe uredbe TEN-E in kot je predlagano v svežnju za razogljičenje trga vodika in plina. Primeri obstajajo tudi v drugih sektorjih, kjer se je zaradi uvedbe točk „vse na enem mestu“ skrajšal čas in so se znižali stroški, namenjeni iskanju informacij, zlasti v zvezi z zahtevami glede licenciranja in izdaje dovoljenj. Prenovljena direktiva o energiji iz obnovljivih virov v skladu z načelom subsidiarnosti državam članicam omogoča prožnost, da izberejo najustreznejša izvedbena pravila, če se od vložnikov ne zahteva, da v celotnem postopku izdaje dovoljenj stopijo v stik z več kot eno kontaktno točko.
Za vzpostavitev točk „vse na enem mestu“ so na voljo različne možnosti. Izključno upravna točka „vse na enem mestu“ usmerja komunikacijo med nosilcem projekta na področju energije iz obnovljivih virov in ustreznimi organi, vključenimi v izdajo različnih dovoljenj, potrebnih za gradnjo elektrarne in njeno priključitev na omrežje. Predvideti je mogoče tudi razširitev mandata upravne kontaktne točke, ki lahko sama izdaja vsa potrebna dovoljenja. Vzpostaviti je mogoče več točk „vse na enem mestu“ za različno velike projekte, različne tehnologije energije iz obnovljivih virov ali upravne enote v državi članici, če lahko vsak vložnik uporabi eno enotno kontaktno točko za posamezen projekt.
Točke „vse na enem mestu“ so vzpostavili tudi subjekti, odgovorni za omrežno infrastrukturo, na primer „pristojni nacionalni organi“ za projekte skupnega interesa v okviru uredbe TEN-E ali nacionalni regulativni organi, operaterji prenosnih sistemov ter nacionalni, regionalni ali lokalni organi za druge vrste omrežij. Pri projektih skupnega interesa je priporočljivo tesno usklajevanje in prilagajanje postopkov med točkami „vse na enem mestu“ iz prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov in „pristojnimi nacionalnimi organi“. Za proučevanje in širjenje tega tesnega usklajevanja bi lahko bile primerne obstoječe strukture regionalnega sodelovanja, ki se ukvarjajo z energetsko politiko, na primer zgoraj navedene politične skupine na visoki ravni.
Kar zadeva nacionalne določbe, namenjene prenosu prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov, so države članice v večini primerov zaupale nalogo racionalizacije upravnega postopka predložitve vlog za dovoljenja in izdaje dovoljenj obstoječi nacionalni energetski agenciji ali drugi izvajalski agenciji kot enotni kontaktni točki. S pripravo seznamov vseh organov, s katerimi enotna kontaktna točka zagotavlja komunikacijo in usklajevanje, se za nosilce projektov povečata varnost in preglednost, enako pa velja tudi za sklicevanje na specifično zakonodajo, v zvezi s katero lahko kontaktna točka zagotavlja svetovanje.
Na Danskem je bila danska agencija za energijo (DEA) imenovana za kontaktno točko in zagotavlja splošne smernice o upravnem postopku, vključno s koraki, ki jih je treba sprejeti za vzpostavitev in obratovanje objektov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Glede projektov vetrne energije na morju agencija DEA sama izdaja dovoljenja za projekte v danskih teritorialnih vodah in danski izključni ekonomski coni. Agencija DEA pripravlja in izdaja licence v ponavljajočem se postopku pri zadevnih organih in organom sporoča informacije o posameznih projektih, da se zmanjšajo nasprotja interesov.
Na Švedskem je naloga švedske agencije za energijo vzpostaviti in odgovarjati za digitalno kontaktno točko. Na kontaktni točki morajo biti na voljo neposredne povezave do organov, ki obravnavajo zadevo. Nacionalne določbe, namenjene prenosu prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov v nacionalno zakonodajo, vključujejo tudi seznam organov, ki pomagajo kontaktni točki, vključno z organi in agencijami, odgovornimi za pomorska vprašanja, varstvo okolja, nacionalno dediščino in kmetijstvo, ter občinami.
Naloga enotne kontaktne točke na Finskem je zagotavljati svetovanje glede postopkov odobritve in drugih upravnih postopkov za obrate za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Nacionalne določbe vključujejo seznam elementov, za katere se uporablja obveznost svetovanja kontaktne točke, to pa vključuje mnenje obrambnih sil o sprejemljivosti gradnje objektov za proizvodnjo vetrne energije.
b.Drugi primeri dobre prakse za zmanjšanje zapletenosti upravnih postopkov zunaj okvira prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov
Kadar morajo različni upravni organi usklajevati svoje delo in dati soglasje, je molk enega organa, zaradi česar ni mogoče nadaljevati postopka, mogoče ublažiti z uvedbo domneve soglasja organa v primeru molka, in sicer pod jasno določenimi pogoji, razen če je na podlagi zakonodaje EU ali nacionalne zakonodaje odgovor potreben. Španija je pred kratkim z odlokom iz leta 2020 uvedla domnevo o soglasju organa v primeru molka za posamezna upravna dejanja, in sicer glede obratov, ki proizvajajo električno energijo za samooskrbo, in sončne parke. Kadar mora več vključenih upravnih organov odgovoriti drug drugemu in tega ne storijo v 30 dneh, se posamezno upravno dejanje šteje za odobreno.
Glede širše uporabe digitalnih orodij in rešitev med postopki izdaje dovoljenj prenovljena direktiva o energiji iz obnovljivih virov določa, da smejo vložniki ustrezne dokumente predložiti tudi v digitalni obliki. Poleg tega bi lahko bila uporaba elektronske komunikacije, ki bi nadomestila uporabo tiskane, in digitalnih komunikacijskih platform, ki bi poenotile različne postopke predložitve vlog, v pomoč osebju v organih za izdajo dovoljenj pri obravnavi vlog, hkrati pa bi zagotavljala podlago za spremljanje in izboljšanje postopkov. Tako bi se tudi za nosilce projektov povečala preglednost v zvezi s trenutnim stanjem njihove vloge, vsi različni vključeni organi pa bi pridobili dostop do istega centraliziranega vnosa projekta.
V zvezi s tem je Ciper v svoj načrt za okrevanje in odpornost vključil reformo, ki vzpostavlja digitalno točko „vse na enem mestu“ za racionalizacijo izdaje dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov. V načrtu za okrevanje in odpornost je Ciper tudi zaprosil za tehnično pomoč Generalnega direktorata za podporo strukturnim reformam, in sicer pri zasnovi metodologije za razvoj točke „vse na enem mestu“. Nemška dežela Spodnja Saška je uvedla elektronski obrazec vloge za odobritev, in sicer za vloge za varstvo pred imisijami (ELiA); uporablja ga osem nemških zveznih dežel, obrazec pa omogoča tudi šifrirano predložitev dokumentov vloge. Na Nizozemskem je na voljo spletna platforma za „vse v enem dovoljenju za fizične vidike“ za projekte pridobivanja vetrne energije na kopnem in projekte pridobivanja fotovoltaične energije na tleh. Ne glede na to, ali je odgovorni organ v postopku izdaje dovoljenj občina, pokrajina ali nacionalna vlada, je spletna platforma dostopna odgovornemu organu in razvijalcu projekta. Poleg tega nekatere pokrajine uporabljajo spletno platformo tudi za predložitev vloge za okoljevarstveno dovoljenje.
4.Zadostni človeški viri in usposabljanje subjektov za izdajo dovoljenj
Zaradi obravnavanja čedalje večjega števila dovoljenj za projekte bo treba zagotoviti zadostno število ustrezno usposobljenega osebja v organih za izdajo dovoljenj in pri operaterjih omrežij, pa tudi osebja, odgovornega za presoje vplivov na okolje, in nacionalnih sodišč, ki vodijo pritožbene postopke. Kot je bilo pojasnjeno v vmesnem poročilu RES Simplify in potrjeno med posvetovanji, ki jih je Komisija opravila v zvezi s to pobudo, je pomanjkanje osebja v organih za izdajo dovoljenj trenutno pomembna ovira, ki v številnih državah članicah otežuje uvajanje projektov – na voljo ni zadostnega števila osebja in/ali osebje nima potrebnega strokovnega znanja ali spretnosti za obravnavo vlog za projekte. Ugotovitve poročila kažejo, da osebja pogosteje primanjkuje v velikih državah članicah, težave pa so večje na nacionalni kakor na regionalni ravni. Hkrati je pomanjkanje strokovnega znanja značilnejše za trge s slabšim poznavanjem neke tehnologije in z manj dokončanimi projekti. Pomanjkanje strokovnega znanja je pogosto na lokalni ravni, kjer ima osebje manj priložnosti, da bi se specializiralo, in/ali kadar je zadeva povezana z zapletenimi tehničnimi in pravnimi vprašanji. To zlasti velja za podeželska območja, ki imajo majhne upravne zmogljivosti, vendar načrtujejo velike projekte na področju energije iz obnovljivih virov. Kadrovske težave vplivajo na druge ovire, saj organi nimajo zmogljivosti za medsebojno usklajevanje svojega dela, ki bi omogočilo lažje izvajanje upravnih postopkov. To vključuje izvajanje enotne kontaktne točke, kjer lahko pomanjkanje osebja ali ustreznega strokovnega znanja povzroči dodatna ozka grla v upravnih postopkih . Zato je ključno zagotoviti ustrezna znanja in spretnosti ter privlačna delovna mesta v zadevnih sektorjih na različnih upravnih ravneh, vključno z organi za izdajo dovoljenj.
Za obravnavo nezadostnega števila osebja na eni strani ter pomanjkanja znanj in spretnosti na drugi strani je treba zagotoviti ciljno usmerjen pristop, pri katerem se predvideva prihodnji razvoj dogodkov. V okviru tega pristopa in v skladu s pristopom Evropske komisije glede vključevanja vidika spola na vseh področjih, vključno z zelenim in digitalnim prehodom, se je treba posvetiti zlasti povečanju udeležbe žensk in enakim možnostim za vse na vseh ravneh.
Države članice so bile v svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih (NEPN) pozvane, naj predložijo informacije o načrtovani nameščeni skupni zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov od leta 2021 do leta 2030, ločeno za novo zmogljivost in nadomestitev stare zmogljivosti z novo, in to po tehnologijah in sektorjih v MW. Države članice so bile tudi pozvane, naj opredelijo konkretne ukrepe za zagotavljanje informacij in usposabljanje. To načrtovano nameščeno zmogljivost, skupaj z oceno dodatnih zmogljivosti, zagotovljenih z obstoječimi ravnmi osebja, bi morale države članice uporabiti kot smernice pri ocenjevanju potreb po osebju in proračunskih potreb organov za izdajo dovoljenj.
Čeprav popolni podatki o zaposlenosti v organih za izdajo dovoljenj niso na voljo, so bila v španski pokrajini Aragoniji leta 2018 izdana dovoljenja za nova vetrna polja na kopnem, katerih zmogljivost znaša 1 100 MW, pri čemer se je 30 članov osebja ukvarjalo samo z obravnavo vlog za dovoljenja za projekte vetrne in fotovoltaične energije. Finska je na podlagi svojega načrta za okrevanje in odpornost za obdobje 2021–2023 dodelila 6 milijonov EUR za najemanje začasnih človeških virov za okoljevarstvena dovoljenja in postopke ter obravnavo projektov pa tudi za podporo novih tehnologij energije, vključno s projekti vetrne energije na morju, velikimi projekti sončne energije in projekti geotermalne energije. Finančna podpora bo uporabljena za stroške osebja v zvezi z ocenjevanjem presoj vplivov na okolje, za obdelavo pritožb proti odločbam o okoljevarstvenih dovoljenjih ter za podporo občinam in okrožjem pri načrtovanju rabe zemljišč in izdaji gradbenih dovoljenj. Italija je ustanovila 40-člansko projektno skupino, ki deluje v okviru ministrstva za ekološki prehod in se ukvarja z izvajanjem nacionalnega energetskega in podnebnega načrta ter načrta za okrevanje in odpornost. Zadolžena je za pospešitev obravnave presoj vplivov na okolje. Vsak član projektne skupine ima vsaj pet let strokovnih izkušenj ter potrebno znanje in spretnosti za presojo tehničnih, okoljskih in krajinskih vidikov projektov na področju energije iz obnovljivih virov. Nemški načrt poenostavitve v 18 točkah za izdajo dovoljenj za projekte vetrne energije na kopnem predvideva, da morajo zvezne dežele zagotoviti, da imajo organi za načrtovanje in odobritev na voljo dovolj osebja ter potrebno tehnično opremo za obravnavo vlog za dovoljenja. Poleg tega nemški koalicijski sporazum vključuje tudi sklice na zunanje projektne skupine za zmanjšanje obremenitve organov za izdajo dovoljenj.
Pri zagotavljanju, da ima osebje v organih, odgovornih za presojo dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov, na voljo ustrezno strokovno znanje s pravnega in tehničnega področja, bi bilo za obravnavo trenutnega pomanjkanja znanj in spretnosti morda najprej treba vzpostaviti koalicijo v okviru programa Erasmus+ za sektorsko sodelovanje na področju znanj in spretnosti med javnimi organi, industrijo, socialnimi partnerji ter ustanovami za izobraževanje in usposabljanje. Leta 2021 je bila na visoki ravni izvedena okrogla miza pakta EU za znanja in spretnosti, na kateri so se zbrali deležniki industrije energije iz obnovljivih virov, in sicer v okviru več okroglih miz industrijskih ekosistemov, da bi se spodbudila vključenost deležnikov v pakt EU za znanja in spretnosti. Pakt EU za znanja in spretnosti je nov model sodelovanja za obravnavanje izzivov v zvezi z znanji in spretnostmi, potrebnimi za gospodarsko okrevanje, izvajanje industrijske strategije EU ter zelenega in digitalnega prehoda. Njegov namen je obravnavati pomanjkanje znanj in spretnosti v vseh industrijskih ekosistemih, in sicer s spodbujanjem podjetij, delavcev, nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, socialnih partnerjev, organizacij industrije, izvajalcev poklicnega izobraževanja in usposabljanja, gospodarskih zbornic in služb za zaposlovanje, naj vlagajo v ukrepe izpopolnjevanja in preusposabljanja. Na podlagi ugotovitev okrogle mize je Komisija pripravljena pomagati vzpostaviti obsežno partnerstvo za znanja in spretnosti na področju energije iz obnovljivih virov na kopnem. Na voljo so tudi ustrezne možnosti financiranja EU (npr. LIFE, skladi kohezijske politike, instrumenti tehnične pomoči). V tem okviru je ključno tudi vzajemno priznavanje diplom, znanja in spretnosti ter kvalifikacij v vseh državah EU, ki je zlasti pomembno v obmejnih regijah EU.
Posebno pozornost je treba nameniti prizadevanjem, da so pobude v zvezi z usposabljanjem ter znanji in spretnostmi posebej namenjene tudi osebju regionalnih in lokalnih organov za izdajo dovoljenj, upoštevati pa je treba posebnosti njihovih vlog. V zvezi s tem se države članice spodbuja, naj ukrepajo in zagotovijo zadostne možnosti usposabljanja.
Načrt za sektorsko sodelovanje na področju znanj in spretnosti v pomorski tehnologiji se že izvaja, in sicer obravnava strategijo usposabljanja v zvezi z energijo iz obnovljivih virov na morju, obravnava pa tudi možnosti, da sektor postane spodbujevalec digitalnega in zelenega prehoda. Tesno upravno sodelovanje bi lahko bilo še posebej pomembno v sektorju dejavnosti na morju, saj nameravajo nekatere države članice prvič dovoliti projekte na področju energije iz obnovljivih virov na morju, druge pa že imajo izkušnje na tem področju.
Z namenom lažje izmenjave informacij, poenostavitve izvajanja obsežnih projektov na področju energije iz obnovljivih virov in zmanjšanja nujne potrebe po krepitvi zmogljivosti, bi države članice lahko predvidele tudi vzpostavitev prostovoljnih platform za organe za izdajo dovoljenj. Take platforme bi lahko delovale kot repozitoriji za izmenjavo znanja, ki bi zagotavljali najboljše prakse in katerih cilj bi bil povečati učinkovitost ali opredeliti sinergije v različnih postopkih držav članic. Poleg tega bi lahko, kot kažejo tudi izkušnje iz infrastrukturnih projektov, nosilcem projektov koristile pobude za krepitev zmogljivosti, namenjene odpravljanju zamud zaradi nekakovostnih dokumentov in študij, predloženih organom za izdajo dovoljenj.
5.Boljša opredelitev in načrtovanje lokacij za projekte na področju energije iz obnovljivih virov
Brezogljični energetski sistem, ki temelji zlasti na energiji iz obnovljivih virov, v splošnem potrebuje več prostora kot tradicionalni energetski sistem, za katerega so značilni večji centralizirani obrati za proizvodnjo energije. V Evropi, ki je večinoma gosto poseljena celina, so konflikti glede rabe zemljišč pogosti, poleg tega je treba pogosto uravnotežiti različne javne dobrine in interese. Pri projektih na področju energije iz obnovljivih virov je treba med tekmeci zagotoviti dostop do primernih območij, spoprijeti pa se je treba tudi z omejitvami glede rabe zemljišč in morja, zlasti zaradi dejavnosti, povezanih s kmetijstvom, ribištvom, pomorskimi prometnimi potmi, kulturno dediščino in obrambo. Zato so za pospeševanje srednje- do dolgoročnega uvajanja energije iz obnovljivih virov ključni dobro zasnovani prostorski načrti in analitične študije izvedljivosti. Ti so vključeni v postopek v zgodnji fazi in lahko zmanjšajo vplive na okolje ter konflikte glede rabe zemljišč in morja, hkrati pa usmerjajo razvijalce projektov na primerne lokacije, kar lahko pospeši postopke izdaje dovoljenj.
a.Omejitve glede rabe zemljišč in morja ter dobre prakse za poenostavitev opredeljevanja primernih območij
Za zagotavljanje zadostnega prostora za namestitev dodatnih zmogljivosti energije iz obnovljivih virov, ki so potrebne za uresničitev ciljev EU, bo ključen bolj strateški pristop k določanju lokacij za uvajanje obnovljivih virov energije s prostorskim načrtovanjem. To velja za tehnologije za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov na morju in na kopnem ter tudi za sektor ogrevanja iz obnovljivih virov energije. Ustrezna upravna raven za take načrte je lahko pri različnih tehnologijah različna – na primer primerne lokacije za vetrne elektrarne bi bilo treba določiti na bolj regionalni ravni, lokacije za majhne projekte sončne fotovoltaične energije pa je mogoče določiti na občinski ravni. Pomorski prostorski načrti so načrtovani na nacionalni ravni in čedalje pogosteje v sodelovanju s sosednjimi državami v istem morskem bazenu. V strategiji za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na morju je pojasnjeno, da je pomorsko prostorsko načrtovanje ključni steber uvajanja teh tehnologij. Revidirana uredba TEN-E od držav članic zahteva, da morajo sodelovati pri določanju svojih ciljev uvajanja energije iz obnovljivih virov na morju za leto 2050, z vmesnimi koraki v letih 2030 in 2040. V sporočilu REPowerEU so bile države članice pozvane, naj hitro opredelijo primerna kopenska in morska območja za projekte na področju energije iz obnovljivih virov, in sicer sorazmerno s svojimi nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti ter svojim prispevkom k revidiranemu cilju glede energije iz obnovljivih virov do leta 2030. V okviru tega postopka kartiranja bi bilo treba omejena in jasno opredeljena območja določiti kot posebej primerna za razvoj energije iz obnovljivih virov (območja, namenjena obnovljivim virom energije), pri čemer bi se bilo treba čim bolj izogibati območjem, dragocenim za okolje, in med drugim dati prednost degradiranim zemljiščem, ki niso uporabna za kmetijstvo.
V zvezi s tem bi bilo koristno proučiti možnost uporabe degradiranih območij, na primer starih kamnolomov, zaprtih rudnikov, odlagališč ali starih industrijskih območij, parkirišč in območij ob prometnih koridorjih, kot so avtoceste in železniške proge. V nekaterih primerih ima lahko razvoj degradiranih območij dodatne koristi za energijo iz obnovljivih virov, na primer bližina urbanih območij, cestnih omrežij in priključitev na omrežje. Po drugi strani bi bilo zato treba obravnavati s tem povezane izzive, na primer onesnaževanje, nerešena vprašanja lastništva ali pomanjkanje spodbud za ponovni razvoj degradiranih območij.
Pomembno je poudariti, da bi v okviru pravičnega prehoda premogovniki v premogovniških regijah v prehodu lahko postali privlačne lokacije za preureditev v lokacije za projekte vetrne in sončne fotovoltaične energije ali celo za proizvodnjo geotermalne energije ali vodika, glede na lokacijo in industrijski ekosistem v okolici. Bolj na splošno imajo premogovniške regije znaten potencial za uvajanje energije iz obnovljivih virov – po ocenah za približno 1,4 GW vetrne električne energije in 2,7 GW sončne električne energije. Dodatna prednost nekdanjih lokacij za izkoriščanje fosilnih goriv je, da imajo na voljo dobre možnosti za priključitev na omrežje in delovno silo na kraju samem. Znani so primeri v Španiji, Grčiji ali na Madžarskem, poleg tega Nemčija proučuje načine uporabe projektov plavajoče fotovoltaične energije na jezerih, nastalih na podlagi ukrepov za obnavljanje na nekdanjih območjih za pridobivanje lignita.
Prenovljena direktiva o energiji iz obnovljivih virov do zdaj ne vsebuje posebnih zahtev glede izbire lokacij ali opredelitve prednostnih območij za razvoj energije iz obnovljivih virov. Vendar je Italija v nacionalni zakonodaji, s katero je bil prenesen člen 15 prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov, določila predpise, ki se uporabljajo za opredeljevanje primernih zemljišč za obrate za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Skupna zmogljivost, ki jo je mogoče namestiti na opredeljenih območjih, mora biti vsaj enaka zmogljivosti, ki je v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu opredeljena kot nujna za doseganje ciljev v zvezi z razvojem energije iz obnovljivih virov. Ti predpisi tudi določajo, da je pri opredeljevanju območij, primernih za energijo iz obnovljivih virov, treba upoštevati vpliv na okolje, kulturno dediščino, krajino ter druge ustrezne pomisleke, na primer razpoložljivost virov in omrežne infrastrukture.
Ključno je zagotoviti usklajevanje med različnimi ravnmi upravljanja, zlasti v zveznih državah ali državah z avtonomnimi regijami. V Nemčiji morajo zvezne dežele zvezni vladi poročati o stanju na področju energije iz obnovljivih virov, vključno z obrati z dovoljenjem za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, napredkom nadomeščanja starih zmogljivosti z novimi ter površino zemljišč, ki so na voljo za nadaljnje uvajanje vetrne energije v skladu z regionalnimi in urbanističnimi načrti rabe zemljišč. Koalicijski sporazum predvideva, da je treba dva odstotka površine zemljišč določiti za projekte vetrne energije na kopnem. V zveznih deželah Hessen in Schleswig-Holstein so to že uspešno uresničili.
Poleg podpornega okvira za prostorsko načrtovanje je tudi z digitalnimi orodji, na primer spletnimi podatkovnimi zbirkami in katastri z geografskim informacijskim sistemom (GIS), mogoče olajšati opredeljevanje primernih zemljišč (npr. prikazovanje potenciala glede na tehnologijo, območij z omejitvami, degradiranih zemljišč, ki niso uporabna za kmetijstvo, razpoložljivosti omrežij, obstoječih projektov in podatkov/študij ter predhodnih presoj vplivov na okolje). Na ravni Unije nekatere od teh podatkov vizualizira geografski laboratorij za energijo in industrijo (EIGL). Komisija je v EIGL pravkar vključila nabore podatkov, ki so lahko državam članicam v pomoč pri opredelitvi primernih območij za projekte vetrne in sončne energije. Ustrezni nabori podatkov so odvisni od obnovljivega vira energije, o katerem se presoja, vendar so bili v EIGL že vključeni naslednji nabori podatkov: območja Natura 2000, območja, določena na nacionalni ravni, ključna območja biotske raznovrstnosti in pomembna območja za ptice ter podatki o tleh.
Vključitev takih naborov podatkov v orodje za kartiranje ne uvaja nobenih ovir ali omejitev za uvajanje infrastruktur za energijo iz obnovljivih virov v skladu z zadevno zakonodajo, ampak omogoča njihovo lažje uvajanje in hkrati omejuje tveganje za nastanek konfliktov. Orodje za kartiranje je zato zasnovano kot sredstvo, ki omogoča in zagotavlja podporo načrtom, ki jih pripravijo nacionalni in regionalni organi, saj ti sicer ne bi imeli takojšnjega dostopa do celovitega nabora razpoložljivih podatkov, še posebej pa koristi projektom, ki bodo verjetno imeli čezmejne učinke. Posledično bi zaradi predvidljivosti in jasnosti to moralo biti v podporo in usmeritev naložbenim odločitvam gospodarskih akterjev. Komisija namerava to orodje za kartiranje dodatno razviti z vključitvijo dodatnih naborov podatkov in povezav z digitalnimi orodji držav članic za prostorsko načrtovanje.
Na Danskem je spletna platforma, imenovana danski portal za okolje, skupno javno partnerstvo v lasti države, občin in regij. Portal se nanaša na celotno državo ter vključuje podatke o okolju, vodi, naravi in rabi zemljišč na posameznih območjih. Organom omogoča, da pridobivajo dostop do podatkov za vse upravne enote, sektorje in zemljepisna območja ter posodabljajo te podatke. Poleg tega lahko zasebni državljani in strokovnjaki portal uporabljajo za pridobivanje dostopa do podatkov o različnih omejitvah glede rabe zemljišč, npr. v zvezi z varstvom in ohranjanjem narave, gradbenimi linijami in načrtovanjem na posameznih območjih. Na Hrvaškem je portal odprtih podatkov Republike Hrvaške podatkovna platforma, ki se uporablja za zbiranje, kategorizacijo in širjenje odprtih podatkov, ki jih ustvari javni sektor, vključno s podatki o geolokaciji, vremenu in okolju. Na Poljskem Komisija podpira razvoj podatkovne zbirke nekdanjih in sedanjih premogovnikov, ki je povezana z GIS ter katere namen je opredeliti morebitno ponovno uporabo lokacij, tudi za uvajanje rešitev na področju čiste energije. Podoben projekt je Komisija podprla tudi v Grčiji. V Belgiji lahko državljani v regiji glavnega mesta Bruselj preverijo potencial svojih streh za proizvodnjo fotovoltaične energije. Za poenostavitev licenciranja in izdaje dovoljenj za manjše geotermalne toplotne črpalke nekatere regije v Avstriji, Franciji, Nemčiji in Italiji že uporabljajo „semaforske“ sisteme s tremi območji na podlagi geoloških raziskav, ki prikazujejo območja, na katerih je treba opraviti preprosto priglasitev, območja, na katerih je zahtevano dovoljenje, in območja, na katerih je vrtanje prepovedano.
b.Večnamenska raba prostora
Omejitev glede rabe zemljišč in morja se je mogoče lotiti tudi z omogočanjem večnamenske rabe prostora. Ta pristop k pomorskemu prostorskemu načrtovanju lahko podpira soobstoj energetske infrastrukture in ladijskih poti ter prispeva k varovanju morskih ekosistemov. Drugi pristopi, na primer agrofotovoltaika ali plavajoče sončne elektrarne, lahko optimizirajo prostor, ki je na voljo za projekte na področju energije iz obnovljivih virov. Z odpravljanjem omejitev v nacionalni zakonodaji, ki prepoveduje večnamensko rabo prostora, ali ustvarjanjem namenskega okvira za večnamensko rabo bi bilo mogoče omogočiti več projektov. V podporo novim projektom večnamenske rabe bo treba zagotoviti tudi inovacije na področju izdaje dovoljenj, ki je po navadi postopek, zelo omejen na en sam sektor.
Zgoraj navedeno orodje za kartiranje EIGL zdaj vključuje tudi nabor podatkov o obstoječih čistilnih napravah za odpadne vode, ki bi lahko omogočale nameščanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov in bodo dodatno razvite za omogočanje večnamenske rabe prostora.
Več držav članic (vključno z Nemčijo, Italijo, Francijo, Španijo in Poljsko) obravnava smernice za pobude agrofotovoltaike, dejavnosti združevanja kmetijstva in proizvodnje sončne fotovoltaične energije, ki je postala bolj razširjena v zadnjih nekaj letih. Dvojna raba z agrofotovoltaiko lahko pomaga zagotoviti sprejemanje v javnosti ter neposredno koristi kmetom in podeželskim skupnostim. Znanstvene raziskave kažejo, da lahko ti pristopi zagotovijo tudi posredne koristi, na primer zadrževanje vode na sušnih območjih in boljšo skupno produktivnost. Soglasje glede opredelitev in meril za vpliv bi bilo koristno na nacionalni in regionalni ravni. To bi omogočilo bolj sistematično vključevanje agrofotovoltaike v načrte rabe zemljišč in pomagalo preprečiti negativne učinke za kmete.
Podobne prakse so se začele izvajati v pomorskem prostoru, saj je Belgija v svojem pomorskem prostorskem načrtu določila lokacije za sočasni razvoj dejavnosti, tj. proizvodnje hrane (ribištvo, akvakultura) in energije iz obnovljivih virov na morju, ter tako v zasnovi spodbudila sinergije in večnamensko rabo. Večnamenska raba se lahko razvija tudi z dodajanjem novih dejavnosti k obstoječim. Poleg tega je mogoče združevati pomorsko gospodarsko dejavnost z varstvom narave (npr. na območjih Natura 2000) ali obnovo.
c.Sprejemanje v skupnosti in njeno vključevanje
Centralno določeno uvajanje ali cilji glede rabe prostora so lahko pomembni glede na nacionalni okvir, saj občine pogosto gledajo na razvoj energije iz obnovljivih virov iz lokalne perspektive in niso vedno pripravljene upoštevati nacionalnih ciljev glede energije iz obnovljivih virov. Po drugi strani pa bi bilo treba razvoj energije iz obnovljivih virov sprejeti na lokalni ravni in ne bi smel veljati za vsiljenega lokalnim skupnostim v njihovo škodo. Zato je ključno, da je javnost zgodaj vključena v opredeljevanje regionalnih ali lokalnih prostorskih načrtov, enako pa velja za ukrepe, ki lokalnim skupnostim omogočajo, da imajo koristi od obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v svoji bližini, tudi v širši perspektivi družbeno pravičnega zelenega prehoda. To je mogoče doseči z energetskimi skupnostmi, nižjimi stroški električne energije ali shemami finančne udeležbe („solastništvo“ ali „posredne koristi“) ali načrti za industrijski razvoj v regiji.
Take sheme je mogoče organizirati v različnih oblikah, npr. tako, da se zagotovi financiranje iz nacionalnih ali regionalnih virov, dodeljenih lokalnim organom za zagotovitev območij in sredstev, ali da upravljavci obratov lokalnim organom neposredno izplačajo posebno pristojbino ali dajatev ali pa da upravljavci obratov prostovoljno izvedejo plačilo regionalnemu združenju z namenom izboljšati lokalne okoliščine. Taka plačila bi morala biti namenjena za posebne namene, da se povečajo socialne ugodnosti državljanov, kot so socialne storitve (npr. vrtec, zdravstvene službe) ali infrastruktura (npr. ulice ali javni prevoz). Jasen regulativni okvir prepreči pogajanja o vsakem primeru posebej, ki lahko povzročijo neenake posledice in pomenijo višje tveganje za javne kršitve.
Primeri shem, uvedenih na nacionalni ravni, so „sheme zelenih skladov“ za občine, ki namestijo projekte vetrne energije na Danskem, shema subvencioniranja za občine v Luksemburgu ali minimalne stopnje za udeležbo lokalnih prebivalcev, predvidene v različnih regionalnih energetskih strategijah na Nizozemskem. Zakon o podnebnih spremembah, sprejet na Balearskih otokih v Španiji, vključuje posebno določbo o tem, da morajo vsi projekti na področju energije iz obnovljivih virov z zmogljivostjo nad 5 MW vsaj 20 % naložbe odpreti lokalnemu prebivalstvu. Lokalno gospodarsko udeležbo je mogoče okrepiti tudi z možnostmi za naložbe v delnice projektov na področju energije iz obnovljivih virov, kot to na primer spodbuja „oznaka za množično financiranje zelene rasti“ v Franciji. Vendar taki pristopi množičnega financiranja in nekatere druge sheme finančne udeležbe koristijo samo državljanom, ki zmorejo vlagati v projekte („solastništvo“ z udeležbo pri upravljanju ali brez nje).
Skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov so zelo močno orodje za krepitev dejavne udeležbe in koristi lokalnega prebivalstva pri energetskem prehodu. Poleg tega lahko pomagajo obravnavati energetsko revščino. V Grčiji so energetske skupnosti opredeljene tako, da dejavno prispevajo k zmanjšanju energetske revščine ter spodbujanju proizvodnje, skladiščenja in samozadostnosti na otokih. V ta namen so ranljivi potrošniki in državljani, ki živijo pod pragom revščine, upravičeni tudi do virtualnega neto merjenja in imajo lahko koristi od energije, ki jo proizvede skupnost, ne da bi bili njen del (če so jim zemljepisno blizu). V Belgiji so družbe za gradnjo socialnih stanovanj razvile inovativen poslovni model, s katerim vlagajo v sončne panele, nameščene na strehah socialnih stanovanj, stroški uporabe fotovoltaike in proizvedena električna energija pa so vključeni v najemnine. Stroški najema so zaradi velikega obsega projekta nižji od trenutnih cen električne energije.
Čezmejne energetske skupnosti imajo lahko pomembno vlogo v obmejnih regijah EU. Projekt „SEREH – The Smart Energy Region of Emmen-Haren“ (SEREH – Pametna energetska regija Emmen-Haren) v okviru programa čezmejnega sodelovanja Interreg med Nemčijo in Nizozemsko že utira pot. V okviru projekta se razvija decentraliziran čezmejni trg električne in druge energije, druge obmejne regije pa bodo lahko uporabile njegove ugotovitve in priporočila.
V zvezi z vključevanjem skupnosti v energetski prehod so irski operater prenosnega sistema EirGrid, organizacija Friends of the Earth in pobuda Renewable Grid Initiative leta 2021 začeli izvajati skupni triletni projekt, da bi s skupnostmi vzpostavili dialog o izzivih in priložnostih, povezanih z energetskim prehodom na Irskem.
Javnost lahko v nekaterih primerih nasprotuje projektom tudi zato, ker so vetrne turbine blizu stanovanjskih območij. V takih primerih državljani izražajo zaskrbljenost zaradi nadlog, ki jih doživljajo, na primer hrupa ali vizualnih vplivov.
Predpisi glede razdalje med vetrnimi turbinami in stanovanjskimi območji se med državami članicami razlikujejo – v nekaterih primerih je razdalja odmika odvisna od regije ali občine ali pa gostote prebivalstva na območju, kjer so nameščene turbine. V drugih primerih je razdalja odmika določena glede na višino konice in premer rotorja turbine.
Zelo velike razdalje odmika lahko z vidika zmanjšanja hrupa zagotovijo samo zanemarljive dodatne koristi, hkrati pa se zvišajo stroški, povezani z oskrbovalnimi potmi in podporno infrastrukturo, poleg tega so nameščeni obrati za proizvodnjo električne energije še bolj oddaljeni od povpraševanja. Tudi zaradi restriktivnih predpisov na tem področju se lahko zgodi, da velik delež zemljišč ni na voljo za projekte in/ali da se na obstoječih vetrnih poljih zmanjšajo možnosti za nadomestitev stare zmogljivosti z novo najsodobnejšo tehnologijo. Zato morajo razvijalci včasih namestiti zastarelo opremo v obliki manjših in manj učinkovitih vetrnih turbin, da izpolnijo zahteve glede razdalje. Razvijalci projektov se lahko odločijo tudi za podaljšanje življenjske dobe, namesto da bi na obstoječih lokacijah nadomestili staro zmogljivost z novo.
Pravila glede razdalje do stanovanjskih območij zaradi hrupa in vizualnih motenj bi morala temeljiti na dejstvih in upoštevati dokaze ter določati najmanjšo nujno raven. Države članice morajo pri določanju pravil uravnotežiti potrebo po zmanjšanju negativnih učinkov vetrnih turbin in potrebo po povečanju razpoložljivih zemljišč za razvoj projektov, pri tem pa morajo upoštevati tudi druge omejitve pri prostorskem načrtovanju. Poleg tega je treba zagotoviti jasne in pregledne informacije o omejitvah v zvezi z razdaljo do stanovanjskih območij, da se zagotovi varnost naložb razvijalcev projektov.
d.Okoljska vprašanja
Med najpogostejšimi težavami v zvezi z izbiro lokacije, s katerimi se srečujejo razvijalci projektov na področju energije iz obnovljivih virov, so trajanje in zapletenost postopkov, pri katerih je treba upoštevati okoljsko zakonodajo, ter konflikti z interesnimi skupinami ali državljani, ki se ukvarjajo z varstvom okolja. Dovoljenja in z njimi povezane presoje vplivov so orodje za uravnoteženje različnih družbenih interesov, hkrati pa se zaradi njih pogosto uveljavlja precejšnja zapletenost ter pojavljajo izzivi na upravnem področju in v sodnih postopkih. Kadar je treba oceniti in uravnotežiti različne družbene interese, je za postopek razmisleka in odločanja nujno potreben čas. Zato je v postopke načrtovanja projektov na področju energije iz obnovljivih virov že na začetku treba vključiti razmislek o okoljskih vprašanjih. Tako je mogoče opredeliti morebitne velike vplive na okolje ter ukrepe, predvidene za čim učinkovitejše preprečevanje, zmanjševanje in izravnavanje teh vplivov. Poleg tega so na voljo možnosti, ki bi državam članicam omogočale racionalizacijo postopkov, da se zagotovi skladnost z okoljsko zakonodajo in da nosilci lažje izberejo primerne lokacije. To bo tudi pomagalo zmanjšati konflikte, ki se lahko pojavijo z okoljskimi skupinami in posameznimi akterji, pa tudi z javnimi organi na različnih ravneh. Taki konflikti vplivajo zlasti na vetrno energijo, geotermalno energijo in vodno energijo, vendar tudi na obsežne obrate za proizvodnjo sončne fotovoltaične energije. Dostop do pravnega varstva je sicer temeljna pravica, vendar je take konflikte mogoče hitreje reševati z alternativnimi mehanizmi za reševanje sporov in mediacijo.
I.Zahteve, ki izhajajo iz okoljske zakonodaje EU, in načini racionalizacije skladnosti
Pravo EU lahko včasih zahteva več presoj vplivov na okolje za posamezni projekt. Na nacionalni ravni za postopke izdaje dovoljenj pogosto veljajo posebne dodatne zahteve (npr. v zvezi s premoženjskimi zadevami, načrtovanjem rabe zemljišč ali kulturno dediščino). Več zakonskih zahtev in vzporedne presoje za posamezni projekt lahko povzročijo upravne stroške in zamude ter stroške izvajanja in zamude pri izvajanju, pa tudi neskladnost in upravno negotovost pri njihovi uporabi. Člen 2 direktive o presoji vplivov na okolje izrecno določa, da je presojo vplivov na okolje mogoče vključiti v druge postopke. To omogoča številne možnosti za poenostavitev izdaje okoljevarstvenih dovoljenj, kadar je na podlagi več direktiv (direktive o presoji vplivov na okolje, direktive o strateški presoji vplivov na okolje, direktive o habitatih in direktive o pticah, direktive o industrijskih emisijah, okvirne direktive o vodah, direktiv Seveso itd.) zahtevanih več presoj vplivov na okolje in je vključenih več organov. S pristopom „vse na enem mestu“ je zgoraj navedene presoje in njihovo odobritev mogoče pripraviti ločeno, vendar medsebojno usklajeno; mogoče jih je tudi združiti kot del enotnega postopka.
Nemoteno uvajanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov bi bilo mogoče podpreti tudi s preglednim in strateškim načrtovanjem. Glede okoljevarstvenih dovoljenj bi države članice lahko okrepile pravno varnost in preglednost s sistematično uporabo direktive o strateški presoji vplivov na okolje
pri načrtovanju dokumentov, pomembnih za izdajo dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov. Strateška presoja vplivov na okolje omogoča zanesljivejše strateško načrtovanje razvoja projektov na področju energije iz obnovljivih virov, pri tem pa upošteva okoljske obveznosti. Če je ustrezno, se lahko nacionalni organi in razvijalci projektov oprejo na rezultate strateške presoje vplivov na okolje in jih upoštevajo pri nadaljnjem razvoju projektov, zlasti za opredeljevanje razumnih alternativ v okviru ciljev ohranjanja in varstva narave. Države članice lahko tako izkoristijo možnosti energije iz različnih obnovljivih virov, hkrati pa ublažijo negativne vplive na okolje, ki jih povzročijo energetski projekti. To spodbuja bolj celosten in učinkovit pristop k prostorskemu načrtovanju, v okviru katerega se okoljska vprašanja upoštevajo v zgodnjih fazah postopka načrtovanja in na veliko bolj strateški ravni. Poleg tega bo na ravni posameznega projekta manj konfliktov z vsebinskega vidika in z vidika sprejemanja v javnosti.
Komisija je pred kratkim sprejela revidirane metodološke smernice o členu 6(3) in (4) direktive o habitatih, tj. o ustrezni presoji načrtov in projektov na lokacijah na območjih Natura 2000. Te smernice, skupaj s sektorskimi smernicami o vetrni energiji, prenosu energije in vodni energiji, vsebujejo številne praktične primere, kako je mogoče lažje doseči odobritev projekta, ne da bi se pri tem ogrozile potrebe v zvezi z varstvom narave, med drugim s strateškim (prostorskim) načrtovanjem ter uporabo zanesljivih okoljskih podatkov in ustreznih blažilnih ukrepov. Tudi v okviru okvirne direktive o vodah so bile pripravljene smernice, ki pojasnjujejo zlasti možnosti za racionalizacijo postopkov za presojo vplivov na okolje, opredeljevanje boljših alternativnih okoljskih ukrepov, utemeljevanje obstoja prevladujočega javnega interesa in opredeljevanje primernih blažilnih ukrepov.
Za projekte na področju energije iz obnovljivih virov ni treba samodejno opraviti obvezne presoje vplivov na okolje, države članice pa bi morale s tem v zvezi določiti jasne pragove v okviru prožnosti, ki jo omogoča direktiva o presoji vplivov na okolje. Na Slovaškem se določbe zakona o presoji vplivov na okolje na primer uporabljajo samo za obrate za proizvodnjo fotovoltaične energije z zmogljivostjo nad 5 MW. Za obrate z zmogljivostjo od 5 do 50 MW je nato treba opraviti postopek preiskave (tj. predhodno preverjanje). Za obrate za proizvodnjo fotovoltaične energije z nameščeno zmogljivostjo 50 MW in več se uporablja obvezna presoja.
Postopke je mogoče pospešiti tudi tako, da se razvijalcu projektov na začetku postopka sporočijo jasna in pregledna merila za presoje vplivov na okolje. V skladu z direktivo o presoji vplivov na okolje lahko razvijalec od pristojnega organa zahteva mnenje o določanju obsega, v katerem so opredeljeni vsebina in obseg presoje ter informacije, ki jih je treba vključiti v poročilo o presoji vplivov na okolje. V številnih državah članicah je tako mnenje o določanju obsega obvezno (v Bolgariji, na Češkem, Danskem, v Estoniji, na Finskem, v Luksemburgu, Romuniji). Praktične izkušnje kažejo, da je s pojasnilom v zvezi z obsegom in stopnjo podrobnosti okoljskih informacij v zgodnji fazi mogoče preprečiti številne izmenjave informacij in nove zahteve med razvijalcem in pristojnimi organi v poznejši fazi, poleg tega je tako mogoče pospešiti odobritev projekta.
Ob upoštevanju zakonodajnega predloga, s katerim se spreminjajo in krepijo določbe Direktive (EU) 2018/2001 v zvezi z upravnimi postopki, ter da se olajša uporaba obstoječih možnosti prilagoditev v okviru okoljske zakonodaje EU, bi države članice v svojih nacionalnih zakonodajah morale pojasniti, da se za načrtovanje, gradnjo in obratovanje obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, njihovo priključitev na omrežje in samo povezano omrežje šteje, da so v prevladujočem javnem interesu in interesu javne varnosti. Kot taki bi morali biti upravičeni do najugodnejšega postopka, ki je na voljo v njihovih postopkih načrtovanja in izdaje dovoljenj.
Pojem „nujni razlog prevladujočega javnega interesa“ je uporabljen v več dokumentih okoljske zakonodaje.
V skladu s členom 6(4) direktive o habitatih ta pojem pomeni, da morajo pristojni nacionalni organi odobriti zadevne načrte in projekte, če se ravnovesje interesov med cilji ohranjanja območja Natura 2000, na katero vplivajo navedene pobude, in nujnimi razlogi prevesi v korist nujnih razlogov. V takem primeru je treba opraviti presojo v vsakem posameznem primeru.
Države članice bi morale vzpostaviti jasne in preproste postopke za predhodno preverjanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov, da bi presodile, ali je verjetno, da bodo sami ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti imeli pomembne negativne vplive na območja Natura 2000. Kadar pristojni organi ne morejo izključiti pomembnih vplivov, bi bilo treba opraviti ustrezno presojo v skladu s členom 6(3) direktive o habitatih.
Predhodno preverjanje in ustrezna presoja bi morala biti opravljena ob upoštevanju ciljev ohranjanja za posamezno območje. V ta namen bi morale države članice brez nadaljnjega odlašanja določiti cilje ohranjanja za posamezna območja na vseh območjih Natura 2000. Tako bi bilo mogoče v fazi predhodnega preverjanja ustrezno in hitro oceniti, kako verjetni so vplivi na območjih Natura 2000, oziroma med ustrezno presojo ustrezno in hitro opraviti presojo samih vplivov. Jasna predstavitev verjetnosti vplivov in samih vplivov na območja Natura 2000 je v interesu nosilcev projektov in organov držav članic, saj je od tega odvisen hiter zaključek postopka odobritve ob zagotavljanju ustrezne pravne varnosti.
Države članice bi morale ob upoštevanju svojih ciljev ohranjanja za posamezno območje hitro zaključiti postopek odobritve, in sicer z odobritvijo vseh projektov, ki sami ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti verjetno ne bodo imeli pomembnih vplivov na območja Natura 2000.
Države članice bi morale ob upoštevanju svojih ciljev ohranjanja za posamezno območje hitro zaključiti postopek odobritve tudi z odobritvijo vseh projektov, o katerih je bilo na podlagi presoje ugotovljeno, da sami ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti ne bodo vplivali na celovitost območij Natura 2000. Države članice bi morale torej zagotoviti, da projekti na področju energije iz obnovljivih virov vključujejo blažilne ukrepe za učinkovito preprečevanje ali zmanjšanje negativnih vplivov na zaščitene habitate in vrste na območjih Natura 2000.
Projekt na področju energije iz obnovljivih virov, ki vpliva na celovitost območja Natura 2000, je mogoče odobriti, če ni na voljo alternativnih rešitev in če se ravnovesje interesov med cilji ohranjanja zadevnega območja in javnimi interesi projekta prevesi v korist javnih interesov ter če se sprejmejo vsi izravnalni ukrepi, potrebni za zagotovitev varstva celovite usklajenosti območja Natura 2000. Tako odločitev sprejmejo pristojni organi na podlagi zadevnih interesov v vsakem posameznem primeru. Države članice bi morale določiti jasne smernice za pristojne organe, da bi ti lahko v zvezi s projekti na področju energije iz obnovljivih virov sprejemali take odločitve, ki bi jih bilo mogoče upravičiti v zvezi z različnimi javnimi interesi, npr. zaradi njihovega prispevka k energetski varnosti (energetska neodvisnost od uvoza) ali javni varnosti (izpolnjevanje potreb po ogrevanju in električni energiji) ali zato, ker imajo koristne posledice bistvenega pomena za okolje (blaženje podnebnih sprememb).
Pojem prevladujočega javnega interesa je pomemben tudi za določbe o varstvu vrst iz direktive o habitatih. Namen teh določb, zlasti člena 12, je zagotavljati varstvo vrst tako, da med drugim prepovedujejo namerno vznemirjanje ali ubijanje vrst ne glede na to, kje te vrste so, in ne samo na območjih Natura 2000. Člen 16(1) vsebuje klavzulo o odstopanju, ki med drugim omogoča namerno ubijanje ali vznemirjanje primerka zavarovane vrste, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti. V členu 16(1) so navedeni razlogi, na katere se je mogoče sklicevati, da se upraviči tako odstopanje. Projekte na področju energije iz obnovljivih virov bi bilo mogoče upravičiti na podlagi enega ali več zgoraj navedenih razlogov. Pomembno je poudariti, da se morda sploh ni treba opirati na odstopanja. Naključno ubijanje ali vznemirjanje posameznih primerkov ni ovira za razvoj projektov na področju energije iz obnovljivih virov, kadar taki projekti vključujejo blažilne ukrepe za čim učinkovitejše preprečevanje morebitnega ubijanja ali vznemirjanja. Zato se v teh primerih naključno ubijanje ali vznemirjanje posameznih primerkov zavarovanih vrst ne bi smelo šteti za namerno in zato ne bi spadalo na področje uporabe člena 12(1) direktive o habitatih ali člena 5 direktive o pticah. Države članice bi morale vzpostaviti sistem spremljanja naključnega ubijanja ali vznemirjanja zadevnih vrst in glede na zbrane informacije sprejeti nadaljnje ukrepe, da se zagotovi, da naključno ubijanje ali vznemirjanje nima znatnega negativnega vpliva na zadevne vrste. Države članice bi morale tudi spodbujati raziskave in inovacije ter omogočati projekte na področju energije iz obnovljivih virov, ki vključujejo inovativne blažilne ukrepe za spremljanje njihove učinkovitosti glede preprečevanja ubijanja in vznemirjanja ptic in drugih zavarovanih vrst, ter glede na rezultate spremljanja po potrebi prilagajati navedene ukrepe, da se prepreči znaten negativni vpliv na populacijo zadevne vrste.
Pojem prevladujočega javnega interesa in tehtanje prednosti za trajnostni razvoj v primerjavi z morebitnim negativnim vplivom na okolje se uporabljata tudi na področju okvirne direktive o vodah. V členu 4(7) navedene direktive je zahtevano predhodno dovoljenje za vsa nova preoblikovanja ali projekte, ki bi lahko poslabšali stanje vodnih teles, v skladu s sodno prakso Sodišča EU
. Zato je treba opraviti zlasti presojo morebitnega vpliva na vsa morebitno prizadeta vodna telesa. Če je poslabšanje verjetno, je treba oceniti naslednje:
1)ali bi se lahko štelo, da prednosti trajnostnega razvoja prevladajo nad morebitnim negativnim vplivom na stanje vode;
2)ali res ni na voljo boljših alternativnih okoljskih rešitev za doseganje koristi za trajnostni razvoj, ki ne povzročajo nesorazmernih stroškov;
3)ali se sprejemajo vsi praktični ukrepi za čim učinkovitejšo blažitev vpliva.
Tem postopkovnim korakom lahko koristijo informacije, pridobljene v okviru presoj, ki se izvedejo v skladu z različnimi drugimi dokumenti okoljske zakonodaje (vključno z direktivo o strateški presoji vplivov na okolje, direktivo o presoji vplivov na okolje in direktivo o habitatih), kot je pojasnjeno v nedavnih smernicah, ki jih je pripravila Komisija v sodelovanju z državami članicami in deležniki. Hkrati pa bi zadnje navedenim koristile informacije, pridobljene v okviru presoj, opravljenih v skladu z okvirno direktivo o vodah. Usklajeni ali po možnosti skupni postopki lahko pomembno poenostavijo ali skrajšajo odobritev projektov na področju energije iz obnovljivih virov.
II.Nacionalni pristopi, ki poenostavijo izbiro primernih lokacij ali prilagoditev projektov z okoljskega vidika
Zagotavljanje razpoložljivih okoljskih študij na osrednjem mestu in redno posodabljanje podatkov v zvezi z zadevno regijo in tehnologijo ali celo dejavno izvajanje presoj vplivov na okolje v zvezi s pomembnimi vidiki za naročanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov je zelo pomembno orodje, ki razvijalcem projektov poenostavi izbiro lokacije oziroma jim omogoči ustrezno načrtovanje projektov.
V Španiji je vlada ustvarila orodje za pomoč pri strateškem odločanju glede lokacije velikih sončnih in vetrnih obratov. Orodje evidentira okoljsko občutljivost nacionalnega ozemlja in opredeljuje območja, ki so najpomembnejši okoljski dejavnik za izvajanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov. Ta orodja ne izvzemajo projektov iz ustreznega postopka presoje vplivov na okolje, zagotavljajo pa koristne smernice za oceno okoljskih dejavnikov, povezanih z lokacijami obrata od zgodnje faze projekta. V Nemčiji sta združenje za ohranjanje narave (NABU) in nemško združenje za sončno energijo (BSW-Solar) pripravili skupen dokument, ki vsebuje merila za okolju prijazno načrtovanje projektov pridobivanja sončne energije na tleh. V Belgiji regija Flandrija vzdržuje spletno karto občutljivosti ptic in netopirjev na vetrna polja, ki je namenjena označevanju območij, na katerih lahko izbira lokacije za vetrne turbine pomeni tveganje za ptice ali netopirje, ter usmerja in zagotavlja informacije za presoje in strateško načrtovanje, pri katerih je več pozornosti namenjene izbiri lokacije.
Na Nizozemskem in v Nemčiji obstajajo primeri dobre prakse v zvezi s predhodno presojo vplivov na okolje pri lokacijah projektov vetrne energije na morju. Razvojni načrt za izbiro lokacij nemške zvezne agencije za pomorski promet in hidrografijo vključuje obsežne posvetovalne postopke, zgodnje preiskave prilagodljivosti lokacij in strateške presoje vplivov na okolje. Zaradi terenskih analiz, ki jih glede splošnih meril primernosti, na primer okoljskih vidikov ali pomorske varnosti, opravlja agencija, je tveganje za nosilce projektov v regiji v zvezi z vlogo za odobritev znatno manjše. Nizozemsko ministrstvo za gospodarske zadeve in podnebno politiko izvaja ekološki program v zvezi z vetrno energijo na morju, ki je bil vzpostavljen za razširitev zbirke znanja o tem, kako vetrna polja vplivajo na zavarovane vrste. Njegove ugotovitve se upoštevajo pri določanju prihodnjih lokacij za projekte vetrne energije na morju na Nizozemskem. Razvoj podobnih praks na kopnem bi koristil zlasti manjšim razvijalcem projektov in sektorju ogrevanja iz obnovljivih virov energije.
e.Vprašanja, povezana z obrambo in letalstvom
Konflikti z letalsko in vojaško uporabo prostora so med najpogostejšimi ovirami za vetrna polja, zlasti na severovzhodu Evrope. Če presoja, ki jo izvedejo nacionalne obrambne sile, razkrije, da bi načrtovana vetrna polja lahko vplivala na vojaške radarske in radijske komunikacijske sisteme, lahko obrambne sile preprečijo izvedbo projekta ali zahtevajo namestitev nižjih turbin.
Učinkovita rešitev za obravnavo te ovire je naložba v dodatno radarsko opremo. S tem v zvezi se je estonska vlada odločila za naložbo v dodatne radarje, ki bodo začeli delovati leta 2024 in bodo pomagali pri premagovanju omejitev glede višine vetrnih turbin v severovzhodnem delu države. Estonska vojska se je pred kratkim strinjala z omejitvijo števila območij, na katerih ni mogoče graditi nobenih vetrnih elektrarn. Zato zdaj za 60 % estonskega ozemlja ne veljajo nobene omejitve glede višine. Tudi Litva je kupila radarje, ki se bodo uporabljali za pokritje slepih peg, ki jih vetrne turbine ustvarjajo za vojaške radarje.
Dodatna ovira je povezana s tem, da lahko vojaški in obrambni organi ugovarjajo projektom vetrne energije, tudi v pozni fazi razvoja projekta, ko so bila že izdana dovoljenja za projekt in so bila porabljena že znatna sredstva. To bi bilo mogoče ublažiti z vzpostavitvijo namenskih komunikacijskih kanalov med predstavniki sektorja energije iz obnovljivih virov na eni strani ter obrambnim in civilnim letalstvom na drugi strani, da se omogočijo izmenjave mnenj med razvojem projekta in zagotovi manj ugovorov v poznih fazah projekta. Finska in Francija sta ustanovili namensko delovno skupino za krepitev sodelovanja med razvijalci vetrnih polj in obrambnimi silami. Poleg tega Komisija in Evropska obrambna agencija v okviru nadaljnjih ukrepov v zvezi s strategijo EU za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na morju vzpostavljata skupni ukrep za prepoznavanje ovir za razvoj projektov na področju energije iz obnovljivih virov na morju na območjih, namenjenih obrambnim dejavnostim, in za izboljšanje sobivanja. To se izvaja v okviru programa Obzorje Evropa.
6.Enostavnejša priključitev na omrežje, elektrarne s kombinirano tehnologijo, nadomestitev stare zmogljivosti z novo in inovativne tehnologije
Bolje medsebojno povezano električno omrežje je nujno za vključitev večjih deležev energije iz obnovljivih virov v evropski elektroenergetski sistem. Revidirana uredba TEN-E vključuje določbe o načrtovanju okrepljene povezane infrastrukture, katerih namen je s povezovanjem sektorja zagotoviti najučinkovitejše in najuspešnejše rešitve ter omogočiti predhodne naložbe v omrežja, da se omogoči prihodnja širitev zmogljivosti proizvodnje energije iz obnovljivih virov.
Manjšim obratom sicer koristijo določbe o postopku enostavnega obveščanja za priključitev na omrežje iz člena 17 prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov, vendar je pridobitev dovoljenja za priključitev na omrežje eden od zahtevanih postopkovnih korakov za skoraj vse druge projekte, ki zagotavljajo nove zmogljivosti proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Za postopek izdaje dovoljenj za sredstva priključitve na omrežje velja obveznost vzpostavitve enotnih kontaktnih točk iz člena 16, katere namen je boljše usklajevanje in sinhronizacija več postopkov izdaje dovoljenj (ki jih obravnavajo operaterji sistemov in javni organi). Nadomestitev stare zmogljivosti obstoječih obratov z novo (kot je opredeljeno v členu 2(10) prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov) in hibridizacija, tj. kombiniranje različnih tehnologij energije iz obnovljivih virov na isti lokaciji, sta načina zagotavljanja razumne uporabe zmogljivosti omrežij in omejevanja potreb po širitvi omrežij, zato bi bilo treba čim bolj poenostaviti njuno izvajanje.
a.Težave s priključitvijo na omrežje
Težave, povezane s priključitvijo na omrežje, so zelo razširjene, in čeprav so v splošnem manj problematične v smislu povzročanja zamud kakor druge upravne ovire, lahko v nekaterih državah članicah zaustavijo celotno uvajanje obnovljivih virov energije. Glavne težave s priključitvijo na omrežje se zelo pogosto pojavijo zaradi (dozdevnih) nezadostnih zmogljivosti omrežja, zaradi katerih se morata razvijalec projekta in operater sistema pogajati o možnosti, časovni razporeditvi in stroških priključitve obrata za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na omrežje, pri projektu pa se zato pojavijo zamude. V nekaterih državah članicah se zaradi pomanjkljive preglednosti v zvezi z razpoložljivo zmogljivostjo omrežja pojavi tudi ozko grlo za opredelitev lokacije projekta. Izziv za uvajanje energije iz obnovljivih virov so tudi konflikti z operaterji distribucijskih in prenosnih omrežij glede razlage tehničnih predpisov, dostopa do podatkov ali razdelitve stroškov priključitve. Poleg tega trend zviševanja stroškov priključitve ogroža gospodarsko uspešnost številnih projektov, zlasti v državah članicah, v katerih morajo stroške priključitve na omrežje in širitve nositi razvijalci projektov. V nekaterih državah članicah se te težave še povečajo zaradi špekulativnega ravnanja tržnih akterjev, ki so spodbujeni k temu, da kopičijo in prodajajo dovoljenja za priključitev na omrežje, kadar se zmogljivosti omrežij zmanjšajo.
Težave s priključitvijo na omrežje so še večje na področju ogrevanja iz obnovljivih virov energije, saj proizvedene toplote ni mogoče prenašati na dolge razdalje. Podobno kot pri ukrepih, ki so jih v nekaterih državah članicah sprejeli za obrate za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, bi bilo koristno zagotoviti, da imajo obrati za pridobivanje toplote iz obnovljivih virov energije dostop do hitrih postopkov za priključitev na omrežje.
Dobra praksa za pomoč pri obravnavanju zgoraj navedenih težav je celovita uporaba digitalizacije in zagotovitev preglednosti postopkov, tj. poenostavitev pridobivanja dovoljenj za priključitev na omrežje, in sicer z elektronsko komunikacijo in dejavnostmi enotnih kontaktnih točk na podlagi jasnih vlog in postopkov, opisanih v preglednih smernicah. V Estoniji ima nacionalni operater prenosnega sistema Elering elektronski portal za vloge, na katerem je mogoče vložiti vse dokumente, ki so potrebni za priključitev obrata za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na omrežje za prenos električne energije.
Celoten postopek izdaje dovoljenj je mogoče pomagati pospešiti tudi s tem, da je za dovoljenja za priključitev na omrežje mogoče zaprositi in jih dodeliti skupaj z drugimi odobritvami, kot to na primer velja v Avstriji. Na Irskem so za energetske skupnosti predvidene posebne privilegirane možnosti za priključitev, med drugim možnost vložitve vloge ob katerem koli času, izvzetje iz obveznosti predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja, dveletna veljavnost dovoljenja za priključitev na omrežje in rezervacija 15 ponudb za priključitev na leto za energetske skupnosti.
Glede na to, da je infrastruktura bistvena za zagotovitev uvajanja energije iz obnovljivih virov, bi morali države članice in nacionalni regulativni organi proučiti možnosti omogočanja in spodbujanja predhodnih naložb v projekte energetske infrastrukture. V sektorju dejavnosti na morju je treba posebno pozornost nameniti dostopu do omrežja, saj so vetrna polja na morju po navadi precej oddaljena od obstoječega omrežja, pred priključitvijo projekta na morju pa je morda treba povečati zmogljivost omrežja na kopnem. Zaradi dolgotrajnih pripravljalnih obdobij, prostorskih omejitev na morju in posebnih tehničnih izzivov za razvoj podmorske infrastrukture bi bilo priobalna omrežja priporočljivo razviti tako, da se upoštevajo prihodnja povečanja proizvodne zmogljivosti ali da so omrežja opremljena s tehnološkimi značilnostmi, ki presegajo kratkoročne potrebe. Revidirana uredba TEN-E določa, da se projektom, ki se soočajo z večjimi tveganji, tudi zaradi potrebe po predhodnih naložbah, dodelijo regulativne spodbude za blažitev dodatnih tveganj. Komisija bo sodelovala z nacionalnimi regulativnimi organi in agencijo ACER pri določanju jasnih okvirov za ocenjevanje večjih tveganj za naložbe v projekte energetske infrastrukture in zagotavljanju, da se v vseh državah članicah vzpostavi pristop za obravnavo takih tveganj. V zvezi s tem bodo Komisija, države članice in agencija ACER podpirale nacionalne regulatorje pri pripravi osnutkov posodobljenih metodologij, ki bodo nosilcem projektov omogočale izvajati predhodne naložbe, na podlagi katerih bodo omrežja lahko vključevala večje količine inovativnih projektov na področju energije iz obnovljivih virov na morju in na kopnem.
Čezmejno usklajevanje je pomembno zlasti na področju sredstev mešanih omrežij in električne energije na morju, da se omogoči usklajevanje izdaje dovoljenj in razvoja sredstev omrežne infrastrukture z izdajo dovoljenj in razvojem sredstev proizvodnje. Z izvajanjem enotnih kontaktnih točk iz revidirane uredbe TEN-E Komisija države članice spodbuja, naj prilagodijo svoje ureditve izdaje dovoljenj, da se omogoči učinkovito in uspešno čezmejno usklajevanje. Države članice bi se morale vsaj zavezati k zagotavljanju, da v prihodnje ne bo možnosti za nadaljnje podaljševanje postopkov izdaje dovoljenj, ter da bodo vzpostavile in v celoti upoštevale stanje največjega nacionalnega pomena, ki dokazano pospešuje postopek izdaje dovoljenj.
Dodatno orodje za obravnavo zgoraj opisanih težav s priključitvijo na omrežje je zagotavljanje preglednosti zmogljivosti omrežij, najbolje z obveznostmi glede odprtih podatkov in spletnimi podatkovnimi zbirkami v obliki geografskih informacijskih sistemov. Taka preglednost razvijalcem omogoča, da se osredotočijo na lokacije z večjo razpoložljivostjo zmogljivosti omrežja in pri svojih odločitvah glede izbire lokacij upoštevajo pričakovane stroške priključitve na omrežje. V Španiji so operaterji prenosnih sistemov in operaterji distribucijskih sistemov dolžni na spletu objaviti razpoložljivo zmogljivost omrežja. V Belgiji so najboljše lokacije za projekte na področju energije iz obnovljivih virov prikazane na nacionalnem zemljevidu zmogljivosti omrežij. To ni zavezujoče in ne vpliva na to, ali se za projekt izda dovoljenje ali ne, vendar zagotavlja dodatne informacije za razvijalce.
Francija je za projekte na področju energije iz obnovljivih virov uvedla regionalne načrte za priključitev na omrežje s ciljem pospešiti priključitev na električno omrežje in omogočiti medsebojno porazdelitev stroškov na celotnem ozemlju. To orodje za načrtovanje regionalnim direktoratom za okolje, načrtovanje in stanovanja ter razvijalcem projektov omogoča, da pozorno spremljajo razvoj električnega omrežja po vsej državi. Poleg tega ti načrti omogočajo načrtovanje in predvidevanje priključitev na omrežje, ki jih bo treba izvesti v prihodnje.
Območni razvojni načrti, pripravljeni v okviru postopkov pomorskega prostorskega načrtovanja, v Nemčiji vključujejo tudi ustrezne potrebe po razvoju omrežij na morju. To bo v bistvu omogočilo sinhronizacijo razvoja vetrnih polj in omrežij, saj načrt operaterjem omrežij zagotavlja dolgoročnejšo podlago za načrtovanje.
Operaterji sistemov se lahko lotijo težav z zmogljivostjo omrežij tudi z zagotavljanjem prilagodljivih priključitev, ki omogočajo omejevanje dostopa do omrežja v času največje obremenitve. Operaterji omrežij bi lahko tudi izkoristili potencial prožnosti proizvajalcev električne energije v distribucijskih omrežjih, aktivnih odjemalcev in energetskih skupnosti, in sicer z razvojem lokalnih trgov prožnosti. Države članice bi morale spodbujati odprtost operaterjev sistemov za take inovativnejše rešitve.
b.Elektrarne s kombinirano tehnologijo
Elektrarne s kombinirano tehnologijo oziroma mešani obrati uporabljajo in združujejo različne tehnologije energije iz obnovljivih virov in povezane tehnologije (npr. vetrna in sončna energija in/ali sredstva za skladiščenje) na isti lokaciji. Združevanje različnih tehnologij je pomembno tudi na morju, kjer je vetrna polja na morju mogoče združevati z energijo oceanov ali plavajočimi sončnimi elektrarnami. Število takih elektrarn je trenutno še vedno omejeno, pri čemer se delež različnih obnovljivih virov energije v električnem omrežju povečuje, hibridizacija pa omogoča številne prednosti. Kadar so na voljo omejene zmogljivosti priključitve na omrežje, hibridizacija omogoča optimizacijo uporabe omrežij in lahko pomaga znižati stroške naložb v infrastrukturo. Zagotovi lahko tudi stabilnejšo izhodno moč in ublaži spremenljivost proizvodnje energije iz obnovljivih virov, kadar se različni obnovljivi viri energije kombinirajo s komplementarnimi profili proizvodnje (npr. vetrna in sončna energija). Če se doda naprava za skladiščenje, ta omogoča skladiščenje energije, ki bi jo bilo drugače treba omejiti, kadar bi proizvodnja energije iz obnovljivih virov presegla dovoljeno zmogljivost priključitve na omrežje.
Trenutni izzivi za razvoj elektrarn s kombinirano tehnologijo se med drugim nanašajo na premalo jasen regulativni okvir, dostop do omrežja in njegovo razpoložljivost. Regulativni okvir bi moral pojasniti vidike, kot so predpisi, ki se uporabljajo za izdajo dovoljenj za obrate, ki kombinirajo različne tehnologije energije iz obnovljivih virov in/ali skladiščenje, vključno z zagotavljanjem zmogljivosti omrežja, ter predpisi, ki se uporabljajo za spremljanje pretokov energije med napravo za skladiščenje in omrežjem.
Dostop do omrežja in njegova razpoložljivost lahko pomenita oviro za razvoj elektrarn s kombinirano tehnologijo, če se morajo te uporabljati za zmogljivost omrežja, ki je enaka vsoti komponent obratov s posameznimi tehnologijami. To oviro je mogoče obravnavati na primer z omogočanjem elektrarnam, da predložijo vlogo za zmogljivost omrežja na podlagi največje pričakovane proizvodnje namesto na podlagi vsote zmogljivosti posameznih komplementarnih tehnologij. Tako bi bilo treba zmogljivost priključitve dodeliti kombiniranemu projektu, ne pa tako, kot da obstajata ločena projekta, zaradi katerih bi bilo treba podvojiti zmogljivost.
Portugalska je leta 2019 spremenila svojo ureditev licenciranja proizvodnje električne energije, ki omogoča „hibridizacijo“ dveh tehnologij v isti infrastrukturi in točki priključitve na omrežje do največje licencirane zmogljivosti. To omogoča maksimiranje proizvodnje energije iz obnovljivih virov, ne da bi se zato zvišali stroški naložb v infrastrukturo omrežja. Za dodajanje druge tehnologije veljajo dodatne zahteve glede licenciranja. Poleg tega je Španija uvedla regulativne spremembe, ki elektrarnam, ki uporabljajo različne tehnologije proizvodnje energije, omogočajo dostop do omrežja, če je to tehnično izvedljivo. Če gre za hibridizacijo obstoječih sredstev in so izpolnjeni nekateri pogoji glede zmogljivosti in oddaljenosti med sredstvi, je treba samo posodobiti obstoječi sporazum o priključitvi. Obe državi sta tudi uvedli sistema točkovanja za spodbujanje projektov s kombinirano tehnologijo, in sicer tako, da jim zagotavljata prednost pri priključitvi na omrežje.
c.Nadomestitev stare zmogljivosti z novo
Nadomestitev stare zmogljivosti z novo je opredeljena kot obnova elektrarn, ki proizvajajo energijo iz obnovljivih virov, vključno s popolno ali delno zamenjavo obratov ali operacijskih sistemov in naprav, da se nadomesti zmogljivost ali poveča učinkovitost ali zmogljivost obrata.
Čeprav je nadomeščanje stare zmogljivosti z novo trenutno značilno samo za nekaj trgov, bi do konca dvajsetih let tega stoletja to lahko postala ključna poslovna dejavnost za vetrno industrijo v Evropi. Koristi nadomestitve stare zmogljivosti z novo so med drugim obstoječa priključitev na omrežje, poznavanje razpoložljivosti virov vetrne energije in morebitnih vplivov na okolje ter pogosto visoka raven sprejemanja v javnosti. Na Danskem se je med letoma 2012 in 2019 zmogljivost pridobivanja vetrne energije povečala za 1,3 GW, od tega za 576,8 MW zaradi nadomestitve stare zmogljivosti obstoječih obratov z novo, poleg tega se je zaradi večje učinkovitosti novih turbin zmanjšalo število vetrnih turbin za 109. Novi projekti so ustvarili samo 10 % več zmogljivosti kakor projekti, pri katerih so bile stare zmogljivosti nadomeščene z novimi.
Analiza organizacije WindEurope, ki je vključevala 137 dosedanjih projektov v zvezi z nadomestitvijo stare zmogljivosti z novo v Evropi, kaže, da se je število turbin v teh projektih vetrne energije, pri katerih so bile stare zmogljivosti nadomeščene z novimi, zmanjšalo za 27 %, nameščena zmogljivost pa se je podvojila in proizvedena električna energija se je potrojila.
Nadomestitev stare zmogljivosti z novo bo pomembna tudi za velike hidroelektrarne, saj je bil velik delež razpoložljivega potenciala vodne energije že izkoriščen. Tudi vse večjemu številu projektov sončne energije se bo iztekla življenjska doba, zaradi česar bi bilo mogoče zamenjati nekatere njihove komponente ali nadomestiti staro zmogljivost z novo ter jo tako povečati. Tudi za nadomestitev stare zmogljivosti sončnih elektrarn z novo bo treba določiti jasne smernice in poenostavljene postopke.
Prenovljena direktiva o energiji iz obnovljivih virov od držav članic zahteva, da v obstoječih obratih poenostavijo nadomestitev stare zmogljivosti z novo tako, da zagotovijo poenostavljen postopek izdaje dovoljenj, ki lahko traja največ eno leto. Navedeno obdobje se lahko podaljša za obdobje do enega leta, kadar je to utemeljeno na podlagi izrednih okoliščin, na primer zaradi nujnih varnostnih razlogov ali bistvenih vplivov na omrežje ali osnovno zmogljivost, velikost ali delovanje obrata. Države članice lahko za projekte v zvezi z nadomestitvijo stare zmogljivosti z novo za priključitev na omrežje vzpostavijo postopek enostavnega obveščanja, če niso predvideni znatni negativni okoljski ali družbeni vplivi, namesto da bi zahtevale predložitev nove vloge za dovoljenje.
Po podatkih nosilcev projektov je trenutno treba za nadomestitev stare zmogljivosti z novo v večini držav članic opraviti enake postopke predložitve vlog in izdaje dovoljenj kot za nove projekte, vključno s tem, da je treba opraviti presojo vplivov na okolje. Poleg tega industrija med dejavniki, ki zmanjšujejo možnosti za nadomestitev stare zmogljivosti obstoječih projektov z novo, opredeljuje tudi rast stanovanjskih območij v bližini obstoječih vetrnih polj, povečanje velikosti turbin, povečanje okoljsko zavarovanih območij ali povečanje dovoljene razdalje med vetrnimi polji in vojaškimi radarji. Operaterji se zato raje odločajo za čim daljše podaljšanje življenjske dobe obstoječih sredstev in nato popolno razgradnjo ob koncu življenjske dobe sredstev, kar pomeni zamujeno priložnost za vlogo, ki bi jo nadomestitev stare zmogljivosti z novo lahko imela pri doseganju ciljev za leto 2030.
V direktivi o presoji vplivov na okolje so nekateri obrati za proizvodnjo elektrike, na primer vetrna polja in hidroelektrarne, navedeni med projekti, za katere se presoja vplivov na okolje ne zahteva samodejno. Namesto tega se morajo države članice odločiti, ali je za projekt treba opraviti presojo. To naredijo s „postopkom predhodnega preverjanja“, s katerim določijo vplive projekta na podlagi pragov ali meril in/ali preverjanja za vsak primer posebej, pri tem pa upoštevajo izbirna merila za predhodno preverjanje, opredeljena v direktivi o presoji vplivov na okolje. V skladu z direktivo o presoji vplivov na okolje lahko države članice postavijo pragove ali merila, s katerimi določijo, v katerih primerih za projekte ni treba opraviti postopka predhodnega preverjanja. Direktiva o presoji vplivov na okolje omogoča tudi dodatno prožnost pristojnih organov, ki se lahko na podlagi opisa značilnosti projekta in/ali ukrepov, ki jih je razvijalec predvidel za izogibanje ali preprečevanje pomembnih vplivov na okolje, odločijo, da presoja vplivov na okolje ni potrebna.
V številnih primerih bi nadomestitev stare zmogljivosti takih projektov z novo pomenila spremembe ali razširitve obstoječih projektov. Večina sprememb ali razširitev obstoječih projektov spada v Prilogo II k direktivi o presoji vplivov na okolje, zato je treba zanje opraviti postopek predhodnega preverjanja in ni treba samodejno opraviti presoje vplivov na okolje. Komisija je izdala smernice v zvezi z uporabo direktive o presoji vplivov na okolje za spremembe in razširitve projektov
. Kot je Komisija pojasnila v teh smernicah, se s spremembo ali razširitvijo projektov predpostavlja, da so tveganja v smislu njihovih vplivov na okolje podobna tveganjem prvotnega projekta. To bi bilo treba presoditi med postopkom predhodnega preverjanja ali presoje vplivov na okolje.
Ustrezno presojo je treba opraviti tudi za vse projekte/načrte, ki spadajo na področje uporabe člena 6(3) direktive o habitatih, če bodo sami ali v povezavi z drugimi načrti/projekti verjetno imeli pomemben negativen vpliv na območja Natura 2000. Načrte in projekte, za katere se šteje, da verjetno ne bodo imeli pomembnih negativnih vplivov na celovitost lokacij, je mogoče predhodno preveriti, ne da bi bilo treba opraviti ustrezno presojo. Predhodno preverjanje in ustrezna presoja bi morala biti opravljena ob upoštevanju ciljev ohranjanja za posamezno območje. Ti cilji morda niso obstajali med postopkom izdaje dovoljenja za prvotni projekt ali pa so bili spremenjeni, potem ko je bilo dovoljenje izdano. Zato bi morali organi pred odobritvijo analizirati vpliv obratov, pri katerih je bila stara zmogljivost nadomeščena z novo, glede na ustrezne cilje ohranjanja.
V skladu z okvirno direktivo o vodah podobno velja, da so novi projekti lahko odobreni, samo če (1) ne povzročijo poslabšanja stanja nobenega vodnega telesa in ne ogrozijo uresničitve cilja okvirne direktive o vodah ali (2) izpolnjujejo vse pogoje iz člena 4(7) (izjema od prvega načela). Zato je v splošnem treba opraviti presojo morebitnih vplivov projektov, da se pokaže, da je eden od teh dveh pogojev izpolnjen.
Nekatere države članice so uvedle zakonodajne ali postopkovne spremembe, ki poenostavljajo okvir za nadomestitev stare zmogljivosti z novo. Italija je uvedla zakonodajne spremembe za projekte v zvezi z nadomestitvijo stare zmogljivosti z novo in zdaj ni treba pridobiti odobritve za spremembe vetrnih turbin ali njihovih komponent, katerih velikost se spremeni za največ 15 % prvotne velikosti turbine. V Nemčiji je v zakonodaji določeno, da je treba pri nadomestitvi stare zmogljivosti vetrnih elektrarn z novo opraviti presojo samo za spremembe glede na dosedanje stanje. Javna obravnava je nujna, samo če jo razvijalec projekta zahteva. Tudi Francija je uvedla zahteve v zvezi s presojo vplivov na okolje na podlagi pragov za spremembe števila in višine turbin. Če se število turbin in višina konice povečata za največ 10 %, se to ne šteje za pomembno spremembo, presoja vplivov na okolje glede vpliva na hrup in biotsko raznovrstnost pa se šteje za zadostno. Če se število turbin in višina konice povečata za več kot 50 %, se sprememba šteje za bistveno, zato je treba opraviti novo presojo vplivov na okolje. Kadar gre za 10- do 50-odstotno povečanje, pristojni organi opravijo presojo za vsak primer posebej na podlagi npr. celovitega spremljanja okolja in sprejemanja v lokalni skupnosti. Na Danskem so obrati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov razdeljeni v tri skupine na podlagi zmogljivosti: manj kot 10 MW, 10–25 MW in nad 25 MW. Če se zmogljivost spremeni, med drugim zaradi nadomestitve stare zmogljivosti z novo, je treba poslati uradno obvestilo ali predložiti vlogo za novo licenco, odvisno od zmogljivostne skupine, v katero spada obrat. Za obrate z zmogljivostjo pod 10 MW ni treba predložiti vloge za novo licenco. Tega ni treba narediti niti za obrate z zmogljivostjo od 10 do 25 MW, če sta pred začetkom gradnje o tem uradno obveščena danska agencija za energijo in operater prenosnih sistemov. Pri obratih z zmogljivostjo nad 25 MW je za nadomestitev stare zmogljivosti z novo ali za katere koli druge spremembe zmogljivosti obrata vedno treba pridobiti licenco.
d.Vodik
Pospeševanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov je pomembno tudi za zagotavljanje razogljičenih in cenovno dostopnih nosilcev energije tistim sektorjem, ki se bodo še naprej zanašali na pline in goriva. Zlasti pretvorba električne energije iz obnovljivih virov v vodik iz obnovljivih virov z elektrolizatorji bo pomembna pot za naš prihodnji energetski sistem.
Pri pretvorbi električne energije iz obnovljivih virov v vodik ter nadaljnjem prevozu, skladiščenju in odpremi vodika končnim potrošnikom se bo najverjetneje treba spoprijeti z enakimi ovirami, kot so bile prepoznane pri projektih na področju energije iz obnovljivih virov, na primer z odsotnostjo zadostnega števila in ustrezno usposobljenega osebja za obdelavo vlog za dovoljenja ter s trajanjem upravnih postopkov. To je neločljivo povezano s stanjem vrednostne verige vodika, ki se šele razvija, in pomanjkanjem izkušenj z razmeroma novimi inovativnimi tehnologijami. Zaradi zastarele ali neobstoječe zakonodaje za proizvodnjo in uporabo vodika na vseh ravneh upravljanja so lahko postopki izdaje dovoljenj nejasni in neustrezni. Nekateri od teh postopkov so lahko preveč zapleteni, lahko se razlikujejo med različnimi državami ali regijami in pogosto presegajo predvideni časovni razpored za odziv glede dovoljenja.
Zaradi razmeroma malo izkušenj z razvojem projektov na področju vodika morda ne poznamo vseh ovir, zato bi bile izmenjave informacij na forumih lahko koristne. Poleg tega se lahko sčasoma oblikujejo dobre prakse za obravnavo teh posebnih ovir, ki si jih je nato mogoče izmenjevati na forumih.
Zavezništvo za čisti vodik trenutno v sodelovanju z deležniki pripravlja poročilo o ovirah, povezanih z dovoljenji za projekte na področju vodika, v katerem bo predstavljenih nekaj priporočil in dobrih praks. Na podlagi začetne presoje povratnih informacij deležnikov iz poročila je mogoče sklepati, da bi bilo z enotno kontaktno točko mogoče deloma poenostaviti in racionalizirati postopek izdaje dovoljenj zlasti takrat, kadar so vključeni številni pristojni organi.
Z dajanjem prednosti izvajanju zakonodaje v zvezi z vodikom bi bilo mogoče lažje pojasniti regulativni okvir in njegovo uporabnost, okrepiti strokovno znanje o tehnologijah vodika iz obnovljivih virov ter izboljšati doslednost in skladnost z obstoječo okoljsko zakonodajo. Nemčija je uvedla okvir, ki ureja, katere odobritve je treba pridobiti, da se plinovodom za zemeljski plin spremeni namembnost v prenos vodika. Nemčija je tudi zakonsko uredila, da je obstoječe pogodbene pravice do uporabe zemljišč za infrastrukturo za zemeljski plin treba razlagati tako, da omogočajo spremembo iz zemeljskega plina v vodik.
Poleg tega bi smernice ali priročniki o postopkih izdaje dovoljenj za objekte za proizvodnjo vodika iz obnovljivih virov povečali predvidljivost in izboljšali učinkovitost celotnega postopka za vse vključene strani. Portugalska je že pripravila take smernice za projekte na področju vodika.
Podobno kot pri projektih na področju energije iz obnovljivih virov je lahko prostorsko načrtovanje ključno za opredeljevanje primernih lokacij za uvajanje elektrolizatorjev. Na podlagi načrtov za povezana omrežja bi bilo za elektrolizatorje mogoče določiti namenska območja. To bi bilo lahko sredstvo za spodbujanje uvajanja elektrolizatorjev na lokacijah, kjer bi lahko prispevali k izogibanju ali obravnavi prezasedenosti z električno energijo in kjer bi lahko zagotavljali večje družbene koristi (npr. z izogibanjem povečanju tarif električnega omrežja zaradi zahtevanih okrepitev omrežja). Taki predlogi so bili pred kratkim predstavljeni na posvetovanju z deležniki o ureditvi trga vodika na Nizozemskem.
e.Podpiranje inovacij
Postopki izdaje dovoljenj bi lahko vplivali tudi na prihodnje uvajanje inovativnih tehnologij za razogljičenje, vključno s pilotnimi in predstavitvenimi projekti, ki bodo nujni za doseganje podnebne nevtralnosti. Glede na inovativno naravo teh tehnologij je na voljo manj izkušenj s postopki odobritve, ki se uporabljajo.
Eden od morebitnih načinov za podpiranje inovacij je uporaba regulativnih peskovnikov. Regulativni peskovniki so okviri, ki zagotavljajo strukturirano eksperimentalno okolje, da se omogoči preskušanje inovativnih tehnologij, proizvodov, storitev ali pristopov za omejeno časovno obdobje in v omejenem obsegu pod regulativnim nadzorom, s čimer se zagotovijo ustrezni zaščitni ukrepi. Uporabljali so se že v finančnem sektorju, bančništvu in sektorju IKT, uporaba v energetskem sektorju pa je bila do zdaj razmeroma omejena. Namen vzpostavitve regulativnih peskovnikov je inovatorjem omogočiti preskušanje novih tehnologij in poslovnih modelov, ki so morda samo delno združljivi z obstoječim pravnim in regulativnim okvirom, ter regulatorjem omogočiti, da se seznanijo s posameznimi inovacijami in prilagodijo regulativno okolje, da se omogoči njihova uporaba.
V Franciji so bili v zakonodaji uvedeni regulativni peskovniki za energetski sektor. Peskovnik nacionalnemu regulativnemu organu CRE omogoča, da odobri izjeme za pogoje uporabe in dostopa do omrežij za eksperimentalno uvajanje inovativnih tehnologij ali storitev, ki podpirajo energetski prehod, pametna omrežja in infrastrukture. V okviru te sheme so bila odobrena odstopanja za številne projekte, vključno s projektom, katerega cilj je povečati zmogljivost vetrnih polj, odstopanja pa so se nanašala na določbe francoskega energetskega zakonika, ki omejuje nameščeno zmogljivost proizvodnih obratov, priključenih na javno visokonapetostno distribucijsko omrežje za električno energijo.
Na Nizozemskem je ministrstvo za gospodarske zadeve izdalo odredbo o eksperimentih z decentralizirano trajnostno proizvodnjo električne energije, na podlagi katere so bili odobreni projekti za vzpostavitev peskovnika. Vnaprej so bili opredeljeni členi iz zakona o električni energiji, iz katerih bi projekti lahko bili izvzeti, upravičeni pa so bili samo mali subjekti, na primer energetske skupnosti in združenja lastnikov stanovanj. Predlagana je bila nadaljnja odredba, ki širi področje uporabe, velikost in obseg upravičenih subjektov za prihodnje peskovnike.
Avstrijsko zvezno ministrstvo za varstvo podnebja, okolje, mobilnost, inovacije in tehnologijo upravlja program financiranja Energie.Frei.Raum, ki pomeni pripravljalno fazo za morebitno določbo o eksperimentiranju za preskušanje novih tržnih modelov za sistemsko vključevanje energije iz obnovljivih virov, skladiščenje in tehnologije za energijsko učinkovitost.
*****
Države članice morajo Komisiji do 30. junija 2023 predložiti posodobljeni osnutek svojega najnovejšega priglašenega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, zato bi se dobre prakse iz teh smernic lahko uporabile za opredelitev politik in ukrepov, ki bi jih države članice lahko predstavile z namenom spodbujanja razvoja energije iz obnovljivih virov.
II.Smernice za države članice o poenostavitvi sklepanja pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov
1.Uvod
Uvajanje energije iz obnovljivih virov je čedalje bolj stroškovno konkurenčno v primerjavi z energijo iz fosilnih goriv, saj so ravni stroškov proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, na primer iz vodne energije, geotermalne energije, sončne fotovoltaične energije ter vetrne energije na kopnem in na morju, nižje od povprečnih evropskih cen električne energije za negospodinjske odjemalce (glej spodnje slike).
Podatki: IRENA 2021.
Podatki: Razvoj cen električne energije za negospodinjske odjemalce na podlagi podatkov Eurostata.
Zaradi hitrega zniževanja stroškov energije iz obnovljivih virov so evropska podjetja leta 2016 presegla prag 1 GW v okviru sklenjenih pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov, to pa je pomenilo približno 3,5 % industrijske porabe električne energije. Od takrat se je njihov obseg povečeval eksponentno – leta 2021 je bil petnajstkrat večji kot leta 2016.
V najpreprostejši obliki je pogodba o nakupu električne energije iz obnovljivih virov ali toplote iz obnovljivih virov pogodba o nakupu med proizvajalcem energije iz obnovljivih virov in poslovnim odjemalcem. Poslovni odjemalec se zaveže k nakupu določene količine energije iz obnovljivih virov po vnaprej določeni ceni za daljše obdobje. V večini primerov poslovni odjemalec prejme tudi potrdilo o izvoru, ki se izda za vsako enoto energije iz obnovljivih virov, proizvedene v EU. Odjemalec lahko tako dokaže, da njegova pogodba o električni energiji, nakupu toplote ali plinu (vključno z vodikom iz obnovljivih virov) neposredno prispeva h konkretnemu sredstvu za energijo iz obnovljivih virov. Velika večina dosedanjih pogodb so pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov (glej sliko 1).
Slika 1: podatki o pogodbah o nakupu električne energije za obdobje 2013–2021 (pogodbena zmogljivost v GW); Re-Source (2021)
https://resource-platform.eu/buyers-toolkit/
.
Prednosti pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov je veliko. Te so zlasti:
A.pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov poslovnim odjemalcem zagotavljajo stroškovno konkurenčno električno energijo za njihove dejavnosti, poleg tega jih je mogoče uporabiti kot orodje za zavarovanje pred tveganji spreminjanja cen električne energije na veleprodajnem trgu;
B.pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov za poslovne odjemalce na verodostojen način dokazujejo njihovo zavezanost zelenemu prehodu, podpirajo njihovo agendo družbene odgovornosti podjetij in pomagajo privabiti vlagatelje z zelenimi ambicijami;
C.pogodbe o nakupu električne energije razvijalcem projektov na področju energije iz obnovljivih virov zagotavljajo alternativen in/ali komplementaren vir stabilnega prihodka v primerjavi z javnimi programi podpore ali prodajnimi trgi;
D.podjetniške pogodbe o nakupu električne energije vladam zagotavljajo alternativen način financiranja uvajanja energije iz obnovljivih virov, s čimer se lahko zmanjša obseg javnega financiranja energije iz obnovljivih virov v okviru programov podpore.
Sklenjenih pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov je vsako leto več, vendar tržni delež projekta nakupovanja električne energije iz obnovljivih virov še vedno znaša samo od 15 do 20 % letnega uvajanja. Poleg tega so pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov omejene na nekatere države članice in velika podjetja, ki poslujejo s strankami. Večina pogodb o nakupu je omejena na električno energijo iz obnovljivih virov, čeprav 70 % industrijskega in poslovnega povpraševanje po energiji predstavlja ogrevanje.
2.Regulativna vprašanja
Leta 2019 sta bili izvedeni anketa na ravni EU in podrobna analiza 10 držav članic z namenom opredelitve ključnih ovir za sklepanje podjetniških pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov. Na podlagi rezultatov so bile opredeljene regulativne ovire, politične ovire, gospodarske ovire in težave z ozaveščenostjo.
Glavne regulativne ovire so bile med drugim pravne omejitve za podpisovanje neposrednih pogodb med proizvajalci in odjemalci, ovire za podpisovanje pogodb z več kot enim dobaviteljem ter ovire za prenos potrdil o izvoru na odjemalca. Med politične ovire so med drugim spadali programi podpore, ki niso bili združljivi s podjetniškimi pogodbami o nakupu električne energije ali pa so jim bili konkurenčni, ter nejasnost glede razvoja programov podpore. Med gospodarskimi ovirami so bili kreditna sposobnost odjemalcev, spremenljivost električne energije iz obnovljivih virov in povezani stroški za upravljanje količinskih odstopanj med proizvedeno energijo projekta na področju energije iz obnovljivih virov in povpraševanjem podjetij na podlagi pogodb o zastopanju odjemalca („sleeving contracts“). Poleg tega so transakcijski stroški še vedno visoki in na voljo ni dolgoročnih produktov zavarovanja pred tveganji, ki bi obravnavali odstopanja ali neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke. Še vedno je tudi premalo ozaveščenosti in interesa, zlasti med malimi in srednjimi podjetji, obstaja pa tudi prepričanje, da so podjetniške pogodbe o nakupu električne energije dražje od veleprodajnih cen električne energije. Na javnem posvetovanju so proizvajalci in potrošniki opozorili na pomembnost izdaje potrdil o izvoru za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, ne glede na to, ali je bil projekt pripravljen v okviru javnih programov podpore ali ne. Opozorili so tudi, da je javne programe podpore pomembno načrtovati tako, da zagotavljajo podporo in dopolnjujejo razvoj projektov na področju energije iz obnovljivih virov v okviru podjetniških pogodb o nakupu električne energije.
Podjetniške pogodbe o nakupu električne energije so zato trenutno omejene na posamezne države članice, v katerih razmere razvijalcem projektov na področju električne energije iz obnovljivih virov omogočajo, da prodajajo svojo električno energijo neposredno končnim potrošnikom. Take razmere, ki zagotavljajo podporo, so med drugim: (1) živahen trg za projekte na področju električne energije iz obnovljivih virov, (2) likvidni veleprodajni trgi električne energije, na katerih je mogoče skleniti pogodbe o zastopanju odjemalca („sleeving contracts“) in pridobiti dolgoročne produkte zavarovanja pred tveganji, (3) odsotnost pravnih ovir za sklenitev neposrednih pogodb med dobavitelji in potrošniki ter (4) javni razpisi, ki dopolnjujejo ali spodbujajo podjetniške pogodbe o nakupu električne energije.
Direktiva o trgu električne energije iz leta 2019, uredba o trgu električne energije in direktiva o energiji iz obnovljivih virov že obravnavajo številne regulativne in politične ovire. Direktiva o trgu električne energije na primer zahteva, da lahko proizvajalci in kupci v vseh državah članicah sklepajo neposredne pogodbe drug z drugim, potrošniki pa lahko izberejo več pogodb o dobavi. V skladu z direktivo o energiji iz obnovljivih virov morajo države članice zagotoviti dolgoročne časovne načrte glede svojih javnih razpisov, poleg tega morajo v svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih opredeliti vse ovire za podjetniške pogodbe o nakupu električne energije ter uvesti ukrepe za poenostavitev sklepanja teh pogodb. Samo osem držav članic je poročalo o obstoječih ovirah in ukrepih za podporo sklepanju pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov. Večina držav pa nima na voljo jasnega okvira, znotraj katerega bi razvijalci projektov ali poslovni potrošniki na področju energije iz obnovljivih virov sklepali neposredne pogodbe o nakupu električne energije.
Kljub obstoječim oviram trg za podjetniške pogodbe o nakupu električne energije še naprej raste. Od leta 2020 je Španija največji trg za podjetniške pogodbe o nakupu električne energije v EU, katerega delež znaša 23 % skupne pogodbene zmogljivosti, delež povezanih finančnih transakcij velikih vrednosti pa je znašal skoraj 1 % državnega BDP. V nekaterih državah članicah, na primer Romuniji, do pred kratkim ni bilo mogoče skleniti podjetniških pogodb o nakupu električne energije, ker je bilo treba vso električno energijo prodati na centraliziranem trgu. Vendar bi se zaradi nove uredbe, ki omogoča pogodbe o nakupu električne energije, zmogljivost oskrbnega sistema za energijo iz obnovljivih virov lahko podvojila v primerjavi z romunskim nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom.
Pogodbe o nakupu električne energije bodo verjetno čedalje privlačnejše kot „poslovni modeli“ za obrate za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ko se bo končalo obdobje, v katerem imajo zagotovljeno podporo. Leta 2021 je CEER v drugem dokumentu o nepodprtih obratih za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ugotovil, da so pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov izvedljive alternative za projekte vetrne energije na kopnem ter tudi za sončne elektrarne, obrate za biomaso in hidroelektrarne. To je pomembna ugotovitev, saj se bo v opazovanih državah (članicah CEER) za 40 % (114 GW) trenutno podprtih obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov do leta 2030 končalo obdobje z zagotovljeno podporo, nato se bodo prilagodili tržnim razmeram ali pa bodo imeli še naprej zagotovljeno podporo.
Države članice lahko poenostavijo razvoj pogodb o nakupu električne energije z naslednjimi ukrepi:
A.uporabijo lahko instrument za tehnično podporo ali drugo svetovalno ali tehnično pomoč za izvedbo natančne presoje glede podpore podjetniškim pogodbam o nakupu električne energije iz obnovljivih virov. To so na primer naredili v Italiji. Druge države članice bi lahko izvedle podobne študije ali ponovno uporabile ugotovitve že izvedenih študij;
B.sporočijo lahko okvirni obseg uvedenih projektov na področju energije iz obnovljivih virov, ki bodo predvidoma financirani s pogodbami o nakupu električne energije. Razvijalci projektov na področju električne energije iz obnovljivih virov so tako bolje obveščeni o pričakovani hitrosti in načinih razvoja projektov. Za tak korak se je odločila Irska;
C.proučijo lahko možnost objave konkurenčnih razpisov, ki bi razvijalcem projektov na področju električne energije iz obnovljivih virov omogočili, da bi izvzeli „proste dneve“ iz svojih javnih programov podpore in prodajali svojo električno energijo na podlagi pogodb o nakupu električne energije. Tak inovativen ukrep je uvedla Poljska in je prispeval k temu, da je Poljska postala drugi največji trg za pogodbe o nakupu električne energije v letu 2021;
D.v javnih programih podpore lahko omogočijo izdajo potrdil o izvoru, da se zaradi prihodkov iz potrdil o izvoru zmanjša potreba po javnem financiranju.
3.Razširitev razpoložljivosti podjetniških pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov na mala in srednja podjetja
Na evropskih trgih za pogodbe o nakupu električne energije prevladujejo veliki poslovni odjemalci. Veliko teh podjetij je organiziranih v okviru podjetniške pobude RE100, katere namen je uporabljati 100-odstotno energijo iz obnovljivih virov, med njimi pa je tudi 58 podjetij s sedežem v EU. Večina teh podjetij porabi predvidljive in velike količine električne energije v daljših časovnih obdobjih ter ima dobre bonitetne ocene. Pogosto tudi poslujejo s potrošniki ter uporabljajo pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov kot pomemben instrument za označevanje svojih produktov z blagovno znamko in podpiranje trajnostne odgovornosti podjetij, ki vključuje zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v okviru njihove porabe energije v celotni vrednostni verigi. V zvezi s tem poročanje, skladno z načeli organizacije CDP, podjetjem omogoča, da poročajo o energiji iz obnovljivih virov, ki jo proizvajajo obrati na kraju samem in obrati zunaj kraja, ki so z njim povezani z neposrednimi vodi, ter o energiji iz obnovljivih virov, ki je pridobljena na podlagi pogodb o nakupu električne energije.
Tudi industrije, ki so velike porabnice električne energije, so pomemben segment za podjetniške pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov. V preteklosti so velike talilnice aluminija na Norveškem pridobivale električno energijo s pogodbami o nakupu električne energije iz hidroelektrarn. Pred kratkim so začele sklepati tudi dolgoročne pogodbe o nakupu električne energije iz vetrnih elektrarn. Vendar so tovrstni odjemalci v državah članicah EU do zdaj sklenili le omejeno količino pogodb.
Ena od ovir, ki jih je bilo mogoče prepoznati, je nepredvidljivost reguliranega dela cen električne energije (omrežne tarife in dajatve). Ti regulirani deli so pomemben sestavni del cene električne energije za odjemalca, saj zmanjšujejo privlačnost pogodb o nakupu električne energije kot dolgoročnega orodja za zavarovanje pred tveganji nestanovitnosti cen električne energije. Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) je izdala poročilo o oceni zasnove veleprodajnega trga, ki vsebuje namenski razdelek o tem, kako je prihodnjo likvidnost na veleprodajnih trgih električne energije mogoče izboljšati, da se zagotovi razpoložljivost učinkovitih produktov zavarovanja pred tveganji.
Po drugi strani pa so ovire za mala in srednja podjetja pri sklepanju podjetniških pogodb o nakupu električne energije še vedno zelo visoke. Med evropskim podjetji je 99 % malih in srednjih podjetij, ki ustvarijo 54 % dodane vrednosti EU, njihov delež porabe energije pa znaša 9–18 % bruto domače porabe na državo članico
. Prav ta mala in srednja podjetja pogosto prejemajo visoke račune za električno energijo zaradi majhne porabe električne energije na objekt in bi lahko imela največ koristi od pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov. To je še posebej pomembno od oktobra 2021, ko so se cene električne energije na veleprodajnem trgu električne energije začele zviševati.
Poleg tega ne morejo jasno predvideti svojega prihodnjega povpraševanja po električni energiji ter imajo nižje bonitetne ocene in manjše obsege porabe električne energije, zato je odstopanja težje upravljati. Zato so mala in srednja podjetja manj naklonjena sklepanju dolgoročnih pogodb, zlasti kadar ni jasno, kakšni bodo morebitni učinki, če bo dolgoročne pogodbe treba prekiniti. Učinki fizične ali virtualne sklenitve dolgoročnih pogodb o nakupu električne energije na bilanco stanja podjetja na podlagi računovodskega okvira za izvedene finančne instrumente v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP) niso vedno jasni. Pomanjkanje ozaveščenosti o podjetniških pogodbah o nakupu električne energije iz obnovljivih virov je še ena pomembna ovira za sklepanje teh pogodb v malih in srednjih podjetjih, zapletenost pogajanj o pogodbah o nakupu električne energije pa je mehka ovira za tiste odjemalce, ki nimajo izkušenj ali virov za izvedbo pogajanj o pogodbah. Evropska zakonodaja je bila do zdaj omejena na energetske preglede in sisteme upravljanja z energijo, ki obravnavajo energijsko učinkovitost (direktiva o energijski učinkovitosti, 2018). Pogosto imajo na voljo tudi omejen prostor na kraju samem za uvajanje rešitev na področju energije iz obnovljivih virov.
Tudi kreditna sposobnost odjemalca je v večini sektorjev velika ovira (in dejavnik tveganja). Ponudniki dolžniškega financiranja projektov na področju energije iz obnovljivih virov še naprej zahtevajo zelo dobro bonitetno oceno, da bi pogodbo o nakupu električne energije obravnavali kot dobičkonosno. Vendar večina malih in srednjih podjetij nima ocene nobene večje bonitetne agencije. Kreditna sposobnost in bonitetna ocena sta težava tudi za nekatera podjetja v težki industriji in proizvodnji ter v tistih evropskih gospodarstvih, ki imajo razmeroma manj razvite finančne trge.
Podobne ovire obstajajo tudi na strani ponudbe. Na trgu prevladujejo veliki razvijalci projektov na področju energije iz obnovljivih virov, na primer Vattenfall, Eneco, Orsted in Iberdrola, ker imajo obsežen portfelj projektov ter lahko zagotovijo več pogodb o nakupu električne energije po meri potrošnika. V tem segmentu se obsežni projekti na področju električne energije iz obnovljivih virov, na primer vetrna polja na morju, včasih soočajo z izzivom, da morajo zagotoviti zadostno količino pogodb o nakupu električne energije, preden sprejmejo končne naložbene odločitve. Po drugi strani pa se manjši projekti na področju energije iz obnovljivih virov soočajo z drugačnimi izzivi pri vstopu na trg podjetniških pogodb o nakupu električne energije, in sicer zaradi omejene prepoznavnosti, omejenega portfelja projektov ter omejenega tehničnega in pravnega strokovnega znanja, nujnega za izvedbo pogajanj in sklenitev pogodb o nakupu električne energije. Podobno so skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetske skupnosti državljanov pogosto premajhne, da bi sklenile ekonomsko privlačne pogodbe o nakupu električne energije z velikimi odjemalci.
Majhen segment svetovalnih podjetij, ki pa jih je čedalje več, je začel ponujati rešitve malim in srednjim podjetjem, na primer možnost skupnega povpraševanja več potrošnikov. Tudi industrija razmišlja o mehanizmih za združevanje povpraševanja, da se zmanjšajo tveganja in znižajo stroški. V Grčiji na primer več industrij, ki so velike porabnice električne energije, razvija pojem „zelenega bazena“, pri katerem več podjetij združuje svoje povpraševanje po električni energiji. Zato vsak industrijski partner sklene eno ali več pogodb o nakupu električne energije, da izpolni povpraševanje na skupni ravni. Za oblikovanje in okrepitev povpraševanja po preostali električni energiji se izvedejo pogajanja o ločeni pogodbi, da se znižajo skupni stroški za udeležence. Vendar skupni projekti povzročijo tudi dodatne stroške in sklepanje pogodb o nakupu električne energije postane bolj zapleteno. Poleg tega nekatera podjetja, ki izvajajo energetske preglede, kot to zahteva direktiva o energijski učinkovitosti, že širijo svoje storitve tako, da te vključujejo presoje pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov „na kraju samem“, „blizu kraja“ ali „zunaj kraja“. Širitev storitev energetskega pregleda tako, da te vključujejo pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov, je razmeroma poceni, saj se opirajo na podobne podatke, ki so že zbrani v okviru sistemov upravljanja z energijo (ISO 500001).
V nedavnem poročilu agencije ACER o zasnovi veleprodajnega trga električne energije EU je opozorjeno, da je treba spodbujati pogodbe o nakupu električne energije in izboljševati dostop za manjše udeležence na trgu. Za obravnavo gospodarskih ovir bosta Komisija in skupina EIB proučili, ali bi bilo mogoče razviti namensko financiranje in svetovalne mehanizme za podporo pogodbam o nakupu energije iz obnovljivih virov. To lahko vključuje mehanizme za poenostavitev dostopa novih odjemalcev, kot so mala in srednja podjetja, do pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov. Program InvestEU že lahko podpira financiranje naložb v pogodbe o nakupu električne energije. Države članice bi lahko namenile podobna jamstva za podporo lokalnih bank, ki si prizadevajo podpirati pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov.
Tudi okvir EU za trajnostno financiranje bo spodbujal pogodbe o nakupu energije iz obnovljivih virov ter krepil ozaveščenost o takih pogodbah in interes zanje med nefinančnimi in finančnimi podjetji ter tako prispeval k preusmerjanju kapitala v trajnostne naložbe. Njegovi pomembni elementi vključujejo uredbo EU o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb, prvi delegirani akt EU o podnebni taksonomiji in predlagano direktivo o poročanju podjetij o trajnostnosti (CSRD), ki na finančnih in nefinančnih trgih prispevajo k večji preglednosti glede trajnostnosti. Taksonomija EU vzpostavlja okvir za opredelitev okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti ter določa zahteve po razkritju nekaterih ključnih kazalnikov uspešnosti za finančna in nefinančna podjetja. Povezani predlog direktive o poročanju podjetij o trajnostnosti širi področje uporabe zahtev glede poročanja nefinančnih podjetij tako, da so vključena tudi vsa velika podjetja (ne glede na to, ali kotirajo na borzi ali ne) ter mala in srednja podjetja, ki kotirajo na borzi
. Uporaba pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov bo pomemben instrument za dokazovanje skladnosti z ustreznimi tehničnimi merili za pregled, ki so določena v delegiranem aktu EU o podnebni taksonomiji, odražala pa bi se lahko v ključnih kazalnikih uspešnosti v okviru uredbe EU o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb, kot je ustrezno.
Poleg tega je lahko pred kratkim vzpostavljena zaveza evropskih podjetij še en način ozaveščanja o priložnostih, ki so na voljo podjetjem, ki sklepajo pogodbe o nakupu energije iz obnovljivih virov.
Države članice lahko poenostavijo razvoj pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov, zlasti za mala in srednja podjetja, z naslednjimi ukrepi:
A.vzpostavijo lahko javno platformo za povečanje preglednosti glede cene, količine, vrst in pogodbenih strank, udeleženih pri sklenitvi pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov;
B.zagotovijo lahko izvajanje uredbe EU o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb in njenih delegiranih aktov ter spodbujajo njeno prostovoljno uporabo, ki presega zakonodajne zahteve;
C.uporabijo lahko tudi prožno sklepanje pogodb za mala in srednja podjetja, vključno s posebnimi smernicami glede odstopnin za odpoved pogodbe za mala podjetja (člen 12 direktive o električni energiji);
D.omogočijo lahko več pogodb o dobavi, da lahko dobavitelji in kupci sklepajo neposredne pogodbe drug z drugim (člen 4 direktive o električni energiji);
E.omogočijo lahko razvoj projektov na področju energije iz obnovljivih virov, ki se izvajajo na kraju samem ali blizu njega in so razviti v okviru pogodb o nakupu energije, zlasti če so razviti „pri odjemalcu“ ali z „zasebnimi omrežji“;
F.zmanjšajo lahko tveganje na področju pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov, in sicer s kreditnimi jamstvi ali zavarovanji, ki jih podpirajo javna finančna sredstva v skladu s smernicami o državni pomoči;
G.spodbujajo lahko nacionalne spodbujevalne banke in ustanove, naj ponujajo dolžniške produkte za obsežne projekte na področju energije iz obnovljivih virov, vključno z vetrnimi elektrarnami na morju, in sicer na trgih, na katerih je glede na velikost sredstev in trajanje gradnje težko skleniti zadostne količine pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov, preden se sprejmejo finančne naložbene odločitve;
H.določijo lahko regulativne pogoje, ki energetskim skupnostim omogočajo prodajo odvečne energije na podlagi pogodb o nakupu energije iz obnovljivih virov;
I.majhnim poslovnim parkom ali industrijskim grozdom lahko omogočijo skupinski nakup energije iz obnovljivih virov z dolgoročnimi pogodbami o nakupu.
4.Spodbujanje čezmejnih pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov
Leta 2020 se je s proizvodnjo energije iz obnovljivih virov zagotovilo 37 % celotne porabe električne energije in 21,2 % celotne porabe energije. Vendar so razlike med državami članicami velike, saj delež energije iz obnovljivih virov v sektorju električne energije znaša od 9 % do 78 %. Podobno tudi delež energije iz obnovljivih virov v porabi končne energije znaša od 10 % do 60 %.
Za prehod energetskega sistema k oskrbi z energijo, ki temelji na obnovljivih virih, bo treba uporabiti najboljše vire obnovljive energije v EU ter zagotoviti prevoz energije tja, kjer je povpraševanje. Evropski enotni trg podjetjem omogoča, da lahko kupijo električno energijo iz obnovljivih virov kjer koli v EU, hkrati pa dodatnim projektom na področju električne energije iz obnovljivih virov pomaga, da se priključijo na omrežje.
Poslovni uporabniki že izkoriščajo prednosti obnovljivih virov energije tako, da sklepajo:
1.fizične čezmejne pogodbe o nakupu električne energije,
2.virtualne čezmejne pogodbe o nakupu električne energije.
Pri fizični čezmejni pogodbi o nakupu električne energije odjemalec sklene pogodbo s sredstvom proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v drugi državi in rezervira fizične ali finančne pravice za ustrezne povezovalne daljnovode, da zagotovi fizično omrežno povezavo. Tako nastanejo tveganja in stroški, povezani s čezmejnimi prenosi. Pri virtualni čezmejni pogodbi o nakupu električne energije proizvajalec električne energije proda električno energijo na lokalnem veleprodajnem trgu, odjemalec pa kupi njegovo električno energijo na drugem lokalnem veleprodajnem trgu. Pogodba med proizvajalcem električne energije na eni strani meje in odjemalcem na drugi strani meje vključuje finančno poravnavo, pri čemer proizvajalec električne energije prejme plačilo od lokalnega veleprodajnega trga električne energije in čisto poravnavo glede na ceno, dogovorjeno v pogodbi o nakupu električne energije s poslovnim kupcem.
Prednosti za odjemalce so boljši dostop do cenovno ugodnih projektov na področju električne energije iz obnovljivih virov po vsej EU, zmožnost združevanja obremenitev na različnih lokacijah in izpolnjevanje večjega deleža svojih potreb po električni energiji. Čezmejne pogodbe o nakupu električne energije razvijalcem projektov na področju električne energije iz obnovljivih virov omogočajo dostop do trgov z višjimi cenami električne energije in zato večjo pripravljenostjo plačati za električno energijo iz obnovljivih virov.
Poleg čezmejnih pogodb o nakupu električne energije na evropskem enotnem trgu električne energije so na voljo tudi možnosti za razširitev področja uporabe čezmejnih pogodb o nakupu električne energije na tretje države. Konkreten primer je sodelovanje med Francijo, Nemčijo, Portugalsko, Španijo in Marokom z namenom analizirati možnosti čezmejnih pogodb o nakupu električne energije med Marokom in državami članicami EU v okviru časovnega načrta za trajnostno trgovanje z električno energijo. Ključna zahteva na tem področju bo vzpostavitev zanesljivega in točnega sistema potrdil o izvoru, zaščitenega pred goljufijami, v tretjih državah z izdajatelji, ki delujejo neodvisno od dejavnosti proizvodnje, trgovanja in oskrbe.
Kljub razmeroma velikim razlikam med veleprodajnimi cenami električne energije in stroški proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v EU je število čezmejnih pogodb o nakupu električne energije še vedno omejeno. Med glavnimi ovirami so s tem povezana gospodarska tveganja, ker dobavitelji in potrošniki delujejo na različnih trgih z različnimi gibanji cen in davčnimi režimi, ter potreba po upravljanju cenovnega tveganja zaradi čezmejnega prenosa. Dodatna ovira je zapletenost pogodb, zlasti kadar morajo pogodbe upoštevati lokalne predpise, ki niso združljivi. Obstajajo tudi upravne ovire, povezane s potrdili o izvoru, saj pravila v zvezi z izdajo, uporabo in preklicem potrdil o izvoru niso popolnoma usklajena v vseh državah članicah. To je pomembno zlasti za čezmejne pogodbe o nakupu električne energije, sklenjene z državami, ki niso vzpostavile okvira za izdajanje potrdil o izvoru za podprto proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Poleg tega je težje pojasniti, kakšen je prispevek čezmejnih pogodb o nakupu električne energije k družbeni odgovornosti podjetij.
Kljub tem oviram se nenehno izvajajo dejavnosti za podporo čezmejnim pogodbam o nakupu električne energije, saj so edinstvena priložnost in dragoceno orodje za pokritje visokih odstotnih deležev ali celo celotne porabe električne energije enega samega odjemalca iz obratov za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Direktiva o trgu električne energije iz leta 2019 in uredbe o električni energiji so okrepile prožnost trga električne energije in razčlenjenost oblikovanja cen, kar lahko pomaga omogočiti sklepanje čezmejnih pogodb o nakupu električne energije, vseevropsko energetsko omrežje pa podpira razvoj infrastrukture za čezmejni prenos, da se odprejo in omogočijo čezmejni pretoki električne energije.
Za obravnavanje finančnih tveganj v zvezi s čezmejnimi pogodbami o nakupu električne energije je mogoče uporabiti mehanizme za financiranje energije iz obnovljivih virov, da se spodbudi stroškovno učinkovitejše uvajanje energije iz obnovljivih virov po vsej EU. Financiranje se bo uporabljalo za konkurenčne razpise v vseh državah EU, ki so pripravljene gostiti take projekte. Zasebni vlagatelji, vključno s podjetji, lahko prispevajo k financiranju teh razpisov in lahko zahtevajo potrdila o izvoru za proizvedeno energijo, ki ustreza njihovemu prispevku.
Poleg tega direktiva o energiji iz obnovljivih virov od držav članic zahteva, da obravnavajo lokalne pravne ovire za pogodbe o nakupu električne energije in uskladijo potrdila o izvoru na podlagi revidiranega standarda CEN-CENELEC 16325, kar bo podjetniškim pogodbam o nakupu električne energije omogočilo, da bodo k pogodbam o nakupu električne energije pri čezmejnem poslovanju priložena ustrezna potrdila o izvoru. Na koncu je mogoče spodbuditi nove akterje, naj stopijo na trg, da zagotovijo inovativne rešitve, ki bodo pomagale pridobivati in sklepati čezmejne pogodbe o nakupu električne energije v Evropi, ter nove rešitve, ki bodo ublažile izzive glede tveganja in upravljanja, povezanega s podjetniškimi pogodbami o nakupu električne energije.
Države članice lahko poenostavijo razvoj čezmejnih pogodb o nakupu električne energije z naslednjimi ukrepi:
A.kjer je ustrezno in v skladu z uredbo TEN-E, lahko okrepijo zmogljivosti povezovalnih daljnovodov med državami članicami EU in tretjimi državami;
B.obstoječa omrežja lahko pripravijo na dodelitev povečane prenosne zmogljivosti;
C.odstranijo lahko regulativne ovire, ki vplivajo na prenos potrdil o izvoru k odjemalcem, in nadaljnje usklajevanje pravil za uporabo potrdil o izvoru v različnih državah;
D.podpirajo lahko razvoj zanesljivih in točnih sistemov potrdil o izvoru, zaščitenih pred goljufijami, v tretjih državah.
