8.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/11

1.

poudarja, da so makroregionalne strategije funkcionalna in povsem evropska vizija, ter pozdravlja prvo enotno poročilo Evropske komisije o izvajanju makroregionalnih strategij EU. Obenem ugotavlja, da EU potrebuje čezmejno teritorialno vizijo (1) za oblikovanje globalnega pristopa;

2.

ugotavlja, da so se makroregionalne strategije, kljub temu da še niso dolgo v uporabi (2), že uveljavile kot politični instrument za učinkovitejši izkoristek skupnega potenciala makroregij z boljšim izvajanjem in usklajevanjem odzivov politik na različne izzive, kot so gospodarska rast, inovacije, promet, energija, okolje in podnebne spremembe, na podlagi lokalnega pristopa od spodaj navzgor;

3.

poudarja, da so makroregionalne strategije ključnega pomena za doseganje strateških ciljev EU in bistven del upravljanja EU na več ravneh. Pomembno vlogo imajo pri spodbujanju razvojnih procesov tudi v manj razvitih regijah, pa tudi pri tranziciji, pridruževanju EU ter v državah izven EU, kot so sosednje države;

4.

poudarja pomen makroregionalnih strategij za podporo ukrepom za boj proti podnebnim spremembam v ogroženih regijah. Te strategije je mogoče učinkovito uporabiti na primer za boj proti poplavam ali požarom na obmejnih območjih;

5.

meni, da so makroregionalne strategije in drugi instrumenti EU za čezmejno in nadnacionalno sodelovanje, kot so EZTS in druge strukture teritorialnega sodelovanja, npr. delovne skupnosti, ter programi Interreg, temelji prihodnosti EU;

6.

močno podpira koncept enotnega poročila o izvajanju štirih makroregionalnih strategij in z zanimanjem pričakuje poročila o izvajanju, ki naj bi jih Evropska komisija pripravila do konca leta 2018;

7.

opozarja na morebitno vlogo makroregionalnih strategij za celovit razvoj prek meja EU, zlasti ob upoštevanju izstopa Združenega kraljestva iz EU; zato predlaga, da se preuči, kako bi lahko makroregionalne strategije prispevale k oblikovanju prihodnjega odnosa med Združenim kraljestvom in EU, ter poziva k dejavni udeležbi lokalnih in regionalnih oblasti z obeh strani v prihodnji razpravi o tej zadevi;

8.

se sklicuje na prejšnja mnenja o tej temi, v katerih je podal posebne ugotovitve o posameznih makroregionalnih strategijah (3), na podlagi katerih je za to mnenje pripravil splošne ugotovitve, ki veljajo za vse makroregionalne strategije. V njem opozarja na pomen večje učinkovitosti in določanja prednostnih rezultatov, hkrati pa se v večji meri osredotoča na praktično izvajanje teh strategij;

9.

poudarja, da je prednost makroregionalnih strategij kot skupnega okvira v tem, da lahko nacionalni, regionalni in lokalni akterji oblikujejo krovno strategijo in postopke skupnega načrtovanja programov, ki prispevajo k uresničevanju cilja Pogodbe glede ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter omogočajo učinkovito odzivanje na lokalne potrebe. Makroregionalne strategije poleg tega pritegnejo državljane k evropskemu projektu in premostijo vrzel med oblikovanjem politik na ravni EU in lokalni ravni;

10.

kljub temu ugotavlja, da so makroregionalne strategije v kritični fazi: vedno bolj se uveljavljajo, da pa bi jih lahko v celoti izkoristili, bo treba še izboljšati njihovo izvajanje. V tem mnenju so makroregionalne strategije obravnavane z lokalnega in regionalnega vidika, obenem pa ima tudi širši strateški cilj v okviru tekočih priprav za naslednje programsko obdobje in prihodnost Evrope na splošno;

11.

podpira nove pobude za oblikovanje novih makroregionalnih strategij. Vendar pa bi bilo treba sprejeti bolj sistematičen pristop in funkcionalne potrebe opredeliti po postopku od spodaj navzgor. V sedanjih, že uveljavljenih strukturah za teritorialno sodelovanje bi bilo treba preučiti, ali bi makroregionalne strategije lahko prinesle dodano vrednost in nove priložnosti za njihovo izboljšanje;

12.

prav tako je treba poudariti, da pri obstoječih makroregionalnih strategijah sodelujejo mnoge države članice EU, vendar bi bilo treba omogočiti tudi vzpostavitev makroregionalnih strategij, ki povezujejo manj držav, a več različnih regij, ki v takšnem teritorialnem pristopu vidijo ustrezen in učinkovit instrument za reševanje skupnih problemov, ob tem pa je treba posebno pozornost nameniti regijam z naravnimi omejitvami, otoškim regijam in najbolj oddaljenim regijam;

13.

meni, da lahko civilna družba ter vplivni lokalni deležniki, regije in mesta veliko pripomorejo k okrepitvi evropskega projekta in doseganju ustreznega učinka vzvoda; zato je bistveno, da pri opredelitvi strateških programov sodelujejo tudi glavni izvajalci makroregionalnih strategij in civilna družba. To bo omogočilo boljše izvajanje načela subsidiarnosti v Evropi ne le v odnosih med oblikovalci politik in institucijami, temveč tudi v odnosih z gospodarskimi in socialnimi akterji na lokalni in regionalni ravni;

14.

ugotavlja, da so makroregionalne strategije v bistvu politični instrument, s katerim se usklajuje izvajanje široke palete politik. Področje uporabe teh strategij je mnogo obsežnejše od cilja evropskega teritorialnega sodelovanja: na eni strani različna področja politik prispevajo k izvajanju makroregionalnih strategij, po drugi pa bi bile vse politike EU bolje usklajene, če bi temeljile na teh strategijah;

15.

opozarja, da morajo biti cilji makroregionalnih strategij usklajeno vključeni v splošno strategijo EU za obdobje po letu 2020, s čimer bi ustvarili skladen okvir za vse programe in makroregionalne strategije upoštevali pri strateškem načrtovanju vseh politik, ki vplivajo na regionalni razvoj. To velja za politike v vseh oblikah in na vseh ravneh, vključno s skupno vodenimi politikami, politikami, ki jih neposredno upravlja Evropska komisija, ter nacionalnimi regionalnimi politikami;

16.

izraža obžalovanje, da dodana vrednost makroregionalnih strategij trenutno ni dovolj upoštevana v sektorskih politikah in programih njihovega financiranja. To povzroča težave v praksi, saj morajo biti projekti usklajeni s strateškimi zahtevami teh strategij in sektorskih politik, ki zagotavljajo finančna sredstva in se lahko precej razlikujejo. Priprava projektov v okviru makroregionalnih strategij tako terja več časa, zato so ti manj konkurenčni od standardnih projektov v okviru sektorskih politik;

17.

meni, da bi morali v vseh politikah EU (vključno s kohezijsko politiko) določiti specifična izvedbena pravila za projekte, ki prispevajo k makroregionalni strategiji, saj bi s tem omogočili lažji dostop do financiranja v programskem obdobju po letu 2020 in zmanjšali upravne zahteve. Nujno je treba poenostaviti izvajanje programov EU;

18.

poziva k okrepitvi povezave med makroregionalnimi strategijami in viri financiranja EU tako ob zasnovi kot pri izvajanju sektorskih politik. Preprečiti je treba podvajanje postopkov in poročanja. Sredstva je treba načeloma dodeljevati na podlagi politik in ne obratno. Žal se zdi, da se trenutno dogaja prav to, saj je treba za makroregionalne strategije zaprositi za podporo iz programov financiranja;

19.

spodbuja države članice, naj sprožijo nadaljnje razprave o tem, kako bi lahko makroregionalne strategije ob upoštevanju njihovih ustanovnih načel vključili v večletni finančni okvir EU za obdobje po letu 2020. Komisija bi morala v zvezi z naslednjo generacijo programov financiranja predvideti ustrezna sredstva za tiste nadnacionalne programe, ki ustrezajo makroregionalnim strategijam, ter oblikovati mehanizem, ki daje prednost upravičenim projektom, ki v okviru navedenih strategij veljajo za strateške, kar bi dopolnjevalo financiranje projektov v okviru drugih instrumentov EU za čezmejno in nadnacionalno sodelovanje;

20.

poziva koordinatorje makroregionalnih strategij, naj nemudoma pripravijo strateške dokumente o tem, kako bi morale različne politike prispevati k izvajanju strategij. Takšni strateški dokumenti bi oblikovalce politik EU pri pripravi zakonodajnih aktov za programsko obdobje po letu 2020 spodbudili k uskladitvi zakonodaje s potrebami makroregionalnih strategij. Strateški dokumenti bi bili poleg tega neposredno uporabljeni v fazi načrtovanja kot podlaga za oblikovanje operativnih programov;

21.

poziva Evropsko komisijo, naj ta proces podpre v okviru programa Interact ter v sodelovanju s tematskimi in nacionalnimi koordinatorji makroregionalnih strategij, pa tudi deležniki sedanjih in prihodnjih makroregionalnih strategij, in sicer z organiziranjem in financiranjem specifičnih delavnic, namenjenih pripravi takšnih strateških dokumentov. Evropsko komisijo tudi poziva, naj v okviru programa Interact omogoči izmenjavo izkušenj pri izvajanju vseh štirih makroregionalnih strategij, tako kar zadeva njihove tematske prednostne naloge kot splošne vidike njihovega izvajanja. Pripravo novih makroregionalnih strategij bi bilo treba podpreti tudi metodološko;

22.

ugotavlja, da bi morala Evropska komisija prevzeti večjo in bolj proaktivno vlogo pri usklajevanju in spodbujanju sodelovanja makroregionalnih strategij. Poleg GD REGIO bi morali izvajanje strateških ciljev teh strategij bolj aktivno podpreti tudi drugi generalni direktorati Komisije. Makroregionalne strategije bi morale biti bolje povezane z vsemi politikami in instrumenti EU, s čimer bi zagotovili, da bi v večji meri prispevale k splošnim ciljem EU;

23.

poziva k možnosti za vključitev (med drugim) ekonomskih spodbud za regije in države članice, da bodo lahko ob podpori Evropske komisije uporabile nove metode izvajanja evropskih politik in zakonodaje v okviru makroregionalnih strategij. Nove metode bi lahko med drugim vključevale poskusno uporabo morebitnih prihodnjih evropskih standardov ali politik oziroma lajšanje izvajanja že sprejetih evropskih predpisov in politik (morebitno hitrejše uresničevanje določenih ciljev, na primer glede podnebja, energije, prevoza itd., ali kvalitativno in kvantitativno preseganje ciljev evropske zakonodaje ter določanje bolj ambicioznih ciljev). Ta mehanizem spodbud bi bilo mogoče vzpostaviti s prostovoljnim povezovanjem makroregionalnih partnerjev z Evropsko komisijo v okviru t. i. programske pogodbe, v kateri bi določili cilje in načine delovanja ter ki bi vključevala spodbude k zavezam za hitrejše izvajanje;

24.

poudarja, da kohezijska politika za EU ni le politika za regionalni razvoj, s katero želi zmanjšati razlike, temveč je hkrati tudi njen najpomembnejši naložbeni instrument. Makroregionalne strategije je treba bolje in neposredno povezati z ukrepi kohezijske politike, da bo mogoče pri njihovem izvajanju izkoristiti prednosti specifičnega in integriranega pristopa v operativnih programih;

25.

poudarja, da kohezijska politika nudi bistveno podporo makroregionalnim strategijam. Po eni strani zagotavlja bistveno finančno podporo za projekte, ki prispevajo k izvajanju makroregionalnih strategij, po drugi pa lahko s tehnično pomočjo upravljavskim mehanizmom makroregionalnih strategij zagotavlja njihovo vsakodnevno delovanje;

26.

ugotavlja, da se kohezijska politika izvaja na podlagi nacionalnih dodelitev, zato je osredotočena predvsem na nacionalne prioritete. V praksi to pomeni, da tudi če določena država ali regija sklene podpreti projekte v okviru makroregionalne strategije, ni nobenega jamstva, da se bodo ustrezno odzvale tudi druge države ali regije in ravno tako podprle izvajanje teh projektov. V takih primerih so projekti manj učinkoviti in dodana vrednost makroekonomskih strategij manjša. Države članice bi morale makroregionalne strategije upoštevati pri načrtovanju kohezijske politike;

27.

se zato zavzema, da bi v prihodnje še okrepili evropsko teritorialno sodelovanje v okviru kohezijske politike, hkrati pa povečali nadnacionalno razsežnost glavnih operativnih programov, ki predstavljajo približno 95 % kohezijske politike, in jih po potrebi uskladili z makroregionalnimi strategijami. Prav tako bi bilo treba izboljšati sinergije med programi, ki se financirajo iz skladov ESI, in neposredno vodenimi sektorskimi programi, kot sta Obzorje 2020, Erasmus+ in instrument za povezovanje Evrope (IPE). Ustrezni operativni programi bi morali jasno upoštevati makroregionalne strategije za posamezna območja; upa, da bodo vsa kopenska obmejna območja v EU in zunaj nje, pa tudi obmejna območja na morju (regije, oddaljene največ 150 km, v primeru najbolj oddaljenih in otoških regij pa tudi več kot 150 km) upravičena do podpore in bodo lahko sodelovala v programih čezmejnega in makroregionalnega sodelovanja;

28.

ponovno poziva k poenostavitvi dostopa do sredstev kohezijske politike za majhne projekte, na kar je opozoril že v nedavnem mnenju Projekti za stike med ljudmi in majhni projekti v okviru programov čezmejnega sodelovanja. Izkazalo se je, da so nekateri manjši nadnacionalni projekti združljivi s cilji makroregionalnih strategij. Vendar pa večina programov EU za financiranje ni namenjena podpori majhnim projektom: številne lokalne skupnosti in organizacije civilne družbe pri tem ne morejo sodelovati, saj nimajo ustreznih finančnih in upravnih zmogljivosti. Zato se priporoča razvoj lahko dostopnih instrumentov financiranja, ki jih je preprosto upravljati, vključno z modeli vnaprejšnjega financiranja in pripravo manjših projektov;

29.

poudarja, da imajo programi za evropsko teritorialno sodelovanje izjemno pomembno vlogo pri podpori makroregionalnim strategijam. Vendar pa je tovrstno sodelovanje le majhen del splošnega financiranja, zato je bolj pomembno z vidika kakovosti kot pa z vidika obsega. Programi za evropsko teritorialno sodelovanje bi morali biti namenjeni predvsem podpori čezmejnega, nadnacionalnega in medregionalnega sodelovanja, pilotnih in inovativnih programov ter zagotavljanju tehnične pomoči za financiranje izvajanja makroregionalnih strategij. Tekmovanje med projekti za evropsko teritorialno sodelovanje in projekti v okviru makroregionalnih strategij za ista sredstva ni produktivno in bi ga bilo treba preprečiti;

30.

opozarja na vlogo EZTS pri izvajanju makroregionalnih strategij ter drugih nadnacionalnih in čezmejnih pobud, kot so delovne skupnosti. Vendar pa EZTS zaradi neustreznega izvajanja s tem povezane zakonodaje v nekaterih državah članicah, nepoznavanja priložnosti, ki jih nudi ta instrument, ter drugih trdovratnih upravnih ovir še niso razvila vsega svojega potenciala;

31.

ugotavlja, da je temeljno načelo makroregionalnih strategij pravilo trikratnega ne: nobenih dodatnih sredstev, dodatnih uradnih struktur in novih predpisov EU. V praksi pa je to načelo povzročilo nekaj nejasnosti. V vseh makroregionalnih strategijah so bile na primer vzpostavljene nove strukture, kot so platforme in omrežja za sodelovanje, vendar te ne štejejo za uradne strukture EU. Izvajanje makroregionalnih strategij je močno odvisno od financiranja EU, čeprav tehnično to niso dodatna sredstva, temveč prerazporejena za drugačno uporabo. Čeprav makroregionalne strategije ravno tako ne bi smele povzročiti sprejemanja novih predpisov, bi za izboljšanje njihovega izvajanja morali dovoliti predloge ali spremembe zakonodaje na vseh ravneh;

32.

meni, da bi morali pravilo trikratnega ne nadomestiti s pravilom trikratnega da, saj bi s tem izboljšali rabo sedanje zakonodaje, institucij in financiranja. Namesto nejasnih načel, kot je trikratni ne, bi bilo treba sprejeti praktičen pristop, da bi z ustreznimi ukrepi izboljšali delovanje makroregionalnih strategij. Odbor regij pravi da, potrebne so boljše sinergije z instrumenti financiranja, da, sedanje strukture je treba bolje umestiti v makroregionalne strategije in da, veljavna pravila je treba bolje izvajati;

33.

ugotavlja, da je treba upravljanje makroregionalnih strategij sedaj izboljšati, kar pomeni, da je treba okrepiti tudi lokalno in regionalno raven. Upravljanje ne sme biti prepuščeno zgolj nacionalnim oblastem, saj je to v nasprotju z idejo makroregionalnih strategij;

34.

meni, da je za izvajanje makroregionalnih strategij potreben specifičen pristop upravljanja, ki temelji na sodelovanju in usklajevanju, ter poudarja, da so za to potrebne boljše upravne zmogljivosti, kar terja večje prevzemanje odgovornosti in boljše sodelovanje. Ta specifični pristop upravljanja bi bilo treba usklajeno vključiti v sedanje strukture upravljanja in tako preprečiti kakršno koli podvajanje ter oblikovati poenostavljen pristop. Usklajevanje pa nikakor ne sme povzročiti prikrite centralizacije;

35.

poudarja, da morajo za boljše upravne zmogljivosti evropski, nacionalni in regionalni politiki ter uprave v večji meri prevzeti odgovornost, ter obžaluje, da je pri številnih makroregionalnih strategijah tega še vedno premalo. To je mogoče izboljšati z večjo ozaveščenostjo o odločilni vlogi regionalnih in lokalnih oblasti;

36.

ugotavlja, da se morda lahko postopki za zasnovo in izvajanje makroregionalnih strategij in z njimi povezanih projektov na začetku zdijo težavni in zapleteni, saj je treba različne upravne kulture in tradicije povezati v skupno strategijo razvoja. Makroregionalne strategije v začetni fazi terjajo precejšnje človeške vire in veliko časa, da se vzpostavijo novi postopki in upravne strukture. Potrebna je nova (bolj odprta in strateška) upravna kultura, prav tako pa se je treba seznaniti z novimi pristopi in pravnimi okviri ter se naučiti novih jezikov;

37.

ugotavlja, da so za prevzemanje odgovornosti pri izvajanju makroregionalnih strategij bistvenega pomena stalen dialog, učinkovite strukture za sodelovanje in trdna partnerstva. V okviru upravljanja na več ravneh je najustreznejši način izvajanja deljeno upravljanje, pri čemer je treba razjasniti odgovornosti in pristojnosti vsakega od akterjev;

38.

meni, da bi se morale institucije EU dogovoriti o skupni evropski viziji in strategiji razvoja na podlagi nacionalnih, regionalnih in lokalnih potreb. Makroregionalne strategije temeljijo na funkcionalnih regijah, zato so najbolj primerne za izvajanje razvojne strategije EU in doseganje njenih ciljev. V strategijah so namreč upoštevane specifične potrebe in zahteve določenega ozemlja (geografskega območja), učinkovito pa se uporablja tudi načelo partnerstva;

39.

ponovno poudarja, da morajo za učinkovito partnerstvo vsi deležniki sodelovati pri postopkih strateškega načrtovanja in odločanja. To je seveda mogoče le, če je znano, kakšne so lokalne in regionalne potrebe, ki jih je treba preučiti na ravni EU ter jih nato vključiti v splošne makroregionalne strategije. Tudi izvajanje makroregionalnih strategij je lahko uspešno le, če se regionalnim in lokalnim akterjem ter civilni družbi zagotovi prožnost, če uživajo zaupanje in če imajo na voljo zadostne finančne spodbude za izvajanje ciljev v splošnem evropskem interesu, prilagojenih lokalnim in regionalnim potrebam;

40.

meni, da bi moralo usklajevanje na nacionalni ravni z vsemi drugimi ravnmi oblikovanja politik, institucionalnega odločanja in upravljanja temeljiti na širokih pooblastilih ter namenskih sredstvih za dejavnosti usklajevanja. Pri tem bi lahko vzpostavili tudi mrežo medsebojno povezanih nacionalnih platform za usklajevanje posameznih makroregionalnih strategij, kar bi omogočilo vključujoče izvajanje v vseh udeleženih državah in zagotovilo usklajenost med različnimi strategijami izvajanja v posameznih udeleženih državah in regijah;

41.

poudarja, da je za boljše upravljanje makroregionalnih strategij potrebna podpora Evropske komisije, ki bi morala dejavno podpreti usklajevanje na nacionalni in tematski ravni ter si prizadevati za okrepitev povezav med politikami EU in izvajanjem teh strategij, pri tem pa posebno pozornost nameniti regionalnemu in lokalnemu vidiku. Evropska komisija bi morala večkrat organizirati redna srečanja in seminarje, na katerih bi se izvajalci in ključni deležniki bolj pregledno seznanili s cilji EU, s tem pa omogočiti izmenjavo dobrih praks v zvezi z obstoječimi makroregionalnimi strategijami;

42.

meni, da bi morala Evropska komisija precej izboljšati notranje usklajevanje med različnimi generalnimi direktorati ter odpraviti sedanje podvajanje v politikah EU. V naslednjem poročilu o izvajanju makroregionalnih strategij EU bi se bilo treba še bolj posvetiti dobri praksi, ki bi jo bilo mogoče prenašati iz ene strategije v drugo;

43.

meni, da bi morala prihodnja poročila Evropske komisije vsebovati tudi zanesljive podatke o finančnih prispevkih za makroregionalne strategije, vključno s številom podprtih projektov. Komisija pa bi si morala poleg tega v predlogih bolj prizadevati za uskladitev terminologije v zvezi z opisom vlog in postopkov v makroregionalnih strategijah;

44.

poudarja potrebo po spremljanju in ocenjevanju načina izvajanja makroregionalnih strategij, da se oceni njihova učinkovitost in omogoči seznanjanje s politiko. Vendar mora biti jasno, kakšen je namen poročanja, komu so poročila namenjena in kaj naj bi vključevala. Poročanje brez jasnega cilja in namena je le nepotrebna upravna obremenitev;

45.

meni, da bi bilo treba na podlagi poročil o izvajanju makroregionalnih strategij oceniti, ali so politike EU in nacionalne politike še vedno usklajene in primerne za njihovo izvajanje, v nasprotnem primeru pa s temi poročili oblikovalce politik na ravni EU in nacionalni ravni opozoriti na potrebne spremembe. Pred oblikovanjem novih zakonodajnih predlogov bi bilo treba izvesti teritorialno oceno učinka, da se ugotovi, ali utegnejo vplivati na makroregionalne strategije. Poročila bi morala izvajalcem makroregionalnih strategij tudi pomagati razumeti doseženi napredek, izboljšati notranje postopke in se prilagoditi spremembam;

46.

poudarja, da je teritorialno sodelovanje nekoliko tvegano, saj ga ni mogoče natančno predvideti. Pri spremljanju in ocenjevanju bi se bilo zato treba osredotočiti na rezultate in postopke sodelovanja, ne pa na številke. Neuspehi in napake se dogajajo in se bodo tudi v prihodnje, vendar pa to ne bi smelo takoj povzročiti finančnih popravkov ali opustitve ukrepov, saj bi s tem preprečili sicer inovativne, vendar tvegane projekte;

47.

se strinja z Evropsko komisijo, da bi morali makroregionalne strategije dopolniti z dobro komunikacijsko strategijo, saj meni, da je v sedanjih razmerah v EU potrebno seznanjanje z dodano vrednostjo njenih ukrepov. Cilji evropskih politik so med državljani zaradi makroregionalnih strategij bolje prepoznavni in razumljivi, zato so te strategije primeren odgovor na trenutno politično dogajanje v Evropi in bi lahko znatno prispevale k prihodnji razpravi o EU-27, ki jo je pred nedavnim sprožila Evropska komisija s svojo belo knjigo o prihodnosti Evrope;

48.

se strinja z oceno Evropske komisije glede izvajanja EUSBSR in z njo povezanih izzivov ter poudarja, da je bila za to strategijo leta 2016 vzpostavljena mreža organov Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) za upravljanje. Namen mreže je poiskati možnosti za učinkovitejšo finančno podporo pri izvajanju EUSBRSR. Podobne mreže so bile vzpostavljene tudi za druge sklade. To je primer dobre prakse, ki ga je mogoče uporabiti tudi v drugih makroregionalnih strategijah. Še en tak primer je sodelovanje regionalnih in mestnih mrež v okviru EUSBSR;

49.

ugotavlja, da je začetni kapital za EUSBSR učinkovit instrument za sklepanje partnerstev in pripravo projektov sodelovanja, ki si prizadevajo pridobiti sredstva iz programa Interreg za območje Baltskega morja ali iz drugih programov financiranja. Glede na to, da je EUSBSR prva makroregionalna strategija, vključuje veliko dobrih praks, ki jih je mogoče za primerjavo uporabiti tudi v drugih makroregionalnih strategijah;

50.

se strinja z oceno Evropske komisije glede izvajanja EUSDR in z njo povezanih izzivov. Eden najvidnejših rezultatov EUSDR je bila uvedba nadnacionalnega programa za Podonavje v okviru programa Interreg, ki natanko ustreza geografskemu območju strategije. V okviru EUSDR je bilo oblikovanih več projektov, od katerih so bili številni financirani iz nadnacionalnega programa za Podonavje ali iz drugih virov financiranja. Leta 2014 je poleg tega 14 držav ustanovilo nov, skupni organ, tj. Podonavsko strateško točko, ki naj bi olajšala izvajanje EUSDR ter omogočila sodelovanje vseh sedanjih in morebitnih akterjev. Obe pobudi pomenita velik napredek in bi ju bilo treba še naprej podpirati;

51.

pozdravlja dejstvo, da je EUSDR inovativna platforma za regionalno politiko, širitev in sosedsko politiko ter da spodbuja udeležbo poddržavnih oblasti in civilne družbe, vključno s socialnimi partnerji;

52.

ugotavlja, da ima begunska in migrantska kriza velike posledice za jadranske in jonske države. Drugi forum EUSAIR, ki je bil 11. in 12. maja 2017 v Ioannini v Grčiji, je bil posvečen temu, kako lahko strategija pripomore h krepitvi odpornosti jadranskih in jonskih držav pri obvladovanju te krize. Sodelujoče države so bile v resoluciji, sprejeti na drugem forumu, pozvane k vzpostavitvi sodelovalne platforme, prek katere bi se lahko države te regije bolje uskladile pri odzivanju na krizo in se pri tem učile druga od druge;

53.

pozitivno ocenjuje prizadevanja za spodbujanje sodelovanja med skladi ESI in instrumentom za predpristopno pomoč. Ti skladi in instrument bi namreč morali skupaj z drugimi ustreznimi nacionalnimi in regionalnimi viri financiranja prispevati k doseganju ciljev EUSAIR. V okviru EUSAIR ter z regionalnimi mednarodnimi organizacijami bi lahko v zvezi s tem preučili možnosti za nadaljnje sinergije. Žal pa različna terminologija za opisovanje postopka izvajanja različnih programov za financiranje še vedno povzroča zmedo in ovira izkoriščanje sinergij;

54.

se zaveda dodane vrednosti, ki jo strategija pomeni za sedanje oblike medvladnega in večstranskega sodelovanja na območju EUSAIR;

55.

meni, da je treba premostiti vrzel med političnimi izjavami in sredstvi, ki so na voljo za izvajanje. Cilje strategije je mogoče doseči le, če bodo zanjo namenjena ustrezna finančna sredstva in uvedena primerna orodja za upravljanje;

56.

ugotavlja, da se je izvajanje EUSALP začelo v prvi polovici leta 2016. Za zaključke je še prezgodaj, vsekakor pa je bil začetek zelo dober. Razveseljivo je, da večina od sedmih držav EUSALP v glavnem sodeluje prek regionalne ravni. Nacionalna in zvezna raven sta vključeni v izvršilni odbor, izvajanje strategije pa večinoma poteka na regionalni ravni. Prevzem odgovornosti na nacionalni in zvezni ravni bi bil lahko odločilnega pomena in bi dodatno spodbudil izvajanje strategij v bližnji prihodnosti. Vključevanje lokalne in regionalne ravni bo nedvomno prispevalo k večjemu občutku odgovornosti in kmalu omogočilo vključujoče in uspešno izvajanje strategije;

57.

meni, da lahko alpska strategija prispeva k izvajanju trajnostnega modela razvoja, ki si ga delijo evropske makroregije. V Evropi sta prebivalstvo in bogastvo skoncentrirana predvsem na mestnih in velemestnih območjih, vendar je za ohranjanje trajnostnega razvoja mest nujno ohraniti gorska in podeželska območja v njihovi okolici. Varstvo naravnih virov državljanom omogoča koristi oaz dobrega počutja, oskrbo z zdravo in kakovostno hrano ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Povezava med velemestnimi območji, ki so gibalo proizvodnje ter središče ustvarjalnosti in inovativnosti, ter podeželskimi in gorskimi območji bo morala biti ključni dejavnik pri oblikovanju sinergij med projekti in skupnih kampanj obveščanja državljanov;

58.

kljub temu ugotavlja, da bi si lahko akterji EUSALP glede na dolgo zgodovino sodelovanja v regiji in uspešno gospodarstvo zastavili še višje cilje in razširili že uveljavljeno sodelovanje v okviru programa Interreg ter tako postali zgled tudi za druge makroregije. Ena od možnosti je vzpostavitev stalne strukture za usklajevanje izvajanja strategije, s čimer bi lahko učinkovito podprli sistem upravljanja;

59.

je seznanjen z dokumentom bavarskega predsedstva in drugih sodelujočih regij o skupnem stališču glede tega, da bi strategije vključili v regulativni okvir prihodnjega večletnega finančnega okvira, ter ta dokument pozitivno ocenjuje;

60.

meni, da je ključna predpostavka makroregionalnih strategij za decentralizirane uprave, regionalne in lokalne oblasti ter njihove skupnosti v Združenem kraljestvu trdna in realistična podlaga za sodelovanje s partnerji iz EU v prihodnje, zato poziva pogajalce iz Združenega kraljestva in EU, naj to vprašanje vključijo na seznam pogajalskih točk v zvezi z izstopnim sporazumom med Združenim kraljestvom in EU.