Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Priporočilo za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o konvenciji o ustanovitvi večstranskega sodišča za reševanje naložbenih sporov

(COM(2017) 493 final)

(2019/C 110/27)

Poročevalec:	Philippe DE BUCK
Soporočevalka:	Tanja BUZEK

Zaprosilo	Evropska komisija, 13. 12. 2017
Pravna podlaga	člen 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	23. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	206/3/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO se popolnoma zaveda, da je reševanje sporov med vlagatelji in državo v okviru trgovinskih in naložbenih sporazumov za veliko zainteresiranih strani vse bolj sporno zaradi vprašanj legitimnosti, doslednosti in preglednosti. Kritika se med drugim, vendar ne izključno, nanaša tudi na postopkovne in materialnopravne pomisleke.

1.2

EESO je aktivno sodeloval v razpravi o reformi in posodobitvi zaščite naložb in v ta namen sprejel mnenji REX/464 in REX/411, v katerih je izrazil več pomislekov in priporočil.

1.3

Zato podpira prizadevanja Evropske komisije za večstransko reformo reševanja sporov med vlagateljem in državo pod okriljem Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL) ter meni, da mora EU ostati odprta za vse pristope in zamisli, ki so bili v okviru reforme omenjeni.

1.4

EESO zlasti podpira večjo zavezanost preglednosti, saj lahko nevladne organizacije zdaj spremljajo razprave in sodelujejo v njih.

1.5

Po njegovem mnenju je ključnega pomena, da delovna skupina III komisije UNCITRAL v okviru prizadevanj za večjo vključenost sprejema prispevke vseh zainteresiranih strani, in poziva, naj se te na boljši in bolj uravnotežen način vabijo k sodelovanju. Komisijo poleg tega poziva, naj si po najboljših močeh prizadeva za aktivno vključevanje EESO v delovno skupino III.

1.6

EESO od nekdaj priznava, da neposredne tuje naložbe pomembno prispevajo h gospodarski rasti in da morajo biti tuji vlagatelji zaščiteni na svetovni ravni pred neposredno razlastitvijo, da ne smejo biti diskriminirani in da morajo uživati enake pravice kot domači vlagatelji.

1.7

Ob tem pa vztrajno poudarja, da pravica držav do urejanja s predpisi v javnem interesu ne sme biti omajana.

1.8

V zvezi z ustanovitvijo večstranskega sodišča za naložbe EESO poudarja, da je treba obravnavati vrsto temeljnih vprašanj, kot so: področje uporabe, zaščita javnega interesa, dostopnost in odnosi z domačimi sodišči.

1.9

Področje uporabe: čeprav EESO meni, da bi bil primernejši bolj celosten pristop, ki bi zajel pomisleke tako glede materialnopravnih kot tudi postopkovnih vidikov zaščite naložb, se seznanja z dejstvom, da je uporabljeno področje uporabe omejeno na postopkovne vidike reševanja sporov med vlagatelji in državo.

1.10

Javni interes: po mnenju EESO je ključnega pomena, da večstransko sodišče za naložbe na noben način ne vpliva na možnosti EU in držav članic, da izpolnjujejo svoje obveznosti v okviru mednarodnih okoljskih sporazumov ter sporazumov o človekovih pravicah, delu in varstvu potrošnikov, pa tudi ne na njihovo pravico do postopkovne zaščite pred tožbami zoper nacionalno zakonodajo, ki je v javnem interesu. Zato meni, da bi to lahko ustrezno dosegli le z vključitvijo določbe o hierarhiji pravnih aktov in izvzetja na podlagi javnega interesa.

1.11

Pravice in nasprotne tožbe tretje strani: dopustnost stališč amicus curiae je po mnenju EESO prvi korak, vendar je treba zagotoviti, da ta stališča sodniki ustrezno upoštevajo. Hkrati odobrava vključitev možnosti posredovanja tretjih strani, ki so lahko (lokalni) prebivalci, delavci, sindikati, okoljska združenja ali potrošniki, in priporoča, naj se preuči njihova vloga.

1.12

Odnosi z domačimi sodišči: EESO meni, da večstransko sodišče za naložbe nikakor ne sme negativno vplivati na pravosodni sistem EU in na neodvisnost njenega prava. Ugotavlja, da različne zainteresirane strani različno vidijo vprašanje odnosov med domačimi sodišči in večstranskim sodiščem. Komisijo poziva, naj dodatno preuči primere, ko so notranja pravna sredstva izčrpana, in kako bi bilo mogoče to stanje obravnavati v okviru večstranskega sodišča za naložbe.

1.13

Neodvisnost in legitimnost sodnikov: imenovanje stalnih sodnikov je ključno za razvoj sodne prakse in boljšo predvidljivost. Ti morajo imeti dokazljivo strokovno znanje na mnogih področjih prava. EESO odobrava zavezo, da se določijo jasna in visoka merila za zagotavljanje pravne države in zaupanja javnosti, ter poziva, naj bo izbirni postopek pregleden in naj zanj veljajo načela javnega nadzora.

1.14

Učinkovit sistem: za učinkovito upravljanje večstranskega sodišča za naložbe bi moralo skrbeti sodno tajništvo. Hkrati je treba zagotoviti zadostne vire za delovanje sodišča, upravne stroške pa bi morale kriti pogodbenice na enakopravni osnovi ob upoštevanju različnih meril. MSP bi morala uživati enako raven zaščite in enak dostop do postopkov reševanja sporov po razumnih pogojih in stroških. Vse odločbe večstranskega sodišča bi morale biti izvršljive in javne.

1.15

Visoka raven zaščite in morebitno prehodno obdobje: pomembno je opozoriti, da noben sporazum, ki ga sklenejo EU ali države članice, ne bo samodejno v pristojnosti večstranskega sodišča za naložbe. Med morebitnim prehodnim obdobjem se bodo še naprej uporabljali dogovorjeni postopki reševanja sporov, da se zagotovi visoka raven zaščite naložb, dokler večstransko sodišče v okviru prava EU ne bo ustavno in možno.

2.   Ozadje

2.1

Sistem zaščite naložb, oblikovan na podlagi več kot 3200 pogodb, sklenjenih od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, sestavljajo materialnopravne določbe o zaščiti naložb in določbe o postopku reševanja sporov, v katerih je predviden mehanizem, v okviru katerega lahko tuji vlagatelji v skladu s pravnimi določbami iz pogodb vlagajo tožbe zoper države gostiteljice (reševanje sporov med vlagateljem in državo).

2.2

EESO želi opozoriti na nedavno publikacijo političnega analitika Joachima Pohla, objavljeno v okviru delovnih dokumentov OECD o mednarodnih naložbah, z naslovom Societal benefits and costs of international investment agreements – a critical review of aspects and available empirical evidence (Družbene koristi in stroški mednarodnih sporazumov o naložbah – kritičen pregled vidikov in empiričnih dokazov) (1).

2.3

Reforma reševanja sporov med vlagatelji in državo je v zadnjih letih v središču razprave o naložbeni politiki EU, pri čemer več zainteresiranih strani vse bolj kritizira sistem zaščite naložb zaradi vprašanj legitimnosti, doslednosti in preglednosti. Te kritike se med drugim, vendar ne izključno, nanašajo tudi na postopkovna in materialnopravna vprašanja.

2.4

Pomisleki so bili izraženi zlasti na dveh javnih posvetovanjih, ki ju je organizirala Evropska komisija. Prvo je potekalo med pogajanji o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) (2) leta 2014, drugo pa v okviru večstranskih prizadevanj za reformo postopkov reševanja naložbenih sporov (3) leta 2017.

2.5

Evropski parlament je v resoluciji o TTIP, sprejeti 8. julija 2015, Komisijo pozval, „naj zamenja sistem reševanja sporov med vlagatelji in državami z novim sistemom, za katerega bodo veljala demokratična načela in preglednost, pri katerem bodo morebitne primere na javnih obravnavah pregledno obravnavali javno imenovani, neodvisni strokovni sodniki; nov sistem naj zajema pritožbeni mehanizem, ki zagotavlja doslednost sodnih odločitev, spoštuje pristojnost sodišč v EU in državah članicah, in zagotavlja, da zasebni interesi ne bodo spodkopavali ciljev javne politike“ (4).

Razvoj na ravni EU

2.6

Komisija je v odgovor na kritike sedanjega sistema reševanja sporov med vlagatelji in državo ter na pritisk civilne družbe, da ga je treba reformirati, predlagala sistem sodišč za naložbe, tj. sistem reševanja sporov med vlagatelji in državo, ter ga vključila v Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA) ter sporazuma o prosti trgovini s Singapurjem in Vietnamom.

2.7

V zvezi s tem je v členu 8(29) sporazuma CETA predvidena posebna določba, ki pogodbenici poziva, naj razmislita o možnosti ustanovitve večstranskega sodišča za naložbe: „Pogodbenici si skupaj z drugimi trgovinskimi partnerji prizadevata za vzpostavitev večstranskega naložbenega sodnega in pritožbenega mehanizma za reševanje naložbenih sporov. Po vzpostavitvi takega večstranskega mehanizma Skupni odbor CETA sprejme sklep, ki določa, da se o naložbenih sporih v skladu s tem oddelkom odloča v okviru večstranskega mehanizma in da se pripravijo ustrezne prehodne ureditve“.

2.8

Vendar nobeden od zgoraj omenjenih sporazumov še ni ratificiran, poleg tega pa pred Sodiščem Evropske unije poteka postopek o zadevi v zvezi s sistemom sodišč za naložbe, vključenim v sporazum CETA (5). Sodišče odločitve ne bo sprejelo še več mesecev.

2.9

EESO ugotavlja, da v sporazum o gospodarskem partnerstvu med EU in Japonsko ni bilo vključeno nobeno poglavje o zaščiti naložb, ker Japonska ni bila pripravljena sprejeti predloga EU o sistemu sodišč za naložbe.

Vključevanje EESO

2.10

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je v celotnem procesu aktivno sodeloval v razpravi o posodobitvi in reformi zaščite naložb, zlasti sistema reševanja sporov med vlagatelji in državo, tudi z organiziranjem dveh javnih posvetovanj, ki sta potekali junija 2016 (6) in februarja 2018 (7). V tem okviru je sprejel mnenje REX/464 o stališču EESO o specifičnih ključnih vprašanjih v pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) (8) ter mnenje REX/411 o zaščiti vlagateljev in reševanju sporov med vlagatelji in državo v trgovinskih sporazumih in sporazumih o naložbah med EU in tretjimi državami (9).

2.11

EESO je priznal, da neposredne tuje naložbe pomembno prispevajo h gospodarski rasti; tuji vlagatelji morajo biti zaščiteni na svetovni ravni pred neposredno razlastitvijo, ne smejo biti diskriminirani in morajo uživati enake pravice kot domači vlagatelji.

2.12

Obenem je poudaril, kako pomembno je, da ima država pravico do urejanja s predpisi v javnem interesu, ki je določbe nobenega mednarodnega sporazuma o naložbah ne smejo omajati. Nedvoumna določba, ki horizontalno brani to pravico, je bistvenega pomena.

2.13

EESO je nazadnje menil, da je bil predlog Evropske komisije za sistem sodišč za naložbe korak v pravo smer, vendar ga je treba na številnih področjih še izboljšati, da bo to sodišče lahko delovalo kot neodvisen mednarodni sodni organ. Poleg tega je ugotovil, da se nekatere zainteresirane strani sprašujejo, ali je v ustrezno delujočih in visoko razvitih nacionalnih pravnih sistemih potreben ločen arbitražni sistem za naložbe.

2.14

EESO je v mnenju o zaščiti vlagateljev in reševanju sporov med vlagatelji in državo v trgovinskih sporazumih in sporazumih o naložbah med EU in tretjimi državami (10) izrazil več pomislekov, ki so bolj konkretno povezani z reševanjem sporov med vlagatelji in državo. Ti pomisleki se med drugim nanašajo na navzkrižje interesov in pristranskost arbitrov, neresne zahtevke, naravo arbitraže, zanašanje na reševanje sporov med vlagatelji in državo brez uporabe drugih pravnih sredstev, nepotrebno uporabo sistema reševanja sporov med vlagatelji in državo pri sporih med državami z razvitimi sodnimi sistemi, morebitno nezdružljivost reševanja sporov med vlagatelji in državo s pravom EU ter na nepreglednost postopkov.

Na večstranski ravni

2.15

Hkrati potekajo tudi večstranski pogovori o reformi reševanja sporov med vlagatelji in državo. Komisija ZN UNCITRAL se je 10. julija 2017 na uradno zaprosilo več članic, tudi držav članic Evropske unije (11), odločila, da ustanovi delovno skupino III pod vodstvom vlad, ki bo imela naslednje naloge: (1) opredeliti in preučiti pomisleke v zvezi z reševanjem sporov med vlagatelji in državo, (2) oceniti, ali je glede na opredeljene pomisleke primerno izvesti reformo, ter (3) oblikovati in komisiji priporočiti ustrezne rešitve, če se izkaže, da je reforma zaželena (12).

2.16

K sedanji razpravi o reformi reševanja sporov med vlagatelji in državo v širšem smislu prispeva tudi Konferenca ZN za trgovino in razvoj (UNCTAD), ki je pripravila analizo sedanjih mednarodnih sporazumov o naložbah in priporočila za njihovo posodobitev. Ta vključujejo spodbujanje skupnih razlag pogodbenih določb, spreminjanje ali nadomeščanje zastarelih pogodb, sklicevanje na mednarodne standarde, večstranska prizadevanja ter odpoved starih pogodb ali odstop od njih (13).

2.17

Po statističnih podatkih UNCTAD, ki so bili predstavljeni na javnem posvetovanju EESO februarja 2018, je bilo v zadnjih letih odpovedanih in ne več nadomeščenih 107 sporazumov o naložbah, ki so vključevali reševanje sporov med vlagatelji in državo. Lansko leto je bilo prekinjenih več sporazumov o naložbah, kot jih je bilo sklenjenih (14). EESO ugotavlja, da so nekatere države začele spreminjati svoj pristop k reševanju sporov med vlagatelji in državo.

2.18

EESO želi poudariti, da bi poleg reforme reševanja sporov med vlagatelji in državo lahko k zagotavljanju ugodnega naložbenega okolja prispevali tudi različni instrumenti politike, med drugim: — krepitev domačega sodstva, — zagotavljanje zavarovanja vlagateljem, na primer prek Mednarodne agencije za zavarovanje investicij Svetovne banke, — preprečevanje sporov, — širša uporaba spravnih oblik reševanja sporov, kot je mediacija, — spodbujanje naložb in — reševanje sporov med državami.

2.19

EESO je tudi seznanjen z resolucijo Sveta OZN za človekove pravice št. 26/9 z dne 26. junija 2014, s katero je ta sklenil ustanoviti stalno medvladno delovno skupino za nadnacionalne družbe in druga podjetja z vidika človekovih pravic, ki naj bi pripravila pravno zavezujoč mednarodni akt za urejanje dejavnosti nadnacionalnih družb in drugih podjetij v skladu z mednarodnim pravom s področja človekovih pravic (15). S to t. i. zavezujočo pogodbo ZN, o kateri trenutno razpravljajo njene članice, naj bi se kodificirale mednarodne obveznosti s področja človekovih pravic za dejavnosti nadnacionalnih družb. EESO bo spremljal morebitne učinke te pogodbe v okviru trgovinskih sporazumov in sporazumov o naložbah.

Mandat Komisije

2.20

Evropska komisija je 13. septembra 2017 objavila priporočilo za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o konvenciji o ustanovitvi večstranskega sodišča za reševanje naložbenih sporov (16). Svet je mandat, kot so ga spremenile države članice, sprejel 20. marca 2018 (17).

2.21

Sprejete pogajalske smernice naj bi vodile do ustanovitve stalnega sodišča z neodvisnimi sodniki, ki bi lahko sprejemali trajne, predvidljive in dosledne odločitve glede naložbenih sporov med vlagatelji in državami na podlagi dvostranskih ali večstranskih sporazumov, kadar se obe (oziroma najmanj dve) pogodbenici dogovorita, da je zanje pristojno to sodišče. Predvideno je tudi pritožbeno sodišče. Sodišče mora na splošno delovati stroškovno učinkovito, pregledno in učinkovito, tudi v zvezi z imenovanjem sodnikov. Omogočati mora tudi posredovanje tretjih strani (na primer zainteresiranih okoljskih organizacij ali združenj delojemalcev).

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja prizadevanja Evropske komisije za večstransko reformo reševanja sporov med vlagatelji in državo. Priznava tudi širšo dinamiko reforme reševanja sporov med vlagatelji in državo, večstranska prizadevanja komisije UNCITRAL in različna nacionalna prizadevanja.

3.2

Po njegovem mnenju je ključno, da EU ostane odprta za vse možnosti reforme reševanja sporov med vlagatelji in državo, zlasti ob upoštevanju več drugih pristopov in zamisli, ki so se pojavili v zvezi s to reformo. Predloge, ki so jih pripravile druge države in organizacije, bi morala preučiti in oceniti zlasti delovna skupina III komisije UNCITRAL.

3.3

EESO v zvezi s tem ugotavlja, da je bilo javno posvetovanje Komisije o možnostih za večstransko reformo reševanja naložbenih sporov osredotočeno zlasti na tehnična vprašanja v zvezi z ustanovitvijo stalnega večstranskega sodišča za naložbe. Poudariti želi, da so zainteresirane strani izrazile zelo različna stališča glede vprašanja, ali je Komisija v oceni upoštevala alternativna mnenja.

3.4

Čeprav se pogajanja za ustanovitev večstranskega sodišča za naložbe še niso začela ter bodo predvidoma dolgotrajna in zapletena, EESO pozdravlja večjo zavezanost Evropske komisije preglednosti, zlasti objavo osnutka pogajalskega mandata. EESO izraža pohvalo Svetu, ker je objavil končni mandat, ki so ga odobrile države članice. To je pomemben korak pri zagotavljanju, da razprave in morebitna pogajanja potekajo pregledno, odgovorno in vključujoče.

3.5

Organiziranje razprav pod okriljem komisije UNCITRAL je zlasti glede preglednosti korak v pravo smer, saj ta omogoča nevladnim organizacijam, da spremljajo pogovore in celo sodelujejo v njih. Kljub temu EESO ugotavlja, da vse zainteresirane strani še nimajo dostopa do postopka in da bi morala komisija UNCITRAL v okviru delovne skupine III k sodelovanju povabiti več organizacij – poslovnih združenj, sindikatov in drugih organizacij v javnem interesu. Postopek odločanja bi moral biti povsem pregleden in temeljiti na soglasju.

3.6

EESO meni, da je ključnega pomena, da bi delovna skupina zaradi večje vključenosti sprejemala prispevke vseh zainteresiranih strani, in da je treba postopke za izbiro zainteresiranih strani še izboljšati in uravnovesiti. Glede tega poziva Evropsko komisijo, naj poskrbi za aktivnejše vključevanje EESO.

3.7

Ustanovitev večstranskega sodišča za naložbe je dolgoročen projekt, za katerega je potrebno sodelovanje kritične mase držav, ki bi bile pripravljene postati pogodbenice. Zato bi si morala EU čim bolj diplomatsko prizadevati, da prepriča tretje države, naj sodelujejo v pogajanjih. EESO meni, da je zlasti pomembno, da ta projekt izvajajo in podprejo tudi države v razvoju.

3.8

Prihodnje večstransko sodišče za naložbe bi si prizadevalo za poenostavitev postopka reševanja sporov med vlagatelji in državami v okviru velikega števila mednarodnih naložbenih sporazumov. Kljub nekaterim podobnostim med materialnopravnimi določbami o zaščiti naložb, vključenimi v dvostranske pogodbe o naložbah in sporazume o prosti trgovini s poglavji o zaščiti naložb, je težko popolnoma uskladiti sistem.

3.9

V ta namen bi bila potrebna širša reforma. Čeprav se še ne izvaja in ga še preučuje Sodišče, bi lahko sistem sodišč za naložbe, kot je naveden v sporazumu med EU in Kanado (CETA) (18) ter sporazumih o prosti trgovini med EU in Singapurjem (19), EU in Vietnamom ter EU in Mehiko, vključen pa bo tudi v prihodnje sporazume (20), zagotovil izkušnje in prispeval k oblikovanju pravil za večstransko sodišče za naložbe.

3.10

Namen priporočila Evropske komisije je vzpostaviti nov sistem za reševanje sporov med vlagatelji in državami. EESO priznava, da bi novi sistem lahko odpravil razloge za več pomislekov, ki jih je izrazila civilna družba, kljub temu pa ostaja nekaj temeljnih odprtih vprašanj, glede katerih so potrebna dodatna pojasnila.

Temeljna vprašanja

3.11

Zainteresirane strani se zavedajo, da je večstranski proces reforme reševanja sporov med vlagatelji in državo še v začetnih fazah, in zastavljajo več temeljnih vprašanj glede ustanovitve večstranskega sodišča za naložbe. Ta se osredotočajo na naslednje vidike: področje uporabe – ali reforma zajema materialnopravne ali postopkovne vidike zaščite naložb ali oboje; dostopnost – ali bodo lahko tožbe na večstranskem sodišču za naložbe vlagali le vlagatelji ali tudi tretje strani, in izčrpanje notranjih pravnih sredstev – ali mora vlagatelj, preden lahko vloži tožbo pri večstranskem sodišču za naložbe, najprej izčrpati razpoložljiva notranja pravna sredstva. Ta vprašanja so obravnavana v tem mnenju.

3.12

EESO želi v zvezi s temi vprašanji poudariti, da bi bilo treba pri ustanovitvi večstranskega sodišča za naložbe upoštevati načelo subsidiarnosti in člen 1 PEU, ki določa, da „se odločitve sprejemajo čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani“ (21).

3.13

EESO je seznanjen s pomisleki, da bi lahko večstransko sodišče za naložbe vodilo v širitev sistema reševanja sporov med vlagatelji in državo, ne da bi najprej ustrezno obravnavali pomisleke glede sistema sodišč za naložbe, vključno z njegovo združljivostjo z zakonodajo EU. Meni, da mednarodno sodišče za naložbe ne bi smelo v nobenem primeru postati splošen nadomestek za reševanje domačih sporov v državah z ustreznimi sodnimi sistemi.

3.14

Več zainteresiranih strani je izrazilo znatne pomisleke glede reforme postopka pred oceno materialnega prava, ki bi ga uporabljalo prihodnje večstransko sodišče za naložbe, in glede pooblastila institucionaliziranega večstranskega organa za razlago teh norm. Obstajajo tudi pomisleki, da bi to lahko samo po sebi ustvarilo podlago za nove pristojnosti. Druge zainteresirane strani se strinjajo s stališčem Evropske komisije, da je materialno pravo opredeljeno v osnovnih sporazumih.

4.   Področje uporabe predlagane reforme: materialnopravne določbe o zaščiti ali postopek reševanja sporov

4.1

EESO ugotavlja, da je področje uporabe predlagane večstranske reforme omejeno na postopkovne vidike reševanja sporov med vlagatelji in državami.

4.2

Meni sicer, da bi bil primernejši bolj celosten pristop, ki bi zajel pomisleke tako glede materialnopravnih kot postopkovnih vidikov zaščite naložb, a priznava, da bi bil tak pristop zapleten in da bi bila zanj potrebna politična podpora na večstranski ravni.

4.3

V zvezi z razpravami v okviru komisije UNCITRAL je delovna skupina III opredelila več izzivov, tudi vprašanje, ali je mogoče pred materialnopravno obravnavati postopkovno reformo reševanja sporov med vlagatelji in državo. UNCITRAL meni, da bi bila to težavna, a ne nemogoča naloga. V okviru tega bo delovna skupina III preučila vprašanja, ki so sicer lahko povezana s postopkom, a obenem lahko pomembno vplivajo na legitimnost in doslednost sistema kot celote, na primer kodeks ravnanja za razsodnike, financiranje, ki ga zagotovijo tretje strani, in vzporedni postopki.

4.4

Materialnopravna zaščita naložb običajno temelji na več načelih, med drugim na nacionalni obravnavi, obravnavi po načelu največjih ugodnosti, pošteni in enakopravni obravnavi ter jamstvu za prenos kapitala. Vendar pri tožbenih zahtevkih tujih vlagateljev za reševanje spora veljajo omejitve. Zahtevki na primer ne morejo temeljiti izključno na izgubi dobička ali spremembi nacionalne zakonodaje.

4.5

Države sprejemajo različne ukrepe za obravnavanje izraženih pomislekov. Ti segajo od bolj celostnih pristopov, kot je oblikovanje novih modelov sporazumov, s katerimi se nameravajo reformirati tako materialnopravni kot postopkovni vidiki zaščite naložb, do bolj ciljno usmerjenih pristopov, ki se osredotočajo na reformo bodisi materialnopravnega bodisi postopkovnega dela zaščite naložb. EESO ugotavlja, da je EU prek sistema sodišč za naložbe že začela spodbujati bolj celosten pristop, vsaj na dvostranski ravni.

4.6

Cilj, kot ga je opisala Komisija, je, da bi večstransko sodišče za naložbe po ustanovitvi postalo standardni model za reševanje sporov v zvezi z naložbami v vseh prihodnjih sporazumih EU, obenem pa naj bi nazadnje nadomestilo postopkovne mehanizme v obstoječih sporazumih o naložbah EU in držav članic.

4.7

Če bi se to zgodilo, bi bilo treba sedanji sistem reševanja sporov med vlagatelji in državo v tem okviru z ustanovitvijo večstranskega sodišča za naložbe reformirati tako, da bi se po eni strani zagotovila učinkovita zaščita neposrednih tujih naložb, po drugi strani pa v celoti odpravili razlogi za pomisleke zainteresiranih strani. EESO ugotavlja, da je bil v zvezi s tem dosežen znaten napredek, zlasti v okviru zadnjih sodobnih sporazumov o prosti trgovini, ki jih je sklenila EU.

5.   Javni interes

5.1

Po mnenju EESO je ključnega pomena, da večstransko sodišče za naložbe nikakor ne zmanjša možnosti EU in držav članic za izpolnjevanje njihovih obveznosti v okviru mednarodnih okoljskih sporazumov ter sporazumov o človekovih pravicah, delu in varstvu potrošnikov.

5.2

Sporazum o ustanovitvi večstranskega sodišča za naložbe bi moral vsebovati zlasti določbo o hierarhiji pravnih aktov, ki zagotavlja, da v primeru kakršnega koli neskladja med mednarodnim sporazumom o naložbah in kakršnim koli mednarodnim okoljskim ali socialnim sporazumom ali sporazumom o človekovih pravicah, ki zavezuje eno pogodbenico, udeleženo v sporu, prevladajo obveznosti iz mednarodnega okoljskega ali socialnega sporazuma ali sporazuma o človekovih pravicah (22), da se prepreči prednost sporazumov med vlagatelji. Ta določba je zlasti pomembna za zagotavljanje, da imajo pogodbenice večstranskega sodišča za naložbe potrebno svobodo za doseganje ciljev v okviru Pariškega sporazuma, za kar so potrebne precejšnje spremembe predpisov za uspešen energetski prehod.

5.3

Potrebna so postopkovna jamstva zoper tožbe, usmerjene proti domači zakonodaji v javnem interesu, da se zagotovi pravica pogodbenic do urejanja s predpisi v javnem interesu, kot se jim zdi ustrezno, ki prevlada nad zaščito vlagatelja. EESO meni, da bi to lahko ustrezno dosegli le z vključitvijo izvzetja na podlagi javnega interesa. Vendar morajo to spremljati ustrezna jamstva, da ne bo prihajalo do zlorab iz protekcionističnih razlogov. Pri opredelitvi pravice do urejanja s predpisi na področju socialne zaščite je treba v tem okviru izrecno omeniti kolektivne pogodbe, vključno s tristranskimi in splošnimi (erga omnes) sporazumi, da jih ne bi razlagali kot pogodbe, ki so v nasprotju z upravičenimi pričakovanji vlagateljev (23).

5.4

EESO ugotavlja, da člen 8(18)(3) sporazuma CETA že določa, da vlagatelj ne sme vložiti tožbe, če je bila naložba izvedena na podlagi goljufivega prikazovanja stvari, prikrivanja, korupcije ali ravnanja, ki so vodili v zlorabo postopka. Prihodnji sporazum o ustanovitvi večstranskega sodišča za naložbe bi moral zagotoviti, da se ta določba uporablja tudi za veljavno zakonodajo glede goljufij, zlorab človekovih pravic ali kršitev (mednarodne) okoljske, socialne ali potrošniške zakonodaje.

5.5

V poslovnik večstranskega sodišča za naložbe bi bilo treba vključiti tudi stroga merila za preprečevanje neresnih zahtevkov in zagotavljanje, da se neutemeljene zadeve hitro zavrnejo. Predhodni pospešeni postopki za zavrnitev neresnih zahtevkov so pomembni, ker se bo s tem odpravil razlog za eno od kritik sedanjega sistema, saj se bodo preprečile prihodnje zlorabe sistema. Poleg tega bo tak pospešen postopek za pravno neutemeljene zahtevke prispeval k nižjim stroškom delovanja sodišča.

5.6

EESO ugotavlja, da je ena izmed perečih tem, omenjenih med javnim posvetovanjem, možnost financiranja sporov, ki ga zagotovijo tretje strani. Tovrstno financiranje morda ne služi prvotnemu cilju sporazumov o naložbah in lahko povzroči neprimerne spodbude. EESO zato priporoča proučitev učinka in potrebe po financiranju, ki ga zagotovijo tretje strani, in njegovem urejanju v okviru večstranskega sodišča za naložbe (24).

6.   Pravice in nasprotne tožbe tretjih strani

6.1

Po mnenju EESO je dopustnost stališč amicus curiae (25), ki so že možna v okviru precejšnega števila postopkov reševanja sporov med vlagatelji in državo, dobrodošel prvi korak za zagotovitev uravnoteženega in pravičnega sistema. Vendar se mu zdi bistveno zagotoviti, da konvencija o ustanovitvi večstranskega sodišča za naložbe ne le omogoča dopustnost stališč amicus curiae, temveč zagotavlja tudi, da jih morajo sodniki ustrezno upoštevati pri sprejemanju odločitev.

6.2

EESO zato pozdravlja vključitev možnosti posredovanja tretjih strani v mandat večstranskega sodišča za naložbe. Vendar priporoča preučitev vloge tretjih strani, ki presega veljavna pravila komisije UNCITRAL, da bi zagotovili uravnotežen in pravičen sistem ter učinkovite pravice za prizadete tretje strani, ki so lahko (lokalni) prebivalci, delavci, sindikati, okoljske skupine ali potrošniki.

6.3

EESO veseli, da si Komisija v okviru predloga o sodišču za naložbe v sporazumu TTIP prizadeva za možnost posredovanj tretjih strani in da je v mandatu pojasnjeno, da so taka posredovanja na voljo vsem zainteresiranim stranem s pravnim interesom v zadevi. Komisijo poziva, naj zagotovi, da stalna merila v okviru večstranskega sodišča za naložbe ne bodo nepotrebno omejujoča in da bodo omogočila pravičen dostop do postopkov, in sicer v celoti v skladu z obveznostmi EU iz Aarhuške konvencije in v njihovem duhu.

6.4

Nekatere zainteresirane strani podpirajo stališče, da bi moralo večstransko sodišče za naložbe obravnavati tudi tožbe tretjih strani in nasprotne tožbe držav zoper vlagatelje, kar je v skladu z dosedanjim razvojem v okviru starega sistema reševanja sporov med vlagatelji in državo. To sproža več pravnih in praktičnih vprašanj, ki jih je treba natančno preučiti. Ta možnost je na primer odvisna od veljavne zakonodaje, tj. od materialnopravnih določb, vključenih v sporazume v okviru pristojnosti sodišča.

6.5

EESO poziva Komisijo, naj zagotovi, da večstransko sodišče za naložbe vsaj ne onemogoči tožb prizadetih tretjih strani, ki so usmerjene proti tujim vlagateljem. V zvezi s tem bi lahko konvencija o ustanovitvi večstranskega sodišča za naložbe vsebovala določbe, ki bi omogočale take tožbe, ko pogodbenici mednarodnega sporazuma soglašata s pristojnostjo večstranskega sodišča za naložbe za take spore.

7.   Odnosi z domačimi sodišči

7.1

EESO meni, da večstransko sodišče za naložbe pod nobenim pogojem ne sme negativno vplivati na pravosodni sistem EU in neodvisnost zakonodaje EU. Opominja, da je v mnenju REX/411 navedel, da obstajajo številni pomisleki, povezani s Pogodbama EU in ustavnim pravom, glede odnosa med reševanjem sporov med vlagatelji in državo ter pravnim redom EU. Zato se mu je zdelo „izredno pomembno, da Sodišče EU preveri skladnost ISDS s pravom EU v formalnem postopku pridobivanja mnenja, preden pristojne institucije sprejmejo odločitev in pred začetkom začasne veljavnosti katerega koli mednarodnega sporazuma o naložbah, ki ga je izpogajala Komisija“.

7.2

EESO želi v tem kontekstu opozoriti na dva primera, ki ju je proučilo Sodišče in sta temeljila na nekdanjem arbitražnem sistemu reševanja sporov med vlagatelji in državo ter sta relevantna za razpravo. Prvič, Sodišče je v svojem mnenju 2/15 z dne 16. maja 2017 o sporazumu o prosti trgovini med Evropsko unijo in Singapurjem ugotovilo, da EU nima izključne pristojnosti za reševanje sporov med vlagatelji in državo, ter sklenilo, da reševanje sporov med vlagatelji in državo „spore izločuje iz pristojnosti držav članic“. Drugič, Sodišče je v zadevi C-284/16, Slowakische Republik/Achmea BV, o sporazumih o naložbah znotraj EU razsodilo, da reševanje sporov med vlagatelji in državo spore izvzame iz pristojnosti sodišč držav članic EU in posledično tudi iz ureditve pravnih sredstev v pravnem sistemu EU.

7.3

EESO izraža pohvalo belgijski vladi, ker je zaprosila za mnenje v skladu s členom 218(11) PDEU glede združljivosti sistema sodišč za naložbe v sporazumu CETA s Pogodbama EU, kot je EESO predlagal v mnenju z naslovom Stališče EESO o specifičnih ključnih vprašanjih v pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) (26). EESO izraža upanje, da bo mnenje Sodišča 1/17 institucijam EU zagotovilo nujno potrebne smernice o pomembnih vprašanjih evropskega ustavnega prava.

7.4

EESO priznava, da nekatere zainteresirane strani menijo, da je najučinkovitejši način za ohranitev pristojnosti domačih sodišč omejitev zadev na večstranskem sodišču za naložbe na države in mednarodne organizacije, kot je EU. Reševanje sporov med državami je tudi privzeti mehanizem za reševanje sporov po mednarodnem javnem pravu, ki je bil uporabljen v že več sporazumih o naložbah, zato bi moral biti prednostna izbira na področju naložbenega prava. EESO ugotavlja, da nekatere druge zainteresirane strani menijo, da je reševanje sporov med vlagatelji in državo učinkovitejša možnost v primeru naložb, saj po njihovem mnenju zagotavlja nevtralno, depolitizirano in stroškovno učinkovito reševanje sporov. To je bil privzeti način reševanja sporov v zvezi z naložbami že od njegove vzpostavitve pred desetletji.

7.5

EESO ugotavlja, da imajo zainteresirane strani različne poglede na vprašanje odnosa med nacionalnimi sodišči in večstranskim sodiščem za naložbe. Nekatere menijo, da bi moralo večstransko sodišče za naložbe veljati le za zadnjo možnost, potem ko bi se obvezno izčrpala vsa notranja pravna sredstva, drugi pa, da je pristop brez spreminjanja izbire, ki ga trenutno zagovarja Komisija, dobra podlaga tudi za večstransko sodišče za naložbe.

7.6

Vlagatelj ima v okviru pristopa brez spreminjanja izbire pravico, da se obrne na nacionalna sodišča ali neposredno na sistem sodišč za naložbe/večstransko sodišče za naložbe. Ko pa je postopek na eden od obeh načinov zaključen, ga vlagatelj ne more znova sprožiti pri drugem sodišču. Nekatere zainteresirane strani menijo, da je ta pristop ustrezen odgovor na pomisleke zaradi dejstva, da lahko vlagatelji zahtevajo obravnavo iste zadeve na več sodiščih. Ugotavljajo tudi, da ta pristop uporablja več mednarodnih sporazumov o naložbah (27). Z analizo, ki jo je pripravila konferenca UNCTAD (28), je bilo ugotovljeno, da določba o pristopu brez spreminjanja izbire poskuša izključiti hkratno mednarodno tožbo vlagatelja, da naj bi prišlo do kršitev mednarodnega sporazuma o naložbah, in domače postopke s strani podružnice vlagatelja zaradi domnevnih kršitev pogodbe ali notranje zakonodaje.

7.7

Zahteva, da se najprej izčrpajo notranja pravna sredstva, je temeljno načelo mednarodnega občega prava in mednarodnega prava o človekovih pravicah. Države članice EU so sklenile tudi več sporazumov o naložbah s tretjimi državami, v katerih se od strank izrecno zahteva, da izčrpajo notranja pravna sredstva (29). Pravilo je utemeljeno s tem, da se državi, kjer je prišlo do kršitve, zagotovi možnost, da kršitev obravnava s svojimi pravnimi sredstvi, v okviru notranjega pravnega sistema, uporablja pa se, kadar naj bi mednarodni in notranji pravni postopki dosegli enak rezultat (30). Meddržavno sodišče je menilo, da je to tako pomembno, da ni mogoča razlaga, da je bilo to pravilo implicitno razveljavljeno z mednarodnim sporazumom (31). Zato se zdi nekaterim zainteresiranim stranem pomembno, da se to pravilo izrecno navede v sporazumu o ustanovitvi večstranskega sodišča za naložbe.

7.8

EESO glede na zgornjo razpravo spodbuja Evropsko komisijo, naj dodatno preuči vprašanje glede izčrpanja notranjih pravnih sredstev in kako bi ga lahko rešiti v okviru večstranskega sodišča za naložbe.

8.

Neodvisnost in legitimnost sodnikov

8.1

Ne glede na to, kakšna bi bila institucionalna struktura večstranskega sodišča za naložbe (ali bi bilo samostojna mednarodna organizacija ali povezano z obstoječo institucijo), bi bilo treba zaščititi njegovo neodvisnost. Imenovanje stalnih sodnikov je ključno za postopno vzpostavitev sodne prakse, s čimer bi se izboljšala predvidljivost in opustil pristop sedanjega reševanja sporov med vlagatelji in državo, ki velja za ad hoc pristop.

8.2

Če bi ustanovili večstransko sodišče za naložbe, bi morali biti končni cilj stalni sodniki. V začetnih fazah ustanavljanja bi se moralo sodišče organizirati ob upoštevanju števila zadev, ki jih bo obravnavalo. Slednje je odvisno od števila začetnih pogodbenic konvencije o ustanovitvi sodišča in števila sporazumov, za katere bo sodišče pristojno.

8.3

Čeprav v priporočilih Evropske komisije za mandat ni naveden način imenovanja sodnikov, EESO pozdravlja zavezanost določitvi jasnih in visokih meril, med drugim za kvalifikacije kandidatov in spoštovanje kodeksa ravnanja, kot je Magna carta sodnikov (32), s čimer se bodo preprečila navzkrižja interesov in zagotovila neodvisnost sodnikov. To je ključnega pomena za zagotovitev pravne države in zaupanja javnosti.

8.4

Glede kvalifikacij sodnikov bi bilo treba zahtevati dokazljivo strokovno znanje ne le s področja mednarodnega javnega prava, temveč tudi s področij, kot so naložbeno, potrošniško, okoljsko in delovno pravo, pravo človekovih pravic ter reševanje sporov. Le tako se bo lahko zagotovilo, da bodo imeli sodniki potrebne izkušnje za obravnavanje zadev različnih vrst ter bodo v celoti razumeli in ustrezno ocenili pravni okvir, povezan z različnimi sektorji in vrstami naložb, za katere bo sodišče pristojno.

8.5

Poleg tega se EESO zavzema za postopek imenovanja sodnikov, ki bi bil pregleden in bi temeljil na merilih, s katerimi bi se zagotovilo pravično zastopanje vseh pogodbenic konvencije o ustanovitvi sodišča. Izbirni postopek bi moral biti pregleden, zanj pa bi se morala uporabljati načela javnega nadzora.

8.6

Za izboljšanje verodostojnosti in legitimnosti sistema je nujno tudi zagotoviti preglednost, dostopnost informacij širši javnosti ter dostopnost zainteresiranim stranem, na primer z akreditacijo. Pravila o preglednosti prihodnjega večstranskega sodišča za naložbe bi morala temeljiti na pravilih UNCITRAL o preglednosti pri arbitražnem reševanju sporov med vlagatelji in državo na pogodbeni podlagi ter konvenciji Združenih narodov o preglednosti pri arbitražnem reševanju sporov med vlagatelji in državo na pogodbeni podlagi (konvencija o preglednosti z Mauritiusa).

9.   Učinkovit sistem

9.1

Za učinkovito upravljanje večstranskega sodišča za naložbe bi moralo biti pristojno sodno tajništvo. Čeprav zaenkrat ni jasno, ali bo sodišče novoustanovljena organizacija ali povezano z obstoječo mednarodno organizacijo, je treba zagotoviti, da se za delovanje tajništva dodelijo ustrezna sredstva.

9.2

V osnutku mandata je predlagano, naj upravne stroške krijejo pogodbenice, pri čemer naj bo razdelitev pravična in naj temelji na različnih merilih, kot so stopnja gospodarskega razvoja pogodbenic, število sporazumov posamezne pogodbenice v pristojnosti sodišča ter obseg mednarodnih naložbenih tokov in stanje mednarodnih naložb vsake pogodbenice.

9.3

V osnutku mandata pa ni nobenih informacij glede razdelitve stroškov v zvezi s sojenjem (razen tega, naj bo plačilo sodnikov fiksno). EESO v zvezi s tem prosi za pojasnila.

9.4

Velik delež neposrednih tujih naložb izpeljejo mala in srednja podjetja (MSP), ki morajo biti deležna enake ravni zaščite ter imeti enak dostop do reševanja sporov pod razumnimi pogoji in ob razumnih stroških.

9.5

Proučiti bi bilo treba tudi možnost spravnega mehanizma, ki bi sprtim stranem pomagal doseči sporazumno rešitev spora.

9.6

Vse odločitve večstranskega sodišča za naložbe bi morale biti izvršljive in javne.

10.   Visoka raven zaščite in morebitno prehodno obdobje

10.1

Pomembno je upoštevati, da je sodišče lahko pristojno za posamezen sporazum le, če se s tem strinjata obe pogodbenici. V praksi to pomeni, da noben sporazum, ki ga podpiše EU ali država članica EU, ne bo samodejno v pristojnosti sodišča, če s tem ne soglaša tretja stran.

10.2

Zato bodo v morebitnem prehodnem obdobju med sedanjim sistemom reševanja sporov med vlagatelji in državo in sistemom sodišč za naložbe pa do ustanovitve večstranskega sodišča za naložbe še naprej veljali dogovorjeni postopki reševanja sporov, s čimer se bo zagotovila visoka raven zaščite naložb, saj je ta v okviru zakonodaje EU ustavna in možna, dokler se ne zaključi zadeva, ki jo je Belgija predložila Sodišču Evropske unije (33).

---

(1)  http://www.oecd-ilibrary.org/finance-and-investment/societal-benefits-and-costs-of-international-investment-agreements_e5f85c3d-en.

(2)  http://trade.ec.europa.eu/consultations/index.cfm?consul_id=179.

(3)  http://trade.ec.europa.eu/consultations/index.cfm?consul_id=233.

(4)  http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P8-TA-2015-0252+0+DOC+XML+V0//SL.

(5)  Belgija je 6. septembra 2017 Sodišče Evropske unije zaprosila za mnenje o skladnosti sistema sodišč za naložbe z (1) izključno pristojnostjo Sodišča Evropske unije, da poda dokončno razlago prava Evropske unije, (2) splošnim načelom enakosti in zahtevo po praktičnem učinku, ki velja v pravu Evropske unije, (3) pravico dostopa do sodišč ter (4) pravico do neodvisnega in nepristranskega sojenja. (https://diplomatie.belgium.be/sites/default/files/downloads/ceta_summary.pdf).

(6)  https://www.eesc.europa.eu/sl/node/47646.

(7)  https://www.eesc.europa.eu/sl/node/58812.

(8)  Glej mnenje o stališču EESO o specifičnih ključnih vprašanjih v pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) (UL C 487, 28.12.2016, str. 30).

(9)  Glej mnenje EESO na lastno pobudo Zaščita vlagateljev in reševanje sporov med vlagatelji in državo v trgovinskih sporazumih in sporazumih o naložbah med EU in tretjimi državami (UL C 332, 8.10.2015, str. 45). Mnenje vsebuje prilogo, v kateri je omenjen morebiten večstranski instrument za reševanje sporov med vlagatelji in državo.

(10)  Glej opombo 9.

(11)  EU ni država in torej ni članica, vendar ima v komisiji UNCITRAL nadgrajen status opazovalke.

(12)  http://daccess-ods.un.org/access.nsf/Get?OpenAgent&DS=A/CN.9/WG.III/WP.142&Lang=E.

(13)  http://unctad.org/en/PublicationsLibrary/diaepcb2017d3_en.pdf.

(14)  UNCTAD, dopis o vprašanjih, povezanih z mednarodnimi sporazumi o naložbah: Recent Developments in the International Investment Regime (Nedavni razvoj na področju ureditev mednarodnih naložb), maj 2018, na voljo na http://investmentpolicyhub.unctad.org/Publications/Details/1186.

(15)  http://www.ohchr.org/EN/HRBodies/HRC/WGTransCorp/Pages/IGWGOnTNC.aspx.

(16)  http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=COM:2017:493:FIN.

(17)  http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-12981-2017-ADD-1-DCL-1/sl/pdf.

(18)  https://www.eesc.europa.eu/sl/agenda/our-events/events/multilateral-investment-court-hearing.

(19)  Sodišče Evropske unije je v mnenju 2/15 z dne 16. maja 2017 pojasnilo naravo sporazuma o prosti trgovini med EU in Singapurjem ter poudarilo, kateri deli sporazuma so v izključni pristojnosti EU, kateri pa v t. i. mešani pristojnosti, zaradi česar jih morajo ratificirati nacionalni parlamenti (https://curia.europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/2017-05/cp170052sl.pdf).

(20)  Na primer v sporazumu o prosti trgovini med EU in Čilom (ki se trenutno posodablja), sporazumu o gospodarskem partnerstvu med EU in Japonsko (ki je bilo sklenjeno leta 2017 in ne vsebuje poglavja o zaščiti naložb, a sta se pogodbenici dogovorili, da bosta o tem vprašanju še razpravljali in našli rešitev) ter prihodnjih sporazumih o prosti trgovini z Avstralijo in Novo Zelandijo.

(21)  Poleg tega je to tudi del mednarodnih pogodb o človekovih pravicah, tudi Evropske konvencije o človekovih pravicah.

(22)  Za kritično analizo prejšnjih sodnih postopkov v zvezi z reševanjem sporov med vlagatelji in družbo glej Andreas Kulick: Global Public Interest in International Investment Law (Globalni javni interes v mednarodnem naložbenem pravu), Cambridge University Press 2012, str. 225–306.

(23)  Glej opombo 8.

(24)  http://ccsi.columbia.edu/work/projects/third-party-funding-in-investor-state-dispute-settlement/.

(25)  Amicus curiae: dobesedno „prijatelj sodišča“. Oseba z močnim interesom za zadevo na sodišču ali stališči o njej, vendar ni stranka v postopku, lahko sodišče zaprosi za vložitev prispevka, domnevno v imenu ene stranke, v resnici pa za predstavitev lastnega stališča. Več informacij je na voljo na https://legal-dictionary.thefreedictionary.com/amicus+curiae.

(26)  Glej opombo 8.

(27)  Številni sporazumi, ki so jih sklenile Združene države Amerike in Kanada, vključujejo določbe v skladu s pristopom brez spreminjanja izbire, npr. dvostranska pogodba o naložbah med Kanado in Jordanijo (2009) v členu 26 o pogojih za predložitev zahtevka v arbitražo.

(28)  Sklop analiz UNCTAD: Issues in International Investment Agreements II (Težave pri mednarodnih sporazumih o naložbah II), Investor-State Dispute Settlement (Reševanje sporov med vlagatelji in državo), UNCTAD, 2014: http://unctad.org/en/PublicationsLibrary/diaeia2013d2_en.pdf.

(29)  Glej na primer člen 5 dvostranske pogodbe o naložbah med Nemčijo in Izraelom iz leta 1976, člen 8 dvostranske pogodbe o naložbah med Egiptom in Švedsko iz leta 1978, člen 7 dvostranske pogodbe o naložbah med Romunijo in Šrilanko iz leta 1981, člen 8 dvostranske pogodbe o naložbah med Albanijo in Litvo iz leta 2007, člen XI dvostranske pogodbe o naložbah med Urugvajem in Španijo iz leta 1992 ter člen X dvostranske pogodbe o naložbah med Urugvajem in Poljsko iz leta 1991.

(30)  Interhandel (Švica/ZDA), predhodni ugovori, 1959 I.C.J. Rep., str. 6, na str. 27 (21. marec). Na voljo na https://www.icj-cij.org/files/case-related/34/034-19590321-JUD-01-00-EN.pdf, str. 27.

(31)  Elettronica Sicula S.p.A. (ELSI) (Italija/ZDA), sodba, 1989 I.C.J. Rep., str. 15, 28 I.L.M. 1109 (20. julij), točka 50.

(32)  https://rm.coe.int/16807482c6.

(33)  Glej opombo 5.