12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/32

1.

pozdravlja skupno sporočilo o upravljanju oceanov, ki sta ga 10. novembra 2016 sprejeli Evropska komisija ter visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko;

2.

podpira predlagane ukrepe za zagotovitev varnih, zavarovanih, čistih in na trajnostni način upravljanih oceanov;

3.

se strinja, da je treba zagotoviti, da bo EU močna svetovna akterka, sposobna prispevati k boljšemu upravljanju oceanov na podlagi mednarodnega medsektorskega pristopa, ki temelji na pravilih; končni cilj sedanje generacije pobud EU so uveljavitev mednarodnega standarda glede socialnih, ekonomskih in okoljskih pogojev, ki bodo veljali za dejavnosti v zvezi z morjem, enaki konkurenčni pogoji za zagotovitev ustrezne trajnosti oceanov ter krepitev konkurenčnosti evropskih akterjev, ki izvajajo dejavnosti na tem področju;

4.

v celoti podpira nedavne sklepe Sveta (1) s pozivom k bolj usklajenemu pristopu med notranjimi in zunanjimi vidiki upravljanja oceanov, vključno s sinergijami med EU, državami članicami in regionalnimi strategijami;

5.

med drugim opozarja na svoja prejšnja mnenja o sporočilu Komisije o celostni pomorski politik (2) i, o pomorskem prostorskem načrtovanju in celostnem upravljanju obalnih območij (3), o razvoju potenciala energije morja (4) in o boljši zaščiti morskega okolja (5);

6.

poudarja, da ima Evropska unija vodilno vlogo v pomorskem upravljanju, katerega cilj je zagotoviti najbolj celovit politični in regulativni sistem za evropske obale in morja na svetu, ki bo priznaval vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, obalnih skupnosti ter gospodarskih in družbenih akterjev, s čimer bi zagotovili ustrezno in celovito obravnavo gospodarskih, okoljskih, podnebnih in socialnih dejavnikov na podlagi upravljanja na več ravneh;

7.

meni pa, da na upravljanje oceanov vpliva t. i. tragedija skupnega. Čeprav obstajajo različni splošni svetovni sporazumi in pomorski sporazumi, kot so konvencija UNCLOS in specializirani sporazumi, zlasti sporazumi v okviru IMO, je to področje še precej razdrobljeno. Zato mora biti EU zgled in zagotoviti spodbude, da bi partnerji zunaj EU uvedli podobno visoke standarde kot v okviru pomorske politike EU. Take pobude, vključno s krepitvijo zmogljivosti, bi lahko morda vključili v mednarodne sporazume o trgovini in razvojne programe, ki jih EU sklepa s tretjimi državami;

8.

ugotavlja, da imajo EU in države članice vzporedne pristojnosti na področju mednarodnih odnosov, kar vključuje vprašanja, povezana s pomorstvom. Zato se morajo ravni upravljanja dobro usklajevati in zagotoviti, da se za stališča EU in nacionalna stališča na mednarodnih forumih izvedejo teritorialne ocene učinka, da bi tako pri njihovem oblikovanju v celoti upoštevali interese pristojnih lokalnih in regionalnih oblasti;

9.

poudarja, da so številna vprašanja, povezana z upravljanjem oceanov, zaradi pridobivanja virov, gospodarskih koristi za obalna območja, ribiške skupnosti in pristanišča ali njihovega vpliva na okolje na evropskih obalah in morjih nedvomno lokalne narave. Okoljska in podnebna politika ter gospodarske odločitve v zvezi z oceani drugod po svetu vplivajo na lokalne in regionalne oblasti EU. Za to so potrebne obsežne naložbe v pomorsko prostorsko načrtovanje in podpiranje upravljanja na lokalni ali regionalni ravni;

10.

poudarja, da je pomorska politika neposredno povezana z obalno ekonomsko, okoljsko ali prostorsko politiko. Kako lokalne in regionalne oblasti upravljajo obalne politike, neposredno vpliva tudi na morsko območje. Dejavnosti na morju so bile pri vprašanjih, kot so polja vetrnih elektrarn, pogosto obravnavane kot enostavna rešitev za dejavnosti, katerim se nasprotuje na obali;

11.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pristojnosti in pozitivne izkušnje glede upravljanja na različnih področjih, kot so ribolov, lov na lupinarje in akvakultura, subvencije (npr. za neučinkovita ladjevja), gospodarske in okoljske politike (npr. morski odpadki) in inšpekcijski pregledi (npr. inšpekcijski pregled vozil), ki imajo pozitiven ali negativen vpliv na drugih ozemljih zunaj EU. Pogosto so tudi vključene v pristaniške organe;

12.

opozarja na pred kratkim izvedeno raziskavo OR (6) in OECD (7) o gospodarstvu oceanov in modrem gospodarstvu. V skladu z agendo za boljše pravno urejanje vztraja, da bi bilo treba izvajati predhodne ocene učinka, vključno s teritorialnimi učinki, da bi opredelili morebitne grožnje iz vseh sektorjev, možne blažilne ukrepe in pričakovane socialno-ekonomske posledice, preden bi se uvedla nova zakonodaja, odobrile nove ekstraktivne tehnologije ali opredelila nova zavarovana morska območja;

13.

opozarja na nove cilje ZN za trajnostni razvoj, ki so jih podpisale vse države članice EU in ZN. Upravljanje oceanov je povezano s trajnostnim ciljem 14 o življenju v vodi, ciljem 13 o podnebnih ukrepih ter ciljem 11 o trajnostnih mestih in skupnostih. OR pozdravlja načrt Komisije, da te cilje preoblikuje v različne politike EU (8), saj bi bila lahko to dobra podlaga za doseganje skupnega razumevanja na mednarodni ravni, ki presega sektorske rešitve za trajnostno upravljanje oceanov;

14.

nasprotno meni, da bi moral za vstop blaga in surovin iz morja iz tretjih držav na enotni trg EU veljati pogoj, da te države svoje standarde postopoma približujejo višjim standardom EU, kot je prepoved zavržkov v morje;

15.

meni, da so tri prednostna področja, razčlenjena na 14 ukrepov, ki so določena v skupnem sporočilu, ustrezna podlaga za sprejetje nadaljnjih ukrepov v zvezi z upravljanjem oceanov na ravni EU in mednarodni ravni. Čeprav se sporočilo nanaša predvsem na mednarodno komponento pomorske politike, obstajata tudi lokalni in regionalni vidik, kar zadeva pristojnost in neposredni teritorialni učinek ter stopnjo specializacije in odvisnosti od oceana;

16.

v zvezi z ukrepom 1 za zapolnjevanje vrzeli v okviru za mednarodno upravljanje oceanov, da bi izboljšali pravni okvir in zagotovili enake konkurenčne pogoje, ugotavlja, da že obstaja obsežen pravni okvir na mednarodni ravni, ki zajema morske meje, navigacijo, status arhipelagov in tranzitne ureditve, izključne ekonomske cone, pristojnost nad epikontinentalnimi pasovi, globokomorsko rudarjenje, ureditev izkoriščanja, varstvo morskega okolja, znanstvene raziskave in reševanje sporov; pri tem opozarja, da bi bilo treba pri oblikovanju politike upravljanja oceanov upoštevati obstoječe upravne meje ter kulturne in tradicionalne posebnosti evropskih lokalnih in regionalnih skupnosti;

17.

meni, da EU že ima trdne politike na področju urejanja ribolova, pomorskega prostorskega načrtovanja in makroregionalnih strategij. Načrti rabe zemljišč so v nekaterih državah članicah pomemben instrument lokalnega prostorskega načrtovanja za kopenske in vodne površine. Lokalne in regionalne oblasti so že danes pristojne za načrtovanje rabe obalnih območij in teritorialnih voda. Upravni postopki in pravni okvir, ki jih predlaga Evropska komisija, ne smejo ovirati načrtovanja rabe zemljišč. Glavni izziv na ravni EU in zlasti na svetovni ravni je pomanjkanje nadzora in zanesljivega izvajanja. EU bi lahko bila zgled ter uvedla zahteve glede vzajemnosti in zagotovila spodbude pri pogajanjih o novih mednarodnih pravilih s tretjimi stranmi in organizacijami. Svetovna pobuda za uveljavljanje teh pravil je potrebna za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za vse države, regije in gospodarske subjekte;

18.

v zvezi z ukrepom 2 se strinja, da bo spodbujanje regionalnega upravljanja ribištva in sodelovanja na ključnih oceanskih območjih za zapolnitev vrzeli regionalnega upravljanja izboljšalo položaj ribištva v EU in drugim pomagalo doseči visoke standarde, ki veljajo v EU;

19.

je zaskrbljen, da bodo navodila Komisije o globokomorskem rudarjenju delovala odvračilno, kar zadeva osredotočanje na načrte EU glede učinkovite rabe virov, in sicer še toliko bolj, ker tehnologija za izkoriščanje naravnih virov ni preskušena in bi lahko uničila naravno okolje. Poziva k usklajevanju s pogajanji držav članic v okviru Mednarodne oblasti za morsko dno;

20.

pri tem priporoča, naj EU zagotavlja spodbude in si prizadeva, da bi druge države in organizacije uvedle evropski sistem rumenih in rdečih kartonov kot način za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova na svetovni ravni, vključno z uvrščanjem na črni seznam in prepovedjo izvažanja v primeru neskladnosti. OR poziva k pospešitvi izvajanja trenutnih načrtov za uvedbo elektronskega orodja za vodenje potrdil o ulovu. S temi ukrepi bi spodbudili industrijo v regijah, ki dosledno uporabljajo določbe;

21.

meni, da bo ukrep 3 za izboljšanje usklajevanja in sodelovanja med mednarodnimi organizacijami ter ustanavljanje oceanskih partnerstev za upravljanje oceanov koristil regionalnim pomorskim središčem, saj jim bo zagotovil večjo mednarodno prepoznavnost;

22.

meni, da imajo lahko lokalni in regionalni centri konkurenčnosti in odličnosti, zlasti na območjih, ki so močno povezane z morjem, vključno z najbolj oddaljenimi regijami, odločilno vlogo in jih je treba finančno podpreti pri oblikovanju mednarodnih raziskovalnih ekip in razvoju platform za prenos tehnologije, s katerimi se podpira upravljanje oceanov v EU;

23.

se ne strinja z zamislijo, da bi vzpostavili popolnoma nova mednarodna pravila in organizacije. OR se strinja s Komisijo, da bi bilo bolj smiselno izboljšati sedanji sistem upravljanja in izvrševanja z osredotočanjem na neučinkovitost in izboljšanjem mednarodnega usklajevanja. V zvezi s tem je pomembno, da se pred uvedbo novih ukrepov v določenem okviru (npr. iskanje nafte) ustrezno razume posredni učinek na drugih področjih in sektorjih politike (kot je npr. ribolov);

24.

v zvezi z upravljanjem biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije priporoča, da EU izboljša usklajevanje z agencijo EMSA (9) in Evropsko agencijo za nadzor ribištva (EFCA) ter evropske regije tesno vključi v usklajevalne ukrepe in posvetovanje s sosednjimi evropskimi regijami;

25.

meni, da je upravljanje oceanov del upravljanja EU na več ravneh, zato se zavzema za združevanje nacionalnih sredstev in sredstev EU za krepitev zmogljivosti, inšpekcijske preglede, izvrševanje, odvračanje ter kazenski pregon vseh subjektov, ki kršijo veljavne pravne okvire. Zato je treba v izvajanje ukrepa 4 za krepitev zmogljivosti vključiti pristojne lokalne in regionalne oblasti, saj bo to s številnih tehničnih in upravnih vidikov neposredno koristilo obalnim in pomorskim regijam;

26.

poudarja, da je ukrep 5 za zagotavljanje varnosti ter zaščite morij in oceanov bistvenega pomena za pomorščake, podjetja in upravljavce pristanišč ter ključni element v boju proti prisilnemu delu in trgovanju z ljudmi. EU bi morala biti še naprej vodilna jurisdikcija na tem področju z najbolj celovitim pravnim okvirom za varnost in zaščito na morju in v pristaniščih ter svoj pomemben mednarodni vpliv uporabljati za spodbujanje vzajemnih dogovorov v drugih delih sveta;

27.

meni, da bi morala biti na podlagi sodelovanja med nacionalnimi organi ter agencijami Frontex, EMSA in EFCA vzpostavljena skupna pomorska nadzorna zmogljivost, za katero bi, kjer je to ustrezno, EU zagotovila najsodobnejša plovila in tehnologijo, da bi omogočila učinkovito izvajanje nadzora;

28.

v zvezi z ukrepom 6 meni, da je nujno izvajati sporazum COP 21 (Pariški podnebni sporazum ZN), da bi zmanjšali škodljive vplive podnebnih sprememb na oceane, obale in ekosisteme ter preučili prihodnje stroške globalnega segrevanja in naraščajoče gladine oceanov. Za svetovne podnebne cilje so potrebni lokalni prilagoditveni ukrepi, saj je večina podnebnih vplivov lokalnih. Kot je pred kratkim navedel OR (10), imajo zato lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri pripravah in izvajanju nacionalnih, evropskih in mednarodnih prilagoditvenih okvirov za odpravljanje posledic podnebnih sprememb v svetovnih oceanih. V ta namen je treba vsem regijam, tudi najbolj oddaljenim, ki imajo strateško lego v Atlantskem in Indijskem oceanu ter v Karibskem morju, zagotoviti posebne zmogljivosti in finančno podporo. Poleg tega je za uskladitev s Pariškim sporazumom bistveno ne samo, da se ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam vključijo v pomorsko upravljanje, ampak da tudi pomemben delež obstoječih fosilnih goriv ostane pod zemljo. OR pri tem meni, da je treba zaradi doslednosti ukrep 6 okrepiti z vključitvijo ukrepov za preprečevanje iskanja novih zalog nafte na občutljivih območjih v evropskih morjih;

29.

poudarja, da ukrep 7 za boj proti nezakonitemu ribolovu in krepitev trajnostnega upravljanja oceanskih virov hrane na svetovni ravni neposredno koristi ribiški industriji EU. Zato je treba okrepiti obstoječe regionalne organizacije za upravljanje ribištva, zagotoviti njihovo polno delovanje in zahtevati večjo pristojnost Evropske komisije za pogajanja v zvezi z regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva in njihovo podpiranje;

30.

v skladu z ukrepom 8 se strinja, da bi bilo treba postopno odpraviti subvencioniranje ribolova, ki škodi okolju v EU in tretjih državah. Opredeliti je treba ustrezne spodbude in blažilne ukrepe, da bi zagotovili preživetje skupnosti, ki so močno odvisne od ribolova, tako v EU kot drugod;

31.

meni, da ukrep 9 za boj proti morskim odpadkom in „morju plastike“ spada med najpomembnejše pobude tega predloga. To neposredno koristi turizmu in ribištvu. Če bomo še naprej s sedanjim tempom onesnaževali okolje s plastiko, bo leta 2050 v morju več plastičnih odpadkov kot rib. K temu lahko bistveno prispevajo lokalne in regionalne oblasti, ki so pristojne za ravnanje z odpadki in preprečevanje nastajanja odpadkov. Zaradi svojih zmožnosti za pridobivanje energije s sežiganjem zbrane plastike imajo te oblasti pomembno vlogo. Trenutno še vedno približno 28 % odpadkov v EU konča na odlagališčih. Za zanesljiv okoljski okvir EU za preprečevanje, vključno z morebitno prepovedjo mikroplastike v EU, so potrebni ustrezno izvrševanje na lokalni in regionalni ravni ter stalne naložbe v čistejše tehnologije, vključno z oblikovanjem prilagojenih lokalnih in regionalnih politik za preprečevanje morskih odpadkov. To bi moralo vključevati nadaljnji napredek v zvezi s skupno ureditvijo ne samo za pristaniške sprejemne zmogljivosti, ampak tudi za pristojbine za ladijske odpadke in ostanke tovora, da bi ladje odvrnili od tega, da odpadke zavržejo pred pristankom v pristanišču. Evropske regije in lokalne oblasti spadajo med največje onesnaževalce z morskimi odpadki in plastiko, prav tako pa so prizadete zaradi odpadkov, ki izvirajo zunaj EU, zato je mednarodno sodelovanje bistveno;

32.

pozdravlja pobudo Evropske komisije za boj proti onesnaževanju oceanov in zlasti morskim odpadkom, vendar ugotavlja, da je to prvi korak za zagotavljanje čistejših oceanov, EU in države članice pa lahko imajo vodilno vlogo, tako da uvedejo skupni načrt za odstranitev škodljivih snovi na morju, kot so strelivo, kemikalije in jedrske snovi. OR zato pri tem poudarja pomen pilotnih projektov, s katerimi se lahko razvijejo in predstavijo evropske zmogljivosti, tehnologija in zavezanost miru. Taki projekti so lahko vir tehnološkega izvoza ter strokovnega znanja, kar lahko na tretje države in organizacije deluje kot spodbuda za uvedbo podobnih politik drugje;

33.

meni, da lahko tak skupni načrt v zvezi z onesnaževanjem oceanov prinese konkretne koristi za pomorske regije in skupnosti, ne samo neposredno z vidika tehničnega znanja in izkušenj, strokovnega znanja ter večjih zmogljivosti civilne zaščite za iskanje, reševanje in obnovo, ampak tudi širše s posledičnim povečanjem dobička na področju turizma in ribištva, širšega gospodarskega razvoja, bolj čistega okolja in koristi za zdravje, tako za evropska obalna območja kot tudi za sosednje regije in celotni oceanski ekosistem;

34.

ugotavlja, da je ukrep 10 za spodbujanje pomorskega prostorskega načrtovanja na svetovni ravni, vključno z morebitnimi mednarodnimi smernicami IOC-UNESCO za pomorsko prostorsko načrtovanje, v skladu s prejšnjimi mnenji OR, v katerih so bile izpostavljene napredne politike EU na tem področju ter prispevek lokalnih in regionalnih oblasti. To je tudi priložnost za podjetja EU, da zagotovijo s tem povezane storitve in izdelke po vsem svetu;

35.

v zvezi s tem podpira ukrep 11, katerega cilj je uresničiti globalni cilj za ohranitev 10 % morskih in obalnih območij ter spodbujati učinkovito upravljanje in uveljavljanje zaščitenih morskih območij, da bi dejansko ustvarili t. i. oceanske parke. Trenutne študije podobnih projektov v Avstraliji kažejo, da to prinaša koristi za turizem in ribištvo v sosednjih regijah, take projekte pa je mogoče uvesti tudi drugje, tudi na nekaterih delih evropskih obal. OR v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da so v opredeljevanje in upravljanje zaščitenih morskih območij vključeni lokalni deležniki in da se okrepi njihova vloga pri tem. Premalo izkoriščena zaščitena morska območja ali omejena razpoložljivost znanstvenih podatkov so lahko precejšnja ovira za trajnostni gospodarski razvoj, npr. za morsko energijo, pristanišča in luke;

36.

v zvezi z ukrepom 12 meni, da bo usklajena strategija EU za opazovanje oceanov, zbiranje nacionalnih podatkov o ribištvu in morsko računovodstvo spodbudila podatkovne storitve in opazovanje. Na tem področju je treba vključiti obstoječe platforme EU in mednarodne platforme za kartiranje oceanov in morskega dna, kot sta EMODnet in program Copernicus za opazovanje oceanov, ter zagotoviti njihovo interoperabilnost. Spodbujati bi bilo treba pobude, kot je IPBES (globalna platforma in medvladni organ, ki je na voljo vsem državam članicam ZN, da bi okrepili povezavo med znanostjo, politiko in lokalnim znanjem pri sprejemanju odločitev v zvezi z biotsko raznovrstnostjo in ekosistemskimi storitvami), vključno z razvojem novih orodij, kot so Nordic IPBES, MAES (kartiranje in ocenjevanje stanja ekosistemov ter njihovih storitev) v EU in ESMERALDA (izboljšanje kartiranja ekosistemskih storitev za oblikovanje politik in odločanje);

37.

meni, da se bo s kombinacijo različnih sedanjih in prihodnjih zbirk podatkov pridobil meddisciplinarni sklop znanja o morju in podatkov s številnih področij, kot so varstvo okolja, ribištvo in akvakultura, pomoč pri nesrečah, službe za prvi odziv in reševalne službe, nadzor meje in spremljanje migracij ter promet, vendar ne vidi potrebe po dodatnih zbirkah podatkov, temveč meni, da bi bilo mogoče obstoječe zbirke usklajevati, da bi bile koristne za države članice;

38.

poudarja, da je za združljive, presežne in prekrivajoče se zbirke podatkov ter zbirke o znanju o morju in kartiranju oceanov potrebnih več sinergij, ne le med različnimi institucijami EU in pristojnimi nacionalnimi institucijami, ampak tudi z drugimi državami članicami in mednarodnimi organizacijami, saj morajo biti skupni podatki izhodišče za oblikovanje skupnih, čezoceanskih odzivov;

39.

poudarja, da pridobivanje znanja o morju ni zgolj naloga javnega sektorja; zasebni sektor in podjetja, ki se ukvarjajo z ribolovom in prevozom tovora po morju, ladijskim strojništvom, telekomunikacijami, biotehnologijo ter iskanjem nafte in plina v morskem okolju, imajo lahko ključno vlogo pri zbiranju in izmenjavi podatkov o okolju, ki jih zberejo med svojimi dejavnostmi na morju. EU in drugi mednarodni organi morajo zagotoviti spodbude in olajšati to dejavnost, da ne bo povzročala nepotrebnega bremena;

40.

ponovno poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja najboljšo prakso uporabe javno-zasebnih partnerstev v modrem gospodarstvu (11). Pri takem spodbujanju bi bilo treba upoštevati možnosti, ki jih ponujajo mala in srednja podjetja, ter omejeno upravno zmogljivost nekaterih ustreznih nacionalnih organov;

41.

izpostavlja asimetrične teritorialne učinke številnih izzivov za naše oceane, kar pomeni, da morajo biti podatki o morju, ki zajemajo več politik, na voljo lokalnim in regionalnim oblastem na način, ki omogoča preprost dostop in uporabo;

42.

v skladu s prejšnjimi mnenji OR o modri rasti (12) poziva k okrepitvi naložb v „modro“ znanost in inovacije (ukrep 13) ter v zvezi s tem poudarja pomen poklicne izobrazbe ter znanj in spretnosti za pomorščake, razvitih v tesnem sodelovanju s pomorskimi industrijami;

43.

podpira razvoj mednarodnih partnerstev za oceanske raziskave, inovacije in znanost, zasnovanih za spodbujanje regij, ki vlagajo v pomorske raziskave in inovacije (ukrep 14). V tem okviru je mogoče evropske politike in programe, kot so Obzorje 2020, Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, LIFE, instrument za povezovanje Evrope in Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), učinkovito uporabiti za razvoj mednarodnih partnerstev za oceanske raziskave in inovacije, tudi v sodelovanju s tretjimi državami;

44.

priznava, da ima lahko na tem področju pomembno vlogo strategija modre rasti, ter poziva, naj se na lokalni in regionalni ravni spodbujajo strateške pobude ter razširjajo dobre prakse in uspešni projekti, ki naj se uporabljajo tudi v drugih regijah, pri čemer je treba poseben poudarek nameniti raziskavam in inovacijam na področju pomorskih in obalnih dejavnosti;

45.

meni, da upravljanje oceanov na lokalne in regionalne oblasti vpliva zelo asimetrično in jim prinaša izzive, ki jih največkrat niso sposobne same reševati. Hkrati imajo lahko spremembe v regulativnih okvirih, ribištvu ali pri izkoriščanju naravnih virov v drugih delih sveta neposreden gospodarski ali družbeni učinek na evropske obalne skupnosti in območja, ki so močno odvisna od dejavnosti, povezanih z oceani;

46.

vendar meni, da morajo imeti evropske lokalne in regionalne oblasti proaktivno vlogo pri uvajanju trajnostnih politik za preprečevanje prelova in onesnaževanja morja, pri prispevanju k upravljanju EU na več ravneh in prizadevanjih, da bi bile EU in države članice, ki so pristojne za 10 % svetovnih oceanov, zgled v okviru mednarodnih pogajanj, povezanih z oceani;

47.

v skladu z veljavnim medinstitucionalnim sporazumom in svežnjem o boljšem pravnem urejanju poziva, naj Komisija, Svet, Parlament in OR redno skupaj organizirajo strukturiran dialog o upravljanju oceanov, da bi skupaj razvili nove politične pobude, povezane s pomorstvom, z dejavnim prispevkom predstavnikov prizadetih obalnih in morskih regij ter skupnosti EU, zlasti otoških, oddaljenih in najbolj oddaljenih regij, ali njihovih neposredno pooblaščenih predstavnikov, kar bi lahko vključevalo obstoječe forume deležnikov različnih makroregionalnih strategij EU, povezanih z morjem, in predstavnike regionalnih organizacij za upravljanje ribištva.