21.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/74

1.

priznava, da je svetovna gospodarska kriza povečala nezaupanje prebivalstva v velik del bančnega sektorja. Visoko tvegane špekulacije posameznih velikih bank so v precejšnji meri pripomogle k tej krizi oziroma so bile eden od številnih vzrokov za zlom finančnih sistemov. Reševanje sistemskih bank z javnimi sredstvi je bilo z gospodarskega vidika sicer neizogibno, vendar je med državljani zbudilo ostro kritiko glede odgovornosti držav članic za tvegane posle pretežno zasebnih finančnih ustanov. Zato je treba nujno paziti, da bodo ustrezni predlogi evropskega sistema jamstva za vloge v vseh državah enakomerno okrepili zaupanje državljanov v evropski bančni sektor;

2.

poudarja, da sta gospodarska stabilnost držav članic in stabilnost bank s sedežem v državah članicah očitno povezani. Zato se sistema evropske bančne unije ne sme obravnavati izolirano, temveč ga morajo vedno spremljati ukrepi za gospodarsko upravljanje na ravni držav članic, katerih namen je vzpostavitev in ohranjanje gospodarske stabilnosti. V nekaterih državah članicah, na primer, povzroča nacionalna stečajna zakonodaja predolge postopke, kar vodi v precejšnje zamude pri doseganju izvršljivih naslovov. Takšne ureditve nasprotujejo predlogom Komisije, saj izrazito otežujejo ali dejansko onemogočajo reševanje bank v primeru odgovornosti;

3.

v zvezi s tem pozdravlja prizadevanje Evropske komisije na področju bančne unije, ki naj bi ponovno vzpostavilo zaupanje državljanov. Bančna oziroma gospodarska kriza je razkrila slabosti v bančnem sistemu, ki jih je treba v naslednjem koraku dosledno odpraviti. K temu sta bistveno prispevali direktiva o sistemih jamstva za vloge (direktiva SJV) iz leta 2014 in direktiva o sanaciji in reševanju bank (DSRB), ki pa še vedno nista preneseni v zakonodaje vseh držav članic. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi, da predlog predvideva, da države članice uporabljajo že uvedene nacionalne jamstvene sklade za vloge hkrati s skupnim evropskim skladom, vsaj dokler ni doseženo polno jamstvo v skladu s sistemom jamstva za vloge;

4.

priznava, da je prehod z nacionalnega na evropski sistem zajamčenih vlog pomemben korak, ki je sicer tvegan, vendar bi lahko zagotovil varnost bančnih vlog državljanov Evropske unije. Pogoji za to pa so, da Komisija najprej opravi oceno učinka, da vse države članice izvedejo direktivo o sistemih jamstva za vloge in da se zmanjšajo obstoječa tveganja. Le tako bo mogoče ne le zaščititi vloge s sistemom, temveč tudi povečati finančno stabilnost in še bolj zmanjšati povezave med bankami in državnim dolgom;

5.

meni, da bi morale vse države članice najprej začeti izvajati direktivo SJV, preden se začne razmišljati o uvedbi evropskega sistema jamstva za vloge. To še posebej velja zaradi poenotenih zahtev glede financiranja sistemov jamstva za vloge in možnosti uporabe sredstev (tudi preventivni ukrepi oziroma ukrepi, ki ščitijo institucije). Uvedba evropskega sistema jamstva za vloge brez predhodne uskladitve nacionalnih jamstvenih sistemov bi državam članicam, ki direktive SJV še niso prenesle v svojo zakonodajo, odvzela motivacijo za izvajanje. Evropski sistem nikakor ne sme povzročiti, da bi stabilni in učinkoviti skladi morali jamčiti za nestabilne sisteme, ne da bi imeli vpliv na upravljanje tveganja v teh sistemih. V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da je že v direktivi SJV predvideno poročilo o sodelovanju nacionalnih jamstvenih sistemov, ki ga je treba oddati do leta 2019. Takšno poročilo bi bilo pogoj za uvedbo evropskega sistema jamstva za vloge;

6.

v zvezi s tem ponovno opozarja na ugotovitve v mnenju o ukrepih za spremljanje poročila petih predsednikov z naslovom Dokončanje evropske ekonomske in monetarne unije;

7.

ugotavlja, da se banke v državah članicah med seboj močno razlikujejo po obliki in velikosti, pa tudi po načinu dela. Poleg tega obstajajo različni modeli lastniške strukture oziroma strukture garantov, kar lahko vodi v velike razlike glede strateške usmeritve, sprejetih tveganj in poslovanja na trgih;

8.

meni, da ima lahko diverzifikacija modelov v kriznih časih prednosti. Različne nacionalne in regionalne posebnosti zahtevajo strategijo, ki se redno posebej prilagaja situaciji. Da se bo konkurenčnost EU in držav članic ne le ohranila, temveč tudi okrepila, se morajo obstoječi in dobro delujoči sistemi vključiti v evropski SJV;

9.

meni tudi, da imajo evropske banke tudi za podjetja znotraj in zunaj Evropske unije pomembno vlogo in kot osnova evropskega gospodarstva prispevajo tudi k delovanju evropskega notranjega trga. Splošno zaupanje državljanov in podjetij v banke in finančne ustanove je nepogrešljiva osnova za javne in zasebne naložbe v državah članicah;

10.

priznava, da kljub uničujočim učinkom bančne krize na evropsko gospodarstvo in institucije v različnih državah članicah obstaja vrsta primerov, v katerih je bilo varovanje premoženja državljanov tudi v teh časih neoporečno;

11.

poudarja, da so javne lokalne in regionalne banke zaradi svojih ciljev in lokalne zasidranosti tudi v času bančne oziroma gospodarske krize še naprej uživale zaupanje državljanov;

12.

potrjuje, da lokalne in regionalne banke v glavnem ne poslujejo zgolj za dobiček, temveč za skupno dobro državljanov. Tako kot spodbujevalne banke v državah članicah v prvi vrsti delujejo v dobro državljanov in podjetij na kraju samem. V sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi bistveno doprinesejo h gradnji in ohranjanju temeljne infrastrukture ter financiranju MSP, mikropodjetij in zagonskih podjetij;

13.

poudarja, da imajo dejavnosti javnih bank nizko tveganje, urejajo pa se na nacionalni in lokalni ravni, kar že v izhodišču preprečuje kopičenje tveganih operacij ali drugih tveganj, ki so značilna za dejavnosti komercialnih bank. Javnih bank nikakor ne moremo kriviti za povzročitev gospodarske krize. Ravno nasprotno, pogosto so zaščitile javno financiranje, medtem ko je preostanek finančnega trga skoraj popolnoma odpovedal;

14.

poziva Evropsko komisijo, naj zato s predlogi ne postavi javnih lokalnih in regionalnih bank v slabši položaj. Usmerjenost in način dela tovrstnih bank ne smeta postati pomanjkljivost v primerjavi z velikimi, čezmejno delujočimi bankami. Enako velja tudi za javne spodbujevalne banke, ki se zaradi zastavljenih ciljev in načina dela razlikujejo od drugih finančnih ustanov. Te razlike bi bilo treba upoštevati pri merjenju prispevnih stopenj;

15.

ugotavlja, da so obširnejši nacionalni sistemi jamstva, kot je institucionalna zaščita, v številnih primerih smiselna dopolnitev čistega jamstva za vloge. Ustrezen sistem, ki s podporo sodelujočim bankam v krizi ne varuje le premoženja državljanov, temveč celotno ustanovo, krepi tako zaupanje državljanov kot tudi gospodarstva. Poleg tega je mogoče v okviru ustreznega sistema s prestrukturiranjem zmanjšati učinke na trge;

16.

v zvezi s tem izrecno opozarja, da predlog Komisije ustanovam, ki sodijo v okvir učinkovitih institucionalnih sistemov zaščite, s prispevki v evropski sistem jamstva za vloge ne sme povzročiti prevelikega dodatnega bremena in ogroziti obstoj teh uveljavljenih in preverjenih institucionalnih sistemov;

17.

opozarja, da je Evropska komisija 19. maja 2015 predložila smernice za nov sistem boljšega pravnega urejanja, ki določajo, da se je treba pred objavo predloga javno posvetovati z zainteresiranimi stranmi o možnih vidikih predloga. Do takšne oblike posveta z javnostjo, ki bistveno prispeva k legitimnosti vsakega evropskega pa tudi nacionalnega ali regionalnega zakonodajnega akta, pa v primeru obravnavanega predloga o ESJV ni prišlo;

18.

izraža nezadovoljstvo, ker podana obrazložitev ne izpolnjuje meril v skladu s členoma 2 in 5 Protokola o subsidiarnosti (Protokol št. 2 k Pogodbi o Evropski uniji) in ker pred objavo predloga ni bila opravljena ocena učinka. Ocene učinka so ključni del boljše pravne ureditve. Brez predhodne ocene ekonomskih pa tudi družbenih in političnih posledic zakonodajnega predloga obstaja ne le tveganje znatnih stroškov, temveč tudi neželenih učinkov. Poleg tega objava rezultatov teh ocen učinka pomembno prispeva k izboljšanju zakonodajne preglednosti;

19.

zato Evropsko komisijo poziva, da naknadno izvede neopravljene postopke in predloži obrazložitev o subsidiarnosti, preden bodo o predlogu razpravljale institucije, ki sodelujejo v zakonodajnem postopku. Šele po preučitvi vseh alternativ pravne ureditve in obsežni oceni posledic predloga bodo lahko institucije, udeležene v postopku, našle praktične rešitve. Obstajajo precejšnji pomisleki, ali je predlog Komisije v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

20.

v zvezi s tem opozarja, da Komisija v predlogih ni upoštevala institucionalnih jamstvenih shem. Pričakujejo se precejšnje posledice za države članice, ki so ustrezne sheme uvedle že v okviru izvajanja direktive o novi ureditvi jamstva za vloge iz leta 2014. V zvezi s tem Evropsko komisijo poziva, naj pojasni, kako naj se ti sistemi obravnavajo v okviru novih predlogov;

21.

poziva, naj bodo dejanske kvote za merjenje prispevkov zajete v samem predlogu, ne pa da jih določi Komisija v obliki delegiranih pravnih aktov. Osnova za merjenje občutno usmerja vpletene finančne ustanove in stabilnost sistemov jamstva za vloge, zato jo je treba določiti ob udeležbi Sveta in Evropskega parlamenta;

22.

meni, da je treba kot pravno podlago za obravnavani predlog namesto člena 114 PDEU uporabiti klavzulo iz člena 352 PDEU za primere, v katerih Pogodbi ne predvidevata pooblastil. Člen 114 PDEU dovoljuje sprejetje ukrepov približevanja pravnih in upravnih predpisov za vzpostavitev notranjega trga. To pa ne utemeljuje splošne zakonodajne pristojnosti Evropske unije za notranji trg, temveč je namenjeno le odpravljanju pomanjkljivosti v delovanju notranjega trga zaradi različnih nacionalnih predpisov;

23.

meni, da je predlog o evropskem sistemu jamstva za vloge v prvi vrsti usmerjen v finančno stabilnost, ki podpira ekonomsko in monetarno politiko Unije, zato bi bilo treba za pravno podlago izbrati člen 352 PDEU;

24.

poziva, da se najprej odpravijo preostala tveganja v bančnih bilancah, preden se začne uporabljati evropski sistem jamstva za vloge. Dosedanji predlogi Evropske komisije na tem področju nikakor niso dovolj konkretni. Seveda pa so pogoj za usklajen SJV konkretni ukrepi za zmanjšanje tveganj, ki jih je treba na vsak način naknadno predložiti pred naslednjim posvetovanjem o predlogih Komisije;

25.

meni, da ena rešitev za vse ni mogoča zaradi različnih struktur v bančnem sektorju držav članic. Nasprotno, treba bi bilo ohraniti delujoče sisteme in jih vključiti v evropski sistem. Predlog nikakor ne sme uvesti zahteve po reorganizaciji vseh sistemov v državah članicah, ki bi povzročila znatne stroške in zlasti precejšnjo negotovost glede smiselnosti in varnosti s tem povezanih zahtev;

26.

poziva k evropski bančni politiki, ki v celoti ščiti državljane Evropske unije in njihovo premoženje. Takšen sistem mora v prvi vrsti ponovno vzpostaviti oziroma ohraniti zaupanje državljanov v delovanje finančnih sistemov in trgov. Evropski SJV ne sme spodbujati špekulacij z visokim tveganjem ali jih kakor koli podpirati. Nasprotno, treba bi bilo prednostno spodbujati trdno finančno politiko, ki obsega institucionalne modele, smiselne z makroekonomskega vidika;

27.

meni tudi, da evropski SJV ne sme postaviti v slabši položaj finančnih ustanov, ki poslujejo konservativno. Banke, ki so v glavnem udeležene pri visoko tveganih poslih, bi morale poleg plačevanja višjega prispevka k jamstvu za vloge izpolnjevati še druge zahteve, da se odpravi prenašanje odgovornosti na majhne ustanove, ki v glavnem poslujejo z nizkim tveganjem ali se samo na lokalni ravni ukvarjajo s financiranjem realnega gospodarstva;

28.

izraža nezadovoljstvo, ker Komisija v predlogu uredbe ne navaja dovolj podrobnih informacij o konkretni uporabi načrtovanega evropskega jamstvenega sklada za vloge. Ni jasno, ali, v kateri fazi in v kakšnem obsegu bi se lahko uporabila sredstva za preventivne oziroma alternativne ukrepe. Gola zaščita vlog lahko sicer kompenzira premoženje varčevalcev do višine, ki jo krije jamstvo, ne prepreči pa primerov odgovornosti. Z gospodarskega pa tudi političnega vidika bi moralo biti preprečevanje primerov odgovornosti glavna prednostna naloga.