19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/64

Poročevalec:

Mindaugas MACIULEVIČIUS

1.1

EESO ugotavlja, da je nujno treba obravnavati večplastne gospodarske, okoljske in družbene posledice proizvodnje in porabe hrane, zato poziva Evropsko komisijo in države članice, naj razvijejo jasno politiko EU in izvedbeni načrt za vzpostavitev trajnostnega, odpornega, zdravega, pravičnega in podnebju prijaznega prehranskega sistema, ki bo spodbujal sodelovanje in medsebojno razumevanje vseh udeleženih v prehranski verigi. Zagotoviti je treba večjo skladnost ter povezanost političnih ciljev in instrumentov v zvezi s prehrano (npr. na področjih kmetijstva, okolja, zdravja, podnebja, zaposlovanja itd.), pri tem pa upoštevati tri stebre trajnosti.

1.2

Nujno je treba preiti k bolj trajnostnim prehranskim sistemom, ki obsegajo vse faze od proizvodnje do porabe – proizvajalci morajo pridelati več hrane in hkrati zmanjšati vpliv na okolje, potrošnike pa je treba spodbujati, naj se preusmerijo k hranljivi in zdravi prehrani z nižjim ogljičnim odtisom. EU bi morala okrepiti prizadevanje za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja OZN, saj so ti ključna podlaga za skupne ukrepe, s katerimi bi dosegli, da bi se do leta 2030 svet trajnostno prehranjeval.

1.3

EESO priznava, da noben prehranski proizvodni sistem sam zase ne bo mogel zanesljivo nahraniti svetovnega prebivalstva, lahko pa kombinacija različnih konvencionalnih, inovativnih in kmetijsko-ekoloških praks prispeva k boljšemu reševanju okoljskih in podnebnih posledic sedanjih prehranskih proizvodnih sistemov. Zlasti mešanica preciznega kmetijstva, ki vključuje nadaljnji razvoj sistemov IKT in satelitskih sistemov, ter agroekologije bi lahko dopolnila konvencionalno kmetijstvo s sklopom načel in praks za povečanje trajnosti sistemov kmetovanja, kot so boljša raba biomase, izboljšave hranjenja in mobiliziranja biomase, zagotavljanje dobre sestave tal, spodbujanje diverzifikacije posevkov in čim manjša uporaba pesticidov. Z nadaljnjim spodbujanjem zaprtih kmetijskih modelov bi lahko vzpostavili kmetijstvo, ki ne uporablja fosilnih goriv. Z reformo skupne kmetijske politike je bila uvedena kombinacija ukrepov (zelena komponenta, kmetijsko-okoljske in podnebne sheme itd.), ki lahko štejejo kot korak v pravo smer.

1.4

Za trajnostne in stalne nadaljnje naložbe v kmetijsko-okoljske tehnologije in okolju prijazne tehnike morajo imeti vsi subjekti v prehranski verigi stabilne in dostojne prihodke.

1.5

Vsi udeleženci v prehranski verigi imajo skupno odgovornost za preprečevanje in zmanjšanje živilskih odpadkov. EESO pozdravlja načrt Komisije v okviru svežnja ukrepov za krožno gospodarstvo, da se oblikuje platforma zainteresiranih strani, ki bo pomagala pri pripravi potrebnih ukrepov in širjenju dobre prakse na področju preprečevanja in zmanjševanja živilskih odpadkov. EESO poziva Komisijo, naj preuči, kako države članice vzpostavljajo hierarhijo uporabe hrane v praksi, tudi z vidika ekonomskih spodbud, ki lahko podjetjem dajejo dvoumne signale. Da bi podprl učinkovito vzpostavljanje hierarhije ravnanja z odpadki, EESO poziva tudi k reviziji Uredbe (ES) št. 1069/2009 s ciljem, da se hrana, ki ni primerna za prehrano ljudi, uporabi za krmljenje živali, kadar je to varno.

1.6

Trajnostno izbiro živil je treba spodbujati s povečevanjem njihove razpoložljivosti in dostopnosti za potrošnike. Uživanje trajnostnih živilskih proizvodov bi bilo treba spodbujati s povečanjem tržnega povpraševanja na podlagi zelenih javnih naročil ali drugih pristopov. EESO poziva države članice, naj revidirajo nacionalne prehranske smernice, da bodo odražale trajnost, in podpirajo izobraževanje o prehrani v šolskih učnih načrtih. EU bi morala spodbujati tudi označevanje izvora, oblikovanje oznak, ki bi jasno odražale trajnostni vidik živilskih proizvodov, ter vizualne oglaševalske akcije za zdravo hrano po vsej EU.

1.7

Politike EU bi morale v povezavi s posebnimi programi raziskav in inovacij ter finančnimi spodbudami za proizvajalce hrane:

1.8

Za prehod na trajnostne prehranske sisteme je potrebna celostna prehranska politika, vključena v široko zastavljeno biogospodarsko strategijo, in ne samo kmetijska politika. Namesto razprav, ki polarizirajo mnenja, je potrebno interdisciplinarno razmišljanje, ki bi združevalo generalne direktorate Komisije, široko paleto ministrstev in institucij držav članic, vključno z lokalnimi in regionalnimi vladami, in zainteresirane strani v vseh prehranskih sistemih, da bi se spopadli z medsebojno povezanimi izzivi, ki so izpostavljeni v tem mnenju. EESO upa, da bo prepoznana soodvisnost proizvodnje in porabe hrane ter da bo razvit ustrezen evropski politični pristop, ki bo vključeval različne zasebne pobude in začrtal pot k trajnosti, zdravju in odpornosti. Pomembno vlogo pa bosta v EU v prihodnosti imeli tudi skupna kmetijska politika in skupna ribiška politika.

2.1

EESO bo pripravil to mnenje na zaprosilo nizozemskega predsedstva EU, da bi izpostavil vse večjo zaskrbljenost civilne družbe glede okoljskih, zdravstvenih, gospodarskih in družbenih učinkov proizvodnje in porabe hrane ter z njimi povezanih izzivov, kako nahraniti rastoče svetovno prebivalstvo v svetu z omejenimi viri. Hrana je osrednji del vseh družb. Je odvisna od naravnih virov in hkrati nanje vpliva, poleg tega pa vpliva na javno zdravje in ima ključno vlogo v evropskem gospodarstvu, saj je največji sektor Unije glede na zaposlovanje in prispevek k BDP.

2.2

Strokovna skupina na visoki ravni za prehransko varnost in prehrano (HLPE) Odbora za svetovno prehransko varnost opredeljuje trajnostni prehranski sistem kot prehranski sistem, ki zagotavlja prehransko varnost in prehrano za vse na tak način, da ni ogrožena gospodarska, družbena in okoljska osnova za prehransko varnost in prehrano prihodnjih generacij (1). Prehod na odpornejše in trajnostne prehranske sisteme torej zadeva vse med seboj povezane dejavnosti, med katere spadajo kmetijstvo, proizvodnja, predelava, prevoz, shranjevanje, trženje in uživanje hrane. Priznava se tudi vloga svetovnih trendov potrošnje, ki narekujejo način proizvajanja hrane in vrste hrane, ki se proizvaja.

2.3

EESO bo vprašanje trajnostnih prehranskih sistemov obravnaval celostno in se bo predvsem osredotočil na okvir EU, čeprav bo obravnaval tudi zunanje učinke, saj je EU največja izvoznica in uvoznica kmetijskih in živilskih proizvodov na svetovni ravni.

2.4

Sporočilo o trajnostni prehrani je bilo predvideno za leto 2014, vendar ga je Komisija pozneje umaknila s programa dela. Nekatera od teh vprašanj se obravnavajo v akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo iz decembra 2015, ki vključuje zmanjšanje živilskih odpadkov kot ključno prednostno nalogo, s čimer odraža zavezo EU in držav članic, da bodo v okviru ciljev trajnostnega razvoja OZN do leta 2030 prepolovile količino živilskih odpadkov na prebivalca na maloprodajni in potrošniški ravni ter zmanjšale izgubo hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige (cilj trajnostnega razvoja 12.3).

3.1

Mednarodni forum OZN za vire ugotavlja, da ima med vsemi sektorji proizvodnja hrane največji okoljski vpliv z vidika porabe virov na svetovni ravni (2), čeprav je v EU ta mnogo manjši. Prehranski sistemi za proizvodnjo dušikovih gnojil, predelavo, pakiranje, prevoz in hlajenje izkoriščajo številne naravne vire, vključno s tlemi, prstjo, vodo in fosforjem ter energijo. Zato ni presenetljivo, da vplivajo tudi na okolje na svetovni ravni, med drugim na zmanjšanje biotske raznovrstnosti, krčenje gozdov, degradacijo tal, onesnaženje vode in zraka ter emisije toplogrednih plinov. Nenehno upadanje kmetijske biotske raznovrstnosti na kmetijah je še vedno zelo zaskrbljujoče (3). Večina ribjih populacij se na svetovni ravni izkorišča v celoti ali prekomerno. Za zagotavljanje stalne preskrbe z zdravo in cenovno dostopno hrano je torej treba vse te vire upravljati učinkovito in trajnostno.

3.2

Na svetovni ravni se izgubi ali zavrže tretjina hrane, proizvedene za prehrano ljudi, kar pomeni do 1,6 milijarde ton hrane, pri čemer nastane 8 % svetovnih emisij toplogrednih plinov (4). Proizvodnja hrane, ki se ne poje, povzroča več kot 20 % svetovne obremenitve za biotsko raznovrstnost, zanjo pa se porabi skoraj 30 % vseh kmetijskih zemljišč na svetu.

3.3

V EU letno zavržemo približno 100 milijonov ton hrane  (5), do leta 2020 pa se bo ta številka po napovedih povečala za 20 %, če ne bodo sprejeti preventivni ukrepi. V Evropi se hrana zametuje vzdolž celotne dobavne verige, največ pa v gospodinjstvih, po ocenah 46 % (6). Treba je omeniti, da sta si sektorja maloprodaje in proizvodnje v zadnjih letih močno prizadevala izboljšati preprečevanje živilskih odpadkov. Prizadevanja za izboljšanje trajnosti proizvodnje in dobavne verige niso smiselna, če ne bomo odločno ukrepali za zmanjšanje odpadkov.

3.4

O izgubi hrane in nastajanju živilskih odpadkov na kmetijah trenutno zelo malo vemo (7). Do izgube hrane in živilskih odpadkov pride na primer na določenih kmetijah zaradi pomanjkanja posodabljanja, preklicev naročil in nestanovitnosti cen blaga, zaradi česar prihaja do rigolanja pridelka, kadar žetev ni ekonomsko upravičena (čeprav to pozitivno vpliva na okolje, ker prispeva k vsebnosti organskih snovi v prsti), ali pa se hrana, ki je ni mogoče prodati, zavrže in kompostira. Še en velik izziv, ki bo vse pomembnejši, so učinki izrazitih podnebnih sprememb na vremenske razmere in izbruhi bolezni. Če upoštevamo še te vplive, bi lahko vsako leto marsikaj štelo za živilski odpadek. EU v primerjavi s preostalim svetom stori veliko za obravnavo tega problema, zato bi morala podpreti razširjanje svojih dobrih praks in strokovnega znanja na tem področju.

3.5

Prehranski sistemi so eden izmed razlogov za podnebne spremembe, hkrati pa lahko te znatno vplivajo nanje (8). Podnebne spremembe bodo vplivale na razpoložljivost osnovnih naravnih virov (vode, prsti), kar bo na nekaterih območjih povzročilo znatne spremembe v pogojih za proizvodnjo hrane in industrijsko proizvodnjo (9). Skrajne podnebne razmere, kot so poplave, suše, požari in močni vetrovi, ter nadaljnje širjenje s podnebjem povezanih bolezni rastlin in živali že vplivajo na proizvodnjo hrane in bodo v prihodnosti še bolj.

3.6

Danes podhranjenost v svetu soobstaja s preobiljem hrane v nekaterih delih sveta. Približno 795 milijonov ljudi je lačnih, medtem ko je število pretežkih/debelih ljudi na svetu doseglo več kot 1,4 milijarde odraslih, kar je približno 30 % vsega odraslega prebivalstva, z debelostjo povezane zdravstvene težave pa naglo naraščajo v razvitih državah in državah v razvoju (10). Te številke kažejo velika neravnovesja med proizvodnjo, dobavo in porabo hrane. Zaradi hitrega povečevanja števila prebivalstva in napovedi o 82-odstotnem povečanju svetovne porabe mesa do leta 2050 se bosta obe težavi še zaostrili (11). V zadnjih 20 letih, ko so se države po vsem svetu urbanizirale in beležile gospodarsko rast, je na področju prehrane prišlo do premika v načinu proizvodnje in porabe hrane. Prehranjevalni vzorci se po vsem svetu nagibajo k bolj sestavljenim proizvodom ter večji količini mesa in mlečnih izdelkov, sladkorja in sladkih pijač (12). Hkrati imajo ljudje bolj sedeč življenjski slog, kar prispeva k pomanjkanju telesne dejavnosti.

3.7

Živina ima v prehranskih sistemih pomembno in nepogrešljivo vlogo kot vir visokokakovostnih beljakovin in drugih hranilnih snovi, kot so vitamini in minerali. Pomembno vlogo ima tudi v ciklih hranilnih snovi na ravni kmetije in na regionalni ravni ter pri zaščiti proste in raznolike krajine, trajnih travišč in polnaravnih habitatov, pa tudi pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Poleg tega ljudem zagotavlja dohodek, sredstva in preživetje. Hkrati je v EU tudi veliko kmetijskih površin, ki so dejansko primerne samo za pašo živine. Toda v zadnjih 50 letih se je svetovna proizvodnja mesa in jajc početverila, proizvodnja mleka pa se je več kot podvojila. V tem času se je svetovno prebivalstvo samo podvojilo (13). Treba je omeniti, da se je spremenila tudi sestava povpraševanja in da je povečanje proizvodnje mesa, mleka in jajc povezano z zvišanjem dohodkov, pri čemer so cene ostale nizke.

3.8

Če upoštevamo rastlinsko hrano, ki se prideluje za ljudi, rastlinsko krmo, ki se prideluje za živino, in pridelavo rastlin za semena in industrijske namene, kot so biogoriva, svet trenutno proizvede 1,5-krat toliko hrane, kot je je potrebno za prehrano današnjega prebivalstva, kar verjetno zadostuje, da bi nahranili svetovno prebivalstvo leta 2050. Toda zaradi sedanje količine živilskih odpadkov na svetovni ravni in pridelovanja živalske krme za zadostitev naraščajoče porabe mesa je treba proizvodnjo hrane znatno povečati. Da bi svetovno prebivalstvo trajnostno prehranjevali leta 2050 in pozneje, so potrebni kombinacija rasti produktivnosti in optimizacije obstoječih kmetijskih površin in ribištva, ki je skladna s stabilnim in kakovostnim okoljem, zdravjem in varnostjo pri delu ter socialno pravičnostjo, ter prehoda na trajnostne načine prehranjevanja ter trajnostnega zmanjšanja izgub hrane in živilskih odpadkov.

3.9

Zaradi naraščanja in nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov in surovin v zadnjem desetletju sta ogroženi prehranska varnost in trdnost prehranskega sistema, kar resno skrbi tako potrošnike kot proizvajalce. Po eni strani visoke končne cene proizvajalcem hrane niso prinesle višjih prihodkov, nasprotno se z zmanjšanjem ali stagnacijo prihodkov povzroča negativen pritisk na delo, kar ogroža stabilnost prihodkov vseh gospodarskih subjektov, po drugi strani pa je gospodarska kriza zmanjšala kupno moč potrošnikov. Za trajnostne in stalne nadaljnje naložbe v kmetijsko-okoljske tehnologije in podnebju prijazne tehnike morajo imeti vsi gospodarski subjekti vzdolž prehranske verige stabilne in dostojne prihodke.

3.10

Nedavni dogodki na kmetijskih trgih, zlasti v sektorju mleka, so jasen dokaz za potencialna neravnovesja, ki jih ne povzroča samo prekomerna ponudba na trgu, ampak tudi prepovedi na nekdanjih izvoznih trgih, ki jih določa politika. Stabilnost bo v prihodnosti v veliki meri odvisna od odpornosti dobavne mreže na pretrese, med katerimi so najizrazitejši podnebne spremembe. Politike EU bi morale močno spodbujati diverzifikacijo kmetij, inovativno financiranje, sheme za zavarovanje dohodka in druge inovativne instrumente za upravljanje trga, ki ščitijo pred podnebnimi pretresi in pretresi na trgu.

3.11

Na družbene učinke in učinke prerazporeditve, ki jih povzročajo cene hrane, je treba gledati z vidika proizvajalca in potrošnika. Danes si številni potrošniki ne morejo privoščiti hrane najvišje kakovosti. V zadnjih letih so se razmerja moči v prehranski verigi spremenila, kar je povzročalo vse večjo koncentracijo proizvajalcev hrane in trgovcev na drobno na trgu in s tem premik pogajalske moči predvsem v prid maloprodajnega sektorja in na škodo primarnih proizvajalcev. To vprašanje bo EESO obravnaval v ločenem mnenju o pravičnejši verigi preskrbe s hrano.

3.12

Glede na to, da je v svetovni trgovini vedno večji poudarek na dvostranskih in mega-regionalnih pogajanjih, ker krog pogajanj iz Dohe v okviru STO še vedno ni zaključen, je bistveno v celoti upoštevati okoljske in podnebne učinke, standarde kakovosti hrane in zdravstvene standarde, širše sanitarne in fitosanitarne standarde ter proizvodni proces („industrijski ekosistem“ proizvodnje, pogoji dela, kulturni kontekst proizvodnje ter odnosi med delodajalci in delojemalci). EU se mora nujno izogniti kakršni koli selitvi proizvodnje hrane v tretje države, do katere bi prišlo samo ali v glavnem zaradi tega, ker je pravna podlaga za proizvodnjo živil tam manj stroga kot v EU. Politike EU morajo imeti ključno vlogo v svetovnem merilu pri spodbujanju varne in zdrave proizvodnje hrane ter preprečevanju uvoza kakršnih koli prehrambnih izdelkov, ki niso v skladu s sanitarnimi in fitosanitarnimi standardi ali evropskimi standardi glede varnosti hrane.

3.13

Zadruge proizvajalcev že 140 let jasno dokazujejo, da so odpornejše na pretrese na kmetijskih trgih in pomagajo preprečevati selitev proizvodnje hrane, zato je bistveno, da se nadaljuje ter še okrepi sektorsko in regionalno usmerjeno spodbujanje sodelovanja med kmeti in zadrugami, zlasti majhnimi. Posebno pozornost je treba nameniti zlasti sektorjem in regijam, v katerih je sodelovanje slabo.

4.1

Da bi zmanjšali okoljski vpliv kmetijstva, akvakulture in ribištva, vključno z emisijami toplogrednih plinov, je treba spremeniti način pridelave hrane. Uporabljati je treba bolj trajnostne prakse, da bi ustavili izčrpavanje naravnih virov ter se prilagodili podnebnim spremembam in ublažili njihove učinke. Da bi izboljšali produktivnost ter hkrati povečali okoljsko trajnost in odpornost na podnebne spremembe, bi lahko uporabili več ukrepov, kot so povečanje raznovrstnosti rastlinskih sort in živalskih pasem, izboljšanje goveda z vzrejo, žlahtnjenje rastlin, izboljšanje funkcionalnosti kmetijskih ekosistemov in gospodarjenja z vodami, spodbujanje in uporaba raziskav in inovacij, izboljšanje funkcionalnosti tal, olajševanje prenosa znanja in usposabljanja ter spodbujanje tehnoloških sprememb z naložbeno podporo. Spodbujati bi bilo treba nadaljnji razvoj satelitskih sistemov EU in centrov za masovne podatke, da bi olajšali zgodnje odkrivanje in preprečevanje različnih bolezni ter bili pripravljeni na skrajne vremenske razmere. Prav tako bi bilo treba spodbujati precizno kmetovanje.

4.2

Bistveno je tudi, da se v Evropi ohrani model družinske kmetije, zato je treba spodbujati obnavljanje generacij na kmetijah za soočanje s staranjem kmečkega prebivalstva. To bi pozitivno vplivalo na ustvarjanje delovnih mest na podeželju. Pomembno je tudi ohraniti raznolikost kmetijske proizvodnje v vseh regijah EU. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti kmetijskim regijam z omejenimi možnostmi. Treba je priznati različne vrste kmetij in v ta namen uvesti specifična ciljno usmerjena orodja.

4.3

V zadnjih letih je prišlo do reorganizacij verig preskrbe s hrano, katerih namen je ponovno povezati proizvajalce in potrošnike ter kmetijsko in živilsko proizvodnjo vrniti na lokalno raven. To vključuje kmetijstvo s podporo skupnosti, kratke oskrbovalne verige, alternativne prehranske mreže, lokalne sisteme kmetovanja in neposredno prodajo. Čeprav je ta sektor razmeroma majhen, ga je treba še naprej spodbujati, saj zelo pozitivno vpliva na prodajo sveže, kakovostne, zdrave tradicionalne hrane, kar ima pozitivne družbene in gospodarske učinke. K temu področju pomembno prispevajo tudi MSP. Treba je poudariti posebno vlogo mestnih občin, saj je treba na urbanih območjih skrbeti za potrebno infrastrukturo in ustrezne naložbe, da se proizvajalcem olajša neposredna prodaja. Poleg tega je treba spodbujati dobre prakse zasebnega sektorja, kadar je na primer takšna infrastruktura vzpostavljena na zasebno pobudo lokalnih nakupovalnih središč.

4.4

Da bi spodbudili z viri gospodarnejšo pridelavo hrane, je bila z reformo skupne kmetijske politike (SKP) uvedena kombinacija ukrepov, vključno z obvezno zeleno komponento, kmetijsko-okoljskimi shemami ter široko podporo sistema kmetijskega svetovanja in uporabnih raziskav, da bi se soočili z izzivi prehranske varnosti, podnebnih sprememb in trajnostnega upravljanja naravnih virov, hkrati pa skrbeli za podeželje in ohranjali podeželsko gospodarstvo. To se lahko šteje kot pomemben korak v pravo smer, vendar bi bilo mogoče njegovo izvajanje v smislu birokracije in pridobljenih prednosti še izboljšati.

4.5

Kar zadeva ribiško verigo, je treba zagotoviti ustrezno ravnovesje med zdravim in trajnostnim, saj je uživanje rib zdravo, toda prevelik pritisk na ribištvo pogosto povsem nasprotuje ekološki trajnosti. Reforma skupne ribiške politike iz leta 2013 bi morala prispevati k učinkovitejši rabi ribolovnih virov, zlasti z obveznim ciljem največjega trajnostnega donosa, ki je določen za vse evropske ribje staleže. Pomemben je tudi trajnostni razvoj modelov akvakulture na odprtem morju in v celinskih vodah.

4.6

V svežnju ukrepov za krožno gospodarstvo je navedena zaveza EU in njenih držav članic, da uresničijo cilj 12.3 trajnostnega razvoja OZN, in sicer prepolovitev količine živilskih odpadkov do leta 2030. Da bi podprli uresničitev tega cilja, bi morala biti hierarhija ravnanja s hrano vodilno načelo za upravljanje prehrambnih virov, to pa bi bilo treba podpreti z ekonomskimi spodbudami v vseh ustreznih politikah EU. Tako bi se izognili sedanjim razmeram, v katerih je pogosto ceneje odpeljati užitno hrano na odlagališča, kot jo pripraviti in dostaviti bankam hrane.

4.7

Za trajnostno upravljanje virov je treba tudi okrepiti prizadevanja za ponovno uporabo ostankov na tak način, da njihova vrednost ostane čim višja. Nova raziskava, v kateri bi primerjali stroške priprave hrane za ponovno razdelitev, živalsko krmo, anaerobno razgradnjo in odvoz na odlagališča v EU28, bi pripomogla k prepoznavanju vloge ekonomskih spodbud pri ustreznem izvajanju evropske hierarhije ravnanja z odpadki. Darovanje hrane, ki prihaja iz hotelskega in gostinskega sektorja, je še vedno izziv, zakonodaja v zvezi s tem pa slabo razumljena. Na tem ključnem področju bi bile evropske smernice, ki bi jih širili med gostinskimi podjetji, posebno koristne.

4.8

V svežnju ukrepov za krožno gospodarstvo je zapisano tudi, da je treba pojasniti sedanje smernice v zvezi z uporabo hrane, ki ni primerna za prehrano ljudi, za živalsko krmo. S trdno zakonodajo, ki bi urejala nove tehnologije za sterilizacijo živilskih odpadkov na centralizirani industrijski ravni, bi lahko zagotovili mikrobiološko varnost živalske krme, hkrati pa ustvarili nova delovna mesta in priložnosti za naložbe ter izkoristili okoljske koristi učinkovitejše uporabe hierarhije za ravnanje z odpadki.

4.9

Ker sta potrošniška osveščenost in sprejemanje bistveni, je treba zagotoviti učne materiale v zvezi s hrano, prehransko trajnostjo in živilskimi odpadki, ki bi izboljšali vrednotenje živil in pripomogli k sistemskim spremembam vedenja. Na voljo so že moduli za osnovne in srednje šole ter univerze in posebni programi v kmetijskem, proizvodnem in gostinskem sektorju, ki temeljijo na široki paleti primerov dobre prakse.

4.10

EU že več let proaktivno spodbuja dejavnosti za zmanjšanje živilskih odpadkov. Zgled EU pri uresničevanju cilja 12.3 bo ključnega pomena za uspešno uresničevanje cilja na svetovni ravni, na primer z razširjanjem evropskih dobrih praks ter strokovnega znanja.

4.11

Učinek podnebnih sprememb je opazen v vseh razsežnostih prehranske varnosti – ne le pri donosih in pridelkih, temveč tudi na področjih zdravja kmetov, širjenja škodljivcev in bolezni, izgube biotske raznovrstnosti, nestabilnosti prihodkov, kakovosti vode itd. Zaskrbljujoča je lahko tudi izguba ornih zemljišč zaradi degradacije tal in urbanizacije kmetijskih zemljišč, zato je treba nujno ohraniti prednostni cilj, da se zemlja uporablja za pridelavo hrane. Institucije in zasebni sektor imajo bistveno vlogo pri zagotavljanju odpornosti prehranskih sistemov, na primer s krepitvijo programov socialnega varstva za zmanjšanje pretresov v gospodinjstvih ter zagotavljanjem stalnih naložb v nizkoogljične tehnologije v kmetijskem in živilskem sektorju; izboljšanjem diverzifikacije pridelkov in razvojem genskih virov; naložbami v odporen kmetijski razvoj na kmetijah in zunaj njih ter uvajanjem sistemov za učinkovitejše obvladovanje tveganj v zvezi s podnebnimi spremembami.

4.12

Ob upoštevanju gospodarskega stebra trajnosti morajo Komisija in države članice obravnavati možnosti za blaženje podnebnih sprememb in sekvestracijo, hkrati pa zagotavljati vsa sredstva finančne podpore za izvajanje in spodbujanje inovativnih mehanizmov sodelovanja v javno-zasebnih partnerstvih. Sliko o vplivu prehranskih sistemov na podnebne spremembe bi dopolnili dodatni kazalniki v zvezi s povečanjem produktivnosti v kmetijstvu, obstoječimi zemljišči, načini prehranjevanja ter izgubami hrane in živilskimi odpadki.

4.13

Odločitev za zdravo hrano je pogosto trajnostna odločitev (14), še posebej če gre za uravnoteženo prehrano. Uživanje več sezonske, lokalne in raznolike rastlinske hrane na primer koristi zdravju in okolju. Z bolj zdravimi prehranskimi vzorci se zmanjšajo tudi tveganje za kronične bolezni, stroški zdravstvenega varstva in upad delovne produktivnosti v gospodarstvu. Potrebna so načela za razvoj smernic za zdravo in trajnostno prehrano, o katerih bi lahko razmislile države članice. Če javne ustanove, kot so šole in bolnišnice, sprejmejo smernice za prehrano in javna naročila, te neposredno vplivajo na potrošnjo. Priznati je treba tudi, da v svetu prihaja do premika na prehranskem področju, EU pa je pozitiven model trajnostnih načinov prehranjevanja. Pri tem je lahko dober zgled „fleksitarijanski“ pristop, tj. zmanjšanje porabe mesa vsaj enkrat na teden, ki ga na primer spodbuja Nizozemska.

4.14

Pobude, kot je načrt EU za šolsko prehrano, ki vključujejo prehransko svetovanje in razdeljevanje hranljivih proizvodov, prispevajo k bolj uravnoteženim načinom prehranjevanja. Komisija bi morala pozvati države članice, naj spodbujajo zdravo in trajnostno uživanje hrane. Po vsej EU bi bilo treba spodbujati vizualne oglaševalske akcije za zdravo hrano; to bi bil lahko tudi dober način za povečanje lokalne porabe v času pretresov na svetovnih trgih.

4.15

Potrošniki se vedno bolj navajajo na kupovanje poceni živilskih izdelkov, zato je treba znova poudariti dejansko vrednost hrane. Pri poceni izdelkih niso upoštevani zunanji učinki, kot so stroški čiščenja vode. Kot je bilo navedeno že prej, je v šolah potrebno izobraževanje o prehrani skupaj z razumevanjem zdravih prehranskih vzorcev in osnovnimi kuharskimi veščinami, ki lahko pripomorejo k zdravju z doma pripravljenimi obroki v skladu s prehranskimi priporočili, ter zmanjšanjem količine živilskih odpadkov.

4.16

Omeniti je treba, da je nizozemsko ministrstvo za zdravje, socialo in šport pripravilo sporazum o izboljšanju sestave hrane s sektorskimi združenji proizvajalcev, trgovcev na drobno, delavcev v sektorju priprave in dostave hrane ter gostinskih delavcev, da bi bili izdelki bolj zdravi in bi omogočili, da bi bila zdrava izbira najenostavnejša. Sporazum vključuje ambiciozne cilje glede postopnega zmanjšanja vsebnosti soli, nasičenih maščob in kalorij v živilih do leta 2020, tako da bi bile zaznavne spremembe okusov čim manjše (15). V tem mnenju EESO poziva k izvajanju okvira EU za nacionalne pobude o izbranih hranilnih snoveh, in sicer nedavno sprejete priloge o dodanih sladkorjih.

4.17

Razvoj proizvodov in trga ter oblikovanje ključnih partnerstev lahko pripomorejo k temu, da bodo bolj zdrave in trajnostne izbire tudi preproste in privlačne. Gospodarstvo in civilna družba bi morali preučiti in izkoristiti priložnosti za povečanje potrošnje sezonskega in lokalnega sadja in zelenjave ter drugih proizvodov, ki so naravno bogati z vlakninami, kot so živila iz polnovrednih žit ali stročnice. Začetek tega je, da je OZN letošnje leto razglasila za mednarodno leto stročnic.

4.18

Potrošnikom bi olajšali izbiro z uvedbo jasnega sistema označevanja izvora, proizvodnih sredstev in hranilne vrednosti živil. Tudi sledljivost je zelo pomembna za proizvajalce živil in potrošnike, da se zagotovi varnost hrane. Razmisliti bi bilo treba o enotni in lahko razumljivi oznaki „trajnostno živilo“, Komisija pa bi morala oceniti njeno izvedljivost. Še bolj bi bilo treba spodbujati tehnologije, kot so mobilne aplikacije in zasloni za potrošnike v maloprodaji, ki bi zagotovili vse potrebne informacije in popolno sledljivost.

4.19

Pri številnih izzivih na področju svetovne prehranske in hranilne varnosti mora sodelovati raziskovalna skupnost, da bi pridobili znanje, spodbujali inovacije, vključili javnost in pripomogli k oblikovanju bolj trajnostnega prehranskega sistema. V ta namen je bilo na voljo precej finančnih sredstev v okviru programa EU za raziskave in razvoj Obzorje 2020 in nekdanjega sedmega okvirnega programa. Toda raziskave o načinih prehranjevanja, izgubah hrane in živilskih odpadkih niso bile ustrezno obravnavane in si je treba zanje bolj prizadevati. EESO odločno podpira pobudo Komisije za dolgoročno strategijo EU za raziskave in inovacije v kmetijstvu, kakor tudi najnovejši ambiciozni sklep generalnega direktorata za raziskave in razvoj (GD RTD), da se razvije celovita strategija za evropski prostor za prehranske raziskave, Evropa pa lahko podpre prehod na trajnostno prehrano ter zmanjšanje izgub hrane in živilskih odpadkov v drugih svetovnih regijah prek svojega programa SWITCH (16).

4.20

Znanstveni usmerjevalni odbor EU za svetovno razstavo EXPO v Milanu leta 2015 je opredelil raziskovalne izzive na sedmih širokih področjih in izpostavil pomen spodbujanja sistemskih pristopov ter vlaganja v interdisciplinarne in večdisciplinarne raziskave. Priporočena je bila tudi ustanovitev mednarodnega foruma za prehransko in hranilno varnost, s čimer bi jasno spodbudili interdisciplinarni in medsektorski pristop.

4.21

V skladu s cilji podnebne politike so raziskave, inovacije in razvoj glavna gonila za prehod na trajnostni prehranski sistem. EESO poziva institucije EU in države članice, naj povečajo delež finančnih sredstev za delo na tem področju in si skupaj prizadevajo za izmenjavo dognanj med raziskovalnimi skupnostmi, izvajalci in drugimi zainteresiranimi stranmi. Evropsko partnerstvo za inovacije na področju kmetijske produktivnosti in trajnosti (EIP-AGRI), ki ga podpira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP), ima ključno vlogo pri spodbujanju sodelovanja med različnimi zainteresiranimi stranmi in zagotavljanju tesnejše povezave med izvajalci v praksi in raziskovalci. Poleg tega je pristop več akterjev v okviru Obzorja 2020 pomembno orodje, ki kmetom omogoča, da so ključni akterji v tem procesu. Ključni dejavnik za uspešno izvajanje inovacij je, da posvetovalni organi in izobraževalne ustanove inovacije dejavno promovirajo pri končnih uporabnikih v celotnem prehranskem sistemu ter aktivno vključijo končne uporabnike v dejavnosti raziskav in inovacij.

4.22

EESO poudarja, da uporaba novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) ter obstoječih programov Komisije, kot sta Galileo in Copernicus, v kmetijstvu prispeva k izboljšanju trajnostnih tehnik za proizvodnjo surovin v EU. EESO poziva k nadaljnjim raziskavam in razvoju v uporabi IKT na vseh področjih proizvodnje hrane. Te tehnike so bistvene za spodbujanje nadaljnjih natančnih tehnik proizvodnje hrane, ki so tudi gospodarnejše z viri, zgodnje odkrivanje bolezni ter podnebnih motenj in skrajnih vremenskih razmer. To pa lahko pripelje do zmanjšanja izgube hrane v primarni proizvodnji. Več raziskav bi moralo biti usmerjenih tudi v ocenjevanje potenciala inovativnih vrst kmetovanja (kot je mestno kmetovanje) in izboljšanje živalske krme.

4.23

Širjenje bolezni živali in rastlin ter škodljivcev, ki se stopnjuje zaradi globalizirane trgovine in podnebnih sprememb, škodljivo vpliva na prehranske sisteme. Nedavna izbruha afriške prašičje kuge in bakterije Xylella fastidiosa, ki napada oljke v južni Italiji, sta samo dva primera, kako lahko bolezni rastlin in živali ovirajo prehranski sistem in povzročajo izgubo hrane. Čeprav ima EU skoraj najboljši sistem za zgodnje odkrivanje in preprečevanje na svetu, bi lahko svojo politiko in zakonodajni okvir za zdravje živali in rastlin še bolj razvila in okrepila z večjim poudarkom na preprečevanju kriz, boljšem nadzoru in zgodnjem odkrivanju, pripravljenosti in upravljanju ter na ugotavljanju in ocenjevanju novih tveganj, ki se pojavljajo v EU in zunaj nje. Mreža referenčnih laboratorijev za bolezni živali je že vzpostavljena, za bolezni rastlin pa ne. Znanje in raziskave sta najpomembnejša stebra za preprečevanje. EESO poziva Komisijo in države članice, naj bodo še ambicioznejše, kadar gre za nujno financiranje raziskovalnih centrov za bolezni živali in ustanavljanje referenčnih laboratorijev za bolezni rastlin. Okrepiti bi bilo treba tudi sisteme za zgodnje odkrivanje in preprečevanje, hkrati pa zagotoviti, da bodo proizvajalci hrane in drugi subjekti (npr. kmetijski delavci) prejeli ustrezna nadomestila za morebitne izgube, med drugim za finančno škodo, ki jo imajo kmeti, kadar se ob izbruhu bolezni v splošnem javnem interesu omeji trgovanje. Poleg tega je treba več pozornosti nameniti vzpostavitvi bolj raznolikih sistemov kmetovanja, ki so odpornejši na biotske pretrese.

4.24

Naložbe v raziskave bi se morale osredotočiti na preprečevanje in zgodnje odkrivanje, saj je lahko zdravljenje in odpravljanje razširjenih bolezni zelo drago in moteče. Ključni sta krepitev zmogljivosti in ozaveščanje, pa tudi prenos znanja z raziskovalcev na kmete in druge izvajalce dejavnosti. Prenos znanja in sodelovanje s tretjimi državami sta bistvenega pomena. EU bi morala zagotoviti mehko pravo, smernice in instrumente za boljši nadzor, ključen pa je tudi strožji nadzor uvoza. Izredno pomembno je tudi obravnavanje odpornosti na antibiotike, pri čemer bi bilo treba uporabiti celovit pristop s kombiniranjem zdravstvenega in veterinarskega varstva (pristop „eno zdravje“).