52013DC0517

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Posvetovalno sporočilo o trajnostni rabi fosforja

(Besedilo velja za EGP)

1.           Uvod

Fosfor je osnovni gradnik življenja. V sodobnem kmetijstvu je nenadomestljiv, saj za njegovo uporabo v živalski krmi in gnojilih ni nadomestka. Trenutno stanje, v katerem se fosfor porablja in izgublja v vseh fazah življenjskega cikla, prispeva k zaskrbljenosti glede oskrbe v prihodnosti ter onesnaženja vode in tal v EU in po svetu. Z učinkovito proizvodnjo in rabo ter recikliranjem in zmanjševanjem odpadkov bi bilo mogoče doseči velik korak k trajnostni rabi fosforja, svet pa usmeriti k učinkoviti rabi virov in zagotoviti, da bodo zaloge na voljo tudi prihodnjim generacijam.

Namen tega posvetovalnega poročila je opozoriti na trajnostno rabo fosforja ter začeti razpravo o trenutnem stanju in ukrepih, ki bi jih bilo treba upoštevati. Ni bilo pripravljeno z mislijo na posebno zakonodajo o fosforju. Ta ukrep je bil napovedan v dokumentu Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri[1], in ga je treba šteti za del skupnih prizadevanj za izboljšanje učinkovite rabe virov v EU in po svetu.

Svetovni viri fosforja so sorazmerno bogati, zaloge pa precejšnje. Vendar več dejavnikov skupaj kaže, da bi bilo treba v EU spremljati zadeve, ki vplivajo na varnost oskrbe. Prvič, v EU so zaloge fosfatne rude majhne. Drugič, v zadnjem času so cene nestanovitne – leta 2008 so cene fosforja zrasle za 700 % v malo več kot enem letu, kar je prispevalo k dvigu cen gnojil. Tretjič, ni veliko možnosti za prehod z manj pomembnih rab fosforja, saj se za osnovno rabo za krmo in gnojila že zdaj porabi približno 90 % vseh izkopanih virov. Boljša raba recikliranega fosforja v EU in po svetu bi prispevala k varnosti oskrbe s to osnovno surovino in spodbudila enakomernejšo porazdelitev fosforja na regionalni in svetovni ravni. Z diverzifikacijo oskrbe s fosfatom bi se v gospodarskem smislu podjetjem v EU, ki so odvisna od fosfata, izboljšala prilagodljivost ob morebitni prihodnji nestabilnosti cen in drugih usmeritvah, zaradi katerih bi se lahko povečala njihova odvisnost od uvoza.

Poleg tega bi bile precejšnje tudi koristi za okolje in rabo virov zaradi večje učinkovitosti in manjših izgub. Trenutna raba fosforja je neučinkovita v številnih fazah življenjskega cikla ter povzroča težave zaradi onesnaženja vode in izgube najrazličnejših povezanih virov. Tudi onesnaževalci v surovini, kot sta kadmij in uran, lahko povzročajo zdravstvene in okoljske težave. Neodvisno od skupne količine razpoložljivega izkopanega fosfata in varnosti pri oskrbi bi bilo sprejetje ukrepov za učinkovitejšo rabo in recikliranje fosforja upravičeno že samo zaradi teh koristi. Ukrepi za izboljšanje učinkovitosti rabe in recikliranja fosforja bi imeli tudi številne druge prednosti – boljše upravljanje tal bi na primer koristilo podnebju in biotski raznovrstnosti.

Reševanje teh vprašanj pa ni preprosto. Regije v EU, v katerih se gojijo poljščine, si prizadevajo za stabilizacijo ravni fosforja v tleh, vendar so še vedno odvisne od uporabe mineralnih fosfatnih gnojil. Intenzivna reja živali je zgoščena na posebnih območjih v bližini pristanišč, večjih demografskih središč ter razpoložljive delovne sile in strokovnega znanja. Ti dejavniki so skupaj povzročili čezmerno oskrbo z gnojem ter postopno povečevanje vsebnosti fosfata v tleh in povečano tveganje za onesnaženje vode. Zaradi rasti velikih mest se odplake in odpadna hrana, ki vsebujejo fosfor, tudi vse bolj oddaljujejo od poljedelskih kmetij, na katerih bi jih bilo mogoče po ustrezni obdelavi tudi uporabiti.

Kljub temu je mogoče stanje precej izboljšati. Med najpomembnejšimi potmi, po katerih se izgublja uporabni fosfor, so erozija in izpiranje tal ter neučinkovita uporaba gnoja, biorazgradljivih odpadkov in odpadne vode. Analize toka iz Francije so na primer pokazale, da se izgubi 50 % vsega tam uporabljenega fosforja – približno 20 % z odpadno vodo, enak delež z erozijo in izpiranjem ter 10 % z odpadno hrano in drugimi biološkimi odpadki[2]. Trajnostna raba fosforja je zdaj predmet številnih raziskav. Pri dejavnostih, opravljenih za Ministrstvo za okolje, hrano in podeželje Združenega kraljestva, je bilo ugotovljeno, da prihodnja oskrba s fosforjem pomeni precejšnje tveganje za kmetijstvo, ki ga država članica sama ne more učinkovito rešiti[3]. V številnih znanstvenih publikacijah so izpostavljene nevarnosti in stroški našega sedanjega pristopa.

Na nacionalni ravni, na ravni EU in na mednarodni ravni so že sprejeti ukrepi, zlasti za reševanje težav zaradi onesnaženja vode s fosforjem in za omejitev izgube materialov, kot so hrana ali drugi biorazgradljivi odpadki, ki prav tako vsebujejo fosfor. Vendar so bili ti ukrepi načrtovani za preprečevanje onesnaženja vode ali druge cilje politik, ne pa za recikliranje in ohranjanje fosforja. Pobude, ki so neposredno osredotočene na učinkovito rabo in predelavo fosforja, še vedno niso združene in se redko upoštevajo pri razvoju politik. Izjema je Švedska, v kateri je bil zastavljen nacionalni vmesni cilj: „Do leta 2015 bo vsaj 60 % fosforjevih spojin v odpadni vodi predelanih za uporabo na rodovitnih zemljiščih. Vsaj polovico te količine je treba znova uporabiti na obdelovalnih površinah“. Nizozemska je oblikovala sporazum o vrednostni verigi fosfata, s katerim so se različni déležniki zavezali k ciljem, kot je uporaba določenega deleža recikliranega fosforja v proizvodnem postopku[4]. Nemčija pripravlja zakonodajo, s katero naj bi omejila izgubo fosforja. Po prvi evropski konferenci o trajnostni rabi fosforja so déležniki ustanovili evropsko platformo za fosfor, da bi vzpostavili evropski trg recikliranega fosforja in dosegli bolj trajnostno rabo fosforja[5].

Popolna nadomestitev fosfata iz fosfatne rude iz EU z recikliranim fosforjem v prihodnosti, ki jo je mogoče predvideti, ni niti izvedljiva niti potrebna. Vendar bi se lahko s povečanjem recikliranja in rabe organskega fosforja, kjer je potreben, ustalila potrebna količina izkopanega fosfata ter omejile težave zaradi kontaminacije tal in onesnaženja vode. S tem se bomo približali dolgoročnemu cilju zaprtja fosforjevega cikla, saj bodo fizične omejitve tega vira vse bolj pomembne.

2.           Predstava o ponudbi in povpraševanju za leto 2050 in pozneje

Prva fosfatna gnojila v zgodovini so bila organskega izvora – predvsem gnoj v mešanem kmetijstvu, pozneje pa kostna moka in gvano, ki sta bila prva pomembna tržna proizvoda na področju gnojil. Nato so se razvile učinkovite metode rudarjenja in proizvodnje gnojil iz fosfatne rude, kar je bil eden od pogojev za „zeleno revolucijo“ na področju kmetijske produktivnosti od leta 1940. Čeprav je živalski gnoj še vedno bistven del oskrbe s fosforjem na področju gnojil (v EU je najpomembnejši vir – letno se za gnojenje porabi 4,7 milijona ton gnoja[6]), so mineralna fosfatna gnojila postala glavni vir fosforja za svetovno pridelavo poljščin, pa tudi osnovni vir vsega novega fosforja v ciklu.

Slika 1: Svetovni viri fosfatnih gnojil skozi zgodovino (1800–2000)[7]

2.1.        Oskrba s fosforjem

Sedanja proizvodnja fosfatne rude je zgoščena v omejenem številu držav. V EU ni nobene take države razen Finske, v kateri se proizvedejo majhne količine. Leta 2011 je stopnja odvisnosti EU od uvoza znašala približno 92 %[8]. Po najnovejši raziskavi, ki jo je na tem področju izvedel Mednarodni center za razvoj gnojil (IFDC)[9], se dve tretjini sedanjih zalog fosfatne rude nahajata v Maroku in Zahodni Sahari, na Kitajskem in v ZDA, številne države pa imajo manjše zaloge te rude. V tem poročilu se opozarja, da je potrebna previdnost glede velikih novih zalog, odkritih v Maroku in Zahodni Sahari.

Zato je težko natančno napovedati obseg ponudbe fosfatne rude in zmožnost, da ta ponudba dolgoročno zadovolji povpraševanje. Vendar je iz najboljših razpoložljivih dokazov razvidno, da bo ponudba zadoščala za več generacij in da se redno odkrivajo nove zaloge, jasno pa je tudi, da je razvoj usmerjen k širitvi geografskega območja prihodnje proizvodnje. Enkrat v prihodnosti se bodo zaloge začele zmanjševati, vendar se to še ne bo zgodilo tako kmalu.

FAO zbira nekatere statistične podatke o uporabi gnojil po svetu, vendar ne vključujejo virov in zalog fosfatne rude. Zaloge fosfatne rude v lasti družb so za komercialne namene na splošno zajete z avstralskim kodeksom JORC[10] ali enakovrednim kodeksom, ki je industrijski standard za klasifikacijo in usklajevanje opisov zalog, vendar ni zasnovan kot podlaga za zbiranje podatkov o nacionalnih ali mednarodnih zalogah. Referenčni vir teh informacij je od nekdaj Geološki zavod ZDA (USGS), vendar statistični podatki USGS med letoma 1990 in 2010 niso bili v celoti posodobljeni z informacijami iz nevladnih virov. Kot je navedeno zgoraj, je Mednarodni center za razvoj gnojil (IFDC) leta 2010 poročal o novih bistveno višjih ocenah rezerv na podlagi informacij industrije, zato je zavod USGS leta 2011 ustrezno posodobil svoje ocene virov[11]. Kadar je to mogoče, so v tem dokumentu uporabljeni ti podatki ter opredelitve virov in zalog zavoda USGS. Na sliki 2 so prikazane spremembe ocen zalog.

Slika 2: Učinek revizije zalog fosfatne rude – v milijardah ton P2O5[12]

Vprašanje, ali je treba vzpostaviti uradni sistem poročanja in statističnega spremljanja, je bilo obravnavano v več akademskih publikacijah. Pri tem bi bilo treba informacije primerjati tako, da bi bila zagotovljena poslovna tajnost, hkrati pa bi se lahko javni organi in druge zainteresirane strani zanesli, da imajo natančne informacije. Bistvenega pomena bi bilo povezovanje nacionalnih organizacij za geološke raziskave.

Organski viri fosforja so pogosto težki voluminozni materiali, kot sta gnoj ali blato iz čistilnih naprav, ki ju ni lahko prevažati na večje razdalje. Vendar bi bilo mogoče bolje razporediti oskrbo z njima na regionalni ravni, razpoložljivost teh snovi pa bi se lahko izboljšala tudi količinsko in kakovostno. To vprašanje je podrobneje obravnavano v oddelku 4.

2.2.        Rast povpraševanja po gnojilih za prehrano svetovnega prebivalstva

Po napovedih FAO v zvezi s svetovnim povpraševanjem po gnojilih naj bi se svetovna poraba gnojil še povečevala. Predvideno je, da se bo količina fosfata kot hranila v gnojilih leta 2015 povečala na 43,8 milijona ton na leto, leta 2030 pa na 52,9 milijona ton[13]. Ti podatki temeljijo na predpostavki, da se bo ohranilo nezaželeno stanje, ki se nanaša na zelo majhno porabo gnojil v nekaterih državah v razvoju, zlasti v podsaharski Afriki. Trenutna svetovna poraba fosforja znaša približno 20 milijonov ton na leto. Povečalo naj bi se tudi povpraševanje po fosforju v krmi zaradi velikega povečevanja reje živali[14].

Več dejavnikov kaže, da se bo povpraševanje dolgoročno najverjetneje še naprej povečevalo. Svetovno prebivalstvo naj bi se do leta 2050 predvidoma povečalo na več kot devet milijard. FAO je na podlagi tega povečanja in sprememb prehranjevalnih navad predvidela, da se bo do takrat povpraševanje po hrani povečalo za 70 %[15], če se bo nadaljevala sedanja netrajnostna smer razvoja. Zaradi tega se bo verjetno povečala površina kmetijskih zemljišč in/ali pa bo kmetijstvo na sedanjih kmetijskih zemljiščih postalo še intenzivnejše. To pa bo spodbudilo povpraševanje po gnojilih.

Povpraševanje po gnojilih se bo povečalo tudi zaradi rasti svetovne proizvodnje biogoriva. [16]. V letih 2007 in 2008 je poraba gnojil, povezana s proizvodnjo biogoriva, po ocenah znašala že 870 000 ton fosfata na leto[17].

2.2.1.     Svetovna neravnovesja v rabi fosforja

Slika 3: Svetovni zemljevid neravnovesij P v kmetijstvu leta 2000[18]

Slika 3 je nastala v okviru študije, katere cilj je izračunati razmerja fosforja po svetu. Iz nje je razvidno, da imajo številne države v razvoju še vedno precejšen primanjkljaj fosforja[19]. Te ravni so prenizke za ohranjanje dolgoročne proizvodne sposobnosti tal in omogočanje boljšega potrebnega donosa pridelkov. Nekatere od teh dodatnih potreb bi bilo mogoče zadovoljiti z boljšo rabo lokalnih organskih virov, vendar bo treba večino tega povpraševanja verjetno zadovoljiti s fosfatno rudo. Ker je rast prebivalstva predvidena v državah v razvoju, bo največja potreba po večjih količinah fosfatnih gnojil na tistih območjih, ki imajo trenutno najnižje ravni fosfata v tleh.

Povečanje povpraševanja na svetovni ravni bo delno upočasnjeno zaradi zmanjšanja porabe fosforja v okolici območij intenzivne reje živali, na katerih tla zaradi čezmerne uporabe gnoja zdaj vsebujejo več fosforja, kot je potrebnega za pridelavo poljščin (deli EU, ZDA in Kitajske). To zmanjšanje je mogoče pripisati gospodarskim dejavnikom, saj dodatni fosfor na zasičenih tleh ne koristi poljščinam, ali okoljskim predpisom, katerih cilj je omejiti onesnaženje vode. Vendar je treba opozoriti, da bo povpraševanje po fosforju zaradi krme ostalo enako, če se reja živali na teh območjih ne bo zmanjšala.

2.3.        Ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem

Od začetka proizvodnje industrijskih gnojil se stalno povečevanje povpraševanja po gnojilih vedno ujema s povečevanjem količine izkopane fosfatne rude. Zaradi geopolitičnih dogodkov je bilo nekaj nihanj, predvsem ko je zaradi razpada Sovjetske zveze v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začasno upadlo svetovno povpraševanje po gnojilih, sicer pa je bila rast neprekinjena.

2.3.1.     Porast cen v letu 2008

V letih 2007 in 2008 se je cena fosfatne rude dvignila za 700 % v štirinajstih mesecih. Leta 2008 je Kitajska uvedla 110–120-odstotno izvozno dajatev na fosfatno rudo, ki se je nato v več fazah znižala na raven 35 %, ki se še vedno uporablja. Svetovne operativne zmogljivosti za fosforjevo kislino so se približale najvišji mogoči ravni. Visoka cena je pritegnila precejšnje zanimanje medijev in déležnikov. Vrhu je sledil padec med svetovno recesijo, vendar se cene od začetka leta 2011 spet višajo. Rast cen fosfatne rude je predvsem posledica ponudbe in povpraševanja, pri čemer je eden od dejavnikov večje povpraševanje zaradi poljščin za proizvodnjo biogoriva. Ta rast cen kaže tudi cene hrane in lahko celo nekoliko prispeva k njihovemu višanju, čeprav je glede tega precej manj pomembna kot cene nafte.

2.3.2.     Razprava o „fosforjevem vrhu“ in varnosti oskrbe

Na podlagi statističnih podatkov zavoda USGS, ki so bili edini javno razpoložljivi vir v tistem času, je več akademskih in drugih komentatorjev napovedalo, da bi lahko do „fosforjevega vrha“, tj. trenutka, ko svetovna proizvodnja fosfatne rude doseže vrh in začne upadati, prišlo v srednjeročnem obdobju[20] ali pa se je to celo že zgodilo[21]. Medtem je zavod USGS posodobil svoje ocene rezerv, zato ti izračuni niso več pomembni. Poleg tega več akademskih komentatorjev trdi, da je preučevanje zalog fosforja z uporabo Hubbertove krivulje[22] v osnovi neustrezno, predvsem zato, ker je mogoče fosfor reciklirati. Trdijo tudi, da bodo, ko se bo dvignila cena, odkriti novi viri, čeprav je rudarjenje teh virov težje ali pa ti vsebujejo več nečistoč.

Medtem ko se zdi, da prihodne generacije najverjetneje ne bodo imele težav s fosforjevim vrhom zaradi izčrpanja fosfatne rude, ostajajo pomembna vprašanja iz te razprave, povezana z varnostjo oskrbe. Kljub odkrivanju novih rudnikov in tehnologij – zlasti virov na morskem dnu – ter poročilom o novih zalogah, se drugi viri zmanjšujejo. Rudniki v ZDA imajo v sedanjih tehnoloških in okoljskih razmerah pred seboj morda še približno petdeset let življenjske dobe. Ne ve se, koliko življenjske dobe še ima kitajska domača proizvodnja, vendar se glede na velike notranje potrebe zdi malo verjetno, da bi bile v prihodnosti za izvoz na voljo znatne količine tega vira.

2.3.3.     Pobuda za surovine

Delovna skupina Evropske komisije je leta 2010 ocenila 41 surovin, da bi ugotovila, katere surovine EU nujno potrebuje. Ko je delovna skupina ovrednotila gospodarski pomen, tveganje v zvezi z oskrbo in okoljski učinek vsake surovine, je Komisija sprejela seznam 14 surovin, ki so po njenem mnenju nujno potrebne. Ta ocena bo znova opravljena leta 2013 in bo vključevala presojo fosfatne rude.

2.3.4.     Kakovost zalog fosfatne rude

Bolj kot količina in lokacija zalog je lahko skrb zbujajoča vsebnost težkih kovin na preostalih nahajališčih. Fosfatna ruda je navadno nekoliko kontaminirana s kadmijem, ki je strupen element. Ta ruda, ki se koplje na Finskem ter v Rusiji in Južni Afriki, je vulkanska in ima zelo nizko vsebnost kadmija (včasih manj kot 10 mg kadmija/kg P2O5). Nasprotno je fosfatna ruda v Severni in Zahodni Afriki ter na Bližnjem vzhodu sedimentna in ima navadno precej višjo vsebnost kadmija, v najslabšem primeru tudi več kot 60 mg kadmija/kg P2O5. Potreba po nadzorovanju kontaminacije tal s kadmijem iz gnojil (oddelek 3.3) pomeni, da se bodo stroški proizvodnje gnojil, ki izpolnjujejo standarde varstva tal, verjetno zvišali, ali pa se bodo surovine z višjo vsebnostjo kadmija zaradi strožjih standardov v EU prodajale drugje, če bodo čistejši viri izčrpani. Zaradi neučinkovite rabe čistih zalog bomo do te točke prišli še hitreje, razen če ne bodo tehnologije odstranjevanja kadmija[23] postale ekonomsko sprejemljive.

1. vprašanje – Ali menite, da so za EU vprašanja varnosti oskrbe v povezavi s porazdelitvijo fosfatne rude skrb zbujajoča? Če je odgovor pritrdilen, kaj bi bilo treba storiti na področju sodelovanja z državami proizvajalkami, da bi lahko rešili ta vprašanja?

2. vprašanje – Ali gre tukaj za natančno predstavo o ponudbi in povpraševanju? Kaj bi lahko EU storila, da bi spodbudila ublažitev tveganja v zvezi z oskrbo, na primer s spodbujanjem trajnostnega rudarjenja ali uporabo novih rudarskih tehnologij?

3. vprašanje – Ali menite, da so informacije o svetovni ponudbi fosfatne rude in gnojil ter povpraševanju po njih dovolj razpoložljive, pregledne in zanesljive? Če je odgovor nikalen, kateri bi bil najboljši način za pridobivanje preglednejših in zanesljivejših informacij na ravni EU in svetovni ravni?

3.           Okoljski učinki v celotnem fosforjevem ciklu

Trajnostna raba fosforja presega vprašanja, povezana samo s tem elementom. Z izgubljanjem fosforja se hkrati izgubljajo tudi energija, voda in drugi viri, ki se uporabljajo pri njegovi proizvodnji. Poleg tega fosfor, ki konča v vodnih telesih, povzroča okoljske težave, zlasti zaradi evtrofikacije. Na sliki 4 je prikazan obseg neučinkovitosti v verigi.

Slika 4: Izgube v fosforjevi verigi [24]

3.1.        Rudarjenje, predelava in pretvorba v gnojila ali krmo

Sodobno izkopavanje fosfata poteka predvsem v dnevnih kopih. Za to vrsto rudarjenja so potrebne velike površine[25]. Poleg površin, na katerih se izkopava, so potrebne tudi površine za jalovišča in usedalnike za glino. Skupna količina proizvedenih trdnih odpadkov je lahko velika, vendar se precej razlikuje med posameznimi obrati – po ugotovitvah neke študije je za proizvodnjo ene tone fosforjeve kisline potrebne 9,5 tone fosfatne rude, pri tem pa nastane 21,8 ton različnih odpadkov in 6,5 ton jalovine[26].

V obratih za proizvodnjo fosforjeve kisline nastajajo tudi velike količine stranskega proizvoda, imenovanega fosforna sadra. V nekaterih državah se fosforna sadra skladišči v ogromnih skladih zaradi uravnavanja stopenj radioaktivnosti ali ker so druge možnosti (naravna sadra ali sadra iz dimnih plinov) konkurenčnejše. V nekaj državah, na primer v Braziliji in na Kitajskem, pa se vse pogosteje uporablja v gradbeništvu in kmetijstvu[27].

Pri izkopavanju in predelavi fosfatne rude se porabi tudi veliko vode. Čeprav lahko sodobni rudniki znova uporabijo kar 95 % vode, ta raven učinkovitosti nikakor ni splošna. Poleg tega lahko nastane tveganje razlitja ali pronicanja zelo kisle tehnološke vode, zlasti iz bazenov na vrhu skladov fosforne sadre, kar lahko kontaminira vodne ekosisteme. Ker so nahajališča fosfatne rude pogosto v regijah, kjer primanjkuje vode, je lahko oskrba z vodo pomemben dejavnik, ki zavira razvoj izkopavanja fosfata.

Izkopavanje je tudi energijsko intenzivno. Edine izčrpne raziskave porabe energije v industriji so že precej zastarele, vendar navajajo podatke, da je za tono končnega proizvoda potrebne 2,4 GJ primarne energije – ta količina bi se podvojila, če bi se upošteval še prevoz v Evropo[28]. Z nedavnim povečanjem učinkovitosti v rudnikih fosfata se je to stanje verjetno izboljšalo, vendar so med posameznimi rudniki razlike. Vsako leto se po vsem svetu prepelje na milijone ton rude in gnojil, kar pomeni okoljske stroške zaradi prevoza.

3.2.        Onesnaženje vode zaradi kmetijstva in odpadne vode

Odvečni fosfor, zlasti iz intenzivnega kmetijstva in vrtnarstva, je najpomembnejši vzrok za evtrofikacijo jezer in rek. K tem težavam veliko prispevata tudi nenadzorovana ali slabo nadzorovana odpadna voda iz stranišč in drugih delov gospodinjstva ter industrijsko onesnaževanje. Mineralna gnojila niso tako pogosto vzrok regionalnih neravnovesij, značilnih za te težave, vendar lahko v nekaterih regijah prispevajo k njim.

Erozija tal lahko prinese velike količine v tleh vezanega fosforja v površinsko vodo. Po ocenah najnovejšega modela erozije tal zaradi vode, ki ga je oblikovalo Skupno raziskovalno središče, je v 27 državah članicah EU 1,3 milijona km2 prizadetih površin[29]. Skoraj 20 % tega prizadetega območja letno izgubi več kot 10 ton tal na hektar. Odtekanje nedavno uporabljenega gnojila ali gnoja lahko dodatno prispeva k onesnaženju vode. Obremenitev tal z zelo visokimi ravnmi fosfata na splošno ne zavira rasti poljščin, lahko pa prizadene biotsko raznovrstnost rastlin v naravnih ekosistemih, zaradi povečanega uhajanja fosfatov v bližnja vodna telesa pa se poruši tudi biološko ravnovesje. Poleg posrednih izgub se v nekaterih delih sveta gnoj še vedno izpušča neposredno v vodotoke ali kanalizacijski sistem, kar prispeva k onesnaženju zaradi komunalne odpadne vode. Medtem ko je erozija tal glavna pot, po kateri fosfati pridejo v vodo na območjih s peščenimi tlemi ali neporaščenimi pobočji, je lahko na nasičenih območjih pomemben dejavnik tudi izpiranje v površinsko vodo.

Po poročilu SOER 2010[30] kmetijski izpusti fosforja v sladko vodo v večini Evrope presegajo 0,1 kg fosforja na hektar letno, na kritičnih območjih pa presegajo 1 kg P/ha letno. Posledično je koncentracija fosforja v več morskih in obalnih vodah v EU visoka ali zelo visoka. Predhodni rezultati ocen načrtov upravljanja povodja[31] kažejo, da pri 82 % povodij kmetijstvo s fosforjem povzroča precejšen pritisk na vodotoke. Po nekaterih študijah[32] naj bi že presegli meje zmogljivosti planeta, kar zadeva onesnaženje sladke vode s fosforjem.

Zaradi izgube fosforja in drugih hranil po teh poteh ter onesnaženja iz odpadne vode se lahko pospeši rast rastlin in alg. To povzroča evtrofikacijo, zaradi katere lahko pride do neravnovesja med rastjo in porabo rastlin in alg, kar negativno vpliva na raznolikost vrst in primernost vode za človekovo uporabo. Povzroči lahko tudi obsežno cvetenje alg, od katerih so lahko nekatere tudi škodljive vrste, ki povzročijo odmiranje rib in drugih morskih živalskih vrst; ko se te razkrojijo, pa lahko zastrupijo ljudi in živali zaradi izpustov vodikovega sulfida. Čeprav se vir onesnaženja odstrani, je potrebnih več let, da se tako stanje popravi, saj fosfor postane del usedlin, ki so nenehno podvržene dislokaciji, zaradi česar se evtrofikacija ponavlja.

3.3.        Kontaminacija tal

Kadmij je trenutno najbolj skrb zbujajoč onesnaževalec v fosfatnih gnojilih (če se ne odstrani s tehnologijami za odstranjevanje kadmija), vendar je treba nadzorovati tudi druge težke kovine. Ko kadmij pride v tla, ga ni mogoče preprosto odstraniti, temveč se lahko preseli v rastline, kjer se kopiči. V nekaterih rastlinah (sončnice, oljna repica, tobak itd.) se lahko kopičijo velike količine kadmija.

Komisija je leta 2002 zaprosila Znanstveni odbor za strupenost, strupenost za ekosisteme in okolje (SCTEE) za mnenje[33] o verjetnosti kopičenja kadmija v tleh zaradi uporabe fosfatnih gnojil. Znanstveni odbor je na podlagi študij ocene tveganja, ki jih je izvedlo osem držav članic EU (in Norveška), ter dodatne analize ocenil, da naj bi fosfatna gnojila, ki vsebujejo 60 mg kadmija/kg P2O5 ali več, povzročala kopičenje kadmija v večini tal v EU, medtem ko fosfatna gnojila, ki vsebujejo 20 mg kadmija/kg P2O5 ali manj, naj ne bi povzročala dolgotrajnega kopičenja v tleh v 100 letih, če se drugi viri vnosa kadmija ne upoštevajo. Nekatera tla naravno vsebujejo visoke ravni kadmija, zato je na teh območjih potreben previdnejši pristop.

V zvezi z vplivi na zdravje je bilo decembra 2007 objavljeno poročilo EU o oceni tveganja[34] kadmijevega oksida in kadmija. Ugotovljeno je bilo, da je največje tveganje v zvezi s kadmijem okvara ledvic zaradi uživanja živil in kajenja. V strategiji za zmanjšanje tveganja v zvezi s kadmijem in kadmijevim oksidom so bili priporočeni ukrepi za zmanjšanje vsebnosti kadmija v živilih, mešanicah tobaka in fosfatnih gnojilih ob upoštevanju različnih razmer po EU[35]. To je bilo potrjeno v ocenah tveganja v zvezi s kadmijem v živilih, ki ju je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) opravila leta 2009[36] in 2011[37], ter ugotovitvah Skupnega strokovnega odbora FAO in WHO za živilske dodatke (JECFA)[38] iz leta 2010. Priprave za večino teh ukrepov še niso končane, odločitve o obvladovanju tveganja pa so bile sprejete na podlagi najvišjih ravni ostankov v krmi in živilih.

Poroča se o kontaminaciji tal in podzemne vode z uranom – predvsem iz naravnega ozadja, ki pa jo lahko poslabša prisotnost urana v fosfatnih gnojilih[39] – na območjih s peščenimi tlemi v Nemčiji, kar ima v nekaterih primerih posledice za obdelavo pitne vode. Ta kontaminacija bi lahko povzročila dodatne varstvene ukrepe ter stroške na območjih pitne vode in kmetijske pridelave.

4. vprašanje – Kako naj bi obvladovali tveganje za kontaminacijo tal, povezano z uporabo fosforja v EU?

4.           Možnosti in ovire za učinkovitejšo rabo fosforja

Opravljene analize toka in raziskave kažejo, da je v ciklu uporabe fosforja več ključnih točk, na katerih se trenutno izgubljajo velike količine. Na voljo pa so tudi metode, s katerimi je mogoče predelati fosfor ali izboljšati učinkovitost njegove rabe[40]. Ko so cene fosfatne rude in predelanih proizvodov leta 2008 dosegle vrh, je postalo ekonomsko zanimivih več nadomestnih virov recikliranega fosforja. Zdi se, da so od takrat cene dosegle novo konstanto raven 200 dolarjev na tono. Veliko preteklih analiz stroškovne učinkovitosti recikliranja fosforja je bilo opravljenih pred zvišanjem cen fosfatne rude, zato so zastarele. Poleg tega se z izboljšanjem tehnologije predelave najobetavnejših virov recikliranega fosforja in začetkom delovanja učinkov obsega znižajo njihovi stroški. Poleg cene je največja gospodarska prednost uporabe recikliranega fosforja prilagodljivost – tokovi iz lokalnih virov so redni, cene pa niso nestanovitne kot pri fosfatni rudi.

Iz modeliranja, opravljenega v okviru učinkovite rabe virov, je razvidno, da bi bilo mogoče do leta 2050 svetovno rast rabe fosfatnih gnojil iz primarnih virov omejiti na 11 % v primerjavi s 40 % ob nespremenjenih razmerah[41]. Iz gospodarskega modeliranja stanja v ZDA je razvidno, da bi se uporaba fosforja iz recikliranih virov razširila na velike obdelovalne površine, če bi se cene mineralnih gnojil zvišale, obdavčitev pa prilagodila, tako da bi pokrila le majhen del zunanjih učinkov čezmerne rabe fosforja[42]. Delo, opravljeno pri projektu Skupnega raziskovalnega središča v zvezi s predvidevanji glede N, P in K, je prispevalo k zbirki znanja o verjetnih smereh razvoja[43].

Na sliki 5 je prikazana analiza tokov in izgub na svetovni ravni – v nekaterih pogledih bo podoba EU precej drugačna, zlasti kar zadeva izgube pri pridelkih in po njihovem pobiranju. Druge svetovne, nacionalne in regionalne analize se lahko zelo razlikujejo in izpodbijajo nekatere od predstavljenih izgub. Akademsko delo na tem področju je usmerjeno k izboljšanju te svetovne podobe.

Slika 5: Svetovni fosforjevi tokovi v kmetijskem, prehranskem in kanalizacijskem sistemu (podatki so zaokroženi)[44]

5. vprašanje – Katere tehnologije imajo največ skupnih možnosti za izboljšanje trajnostne rabe fosforja? Kakšni so stroški in koristi?

6. vprašanje – Kaj bi morala EU spodbujati pri nadaljnjih raziskavah in inovacijah na področju trajnostne rabe fosforja?

4.1.        Učinkovitejše pridobivanje, predelava in industrijska raba

Pretekle akademske analize učinkovitosti izkopavanja fosfata so pokazale, da se lahko pri izkopavanju, predelavi in bogatenju[45] izgubi do tretjina celotne količine rude, pri prevozu in pretovarjanju pa še dodatnih 10 %[46]. Vendar se je zaradi nedavnih naložb, ki so sledile rasti cen, bistveno izboljšala učinkovitost v nekaterih rudnikih. Uvajajo ali razvijajo se številne tehnološke inovacije, s katerimi se zmanjšajo izgube proizvoda ali stranskega proizvoda, pridobi čistejši proizvod ali prihranijo energija, voda ali kemikalije. Najverjetnejše gibalo teh izboljšav so višje cene in izčrpanje optimalnih zalog, vlogo pri tem pa lahko imajo tudi zahteve porabe EU (zlasti kar zadeva dekontaminacijo). Nadaljujejo se tudi prizadevanja za izboljšanje kakovosti v zvezi z varnostjo in preglednostjo gnojil z označevanjem, zlasti v okviru revizije uredbe o gnojilih. Pred kratkim sprejeta različica uredbe o detergentih, s katero se omejuje uporaba fosfatov in drugih fosfornih spojin v detergentih za pranje perila v gospodinjstvu in detergentih za strojno pranje posode, bo prav tako prispevala k zmanjšanju nebistvene porabe in omejitvi izpusta fosforja, ki izvira iz uporabe detergentov.

4.2.        Učinkovitejša raba in ohranjanje v kmetijstvu

Učinkovita pridelava poljščin pomeni, da imajo rastline na voljo dovolj razpoložljivega fosforja v tleh (kritična raven), pri čemer so njihove potrebe zadovoljene skozi celoten razvoj, vendar ne več kot toliko[47]. V EU je na podlagi več pobud raba fosforja že postala učinkovitejša, zmanjšale pa so se tudi njegove izgube v kmetijstvu. Te pobude vključujejo kodekse prakse in delovne programe iz direktive o nitratih[48] ter kmetijsko-okoljske programe v okviru politike razvoja podeželja. Okrepljeno zanimanje za varstvo tal, ki ga spodbuja tematska strategija za varstvo tal, ter tisti del dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev (GAEC)[49], ki se nanaša na tla, v okviru navzkrižne skladnosti v skupni kmetijski politiki, prispevata k izboljšanemu upravljanju tal ter omejevanju manjšanja količine organskih snovi in erozije, ki sta pomembna za izgubljanje fosforja. Vendar je še vedno veliko možnosti za nadaljnje izboljšave na področju rabe fosforja in učinkovitosti na ravni kmetij[50]. To vključuje metode „natančnega kmetovanja“, kot sta vbrizgavanje gnoja v tla in dodajanje anorganskih gnojil, vendar je pomembno tudi preizkušanje ravni vsebnosti fosforja in gnoja na terenu, da se zagotovi uporaba ustrezne količine gnojila na pravem mestu in ob primernem času – kar poveča količino fosforja na kritično raven. Večja prizadevanja za zmanjšanje erozije zaradi vetra in vode ter okrepljeno kolobarjenje bi na splošno prispevala k zmanjšanju izgube tal in fosforja, ki ga ta vsebujejo. Lahko se izboljša tudi uporaba gnojil v vrtnarstvu, zlasti z zaprtimi sistemi.

Nekatere nove tehnologije, ki so že na voljo na trgu ali prihajajo na trg, bi lahko izboljšale učinkovitost gnojil, zlasti z metodami, ki temeljijo na encimih, kot so inovacije za boljši razvoj korenin in uporaba mikrobioloških cepiv, katerih cilj je izboljšati učinkovitost sprejemanja fosforja v rastlinah.

Metode za izboljšanje učinkovitosti fosforja na področju reje živali so vse bolj uveljavljene. Vsebnost fosforja v prehrani se prilagaja zlasti potrebam v različnih življenjskih obdobjih živali („krmljenje po fazah“), krmi za monogastrične rejne živali pa se dodaja encim fitaza. Ti pristopi prispevajo k znižanju vsebnosti fosforja v živalski krmi, saj lahko živali tako fosfor učinkoviteje prebavijo. Vendar ti pristopi še niso v celoti izkoriščeni. V EU se redno odobrava uporaba novih encimov fitaze kot krmnih dodatkov.

Glavna ovira za širšo uveljavitev teh tehnologij so stroški in praktičnost uporabe. Medtem ko je uporaba encima fitaza že širše uveljavljena, bodo druge tehnologije potrebovale zanesljive preiskave – vključno z namenskimi terenskimi študijami –, preden lahko postanejo standardne.

V zvezi s tem bi lahko pri razvoju novih rešitev za učinkovitejšo rabo in ohranjanje fosforja v kmetijstvu imela pomembno vlogo okvirni program za raziskave 2014–2020 ter prihodnje evropsko partnerstvo za inovacije za kmetijsko produktivnost in trajnost.

7. vprašanje – Ali menite, da so razpoložljive informacije o učinkovitosti rabe fosforja in recikliranega fosforja v kmetijstvu ustrezne? Če je odgovor nikalen, kateri dodatni statistični podatki bi lahko bili potrebni?

8. vprašanje – Kako bi lahko evropsko partnerstvo za inovacije za „kmetijsko produktivnost in trajnost“ prispevalo k izboljšanju trajnostne rabe fosforja?

4.2.1.     Boljša raba gnoja

V zadnjem desetletju se je zaradi izvajanja direktive o nitratih precej izboljšalo ravnanje z gnojem. Povečalo se je zanimanje za predelavo gnoja in pretvorbo s fosforjem bogatega trdnega dela predelanega gnoja v proizvod, ki ga je mogoče prodajati zunaj območja proizvodnje, na katerem so polja pogosto zasičena s hranili. Čeprav ima gnojevka na začetku približno 95-odstotno vsebnost vode, se lahko prostornina trdnega dela s predelavo zmanjša na približno 30 % prvotne prostornine gnojevke, vendar je za izvoz predelane gnojnice še vedno veliko ovir, kot so stroški (prevoz, energija). Še vedno je težavna tudi pripravljenost ciljnih kmetij za nakup takega proizvoda.

V 15 od 22 držav članic[51] je glavni vir oskrbe kmetijskih zemljišč s fosforjem že zdaj reciklirani fosfor iz gnoja. Vendar v drugih državah članicah in številnih regijah v EU priložnosti za večjo predelavo gnoja in njegovo uporabo namesto mineralnih gnojil še niso v celoti izkoriščene.

9. vprašanje – Kaj bi bilo mogoče storiti za zagotovitev boljšega ravnanja z gnojem in povečanja predelave gnoja na območjih, kjer ga je preveč, ter za spodbujanje večje porabe predelanega gnoja zunaj teh območij?

4.3.        Morebitne koristi, povezane s preprečevanjem in predelavo odpadne hrane

Z zmanjšanjem količine odpadne hrane na stopnji proizvodnje in porabe bi se zmanjšala potreba po vnosu novega fosforja iz rudnih virov v sistem. Stanje v zvezi z odpadno hrano je bilo temeljito preučeno. Vsak prebivalec EU porabi povprečno 180 kg živil na leto[52]. Način proizvodnje in porabe živil, vrsta in količina živil, ki jih zaužijemo, ter količina odpadne hrane pomembno vplivajo na trajnostno rabo fosforja, zaradi česar so na tem področju mogoče precejšnje izboljšave. Ta tema bo dodatno preučena v sporočilu o trajnostni preskrbi s hrano, ki bo sprejeto leta 2013. To sporočilo je bilo napovedano v časovnem okviru za gospodarno rabo virov, v katerem je zastavljen cilj, da se v EU do leta 2020 odlaganje užitne odpadne hrane zmanjša za polovico.

Poleg preprečevanja odpadne hrane bi lahko ustvarjeno odpadno hrano tudi bolje izkoristili. Trenutno se sežigajo velike količine odpadne hrane in biorazgradljivih odpadkov na splošno, fosfor v pepelu pa se pogosto ne uporabi znova. Poleg tega se precejšnje količine fosforja izgubijo tudi na odlagališčih. Države članice morajo v skladu z direktivo o odlagališčih[53] do leta 2016 postopno zmanjšati količino biorazgradljivih komunalnih odpadkov, ki se odlagajo na odlagališča, na 35 % skupne količine takih odpadkov, proizvedenih leta 1995. Zaradi te direktive se je zelo povečalo recikliranje bioloških odpadkov, namenjeno proizvodnji bioplina in hranil za izboljšanje tal in kmetijstvo, vendar vir ni vedno usmerjen v uporabo z najvišjo vrednostjo.

Z uporabo biorazgradljivih odpadkov v obliki komposta, pregnitega blata ali pepela iz zelenih ali kuhinjskih odpadkov bi se reciklirala precejšnja količina fosforja skupaj z drugimi hranili. Uveljavitev tega toka odpadkov trenutno zavirajo zelo razdrobljeni pristopi k ustrezni uporabi in standardi kakovosti za biorazgradljive odpadke po EU. Na ravni Skupnosti se razvijajo merila za prenehanje statusa odpadka, ki določajo, kdaj biorazgradljivi odpadki ne spadajo več v opredelitev odpadkov. To bo prispevalo k odstranitvi pravnih ovir. Pomembna bo tudi revizija uredbe o gnojilih, ki bo sprejeta leta 2013. V zvezi s tem bo preučena priložnost za nadaljnje usklajevanje dostopa na trg EU za biorazgradljive odpadke, ki izpolnjujejo ta merila za prenehanje statusa odpadka, saj se lahko nato uporabijo kot vhodne snovi za organska gnojila in sredstva za izboljšanje tal, kar bo predlagano kot razširitev področja uporabe v prihodnji uredbi o gnojilih.

Poleg tega bi se lahko ob ustreznem upravljanju iz številnih tokov odpadkov iz kmetijstva in stranskih proizvodov iz proizvodnje živil reciklirala precejšnja količina fosforja. Ta proces je bil pri nekaterih od teh virov v zadnjih letih manj učinkovit zaradi javnozdravstvenih težav in potrebnih ukrepov za njihovo odpravo. Tak primer so meso in kostna moka ter predelane živalske beljakovine, saj je največja koncentracija fosforja predvsem v kosteh. Čeprav se nekaj mesa in kostne moke sežge, pepel pa se uporabi bodisi neposredno kot gnojilo v obliki sredstva za izboljšanje tal bodisi za proizvodnjo fosforja[54], se veliko fosforja preprosto izgubi. Predelane živalske beljakovine je dovoljeno uporabljati v krmi in organskih gnojilih, na trgu pa so na voljo v velikih količinah. Če se odkrijejo druge varne oblike uporabe, bi bilo mogoče izboljšati pravni okvir[55], ki ureja uporabo takih snovi.

10. vprašanje – Kaj bi lahko storili, da bi izboljšali predelavo fosforja iz odpadne hrane in drugih biorazgradljivih odpadkov?

4.4.        Obdelava odpadne vode

Izguba fosforja pri prehrani ljudi je neizogibna, vendar je na voljo več tehnologij, ki omogočajo predelavo fosforja iz čistilnih naprav za obdelavo odpadne vode. Te metode so v zadnjih letih precej napredovale z vzpostavitvijo več poskusnih projektov ter v zadnjem času tudi komercialnih dejavnosti v zahodni in severni Evropi.

Čeprav je v skladu s členom 5 direktive o čiščenju komunalne odpadne vode[56] obvezno odstranjevanje fosforja iz odpadne vode, se ne zahteva, da ga je treba ekstrahirati v uporabno obliko. V skladu z navedeno direktivo se lahko za flokulacijo fosforja uporablja železo, pri čemer nastane spojina z močnimi vezmi, iz katere fosforja ni mogoče zlahka izločiti za komercialno uporabo, rastline pa ga ne morejo v celoti izkoristiti.

Za ekstrakcijo fosforja so na voljo druge metode, ki ne povzročajo težav. Te metode vključujejo odstranjevanje fosforja iz odpadne vode v obliki struvita, sežiganje blata iz čistilnih naprav in uporabo pepela ter uporabo blata iz čistilnih naprav neposredno na poljih po ustrezni obdelavi. V vseh primerih je bistvena agronomska kakovost proizvoda za zagotovitev, da lahko poljščine dejansko izkoristijo in absorbirajo fosfor iz njega. Trenutno se reciklira približno 25 % fosforja iz odpadne vode, najpogostejša metoda pa je neposredna uporaba blata iz čistilnih naprav na poljih. Količina, ki bi jo bilo mogoče predelati, je precejšnja – približno 300 000 ton fosforja na leto v EU[57] – velike razlike med državami članicami EU v količini porabljenega blata iz čistilnih naprav (neposredno ali kot pepel) pa kažejo, da bi se bilo mogoče uskladiti glede najboljše prakse.

Komercialna in okoljska upravičenost večine teh pristopov je odvisna od tega, kako razredčen je vir. Odstranjevanje vode in premikanje velikih količin tekočine je energijsko intenziven in drag postopek. Bistvena je tudi odsotnost onesnaževalcev, saj se zahtevajo visoki standardi in skrbni nadzorni postopki, pri sežiganju blata iz čistilnih naprav pa to pomeni, da se med sežiganjem ne sme mešati z drugimi odpadki.

Čeprav so bili z direktivo o blatu iz čistilnih naprav[58] vzpostavljeni pogoji za varno uporabo blata na kmetijskih zemljiščih, se ta zdaj šteje za zastarelo, zlasti kar zadeva najvišje mejne vrednosti kadmija in drugih onesnaževalcev, ki naj bi bile previsoke. Šestnajst držav članic je sprejelo strožje standarde od standardov iz te direktive. Usklajevanje kakovostnejših standardov bi spodbudilo boljše zaupanje med kmeti in potrošniki, kar zadeva varno rabo blata iz čistilnih naprav v EU. Za spodbuditev učinkovitejše rabe virov v prihodnje bo treba rešiti ta vprašanja, da bodo končni uporabniki, namreč kmetje, trgovci na drobno in nazadnje potrošniki, zaupali proizvodnim standardom za blato iz čistilnih naprav. Blato iz čistilnih naprav se lahko tudi kompostira, pri pripravi meril za prenehanje statusa odpadka, ki trenutno poteka, pa se preučuje, ali lahko ta kompost z blatom iz čistilnih naprav izpolni stroge standarde, da ga lahko kmetje varno uporabijo.

11. vprašanje – Ali bi morala kakšna oblika predelave fosforja pri obdelavi odpadne vode postati obvezna ali bi jo bilo treba spodbujati? Kaj bi bilo mogoče storiti, da bi blato iz čistilnih naprav in biorazgradljivi odpadki postali dostopnejši in sprejemljivejši za poljedelstvo?

4.5.        Uporaba organskih gnojil

Ena od prednosti učinkovitejše rabe fosfata iz organskih stranskih proizvodov in odpadkov bi bila, da se z njo ne bi povečala skupna količina kadmija v evropskem ekosistemu, če bi ti stranski proizvodi in odpadki izvirali iz živil in krme, ki se proizvedejo v Evropi in vsebujejo absorbirani kadmij iz evropskih tal. Vendar bi lahko bila pri nekaterih organskih gnojilih težavna kontaminacija z bakrom in cinkom.

Čeprav so številne industrijske tehnologije za predelavo fosforja (iz gnoja, odplak in biorazgradljivih odpadkov) že uveljavljene in se uporabljajo v različnem obsegu, ni skupne strategije za spodbujanje uporabe takih obnovljivih virov med kmeti. Cena predelanega gnojila je navadno višja od cene mineralnega fosfatnega gnojila. Veliko več bi bilo mogoče storiti v zvezi z odkrivanjem trgov za reciklirani fosfor in ovir za večjo uporabo tega fosforja ter uveljavljanjem tehnologij, ki so že na voljo.

5.           Naslednji koraki

V tem posvetovalnem sporočilu so prvič predstavljena vprašanja glede trajnostne rabe fosforja na ravni EU. Njegov namen je začeti razpravo o stanju in ukrepih, ki bi jih bilo treba upoštevati.

Evropske institucije in vsi zainteresirani krogi (organizacije in zasebniki) so vabljeni, da predložijo svoje pripombe k vprašanjem iz tega posvetovalnega sporočila ter k drugim vprašanjem, na katera bi radi opozorili v zvezi s trajnostno rabo fosforja.

Vsi déležniki so vabljeni, da svoje pripombe pošljejo najpozneje do 1. decembra 2013 na naslednji e-naslov: env-use-of-phosphorus@ec.europa.eu.

Pomembno je prebrati priloženo posebno izjavo o varstvu osebnih podatkov, da se seznanite z informacijami, kako bodo obravnavani osebni podatki in prispevki posameznikov. Panožne organizacije se lahko vpišejo v register Komisije za zastopnike interesov (http://:ec.europa.eu/transparency/regrin). Ta register je bil vzpostavljen v okviru pobude za preglednost v Evropi. Komisija bo prispevke déležnikov objavila na internetu, razen če izrecno ne zaprosite, da tega ne stori.

Rezultati javnega posvetovanja bodo oblikovali nadaljnje dejavnosti Komisije v zvezi s prispevkom EU k trajnostni rabi fosforja.

[1]               COM(2011) 0571 final.

[2]               Http://www.bordeaux-aquitaine.inra.fr/tcem_eng/seminaires_et_colloques/colloques/designing_phosphorus_cycle_at_country_scale.

[3]               Review of the future resource risks faced by UK Business and an assessment of future viability, AEA, 2010.

[4]               Http://www.nutrientplatform.org/?p=306.

[5]               Http://www.phosphorusplatform.org/.

[6]               Phosphorous imports, exports, fluxes and sinks in Europe, Richards in Dawson, 2008.

[7]               The Story of phosphorus: Global food security and food for thought, Cordell in drugi, 2009.

[8]               Odvisnost od uvoza se izračuna kot „neto uvoz/(neto uvoz + proizvodnja v EU) – metodologija iz COM(2011) 25 „Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin“.

[9]               World Phosphate rock reserves and resources, IFDC, 2010.

[10]             Joint Ore Reserves Committee (Odbor za skupne zaloge rude) – več informacij je na voljo na spletišču www.jorc.org.

[11]             Http://minerals.usgs.gov/minerals/pubs/commodity/phosphate_rock/mcs-2011-phosp.pdf.

[12]             Povzeto iz predstavitve Marie Blanco, 2011.

[13]             Forecasting Long-term Global Fertiliser Demand, FAO, 2008.

[14]             Rosegrant in drugi, 2009, za predvideno rast števila živali.

[15]             Po novih ocenah so lahko vrednosti bližje 60 % – glej prognostično študijo Skupnega raziskovalnega središča o N, P in K, 2012.

[16]             The Impact of First-Generation Biofuels on the Depletion of the Global Phosphorus Reserve, Hein in Leemans, 2012.

[17]             Medium Term Outlook for Global Fertilizer Demand, Supply and Trade 2008–2012, Heffer in Prud'homme, 2008.

[18]             Agronomic P imbalances across the world's croplands, Macdonald in drugi, 2011.

[19]             Glej tudi http://www.africafertilizer.org/.

[20]             A rock and a hard place – peak phosphorus and the threat to our food security, Soil Association, 2010.

[21]             „Peak P“ what it means for farmers, Déry in Anderson, 2007.

[22]             Hubbertova krivulja je približek stopnje proizvodnje vira skozi čas, ki se je najprej uporabljala za napovedovanje naftnega vrha, pozneje pa tudi za oceno izčrpanosti drugih virov (opredelitev iz Wikipedije).

[23]             Odstranitev kadmija iz predelanega proizvoda.

[24]             Sustainable use of phosphorus, Cordell in drugi, 2010 – podatki iz obdobja objave.

[25]             Izkopavanje fosfata na Floridi poteka na približno 5 000–6 000 akrih na leto, pri tem pa se izkoplje 9 000 ton fosfatne rude na aker površine.

[26]             Global phosphorus flows in the industrial economy from a production perspective, Villalba in drugi, 2008.

[27]             Treba je opozoriti, da se lahko naravne stopnje radioaktivnosti v fosfatni rudi zelo razlikujejo, kar je odvisno od geoloških značilnosti rudnika.

[28]             Materials flow and energy required for the production of selected mineral commodities, Kippenberger, 2001 (podatki o energiji so iz leta 1994).

[29]             Izvajanje tematske strategije za varstvo tal in dejavnosti, ki potekajo v zvezi s tem, COM(2012) 46 final.

[30]             Evropsko okolje – stanje in napovedi 2010: http://www.eea.europa.eu/soer.

[31]             Na podlagi 38 načrtov upravljanja povodja.

[32]             Reconsideration of the planetary boundaries for phosphorus, Carpenter in Bennett, 2011.

[33]             Http://ec.europa.eu/health/ph_risk/committees/sct/documents/out162_en.pdf.

[34]             Http://esis.jrc.ec.europa.eu/doc/risk_assessment/REPORT/cdmetalreport303.pdf.

[35]             UL C 149, 14.6.2008, str. 6.

[36]             EFSA Journal (2009) 980, 1–139; http://www.efsa.europa.eu/en/efsajournal/pub/980.htm.

[37]             EFSA Journal (2011); 9(2):1975; http://www.efsa.europa.eu/en/efsajournal/pub/1975.htm.

[38]             WHO Food Additives Series 64, 73. sestanek Skupnega strokovnega odbora FAO in WHO za živilske dodatke (JECFA), Svetovna zdravstvena organizacija, Ženeva, 2011.

[39]             Rock phosphates and P fertilizers as sources of U contamination in agricultural soils, Kratz in Schnug, 2006.

[40]             Nekaj teh metod je predstavljenih na spletišču http://www.phosphorus-recovery.tu-darmstadt.de.

[41]             EU Resource Efficiency Perspectives in a Global Context, PBL, 2011.

[42]             Shakhramanyan in drugi, Working Paper, 2012.

[43]             Http://eusoils.jrc.ec.europa.eu/ESDB_Archive/eusoils_docs/other/EUR25327.pdf.

[44]             Global phosphorus flows through the agricultural, food and sewage systems, Van Vuuren in drugi, 2010.

[45]             Kippenberger, 2001.

[46]             Phosphate rock, Lauriente, 2003.

[47]             Efficiency of soil and fertilizer phosphorus use, Syers in drugi, 2008.

[48]             Direktiva Sveta 91/676/EGS o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov.

[49]             GAEC, dobri kmetijski in okoljski pogoji, je seznam standardov, katerih namen je zagotoviti ohranjanje dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev na vseh kmetijskih zemljiščih, ter je del sistema navzkrižne skladnosti.

[50]             Improved phosphorus use efficiency in agriculture: A key requirement for its sustainable use, Schroder in drugi, 2011.

[51]             Ni podatkov za Ciper, Luksemburg, Bolgarijo, Romunijo in Malto.

[52]             EU Preparatory Study on food waste in EU 27 (Pripravljalna študija o odpadni hrani v EU-27); BIO IS, oktober 2010.

[53]             Direktiva Sveta 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

[54]             Thermochemical processing of meat and bone meal, a review, Cascarosa in drugi, 2011.

[55]             Zakonodaja o živalskih stranskih proizvodih in zakonodaja o transmisivni spongiformni encefalopatiji (TSE).

[56]             Direktiva Sveta 91/271/EGS o čiščenju komunalne odpadne vode.

[57]             EUREAU position paper on the reuse of phosphorus, 2006.

[58]             Direktiva Sveta 86/278/EGS o varstvu okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu.