This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52012PC0744
Proposal for a REGULATION OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL amending Council Regulation (EC) No 1346/2000 on insolvency proceedings
Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti
Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti
/* COM/2012/0744 final - 2012/0360 (COD) */
Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti /* COM/2012/0744 final - 2012/0360 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE PREDLOGA 1.1. Splošno ozadje Predlog spreminja Uredbo Sveta (ES)
št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru
insolventnosti (v nadaljnjem besedilu: Uredba o postopkih v primeru
insolventnosti ali Uredba). Uredba o postopkih v primeru insolventnosti
določa evropski okvir za čezmejne postopke v primeru insolventnosti.
Uredba se uporablja, kadar koli ima dolžnik premoženje ali upnike v
več kakor eni državi članici, ne glede na to, ali je fizična ali
pravna oseba. Uredba določa, katero sodišče je pristojno za uvedbo
postopkov v primeru insolventnosti: glavni postopki morajo biti uvedeni v
državi članici, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov, učinki
teh postopkov pa se priznajo po vsej EU. Uvedba sekundarnih postopkov je
mogoča v državi članici, kjer ima dolžnik poslovalnico; učinki
teh postopkov so omejeni na premoženje, ki se nahaja v navedeni državi. Uredba
vsebuje tudi pravila o pravu, ki se uporablja, ter nekatera pravila o usklajevanju
glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti. Uredba o postopkih v
primeru insolventnosti se uporablja v vseh državah članicah, razen na
Danskem, ki ni vključena v pravosodno sodelovanje na podlagi Pogodbe o
delovanju Evropske unije. Uredba o postopkih v
primeru insolventnosti je bila sprejeta maja 2000 in se uporablja od 31. maja 2002.
Komisija je deset let po začetku njene veljavnosti pregledala njeno
izvajanje v praksi in meni, da je treba pravni akt spremeniti. 1.2. Potreba po reviziji Uredbe o postopkih
v primeru insolventnosti Sicer se na splošno šteje,
da je Uredba o postopkih v primeru insolventnosti uspešna pri omogočanju
čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti v Evropski uniji, vendar so
posvetovanje z zainteresiranimi stranmi ter pravne in empirične študije,
ki jih je naročila Komisija, pokazali na vrsto težav pri uporabi Uredbe v
praksi. Poleg tega se v Uredbi ne upoštevajo dovolj trenutne prednostne
naloge EU in nacionalne prakse na področju insolvenčnega prava,
zlasti glede spodbujanja sanacije podjetij v težavah. Ocena Uredbe o postopkih
v primeru insolventnosti je ugotovila pet glavnih pomanjkljivosti: ·
Področje uporabe Uredbe ne zajema nacionalnih
postopkov, ki predvidevajo prestrukturiranje podjetja v fazi pred nastopom
insolventnosti („postopki pred nastopom insolventnosti“) ali v postopkih, ki ohranjajo
obstoječo upravo („hibridni postopki“). Taki postopki so bili v zadnjem
času uvedeni v številnih državah članicah[1] in videti je, da
povečujejo možnosti uspešnega prestrukturiranja podjetij. Poleg tega v
Uredbo trenutno niso vključeni nekateri postopki v primeru insolventnosti
fizičnih oseb. ·
Težave se pojavljajo pri določanju, katera
država je pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Medtem ko ima
podelitev pristojnosti za uvedbo glavnih postopkov v primeru insolventnosti
državi članici, v kateri se nahaja središče dolžnikovih glavnih
interesov, široko podporo, je v praksi ta koncept težko uporabljati. Pravila
Uredbe o pristojnosti so bila kritizirana tudi zato, ker družbam in
fizičnim osebam omogočajo t. i. izbiranje najugodnejšega
sodišča („forum shopping“) z zlorabo preselitve središča
dolžnikovih glavnih interesov. ·
Ugotovljene so bile tudi težave s sekundarnimi
postopki. Uvedba sekundarnih postopkov lahko ovira učinkovito upravljanje
dolžnikovega premoženja. Z uvedbo sekundarnega postopka upravitelj glavnega
postopka nima več nadzora nad premoženjem, ki se nahaja v drugi državi
članici, kar oteži prodajo dolžnika kot delujočega podjetja[2]. Poleg tega morajo biti trenutno
sekundarni postopki likvidacijski postopki, kar je ovira za uspešno
prestrukturiranje dolžnika. ·
Težave se pojavljajo v zvezi s pravili o javnosti
postopkov v primeru insolventnosti in s prijavo terjatev. Trenutno javna objava
ali vpis odločb v register nista obvezna niti v državi članici, kjer
so uvedeni postopki, niti v državi članici, kjer se nahaja poslovalnica.
Prav tako ne obstaja evropski register insolventnosti, ki bi omogočal
iskanje po več nacionalnih registrih. Vendar je uspešno delovanje čezmejnih
postopkov v primeru insolventnosti v veliki meri odvisno od javne objave
ustreznih odločb v zvezi s postopki v primeru insolventnosti. Sodniki
morajo biti seznanjeni, ali so bili postopki že uvedeni v drugi državi
članici; upniki ali potencialni upniki morajo biti seznanjeni, da so bili
postopki uvedeni. Poleg tega se upniki, zlasti majhni upniki ter mala in
srednja podjetja, srečujejo s težavami in stroški pri prijavi terjatev na
podlagi Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti. ·
Uredba tudi ne vsebuje posebnih pravil, ki bi
urejala insolventnost večnacionalnih skupin podjetij, čeprav so v
velikem številu čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti udeležene
skupine podjetij. Osnovno izhodišče Uredbe o postopkih v primeru
insolventnosti je, da je treba za vsakega posameznega člana skupine uvesti
ločene postopke in da so taki postopki medsebojno popolnoma neodvisni.
Pomanjkanje posebnih določb o insolventnosti skupin podjetij pogosto
zmanjšuje možnosti uspešnega prestrukturiranja skupine v celoti in lahko
povzroči razpad skupine. Podrobna ocena uporabe Uredbe v praksi je
predstavljena v poročilu Komisije, ki spremlja ta predlog. V oceni
učinka, ki jo je pripravila Komisija in je prav tako priložena temu
predlogu, je vključena poglobljena analiza težav sedanje uredbe in učinka
različnih obravnavanih možnosti, namenjenih odpravljanju teh težav, Splošni cilj revizije Uredbe o postopkih v
primeru insolventnosti je izboljšati učinkovitost evropskega okvira za
reševanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti, da se tako
zagotovita nemoteno delovanje notranjega trga in njegova odpornost med
gospodarskimi krizami. Ta cilj se navezuje na trenutne politične
prednostne naloge EU za spodbujanje okrevanja gospodarstva in trajnostne
rasti, višje stopnje naložb ter ohranjanja delovnih mest, kot je navedeno v
strategiji Evropa 2020. Revizija Uredbe bo pripomogla k zagotovitvi nemotenega
razvoja in preživetja podjetij, kot je navedeno v Aktu za mala podjetja[3]. Revizija je kot eden od
ključnih ukrepov navedena tudi v Aktu za enotni trg II[4]. 2. POSVETOVANJE IN OCENA UČINKA Pred pripravo predloga je potekalo obsežno
posvetovanje z zainteresirano javnostjo, državami članicami, drugimi
institucijami in strokovnjaki glede obstoječih težav sedanje uredbe in o
možnih rešitvah zanje. Komisija je 29. marca 2012 začela javno
posvetovanje, v katerem je prejela skupaj 134 odgovorov. Upoštevala je
tudi rezultate zunanje študije za ocenjevanje uporabe Uredbe o postopkih v
primeru insolventnosti, ki jo je izvedel konzorcij
univerz v Heidelbergu in na Dunaju. Empirične podatke o vplivu
različnih možnosti za reformo pa je zbrala zunanja študija, ki jo je
izvedel konzorcij GHK in Milieu. Študiji bosta objavljeni skupaj s tem
predlogom na spletni strani GD za pravosodje. Dve srečanji z nacionalnimi
strokovnjaki sta potekali aprila in oktobra 2012. Komisija je poleg tega
ustanovila skupino zasebnih strokovnjakov na področju čezmejnih
postopkov v primeru insolventnosti, ki se je od maja do oktobra 2012
petkrat sestala ter prispevala informacije o težavah, možnostih in pripravi osnutka
revidirane Uredbe. Stališča zainteresiranih strani o glavnih
elementih reforme se lahko povzamejo, kot sledi: ·
Glede razširitve področja uporabe Uredbe
velika večina meni, da bi morala Uredba zajemati postopke pred nastopom
insolventnosti in hibridne postopke. Glede tega, kateri postopki bi morali biti
zajeti, in zlasti, v katerih primerih bi bilo treba zahtevati sodniški nadzor,
so bila mnenja deljena. Večina respondentov se je strinjala, da bi se
morala Uredba o postopkih v primeru insolventnosti uporabljati za fizične
osebe in samozaposlene. ·
Glede pristojnosti so se tri četrtine
respondentov strinjale z uporabo koncepta središča dolžnikovih glavnih
interesov za določitev kraja glavnega postopka. Večina pa je menila,
da razlaga izraza središče dolžnikovih glavnih interesov v sodni praksi
povzroča praktične težave. Skoraj polovica respondentov je navedla
primere zlorabe preselitve središča dolžnikovih glavnih interesov[5]. ·
Skoraj polovica respondentov je povedala, da ni
zadovoljna z usklajevanjem med glavnimi in sekundarnimi postopki v primeru
insolventnosti. ·
Glede objave postopkov se je tri četrtine
respondentov strinjalo, da je neobvezna objava odločbe o uvedbi postopka v
primeru insolventnosti problematična. Skoraj polovica tistih, ki je
izrazila svoje mnenje, meni, da obstajajo težave glede prijave terjatev. ·
Glede insolventnosti skupin podjetij skoraj
polovica respondentov meni, da evropska uredba o postopkih v primeru
insolventnosti ne deluje učinkovito v primeru insolventnosti članov
večnacionalnih skupin podjetij. Komisija je v oceni učinka, ki spremlja
ta predlog, analizirala stroške in koristi glavnih vidikov predlagane reforme. 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA 3.1. Povzetek predlaganega ukrepa Elementi predlagane reforme Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti se lahko povzamejo, kot sledi: · Področje uporabe: predlog razširja področje uporabe Uredbe z revizijo opredelitve postopkov v primeru insolventnosti tako, da se vključijo tudi hibridni postopki in postopki pred nastopom insolventnosti, kot tudi postopki za odpust dolga in drugi postopki v primeru insolventnosti za fizične osebe, ki zdaj ne ustrezajo opredelitvi. · Pristojnost: predlog pojasnjuje pravila o pristojnosti in izboljšuje procesni okvir za opredelitev pristojnosti. · Sekundarni postopki: predlog predvideva učinkovitejše upravljanje postopkov v primeru insolventnosti, ker sodišču omogoča zavrnitev uvedbe sekundarnih postopkov, če niso potrebni za varstvo interesov domačih upnikov, odpravlja zahtevo, da morajo biti sekundarni postopki likvidacijski, ter izboljšuje sodelovanje med glavnimi in sekundarnimi postopki, zlasti z razširitvijo zahtev o sodelovanju na zadevna sodišča. · Javnost postopkov in prijava terjatev: predlog zahteva, da države članice objavijo zadevne odločbe sodišč v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti v javno dostopnem elektronskem registru, in predvideva medsebojno povezavo med nacionalnimi registri insolventnosti. Uvaja tudi standardne obrazce za prijavo terjatev. · Skupine podjetij: predlog ureja usklajevanje postopkov v primeru insolventnosti v zvezi z različnimi člani iste skupine podjetij z določitvijo obveznosti, da morajo upravitelji in sodišča, udeleženi v različnih glavnih postopkih, sodelovati in se obveščati med seboj; poleg tega upraviteljem, udeleženim v takih postopkih, zagotavlja procesne možnosti, da lahko zahtevajo prekinitev ustreznih drugih postopkov in predlagajo sanacijski načrt za insolventne dele skupine, v zvezi s katero potekajo postopki v primeru insolventnosti. 3.1.1. Področje uporabe Uredbe o
postopkih v primeru insolventnosti Predlog s spremembo
sedanje opredelitve „postopkov v primeru insolventnosti“ v členu 1(1)
razširja področje uporabe Uredbe. Glede tega se predlaga, naj se
področje uporabe razširi tudi na postopke, v katerih ne sodeluje
upravitelj, ampak v njih dolžnikovo premoženje in posle upravlja ali nadzoruje
sodišče. Ta sprememba bi omogočila, da bi se lahko tudi posledice
postopkov v primeru insolventnosti, v katerih dolžnik ostaja lastnik brez
imenovanja upravitelja, priznale po vsej EU v smislu Uredbe.
Omogočila bi tudi, da bi Uredba zajemala več postopkov v primeru
insolventnosti fizičnih oseb. Predlaga se tudi izrecen sklic na postopke
za prilagoditev dolga in za sanacijo, da bi se tako vključili tudi tisti
postopki, ki dolžniku omogočajo, da se z upniki dogovori v fazi pred
nastopom insolventnosti. S spremembami bi bila Uredba tudi bolje usklajena s
pristopom, ki je uporabljen v UNCITRAL-ovem vzorčnem zakonu o
čezmejni insolventnosti[6].
Razširitev področja
uporabe Uredbe je pomembna, da se zagotovi učinkovito izvajanje postopkov
pred nastopom insolventnosti in hibridnih postopkov s čezmejnim ozadjem, vendar
ne bi smela vključevati postopkov v primeru insolventnosti, ki so zaupni.
Seveda obstajajo številni nacionalni postopki pred nastopom insolventnosti, v
katerih se dolžnik pogaja z (nekaterimi) upniki, zato da bi dosegel dogovor o
refinanciranju ali reorganizaciji, vendar te informacije niso javne. Taki
postopki lahko zahtevajo moratorij na posamezne postopke izvršbe ali upnikom
preprečujejo vložitev zahtevka za postopke v primeru insolventnosti v
določenem roku, kar dolžniku omogoči „predah“. Medtem ko je lahko
vloga teh postopkov v nekaterih državah članicah pomembna, bi lahko
njihova pogodbena in zaupna narava otežila priznavanje njihovih posledic po
vsej EU, ker sodišče ali upnik, ki se nahajata v drugi državi
članici, ne bi bila obveščena, da so taki postopki v teku. To ne
preprečuje naknadne vključitve postopka v področje uporabe
Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti od trenutka, ko postopek postane
javen. Ta predlog ne predvideva
spremembe obstoječega mehanizma, po katerem so nacionalni postopki v
primeru insolventnosti, ki jih zajema Uredba, našteti v Prilogi A, in
države članice odločajo, ali bodo priglasile določen postopek v
primeru insolventnosti za vključitev v navedeno prilogo. Vendar predlog
uvaja postopek, po katerem bi Komisija nadzorovala, ali priglašeni nacionalni
postopek v primeru insolventnosti dejansko izpolnjuje pogoje spremenjene
opredelitve. S tem bo zagotovljeno, da bodo v Prilogi našteti samo postopki, ki
ustrezajo pravilom Uredbe. 3.1.2. Pristojnost za uvedbo
postopkov v primeru insolventnosti Predlog je obdržal koncept središča
dolžnikovih glavnih interesov, ker zagotavlja, da bo
primer obravnavalo sodišče, z območjem pristojnosti katerega je
dolžnik dejansko povezan, in ne sodišče, ki ga izberejo ustanovitelji.
Pristop na podlagi središča dolžnikovih glavnih interesov je tudi skladen
z mednarodnim razvojem, saj ga je kot standard na področju pristojnosti
izbral tudi UNCITRAL v svojem vzorčnem zakonu o čezmejni
insolventnosti. Predlog za usmerjanje pravnikov pri določanju
središča dolžnikovih glavnih interesov dopolnjuje opredelitev
središča dolžnikovih glavnih interesov; uvaja tudi določbo, ki
določa središče dolžnikovih glavnih interesov pri fizičnih
osebah. Poleg tega nova uvodna izjava pojasnjuje okoliščine, v katerih se
lahko ovrže domneva, da se središče glavnih interesov pravne osebe nahaja
v kraju, kjer ima registrirani sedež; besedilo te uvodne izjave je vzeto iz
odločbe Sodišča Evropske unije v zadevi „Interedil“[7]. Predlog tudi izboljšuje procesni okvir za
opredelitev pristojnosti za uvedbo postopkov. Predlog zahteva, da sodišče
pred uvedbo postopkov v primeru insolventnosti po uradni dolžnosti ugotavlja
svojo pristojnost in v svoji odločbi navede, na kateri podlagi jo je
utemeljilo. Poleg tega predlog daje vsem tujim upnikom pravico do izpodbijanja
odločbe o uvedbi postopkov in zagotavlja, da so navedeni upniki
obveščeni o odločbi o uvedbi postopkov, da lahko učinkovito izvršujejo
svoje pravice. Namen teh sprememb je zagotoviti, da se lahko postopki uvedejo
samo, če je zadevna država članica dejansko pristojna. S tem bi
morala torej zmanjšati primere izbiranja najugodnejšega sodišča z zlorabo prek
lažne preselitve središča dolžnikovih glavnih interesov. Tretjič, predlog pojasnjuje, da so
sodišča, pred katerimi so uvedeni postopki v primeru insolventnosti,
pristojna tudi za zahtevke, ki so neposredno posledica postopkov v primeru
insolventnosti ali so z njimi tesno povezani, kakršen je na primer zahtevek za
razveljavitev dolžnikovih pravnih dejanj. Ta sprememba uzakonjuje sodno prakso
Sodišča Evropske unije v odločbi v zadevi Deko Marty[8]. Če je tak zahtevek
povezan z drugim zahtevkom proti isti toženi stranki, ki temelji na splošnem
civilnem in gospodarskem pravu, daje predlog upravitelju možnost, da oba zahtevka
uveljavlja pred sodišči v državi stalnega prebivališča tožene stranke,
če so ta sodišča pristojna na podlagi Uredbe (ES) št. 44/2001
z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju
sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[9] (kakor je bila spremenjena). To
pravilo bi upravitelju omogočilo, da bi na primer zahtevek za ugotavljanje
odgovornosti direktorja na podlagi insolvenčnega prava in zahtevek zoper
navedenega direktorja na podlagi odškodninskega prava ali prava družb uveljavljal
pred istim sodiščem. 3.1.3. Sekundarni postopki v primeru
insolventnosti Z namenom izboljšati učinkovito
upravljanje dolžnikovega premoženja v primerih, kjer ima dolžnik poslovalnico v
drugi državi članici, je predlaganih več sprememb. ·
Sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo
sekundarnih postopkov, bi moralo imeti možnost, če tako zahteva upravitelj
glavnih postopkov, zavrniti uvedbo postopkov ali odložiti odločitev o njihovi
uvedbi, če taka uvedba ne bi bila potrebna za varstvo interesov
domačih upnikov. Tako bi bilo lahko na primer v primeru vlagatelja, ki je
dal ponudbo za nakup delujočega podjetja, in bi s to ponudbo domači
upniki pridobili več kakor s prodajo premoženja podjetja. Uvedba
sekundarnih postopkov tudi ne bi smela biti potrebna, če upravitelj
glavnih postopkov domačim upnikom zagotovi, da bodo v glavnih postopkih
obravnavani, kot da bi bili uvedeni sekundarni postopki, ter da se bodo
pravice, ki bi jih imeli v takem primeru glede določitve in razvrščanja
njihovih terjatev, spoštovale pri razdelitvi premoženja. Praksa takih „virtualnih
sekundarnih postopkov“ je bila razvita v več čezmejnih postopkih v
primeru insolventnosti, v katerih so bili glavni postopki uvedeni v Združenem
kraljestvu (zlasti v postopkih v primeru insolventnosti v zadevah
Collins&Aikman, MG Rover in Nortel Networks). Angleška sodišča so
sprejela, da imajo angleški upravitelji pravico razdeliti del premoženja v
skladu s pravom države članice, v kateri se je nahajala poslovalnica. Ker
taka praksa trenutno na podlagi prava številnih držav članic ni
mogoča, predlog uvaja pravilo materialnega prava, ki upravitelju
omogoča, da doseže dogovor z domačimi upniki z zavezujočimi
učinki za premoženje. ·
Predlagana sprememba ne bo vplivala na možnost
upravitelja, da zahteva uvedbo sekundarnih postopkov, če bi bilo s tem
poenostavljeno upravljanje zapletenih primerov, na primer takrat, ko je treba v
državi registracije odpustiti veliko število delavcev. V takih primerih lahko
uvedba lokalnih postopkov in imenovanje lokalnega upravitelja pomagata, da se
zagotovi učinkovito upravljanje dolžnikovega premoženja. ·
Predlog obvezuje sodišče, ki odloča o
predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov, da se pred sprejetjem odločitve
posvetuje z upraviteljem glavnih postopkov. Namen tega predloga je zagotoviti,
da mora biti sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov,
v celoti seznanjeno z vsemi možnostmi za sanacijo ali reorganizacijo, ki jih je
preučil upravitelj, ter lahko pravilno oceni posledice uvedbe sekundarnih
postopkov. To obveznost dopolnjuje pravica upravitelja, da izpodbija
odločbo o uvedbi sekundarnih postopkov. ·
Predlog odpravlja sedanjo zahtevo, da morajo biti
sekundarni postopki likvidacijski. Če sodišče uvede sekundarne
postopke, lahko izbira med vsemi postopki, ki so mu na voljo na podlagi
nacionalne zakonodaje, vključno s prestrukturiranjem. Ta predlog spremembe
zagotavlja, da uvedba sekundarnih postopkov ne pomeni avtomatično
onemogočanja sanacije ali prestrukturiranja dolžnika kot celote. Ta
sprememba ne bi smela poseči v pravila o izterjavi državne pomoči in
sodno prakso Sodišča Evropske unije o izterjavi državne pomoči od insolventnih
podjetij[10]. ·
Poleg tega predlog izboljšuje usklajevanje glavnih
in sekundarnih postopkov, ker razširja obveznost sodelovanja, ki trenutno velja
le za upravitelje, na sodišča, ki sodelujejo v glavnih in sekundarnih
postopkih. Zato morajo sodišča medsebojno sodelovati in se obveščati;
poleg tega morajo upravitelji sodelovati s sodiščem v drugi državi
članici, ki je udeležena v postopkih, in se medsebojno obveščati.
Sodelovanje med sodišči bo izboljšalo usklajevanje glavnih in sekundarnih
postopkov. To je zlasti lahko bistveno, da se zagotovi uspešno
prestrukturiranje, na primer glede potrditve protokola, ki določa
sanacijski načrt. 3.1.4. Javnost postopkov v primeru
insolventnosti in prijava terjatev Predlog določa, da morajo biti minimalne
informacije v zvezi s postopki v primeru insolventnosti objavljene v
elektronskem registru, ki je javnosti na voljo brezplačno na internetu. Informacije,
ki jih je treba navesti, vključujejo sodišče, ki uvede postopke v
primeru insolventnosti, datum uvedbe in v primeru glavnih postopkov datum
končanja postopkov, vrsto postopkov, dolžnika, imenovanega upravitelja,
odločbo o uvedbi postopkov in odločbo o imenovanju upravitelja,
če se razlikuje, ter rok za prijavo terjatev. Glede na razlike med
nacionalnimi pravnimi sistemi v zvezi z objavo postopkov v primeru
insolventnosti in na različne potrebe upnikov je obveznost objave teh
podatkov omejena na podjetja, samozaposlene ali posameznike, ki samostojno
opravljajo dejavnost; ne uporablja pa se za postopke v primeru insolventnosti v
zvezi s potrošniki. Predlog predvideva vzpostavitev sistema za medsebojno
povezavo med nacionalnimi registri, do katerih bo mogoče dostopati prek
evropskega portala e-pravosodje. Komisija bo z izvedbenim aktom določila
minimalna skupna merila za iskanje po registrih in rezultate iskanja, ki bodo
temeljila na informacijah, ki jih je treba objaviti v registrih insolventnosti.
Medsebojna povezava med nacionalnimi registri bo zagotovila, da bo imelo
sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo postopkov v primeru
insolventnosti, možnost ugotoviti, ali so bili postopki v zvezi z istim
dolžnikom že uvedeni v drugi državi članici; tudi upnikom bo
omogočila ugotoviti, ali so bili uvedeni postopki zoper istega dolžnika,
in če so bili, katera morebitna pooblastila ima upravitelj. Za dolžnike,
ki so podjetja, se bodo države članice lahko naslonile na obveznosti, ki
izhajajo iz Direktive 2012/17/EU z dne 13. junija 2012 o
povezovanju centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb[11]. Toda za namen te uredbe samo
podatek, da so bili uvedeni postopki v zvezi z dolžnikom, ne zadostuje za
usklajevanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti in za
omogočanje upnikom, da izkoristijo svoje pravice v zvezi s takimi
postopki. Predlog na tri načine poenostavlja
prijavo terjatev za tuje upnike, zlasti za male upnike ter mala in srednja
podjetja: prvič, predlog predvideva dva standardna obrazca, ki bosta
uvedena z izvedbenim aktom, in sicer enega za obveščanje upnikov in
drugega za prijavo terjatev. Standardna obrazca bosta na voljo v vseh uradnih
jezikih Evropske unije, s čimer se bodo zmanjšali stroški prevajanja.
Drugič, predlog daje tujim upnikom na voljo vsaj 45 dni po objavi
obvestila o uvedbi postopkov v registru insolventnosti, da prijavijo svoje
terjatve, ne glede na morebitne krajše roke, ki se uporabljajo na podlagi
nacionalne zakonodaje. Obvestiti jih je treba tudi, če se njihova terjatev
izpodbija; v tem primeru morajo imeti možnost, da dopolnijo predložena dokazila
in svojo terjatev dokažejo. Tretjič, pravno zastopanje ne bo obvezno za
prijavo terjatev na območju pristojnosti druge države, s čimer se bodo
zmanjšali stroški za upnike. 3.1.5. Insolventnost članov
skupine podjetij Predlog vzpostavlja poseben pravni okvir za
ravnanje v primeru insolventnosti članov skupine podjetij, hkrati pa
ohranja pristop ločene obravnave posameznih subjektov, na katerem temelji
sedanja Uredba o postopkih v primeru insolventnosti. Predlog uvaja obveznost
usklajevanja postopkov v primeru insolventnosti zoper različne člane
iste skupine podjetij, tako da obvezuje zadevne upravitelje in sodišča k
medsebojnemu sodelovanju na podoben način, kot je predlagano na
področju glavnih in sekundarnih postopkov. Tako sodelovanje bi lahko imelo
različne oblike glede na okoliščine posameznega primera. Upravitelji
bi si morali zlasti izmenjevati ustrezne informacije in sodelovati pri pripravi
sanacijskega ali reorganizacijskega načrta, kadar je primerno. Možnost
sodelovanja prek protokolov je izrecno navedena, da se prizna praktični
pomen teh pravnih aktov in nadalje spodbuja njihova uporaba. Sodišča bi
morala sodelovati zlasti z izmenjavo informacij, usklajevanjem, kadar je
primerno, imenovanjem upraviteljev, ki lahko sodelujejo med seboj, in
potrjevanjem protokolov, ki jih predložijo upravitelji. Poleg tega predlog zagotavlja vsakemu
upravitelju procesno sposobnost v postopkih v zvezi z drugim članom iste
skupine. Upravitelj ima zlasti pravico do zaslišanja v teh drugih postopkih, da
predlaga prekinitev drugih postopkov in da predlaga reorganizacijski načrt
tako, da lahko odbor zadevnih upnikov ali sodišče odločata o njem.
Upravitelj ima tudi pravico biti navzoč na sestankih upnikov. Te procesne možnosti
omogočajo upravitelju, ki ima največji interes za uspešno
prestrukturiranje vseh zadevnih podjetij, da uradno predloži svoj
reorganizacijski načrt v postopkih v zvezi s članom skupine,
čeprav upravitelj teh postopkov ni pripravljen sodelovati ali načrtu
nasprotuje. Predlog z določitvijo usklajevanja
različnih postopkov zoper člane iste skupine ne želi preprečiti
obstoječe prakse v zvezi z močno povezanimi skupinami podjetij, v
skladu s katero se določi, da se središče glavnih interesov vseh
članov skupine nahaja v istem kraju, in da se zato uvedejo postopki na enem
samem območju pristojnosti. 3.2. Pravna podlaga Ta predlog spreminja Uredbo št. 1346/2000,
ki je temeljila na členu 61(c) in členu 67(1) Pogodbe o
ustanovitvi Evropske skupnosti. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe
je ustrezna pravna podlaga člen 81(2)(a), (c) in (f) Pogodbe o
delovanju Evropske unije. Naslov V tretjega dela Pogodbe o
delovanju Evropske unije ne velja za Dansko na podlagi Protokola o
stališču Danske, ki je priložen pogodbama. Naslov V prav tako ne
velja za Združeno kraljestvo in Irsko, razen če se ti dve državi
odločita drugače v skladu z ustreznimi določbami protokola o
njunem stališču glede območja svobode, varnosti in pravice. Če
pa predlog Komisije spreminja obstoječi akt in Združeno kraljestvo ali
Irska ne uveljavita svoje pravice, da se odločita za spremembo, lahko Svet
na predlog Komisije določi, da neudeležba ustrezne države v spremenjeni
različici obstoječega ukrepa povzroči, da je uporaba navedenega
ukrepa neučinkovita za druge države članice Unije, in v tem primeru
se podaljša rok za priglasitev. Če se zadevna država ni odločila za
spremembo ob izteku podaljšanega roka, obstoječi ukrep zanjo ni več
zavezujoč in se zanjo ne uporablja. 3.3. Subsidiarnost in sorazmernost Različni elementi revizije Uredbe o
postopkih v primeru insolventnosti, ki so navedeni zgoraj, so skladni z
zahtevami po subsidiarnosti in sorazmernosti. Kar zadeva subsidiarnost,
predlaganih sprememb ne morejo doseči države članice same, ker
zahtevajo spremembo obstoječih pravil Uredbe o postopkih v primeru
insolventnosti glede področja uporabe, pristojnosti za uvedbo postopkov v
primeru insolventnosti, določb o sekundarnih postopkih, objave odločb
in prijave terjatev. Sprememba Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti zaradi
svoje narave zahteva poseg zakonodajalca Unije. Elektronske registre
insolventnosti bi sicer načeloma lahko vzpostavile države članice
same, vendar pa njihova medsebojna povezava zahteva ukrepanje na ravni Unije.
Zato ciljev predlaganega ukrepa, in sicer medsebojne povezave med registri
insolventnosti po vsej EU, ne morejo zadostno doseči države
članice same, ampak jih je lažje doseči z ukrepom na ravni Unije. Kar zadeva sorazmernost, vsebina in oblika
predlaganega ukrepa ne presegata tistega, kar je potrebno, da se dosežejo cilji
Pogodbe. Iz ocene učinka, priložene temu predlogu, tudi izhaja, da so
koristi vseh predlaganih sprememb večje od stroškov zanje, zato so
predlagani ukrepi sorazmerni. 3.4. Učinek na temeljne
pravice Kot je podrobno opisano v oceni učinka,
ki je priložena temu predlogu, in v skladu s strategijo za učinkovito
izvajanje Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vsi elementi reforme
upoštevajo pravice, določene v Listini o temeljnih pravicah. Spremembe izboljšujejo položaj oseb, udeleženih v čezmejnih
postopkih v primeru insolventnosti, z vidika njihove lastninske pravice,
svobode gospodarske pobude in pravice do dela, svobode gibanja in prebivanja
ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Predlagana sprememba o
vzpostavitvi javno dostopnega elektronskega registra insolventnosti spoštuje
pravico do varstva osebnih podatkov sorazmerno s cilji, ker bodo sprejeti
ukrepi za zagotovitev skladnosti z Direktivo 95/46/ES o varstvu podatkov. 4. PRORAČUNSKE POSLEDICE Predlog bi imel omejene posledice za
proračun EU. Elektronska aplikacija za medsebojno povezavo med registri
insolventnosti je že razvita in bo gostovala na evropskem portalu e-pravosodje.
Posledice za proračun EU v obdobju 2014–2020 bodo obsegale samo stroške
gostovanja in vzdrževanja elektronske aplikacije. Skupaj bi ti stroški v
obdobju 2014–2020 znašali 1 500 000 EUR in bi bili kriti iz sredstev
za prihodnji Program za pravosodje[12]. 2012/0360 (COD) Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000
o postopkih v primeru insolventnosti EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti člena 81 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po predložitvi osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[13],
v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, po posvetovanju z Evropskim nadzornikom za
varstvo podatkov[14], ob upoštevanju naslednjega: (1) Uredba Sveta (ES)
št. 1346/2000[15]
je vzpostavila evropski okvir za čezmejne postopke v primeru
insolventnosti. Ta okvir določa, katera država članica je pristojna
za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, vzpostavlja enotna pravila o
pravu, ki se uporablja, ter predvideva priznavanje in izvrševanje odločb v
zvezi z insolventnostjo ter usklajevanje glavnih in sekundarnih postopkov v
primeru insolventnosti. (2) Poročilo Komisije o
uporabi Uredbe (ES) št. 1346/2000 z dne 12. decembra 2012[16] ugotavlja, da Uredba na
splošno deluje dobro, vendar pa je zaželeno, da se izboljša uporaba nekaterih
njenih določb, da se okrepi učinkovito upravljanje čezmejnih
postopkov v primeru insolventnosti. (3) Področje uporabe
Uredbe (ES) št. 1346/2000 bi bilo treba razširiti na postopke, ki
spodbujajo sanacijo rentabilnih dolžnikov, da bi zdravim podjetjem pomagali
preživeti in podjetnikom dali novo priložnost. Zlasti bi ga bilo treba
razširiti na postopke, ki predvidevajo prestrukturiranje dolžnika v fazi pred
nastopom insolventnosti, ali tiste, ki ohranjajo obstoječo upravo. Uredba
bi morala urejati tudi postopke, ki predvidevajo odpust dolga potrošnikov in
samozaposlenih, ki ne izpolnjujejo meril veljavnega pravnega akta. (4) Pojasniti bi bilo treba
pravila o pristojnosti za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in
izboljšati procesni okvir za ugotavljanje pristojnosti. Določeno bi moralo
biti tudi izrecno pravilo o pristojnosti za zahtevke, ki so neposredno
posledica postopkov v primeru insolventnosti ali so tesno povezana z njimi. (5) Za večjo
učinkovitost postopkov v primeru insolventnosti v primerih, ko ima dolžnik
poslovalnico v drugi državi članici, je treba odpraviti zahtevo, da morajo
biti sekundarni postopki likvidacijski. Poleg tega bi moralo imeti sodišče
možnost zavrniti uvedbo sekundarnih postopkov, če ti niso potrebni za
varstvo interesov domačih upnikov. Izboljšati bi bilo treba usklajevanje
med glavnimi in sekundarnimi postopki, zlasti z zahtevo po sodelovanju med
udeleženimi sodišči. (6) Da se izboljšajo informacije,
ki so na voljo upnikom in udeleženim sodiščem, ter prepreči uvajanje
vzporednih postopkov v primerih insolventnosti, bi bilo treba zahtevati, da
države članice objavijo ustrezne odločbe v čezmejnih postopkih v
primeru insolventnosti v javno dostopnem elektronskem registru. Urediti bi bilo
treba medsebojno povezavo registrov insolventnosti. Vpeljati bi bilo treba tudi
standardne obrazce za prijavo terjatev, ki bodo tujim upnikom olajšali delo in
zmanjšali stroške prevajanja. (7) Določena bi morala biti
posebna pravila o usklajevanju postopkov, v katerih je udeleženih več
članov iste skupine podjetij. Upravitelji in sodišča, udeleženi v
različnih postopkih v primeru insolventnosti, bi morali obvezno sodelovati
in se obveščati med seboj. Poleg tega bi morali vsi udeleženi upravitelji
imeti na voljo procesne možnosti, da za podjetja v skupini, v zvezi s katerimi
so uvedeni postopki v primeru insolventnosti, predlagajo sanacijski načrt
in da po potrebi zahtevajo prekinitev postopkov v primeru insolventnosti v
zvezi s podjetji, razen za podjetje, za katero so bili imenovani za upravitelja.
Opredelitev izraza „skupina podjetij“ bi se morala razumeti, kot da se
uporablja samo na področju insolventnosti, in ne bi smela vplivati na
vidike prava gospodarskih družb v zvezi s skupinami. (8) Da se omogoči hitro
prilagajanje Uredbe ustreznim spremembam nacionalnega insolvenčnega prava,
ki jih priglasijo države članice, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da v
skladu s členom 290 Pogodbe sprejme akte za spremembo prilog. Zelo
pomembno je, da Komisija v okviru priprav opravi ustrezna posvetovanja, tudi na
strokovni ravni. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih
aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje zadevnih
dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu. (9) Za zagotavljanje enakih
pogojev pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1346/2000 bi bilo treba
izvedbena pooblastila prenesti na Komisijo. Ta pooblastila bi se morala
izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in
načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje
izvedbenih pooblastil Komisije[17]. (10) Uredbo (ES) št. 1346/2000
bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. (11) Sprememba te uredbe ne bi
smela posegati v pravila o izterjavi državne pomoči od insolventnih
podjetij, kot jih razlaga sodna praksa Sodišča Evropske unije (v zadevi
Komisija proti Italiji – „New Interline“, C-454/09). Kadar izterjava celotnega
zneska državne pomoči ni mogoča, ker nalog za izterjavo zadeva
podjetje v postopku v primeru insolventnosti, bi morali biti navedeni postopki
vedno likvidacijski ter bi morali povzročiti dokončno prenehanje dejavnosti
prejemnika in prodajo njegovega premoženja. (12) V skladu s členoma 1
in 2 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede
območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski
uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, [sta Združeno kraljestvo in Irska
predložila uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te
uredbe]/[Združeno kraljestvo in Irska brez poseganja v člen 4
navedenega protokola ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe ter ta uredba zanju
ni zavezujoča niti se zanju ne uporablja]. (13) V skladu s členoma 1
in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski
uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju
te uredbe ter ta uredba zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja – SPREJELA NASLEDNJO UREDBO: Člen 1 Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 se
spremeni: (1)
V uvodni izjavi 2 se sklicevanje na
člen 65 nadomesti s sklicevanjem na člen 81. (2)
V uvodnih izjavah 3, 5, 8, 11, 12, 14 in 21 se
izraz „Skupnost“ nadomesti z izrazom „Unija“. (3)
Uvodna izjava 4 se nadomesti z naslednjim: „(4) Za pravilno delovanje notranjega trga se
je treba izogibati spodbujanju strank k prenosu premoženja ali sodnih postopkov
iz ene države članice v drugo, da bi se tako skušal doseči ugodnejši
pravni položaj v škodo stečajne mase upnikov (t. i. izbiranje
najugodnejšega sodišča).“ (4)
Uvodna izjava 6 se nadomesti z naslednjim: „(6) Ta uredba bi morala obsegati določbe,
ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in postopkov,
ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti in so tesno
povezani z njimi. Ta uredba bi morala vsebovati tudi določbe o priznavanju
in izvrševanju odločb, izdanih v takih postopkih, ter določbe o
pravu, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti. Uredba bi morala
vsebovati tudi pravila o usklajevanju postopkov v primeru insolventnosti proti
istemu dolžniku ali več članom iste skupine podjetij.“ (5)
Uvodna izjava 7 se nadomesti z naslednjim: „(7) Stečajni postopki, postopki poravnave
in podobni postopki ter zahtevki, povezani s takimi postopki, so
izključeni s področja uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001
z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju
sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[18]. Te postopke bi morala urejati
ta uredba. Pri razlagi te uredbe bi se bilo treba čim bolj izogibati
zakonodajnim vrzelim med pravnima aktoma.“ (6)
Uvodna izjava 9 se nadomesti z naslednjim: „(9) Ta uredba bi morala veljati za postopke v
primeru insolventnosti, ki izpolnjujejo pogoje iz te uredbe, ne glede na to,
ali je dolžnik fizična ali pravna oseba, trgovec ali zasebnik. Navedeni
postopki v primeru insolventnosti so izčrpno našteti v Prilogi A.
Če je nacionalni postopek naveden v Prilogi A, bi se morala ta uredba
uporabljati, ne da bi morala sodišča druge države članice
preučiti, ali so izpolnjeni pogoji iz te uredbe. Postopke v primeru
insolventnosti v zvezi z zavarovalnicami, kreditnimi institucijami,
investicijskimi družbami, če jih ureja Direktiva 2001/24/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji
in prenehanju kreditnih institucij[19]
(kakor je bila spremenjena), in s kolektivnimi naložbenimi podjemi bi bilo
treba izključiti s področja uporabe te uredbe. Ta uredba ne bi smela zajemati
teh podjetij, ker zanje veljajo posebni predpisi in ker imajo nacionalni
nadzorni organi široka pooblastila za intervencijo.“ (7)
Vstavi se naslednja uvodna izjava 9a: „(9a) Področje uporabe te uredbe bi bilo
treba razširiti na postopke, ki spodbujajo sanacijo rentabilnih dolžnikov, da
bi zdravim podjetjem pomagali preživeti in dali novo priložnost podjetnikom.
Zlasti bi ga bilo treba razširiti na postopke, ki predvidevajo
prestrukturiranje dolžnika v fazi pred nastopom insolventnosti, postopke, ki ohranjajo
obstoječo upravo, ter postopke, ki predvidevajo odpust dolga potrošnikom
in samozaposlenim. Ker taki postopki ne zahtevajo nujno imenovanja upravitelja,
bi morali biti zajeti v tej uredbi, če potekajo pod kontrolo ali nadzorom
sodišča. V tem okviru bi moral izraz „kontrola“ obsegati primere, ko
sodišče ukrepa samo na pritožbo upnika ali zainteresirane strani.“ (8)
Uvodna izjava 10 se nadomesti z naslednjim: „(10) Postopki v primeru insolventnosti ne
vključujejo nujno ukrepanja sodišča; v tej uredbi bi moral imeti
pojem „sodišče“ širši pomen in označevati osebo ali organ, ki je po
nacionalnem pravu pooblaščen(a) za uvedbo postopkov v primeru
insolventnosti. Zaradi uporabe te uredbe bi morali biti postopki (tj. pravna
dejanja in predpisane formalnosti) ne le skladni z določbami te uredbe,
temveč tudi uradno priznani in pravno veljavni v državi članici, v
kateri so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti.“ (9)
Vstavi se nova uvodna izjava 12a: (12a) Pred uvedbo postopkov v primeru
insolventnosti bi moralo pristojno sodišče po uradni dolžnosti
preučiti, ali se središče dolžnikovih glavnih interesov ali
poslovalnica dejansko nahajata na območju njegove pristojnosti. Če
okoliščine posameznega primera zbujajo dvome glede pristojnosti
sodišča, bi moralo sodišče zahtevati, da dolžnik predloži dodatna
dokazila v podporo svojim trditvam, in kadar je primerno, dati dolžnikovim
upnikom možnost, da predstavijo svoja stališča glede pristojnosti. Poleg
tega bi morali imeti upniki na voljo učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo
o uvedbi postopka v primeru insolventnosti. (10)
Uvodna izjava 13 se črta. (11)
Vstavita se naslednji uvodni izjavi 13a
in 13b: (13a) Domnevati bi bilo treba, da je
„središče glavnih interesov“ podjetja ali druge pravne osebe v kraju
registriranega sedeža. To domnevo bi moralo biti mogoče ovreči,
če se glavna uprava podjetja ne nahaja v isti državi članici kakor
njegov registrirani sedež ter če temeljita ocena vseh ustreznih dejavnikov
pokaže, na način, ki ga lahko potrdijo tretje osebe, da se dejansko
središče upravljanja in nadzora podjetja ter središče upravljanja
njegovih interesov nahajata v navedeni drugi državi članici. Nasprotno te
domneve ne bi smelo biti mogoče ovreči, če so organi, odgovorni
za upravljanje in nadzor podjetja, v istem kraju kakor njegov sedež in če
se tam sprejemajo odločitve uprave na način, ki ga lahko potrdijo
tretje osebe. (13b) Sodišča države članice, pred
katerimi so uvedeni postopki v primeru insolventnosti, bi morala biti pristojna
tudi za zahtevke, ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti
in so z njimi tesno povezani, kakršen je na primer zahtevek za razveljavitev
dolžnikovih pravnih dejanj. Če je tak zahtevek povezan z drugim zahtevkom,
ki temelji na splošnem civilnem in gospodarskem pravu, bi moral upravitelj
imeti možnost, da oba zahtevka uveljavlja pred sodišči v državi stalnega
prebivališča tožene stranke, če meni, da je to učinkoviteje pri
navedenem sodišču. Tako bi lahko bilo na primer, če upravitelj želi povezati
zahtevek za ugotavljanje odgovornosti direktorja na podlagi insolvenčnega prava
z zahtevkom na podlagi prava družb ali splošnega odškodninskega prava. (12)
Vstavita se naslednji uvodni izjavi 19a
in 19b: (19a) Učinkovito upravljanje premoženja
lahko ovirajo tudi sekundarni postopki. Zato bi moralo sodišče, ki je
uvedlo sekundarne postopke, imeti možnost, da na zahtevo upravitelja odloži ali
zavrne uvedbo teh postopkov, če niso potrebni za varstvo interesov
domačih upnikov. Tako bi moralo biti zlasti, če se upravitelj v zvezi
s premoženjem obveže, da bo obravnaval domače upnike, kakor da bi bili
uvedeni sekundarni postopki, in da bo uporabil pravila o razvrstitvi države
članice, v kateri je bila predlagana uvedba sekundarnih postopkov, pri
razdelitvi premoženja, ki se nahaja v navedeni državi članici. Ta uredba
bi morala upravitelju dati možnost sprejeti take obveze. (19b) Da se zagotovi učinkovita zaščita
lokalnih interesov, upravitelj glavnih postopkov ne bi smel imeti možnosti
unovčiti ali preseliti premoženja, ki se nahaja v državi članici, v
kateri je poslovalnica, na način, ki pomeni zlorabo, zlasti z namenom
ovirati možnost učinkovite zadovoljitve takih interesov v primeru, da bi
bili pozneje uvedeni sekundarni postopki. (13)
Uvodna izjava 20 se nadomesti z naslednjim: „(20) Glavni in sekundarni postopki v primeru
insolventnosti lahko prispevajo k učinkovitemu unovčenju celotnega
premoženja le pod pogojem, da so vsi vzporedni nerešeni postopki usklajeni. Pri
tem je osnovni pogoj tesno sodelovanje med različnimi udeleženimi
upravitelji in sodišči, zlasti z zadostno izmenjavo informacij. Za
zagotovitev vodilne vloge glavnih postopkov bi moral upravitelj takih postopkov
imeti na voljo več možnosti ukrepanja v sekundarnih postopkih v primeru
insolventnosti, ki tečejo sočasno. Moral bi imeti predvsem možnost
predlagati načrt prestrukturiranja ali poravnave ali zaprositi za
odložitev unovčenja premoženja v sekundarnih postopkih v primeru
insolventnosti. Pri svojem sodelovanju bi morali upravitelji in sodišča
upoštevati najboljše prakse za sodelovanje v čezmejnih postopkih v primeru
insolventnosti, navedene v načelih in smernicah o obveščanju in
sodelovanju, ki so jih sprejela evropska in mednarodna združenja, dejavna na
področju insolvenčnega prava.“ (14)
Vstavita se naslednji uvodni izjavi 20a
in 20b: (20a) Ta uredba bi morala zagotoviti
učinkovito upravljanje postopkov v primeru insolventnosti za različna
podjetja, ki so del skupine podjetij. Če so postopki uvedeni za več
podjetij iste skupine, bi morali biti ustrezno usklajeni. Za različne
upravitelje in udeležena sodišča bi zato morala veljati enaka obveznost
medsebojnega sodelovanja in obveščanja kot za tiste, ki so udeleženi v
glavnih in sekundarnih postopkih v zvezi z istim dolžnikom. Poleg tega bi moral
imeti upravitelj, imenovan v postopkih v zvezi s članom skupine podjetij,
procesno sposobnost predlagati sanacijski načrt v postopkih v zvezi z
drugim članom iste skupine, če je to mogoče na podlagi
nacionalnega insolvenčnega prava. (20b) Uvedba pravil o insolventnosti skupine
podjetij ne bi smela omejevati možnosti sodišča, da uvede postopke v
primeru insolventnosti za več podjetij iz iste skupine na enem samem območju
pristojnosti, če sodišče ugotovi, da se središče glavnih
interesov teh podjetij nahaja v eni sami državi članici. V takih primerih
bi moralo sodišče imeti tudi možnost imenovati, če je primerno,
istega upravitelja v vseh zadevnih postopkih. (15)
Vstavi se nova uvodna izjava 21a: (21a) Bistvenega pomena je, da so upniki, ki
imajo običajno ali stalno prebivališče ali registrirani sedež v
Uniji, obveščeni o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti v zvezi s
premoženjem dolžnika. Da se zagotovi hiter prenos informacij upnikom, se
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra
2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih
zadevah v državah članicah[20]
ne bi smela uporabljati v primerih, ko se ta uredba nanaša na obveznost
obveščanja upnikov. Uporaba standardnih obrazcev, ki so na voljo v vseh
uradnih jezikih Unije, bi morala upnikom olajšati prijavo terjatev v postopkih,
uvedenih v drugi državi članici.“ (16)
Uvodna izjava 29 se nadomesti z naslednjim: „(29) Zaradi poslovnega interesa bi bilo treba na
zahtevo upravitelja glavno vsebino odločbe o uvedbi postopka objaviti v
drugi državi članici. Če je poslovalnica v zadevni državi
članici, bi morala biti taka objava obvezna, dokler ne bo vzpostavljen
sistem medsebojne povezave registrov insolventnosti. V nobenem primeru objava
ne bi smela biti predpogoj za priznanje tujih postopkov.“ (17)
Vstavi se naslednja uvodna izjava 29a: (29a) Da se izboljša obveščanje udeleženih upnikov
in sodišč ter prepreči uvedba vzporednih postopkov v primeru
insolventnosti, bi bilo treba zahtevati, da države članice objavijo
ustrezne informacije o čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti v
javno dostopnem elektronskem registru. Da se upnikom in sodiščem, ki imajo
stalno prebivališče oz. se nahajajo v drugih državah članicah,
omogoči dostop, bi morala ta uredba predvideti medsebojno povezavo med registri
insolventnosti. (18)
Uvodna izjava 31 se nadomesti z naslednjim: „(31) Ta uredba bi morala vsebovati priloge, v
katerih bi bili navedeni zlasti nacionalni postopki v primeru insolventnosti,
ki jih ureja ta uredba. Da se omogoči hitro prilagajanje uredbe ustreznim
spremembam nacionalnega insolvenčnega prava držav članic, bi bilo
treba Komisijo pooblastiti, da v skladu s členom 290 Pogodbe o
delovanju Evropske unije z delegiranimi akti sprejme spremembe prilog. Pred
sprejetjem delegiranega akta o spremembi seznama nacionalnih postopkov v
prilogah bi morala Komisija preveriti, ali priglašeni postopek izpolnjuje
merila iz te uredbe. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih
aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje zadevnih
dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu.“ (19)
Vstavijo se naslednje uvodne izjave 31a, 31b
in 31c: „(31a)Za zagotavljanje enakih pogojev pri
izvajanju Uredbe (ES) št. 1346/2000 bi bilo treba izvedbena
pooblastila prenesti na Komisijo. Ta pooblastila bi se morala izvajati v skladu
z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011
o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države
članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije[21]. (31b) Ta uredba spoštuje temeljne pravice in
upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zlasti si
ta uredba prizadeva spodbujati uporabo členov 8, 17 in 47 o
varstvu osebnih podatkov, lastninski pravici oz. pravici do
učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. (31c) V okviru te uredbe se za obdelavo osebnih
podatkov uporabljata Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih
podatkov in o prostem pretoku takih podatkov[22]
ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000
o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih
Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov[23].“ (20)
V uvodnih izjavah 32 in 33 se besedilo
„Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti“ nadomesti z besedilom „Pogodba o
delovanju Evropske unije“. (21)
Člena 1 in 2 se nadomestita z
naslednjim: „Člen 1
Področje uporabe 1. Ta uredba se uporablja za vse
sodne ali upravne postopke, vključno s postopki za izdajo začasne odredbe,
ki temeljijo na pravu v zvezi z insolventnostjo ali prilagoditvijo dolga in v
katerih se z namenom sanacije, prilagoditve dolga, reorganizacije ali
likvidacije (a)
dolžniku v celoti ali deloma odvzame premoženje in
imenuje upravitelj ali (b)
za premoženje in posle dolžnika določi
kontrola ali nadzor sodišča. Postopki iz tega odstavka so našteti v
Prilogi A. 2. Ta uredba se ne uporablja za
postopke v primeru insolventnosti v zvezi z (a)
zavarovalnicami, (b)
kreditnimi institucijami, (c)
investicijskimi družbami, če so zajete v
Direktivi 2001/24/ES, kakor je bila spremenjena, in (d)
kolektivnimi naložbenimi podjemi. Člen 2
Opredelitev pojmov V tej uredbi: (a)
„postopki v primeru insolventnosti“ pomenijo
postopke, naštete v Prilogi A; (b)
„upravitelj“ pomeni: (i) katero koli osebo ali organ, katere
funkcija je upravljanje ali unovčenje premoženja, ki je bilo odvzeto
dolžniku, ali nadzor nad dolžnikovim poslovanjem. Navedene osebe in organi so
našteti v Prilogi C; (ii) v zadevi, v kateri se ne imenuje
upravitelj ali v kateri se pooblastila dolžnika ne prenesejo na upravitelja,
dolžnika, ki ima v posesti lastnino; (c)
„sodišče“ pomeni v vseh členih, razen
člena 3b(2), sodni organ ali kateri koli drugi pristojni organ
države članice, ki je pooblaščen za uvedbo postopkov v primeru
insolventnosti, potrditev uvedbe takih postopkov ali sprejemanje odločb v takih
postopkih; (d)
„odločba o uvedbi postopkov v primeru
insolventnosti“ vključuje: (i) odločbo katerega koli
sodišča o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti ali za potrditev
uvedbe takih postopkov, in (ii) odločbo sodišča o imenovanju
začasnega upravitelja; (e)
„čas uvedbe postopkov“ pomeni čas
začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov v primeru
insolventnosti, ne glede na to, ali je odločba dokončna ali ne; (f)
„država članica, v kateri se nahaja
premoženje,“ v primeru: (i) premoženja v stvareh pomeni državo
članico, na ozemlju katere se to premoženje nahaja; (ii) lastništva ali upravičenja do
premoženja in pravic, ki mora biti vpisano v javni register, pomeni državo
članico, pod katere nadzorom se vodi register; (iii) imenskih delnic v podjetjih pomeni
državo članico, na katere ozemlju ima registrirani sedež podjetje, ki je
izdalo delnice; (iv) finančnih instrumentov, pravica do
katerih se izkaže z vpisom v register ali na račun, ki ga ima posrednik
ali neka druga oseba v njegovem imenu („nematerializirani vrednostni papirji“),
pomeni državo članico, v kateri se vodi register ali račun, kjer so
vpisani; (v) denarja na računih pri kreditni
instituciji pomeni državo članico, ki je navedena v številki
računa IBAN; (vi) terjatev do tretjih oseb, razen tistih v
zvezi s premoženjem, navedenim v pododstavku (v), pomeni državo
članico, na ozemlju katere ima tretja oseba, ki bi morala terjatve izpolniti,
središče svojih glavnih interesov, kakor je določeno v
členu 3(1); (g)
„poslovalnica“ pomeni kateri koli kraj
poslovanja, v katerem dolžnik opravlja stalno gospodarsko dejavnost, ki
predpostavlja udeležbo ljudi in premoženja; (h)
„domači upniki“ pomeni upnike, katerih
terjatve do dolžnika so nastale pri poslovanju poslovalnice, ki se nahaja v
drugi državi članici, razen tiste, v kateri se nahaja središče
dolžnikovih glavnih interesov; (i)
„skupina podjetij“ pomeni določeno število
podjetij, ki jo sestavljajo nadrejena in podrejene družbe; (j)
„nadrejena družba“ pomeni družbo, ki: (i) ima večino glasovalnih pravic delničarjev
ali družbenikov v drugem podjetju („podrejenem podjetju“); (ii) je delničar ali družbenik
podrejene družbe in ima pravico: (aa) imenovati ali odpoklicati večino
članov upravnega, poslovodnega ali nadzornega organa navedene podrejene
družbe; ali (bb) izvrševati prevladujoč vpliv na
podrejeno družbo na podlagi pogodbe, sklenjene z navedeno podrejeno družbo, ali
določbe v njenem statutu.“ (22)
V členu 3 se odstavka 1 in 3
nadomestita z naslednjim: „1. Sodišča države
članice, na ozemlju katere je središče dolžnikih glavnih interesov,
so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti (‚glavni postopki‘).
Središče dolžnikovih glavnih interesov je kraj rednega poslovanja
dolžnika, ki je preverljiv za tretje osebe. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne
dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnikovih glavnih interesov
registrirani sedež. Če gre za posameznika, ki opravlja neodvisno
poslovno ali poklicno dejavnost, je središče glavnih interesov glavni kraj
poslovanja navedenega posameznika; v primeru katerega koli drugega posameznika
je središče glavnih interesov kraj običajnega prebivališča
posameznika. 3. Kadar so bili postopki v
primeru insolventnosti uvedeni v skladu z odstavkom 1, so vsi postopki, ki
so uvedeni pozneje v skladu z odstavkom 2, sekundarni. V tem primeru je
primeren čas, da se preveri, ali ima dolžnik poslovalnico v drugi državi
članici, na dan uvedbe glavnih postopkov.“ (23)
Vstavita se naslednja člena 3a in 3b: „Člen 3a Pristojnost
za povezane zahtevke 1. Sodišča države članice, na ozemlju
katere so uvedeni postopki v primeru insolventnosti v skladu s
členom 3, so pristojna za zahtevke, ki so neposredno posledica
postopkov v primeru insolventnosti in so z njim tesno povezani. 2. Če je zahtevek iz
odstavka 1 povezan z zahtevkom v civilnih in gospodarskih zadevah zoper
isto toženo stranko, lahko upravitelj oba postopka vodi pred sodišči
države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno
prebivališče, ali, če zahtevek zadeva več toženih strank, pred sodišči
države članice, na ozemlju katere ima stalno prebivališče
katera koli izmed njih, če je to sodišče pristojno na podlagi
pravil iz Uredbe (EU) št. 44/2001. 3. V tem členu se šteje, da so zahtevki
povezani, če so tako tesno povezani med seboj, da se zdita njihova skupna
obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti
nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov. Člen 3b Preizkus
pristojnosti; pravica do sodne presoje 1. Sodišče, ki odloča
o predlogu za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, po uradni dolžnosti
preuči, ali je pristojno na podlagi člena 3. V odločbi o
uvedbi postopkov v primeru insolventnosti se navedejo razlogi za določitev
pristojnosti sodišča, in zlasti, ali pristojnost temelji na členu 3(1)
ali (2). 2. Če so postopki v primeru
insolventnosti uvedeni brez odločbe sodišča, upravitelj, ki je
imenovan v takih postopkih, preuči, ali je država članica, v kateri
tečejo postopki, pristojna na podlagi člena 3. V tem primeru
upravitelj navede razloge za določitev pristojnosti, in zlasti, ali
pristojnost temelji na členu 3(1) ali (2). 3. Upniki ali zainteresirane
strani z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim
sedežem v državi članici, ki ni država, v kateri so bili uvedeni postopki,
imajo pravico izpodbijati odločbo o uvedbi glavnih postopkov.
Sodišče, ki je uvedlo glavne postopke, ali upravitelj take upnike, če
so znani, pravočasno obvesti o odločbi, da se jim omogoči njeno izpodbijanje.“ (24)
V členu 4(2) se točka (m)
nadomesti z naslednjim: (m) pravila v zvezi z ničnostjo,
izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh
upnikov.“ (25)
Vstavi se naslednji člen 6a: „Člen 6a
Sporazumi o neto poravnavi Sporazume o neto poravnavi ureja le pravo, ki
velja za pogodbo, ki ureja take sporazume.“ (26)
Vstavi se naslednji člen 10a: „Člen 10a
Zahteve za odobritev na podlagi prava države postopka Če pravo države članice, ki ureja
posledice postopkov v primeru insolventnosti za pogodbe iz členov 8
in 10, določa, da se lahko pogodba odpove ali spremeni le z
odobritvijo sodišča, ki je uvedlo postopke v primeru insolventnosti, a
postopki v primeru insolventnosti niso bili uvedeni v navedeni državi, je za
odobritev odpovedi ali spremembe teh pogodb pristojno sodišče, ki je
uvedlo postopke v primeru insolventnosti.“ (27)
Člen 15 se nadomesti z naslednjim: „Člen 15
Posledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde ali arbitražne
postopke v teku Posledice postopkov v primeru insolventnosti
na pravde ali arbitražne postopke v teku, ki se nanašajo na premoženje ali
pravico, ki je bilo odvzeto dolžniku, ureja izključno pravo države
članice, v kateri so navedene pravde v teku ali v kateri je sedež
arbitražnih postopkov.“ (28)
Člen 18 se spremeni: (a)
V členu 18 se odstavek 1 nadomesti z
naslednjim: 1. „Upravitelj, ki ga je
imenovalo sodišče, pristojno po členu 3(1), lahko v drugi državi
članici izvršuje vsa pooblastila, ki mu pripadajo po pravu države, v
kateri so bili uvedeni postopki, kolikor v navedeni državi članici niso
bili uvedeni drugi postopki v primeru insolventnosti ali ni bil sprejet noben
nasproten zaščitni ukrep na podlagi predloga za uvedbo postopkov v primeru
insolventnosti. Ob upoštevanju členov 5 in 7 lahko zlasti
odstrani dolžnikovo premoženje z ozemlja države članice, na katerem se
nahaja. Lahko se tudi zaveže, da bo v glavnih postopkih upošteval razdelitev in
prednostne pravice, ki bi jih imeli domači upniki, če bi bili uvedeni
sekundarni postopki. Taka zaveza ustreza morebitnim zahtevam glede oblike v
državi, v kateri so bili uvedeni glavni postopki, ter je izvršljiva in
zavezujoča za premoženje.“ (b)
Zadnji stavek odstavka 3 se nadomesti z
naslednjim: „Ta pooblastila ne smejo vsebovati prisilnih
ukrepov, razen če jih odredi sodišče, ali pravice do odločanja o
pravnih postopkih ali sporih.“ (29)
Vstavijo se naslednji členi 20a, 20b, 20c
in 20d: „Člen 20a
Vzpostavitev registrov insolventnosti Države članice na svojem ozemlju vzpostavijo
in vodijo enega ali več registrov, v katerih so na internetu javnosti
brezplačno na voljo naslednje informacije (‚registri insolventnosti‘): (a)
datum uvedbe postopkov v primeru insolventnosti; (b)
sodišče, ki je uvedlo postopke v primeru
insolventnosti, in morebitna referenčna številka zadeve; (c)
vrsta uvedenih postopkov v primeru insolventnosti; (d)
ime in naslov dolžnika; (e)
ime in naslov morebitnega upravitelja, imenovanega
v postopkih; (f)
rok za prijavo terjatev; (g)
odločba o uvedbi postopkov v primeru
insolventnosti; (h)
odločba o imenovanju upravitelja, če se
razlikuje od odločbe iz točke (g) tega odstavka; (i)
datum končanja glavnih postopkov. Člen 20b
Medsebojna povezava med registri insolventnosti 1. Komisija z izvedbenim aktom
vzpostavi decentralizirani sistem za medsebojno povezavo med registri
insolventnosti. Sistem sestavljajo registri insolventnosti in evropski portal
e-pravosodje, ki je osrednja javna točka za elektronski dostop do
informacij iz sistema. Sistem zagotavlja storitev iskanja podatkov v vseh
uradnih jezikih Unije z namenom, da se dajo na voljo informacije iz
člena 20a. 2. Komisija do … [36 mesecev
po začetku veljavnosti Uredbe] z izvedbenim aktom v skladu s postopkom iz
člena 45b(3) sprejme: –
tehnične specifikacije, v katerih se
opredelijo načini obveščanja in izmenjave informacij v elektronski
obliki na podlagi opredeljenih vmesniških specifikacij za sistem medsebojnega povezovanja
registrov insolventnosti; –
tehnične ukrepe, ki zagotavljajo minimalne
varnostne standarde informacijske tehnologije pri obveščanju in širjenju
informacij v sistemu medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti; –
minimalna merila v zvezi s storitvijo iskanja informacij,
ki jo zagotavlja evropski portal e-pravosodje na podlagi informacij iz
člena 20a; –
minimalna merila za predstavitev rezultatov iskanj
na podlagi informacij iz člena 20a; –
načine in tehnične pogoje za
razpoložljivost storitve, ki jo zagotavlja sistem medsebojnega povezovanja; in –
glosar z osnovno razlago nacionalnih postopkov v
primeru insolventnosti iz Priloge A. Člen 20c
Stroški vzpostavitve registrov insolventnosti in medsebojne povezave med
njimi 1. Vzpostavitev in prihodnji razvoj
sistema medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti se financirata iz
splošnega proračuna Unije. 2. Vsaka država članica
krije stroške prilagajanja svojih domačih registrov insolventnosti, da se
zagotovijo njihova interoperabilnost z evropskim portalom e-pravosodje ter
stroški njihovega upravljanja, delovanja in vzdrževanja. Člen 20d
Registracija postopkov v primeru insolventnosti Če so v zvezi s podjetjem ali pravno
osebo ali posameznikom, ki opravlja neodvisno poslovno ali poklicno dejavnost,
uvedeni glavni ali sekundarni postopki, sodišče, ki uvede postopke v
primeru insolventnosti, zagotovi takojšnjo objavo informacij iz
člena 20a v registru insolventnosti države, v kateri so bili postopki
uvedeni.“ (30)
Člena 21 in 22 se nadomestita z
naslednjim: „Člen 21
Objava v drugi državi članici 1. Dokler ni vzpostavljen sistem
medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti iz člena 20b,
upravitelj zahteva, da se vsebina odločbe o uvedbi postopkov v primeru
insolventnosti in po potrebi odločba o njegovem imenovanju objavita v vseh
drugih državah članicah, v katerih se nahaja poslovalnica dolžnika, po
postopkih za objavo, ki so določeni v navedeni državi. V taki objavi
morata biti navedena imenovani upravitelj in skladnost s pravilom o
pristojnosti na podlagi člena 3(1) ali (2). 2. Upravitelj lahko zahteva, da
se informacije iz prvega odstavka tega člena objavijo v vseh drugih
državah članicah, v katerih se nahajajo premoženje ali upniki dolžnika, po
postopku, ki je določen v navedeni državi.“ (31)
Člen 22 se nadomesti z naslednjim: „Člen 22
Registracija v javnih registrih druge države članice Dokler ni vzpostavljen sistem medsebojnega
povezovanja registrov insolventnosti iz člena 20b, upravitelj
zahteva, da se odločbi iz člena 21 objavita v zemljiški knjigi,
registru podjetij ali katerem koli drugem javnem registru druge države
članice, v kateri je poslovalnica dolžnika, ki je vpisana v javni register
navedene države članice. Upravitelj lahko zahteva tako objavo v vseh
drugih državah članicah.“ (32)
Člen 25 se nadomesti z naslednjim: „Člen 25
Priznavanje in izvršljivost drugih odločb 1. Odločbe sodišča,
katerega odločba o uvedbi postopkov se prizna v skladu s členom 16,
ki zadevajo vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti, ter
poravnave, ki jih je odobrilo navedeno sodišče, se prav tako priznajo brez
kakršnih koli nadaljnjih formalnosti. Take odločbe se izvršijo v
skladu s členi 32 do 56, razen s členom 34(2)
Uredbe (ES) št. 44/2001. Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe,
ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z
njimi tesno povezane, čeprav jih je sprejelo drugo sodišče. Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe o
varovalnih ukrepih, sprejete po vložitvi predloga za uvedbo postopkov v primeru
insolventnosti ali v zvezi z njim. 2. Priznavanje in izvršitev
drugih odločb, ki niso navedene v odstavku 1, ureja Uredba iz
odstavka 1, če se navedena Uredba uporablja.“ (33)
Člen 27 se nadomesti z naslednjim: „Člen 27
Uvedba postopkov Če sodišče države članice uvede
glavne postopke in če jih prizna druga država članica, lahko
sodišče druge države članice, pristojno po členu 3(2),
uvede sekundarne postopke v primeru insolventnosti v skladu z določbami iz
tega poglavja. Posledice sekundarnih postopkov so omejene na dolžnikovo premoženje,
ki se nahaja na ozemlju države članice, v kateri so ti postopki uvedeni.“ (34)
Vstavi se naslednji člen 29a: „Člen 29a
Odločba o uvedbi sekundarnih postopkov 1. Sodišče, ki odloča
o predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov, takoj obvesti upravitelja glavnih
postopkov in mu da možnost, da izrazi mnenje o predlogu. 2. Sodišče iz
odstavka 1 na zahtevo upravitelja glavnih postopkov odloži odločanje
o uvedbi ali zavrne uvedbo sekundarnih postopkov, če uvedba takih
postopkov ni potrebna za varstvo interesov domačih upnikov, zlasti če
upravitelj glavnih postopkov sprejme zavezo iz člena 18(1) in
izpolnjuje njene pogoje. 3. Kadar sodišče iz
odstavka 1 odloča o uvedbi sekundarnih postopkov, uvede tisto vrsto
postopkov v skladu z nacionalno zakonodajo, ki je najprimernejša ob upoštevanju
interesov domačih upnikov, ne glede na to, ali so izpolnjeni pogoji v
zvezi z dolžnikovo solventnostjo. 4. Upravitelj glavnih postopkov
je obveščen o odločbi o uvedbi sekundarnih postopkov in ima pravico,
da jo izpodbija.“ (35)
Člen 31 se nadomesti z naslednjim: „Člen 31
Sodelovanje in obveščanje med upravitelji 1. Upravitelj glavnih postopkov
in upravitelji sekundarnih postopkov sodelujejo med seboj, če tako
sodelovanje ni nezdružljivo s pravili, ki se uporabljajo za vsakega izmed postopkov.
Tako sodelovanje ima lahko obliko sporazumov ali protokolov. 2. Upravitelji zlasti: (a)
nemudoma predložijo drugim upraviteljem vse
informacije, ki bi lahko bile pomembne za druge postopke, zlasti o napredku,
doseženem pri prijavi in preverjanju terjatev, ter vseh ukrepih, katerih cilj
je sanacija ali prestrukturiranje dolžnika ali končanje postopka, če
so sprejeti ustrezni ukrepi za varstvo zaupnih informacij; (b)
preučijo možnost prestrukturiranja dolžnika
ter, če obstaja možnost, usklajujejo pripravo in izvajanje načrta
prestrukturiranja; (c)
usklajujejo upravljanje in unovčenje ali
uporabo premoženja in poslov dolžnika; upravitelj sekundarnih postopkov
pravočasno omogoči upravitelju glavnih postopkov, da predloži
predloge za unovčenje ali uporabo premoženja v sekundarnih postopkih.“ (36)
Vstavita se naslednja člena 31a in 31b: „Člen 31a
Sodelovanje in obveščanje med sodišči 1. Da se olajša usklajevanje
glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti v zvezi z istim
dolžnikom, sodišče, ki obravnava predlog uvedbe postopkov v primeru
insolventnosti ali ki je take postopke uvedlo, sodeluje z vsemi drugimi
sodišči, pred katerimi tečejo postopki v primeru insolventnosti ali
ki so uvedla take postopke, če tako sodelovanje ni neskladno s pravili, ki
se uporabljajo za vsakega izmed postopkov. Kadar je primerno, lahko
sodišča v ta namen imenujejo osebo ali organ, ki bo deloval po njegovih
navodilih. 2. Sodišča iz
odstavka 1 se lahko neposredno medsebojno obveščajo ali zaprosijo za
informacije ali pomoč, če je tako obveščanje brezplačno in
upošteva procesne pravice strank v postopkih ter zaupnost informacij. 3. Sodelovanje se lahko izvaja
na vse primerne načine, vključno z: (a)
posredovanjem informacij na vse načine, ki so
po mnenju sodišča primerni; (b)
usklajevanjem upravljanja ter nadzora dolžnikovega
premoženja in poslov; (c)
usklajevanjem vodenja zaslišanj; (d)
usklajevanjem pri odobritvi protokolov. Člen 31b
Sodelovanje in obveščanje med upravitelji in sodišči 1. Da se olajša usklajevanje
glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti, uvedenih v zvezi z
istim dolžnikom: (a)
upravitelj glavnih postopkov sodeluje z vsemi
sodišči, ki odločajo o predlogu za uvedbo sekundarnih postopkov ali
ki so uvedla take postopke, in jih obvešča; in (b)
upravitelj sekundarnih ali teritorialnih postopkov
v primeru insolventnosti sodeluje s sodiščem, ki odloča o predlogu za
uvedbo glavnih postopkov ali ki je take postopke uvedlo, in ga obvešča. 2. Sodelovanje iz odstavka 1
se izvaja na vse primerne načine, vključno s tistimi iz
člena 31a(3), če niso nezdružljivi s pravili, ki se uporabljajo
za vsakega izmed postopkov.“ (37)
Člen 33 se spremeni: (a)
Naslov se nadomesti z naslednjim: „Prekinitev
postopkov“ (b)
V odstavkih 1 in 2 se besedilo „postopek
unovčenja“ nadomesti z besedo „postopek“. (38)
Člen 34 se nadomesti z naslednjim: „Člen 34
Končanje glavnih ali sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti 1. Končanje glavnih
postopkov ne preprečuje nadaljevanja sekundarnih postopkov, ki v tistem
trenutku še potekajo. 2. Če so v državi
članici, v kateri je registrirani sedež pravne osebe, uvedeni sekundarni
postopki v zvezi z navedeno pravno osebo in če končanje navedenih
postopkov pomeni prenehanje pravne osebe, tako prenehanje ne preprečuje
nadaljevanja glavnih postopkov, ki so uvedeni v drugi državi članici.“ (39)
V členu 35: <op. prev.: sprememba
angleškega besedila ne zadeva slovenske različice>. (40)
Člen 37 se nadomesti z naslednjim: „Člen 37
Preoblikovanje prejšnjih postopkov Upravitelj glavnih postopkov lahko zahteva, da
sodišče države članice, v kateri so bili uvedeni sekundarni postopki,
odredi preoblikovanje sekundarnih postopkov v drugo vrsto postopkov v primeru
insolventnosti, ki je na voljo na podlagi prava navedene države članice.“ (41)
Člen 39 se nadomesti z naslednjim: „Člen 39
Pravica do prijave terjatev Upniki z običajnim ali stalnim
prebivališčem ali registriranim sedežem v državi članici, ki ni
država, v kateri so bili uvedeni postopki, vključno z davčnimi organi
in organi socialne varnosti držav članic („tuji upniki“), imajo pravico,
da prijavijo terjatve v postopkih v primeru insolventnosti na kakršen koli
način, ki je sprejemljiv na podlagi prava države, v kateri so bili
postopki uvedeni, vključno z elektronskimi sredstvi. Za prijavo terjatev
se ne zahteva zastopanje odvetnika ali drugega pravnega strokovnjaka.“ (42)
Člen 40 se spremeni: (a)
V odstavku 2 se doda naslednji stavek: „Obvestilo vsebuje tudi izvod standardnega obrazca
za prijavo terjatev iz člena 41 ali povezavo na objavo navedenega
obrazca na internetu.“ (b)
Vstavi se naslednji odstavek 3: „3. Informacije iz tega
člena se zagotovijo z uporabo standardnega obrazca obvestila, ki se
določi v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 45b(4) in
objavi na evropskem portalu e-pravosodje do … [24 mesecev po
začetku veljavnosti Uredbe]. Obrazec ima naslov „Obvestilo o postopkih v
primeru insolventnosti“ v vseh uradnih jezikih Unije. Pošlje se v uradnem
jeziku ali v enem od uradnih jezikov države, v kateri so bili uvedeni postopki,
ali v drugem jeziku, ki ga je navedena država navedla kot sprejemljivega v skladu
s členom 41(3), če se lahko domneva, da je navedeni jezik bolj
razumljiv tujim upnikom.“ (43)
Člen 41 se nadomesti z naslednjim: „Člen 41
Postopek za prijavo terjatev 1. Znani tuji upniki prijavijo
terjatve s standardnim obrazcem za prijavo terjatev, ki se določi v skladu
s svetovalnim postopkom iz člena 45b(4) in objavi na evropskem
portalu e-pravosodje do [24 mesecev po začetku veljavnosti Uredbe].
Obrazec ima naslov „Prijava terjatev“ v vseh uradnih jezikih Evropske unije. 2. Upnik iz odstavka 1 na
standardnem obrazcu za prijavo terjatev navede: (a)
svoje ime in naslov, (b)
vrsto terjatve, (c)
znesek terjatve in datum njenega nastanka, (d)
morebitno zahtevo za status prednostnega upnika, (e)
ali je v zvezi s terjatvijo povezano zavarovanje s
stvarmi ali pridržek lastninske pravice, in v tem primeru, katero premoženje je
predmet pravic iz zavarovanja, ki ga uveljavlja, in (f)
ali zahteva pobot in ali je od terjanega zneska
pobot že odštet. Standardnemu obrazcu za prijavo terjatev se
priložijo morebitne kopije dokazil. 3. Terjatve se lahko prijavijo v
vseh uradnih jezikih Unije. Od upnika se lahko zahteva, da zagotovi prevod v
uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov države, v kateri so bili uvedeni
postopki, ali v drugi jezik, ki je sprejemljiv za navedeno državo članico.
Vsaka država članica navede vsaj en uradni jezik Unije poleg svojega, ki
ga sprejema za namen prijave terjatev. 4. Terjatve se prijavijo v roku,
ki je določen v zakonodaji države, v kateri so uvedeni postopki v primeru
insolventnosti. V primeru tujega upnika je navedeni rok najmanj 45 dni po
objavi uvedbe postopkov v registru insolventnosti države, v kateri so bili
uvedeni. 5. Če upravitelj izpodbija
terjatev, prijavljeno v skladu s tem členom, da upniku možnost, da
predloži dodatna dokazila o obstoju in znesku terjatve.“ (44)
Člen 42 se črta. (45)
Vstavi se naslednje poglavje IVa: „POGLAVJE IVa
INSOLVENTNOST
ČLANOV SKUPINE PODJETIJ Člen 42a
Dolžnost sodelovanja in posredovanja informacij med upravitelji 1. Če postopki v primeru
insolventnosti zadevajo dva ali več članov skupine podjetij,
upravitelj, imenovan v postopkih v zvezi s članom take skupine, sodeluje z
vsemi drugimi upravitelji, imenovanimi v postopkih v zvezi z drugim članom
iste skupine, če je tako sodelovanje primerno, da se olajša učinkovito
vodenje postopkov, če ni nezdružljivo s pravili, ki se uporabljajo v zvezi
s takimi postopki in če ne pomeni navzkrižja interesov. Tako sodelovanje
ima lahko obliko sporazumov ali protokolov. 2. Upravitelji pri izvajanju
sodelovanja iz odstavka 1: (a)
nemudoma predložijo drugim upraviteljem vse
informacije, ki bi lahko bile pomembne za druge postopke, če so sprejeti
ustrezni ukrepi za varstvo zaupnih informacij; (b)
preučijo možnosti prestrukturiranja skupine,
ter če take možnosti obstajajo, usklajujejo predlog in pogajanja za usklajeni
načrt prestrukturiranja; (c)
usklajujejo upravljanje in nadzor poslovanja
člana skupine, zoper katerega potekajo postopki v primeru insolventnosti; upravitelji se lahko dogovorijo o podelitvi
dodatnih pooblastil upravitelju, imenovanemu v enem od postopkov, če je
tak dogovor dovoljen s pravili, ki se uporabljajo za vsakega izmed postopkov. Člen 42b
Obveščanje in sodelovanje med sodišči 1. Če postopki v primeru
insolventnosti zadevajo dva ali več članov skupine podjetij,
sodišče, ki odloča o predlogu za uvedbo postopkov v zvezi s
članom take skupine ali ki je uvedlo take postopke, sodeluje z vsemi
drugimi sodišči, ki odločajo o predlogu za uvedbo postopkov v zvezi z
drugim članom iste skupine ali ki so uvedla take postopke, če je tako
sodelovanje primerno, da olajša učinkovito vodenje postopkov, ter če
ni nezdružljivo s pravili, ki se zanje uporabljajo. Če je primerno, lahko
sodišča v ta namen imenujejo osebo ali organ, ki bo deloval po njegovih
navodilih. 2. Sodišča iz
odstavka 1 se lahko neposredno medsebojno obveščajo ali zaprosijo za
informacije ali pomoč. 3. Sodelovanje poteka na vse
primerne načine, vključno z: (a)
posredovanjem informacij na kateri koli
način, ki ga sodišče šteje za primernega, če je tako
obveščanje brezplačno ter upošteva procesne pravice strank v
postopkih in zaupnost informacij; (b)
usklajevanjem upravljanja ter nadzora premoženja in
poslov članov skupine; (c)
usklajevanjem vodenja zaslišanj; (d)
usklajevanjem pri odobritvi protokolov. Člen 42c
Sodelovanje in obveščanje med upravitelji in sodišči Upravitelj, imenovan v postopkih v primeru
insolventnosti v zvezi s članom skupine podjetij, sodeluje in si izmenjuje
informacije z vsemi drugimi sodišči, ki odločajo o predlogu za uvedbo
postopkov v zvezi z drugim članom iste skupine podjetij ali ki so take
postopke uvedla, če je tako sodelovanje primerno, da olajša usklajevanje
postopkov, in če ni nezdružljivo s pravili, ki se zanje uporabljajo.
Upravitelj lahko od navedenega sodišča zahteva zlasti informacije o
postopkih v zvezi z drugim članom skupine ali zahteva pomoč v zvezi s
postopki, za katere je imenovan. Člen 42d
Pooblastila upraviteljev in prekinitev postopkov 1. Upravitelj, imenovan v
postopku v primeru insolventnosti, uvedenem v zvezi s članom skupine
podjetij, ima pravico: (a)
izraziti svoje mnenje in sodelovati, zlasti z
udeležbo na sestankih upnikov, v vseh postopkih, uvedenih v zvezi z drugimi
člani iste skupine; (b)
zahtevati prekinitev postopkov, uvedenih v zvezi z
drugimi člani iste skupine; (c)
predlagati sanacijski načrt, poravnavo ali
primerljiv ukrep za vse ali nekatere člane skupine, zoper katere so bili
uvedeni postopki v primeru insolventnosti, in ga uvesti v vse postopke, uvedene
v zvezi z drugimi člani iste skupine, v skladu s pravom, ki se uporablja v
navedenih postopkih; in (d)
zahtevati dodatne procesne ukrepe na podlagi prava
iz točke c), ki bi lahko bili potrebni za spodbuditev sanacije,
vključno s preoblikovanjem postopkov. 2. Sodišče, ki je uvedlo
postopke iz točke b) odstavka 1, prekine postopke v celoti ali
deloma, če se dokaže, da bi taka prekinitev koristila upnikom v teh
postopkih. Taka prekinitev se lahko odredi za največ tri mesece in se
lahko podaljša ali obnovi za enako obdobje. Sodišče, ki odredi prekinitev,
lahko zahteva, da upravitelj sprejme vse primerne ukrepe za zavarovanje
interesov upnikov v postopkih.“ (46)
Vstavi se nov člen 44a: „Člen 44a
Informacije o nacionalnem insolvenčnem pravu 1. Države članice v okviru
Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, vzpostavljene z
Odločbo Sveta 2001/470/ES[24],
z namenom zagotoviti informacije za javnost pripravijo opis svojega
nacionalnega insolvenčnega prava in postopkov v primeru insolventnosti,
zlasti v zvezi z zadevami iz člena 4(2). 2. Države članice te
podatke redno posodabljajo.“ (47)
Člen 45 se nadomesti z naslednjim: „Člen 45
Spremembe prilog 1. Komisija je pooblaščena
za sprejemanje delegiranih aktov za spremembo prilog A in C v skladu
s postopkom iz tega člena in iz člena 45a. 2. Država članica za
spremembo Priloge A Komisiji priglasi svoja nacionalna pravila o postopkih
v primeru insolventnosti, ki jih želi vključiti v Prilogo A, skupaj s
kratkim opisom. Komisija preuči, ali so priglašena pravila skladna z
zahtevami iz člena 1, in kadar je primerno, z delegiranim aktom
spremeni Prilogo A.“ (48)
Vstavita se naslednja člena 45a in 45b: „Člen 45a
Izvajanje pooblastila 1. Komisiji
se podeli pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov pod pogoji,
določenimi v tem členu. 2. Pooblastilo
iz člena 45 se podeli za nedoločen čas od datuma
začetka veljavnosti te uredbe. 3. Evropski parlament ali Svet
lahko pooblastilo iz člena 45 kadar koli prekličeta. S
sklepom o preklicu pooblastilo iz navedenega sklepa preneha veljati. Sklep
začne veljati dan po objavi sklepa v Uradnem listu Evropske unije ali na
poznejši datum, ki je v njem naveden. Preklic ne vpliva na veljavnost že
veljavnih delegiranih aktov. 4. Komisija
takoj po sprejetju delegiranega akta o tem hkrati obvesti Evropski parlament in
Svet. 5. Delegirani
akt, sprejet v skladu s členom 45, začne veljati, če mu v
dveh mesecih po predložitvi uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o
navedenem aktu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta ali če
sta pred iztekom navedenega roka Evropski parlament in tudi Svet obvestila
Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Navedeni rok se na pobudo Evropskega
parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca. Člen 45b
Pooblastilo za sprejetje izvedbenih aktov 1. Komisija se pooblasti za
sprejetje izvedbenih aktov za: (a)
zagotovitev medsebojne povezave med registri
insolventnosti, kot je navedeno v členu 20b, in (b)
za pripravo in pozneje spremembo obrazcev iz
členov 40 in 41. 2. Komisiji pri sprejemanju in
spremembi izvedbenih aktov iz odstavka 1 pomaga odbor v smislu
Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta[25]. 3. Pri sklicevanju na ta
odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. 4. Pri sklicevanju na ta
odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.“ (49)
V členu 46 se datum „1. junija 2012“
nadomesti z datumom „…[10 let po začetku uporabe]“. (50)
Vstavi se naslednji člen 46a: „Člen 46a
Varstvo podatkov 1. Države članice za
obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja v državah članicah na podlagi te
uredbe, uporabljajo Direktivo 95/46/ES. 2. Komisija za obdelavo podatkov
na podlagi te uredbe uporablja Uredbo (ES) št. 45/2001.“ (51)
Priloga B se črta. Člen 2 Ta uredba začne veljati dvajseti dan po
objavi v Uradnem listu Evropske unije. Uporablja se od … [24 mesecev po
začetku veljavnosti Uredbe], z izjemo določbe v zvezi z informacijami
o nacionalnem insolvenčnem pravu (člen 44a), ki se uporablja
od … [12 mesecev po njenem začetku veljavnosti]. Ta uredba je v celoti zavezujoča in se
neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama. V Strasbourgu, Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik OCENA FINANČNIH POSLEDIC
ZAKONODAJNEGA PREDLOGA 1. OKVIR PREDLOGA/POBUDE 1.1. Naslov predloga/pobude Predlog
uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000
o postopkih v primeru insolventnosti 1.2. Zadevna področja v
strukturi ABM/ABB[26] Naslov
33 – Pravosodje 1.3. Vrsta predloga/pobude ¨ Predlog/pobuda
se nanaša na nov ukrep. ¨ Predlog/pobuda se
nanaša na nov ukrep na podlagi pilotnega projekta / pripravljalnega ukrepa[27]. Ø Predlog/pobuda se nanaša na podaljšanje
obstoječega ukrepa. ¨ Predlog/pobuda se
nanaša na obstoječ ukrep, preusmerjen v nov ukrep. 1.4. Cilji 1.4.1. Večletni strateški cilji
Komisije, ki naj bi bili doseženi s predlogom/pobudo Razvoj
področja pravosodja; pravosodje za rast 1.4.2. Posamezni cilji in zadevne
dejavnosti v strukturi ABM/ABB Posamezni cilj št. Pravosodno
sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah Zadevne dejavnosti v strukturi ABM/ABB 33
03 1.4.3. Pričakovani rezultati in
posledice Navedite, kakšne
posledice naj bi imel(-a) predlog/pobuda za upravičence/ciljne skupine. Večja
učinkovitost in preglednost čezmejnih postopkov v primeru
insolventnosti 1.4.4. Kazalniki rezultatov in
posledic Navedite, s katerimi
kazalniki se bo spremljalo izvajanje predloga/pobude. 1.5. Utemeljitev predloga/pobude 1.5.1. Potrebe, ki jih je treba
zadovoljiti kratkoročno ali dolgoročno Revizija
Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti 1.5.2. Dodana vrednost ukrepanja EU 1.5.3. Spoznanja iz podobnih izkušenj
v preteklosti 1.5.4. Skladnost in možnosti sinergij
z drugimi zadevnimi instrumenti 1.6. Trajanje ukrepa in
finančnih posledic ¨ Časovno omejen(-a) predlog/pobuda: –
¨ trajanje predloga/pobude od [D. MMMM ]LLLL do [D. MMMM ]LLLL, –
¨ finančne posledice med letoma LLLL in LLLL. Ø Časovno neomejen(-a) predlog/pobuda: –
izvajanje z obdobjem uvajanja od sprejetja uredbe, –
ki mu sledi izvajanje predloga/pobude v celoti. 1.7. Načrtovani načini
upravljanja[28] Ø Neposredno centralizirano upravljanje – Komisija. ¨ Posredno centralizirano upravljanje – prenos izvajanja na: –
¨ izvajalske agencije, –
¨ organe, ki jih ustanovita Skupnosti[29],
–
¨ nacionalne javne organe / organe, ki opravljajo javne storitve, –
¨ osebe, pooblaščene za izvajanje določenih ukrepov v skladu
z naslovom V Pogodbe o Evropski uniji in opredeljene v zadevnem temeljnem aktu
v smislu člena 49 finančne uredbe. ¨ Deljeno upravljanje
z državami članicami. ¨ Decentralizirano upravljanje s tretjimi državami. ¨ Skupno upravljanje z
mednarodnimi organizacijami (navedite). Pri navedbi več
kot enega načina upravljanja je treba to natančneje obrazložiti v
oddelku „opombe“. Opombe Finančne
posledice za proračun EU bo imela le medsebojna povezava med registri
insolventnosti (osrednji vmesnik). Registri
insolventnosti bodo povezani prek evropskega portala e-pravosodje, ki bo
osrednja javna točka za elektronski dostop do informacij iz sistema (prim.
člen 20b predloga). 2. UKREPI UPRAVLJANJA 2.1. Pravila o spremljanju in
poročanju Navedite pogostost in
pogoje. 2.2. Upravljavski in kontrolni
sistem 2.2.1. Ugotovljena tveganja 2.2.2. Načrtovani načini
kontrole 2.3. Ukrepi za preprečevanje
goljufij in nepravilnosti Navedite
obstoječe ali načrtovane preprečevalne in zaščitne ukrepe. 3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC
PREDLOGA/POBUDE 3.1. Zadevni razdelki
večletnega finančnega okvira in odhodkovne proračunske vrstice · Obstoječe odhodkovne proračunske vrstice Po vrstnem redu
razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic. Razdelek večletnega finančnega okvira || Proračunska vrstica || Vrsta odhodkov || Prispevek številka [poimenovanje……………………...……….] || dif./ nedif. ([30]) || držav Efte[31] || držav kandidatk[32] || tretjih držav || po členu 18(1)(aa) finančne uredbe [3] || [33.0301] [Program za pravosodje] || Dif. || NE || NE || NE || NE · Zahtevane nove proračunske vrstice Po vrstnem redu razdelkov večletnega finančnega
okvira in proračunskih vrstic. Razdelek večletnega finančnega okvira || Proračunska vrstica || Vrsta odhodkov || Prispevek številka [poimenovanje…………………...……….] || dif./ nedif. || držav Efte || držav kandidatk || tretjih držav || po členu 18(1)(aa) finančne uredbe [3] || [XX YY YY YY] || || DA/NE || DA/NE || DA/NE || DA/NE 3.2. Ocenjene posledice za odhodke
3.2.1. Povzetek ocenjenih posledic za
odhodke v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno) Razdelek večletnega finančnega okvira || številka || [Razdelek…3………...………………………………………………………….] GD za pravosodje || || || leto 2014[33] || leto 2015 || leto 2016 || leto 2017 || leta 2018, 2019, 2020 || SKUPAJ Odobritve za poslovanje || || || || || || || || 33.0301 || obveznosti || (1) || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 plačila || (2) || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 Številka proračunske vrstice || obveznosti || (1a) || || || || || || || || plačila || (2a) || || || || || || || || Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov[34] || || || || || || || || Številka proračunske vrstice || || (3) || || || || || || || || Odobritve za GD za pravosodje SKUPAJ || obveznosti || =1+1a +3 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 plačila || =2+2a +3 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 Odobritve za poslovanje SKUPAJ || obveznosti || (4) || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 plačila || (5) || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov, SKUPAJ || (6) || || || || || || || || Odobritve iz RAZDELKA 3 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || obveznosti || =4+ 6 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 plačila || =5+ 6 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 Če ima predlog/pobuda posledice za več
razdelkov: Odobritve za poslovanje SKUPAJ || obveznosti || (4) || || || || || || || || plačila || (5) || || || || || || || || Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov, SKUPAJ || (6) || || || || || || || || Odobritve iz RAZDELKOV od 1 do 4 večletnega finančnega okvira SKUPAJ (referenčni znesek) || obveznosti || =4+ 6 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 plačila || =5+ 6 || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 Razdelek večletnega finančnega okvira || 5 || „Upravni odhodki“ – ni relevantno v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno) || || || leto N || leto N+1 || leto N+2 || leto N+3 || …vstavite ustrezno število let glede na trajanje posledic (gl. točko 1.6) || SKUPAJ GD za <…….> || Človeški viri || || || || || || || || Drugi upravni odhodki || || || || || || || || GD za <…….> SKUPAJ || odobritve || || || || || || || || Odobritve iz RAZDELKA 5 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || (obveznosti skupaj = plačila skupaj) || || || || || || || || v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno) || || || leto N[35] || leto N+1 || leto N+2 || leto N+3 || …vstavite ustrezno število let glede na trajanje posledic (gl. točko 1.6) || SKUPAJ Odobritve iz RAZDELKOV od 1 do 5 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || obveznosti || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 plačila || 150.000 || 150.000 || 200.000 || 200.000 || 250.000 || 250.000 || 300.000 || 1.500.000 3.2.2. Ocenjene posledice za
odobritve za poslovanje –
¨ Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za poslovanje. –
Ø Za predlog/pobudo so potrebne odobritve za poslovanje, kot je
pojasnjeno v nadaljevanju: odobritve za prevzem obveznosti v mio. EUR (na tri
decimalna mesta natančno) Cilji in realizacije ò || || || leto N || leto N+1 || leto N+2 || leto N+3 || …vstavite ustrezno število let glede na trajanje posledic (gl. točko 1.6) || SKUPAJ REALIZACIJE vrsta realizacije[36] || povprečni stroški realizacije || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij || stroški || število realizacij skupaj || stroški skupaj POSAMEZNI CILJ št. 1[37] – Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah – realizacija || Vzdrževanje medsebojne povezave med registri insolventnosti || 214 300 || || 150 000 || || 150 000 || || 200 000 || || 200 000 || || 250 000 || || 250 000 || || 300 000 || || 1 500 000 – realizacija || || || || || || || || || || || || || || || || || || – realizacija || || || || || || || || || || || || || || || || || || Seštevek za posamezni cilj št. 1 || || 150 000 || || 150 000 || || 200 000 || || 200 000 || || 250 000 || || 250 000 || || 300 000 || || 1 500 000 POSAMEZNI CILJ št. 2 || || || || || || || || || || || || || || || || – realizacija || || || || || || || || || || || || || || || || || || Seštevek za posamezni cilj št. 2 || || || || || || || || || || || || || || || || STROŠKI SKUPAJ || || 150 000 || || 150 000 || || 200 000 || || 200 000 || || 250 000 || || 250 000 || || 300 000 || || 1 500 000 3.2.3. Ocenjene posledice za
odobritve za upravne zadeve 3.2.3.1. Povzetek –
Ø Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za upravne zadeve. 3.2.3.2. Ocenjene potrebe po
človeških virih –
Ø Za predlog/pobudo niso potrebni človeški viri. 3.2.4. Skladnost z veljavnim
večletnim finančnim okvirom –
Ø Predlog/pobuda je v skladu z večletnim finančnim okvirom za
obdobje 2014–2020. 3.2.5. Udeležba tretjih oseb pri
financiranju –
ØV predlogu/pobudi ni načrtovano sofinanciranje tretjih oseb. 3.3. Ocenjene posledice za
prihodke –
Ø Predlog/pobuda nima finančnih posledic za prihodke. [1] Za
pregled nacionalnih postopkov pred nastopom insolventnosti in hibridnih
postopkov glej poglavje 2 Poročila Komisije z dne 12. decembra 2012
o oceni Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru
insolventnosti. [2] „Delujoče
podjetje“ je pojem, ki se uporablja zlasti v računovodstvu in določa,
da računovodja pripravi računovodske izkaze ob predpostavki, da
podjetje v naslednjih 12 mesecih ne bo prenehalo delovati v postopku
likvidacije. [3] COM(2008) 394,
25.6.2008. [4] COM(2012)
…… [5] Za
razsežnost te težave glej poglavje 3.4.1 Poročila Komisije o oceni
učinka, ki spremlja ta predlog. [6] http://www.uncitral.org/uncitral/en/uncitral_texts/insolvency/1997Model.html [7] Sodba
z dne 20. oktobra 2011 v zadevi C-396/09. [8] Sodba
z dne 12. februarja 2009 v zadevi C-339/07. [9] UL L 12,
16.1.2001, str. 1. [10] Sodba
z dne 13. oktobra 2011 v zadevi Komisija proti Italiji – „New Interline“
(C-454/09). [11] UL L 156,
16.6.2012, str. 1. [12] COM(2011) 759
final. [13] UL C,
, str. [14] UL
C , , str. [15] UL L 160,
30.6.2000, str. 1. [16] UL
C , , str. [17] UL L 55,
28.2.2011, str. 13. [18] UL L 12,
16.1.2001, str. 1. [19] UL L 125,
5.5.2001, str. 15. [20] UL L 324,
10.12.2007, str. 79. [21] UL L 55,
28.2.2011, str. 13. [22] UL L 281,
23.11.1995, str. 31. [23] UL L
8, 12.1.2001, str. 1. [24] UL L 174,
27.6.2001, str. 25. [25] UL L 55,
28.2.2011, str. 13. [26] ABM:
upravljanje po dejavnostih – ABB: oblikovanje proračuna po dejavnostih. [27] Po
členu 49(6)(a) oz. (b) finančne uredbe. [28] Pojasnila
o načinih upravljanja in sklici na finančno uredbo so na voljo na
spletišču BudgWeb: http://www.cc.cec/budg/man/budgmanag/budgmanag_en.html. [29] Po
členu 185 finančne uredbe. [30] Dif.
= diferencirana sredstva / nedif. = nediferencirana sredstva. [31] Efta:
Evropsko združenje za prosto trgovino. [32] Države
kandidatke in po potrebi potencialne države kandidatke z Zahodnega Balkana. [33] Leto
N je leto začetka izvajanja predloga/pobude. [34] Tehnična
in/ali upravna pomoč ter odhodki za podporo izvajanja programov in/ali
ukrepov EU (prej vrstice BA), posredne raziskave, neposredne raziskave. [35] Leto
N je leto začetka izvajanja predloga/pobude. [36] Realizacije
so dobavljeni proizvodi in opravljene storitve (npr. število financiranih
izmenjav študentov, število kilometrov novozgrajenih cest…). [37] Kakor je opisan v oddelku 1.4.2 „Posamezni cilji…“.