52012DC0761

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Vmesno poročilo o napredku pri izvajanju Direktive Sveta 2011/85/EU o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic

1.           Uvod

Direktiva Sveta 2011/85/EU o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic[1] je začela veljati decembra 2011 in je pomemben sestavni del zakonodajnega svežnja za krepitev gospodarskega upravljanja (imenovanega tudi „šesterček“). Evropska unija je na podlagi Direktive lahko prvič določila minimalne zahteve za proračunske okvire, s čimer je poleg priporočil za posamezne države, izdanih v okviru postopka evropskega semestra, zagotovila tudi pravno varnost. V številnih državah članicah je potrebna čim prejšnja konsolidacija, zato je zdaj osredotočenost na izvajanje nujna. Zaradi tega so prizadevanja za okrepitev nacionalnih proračunskih okvirov tesno povezana s politikami fiskalne konsolidacije, ker imajo skupen cilj, tj. trajno izboljšati kakovost javnofinančnih rezultatov.

V skladu z Direktivo proračunski okvir pomeni niz ureditev, postopkov, pravil in institucij, ki so osnova za vodenje proračunskih politik države, zlasti: (i) sisteme javnega računovodstva in statističnega poročanja; (ii) pravila in postopke, ki urejajo pripravo napovedi za proračunsko načrtovanje; (iii) numerična fiskalna pravila, prilagojena posamezni državi; (iv) srednjeročne proračunske okvire; (v) mehanizme, ki urejajo javnofinančne odnose med javnimi organi v različnih podsektorjih države. Direktiva za vsako navedeno točko določa vrsto bistvenih standardov. Države članice morajo te standarde prenesti v nacionalno zakonodajo do 31. decembra 2013. Voditelji držav in vlad držav članic euroobmočja so julija 2011 zagotovili dodatno spodbudo s politično zavezo, da bo prenos Direktive izveden do konca leta 2012[2]. Nazadnje, sprejetje medvladne Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju je predstavljalo nadaljnji korak v zvezi z Direktivo. 25 držav članic se je zavezalo, da bodo vzpostavile domače pravilo o proračunskem saldu na strukturni osnovi.

V skladu s členom 15(3) Direktive „Komisija na podlagi ustreznih informacij, ki jih posredujejo države članice, zagotovi vmesno poročilo o napredku pri izvajanju glavnih določb te direktive ter ga predloži do 14. decembra 2012.“ Komisija je zato maja 2012 Odboru za ekonomsko politiko poslala vprašalnik, na podlagi katerega lahko države članice poročajo o uvedenih ukrepih, že začetih reformah ali dejanskih načrtih. To poročilo torej temelji predvsem na informacijah, ki so jih sporočile države članice. Večina držav članic je prispevke poslalo v septembru 2012[3]. Zato informacije odražajo stanje v trenutku poročanja. Podrobna dokumentacija o državah je predstavljena v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije (SWD(2012) 433).

Namen vmesnega poročila o napredku (v nadaljnjem besedilu: VPN) je obvestiti Svet, Evropski parlament in javnost o napredku pri prenosu Direktive. To poročilo se zato ne sme šteti kot celovita ocena skladnosti nacionalnih določb z Direktivo, ki bo izvedena po izteku roka za prenos v skladu z zakonodajo EU. Zaradi preglednosti je oddelek 2 tega poročila razdeljen na pet pododdelkov, ki ustrezajo glavnim določbam Direktive, in na sklepno ugotovitev, v kateri so povzete glavne ugotovitve.

2.           Napredek pri prenosu glavnih določb direktive

2.1         Določbe o računovodstvu, statistiki in preglednosti (poglavje II in člen 14 Direktive)

Dobra fiskalna politika mora temeljiti na preudarnem fiskalnem poročanju. Celovite, pravočasne in natančne informacije o izvajanju proračuna so za oblikovalce politike nujne iz več razlogov. Prvič, zagotavljajo pravilno izvajanje proračunov, ki so jih sprejeli zakonodajni organi. Drugič, javnofinančnim organom omogočajo, da v skoraj realnem času spremljajo morebitna odstopanja od dogovorjenih fiskalnih poti. Tretjič, z vidika, usmerjenega v prihodnost, zagotavljajo čim bolj redno proračunsko načrtovanje, s čimer se zmanjšajo bazni učinki zaradi naknadnih revizij javnofinančnih podatkov.

Pogosto fiskalno poročanje je bilo do nedavnega neenotno v večini držav članic. Tudi ko je bilo poročanje ustrezno določeno, so se javnofinančni podatki zbirali za različne ravni države na podlagi različnih računovodskih pravil ali statističnih načel glede pogostosti, rokov za poročanje ali metodologij zbiranja. Zato so bila negativna proračunska gibanja, zlasti tista, ki so izhajala iz subjektov necentralne države, odkrita prepozno. Eden od prvih ukrepov, ki so jih morale države članice sprejeti v okviru programov za gospodarsko prilagajanje in rast, je bila pogosta priprava fiskalnih poročil za vse državne subjekte[4].

Direktiva je zato velika priložnost za uskladitev računovodskih načel države kot celote, poenostavitev obveznosti poročanja ter zagotovitev učinkovitega pretoka podatkov do nosilcev odločanja in zunanjih opazovalcev. Z uzakonitvijo obstoječih neformalnih postopkov zbiranja in novih statističnih zahtev bi se zagotovilo, da bi se več sto – in ponekod več tisoč – državnih subjektov pravilno vključilo v celovit sistem zbiranja podatkov.

Skoraj vse države članice, ki poročajo, mesečno objavljajo podatke za organe na centralni ravni države na osnovi denarnih tokov ali na drugi računovodski osnovi (BG, DK, DE, EE, EL, ES, FR, IE, IT, LT, MT, NL, AT, PT, RO, SK, FI, SE, SI in UK)[5]. Vendar je razpoložljivost javnofinančnih podatkov v skladu z Direktivo znatno manjša pri subjektih socialne varnosti (BG, DK, EE, EL, NL, RO, PT in FI), v AT, DE in ES pa potekajoče reforme za vladne subjekte na ravni države še niso zaključene[6]. Na lokalni ravni, za katero so v Direktivi določeni razmeroma nižji standardi (četrtletno poročanje na osnovi denarnih tokov ali enakovredni osnovi), sporoča nekatere podatke le enajst držav članic (BG, DK, EE, EL, IT, LT, MT, PT, RO, FI in UK). V večini držav članic bodo torej še precej postoriti na področju podsektorjev necentralne ravni države. To je zlasti pomembno, ker ti sektorji ponekod, zlasti v zelo decentraliziranih državah, predstavljajo velik delež skupnih javnih odhodkov.

Sočasno s prizadevanji držav članic Komisija sprejema tudi ukrepe na področju statistike. Eurostat je za pomoč državam članicam pri praktičnem izvajanju določb na področju statistike iz členov 3 in 14 Direktive ustanovil delovno skupino za ugotavljanje posledic Direktive za zbiranje in razširjanje javnofinančnih podatkov. Delovna skupina naj bi pripravila sklop predlogov in z njimi povezanih pripomb, v katerih bodo navedeni metodologija, obseg obveznih podatkov ter pogostost in pravočasnost objav posameznih kazalnikov, ki jih pri svojih prizadevanjih uporabljajo nacionalni statistični inštituti, na nacionalni ravni. Večina držav članic je pri svojih končnih prizadevanjih na področju statistike pripravljena upoštevati ugotovitve delovne skupine.

Poleg tega člen 16(3) Direktive določa, da Komisija „[d]o 31. decembra 2012 [...] oceni ustreznost mednarodnih računovodskih standardov za javni sektor v državah članicah“. Komisija je zvezi s tem v okviru javnega posvetovanja prejela več kot šestdeset prispevkov. Ocenjevalno poročilo bo predvidoma objavljeno pred koncem leta 2012 ter bo zajemalo pomen in koristi računovodenja na podlagi nastanka poslovnega dogodka, trenutno uporabo računovodenja na podlagi nastanka poslovnega dogodka v državah članicah, povzetek in oceno ustreznosti mednarodnih računovodskih standardov za javni sektor (v nadaljnjem besedilu: MRSJS), podobnosti in razlike med MRSJS in statističnim računovodstvom, potencialne stroške izvajanja novih računovodskih standardov in vprašanja, povezana z upravljanjem.

Eurostat je 6. februarja 2012 za potrebe izvajanje člena 4(7) Direktive prvič objavil posebno redno sporočilo za javnost o četrtletnem javnem dolgu, v katerem so navedeni podatki za EU, euroobmočje in posamezne države članice. Podobna pobuda je predvidena za četrtletni primanjkljaj.

2.2         Makroekonomske in proračunske napovedi (poglavje III Direktive)

Makroekonomske in proračunske napovedi, ki se uporabljajo za javnofinančno načrtovanje, so bile dolgo obravnavane kot šibka točka priprave letnih proračunov. Že dolgo je znano, da imajo nekatere države članice težave zaradi pristranskih javnofinančnih ocen. V takih primerih Parlament in splošna javnost proračunov, ki temeljijo na pristranskih predpostavkah, zagotovo ne moreta obravnavati kot resnične in poštene. V Direktivi je tako posebna pozornost namenjena napovedim, ki so obravnavane v ločenem poglavju, v katerem se od držav članic zahteva, da njihovo javnofinančno načrtovanje temelji na realnih makroekonomskih in proračunskih napovedih, pri čemer morajo uporabljati najnovejše informacije.

Določanje standardov za napovedi je zahtevna naloga, zato morajo biti države članice ustrezno skrbne pri pripravi, objavi in oceni napovedi. Ustrezni koraki v fazi izvajanja običajno vključujejo jasno razmejitev nalog subjektov, vključenih v postopek napovedovanja, ter naknadno vrednotenje. Vrednotenja ni treba izvajati vsako leto, vendar je to pomemben korak, ki bi lahko javnofinančne organe opozoril na pristranskost.

V napovedovanje se lahko vključijo tudi neodvisne institucije ali organi, ki imajo funkcionalno avtonomijo, kakor je predlagano v osnutku uredbe („dvojček“) o spremljanju proračunskih načrtov držav članic euroobmočja[7], ki razširja ter podrobneje opredeljuje nekatere določbe Direktive. Ko bo fiskalna uredba (dvojček) sprejeta, bo lahko zagotovila učinkovito podporo ciljem Direktive na tem področju.

Na splošno tretjina držav članic (BG, DE, DK, EE, PL, RO, SE, SI, SK in UK) poroča, da je vzpostavila strukturirane postopke, pri katerih sodeluje več institucij ali organov, za zagotovitev preglednih in odgovornih napovedi. Druge države članice te postopke še pripravljajo ali so zaenkrat sporočile le nejasne izjave o nameri. O pripravi drugih makroekonomskih in proračunskih scenarijev – preudarnem preventivnem koraku, ki omogoča lažje proračunske premike v fazi izvajanja proračuna, kadar se dejanski parametri razlikujejo od glavnega scenarija – poročajo AT, BG, DE, DK, EL, RO, SE in UK. Le manjši del držav članic je poročal, da primerjajo (ali nameravajo primerjati) svoje napovedi z napovedmi Evropske komisije (BG, DE, EE, EL[8], FR, RO in SI), čeprav nekatere države članice nekatere predpostavke Komisije uporabljajo kot vhodne podatke v svojih postopkih (EE in PL). V tej fazi malo držav članic poroča o kakršnih koli specifičnih ukrepih za naknadno ocenjevanje kakovosti napovedi v smislu člena 4(6) Direktive.

2.3         Nacionalna numerična fiskalna pravila (poglavje IV Direktive)

Direktiva določa, da morajo države članice vzpostaviti numerična fiskalna pravila, ki so prilagojena zanje in ki učinkovito spodbujajo k izpolnjevanju obveznosti iz PDEU na področju proračunske politike (členi 5 do 7). Čeprav v Direktivi takšna pravila niso podrobno določena, pa morajo vključevati zahteve glede natančne opredelitve ciljnih vrednosti in področja uporabe pravil, vzpostavitve učinkovitega in pravočasnega neodvisnega spremljanja, obstoja strogih mehanizmov za zagotavljanje skladnosti ter opredelitve samo natančno določenih odstopnih klavzul[9].

Znano je, da se proračunska disciplina znatno izboljša z dobro zasnovanimi okviri, ki temeljijo na pravilih. Države članice morajo pri zasnovi takih pravil izpolnjevati več predpogojev. Zlasti velja, da morajo biti nacionalna fiskalna pravila v celoti v skladu s fiskalnim okvirom EU. Poleg tega se je treba izogniti dvema nasprotnima pastema. Na eni strani bi se zaradi vrzeli pri pokrivanju, ki omogočajo proračunske prekoračitve, zmanjšala učinkovitost celotnega okvira, medtem ko bi se na drugi strani zaradi prevelikega kopičenja nacionalnih pravil, če ta niso primerno zasnovana, povečala verjetnost nasprotij med njimi, s čimer bi se zmanjšala njihova splošna avtoriteta. Nenazadnje je zaradi popolnega učinka pravil in učinkovitega zagotavljanja fiskalne discipline potrebno redno ocenjevanje skladnosti. Učinkovito spremljanje in naknadna ocena sta zlasti upravičena v primeru zapletenih pravil ali številnih nacionalnih pravil, katerih medsebojni vpliv je morda težje razumeti. Redna preverjanja s strani institucij z zadostnimi pooblastili bi zagotovila tudi priložnost za ozaveščanje o vzdržnosti javnih financ ter spodbujanje zdrave razprave med javnofinančnimi organi in splošno javnostjo o skupnih ciljih na področju javnih financ.

Dvajset držav članic (AT, BG, CY, CZ, DE, DK, EE, ES, IE, IT, FR, LT, LV, NL, PL, PT, RO, SE, SK in SI) je razglasilo ali domnevno že zaključilo pomembne reforme, ki bodo omogočile prenovo fiskalnih pravil, k čemur je pripomogla uvedba Direktive in Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju. Enajst držav članic (CY, IE, ES, FR, IT, LT, LV, NL, PL, PT in SI) je razglasilo nova pravila o proračunskem saldu, vključno s predlagano zakonodajo. Poleg tega pet drugih držav članic (BG, DK, DE, EE in AT) posodablja pravila o proračunskem saldu, da bi jih okrepile. Nekatera pravila o proračunskem saldu bodo začela v celoti veljati šele po prehodnem obdobju, in sicer v Nemčiji (leta 2016 na zvezni ravni, leta 2020 na ravni zveznih dežel), Avstriji (leta 2017) in Španiji (leta 2020). Deset držav članic (AT, CY, DK, EE, ES, IT, LT, LV, PL in PT) pripravlja pravila o odhodkih, medtem ko drugih pet držav članic (BG, CZ, RO, SI in SK) ta pravila reformira. Oblikovanje ali krepitev pravil o javnem dolgu je novost, ki zadeva dvanajst držav članic (AT, BG, CY, CZ, EE, IE, IT, ES, NL, PL, PT in SK). Poleg tega so države članice v okviru programa za prilagajanje predmet večletnega okvira, ki zajema več ciljev, ki njihovo fiskalno politiko omejuje kot dejansko fiskalno pravilo s poudarjenimi funkcijami za spremljanje in izvrševanje.

Številne države članice so izjavile, da bodo nova ali posodobljena pravila vključevala značilnosti v skladu z zahtevami iz Direktive. Več držav članic zlasti poroča, da bodo institucije za spremljanje pooblaščene za ocenjevanje izvajanja fiskalnih pravil (BG, CY, CZ, DK, DE, EE, IE, IT, LV, PL in SK). BG, CY, CZ, DK, DE, ES, IE, LV, AT, PL in SK so opredelile odstopne klavzule. Področje uporabe fiskalnih pravil se razširja na druge državne podsektorje, ki niso na ravni centralne države. Fiskalna pravila veljajo tudi na lokalni ali regionalni ravni, in sicer pravila o proračunskem saldu (BG, DE, ES, FR, LT, LU, NL, AT, RO, SE in SK), pravila o dolgu (BG, CZ, EE, ES, IT, AT, PT, RO in SK) ali pravila o odhodkih (BG, ES in AT). Na splošno se zdi, da oblikovanje nacionalnih numeričnih fiskalnih pravil poteka pravilno. Vendar bo treba sčasoma oceniti posebnosti in splošno usklajenost teh pravil na podlagi zahtev iz členov 5 in 6 Direktive.

2.4         Srednjeročni proračunski okvir (poglavje V Direktive)

Države članice morajo v skladu z Direktivo vzpostaviti verodostojen in učinkovit srednjeročni proračunski okvir, na podlagi katerega bodo lahko uvedle javnofinančno načrtovanje za obdobje, daljše od enega leta, pri čemer bodo spodbudile skladnejše, učinkovitejše in potencialno ambicioznejše srednjeročno oblikovanje politike. Srednjeročni proračunski okvir mora zajemati večletne proračunske cilje v kombinaciji s projekcijami glede vsake pomembnejše postavke prihodkov in odhodkov na podlagi nespremenjenih politik ter razlage popravnih srednjeročnih politik za premostitev vrzeli med projekcijami na podlagi nespremenjenih politik in političnimi cilji. Poleg tega mora vključevati oceno najverjetnejšega vpliva predvidenih politik na dolgoročno vzdržnost javnih financ.

Direktiva vključuje poglavje, namenjeno srednjeročnim proračunskim okvirom (členi 9–11), pri čemer je pomembno, da ni predvidena ločena priprava srednjeročnega proračunskega okvira na nacionalni ravni. Skrbno je treba proučiti časovno ustreznost priprave srednjeročnega proračunskega okvira in njegovo vključitev v letno proračunsko obdobje, da bi se lahko v celoti uporabljal kot državni strateški dokument skupaj z rednimi letnimi proračunskimi dokumenti. Obstoječe dokumente o načrtovanju je treba po potrebi nadomestiti s srednjeročnim proračunskim okvirom ali jih na podlagi tega okvira združiti v enoten in dobro opredeljen strateški dokument. Zelo pomembna je doslednost, ki ima več razsežnosti. Prvič, srednjeročni proračunski okvir je treba resnično uporabljati kot podlago za poznejšo pripravo letnega proračuna. Drugič, nekatere države članice so oblikovale večletna zavezujoča fiskalna pravila, zato bi se podatki, dobljeni na podlagi teh fiskalnih pravil, morali vključiti v srednjeročni proračunski okvir. Nazadnje, dokument o srednjeročnem proračunskem okviru mora biti tudi dosleden, kar se doseže s podrobno in pregledno navedenimi numeričnimi prilagoditvami, ki lahko temeljijo na baznih učinkih, odklonih pri izidih ali diskrecijskih spremembah.

O vzpostavitvi večletnih okvirov ali dejanskih načrtih za njihovo vzpostavitev poroča dvaindvajset držav članic (BG, CY, CZ, DK, DE, EE, IE, EL, FR, HU, IT, LT, LV, NL, AT, PL, PT, RO, SE, SI, SK in UK). Skoraj vsi so spremenljivi, zato se posodabljajo vsaj enkrat na leto, vključno z zadnjim letom. Vendar NL okvir posodablja le zaradi upoštevanja gibanja cen v zakonodajnem obdobju, medtem ko ga FR posodablja vsaki dve leti. SI upravlja dveletni proračun na podlagi vsakoletnih prilagoditev skupaj s triletnim odhodkovnim okvirom. Sporočeni večletni okviri trajajo tri leta (BG, CY, FR, IT, LT, LV, HU, RO, SE in SK), štiri leta (CZ, DK, EE, EL, NL, PL, AT, PT in SI) ali pet let (DE, UK). Zakonodajne določbe, ki zagotavljajo usklajenost nacionalnih večletnih okvirov in ustreznih letnih proračunskih postopkov, se uporabljajo v BG, CZ, EE. LV, PL in SK. Ugotovljeno je bilo tudi, da so večletni okviri izbrano orodje za določanje zgornjih mej ali ciljev na področju odhodkov (CZ, DK, EE, EL, FR, LT, LV, NL, AT, PT, SE in SI), vendar predstavitev srednjeročnih gibanj le na področju odhodkov ni dovolj za opredelitev okvira kot srednjeročnega proračunskega okvira v smislu Direktive. Le malo držav članic poroča, da so večletne projekcije predstavljene na podlagi nespremenjenih politik, vendar je bistveno, da se določi izhodiščni scenarij v kombinaciji s političnimi ukrepi za zagotovitev doseganja političnih ciljev ali vrednosti, navedenih v obstoječih fiskalnih pravilih.

2.5         Mehanizmi usklajevanja med podsektorji države (člena 12 in 13 Direktive)

Člen 12 določa, da morajo ukrepi iz Direktive v celoti pokrivati in se dosledno izvajati v vseh podsektorjih države. To odraža dejstvo, da so začetna prizadevanja za izboljšanje proračunskih okvirov zadevala le raven centralne države. Navedena Direktiva je podlaga za široko zasnovano razširitev načel na področju računovodstva, statistike, napovedovanja in fiskalnih pravil na sklade socialne varnosti in lokalno državo, ki skupaj predstavljajo velik delež skupnih odhodkov. Člen 13 Direktive za zagotovitev dobrega upravljanja poudarja tudi pomen jasne razmejitve proračunskih odgovornosti med ravnmi države in določa načelo, da „[d]ržave članice vzpostavijo ustrezne mehanizme usklajevanja med podsektorji države, s čimer se zagotovi, da so vsi podsektorji države celovito in dosledno vključeni v javnofinančno načrtovanje, numerična fiskalna pravila, prilagojena posamezni državi, in pripravo proračunskih napovedi ter večletno načrtovanje, kot je določeno zlasti v večletnem proračunskem okviru.“

Zakonodajne določbe bi morale tako zagotoviti, da se omejitve zaradi fiskalnih ciljev države ustrezno upoštevajo na vseh ravneh države. Take podrobne določbe so lahko zaradi posebnosti včasih zapletenih shem horizontalne in vertikalne prerazporeditve med ravnmi upravljanja ter na posameznih ravneh prilagojene le posamezni državi. Jasna pravila in postopki ter njihovo učinkovito izvrševanje so zato bistveni, vendar bi bilo najprimerneje, da bi imeli predstavniki državnih subjektov v okviru teh instrumentov priložnosti za izmenjavo mnenj in sodelovanje v celotnem letnem proračunskem obdobju na strateški ravni, preden se pripravijo letni proračuni na posameznih ravneh države v skladu z njihovimi procesnimi pravili.

Države članice poleg oblikovanja (ali razširitve) fiskalnih pravil za podnacionalne ravni poročajo o različnih instrumentih usklajevanja v različnih fazah letnega proračunskega postopka. V BG med postopkom priprave srednjeročnega proračunskega okvira potekajo posvetovanja z občinami. Zapisniki teh posvetovanj predstavljajo gradivo za razpravo o osnutku zakona o državnem proračunu v Svetu ministrov. DK bo vzpostavila tesnejšo povezavo med dogovorjenimi cilji in državnimi nepovratnimi sredstvi za občine. Nemška institucija za spremljanje upoštevanja pravila o proračunskem saldu (Svet za stabilnost) vključuje članice zveze in zvezne dežele. Tudi dolgoletna praksa skupnega napovedovanja prihodkov iz deljenih davkov v odboru je oblika „vgrajenega“ usklajevanja. Nov Temeljni zakon v ES določa zgornje meje dolga po posameznih ravneh države, pri čemer se na podnacionalni ravni uporabljajo popravni postopki. Ta vrsta nacionalnega pakta o stabilnosti se uporablja tudi v AT, kjer se ciljni primanjkljaji prav tako določajo za posamezno raven, pri čemer spravni organ rešuje spore med ravnmi države, pristojne za reševanje sporov. Cilj osnutka zakona o vzdržnosti javnih financ v NL je uzakoniti obveznost lokalnih vlad glede ustreznega prispevka k doseganju srednjeročnega cilja. Neizpolnitev skupnih ciljev lahko privede do denarnih kazni za vse ravni države, ki niso izpolnile ciljev. Ministrstvo za javne finance v RO predloži lokalnim organom okvirni dopis z navodili za pripravo proračunov na lokalni ravni, makroekonomski okvir in zgornje meje za fiskalne transferje iz državnega proračuna. Poleg tega BE, DE, IE, FI, FR, LU in SI obravnavajo prilagoditve svojih ureditev usklajevanja.

3.           Sklepna ugotovitev

Na splošno so države članice poročale o znatnem, vendar neenakomernem napredku pri prenosu Direktive. V zvezi s poglavjem II Direktive si morajo države članice še naprej prizadevati za zagotovitev pravočasnega in celovitega statističnega kritja vseh podsektorjev države. Sporočene določbe v zvezi z napovedovanjem v kar nekaj državah članicah niso dovolj podrobne. Na področju numeričnih fiskalnih pravil, kot so določena v poglavju IV Direktive, je napredek nekoliko večji, saj se pripravljajo številni nacionalni instrumenti za usmerjanje oblikovanja nacionalne fiskalne politike. Ta vprašanja imajo v okviru programov reform držav članic prednost tudi zaradi vzajemne povezanosti vseh delov zakonodaje, ki jih vsebuje „dvojček“ in ki se nanašajo na reformo pakta za stabilnost in rast, ter dodatne spodbude, ki jo je zagotovila Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju. Številne države članice poročajo, da so vzpostavile srednjeročne proračunske okvire v smislu poglavja V Direktive ali jih načrtujejo, vendar so navedeni podatki v nekaterih primerih nezadostni in ne zagotavljajo dovolj dokazov, da bodo okviri v celoti v skladu s specifikacijami Direktive. Veliko držav članic si prizadeva za ureditve učinkovitega usklajevanja na podnacionalni ravni, vendar je treba sporočene dobre namene uresničiti v obliki dejanskih in izvršljivih ureditev. Številne države članice, ki se na področju javnih financ štejejo za uspešne, so sporočile, da so v tej fazi izvedle manj reform, vendar zaradi večje učinkovitosti proučujejo možnost formalizacije dela svojega trenutno neformalnega okvira. Komisija bo nadaljevala z izvajanjem Direktive na področjih, za katera je odgovorna, in po izteku roka za prenos izvedla celovito oceno skladnosti po standardnih postopkih EU.

[1]               UL L 306, 23.11.2011, str. 41.

[2]               Izjava z dne 21. julija 2011, str. 4, točka 14.

[3]               NL, SI, LT PT, IT in HU so poročale v oktobru. CY, LV, MT in UK v novembru.

[4]               Veliko truda je v to vložila Grčija; glej dokument European Economy – Occasional Paper št. 94. „The Second Economic Adjustment Programme for Greece – March 2012“ („Drugi program gospodarskega prilagajanja za Grčijo – marec 2012“).

[5]               Vendar iz poročanja držav članic ni vedno jasno razvidno, ali vsi subjekti in organi zunaj državnega proračuna, ki so del ravni centralne države, učinkovito prispevajo k zbiranju podatkov.

[6]               V nekaterih primerih je socialna varnost sicer vključena v centralno raven države, vendar pa glede na Evropski sistem računov (S.1312) številne države nimajo proračunov na regionalni ravni.

[7]               Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah za spremljanje in ocenjevanje osnutkov proračunskih načrtov ter zagotavljanje zmanjšanja čezmernega primanjkljaja držav članic v euroobmočju – COM(2011) 821 final.

[8]               To poteka med dvostranskimi razpravami v okviru programa za gospodarsko prilagajanje in rast.

[9]               Medvladna Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju predstavlja konkreten primer uporabe Direktive v praksi za države članice euroobmočja in druge države članice, ki so jo prostovoljno ratificirale. Določa uvedbo strukturnega pravila glede proračunskega salda na nacionalni ravni, ki mora, tako kot vsa druga nacionalna numerična pravila, izpolnjevati zahteve iz Direktive.