19.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/45

—

znanosti o življenju in biotehnologija bistveno prispevajo h ključnim političnim ciljem EU na področju zdravja, trajnostnega in gospodarskega razvoja ter ustvarjanja delovnih mest;

—

prehod k biogospodarstvu je nujen pogoj za to, da Evropa postane vodilna v svetu na področju biogospodarstva, zlasti pri inovacijah in konkurenčnosti;

—

biogospodarstvo je v pobudi Obzorje 2020 skupaj s prehransko varnostjo in trajnostnim kmetijstvom navedeno kot "družbeni izziv", za katerega Komisija predlaga proračun v višini 4,5 milijarde EUR; Odbor regij to pozdravlja;

—

potrebno bo vsaj 25 let, preden bo biogospodarstvo lahko konkuriralo gospodarstvu, ki temelji na fosilnih gorivih, in to zahteva dolgoročne naložbe (v raziskave in razvoj), strategije (za obdobje po letu 2020) in sodelovanje med vsemi zainteresiranimi stranmi v vrednostni verigi s ciljem, da se s sodelovanjem doseže prenos znanja;

—

biogospodarstvo bo omogočalo nove poslovne in inovacijske priložnosti za evropsko vrednostno verigo, vključno s kmetijskim sektorjem;

—

instrumenti politike prostorskega načrtovanja so pomembni za ohranitev kmetijskih in gozdnih površin;

—

da akcijski načrt, ki ga predlaga Komisija, ne vključuje ukrepov za učinkovitejšo rabo naravnih virov.

Poročevalec

Rogier VAN DER SANDE (NL/ALDE), član izvršnega sveta province Južna Holandija

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o inovacijah za trajnostno rast: biogospodarstvo za Evropo

COM(2012) 60 final

1.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije, ki predlaga preusmeritev k večji in bolj trajnostni uporabi obnovljivih virov ter poziva k prehodu z družbe, ki temelji na fosilnih gorivih, na družbo, ki temelji na obnovljivih bioloških virih, s pomočjo raziskav in inovacij;

2.

se strinja s stališčem Komisije, da je biogospodarstvo ključni element za pametno in zeleno rast ter da prispeva k ciljem strategije Evropa 2020 ter vodilnih pobud Unija inovacij in Evropa, gospodarna z viri; ponavlja, da znanosti o življenju in biotehnologija bistveno prispevajo h ključnim političnim ciljem EU na področju zdravja, trajnostnega in gospodarskega razvoja ter ustvarjanja delovnih mest (1);

3.

priznava, da je prehod k biogospodarstvu nujen pogoj za to, da Evropa postane vodilna v svetu na področju biogospodarstva, zlasti pri inovacijah in konkurenčnosti; poudarja, da biogospodarstvo ponuja velik potencial za ustvarjanje delovnih mest, in sicer ne le v kmetijskem sektorju; ugotavlja, da se zaloga svetovnih naravnih virov zmanjšuje in da bo Evropa morala ukrepati hitreje, da bo ostala konkurenčna na področju biogospodarstva, saj druge države po svetu pripravljajo podobne strategije in dejavno spodbujajo tržne pobude (npr. Kitajska, ZDA); meni, da Evropa v podporo biogospodarstva potrebuje močan evropski odziv, ki temelji na inovacijah;

4.

meni, da akcijski načrt, predstavljen v sporočilu, ne vsebuje praktičnih ukrepov in instrumentov za obravnavo morebitnih ovir ali tveganj pri preusmeritvi na biogospodarstvo; posebno pozornost bi bilo treba nameniti podvojenim ali nasprotujočim si predpisom in razpoložljivosti tveganega kapitala;

5.

pozdravlja dejstvo, da je biogospodarstvo v pobudi Obzorje 2020 (2) skupaj s prehransko varnostjo in trajnostnim kmetijstvom navedeno kot "družbeni izziv", za katerega Komisija predlaga proračun v višini 4,5 milijarde EUR; to zagotavlja možnosti za inovativne ukrepe na področju prehranske varnosti, omejenosti naravnih virov, trajnostnega kmetijstva, odvisnosti od fosilnih virov, rodovitnosti tal in podnebnih sprememb ob hkratnem doseganju trajnostne gospodarske rasti; vendar opozarja, da bodo ta sredstva namenjena samo za prehransko varnost, trajnostno kmetijstvo, morske in pomorske raziskave ter biogospodarstvo, kar je velika omejitev glede na to, kateri sektorji so v sporočilu Komisije vključeni v biogospodarstvo; poudarja, da bo potrebno vsaj 25 let, preden bo biogospodarstvo lahko konkuriralo gospodarstvu, ki temelji na fosilnih gorivih, in da to zahteva dolgoročne naložbe (v raziskave in razvoj), strategije (za obdobje po letu 2020) in sodelovanje med vsemi zainteresiranimi stranmi v vrednostni verigi s ciljem, da se s sodelovanjem doseže prenos znanja;

6.

meni, da bi kmetijski sektor, ki zagotavlja prehransko varnost, zaradi prehoda z gospodarstva, ki temelji na fosilnih gorivih, na biogospodarstvo hkrati lahko postal dobavitelj vrste (neživilskih) bioproizvodov ne da bi to spodkopalo njegovo prvotno vlogo zagotavljanja hrane, kar bi lahko privedlo do bolj trajnostnega kmetijskega sektorja. Biogospodarstvo bo omogočalo nove poslovne in inovacijske priložnosti za evropsko vrednostno verigo, vključno s kmetijskim sektorjem; meni, da je za optimalno uporabo naravnih virov potrebno tesno medsebojno delovanje med kmetijstvom, biogospodarstvom in znanostjo (3), da se oblikuje trajnosten in učinkovitejši kmetijski sektor; meni, da mora biti vsakršno povečanje primarne proizvodnje v skladu z načelom trajnosti, zato poudarja pomen instrumentov politike prostorskega načrtovanja za ohranitev kmetijskih in gozdnih površin;

7.

se strinja, da so za hitrejši prehod na trajnostno evropsko biogospodarstvo nujno potrebni zanesljiva in zadostna preskrba s trajnostnimi in visokokakovostnimi bioproizvodi ter sistemi primarne proizvodnje, ki učinkovito izkoriščajo vire; vendar poudarja, da akcijski načrt, ki ga predlaga Komisija, ne vključuje ukrepov za učinkovitejšo rabo naravnih virov.

8.

poudarja, da se je treba bolj osredotočiti na strategijo in politiko, predpise in spodbude na področju biogospodarstva; poudarja, da so potrebni neprestano usklajevanje, jasna politična zavezanost ter nadaljnje povezovanje evropskih politik (Obzorje 2020, kohezijska politika, skupna kmetijska politika, direktiva o obnovljivih virih energije, okvirna direktiva o odpadkih) in sektorjev, da se preprečijo nasprotujoči si politični cilji in zagotovijo enaki pogoji za vse akterje;

9.

odobrava prizadevanja in ambicije Komisije za celosten, medsektorski in interdisciplinarni politični pristop k biogospodarstvu; ugotavlja, da je potrebno tesno usklajevanje politik Komisije in da ambicije še ne upoštevajo potrebne stopnje praktičnega izvajanja na regionalni in lokalni ravni;

10.

podpira poskus Komisije, da bi določila skupno in široko opredelitev biogospodarstva; meni, da zaradi medsektorske narave biogospodarstva različne evropske, nacionalne in regionalne zainteresirane strani, ki so dejavne v sektorju biogospodarstva, morda različno razumejo pojem biogospodarstva; predlaga, da bi piramida biomase (Slika 1) (4) lahko bila okvir za bolj strukturirano razpravo o vrednosti biomase in njeni prednostni uporabi;

11.

meni, da bi Evropa morala izvajati lastno jasno in dolgoročno vizijo biogospodarstva na podlagi različnih segmentov piramide biomase (glej Sliko 1), v kateri višji segmenti predstavljajo večjo vrednost; meni, da bi morala Evropa sprejeti "strategijo vrednosti", ki je usmerjena v višje segmente piramide biomase in daje prednost uporabi druge in pozneje tretje generacije biomase (5); priznava, da so naložbe v prvo generacijo biomase potrebne za prehod k drugi in pozneje tretji generaciji biomase; meni, da bi bilo treba te evropske cilje vključiti v vse medsektorske politike, povezane z biogospodarstvom;

12.

meni, da bi morala Evropa prevzeti in ohraniti vodilni položaj pri razvoju meril trajnosti za optimizacijo zalog biomase in povpraševanja po njej (ali "obnovljivih bioloških virih"), pri spodbujanju trajnostnega izkoriščanja zemljišč, razmišljanju o povečani proizvodni zmogljivosti v kmetijstvu in pospešeni uporabi biomase druge in pozneje tretje generacije, pri zmanjšanju morebitnih negativnih učinkov netrajnostne uporabe biomase prve generacije in vodenju razprave o njeni uporabi za proizvodnjo hrane ali goriva;

13.

svetuje Komisiji, naj razvije skupen časovni načrt za biogospodarstvo, ki bo vseboval analizo nadaljnjih korakov, potrebnih pri razvoju evropskega biogospodarstva, pri čemer je treba upoštevati pristop vrednostne verige in dosedanje delo (evropskih tehnoloških platform, OECD in drugih); poziva k vključitvi praktičnih ukrepov in instrumentov, pri čemer je treba upoštevati različne regionalne značilnosti; poudarja potencial za medregionalno sodelovanje za vrednostno verigo;

14.

poudarja, da biogospodarstvo zajema vrsto političnih področij v pristojnosti Komisije. Za lažji dostop do pobud in programov EU, povezanih z biogospodarstvom, zato predlaga pristop "vse na enem mestu", tako da bi vse zahteve obravnavala ena sama vstopna točka v Komisiji.

15.

pozdravlja dejstvo, da sporočilo Komisije upošteva regionalno razsežnost biogospodarstva, in meni, da so sporočilo in vsi predlogi v akcijskem načrtu za biogospodarstvo v skladu z načelom subsidiarnosti;

16.

ugotavlja, da v Evropi le malo držav članic izvaja dejavnosti v podporo razvoja biogospodarstva in da strategije večinoma razvijajo nacionalne vlade; dober primer je skupna regionalna strategija za biogospodarstvo Biobased Delta Europe (jugozahodna Nizozemska in Flandrija); meni, da sta potrebna celostni okvir in evropski pristop, ki je bolj usmerjen v sodelovanje; meni, da moramo okrepiti lokalne in regionalne pobude z izvajanjem strategij za biogospodarstvo na vseh ravneh sodelovanja (EU, nacionalni, regionalni, lokalni) in usklajevanjem medsektorskih dejavnosti. Treba bi bilo vzpostaviti mehanizme za usklajevanje vseh ustreznih (medsektorskih) političnih področij, povezanih z biogospodarstvom na ravni EU ter nacionalni in regionalni ravni;

17.

podpira predlog Komisije o ustanovitvi odbora za biogospodarstvo, ki bo pripomogel k povečanju sinergij in usklajenosti med politikami ter obravnaval in ocenjeval praktične učinke političnih ukrepov, povezanih z biogospodarstvom; meni, da točen namen odbora še ni znan, kot tudi ni znano, kako bo deloval v praksi in kako bodo vanj vključene regije; poudarja, da bi to moral biti forum več zainteresiranih strani, ki združuje predstavnike v trojni spirali (ang. Triple Helix) (podjetja, raziskovalni instituti ter lokalne in regionalne oblasti) za izmenjavo znanja in idej ter razpravo o rešitvah za družbo, ki temelji na obnovljivih bioloških virih, in praktična prizadevanja za prehod od gospodarstva, ki temelji na fosilnih virih, k biogospodarstvu; meni, da bi morala biti v platformi dobro zastopana široka paleta sektorjev, ki bi zagotavljala dobro podlago za spodbujanje medsektorskega pristopa k biogospodarstvu;

18.

meni, da bi se utegnila delovanje in vloga nacionalnih, regionalnih in lokalnih platform za biogospodarstvo razlikovati; poziva Komisijo, naj pripravi posebne smernice z opisom pristojnosti nacionalnih, regionalnih in lokalnih odborov za biogospodarstvo; poudarja, da bi morali odbori za biogospodarstvo izvajati naloge usklajevanja med političnimi, znanstvenimi in poslovnimi skupnostmi s ciljem, da se dogovorijo o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v predkonkurenčni fazi; poziva h krajevnemu pristopu, ki upošteva obstoječe geografske, razvojne, okoljske in regionalne okoliščine ter prednostne naloge in obstoječe regionalne pobude; meni, da bi morala vsaka regija povedati "svojo zgodbo" in razviti lastno strategijo za biogospodarstvo;

19.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri izvajanju in razvoju biogospodarstva; priznava, da so lokalne in regionalne oblasti nujno potrebne pri opredelitvi tveganj in morebitnih ovir pri izvajanju na lokalni ravni, zato močno spodbuja njihovo dejavno vključenost in sodelovanje pri ustanavljanju, organizaciji in delovanju odbora za biogospodarstvo; Komisijo poziva, naj zagotovi dovolj prožnosti ter pojasni funkcijo in vlogo regionalnih in/ali nacionalnih odborov, način njihovega medsebojnega delovanja in upoštevanje regionalnih in/ali lokalnih izkušenj v odboru EU za biogospodarstvo;

20.

meni, da bo uspeh prehoda k biogospodarstvu odvisen od aktivnega sodelovanja civilne družbe pri načrtovanju in izvajanju; poudarja pomen ozaveščanja javnosti; spodbuja Komisijo k poudarjanju povezave med znanostjo, družbo in oblikovanjem politik ter pomembne vloge lokalnih in regionalnih oblasti v tem prehodu;

21.

meni, da bo prehod na biogospodarstvo uspešen le v družbi, ki temelji na obnovljivih bioloških virih; zato predlaga, da bi morali imeti predstavniki nevladnih organizacij in organizacij civilne družbe pomembno vlogo v zgodnji fazi prehoda in bi morali biti zastopani v odborih;

22.

poudarja potencial biogospodarstva za rast in ustvarjanje delovnih mest v Evropi; meni, da so za to potrebni visokokvalificirani delavci, da se razvijejo inovacije in baza znanja, na kateri bo gradilo biogospodarstvo; poudarja, da je pomembno, da postane razvoj, povezan z biogospodarstvom, del rednega učnega programa na osnovnošolski ravni ter v poklicnem in visokošolskem izobraževanju, prek študija in programov, ki obravnavajo kmetijstvo, kemijo in živila; vendar pa je politika izobraževanja v skladu s členom 165 PDEU v pristojnosti držav članic in zato na tem področju ni mogoče postavljati zahtev na ravni EU;

23.

meni, da je za doseganje inovacij in praktično uporabo znanja v biogospodarstvu nujno sodelovanje na podlagi koncepta trojne spirale. Tudi koncept trojne spirale je treba posodobiti in nadalje razviti, da se zagotovi učinkovito delovanje regionalnih inovacijskih ekosistemov. To področje lahko že po svoji naravi računa na široko pozitivno udeležbo državljanov, zato bi lahko v Evropi postalo vodilno področje med raziskovalno intenzivnimi inovacijskimi dejavnostmi, ki so hkrati prilagojene uporabnikom.

24.

opozarja na pomembno vlogo javno-zasebnih partnerstev pri pospeševanju prehoda k biogospodarstvu; meni, da imajo MSP ključno vlogo pri prenosu znanstvenih raziskav v prakso in uvedbo na trg v obliki novih izdelkov ali tehnik; vloge regionalnih MSP pri inovacijah ni mogoče dovolj poudariti in za spodbujanje njihove dejavnosti je potrebna močna, strukturirana podpora;

25.

meni, da je nujno treba olajšati dostop do finančnih sredstev za MSP prek naložb v nova podjetja, tveganega kapitala in podpore za prenos tehnologij; predpisi morajo biti manj zapleteni in olajšati je treba uporabo znanja na področju biogospodastva; predlaga, da se ustanovi odbor za MSP, ki bi svetoval odboru za biogospodarstvo in zagotovil poslovno usmerjen pristop;

26.

izraža zaskrbljenost, da sedanji politični in gospodarski okvir v EU ne podpira industrijske rabe biomase kot surovine;

27.

poudarja, da mora biti prehod na biogospodarstvo v skladu z uresničevanjem notranjega trga in izvajanjem trgovinske politike.

28.

pozdravlja pojav vodilnih evropskih mrež regij in grozdov biogospodarstva, kot so na primer sodelovanje med Flandrijo (Belgija) in jugozahodno Nizozemsko, primeri v severozahodni Franciji, Severnem Porenju-Vestfaliji (Nemčija), regiji mesta Helsinki (Finska) in na Štajerskem (Avstrija) ter pobude na Švedskem, v Estoniji in na Madžarskem; poziva Komisijo, naj podpre tovrstne mreže in grozde z namenom spodbujanja izmenjave izkušenj in skupne obravnave prijav projektov z drugimi evropskimi regijami in njihovega vključevanja v odbor za biogospodarstvo; meni, da je pomembno vzajemno učenje o ustanavljanju naložbenih skladov in prenosu tehnologij;

29.

meni, da so pri oblikovanju družbe, ki temelji na obnovljivih bioloških virih, pomembne pobude od spodaj navzgor in da je bistvenega pomena pristop, ki ga usmerjajo podjetja in povpraševanje, v povezavi s pristopom, ki ga usmerja vlada;

30.

poudarja, da bi morale regije, ki proizvajajo biomaso, imeti možnost, da uživajo koristi tehnoloških inovacij in da se ne obravnavajo le kot dobaviteljice biomase; zato je treba posebno pozornost nameniti prenosu tehnologij in praktični uporabi znanja; meni, da so za vzpostavljanje prenosa tehnologij in praktično uporabo znanja pomembni tesni odnosi med urbanimi in kmetijskimi regijami;

31.

meni, da bi morali z delom sredstev skupne kmetijske politike podpreti – skupaj z Obzorjem 2020 – evropsko partnerstvo za inovacije na področju kmetijske produktivnosti in trajnosti, da se premosti vrzel med raziskavami in razvojem ter kmetijsko prakso, da se poveča baza znanja in njegova praktična uporaba (6);

32.

predlaga, naj Komisija olajša pregled in evidentiranje najboljših praks, obstoječih dejavnosti in razpoložljivih bioproizvodov iz regionalnih grozdov in regij, tako da se nadgrajujejo že opravljeno delo in rezultati v okviru obstoječih programov, na primer ABC-Europe, pobude Cluster-IP, ki jo financira GD za podjetništvo in industrijo (7), programa Interreg v okviru regionalne politike in regij znanja iz 7. okvirnega programa za raziskave (8), ter spodbuja financiranje programov iz več skladov;

33.

pozdravlja predlog Evropske komisije, da se del sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) nameni projektom nizkoogljičnega gospodarstva za manj razvite regije, razvite regije v prehodu in premožnejše regije; meni, da bo to pozitivno vplivalo na prehod k evropski družbi, ki temelji na obnovljivih bioloških virih; poudarja potencial strategij za pametno specializacijo, da omogočijo regijam zavzeti bolj strateški in celostni pristop k biogospodarstvu;

34.

predlaga, da se regije, ki so bolj razvite na področju biogospodarstva, podprejo pri ukrepih, ki jih zahtevajo vrednostne verige biogospodarstva, in pri povezovanju z drugimi manj razvitimi regijami; meni, da bi morale razvite in manj razvite regije skupaj dajati pobude za pilotne obrate, kjer bi (nova) podjetja lahko testirala nove proizvode v zavarovanem okolju; meni, da bi ta pristop "poti do odličnosti" vodil k učinkoviti uporabi virov, medtem ko krepi kohezijo; podpira pobude, kot so regije znanja, ki zagotavljajo koristno orodje za izmenjavo znanja, močno spodbujajo učinkovito izkoriščanje in uporabo rezultatov raziskav v regijah ter vzpostavljajo dodatno sodelovanje na področju raziskav;

35.

je prepričan, da skupnosti znanja in inovacij ter regionalne skupnosti za izvajanje in inovacije obravnavajo dolgoročne družbene izzive ter opredeljujejo in izkoriščajo nove možnosti za inovacije v Evropi; zato poziva Komisijo, naj v novi fazi ustanavljanja skupnosti znanja in inovacij v obdobju 2014–2020 oblikuje skupnost znanja in inovacij, osredotočeno na biogospodarstvo (9);

36.

ob navedenem meni, da med vsemi evropskimi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi zainteresiranimi stranmi prevladuje občutek nujnosti v zvezi z razvojem nizkoogljičnega gospodarstva oz. biogospodarstva; pot do tega cilja in njegovo uresničevanje zahtevata revolucijo v našem načinu razmišljanja in dela; ker so regije ključne pri praktičnem izvajanju, OR nudi svoje strokovno znanje in izraža pripravljenost za tesno sodelovanje s Komisijo pri pripravi naslednje faze strategije biogospodarstva v Evropi;

37.

poziva Komisijo, naj sprejme naslednje ukrepe na ravni EU:

ter nadaljuje z razvojem evropske strategije s poudarkom na:

38.

meni, da bi lahko regije nudile naslednje: