6.3.2012

SL

Uradni list Evropske unije

C 68/39

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja

(COM(2011) 452 konč. – 2011/0202 (COD))

2012/C 68/07

Poročevalec: Peter MORGAN

Svet in Evropski parlament sta 30. novembra oziroma 17. novembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega Parlamenta in Sveta o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja

COM(2011) 452 konč. – 2011/0202 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 19. decembra 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 477. plenarnem zasedanju 18. in 19. januarja 2012 (seja z dne 18. januarja) s 179 glasovi za, 2 glasovoma proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO odobrava bistveno vsebino direktive o kapitalskih zahtevah IV (CRD IV) (1) in sporazuma Basel III, na katerem temelji. Vendar pa se bodo zaradi nje povečali bančni stroški, kar je za podjetja v EU, zlasti mala in srednje velika podjetja, pomemben vidik. Baselski okvir je zasnovan za banke, dejavne v mednarodnem prostoru, ki bi se morale vse držati tega okvira.

1.2   Direktive EU o kapitalskih zahtevah so se že od vedno uporabljale za vse banke, kar je pomembno zaradi vloge, ki jo imajo regionalne banke in banke, ki niso delniške družbe, pri podpiranju gospodarstva.

Mala in srednje velika podjetja so zelo odvisna od bančnih posojil, zato je treba poskrbeti, da se v EU prepreči nalaganje dodatnih stroškov zanje, ki bi poslabšali njihov položaj v odnosu do mednarodne konkurence. Zato EESO poziva Komisijo, naj olajša nadaljnji razvoj etičnega in participativnega bančništva (2).

1.3   Po ugotovitvah študije učinkov, ki jo je izvedla Komisija, mala in srednje velika podjetja zaradi novih kapitalskih zahtev ne bi bila prikrajšana, vendar Odbor izraža pomisleke in poziva Komisijo, naj skrbno spremlja razvoj na področju bančnih posojil in bančnih stroškov za mala in srednje velika podjetja. Poleg tega podpira izvedbo pregleda ocen tveganja za posojila malim in srednje velikim podjetjem, ki naj bi ga opravila Komisija.

1.4   Novi okvir združuje mikrobonitetne in makrobonitetne prvine. Na mikrobonitetni strani gre za več kapitala boljše kakovosti, boljše kritje tveganj, uvedena sta stopnja finančnega vzvoda kot varovalo za ureditev na osnovi tveganj ter nov pristop k likvidnosti. Na makrobonitetni strani CRD IV zahteva, da se v dobrih časih oblikujejo kapitalski blažilniki (rezerve), po katerih bi bilo mogoče poseči v kriznih časih, navaja pa tudi druge ukrepe za soočanje s sistemskimi tveganji in za medsebojno prepletenost. Predlogi vsaj teoretično obravnavajo vse težave, ki so se pokazale z bančno krizo in so bile navedene v prejšnjem mnenju EESO o CRD III (3).

1.5   Učinek zakonodaje pa bo nazadnje odvisen od njenega izvajanja in vključenih akterjev. Do bančne krize ni prišlo zaradi enega samega vzroka; krive so bile vse vpletene strani. Direktorji, odgovorni za upravljanje številnih bank, očitno niso ravnali prav, vendar pa enako velja za zakonite revizorje, bonitetne agencije, institucionalne vlagatelje in analitike, regulativne organe držav članic in nadzornike, centralne banke, ministrstva za finance in politike, pa tudi profesorji ekonomije in komentatorji v medijih niso prepoznali, kaj se dogaja. Evropski ekonomsko-socialni odbor bi rad verjel, da je zadnja kriza akterje izučila, vendar način obvladovanja dolžniške krize kaže ravno nasprotno. V nekaterih primerih dokapitalizacija bank ni bila obravnavana, testi izjemnih situacij so bili neprepričljivi (Dexia), revizorji niso zahtevali obveznih rezervacij za primer odpisa državnega dolga, politiki pa so odgovorni za to, da je kriza ušla z vajeti, saj so gospodarske težave skušali reševati s političnimi rešitvami.

1.6   Protiutež novi uredbi mora biti izvajanje načrtov za oživitev in reševanje na podlagi pripomočkov, kot so načrti poslovanja v primeru krize ali zloma. Medtem ko bo država še naprej zagotavljala jamstva za manjše vloge, pa se je treba znebiti moralnega tveganja ob neomejeni državni podpori propadlim bankam. Če bo ureditev dovolj jasna, bodo morali vlagatelji, upniki in direktorji prevzeti neposredno odgovornost za prihodnjo odpornost vsake kreditne institucije.

1.7   Da bi obnovili stabilnost in zaupanje na trgih, so se voditelji držav in vlad EU v svojem načrtu za reševanje krize z dne 26. oktobra 2011 dogovorili, da bodo od več bank zahtevali, da imajo do junija 2012 9-odstotni delež kapitala najvišje kakovosti, vključno z izjemnim in začasnim blažilnikom za izpostavljenost državnemu dolgu. To je bilo potrebno, saj je predlog uredbe predvideval večletni prehod na nove kapitalske zahteve. Zaradi tega bodo nekatere banke le stežka zbrale nov kapital, tudi zato, ker morajo refinancirati obstoječi dolg, kar je samo po sebi hud problem, ker je financiranje presahnilo že v drugi polovici 2011. Odbor priznava, da so ti ukrepi izredni, vendar je njihov vpliv takojšen, ne glede na končni izid.

1.7.1   To bi utegnilo imeti izjemen učinek na manjše in lokalne banke, ki so običajno bolj prijazne za mala in srednje velika podjetja kot mednarodne banke. Če bodo te banke imele težave pri zbiranju tovrstnega kapitala, bo dostop malih in srednje velikih podjetij do financ otežen.

1.8   Ta zahteva zbuja dva pomembna pomisleka, če se bo sedanja kriza financiranja nadaljevala. Banke, ki kratkoročno ne morejo ali nočejo zbrati novega lastniškega kapitala prvega reda, kar bi lahko oslabilo položaj obstoječih delničarjev, lahko namesto tega oklestijo svoje bilance in zmanjšajo posojila ter jih uskladijo s svojimi kapitalskimi rezervami. V obdobju, ko si vse države članice prizadevajo oživiti svoja gospodarstva, bi bil umik bančnih posojil katastrofalen. Da bi to preprečili, bi si morale oblasti držav članic in EU prizadevati za sodelovanje z bančnim sektorjem, ne za nenehno spopadanje z njim, ter za sprejetje celovitih ukrepov, ki bi spodbujali alternativne načine financiranja, kot je participativno bančništvo, ki ga je EESO predlagal v enem od preteklih mnenj (4).

1.9   Drugi pomislek zadeva tiste banke, ki na trgih zberejo dodatna lastna sredstva. Večina razpoložljivega kapitala je v državnih premoženjskih skladih ter azijskih in bližnjevzhodnih bankah. Obstaja resna nevarnost, da se bo lastništvo bančnega sistema EU izmuznilo nadzoru držav članic EU.

1.10   V času krize državnih dolgov se je pojavil poseben problem. Jasno se je namreč pokazalo, da državni dolgovi – v nasprotju s smernicami baselskega sporazuma in direktiv – očitno niso brez tveganja. To je velika slabost kakovosti določb te uredbe, ki se nanašajo na kapital. Ima daljnosežne posledice za banke, ki so bile s predpisi prisiljene prevzeti breme državnih dolgov. Tako regulativni organi kot tudi banke v svojih notranjih postopkih morajo znova premisliti o svoji praksi, da državne dolgove samodejno uvrščajo med dolgove z bonitetno oceno „brez tveganja“.

1.11   Skupni učinek CRD II, III in IV na kapital, likvidnost in finančne vzvode, prihodnji načrti za reševanje, vse večje zanimanje za predloge, podobne Volckerjevim, za omejitev trgovanja bank za lasten račun in pojem ločenih obračunskih enot za poslovanje s prebivalstvom in investicijsko bančništvo najbrž pomenijo, da bo treba poslovni model, ki so ga večje banke v zadnjem desetletju uporabljale s tolikšnimi dobički, preoblikovati in ga prilagoditi okoliščinam varčevanja in kapitalske omejenosti v tem desetletju. V interesu vseh strani – posojilojemalcev in upnikov, delojemalcev in vlagateljev – ter družbe kot take je, da banke uveljavijo nov poslovni model za prihodnost: nedvomno manj dobičkonosen, toda po možnosti bolj vzdržen.

1.12   EESO meni, da morajo biti novi poslovni modeli etični in vzdržni. Izboljšati je treba odnose s strankami, poslovne prakse morajo biti dosledno etične, strukture nagrajevanja pa je treba korenito spremeniti. Za krizo so bili odgovorni vsi akterji, zdaj pa si morajo s skupnimi močmi prizadevati za izgradnjo kreditnih institucij, ki bodo zmožne podpreti gospodarstvo EU v težkem desetletju, ki je pred nami.

2.   Uvod

2.1   Direktive EU o kapitalskih zahtevah vzpostavljajo okvir bančnega notranjega trga in s tem prenašajo baselske sporazume v zakonodajo EU. Baselski odbor je bil ustanovljen leta 1975. Leta 1988 se je odločil, da uvede sistem kapitalske ustreznosti, ki se običajno imenuje baselski kapitalski sporazum. Ta sistem je predvideval izvajanje okvira za merjenje kreditnega tveganja. EU je sporazum marca 1993 prenesla v svojo prvo direktivo o kapitalskih zahtevah (CRD) (5) o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij.

2.2   Drugi baselski sporazum (Basel II) je bil objavljen leta 2004. EU ga je prenesla v novo direktivo o kapitalskih zahtevah, ki je bila sprejeta junija 2006 in je začela veljati decembra 2006. EESO je marca 2005 na plenarnem zasedanju sprejel mnenje (6) o predlagani direktivi o kapitalskih zahtevah.

2.3   Oktobra 2008 je Komisija sprejela predlog bistvenih sprememb direktive o kapitalskih zahtevah (CRD II). Ta pregled direktive o kapitalskih zahtevah je bil deloma odziv na priporočila foruma G-7 za finančno stabilnost (FSF) in na krizo na trgu. Besedilo je bilo objavljeno julija 2009, izvajanje pa naj bi se začelo decembra 2010.

2.4   Skladno z vzporednim delom, ki ga je opravil Baselski odbor, se je Komisija posvetovala in julija 2009 v okviru svežnja CRD III objavila predloge za spremembe trgovalne knjige, ponovnih listinjenj in prejemkov bančnikov. EESO je svoje mnenje (7) potrdil na plenarnem zasedanju januarja 2010.

2.5   V odziv na finančno krizo je bil decembra 2010 objavljen tretji baselski sporazum. Predlagani kapitalski in likvidnostni blažilniki so nekajkrat večji kot prej. Basel III od bank zahteva, da imajo 4,5 % navadnega lastniškega kapitala (v primerjavi z 2 %, kot je zahteval Basel II) in 6 % kapitala prvega reda (v primerjavi s 4 %, kot je zahteval Basel II) glede na tveganju prilagojena sredstva. Basel III uvaja tudi dodatna kapitalska blažilnika: (i) obvezni kapitalski blažilnik za ohranitev v višini 2,5 % in (ii) diskrecijski proticiklični blažilnik, ki državnim regulativnim organom omogoča, da v obdobjih hitre rasti kreditov zahtevajo do 2,5 % dodatnega kapitala. Basel III poleg tega uvaja minimalno 3-odstotno stopnjo finančnega vzvoda in dva zahtevana likvidnostna količnika. Količnik likvidnostnega kritja zahteva, da mora imeti banka dovolj visokokakovostnih likvidnih sredstev za kritje skupnih neto gotovinskih tokov v 30-dnevnem obdobju. Količnik neto stabilnih virov financiranja zahteva, da mora razpoložljivi znesek stabilnega financiranja presegati zahtevani znesek stabilnega financiranja v enoletnem obdobju trajanja izjemnih situacij. Predlogi za prenos sporazuma Basel III v CRD IV so bili objavljeni julija 2011 in so osnova za to mnenje.

3.   Povzetek predlogov

3.1   Evropska komisija je predstavila predloge za spremembo ravnanja 8 000 bank, ki poslujejo v Evropi. Skupni namen predlaganega je okrepiti odpornost bančnega sektorja EU in zagotoviti, da bodo banke še naprej financirale gospodarsko dejavnost in rast. Predlogi Komisije imajo tri konkretne cilje.

—

Predlogi od bank zahtevajo, da imajo več kapitala, ki mora biti tudi boljši, da bodo v prihodnje same odporne proti pretresom. Institucije so v zadnjo krizo vstopile s kapitalom, ki je bil nezadosten tako po količini kot kakovosti, kar je zahtevalo doslej največjo podporo državnih organov. Komisija s svojim predlogom v Evropo prenaša mednarodne standarde o kapitalu bank, dogovorjene na ravni G-20 (splošno znane kot sporazum Basel III). Evropa bo na tem področju vodilna z uveljavitvijo teh pravil za več kot 8 000 bank, ki imajo skupaj za 53 % svetovnih sredstev;

—	Komisija želi vzpostaviti tudi nov okvir upravljanja, ki bo nadzornikom dal nova pooblastila za strožji nadzor bank in ukrepanje, kadar zaznajo tveganja; tako bi lahko na primer zmanjšali kredite, če je videti, da se napihujejo v balon;

—	z združitvijo vse veljavne zakonodaje s tega področja namerava Komisija vzpostaviti enotna pravila za regulacijo bank. S tem se bosta izboljšala preglednost in izvajanje.

3.2   Predlog ima dva dela: direktivo, ki ureja dostop do dejavnosti sprejemanja depozitov, in uredbo, ki ureja izvajanje dejavnosti kreditnih institucij in investicijskih družb. Pravna instrumenta sestavljata sveženj in ju je treba obravnavati skupaj. Predlog spremlja tudi ocena učinka, ki kaže, da bo ta reforma znatno zmanjšala verjetnost sistemske bančne krize.

3.3   Uredba vsebuje podrobne bonitetne zahteve za kreditne institucije in investicijska podjetja ter obravnava:

—	kapital: predlog Komisije povečuje znesek lastnih sredstev, ki jih morajo imeti banke, ter kakovost teh sredstev. Poleg tega usklajuje odbitke od lastnih sredstev za določitev neto količine regulatornega kapitala, ki bi jo bilo primerno priznati v regulatorne namene;

—	likvidnost: za večjo kratkoročno odpornost finančnih institucij proti likvidnostnemu tveganju Komisija predlaga uvedbo količnika likvidnostnega kritja (LCR), katerega natančna sestava in umerjanje bosta določena po obdobju opazovanja in preverjanja leta 2015;

—

stopnjo finančnega vzvoda: Komisija za obvladovanje povečevanja učinka finančnega vzvoda v bilancah stanj kreditnih institucij in investicijskih podjetij predlaga tudi uvedbo stopnje finančnega vzvoda, ki bo predmet nadzorniških pregledov. Posledice stopnje finančnega vzvoda se bodo skrbno spremljale, preden bo ta stopnja 1. januarja 2018 morda postala zavezujoča zahteva;

—

kreditno tveganje nasprotne stranke: v skladu s politiko Komisije o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje na prostem trgu (izvedeni finančni instrumenti OTC), se uvajajo spremembe, ki bodo spodbudile banke, naj kliring izvedenih finančnih instrumentov OTC izvajajo prek centralne nasprotne stranke;

—

enotna pravila: finančna kriza je poudarila nevarnost razhajajočih se nacionalnih pravil. Enotni trg potrebuje enotna pravila. Uredba se uporablja neposredno in je ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo, s tem pa odpravlja en vir takih razhajanj. Uredba tudi določa enoten sklop kapitalskih pravil.

3.4   Direktiva zajema področja sedanje direktive o kapitalskih zahtevah, na katerih morajo države članice prenesti določbe EU na način, ki ustreza njihovemu okolju, kot so zahteve glede začetka opravljanja in opravljanja dejavnosti bank, pogoji za uveljavljanje svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter opredelitev pristojnih organov in načel, ki urejajo bonitetni nadzor. Novosti v tej direktivi so:

—

boljše upravljanje: predlog postavlja strožje zahteve v zvezi z ureditvami in postopki upravljanja podjetij ter uvaja nova pravila, katerih namen je povečati učinkovitost upravnih odborov pri nadzoru tveganja, izboljšati položaj funkcije upravljanja tveganj ter zagotoviti, da bodo nadzorniki učinkovito spremljali obvladovanje tveganj;

—

sankcije: če bodo institucije kršile zahteve EU, bo predlog zagotovil, da lahko vsi nadzorniki uporabijo sankcije, ki so resnično odvračilne, hkrati pa učinkovite in sorazmerne – na primer upravne kazni v višini do 10 % letnega prometa institucije ali začasna prepoved opravljanja funkcije članom uprave institucije;

—	kapitalski blažilniki: uvaja dva kapitalska blažilnika poleg minimalnih kapitalskih zahtev: kapitalski blažilnik za ohranitev, ki je enak za vse banke v EU, in proticiklični kapitalski blažilnik, ki se določi na nacionalni ravni;

—

okrepljen nadzor: Komisija predlaga okrepitev nadzornega režima, ki bo zahteval letno pripravo nadzornega programa za vsako nadzorovano institucijo na podlagi ocene tveganja, večjo in bolj sistematično uporabo nadzornih pregledov na kraju samem, trdnejše standarde ter prodornejše in v prihodnost usmerjene nadzorne presoje.

3.5   Namen predloga je tudi čim bolj zmanjšati zanašanje kreditnih institucij na zunanje bonitetne ocene, tako da: a) zahteva, da vse naložbene odločitve bank temeljijo ne samo na teh ocenah, ampak tudi na lastnih notranjih kreditnih mnenjih, in b) da banke z večjim številom izpostavljenosti v danem portfelju razvijejo notranje ocene za navedeni portfelj, namesto da se pri izračunu svojih kapitalskih zahtev zanašajo na zunanje ocene.

3.6   Komisija ocenjuje, da bo:

—	predlog povečal tveganju prilagojena sredstva velikih kreditnih institucij za 24,5 %, majhnih kreditnih institucij pa za 4,1 %,

—	potreba po povečanju novih lastnih sredstev zaradi nove zahteve in blažilnika za ohranitev znašala 84 milijard EUR do leta 2015 in 460 milijard EUR do leta 2019.

4.   Stališče EESO

4.1   EESO ni prejel zaprosila za pripravo mnenja o direktivi. Zato se njegovo mnenje, z dvema izjemama, omejuje na uredbo.

4.2   Direktiva o kapitalskih zahtevah IV je velik korak naprej na področju regulacije kapitala. Občutno bo povečala bonitetne zahteve, zagotovila, da bo regulatorni kapital dejansko absorbiral izgube, in odvračala od nekaterih tveganih dejavnosti, za katere je predkrizna ureditev zahtevala veliko premalo kapitala. Gledano bolj na splošno, so ta in pretekle krize pokazale, da nezadostni zneski visokokakovostnega kapitala in likvidnosti povzročajo družbi velike gospodarske stroške, kadar banke zaidejo v težave. Čeprav EESO podpira splošno spodbudo v uredbi, ima več zadržkov, ki jih navaja to mnenje.

4.3   Banke morajo imeti dovolj likvidnih sredstev, da se lahko soočijo z morebitnimi likvidnostnimi težavami, ne da bi za to potrebovale državno pomoč. Centralna banka bi lahko samo v izjemnih okoliščinah razmišljala o ukrepanju kot posojilodajalec v skrajni sili. Zato količnik likvidnostnega tveganja opravlja koristno nalogo. Banke morajo tudi omejiti ročnostno neusklajenost v svojih bilancah stanja. Financiranje zelo dolgoročnih sredstev z zelo kratkoročnimi viri sredstev ustvarja tveganje ne samo za banke same, ampak tudi za širše gospodarstvo. Zato EESO podpira predlog za razvoj in pravočasno uvedbo količnika neto stabilnih virov financiranja.

4.4   Kljub temu bo treba zahteve po likvidnosti zelo previdno umeriti, sicer bi lahko povzročile hude bančne motnje. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da predlogi zagotavljajo prožnost, ki bo omogočala spremembe količnika neto stabilnih virov financiranja in količnika likvidnostnega tveganja, ko bodo nadzorniki pridobili izkušnje o njunem učinku. Banke se tradicionalno ukvarjajo z ročnostno transformacijo, tj. kratkoročnim izposojanjem in dolgoročnim posojanjem. Če bi to preveč omejili, bi trpelo gospodarstvo. EESO je zadržan glede zamisli o uskladitvi ročnosti v bilancah stanja bank.

4.5   Element procikličnosti je lasten načinu delovanja finančnega sistema. Tveganja se ponavadi podcenjujejo v fazah gospodarske rasti in precenjujejo v času krize. Kriza, ki je sledila propadu banke Lehman Brothers, pa je pokazala, kako skrajna lahko postanejo nihanja. Poleg kapitalskih in likvidnostnih zahtev uredbe bo direktiva uvedla še kapitalski blažilnik za ohranitev ter proticiklični kapitalski blažilnik, kar EESO odobrava. Zaradi tega naj bi se okrepila dolgoročna finančna stabilnost, to pa naj bi spodbudilo gospodarsko rast.

4.5.1   Vseeno pa bi lahko sistematična ali nesistematična uporaba baselskih pravil za vse banke pomenila še zlasti veliko breme za manjše banke v Uniji. Odbor poziva Komisijo, EBA in nadzorne organe držav članic, naj zagotovijo, da bodo kapitalski blažilniki za manjše banke prilagojeni njihovim poslovnim modelom.

4.6   Izračun kapitalskih zahtev je odvisen od uporabljenih računovodskih pravil. V svoji raziskavi vloge zakonitih revizorjev v času finančne krize je zgornji dom britanskega parlamenta ugotovil, da je uporaba mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP) pomenila veliko oviro za verodostojnost bilanc stanja. V zadnjih mesecih je postalo očitno, da banke v eni ali več državah članicah državnega dolga v poročilih delničarjem niso vrednotile po tržnih cenah, kar je vodilo v nedosledno izvajanje MSRP. EESO se zaveda, da sistem MSRP temelji na načelih, zato poziva Komisijo, naj sodeluje z organi za računovodske standarde, revizorji in nadzorniki držav članic ter zagotovi, da bodo usklajeni predpisi o kapitalski ustreznosti podprti z usklajeno in natančno računovodsko prakso. V tem procesu bi moral pomembno usklajevalno vlogo prevzeti Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA). To je nujen pogoj za usklajeno izvajanje novega bonitetnega okvira.

4.7   Komisija seveda pričakuje, da se bo uspeh CRD IV presojal glede na to, kako se bosta novi kapitalski in likvidnostni režim odzvala na prihodnje finančne krize. EESO se zaveda obsega gospodarske krize, ki zdaj preveva EU, zato se želi prepričati, da v novem režimu nič ne bo omejevalo posojil gospodarstvu, izvoznih posojil ali financiranja trgovinske menjave. Če bodo lahko banke predpisane kapitalske in likvidnostne količnike dosegle samo s krčenjem svojih bilanc stanja in omejevanjem kreditiranja, potem bo uredba neuspešna. Tak neuspeh pa ni sprejemljiv. Odbora že izvedena ocena učinka ni prepričala, zato poziva k njeni podrobnejši izvedbi. Predlaga še, da bi bilo treba nenehno spremljati razpoložljivost posojil (morda prek opazovalne skupine, v kateri bi sodeloval) do izteka časovnega razporeda za CRD IV (2019) in izpolnitve strategije Evropa 2020 (ki mora sloneti na podpori bank).

4.8   Četudi so razlogi za maksimalno uskladitev jasni, bi zatorej gospodarska kriza in pretok posojil utegnila zahtevati previdno uravnavanje količnikov in časovnih razporedov, če naj v prihodnjih nekaj letih dosežemo čim večjo uspešnost in oživitev gospodarstva vsake posamezne države članice.

4.9   Zahtevani skupni kapital, ki ga predlaga uredba, je 8 %. Od tega zahtevani delež navadnega lastniškega kapitala znaša 4,5 %, dodatni kapital prvega reda 1,5 %, kapital drugega reda pa 2 %. Poleg tega kapitalski blažilnik za ohranitev znaša 2,5 % navadnega lastniškega kapitala prvega reda. Po postopni uvedbi vseh sprememb do leta 2019 bosta zahtevani skupni kapital in kapitalski blažilnik za ohranitev znašala 10,5 %. Uredba zahteva maksimalno uskladitev, tj. enotne bonitetne kapitalske zahteve po vsej Evropski uniji, dosežene z dejansko enotnim pravilnikom. To sloni na logiki, da bi neustrezne in neusklajene strožje zahteve v posameznih državah članicah lahko povzročile prenos osnovnih izpostavljenosti in tveganj na bančni sektor „v senci“ ali z ene države članice EU na drugo. Mogoče je, da bodo nekatere države članice, ki nameravajo predlagati višje stopnje, to stališče pred dokončanjem uredbe izpodbijale. EESO bi takemu koraku nasprotoval, če bi ta negativno vplival na manjše banke ter na posojila za mala in srednje velika podjetja.

4.10   Baselski okvir je zasnovan za banke, dejavne v mednarodnem prostoru. EU določa, da se bo direktiva o kapitalskih zahtevah uporabljala za vse kreditne institucije EU. Baselski okvir bolj ali manj omejuje opredelitev navadnega lastniškega kapitala prvega reda samo na delnice in zadržane čiste dobičke. To bi lahko pomenilo problem za družbe, ki niso delniške družbe, kot so zadružna podjetja, vzajemne družbe in hranilnice v Evropi. Člen 25 CRD III priznava, da te institucije zahtevajo drugačen pristop do temeljnega kapitala. Nujno je, da končne določbe uredbe ustrezajo alternativnim poslovnim modelom teh institucij.

4.11   Čeprav to ni mnenje o direktivi, EESO meni, da mora komentirati predlog za zmanjšanje zanašanja kreditnih institucij na bonitetne ocene (točka 3.5). EESO je v svojem mnenju (8) maja 2009 o uredbi o bonitetnih agencijah pozval regulativne organe, naj se preveč ne zanašajo na bonitetne ocene, zlasti v luči izkušenj z vrednostnimi papirji, zavarovanimi s hipotekami, kjer se je izkazalo, da so bile bonitetne ocene brez vrednosti. EESO zato odobrava ta predlog, ki še naprej dovoljuje uporabo zunanjih bonitetnih ocen, vendar hkrati zahteva, da države članice zagotovijo, da se njihove regulirane institucije ne zanašajo izključno ali mehanično na zunanje bonitetne ocene ter da imajo interne metodologije za ocenjevanje kreditne sposobnosti. To tudi pomeni, da naj se v primeru, če interna metodologija institucije zahteva višjo raven kapitala, kakor jo zahteva zunanja bonitetna ocena, uporabi interna metodologija.

4.12   V času krize državnih dolgov se je pojavil poseben problem. Jasno se je namreč pokazalo, da državni dolgovi – v nasprotju s smernicami baselskega sporazuma in direktiv – očitno niso brez tveganja. To je velika slabost kakovosti določb te uredbe, ki se nanašajo na kapital. Ima daljnosežne posledice za banke, ki so bile s predpisi prisiljene prevzeti breme državnih dolgov. Tako regulativni organi kot tudi banke v svojih notranjih postopkih morajo znova premisliti o svoji praksi, da državne dolgove samodejno uvrščajo med dolgove z bonitetno oceno „brez tveganja“.

4.13   EESO sprejema, da bo uredba ohranila kapitalske zahteve za posojila malim in srednje velikim podjetjem pri 75 % od norme, vendar dvomi, da bo v sedanjih razmerah to zadoščalo. Prepričan je, da je za mala in srednje velika podjetja ključnega pomena dovzetnost bank za tveganje. V preteklosti so bile banke pripravljene priskočiti na pomoč obetavnim malim in srednje velikim podjetjem ter podpreti njihovo rast. Zaradi neplačevanja obveznosti kot posledice finančne krize in splošne šibkosti bančnih bilanc se banke vse bolj izogibajo tveganju. Da bi ublažili to izogibanje tveganjem, EESO zato priporoča znižanje stopnje na 50 % za mala in srednje velika podjetja. Kot razume, namerava Komisija še nadalje preučiti to vprašanje.

4.14   V zvezi s tem EESO poziva Komisijo, naj olajša nadaljnji razvoj etičnega in participativnega bančništva. Tovrstno bančništvo je prestalo preizkus finančne krize, in čeprav ni bilo imuno za njene posledice, se je nedvomno potrdila njegova odpornost in vrednost. Zaradi pritiskov, ki jim je izpostavljen bančni sistem, lahko ponudi dragocen dodaten vir kreditiranja malih in srednje velikih podjetij. Zato Odbor poziva Komisijo, naj predloži direktivo o etičnem in participativnem bančništvu, kot je predlagal že v enem od svojih prejšnjih mnenj (9).

4.15   CRD II, III in IV so v celoti vzeto velikanska obremenitev za bančne dejavnosti, ker povečujejo regulativno breme in stroške zagotavljanja skladnosti ter znižujejo donosnost kapitala in dolgoročno stopnjo donosa. Glede na vlogo bančnikov v nedavni krizi ter glede na njihove nerazumne strukture nagrajevanja večina evropskih državljanov morda meni, da so bančniki dobili, kar si zaslužijo. Kljub temu pa mora EESO izraziti zadržek. Če želi biti EU uspešna, morajo biti banke uspešne. Če naj bi zagotavljale posojila, morajo biti dobičkonosne. Banke v EU žal zdaj niso v dobrem stanju. Težko je oceniti, koliko dodatne škode bo bilancam stanja in dolgoročni stopnji donosa bank v EU še povzročila kriza državnega zadolževanja.

4.16   V teh okoliščinah bo dokončno oblikovanje predloga ter poznejše izvajanje svežnja CRD IV ključnega pomena za uspeh projekta in predvsem za zmožnost bank, da izvedejo potrebne spremembe ter znova začnejo uspešno finančno poslovati. Zaradi posledic dolžniške krize banke v različnih regijah EU morda ne bodo mogle enako hitro ukrepati. Zakonodajalci in nadzorniki morajo biti na to pripravljeni, čeprav sega časovni razpored za izvajanje vse do leta 2019.

---

(1)  UL L 329, 14.12.2010, str. 3–35, mnenje EESO: UL C 339, 14.12.2010, str. 24–28.

(2)  UL C 48, 15.2.2011, str. 33.

(3)  UL C 228, 22.9.2009, str. 62–65.

(4)  UL C 48, 15.2.2011, str. 33.

(5)  UL L 141, 11.6.1993, str. 1–26.

(6)  UL C 234, 22.9.2005, str. 8–13.

(7)  UL C 339, 14.12.2010, str. 24–28.

(8)  UL C 54, 19.2.2011, str. 37–41.

(9)  UL C 48, 15.2.2011, str. 33.

---