6.4.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 107/1

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dostopu do sekundarnih surovin (staro železo, reciklirani papir itd.) (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 107/01

Poročevalec: g. ZBOŘIL

Soporočevalec: g. GIBELLIERI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 15. julija 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Dostop do sekundarnih surovin (staro železo, reciklirani papir itd.).

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 13. januarja 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 469. plenarnem zasedanju 16. in 17. februarja 2011 (seja z dne 16. februarja) z 88 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Odbor izjemno ceni analize posameznih industrijskih združenj, ki pojasnjujejo sedanje stanje in verjetne prihodnje scenarije, ki bi lahko povzročili hudo neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem na trgu sekundarnih surovin.

1.2   Odbor tudi opozarja, da nekatere države (ZDA, Kitajska) obravnavajo razpoložljivost surovin kot strateško vprašanje. Seveda sekundarne surovine niso izjema in zanje v teh državah velja ustrezno strožji režim. Zato EESO pozdravlja dejstvo, da je učinkovitost surovin postala glavna prednostna naloga GD za okolje.

1.3   Obstajajo precejšnje razlike v dostopu posameznih industrijskih panog do surovin, zaradi narave in tradicionalnih načinov uporabe (potrebnih) surovin pa se razlikujejo tudi njihovi tokovi. V nekaterih primerih, na primer v steklarstvu in jeklarstvu, bi bilo mogoče s pomočjo natančno opredeljenih spodbud izboljšati učinkovitost surovin s preprosto prilagoditvijo in uravnoteženjem obstoječih sistemov in proizvodnih procesov. EESO opozarja, da se s takšnimi spodbudami ne sme ogroziti niti števila niti kakovosti delovnih mest v recikliranju in predelovalni industriji.

1.4   Trenutno se velike količine zbranih sekundarnih surovin izvažajo, čeprav jih evropska temeljna in predelovalna industrija nujno potrebujeta. To početje resno ogroža zaposlovanje v vsej predelovalni industriji.

1.5   Pritisk presežnih količin zbranih odpadkov iz obstoječih specializiranih zbiralnih sistemov se pogosto ublaži preprosto z vsesplošno prodajo teh vrst zbranih odpadkov, ne da bi se prej dodatno predelali in ne da bi se zagotovila njihova končna uporaba znotraj EU.

1.6   Žal se za izogibanje neposrednemu nadzoru tokov pomembnih sekundarnih surovin pogosto uporabljajo nezakonite poslovne prakse, na primer lažne carinske deklaracije, na katerih so odpadki opredeljeni kot rabljeno blago, da bi se izognili uredbi o pošiljkah odpadkov, ko gre za tokove specifičnih sekundarnih surovin.

1.7   Na ta način tokovi odpadkov, zbranih na račun davkoplačevalcev EU, ne prinašajo pričakovanih koristi, temveč zmanjšujejo konkurenčnost posameznih industrijskih sektorjev z omejevanjem in/ali nepotrebno dražitvijo dobave sekundarnih surovin.

1.8   Poleg tega je očitno, da številne specifične uredbe o recikliranju niso bile povezane v usklajeno celoto. Večinoma so osredotočene na posamezne ločene vidike zbiranja in recikliranja ter ne upoštevajo tržnih sil, ki delujejo v sistemih in procesih.

1.9   Tudi Uredba REACH povzroča težave nekaterim sektorjem recikliranja, ker ne razlikuje jasno med izrabljenim blagom (odpadki) in rabljenim blagom. Zato je ta sicer dobronameren koncept žal zgrešil svoj cilj. Nekateri prizadeti sektorji, kot je papirna industrija, so našli izhod iz zagate, drugi pa še iščejo uporabne rešitve. To je resen primer neskladnosti zakonodajnega okvira, pred katero je industrija že vnaprej svarila.

1.10   Razkol med tržnimi silami in veljavnim regulativnim okvirom bi bilo treba podrobno analizirati, da bi dosegli bolj uravnotežene rezultate. Med drugim bi lahko predlagali uporabo izvoznih dajatev za varovanje pred tveganjem izgube dragocenih surovin. Takšni ukrepi bi seveda morali biti v skladu s pravili STO. EU bi se morala s STO morda pogajati o določbah v sili ter opredeliti jasne in pregledne pogoje za izvozne omejitve/dajatve za odpadke strateškega pomena.

1.11   Druga možnost bi bil sporazum o ciljih recikliranja, ki bi jih prilagajali glede na dejansko stanje na trgu, npr. v času upada trga (zmanjšano povpraševanje) bi lahko cilje recikliranja zmanjšali, v obdobjih visokega povpraševanja pa povečali. Hkrati je treba razmisliti, kako na pameten način zagotoviti „kritične“ stopnje zaposlenosti v celotnem poslovnem ciklu in celotni vrednostni verigi v pomembnih sektorjih, kot sta odpadna embalaža in papir.

1.12   Tretja možnost bi bilo izenačenje ciljev/kvot recikliranja samo s količinami odpadkov, ki bi jih bilo mogoče ponovno uporabiti znotraj EU, kar ne bi vključevalo odpadkov, prodanih v tujino, ki jih ne bi bilo mogoče uporabiti v obratih EU. Vendar mora tak ukrep spremljati ponovna določitev ciljev/kvot glede na dejanske zmogljivosti recikliranja v EU.

1.13   EESO odločno podpira industrijo, ki poziva EU, da pripravi obsežno in usklajeno politiko o dolgoročnem trajnostnem dostopu do surovin in uporabi virov. Ta politika bi morala podpirati evropsko industrijo v prizadevanjih za uporabo virov „od zibelke do zibelke“. Recikliranje je treba spodbujati z izboljšanjem infrastrukture za zbiranje, zagotovitvijo pravne varnosti in enakih pogojev ter odpravo nepotrebnih upravnih obremenitev. Ta bistven pogoj zahteva dobro ravnovesje in skladnost znotraj celotnega spektra uredb, direktiv in sklepov.

1.14   Uredbe EU o odpadkih določajo pravne obveznosti vseh akterjev v tokovih odpadkov. Ustrezne oblasti morajo to odgovornost temeljito preverjati in zahtevati. Njihova izobraženost in usposobljenost sta ključna pogoja za boj proti nezakonitim praksam nepoštenih akterjev, zlasti v mednarodni trgovini.

1.15   Vsak element politike EU o podnebnih spremembah (Evropski program o podnebnih spremembah, ECCP) bi moral upoštevati okoljske koristi sekundarnih surovin, neskladjem pa bi se bilo treba izogibati: sistem EU za trgovanje z emisijami na primer ne odraža prihranka energije in CO2 zaradi ponovne uporabe obnovljivih surovin v drugih proizvodnih in gradbenih sektorjih, zato te sektorje po nepotrebnem obremenjuje z dodatnimi stroški.

1.16   Tako kompleksen okvir bi bilo treba izvajati hkrati z resnim in stalnim socialnim dialogom, kar bi spodbujalo nastanek novih delovnih mest v celotnih vrednostnih verigah na tem področju.

2.   Uvod

2.1   Stalen dostop do surovin in njihova trajnostna raba sta ključna elementa trajnostne politike EU. Sta osnova sedanje in prihodnje konkurenčnosti proizvodnih sektorjev EU. (1) Dobavne verige surovin – tako primarnih kot sekundarnih – so resnični gospodarski sektorji, ki nudijo delovna mesta in ustvarjajo bogastvo v Evropi. Recikliranje je gospodarska dejavnost, ki prispeva znaten delež BDP Evropske unije. V zbiranje rabljenega materiala in proizvodov so vključeni državljani, občine in javne oblasti, ki vlagajo v učinkovite sisteme za zadovoljitev vse večjih potreb po dolgoročni trajnosti.

2.2   Treba je priznati dopolnjevanje med primarnimi in sekundarnimi surovinami: čeprav so sekundarne surovine ekološko učinkovit način vračanja dragocenih virov nazaj v gospodarstvo, pa na splošno (še) ne zadostujejo za zadovoljitev rastočih potreb po surovinah (papirju, kovinah in mineralih). Potrebni sta torej obe vrsti surovin, ki se med sabo dopolnjujeta. Izboljšanje sistemov zbiranja in uporabe snovi s specifičnim tveganjem (SST) v EU bo prispevalo k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020.

2.3   Industrija poziva EU, naj oblikuje celovito in usklajeno politiko o dolgoročnem trajnostnem dostopanju do surovin in dolgoročni trajnostni uporabi virov. Ta politika bi morala podpirati evropsko industrijo v prizadevanjih za uporabo virov „od zibelke do zibelke“. Pobuda za surovine, tematska strategija o preprečevanju nastajanja in recikliranju odpadkov, tematska strategija o trajnostni rabi naravnih virov in vodilna pobuda komisarja Potočnika „Evropa, gospodarna z viri“ so prepletene, zato bi morale biti usklajene in povezane. Upoštevati bi bilo treba tudi druge pobude, kot sta pobuda za trajnostno proizvodnjo in potrošnjo ter okvirna direktiva o odpadkih, in druge politike, povezane z recikliranjem in viri.

3.   Opredelitev glavnih tokov sekundarnih surovin  (2)

3.1   Tradicionalni materiali za recikliranje, kot so železni in neželezni kovinski odpadki, papirni in kartonski odpadki ter steklo, imajo dolgo zgodovino in tradicijo recikliranja v bolj ali manj sklenjenem krogu. Te panoge ne morejo preživeti brez stalne dobave iz obnovljivih materialov in rabljenih dobrin. Drugi materiali, kot so umetne mase, so v primerjavi s tradicionalnimi materiali na področju recikliranja razmeroma novi in proces ponovne uporabe materialov ne poteka nujno v sklenjenem krogu.

3.2   Reciklažne značilnosti glavnih sekundarnih surovin vnaprej določajo njihove specifične materialne tokove in akterje v njihovih vrednostnih verigah.

3.2.1   Odpadno železo in jeklo: Recikliranje železnih in jeklenih odpadkov običajno obsega zbiranje, sortiranje, baliranje, pakiranje, rezanje, striženje, drobljenje in/ali sejanje po velikosti ter nazadnje taljenje v jeklarni. Železni odpadki se zbirajo ločeno ali skupaj z drugimi, nakar se sortirajo na odlagališču kovinskih odpadkov in prodajo obratom za predelavo kovinskih odpadkov ali pošljejo neposredno v jeklarne. Ko kovinski odpadki prispejo v obrat za obdelavo, se različne vrste kovin sortirajo in pripravijo za drobljenje/sejanje po velikosti. Drobljenje in sejanje sta pogosto potrebna za nadaljnjo stopnjo ločevanja. Večji kosi nerjavečega jekla se na primer zbirajo ločeno ali sortirajo na odlagališču kovinskih odpadkov pred drobljenjem. Manjši kosi nerjavečega jekla se ločijo v večstopenjskih ločevalnih procesih. Železni in jekleni odpadki se v jeklarnah običajno pošljejo neposredno v plavže.

3.2.1.1   Evropska industrija pridobivanja jekla iz odpadkov je (na stopnji predelave) dokaj koncentrirana, saj samo sedem podjetij predela okoli 40 % vseh jeklenih odpadkov, ki prispejo v jeklarne. Po podatkih urada za mednarodno recikliranje (Bureau of International Recycling, BIR) in evropske zveze za pridobivanje in recikliranje železnih kovin iz odpadkov (European Ferrous Recovery & Recycling Federation, EFR) je v EU27 okoli 42 000 zbirnih mest za kovinske odpadke. Sektor kovinskih odpadkov ocenjuje, da te odpadke sprejema približno 250 velikih in 9 000 srednje velikih do velikih podjetij, ki predelajo več kot 120 000 ton letno, ostalo, približno 36 000 podjetij, pa so srednje velika in mala podjetja.

3.2.1.2   Sistemi zbiranja se med seboj razlikujejo glede na vrsto izdelka in državo. Veliki izrabljeni izdelki in izdelki, proizvedeni v velikih količinah, na primer iz gradbeništva in rušenja, se odpeljejo neposredno na odlagališča ali v obrate za obdelavo kovinskih odpadkov. Direktivi o izrabljenih vozilih ter o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) nalagata odgovornost za pridobivanje in s tem zbiranje kovinskih odpadkov proizvajalcem. Majhne izdelke, kot je embalažni material, zbirajo lokalne oblasti, kar pomeni, da zbiranje ni v rokah industrije kovinskih odpadkov, vseeno pa iz tega sektorja prihajajo pobude za uporabljene pločevinke pijač, kot so zbirni centri ali terminali odpadkov, kjer se kovinske in aluminijaste pločevinke ločujejo in balirajo za prevoz v obdelovalne obrate ali rafinerije kovin.

3.2.1.3   Kovinski odpadki so ene redkih snovi s specifičnim tveganjem (SST), za katere lahko Evropa pričakuje stalno razpoložljivost ali celo nekaj presežka. Trgovina s kovinskimi odpadki v EU pa tudi uvoz v druge države in izvoz iz njih potekajo že desetletja. Težko je oceniti celotno količino kovinskih odpadkov, s katerimi se trguje v EU. V skladu z ocenami je leta 2008 znašal uvoz 5,3 milijona ton letno, izvoz 12,9 milijona ton letno, celotna poraba kovinskih odpadkov v istem letu pa 112 milijonov ton.

3.2.2   Neželezni kovinski odpadki in drugi tokovi odpadkov, ki vsebujejo takšne kovine: Za sektor neželeznih kovinskih odpadkov je v primerjavi s sektorjem železa in jekla značilna veliko večja raznolikost (a) kovin, (b) razpoložljivih virov in (c) metod, ki so potrebne za ločevanje in izločanje določenih kovin iz tokov odpadkov. Najpomembnejše in najpogostejše kovine so aluminij, cink, svinec in baker; v tokovih odpadkov pa so tudi kositer in žlahtne kovine, ki jih je mogoče izločiti z ustreznimi postopki.

3.2.2.1   Sistemi zbiranja so bodisi enaki bodisi podobni sistemom za železne kovinske odpadke. Za pridobivanje kakovostnih kovinskih odpadkov iz izrabljenih izdelkov (izrabljenih vozil, OEEO) se uporabljajo kompleksne tehnologije. Za razliko od ostalih, je stopnja pridobivanja osnovnih neželeznih kovin iz tokov odpadkov zelo visoka, visoka pa je tudi stopnja njihove izkoriščenosti.

3.2.2.2   Za pridobivanje neželeznih kovinskih odpadkov, ki zahteva posebne tehnologije, sta pomembna tudi žlindra in pepel. Izrazito neizkoriščene vire neželeznih kovin je mogoče najti v ostankih starih rudnikov na rudarskih območjih EU. Čeprav so ti rudniški odpadki (3) izvzeti iz splošne zakonodaje EU o odpadkih, bi bilo treba tudi tem surovinam posvetiti pozornost, če je to možno gospodarno uresničiti.

3.2.3   Recikliran papir: Papirna industrija od samega začetka temelji na obnovljivih virih in recikliranju, odpadne tkanine so bile namreč prva surovina za izdelavo papirja. Recikliranje papirja je bilo doslej razmeroma preprosto in uporaba recikliranega papirja je prevladujoča. Sektor ima (podobno kot sektor železnih kovin) dva značilna glavna vira – papir, pridobljen iz industrije (med drugim embalažne in tiskarske industrije), in potrošniške (komunalne) odpadke. Sortiran papir ima prednost, zato so potrebni ločevanje rabljenega papirja iz komunalnega odpada in osnovni postopki sortiranja.

3.2.3.1   Nedavna recesija je močno prizadela materialne tokove in uporaba odpadnega papirja, se je leta 2009 zmanjšala za 7,6 % na 44,9 milijonov ton. Količina zbranega papirja je prvič v zgodovini padla za 3,6 % na 56,6 milijonov ton, poraba papirja pa je v istem obdobju upadla za 10,1 %. Izvoz odpadnega papirja v države zunaj EU (brez Norveške in Švice) je še naprej naraščal ter dosegel 12,8 milijonov ton, od tega pa je bilo 96,3 % papirja izvoženega na azijske trge. Večina surovine, izvožene v azijske države, je uvozila Kitajska (71,4 % evropskega izvoza). Zaradi dogajanja v tem letu izrednih razmer je stopnja recikliranja v letu 2009 poskočila na rekordnih 72,2 %, leto prej pa je dosegla 66,7 %. Začasno lahko pride do preobrata, ko bo gospodarstvo okrevalo, saj recikliranje ne bo zmoglo takoj zadostiti povečani porabi papirja. Zaradi nedavnega dogajanja v strukturi te industrije prispevata odpadni papir 44,2 %, lesna celuloza pa 40,4 % vlaken k proizvodnji papirja v državah zveze evropske papirne industrije (CEPI).

3.2.4   Steklo: Steklo je mogoče večkrat 100-odstotno reciklirati, ne da bi se pri tem izgubila kakovost nove steklene embalaže. Zbrano steklo se uporablja za proizvodnjo novega stekla enake kakovosti, zato je steklo reciklažna surovina, za katero dejansko velja načelo „od zibelke do zibelke“. Iz 90 % odpadnega stekla je mogoče proizvesti novo stekleno embalažo; edina resnična omejitev uporabe odpadnega stekla je dandanes količina zbranega in razpoložljivost odpadnega stekla v Evropi.

3.2.4.1   Način pridobivanja stekla je dokaj preprost – večino zbranega odpadnega stekla predstavlja odpadna embalaža (uporabljena steklena embalaža), manjša količina pa se pridobi iz gradbenih odpadkov (ravno steklo). Povprečna stopnja zbiranja steklene embalaže za recikliranje v EU27 znaša 65 %; leta 2008 je bilo v vsej Evropi (vključno z Norveško, Švico in Turčijo) zbranih skoraj 11,5 milijonov ton steklene embalaže.

3.2.4.2   Izziv na področju recikliranja stekla je preostalih 7 milijonov ton stekla, ki je leta 2008 prišlo na trg, a ni bilo reciklirano. Nujno je treba izboljšati recikliranje in podpreti ustrezne sisteme recikliranja v Evropski uniji.

3.2.4.3   Zbiranje in pridobivanje ravnega stekla in stekla iz izrabljenih vozilih še nista dovolj razvita, zato ta dragoceni vir ostaja breme za okolje.

3.2.5   Plastični odpadki znašajo okoli 25 % vseh trdnih odpadkov na odlagališčih. Plastika zaradi svoje odpornosti razpada še dolgo po tem, ko se je znašla na odlagališčih. Sežiganje plastike za pridobivanje energije je treba nadzorovati v ustreznih obratih, ker se pri tem sprošča visoka raven nevarnih emisij.

3.2.5.1   Glavni porabniki umetnih mas, ki so hkrati največji povzročitelji plastičnih odpadkov, so: proizvajalci embalaže (38,1 %), gospodinjstva (22,3 %) in gradbeništvo (17,6 %). Embalaža, ki jo proizvedeta trgovina na veliko in trgovina na drobno, znaša 80 % odpadne plastike, ki jo je (potencialno) mogoče zbirati. Plastika iz mešanih gospodinjskih odpadkov sodi med odpadke, ki jih je najtežje zbirati in obdelovati. Večina plastike v gradbeništvu je namenjena dolgoročni uporabi.

3.2.5.2   Nekateri deli odpadne plastike niso primerni za recikliranje, npr. embalaža za hrano ali plastika, mešana z drugimi materiali, saj bi bilo čiščenje nečiste plastike zaradi velike porabe energije dražje, kot bi bili vredni izdelki. Vendar je to plastiko mogoče uporabljati za pridobivanje energije.

3.2.5.3   EU27 je neto izvoznik plastičnih odpadkov, ostružkov in ostankov. Od leta 1999 se nenehno povečuje razlika med uvozom in izvozom. Izvoz se je v obdobju od 1999 do 2002 nekoliko povečal, nato pa med letoma 2002 in 2006 skokovito zrasel na 2,1 milijona ton. Uvoz je v obdobju od 1999 do 2006 zrasel s 55 000 ton na 256 000 ton.

3.2.5.4   Recikliran PET predstavlja 70 % vseh surovin, iz katerih se v EU proizvajajo rezana poliestrska vlakna. Zato je razpoložljivost poliestrskih plastenk ključnega pomena. Vendar se proizvajalci v Evropi zdaj soočajo z resnimi problemi, saj vse več trgovcev prodaja PET v obliki kosmičev (nasekljanih plastenk) ali stisnjenih plastenk na Daljni vzhod in še posebej na Kitajsko. Ta trenutno odpravlja uvozne omejitve za odpadke iz PET, da bi omogočila še večje odtekanje te pomembne snovi s specifičnim tveganjem iz EU.

4.   Zakonodajni okvir za recikliranje

4.1   Neposredna ureditev v EU

4.1.1   Recikliranje je treba spodbujati z izboljšanjem infrastrukture za zbiranje, zagotovitvijo pravne varnosti in enakih pogojev ter odpravo nepotrebnih upravnih obremenitev. Ta bistveni pogoj zahteva dobro ravnovesje in skladnost znotraj celotnega spektra uredb, direktiv in sklepov. Okvirna Direktiva 2008/98/ES o odpadkih je sicer bila korak v pravo smer, vendar jo je treba razumeti kor prvo stopnjo, pri čemer bo potrebno redno preverjanje dejanskega stanja in posledično prilagajanje.

4.1.2   Druga pomembna zakonodajna besedila so Direktiva 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži, Direktiva 2000/53/ES o izrabljenih vozilih, Uredba (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov in Direktiva 2002/96/ES o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO). Te direktive določajo poljubne cilje recikliranja, kar izkrivlja prosti trg snovi s specifičnim tveganjem. Glede na nenehne spremembe in popravke, je treba ves čas upoštevati učinke tega okvira.

4.2   Posredna ureditev: Procesov pridobivanja in recikliranja ne ureja le obširna zbirka zakonodaje o odpadkih, temveč zanje veljajo še druge omejitve in nadzori, ki izhajajo iz zakonodaje, ki ureja posamezne industrijske sektorje ali industrijo kot celoto. Na tem področju je najpomembnejši učinek Uredbe REACH (ES) št. 1907/2006 in politike EU o podnebnih spremembah.

4.2.1   Odpadki sicer niso predmet Uredbe REACH, toda pridobljene snovi ali mešanice to lahko postanejo, ko prestopijo mejo „izrabljenega blaga“. Komisija obravnava ta problem, ustrezne strokovne delovne skupine pa so predložile bolj ali manj zadovoljive predloge za izhod iz te zagate. Vendar še vedno ostajajo negotovosti, inštitut Komisije JRC-IPTS v Sevilli pa je izvedel uporabne študije, ki bi lahko skupaj z informacijami Evropske agencije za kemikalije (ECHA) pomagale razrešiti probleme. Kljub temu nevarnost registracije ni v celoti odpravljena niti v primerih, v katerih registracija nima nikakršne koristi.

4.2.2   Politika EU na področju podnebnih sprememb bi morala olajšati vrsto pobud, ki izhajajo iz celostnega in trajnega premikanja svetovne družbe s primarnih fosilnih virov energije k alternativnim virom energije. Evropski program za podnebne spremembe je sestavljen iz posameznih elementov, ki naj bi bili povezani, vendar njihova povezanost obstaja v glavnem na papirju. Nekateri elementi imajo resne posledice za procese pridobivanja in recikliranja: posodobljena različica sistema EU za trgovanje z emisijami (EU-ETS) za pokjotsko obdobje ovira upravljavce proizvodnih obratov z birokratskim pristopom pri določanju kvot za obdobje 2013–2020. Poleg tega bi postopno uvajanje sistema, ki temelji na dražbi, izpraznilo finančne vire upravljavcev, ki bi imeli tako še manj denarja za zmanjševanje CO2 v prihodnosti. Po drugi strani pa (EU-ETS) ne odraža prihranka energije in CO2 po zaslugi ponovno uporabnih surovin v drugih proizvodnih sektorjih in gradbeništvu.

4.2.3   Še več problemov izhaja iz direktive o energiji iz obnovljivih virov. Zaradi velikega prizadevanja za obnovljive vire in obsežne neuravnotežene podpore, ki jo uživajo, obstaja resna nevarnost, da bodo velike količine pridobljenih snovi s specifičnim tveganjem (vse vrste biomase, odpadni papir) namesto za recikliranje surovin uporabljene za proizvodnjo električne energije in toplote. Vsa ta tveganja je treba temeljito analizirati in ustrezno zmanjšati, da bi ohranili in po možnosti celo izboljšali dostop do snovi s specifičnim tveganjem. Opredelitev biomase je treba spoštovati in po potrebi poostriti, da se onemogoči njena zloraba za namene pridobivanja energije iz obnovljivih virov. V nekaterih primerih se zaradi subvencij, ki izkrivljajo trg, sežigajo celo primarne surovine (les)!

4.2.4   Uredbe EU o odpadkih določajo pravne obveznosti za vse akterje v tokovih odpadkov, posamezne oblasti pa morajo to odgovornost temeljito preverjati in zahtevati. Njihova izobraženost in usposobljenost sta ključna pogoja za boj proti vsakršnim nezakonitim praksam brezobzirnih akterjev, zlasti v mednarodni trgovini.

5.   Vrednostne verige in akterji v glavnih tokovih snovi s specifičnim tveganjem

Iz opredelitve pod točko 3 je jasno, da so med tokovi snovi s specifičnim tveganjem (SST) velike razlike. Nekateri delujejo skoraj samodejno na naravni podlagi zgodovinskih sistemov zbiranja, predobdelave in obdelave (vključno s sortiranjem) odpadkov, preden pridobljena snov pride v večji predelovalni obrat. Na podlagi številnih značilnosti je mogoče odkriti in odpraviti morebitna tveganja pri pridobivanju in recikliranju.

5.1   Tržna vrednost SST je eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na končno dostopnost snovi. Zbiranje in predobdelava tokov odpadkov sta dokaj poceni stopnji, kadar gre za koncentrirane tokove odpadkov (železo, steklo in papir), iz njih izhajajoče SST pa ostanejo razmeroma dostopne po razumni ceni. Tržni pogoji veljajo za celoten sklenjeni krog. Na drugi strani pa se vse večji segment recikliranja ne ravna po tržnih cenah za snovi, temveč po politikah EU za ravnanje z odpadki. Večina odpadne embalaže, odpadne električne in elektronske opreme ter biološko razgradljivih odpadkov se predela zaradi izpolnjevanja ciljev različnih direktiv.

5.1.1   Proizvodnja SST iz teh tokov odpadkov ni gospodarsko trajnostna na svetovnem trgu. Razlog za zbiranje, sortiranje in predelavo odpadkov je izpolnjevanje razširjenih proizvajalčevih obveznosti ali neposredno javno financiranje. V obeh primerih predelavo plačajo evropski državljani kot davkoplačevalci ali potrošniki.

5.1.2   Evropa proizvaja SST, ki so lahko dostopne vsem svetovnim akterjem vsakič, ko na svetovnem trgu naraste povpraševanje po snoveh. Velike količine zbranih nepredelanih odpadkov se izvozijo, v glavnem v Azijo. Ker se svetovni trg spreminja, se močno spreminjajo tudi ravni cen. V obdobju recesije na svetovnem trgu se pridobljene SST začnejo kopičiti, ker je treba izpolniti cilje recikliranja. To stanje povzroča resno izkrivljanje trga znotraj EU.

5.1.3   Izvajalci recikliranja v EU morajo v gradnjo obratov za recikliranje vlagati veliko več kot njihovi azijski tekmeci, ker morajo ohranjati preveliko proizvodnjo in spoštovati strožje tehnične standarde. Ko pa svetovni trgi surovin rastejo, se njihove drage zmogljivosti ne uporabljajo, ker se zbrani odpadki izvažajo iz Evrope v nepredelanem stanju. Zato je treba okvirno zakonodajo o odpadkih nujno prilagoditi glede na svetovne sile na področju surovin, da se prepreči izkrivljanje trga in podjetjem EU olajša dostop do SST.

5.1.4   Nezakonito in polzakonito trgovanje s snovmi s specifičnim tveganjem bi lahko omejili tako, da bi od partnerjev zunaj EU, ki prejemajo snovi s specifičnim tveganjem, zahtevali dosledno izpolnjevanje mednarodno priznanih potrdil o kakovosti, kakršna so potrdila standardov ISO. Države članice bi morale poleg tega uporabljati vse razpoložljive ukrepe za ugotavljanje izvora zbranih odpadkov, kadar je ta problematičen.

5.1.5   Ker je politika o surovinah v številnih delih sveta vprašanje strateške varnosti, bi lahko podpora EU v celotni vrednostni verigi, zlasti v zvezi z visokokakovostnimi SST („posebna kakovost“), rešila marsikateri problem, povezan z dostopom do SST. Seveda je treba pregledati evropsko opredelitev sekundarnih surovin, da bo mogoče določiti „posebno kakovost“ SST.

5.2   Okoljski vpliv razumnega recikliranja mora koristiti vsem glavnim industrijskim sektorjem, ki uporabljajo velike količine/deleže SST. Te splošne ugotovitve ne more spremeniti niti uporaba kompleksne tehnologije za predelavo zahtevnih tokov odpadkov. Običajno se celotna poraba energije zmanjša, da včasih znaša le delček energije, ki se normalno porabi pri predelavi surovin iz rudnikov ali drugače pridobljenih surovin. To tudi pomeni znižanje emisij CO2 oziroma na splošno emisij plinov. Zaradi nečistoč v tokovih odpadkov je treba upoštevati nove vrste odpadkov in v nekaterih primerih je treba uporabiti tudi čistilne naprave za odpadne vode. Takšni težavni tokovi odpadkov imajo tudi višje stroške predobdelave in obdelave, zato so procesi dražji.

5.3   Konkurenčna uporaba SST zunaj posameznih industrijskih panog predstavlja veliko tveganje za te panoge (glej točko 4.2.3). Konkurenčno okolje je močno izkrivljeno s financiranjem, ki ima popolnoma drugačen namen, zato bi lahko prišlo do hudega izkrivljanja trgov surovin. Papirna industrija niti pri celuloznem lesu (ki je glavna surovina) niti pri odpadnem papirju (kot drugi najpomembnejši surovini) ne more konkurirati obratom za proizvodnjo električne energije in toplote, ki zaradi uporabe obnovljivih virov prejemajo subvencije. Treba je sprejeti ustrezne zaščitne ukrepe, da se zaščiti dostop do osnovnih surovin. Če bodo ti ukrepi spodleteli, bo močno ogrožena ena ključnih industrijskih panog EU. Podpora proizvajanju SST „posebne kakovosti“ bo povečala povpraševanje po delovni sili, kar bo imelo pozitiven družbeni učinek v obdobjih krize v potrošnji SST.

---

(1)  Mnenje EESO o pobudi za surovine – zagotavljanje preskrbe z nujno potrebnimi surovinami za rast in delovna mesta v Evropi, UL C 277, 17.11.2009, str. 92.

(2)  Podatki so v glavnem iz študij o odpadkih, ki jih je pripravilo Skupno raziskovalno središče (http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/), in iz statistike sektorja.

(3)  Rudniške odpadke ureja Direktiva 2006/21/ES.

---