52011DC0393

ZELENA KNJIGA

Sistem Evropske unije za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo: zagotavljanje varnosti in konkurenčnosti v spreminjajočem se svetu

UVOD

Nadziranje izvoza blaga z dvojno rabo, se pravi blaga, ki se lahko uporablja za civilne in vojaške namene, je v ospredju mednarodnih prizadevanj za neširjenje orožja. Nadzor izvoza blaga z dvojno rabo usmerjajo varnostni cilji in se izvaja s trgovinskimi ukrepi v obliki zahtev za dovoljenje za izvoz blaga z dvojno rabo v tretje države. Zaradi visokotehnološke narave takega blaga in tehnologij ter precejšnjega obsega trgovine z njimi je sektor blaga z dvojno rabo ključni del evropskih prizadevanj za inovativnost in konkurenčnost.

Zato je pri nadzoru izvoza treba paziti, da se doseže pravo ravnotežje med zasledovanim ciljem varnosti in potrebo po podpori poslovnim dejavnostim. Ta tesna zveza med varnostjo in trgovino je v središču nadzora nad izvozom blaga z dvojno rabo, pri izvajanju katerega se pojavljajo tudi posebni izzivi za Evropsko unijo.

Od leta 1995[1] je bilo splošno sprejeto, da je nadzor izvoza blaga z dvojno rabo v izključni pristojnosti Evropske unije in sestavni del skupne trgovinske politike EU. Ta izključna pristojnost izključuje pristojnost držav članic, razen ko jim Unija da posebno pooblastilo[2]. Državam članicam je bilo tako pooblastilo za izredne nacionalne ukrepe dejansko dano z uredbo o izvozu[3], poleg tega pa je vključeno tudi v zakonodaji, ki vzpostavlja sistem EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo (Uredba (ES) št. 428/2009 – uredba o blagu z dvojno rabo).

Nadzor izvoza v EU je zato sad trgovinskih in varnostnih premislekov po eni strani ter ukrepov EU in nacionalnih ukrepov po drugi. Kadar koli se pojavijo izredne okoliščine, ki lahko vplivajo na temeljne varnostne interese katere od držav članic, pa morajo seveda obveljati slednji. Te varnostne izjeme pa ne gre razumeti kot širokega pooblastila, ki omogoča neodvisne nacionalne pristope vsakič, ko katera država članica želi ukrepati[4].

Razvoj sistema EU za nadzor izvoza je v zadnjem desetletju zaznamovalo prepletanje teh trgovinskih in varnostnih premislekov. Namesto usklajenega pristopa EU k nadzoru izvoza, pri katerem se varnostni premisleki upoštevajo po preučitvi vsakega primera posebej za zaščito temeljnih varnostnih interesov in preprečevanje zelo tveganih transakcij, se po EU uporabljajo različni pristopi k nadzoru izvoza. Ti segajo od izjemno strogih izvoznih omejitev za izvoznike v nekaterih državah članicah do uporabe obširnih nacionalnih olajševalnih ukrepov, ki nekaterim izvoznikom v posameznih državah članicah omogočajo karseda neotežen izvoz blaga z dvojno.

CILJ ZELENE KNJIGE

Člen 25 uredbe o blagu z dvojno rabo zahteva, da Komisija pripravi poročilo o izvajanju sistema EU za nadzor izvoza in morebitnih področjih, ki bi jih bilo treba spremeniti. Cilj te zelene knjige je zato začeti širšo javno razpravo o delovanju sedanjega sistema EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo[5]. Namen posvetovanja je zbrati stališča civilne družbe, NVO, industrije, akademskih ustanov in vlad držav članic do:

- podrobnih določb sedanjega okvira za nadzor izvoza, da se pripravi pregled sistema;

- postopne prenove sistema EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo, da se prilagodi hitro spreminjajočim se razmeram v sodobnem svetu.

Ugotovitve posvetovanja bodo tako pripomogle k opredelitvi odlik in slabosti sedanjega sistema ter oblikovanju dolgoročnejše predstave o okviru EU za nadzor izvoza. Na podlagi navedenih ugotovitev se bodo izvedle konkretne spremembe sedanjega sistema in pripravila dolgoročna strategija za razvoj nadzora izvoza v EU.

STRUKTURA TE ZELENE KNJIGE

Za olajšanje postopka posvetovanja in ločitev kratkoročnih elementov postopka pregleda od razprav o srednje- in dolgoročnih predstavah se ta zelena knjiga deli na tri ločene dele:

- prvi del obravnava širše okoliščine nadzora nad izvozom;

- drugi del obravnava podrobnosti sedanjega sistema EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo iz Uredbe št. 428/2009;

- tretji del obravnava možno smer razvoja okvira EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo.

NADZOR IZVOZA EU V SPREMINJAJOČEM SE SVETU

Pomen sektorja blaga z dvojno rabo za gospodarstvo EU

Industrija blaga z dvojno rabo v EU je obsežna in šteje približno 5 000 družb, ki so udeležene pri izvozu nadzorovanega blaga z dvojno rabo, tako da predstavlja nezanemarljiv odstotek izvoza EU[6]. Razpon industrije blaga z dvojno rabo je tudi izredno širok in zajema izvoznike, ki so dejavni v sektorjih, kot so jedrska, biološka in kemična oprema ter oprema za predelavo materialov, elektronika, računalniki, telekomunikacije, šifriranje, senzorji in laserji, navigacija in letalska elektronika, pomorska oprema ter oprema za zračna plovila in pogon. Zaradi narave teh dejavnosti je blago z dvojno rabo pogosto vrhunsko visokotehnološko in izraz vodilnega tehnološkega položaja EU v svetu. Industrija blaga z dvojno rabo zaposluje veliko visokokvalificiranega osebja, ki je ključno za konkurenčnost EU.

Vprašanja:

za izvoznike:

1. Kakšen je po vašem mnenju pomen sektorja blaga z dvojno rabo za gospodarstvo EU?

2. Kakšen je pomen izvoza blaga z dvojno rabo za vaše podjetje? Kolikšni so povezani stroški izpolnjevanja predpisanih zahtev? Prosimo, navedite številke.

za pristojne organe držav članic:

3. Kolikšna je vrednost izvoza blaga z dvojno rabo iz vaše države (kot absolutna vrednost in kot delež vsega vašega izvoza)?

Nadzor izvoza blaga z dvojno rabo v razvijajočem se svetu

Zaradi same narave blaga z dvojno rabo je najnaprednejše blago mogoče dobiti samo iz omejenega števila držav dobaviteljic. Te dobaviteljice sodelujejo med sabo znotraj štirih mednarodnih režimov za nadzor izvoza: Avstralske skupine (AG), Režima kontrole raketne tehnologije (MTCR), Skupine držav dobaviteljic jedrskega blaga (NSG) ter Wassenaarskega sporazuma (WA). To je tako zaradi omejevanja tveganja, da se občutljivo blago uporabi za vojaške namene ali proizvodnjo orožja za množično uničevanje (WMD)[7].

Vse dobaviteljice blaga z dvojno rabo niso članice vseh mednarodnih režimov za nadzor izvoza in vse članice režimov nimajo enako učinkovitih sistemov za nadzor izvoza. Nadzor izvoza se zato pri marsikaterem občutljivem blagu sploh ne izvaja oziroma se izvaja le minimalni nadzor. Vprašanje razpoložljivosti nadzorovanega blaga v tujini je ključni del premislekov o nadzoru izvoza, ker močno vpliva na odločitev o tem, ali naj se nekatere vrste blaga nadzorujejo ali ne. Ob široki razpoložljivosti posebnega blaga v tujini so razlogi za njegov nadzor precej manjši, saj zadevne odločitve o njegovem nadzoru utegnejo prizadeti poslovno uspešnost, ne da bi pri tem dosegle kakšne varnostne cilje.

Vprašanje razpoložljivosti v tujini je eno od mnogih trgovinskih vprašanj, ki močno vplivajo na mednarodna prizadevanja za nadzor izvoza in so tesno povezana z dinamičnim gospodarskim razvojem po svetu. Močan gospodarski napredek, hitra modernizacija in eksponentno širjenje tehnologije so pripomogli k večji svetovni blaginji, hkrati pa so tudi temeljito spremenili osnovna načela, na katerih temelji politika nadzora izvoza. Medtem ko je bilo pred nekaj desetletji razumno pričakovati, da je nadzorovano blago mogoče dobiti le iz zelo omejene skupine najnaprednejših držav, je ponudba zdaj dosti zajetnejša. Zaradi napredka v tehnologiji in izobraževanju je marsikatero občutljivo blago zdaj mogoče izdelati v precej raznovrstnejših okoljih, s čimer se povečuje tudi svetovna ponudba.

Veliko držav dobaviteljic po svetu se zaveda tega razvoja in je uvedlo velikopotezne reforme, namenjene za izboljšanje konkurenčnosti njihove industrije in izvoza ob nadaljnjem zagotavljanju sprejemljivih ravni varnosti. Navedene reforme slonijo predvsem na določitvi prednostnih prizadevanjih za nadzor blaga z največjim tveganjem, zaradi česar se najstrožje ravni nadzora osredotočajo na najobčutljivejše blago in namembne kraje. Kot del reform so predlagani širokopotezni olajševalni ukrepi za manj občutljivi izvoz, ki bi lokalnim izvoznikom dali precejšnjo konkurenčno prednost.

Obstaja nevarnost, da bi se zaradi spleta razpoložljivosti nekaterih vrst blaga v tujini in poenostavitve postopkov nadzora izvoza, ki poteka v nekaterih tretjih državah, otežila konkurenčnost izvoznikov EU na svetovnih trgih.

Vprašanja

za vse zainteresirane strani:

4. Kakšne so posledice razpoložljivosti nekaterih vrst nadzorovanega blaga v tujini za konkurenčnost blaga EU z dvojno rabo?

5. Kako konkurenčni so izvozniki blaga z dvojno rabo iz EU v primerjavi z izvozniki iz tretjih držav? Kako na to konkurenčnost vplivajo reforme nadzora izvoza v tretjih državah?

6. Kako bi ocenili sedanji sistem EU za nadzor izvoza v primerjavi s sistemi za nadzor izvoza v tretjih državah?

7. Kakšen je učinek nadzora izvoza blaga z dvojno rabo na dejavnosti mednarodnega sodelovanja pri raziskavah in inovacijah? Ali bi moral zakonodajni okvir EU vsebovati posebne določbe o takih dejavnostih?

Razlike v nacionalnih pristopih k nadzoru izvoza blaga z dvojno rabo

Uredba o blagu z dvojno rabo določa splošni okvir dejavnosti pri nadzoru izvoza v Evropski uniji. Praktično izvajanje pa je skoraj v celoti prepuščeno državam članicam, zaradi česar se po EU uporabljajo različni pristopi. Razlike med nacionalnimi pristopi se lahko delijo v tri širše kategorije:

- upravne razlike – države članice imajo zelo različne pristope do vprašanj, kot so zahteve po registraciji izvoznikov in poročanje, Še pomembnejše, videti je, da nekatere države zahtevajo od svojih izvoznikov, da imajo notranje programe skladnosti, preden so upravičeni do izvoza blaga z dvojno rabo, medtem ko druge tega ne zahtevajo;

- vsebinske razlike – države članice različno uporabljajo razna dovoljenja, ki jih določa uredba o blagu z dvojno rabo. Nekaj držav članic je na primer uvedlo široka nacionalna splošna izvozna dovoljenja, s katerimi olajšujejo izvoz svojih izvoznikov, medtem ko izvozniki iz drugih držav članic nimajo dostopa do takih olajševalnih ukrepov;

- razlike v delovanju – državne članice različno razlagajo vnose na kontrolnem seznamu in različno uporabljajo „vsezajemajoče“ ( catch-all) določbe uredbe o blagu z dvojno rabo, ki omogočajo uvedbo zahtev po dovoljenju za blago, ki ni navedeno na kontrolnem seznamu EU[8].

Navedene razlike ustvarjajo primere, ko se izvoz posebnega blaga iz ene države članice precej zavleče ali celo prepove, medtem ko se izvoz istega blaga iz druge države članice izpelje brez vsakršnih težav. Preučilo bi se lahko vprašanje omejevanja najpomembnejših razlik pri uporabi uredbe o blagu z dvojno rabo.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

8. Ali ste kdaj imeli kakršne koli težave zaradi razlik pri izvajanju nadzora izvoza med državami članicami EU? Za kakšne težave je šlo?

Enaki konkurenčni pogoji za izvoznike iz EU

Blaginja Evropske unije izhaja iz več temeljnih načel, med drugim prostega gibanja blaga ter svobode ustanavljanja in konkurence, ki skupaj ustvarjajo potrebno okolje za gospodarsko rast, stabilnost in blaginjo. Ta načela so v središču enotnega trga. Skupna trgovinska politika EU je logični izraz teh načel na trgovinskem področju, na katerem EU nastopa enotno in zagotavlja enako obravnavo izvoznikov iz vseh 27 držav članic, s čimer skrbi za potrebne temelje uspešne konkurenčnosti na svetovnem trgu.

Področje nadzora izvoza se pri tem zdi še posebno zahtevno, zaradi česar je sistem EU za nadzor izvoza kljub več kot desetletju dela na ravni EU še vedno razdrobljen in izvoznikom ne omogoča podobnih standardov kot na drugih področjih.

Seveda nadzora izvoza blaga z dvojno rabo ni mogoče obravnavati enako kot druga trgovinska področja. Nadzor izvoza blaga z dvojno rabo združuje in skuša uravnotežiti prizadevanja za varnost in neširjenje orožja s potrebo po podpori konkurenčnosti industrije EU. Pri tem lahko izvajanje nadzora izvoza izvozniku povzroči bodisi velike izgube (če ni mogoče pridobiti izvoznega dovoljenja) bodisi neznanske zaslužke (če se dovoljenje lahko pridobi hitro ali vsaj hitreje kot pri konkurenci). Vprašanje upravnega bremena, ki ga nosijo izvozniki pri usklajevanju z zakonodajo o nadzoru izvoza, in časa, potrebnega za pridobitev dovoljenj, je zato izredno pomembno. Zaradi logike enotnega trga EU in skupne trgovinske politike bi bilo treba taka vprašanja ustrezno obravnavati na ravni EU, tako da se evropska podjetja lahko osredotočijo na konkurenčnost na svetovnih trgih, namesto da porabljajo dragocene vire za izpolnjevanje različnih in včasih protislovnih pravil, ki veljajo v državah članicah. EU in vse države članice so odgovorne za to, da si skupaj prizadevajo za uresničitev tega skupnega cilja.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

9. Menite, da sedanji okvir EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo omogoča enake konkurenčne pogoje za izvoznike iz EU? Če ne, kako se kaže morebitna neenakost? Prosimo, navedite primere.

NADZOR EU NAD IZVOZOM BLAGA Z DVOJNO RABO PO UREDBI ŠT. 428/2009

Pregled sistema EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo

Uredba št. 428/2009 določa ključne elemente sistema EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo, pri čemer večino praktičnega izvajanja in opredelitev dodatnih ukrepov pušča v pristojnosti držav članic. Okvir med drugim določa vrste dovoljenj, ki jih je mogoče izdati, pogoje, pod katerimi se lahko uvede nadzor za blago, ki ni navedeno na seznamu, postopke posvetovanja in izmenjave informacij ter zahteve za prenose nekaterih vrst nadzorovanega blaga znotraj EU.

Ključni elementi okvira nadzora izvoza so podrobneje obravnavani v nadaljevanju. Vsakemu pododseku sledi vrsta vprašanj, usmerjenih v zbiranje mnenj zainteresiranih strani, ki jih to posebno zadeva, o praktičnem izvajanju uredbe o blagu z dvojno rabo.

Vrste dovoljenj, ki so na voljo

Po uredbi o blagu z dvojno rabo so trenutno na voljo štiri vrste dovoljenj, od katerih tri izdajo države članice (individualna, globalna in nacionalna splošna izvozna dovoljenja). Splošno izvozno dovoljenje EU (EU GEA) EU001 iz Priloge II k navedeni uredbi pa izda EU. Komisija se zaveda, da se čas obravnave in zahteve za razna dovoljenja razlikujejo med državami članicami, zato želi zbrati dodatne podrobne informacije pri zainteresiranih straneh o tem, kako se ta dovoljenja izvajajo po EU.

Uporaba nacionalnih splošnih izvoznih dovoljenj (NSD) po EU je posebno pomembna zaradi njihovega precejšnjega vpliva na izvoz. Pri tem je pozitivno, da NSD lahko precej olajšajo izvoz blaga v razmerah z majhnim tveganjem. Negativno pa je, da so NSD na voljo samo izvoznikom v nekaterih državah članicah in zato obstaja nevarnost, da izkrivljajo enotni trg. Samo sedem držav članic je svojim izvoznikom dalo na voljo NSD.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

10. Ali je okvir dovoljenj, ki so na voljo v EU, zadosten? Če ni, kako bi ga bilo treba spremeniti?

11. Koliko časa je potrebno za pridobitev individualnega ali globalnega dovoljenja?

12. Ali obstoječe vrste izvoznih dovoljenj zagotavljajo enako obravnavo izvoznikov po EU in enake konkurenčne pogoje?

13. V čem je koristnost nacionalnih splošnih izvoznih dovoljenj v primerjavi s splošnim izvoznim dovoljenjem EU?

14. Kako bi se koristi NSD lahko razširile na izvoznike, ki imajo sedež v drugih državah članicah?

za izvoznike:

15. Katero vrsto ali vrste dovoljenj predvsem uporabljate? Ali so kakšne posebne težave pri pridobitvi posameznih vrst dovoljenj?

za organe, ki izdajo dovoljenja:

16. Koliko dovoljen ste izdali leta 2010 (po vrsti dovoljenja)?

Vsezajemajoči nadzor (catch-all)

Člen 4 uredbe o blagu z dvojno rabo omogoča državam članicam, da v nekaterih okoliščinah zahtevajo dovoljenje za izvoz blaga, ki ni navedeno na kontrolnem seznamu EU. To obvezno dovoljenje velja samo v državi članici, ki ga izda, in samo za posebno transakcijo ali vrsto transakcije (npr. izvoz nekaterih vrst blaga v posebni namembni kraj ali za posebnega končnega uporabnika). Sedanji vsezajemajoči mehanizem lahko ima škodljive posledice za varnost in trgovino zaradi omejenega področja uporabe. Za varnost to omejeno področje uporabe lahko pomeni, da se isto ali podobno blago še vedno lahko dobi iz drugih držav članic. Za trgovino pa ta omejena veljavnost lahko pomeni, da tekmeci v drugih državah članicah lahko še naprej prosto trgujejo z nekim blagom, čeprav so druge države članice zanj uvedle obvezno dovoljenje.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

17. Ali ste zadovoljni z načinom, kako deluje sedanji vsezajemajoči mehanizem? Če niste, s katerimi težavami ste se srečali?

18. Ali sedanji sistem vsezajemajočega nadzora povzroča izkrivljanja na enotnem trgu in neenake konkurenčne pogoje za izvoznike EU?

19. Kako bi izboljšali izvajanje vsezajemajočega nadzora po EU?

za izvoznike:

20. Ste se že kdaj srečali z okoliščinami, ko je bilo uvedeno vsezajemajoče dovoljenje za vaš izvoz, medtem ko so vaši tekmeci še naprej trgovali s tem istim blagom ter celo za istega končnega uporabnika ali namembni kraj? Prosimo, opišite.

Nadzor tranzita in posredovanja

Z Uredbo št. 428/2009 je bil uveden popolnoma nov nadzor tranzita in posredovanja. Pri posredovanju se zahteva dovoljenje za dejavnosti, ki potekajo iz EU, če transakcija vključuje blago z dvojno rabo, ki gre iz ene tretje države v drugo. Pri nadzoru tranzita so države članice pooblaščene, da lahko prepovejo poseben tranzit blaga, ki ni iz EU, vendar je ozemeljska veljavnost prepovedi omejena na državo članico, ki sprejme prepoved.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

21. V čem je koristnost sedanjega nadzora posredovanja?

22. Ali bi bilo treba razširiti področje uporabe, da bi zajemalo tudi transakcije iz EU v tretje države?

23. Kako se obnese sedanji sistem za nadzor tranzita? Kakšne so posledice omejene ozemeljske veljavnosti prepovedi?

Dodatni nadzor, ki ga uvedejo države članice

Uredba o blagu z dvojno rabo omogoča državam članicam, da uvedejo nekatere dodatne nacionalne ukrepe za blago z dvojno rabo. Nekateri dodatni ukrepi so med drugim predvideni pri vsezajemajočem nadzoru (člen 4(5)), posredovanju, tranzitu in nadzoru prenosov znotraj EU ter tudi pri dodatnih seznamih blaga, nadzorovanega zaradi javne varnosti ali spoštovanja človekovih pravic (člen 8).

Široka področja, na katerih se lahko uporabljajo dodatni nacionalni ukrepi, naj bi nakazovala, da med državami članicami obstajajo precejšnje razlike glede področja uporabe potrebnega nadzora nad blagom z dvojno rabo.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

24. Kako na vas vplivajo določbe iz uredbe o blagu z dvojno rabo, ki omogočajo, da države članice uvedejo dodaten nadzor?

25. Kakšen je vpliv tega dodatnega nacionalnega nadzora na konkurenčnost, trgovinske tokove in varnost?

Merila za odločanje o izvoznem dovoljenju

Uredba o blagu z dvojno rabo vsebuje v členu 12 seznam meril, ki jih je treba upoštevati pri obravnavi zahtevkov za dovoljenje. Pri tem je pozitivno, da navedena uredba vsebuje prožen seznam meril, ki se uporabljajo po vsej EU. Negativno pa je, da so ta merila presplošna in omogočajo različne razlage.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

26. Menite, da so merila v členu 12 dovolj jasna in natančna?

27. Ali bi bilo treba bolj uskladiti merila, ki jih države članice uporabljajo pri obravnavi zahtevkov za izvozno dovoljenje? Če da, kako?

Zavrnitve

Člen 13 Uredbe o blagu z dvojno rabo vsebuje vrsto podrobnih določb o zavrnitvi zahtevkov za izvozno dovoljenje, posvetovanjih in izmenjavi informacij med državami članicami. Po navedeni uredbi morajo države članice vsaka tri leta preveriti zavrnjena dovoljenja zaradi njihovega morebitnega preklica, spremembe ali obnovitve.

Vprašanja:

za vse organe, ki izdajo dovoljenja:

28. Kaj menite o sedanjem sistemu zavrnitve in posvetovalnem mehanizmu ob zavrnitvi? Kako bi se dal ta mehanizem izboljšati?

29. Če upoštevate potrebno delo za preverjanje in število veljavnih zavrnitev, kaj menite o uvedbi 3-letne veljavnosti zavrnitve za vsako zavrnjeno dovoljenje, po katerem bi bila zavrnitev sama od sebe preklicana, če ne bi bila spremenjena ali obnovljena?

Nadzor prenosov znotraj EU

Uredba o blagu z dvojno rabo vsebuje določbe, ki zahtevajo nadzor prenosa nekaterih vrst blaga, ki je navedeno v Prilogi IV k navedeni uredbi, med državami članicami EU. Ne glede na to so po zadevnih določbah navedene uredbe nekateri projekti EU izvzeti s področja uporabe tega nadzora. Poleg tega je videti, da nekaj držav članic tega nadzora ne izvaja, ker so prej podpisale mednarodne zaveze, ki še veljajo.

Komisija je ob številnih priložnostih prejela povratne informacije zainteresiranih strani, da ta nadzor znotraj EU nepotrebno zavira sodelovanje med državami članicami EU pri več projektih, saj se ne nadzira le fizično blago, ampak tudi zadevna tehnologija. Zaradi nadzora prenosov znotraj EU je zelo otežena vključitev dobaviteljev ali podizvajalcev, ki imajo sedež države članice nosilke, v projekt. Isto se dogaja tudi med razpisnim postopkom. Zato trpi sodelovanje med podjetji s sedežem v različnih državah članicah. To še posebno drži znotraj sektorja jedrske tehnologije[9].

Nadzor prenosov znotraj EU ima lahko celo sprevrženi učinek, da so družbe EU, ki delujejo v več kot eni državi članici EU, manj konkurenčne od tekmic iz tretjih držav.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

30. Kaj menite o sedanjem sistemu nadzora prenosov znotraj EU? Ali ste opazili postopkovne razlike med državami članicami?

31. Ali je primerno, da se prenosi znotraj EU ocenjujejo na isti ravni kot izvoz v tretje države?

32. Kako bi bilo mogoče prenoviti določbe o nadzoru prenosov znotraj EU?

za izvoznike:

33. Kakšne so posledice nadzora prenosov znotraj EU za vaše podjetje in enotni trg? Ali ta nadzor vpliva na vašo konkurenčnost v primerjavi z izvozniki iz tretjih držav, ki izvažajo v EU? Prosimo, pojasnite.

34. Koliko časa je potrebno za pridobitev dovoljenja za prenos blaga iz Priloge IV znotraj EU?

za organe, ki izdajo dovoljenja:

35. Kaj bi bilo mogoče ukreniti za ublažitev nadzora nad prenosi znotraj EU in hkratno zagotovitev upoštevanja mednarodnih obveznosti?

Kontrolni seznam EU

Seznam EU nadzorovanega blaga iz Priloge I k uredbi o blagu z dvojno rabo je podlaga za določitev, za katero blago se nadzira izvoz in za katero ne. Seznam EU je prečiščeno besedilo kontrolnih seznamov, ki so bili dogovorjeni znotraj mednarodnih režimov za nadzor izvoza, z nekaj dodatnimi vrstami blaga. Seznam vsebuje vrsto meril in parametrov, po katerih se določi, ali se za posamezno vrsto blaga izvoz nadzira ali ne. Kontrolni seznam EU je zaradi njegove temeljne vloge v postopku nadzora izvoza treba enotno uporabljati v vseh državah članicah EU, da se doseže ista raven nadzora po EU.

Vprašanja:

za vse zainteresirane strani:

36. Kako ocenjujete kakovost kontrolnega seznama EU? Ali se dovolj redno posodablja?

37. Ali ste se kdaj srečali z različnimi razlagami vnosov kontrolnega seznama med državami članicami EU? Prosimo, pojasnite.

38. Ali je kontrolni seznam EU opazno strožji od kontrolnih seznamov tretjih držav? Vam je to kdaj povzročilo težave?

RAZVOJ NADZORA NAD IZVOZOM BLAGA Z DVOJNO RABO V EU

Naproti novemu modelu EU za nadzor izvoza

Sedanji okvir EU za nadzor izvoza ima jasne prednosti in slabosti. Če pustimo ob strani morebitne razlike pri glavnih načelih nadzora izvoza v EU, je jasno, da se bo ta okvir v naslednjih letih moral razvijati, da se bo lahko odzval na izzive hitro spreminjajočega se sveta. Nove grožnje za našo varnost ob tehnološkem napredku, ki prinaša čedalje večjo razpoložljivost občutljivega blaga, pomenijo, da bodo potrebne nekatere postopne spremembe znotraj sistema EU.

Včasih nove zamisli potrebujejo precej časa do izvedbe. Priložnosti, ki jih ustvarja ta zelena knjiga, je treba izkoristiti za zbiranje mnenj o mogočih področjih prenove in dejavnikih ukrepanja, tako da se bo mogoče čim bolj zgodaj lotiti potrebnega pripravljalnega dela.

Namen tega odseka zelene knjige je začeti razpravo o prihodnjih strateških možnostih za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo na ravni EU.

Strateški cilj in nadzor izvoza EU na podlagi tveganja

Nadzor izvoza bo tudi v prihodnosti vodila potreba, da se državam in drugim akterjem prepreči uporaba občutljivega blaga za širjenje orožja ali vojaške namene. Strateški cilj nadzora izvoza EU bo zato še naprej usmerjen v skrb za polno skladnost z mednarodnimi prizadevanji za neširjenje orožja. Sredstva za dosego tega cilja pa se bodo morda morala sčasoma spreminjati.

Razvoj dogodkov v zadnjih nekaj letih je pokazal, da bo morda treba določiti prednostne ukrepe na področju nadzora izvoza. Sodobni svet zaznamujejo čedalje večja razpoložljivost nekaterih vrst blaga, čedalje hitrejša globalizacija in nove podjetniške metode, ki vključujejo dobavne verige, razporejene na več celinah. Družbe, ki razvijajo ali imajo dostop do nadzorovanega blaga ali tehnologije, so pogosto multinacionalke in potrebujejo hitre prenose nadzorovane tehnologije za vsakodnevno poslovanje. Celo za manjše družbe s sedežem v eni sami državi pomeni poslovanje v današnjem svetu tekmovanje z globalno konkurenco. Možnost hitre in pravočasne dostave je ključni del današnjega dinamičnega poslovnega sveta.

Lahko se upravičeno pričakuje, da bo izvoz blaga z dvojno rabo še naprej bistven del trgovine EU v prihodnosti in da bo velika večina te trgovine potekala za legitimne namene. Prav tako pa bo še naprej obstajala manjša skupina držav in kriminalnih združb, ki jim bo do dostopa do tega blaga zaradi možnih uporab za vojaške namene. Rešitev iz te zagate se mora opirati na ukrepe in pristope, ki so prilagojeni današnjemu svetu. Tehnološki razvoj in čedalje številnejše transakcije pomenijo tudi stalno večje breme za omejene vire organov za nadzor izvoza. Nadzor, ki v celoti temelji na tveganju na vseh ravneh postopka nadzora izvoza, se zdi edina obetavna rešitev.

Hkrati je treba v celoti izkoristiti prednosti enotnega trga in skupne trgovinske politike EU. EU ustvarja enkratno gospodarsko okolje, ki družbam omogoča, da brez motenj poslujejo v več ali vseh državah članicah, kar jim daje izhodiščno moč za tekmovanje z globalno konkurenco. Najbrž je treba strniti prizadevanja, da razne razlike v pristopih med državami članicami ne bi ogrozile te konkurenčnosti.

Zato bo morda treba začeti razvijati bolj izpopolnjen model nadzora izvoza EU, ki temelji na tveganju in pri katerem se omejeni viri namenijo za nadzor blaga z največjim tveganjem. Za njegov uspeh bi bilo treba zagotoviti naslednje:

- vsi organi za nadzor izvoza bi morali uporabljati skupno oceno tveganja;

- sistematično bi morala potekati večja izmenjava podatkov o sumljivih transakcijah in izdanih dovoljenjih;

- nacionalna splošna izvozna dovoljenja bi se morala postopno odpraviti v korist splošnih izvoznih dovoljenj EU;

- treba bi bilo razviti skupen pristop do vsezajemajočega nadzora;

- treba bi bilo najti zadovoljivo rešitev za vprašanje nadzora prenosov znotraj EU;

- potrebno bi bilo usklajeno izvrševanje predpisov po EU ob izboljšanem dostopu do pomembnih podatkov za carino.

S takim modelom bi države članice še naprej obvladovale svojo politiko nadzora izvoza, saj bi še naprej lahko preprečile izvoz, če bi šlo za njihove varnostne interese. V celoti gledano pa bi se po vsej EU uvedel resnično skupen pristop do nadzora izvoza, ki bi omogočal:

- enako obravnavo izvoznikov;

- izboljšano poslovno okolje za podjetja;

- okrepljen nadzor nad transakcijami z največjim tveganjem;

- okrepljen izvoz iz EU.

Tako bi se lahko izboljšala varnost in konkurenčnost EU. Zamisel novega modela EU za nadzor izvoza je podrobneje obravnavana v nadaljevanju.

Prihodnja organizacija nadzora izvoza EU

Organizacijski pristop do nadzora izvoza po opisanem modelu bi bil v osnovi podoben sedanjemu sistemu EU za nadzor izvoza, v katerem je vrsta nacionalnih organov za nadzor izvoza pristojna za odločitve o izdaji dovoljenj v svojih državah članicah. Ta pristop bi zagotovil, da se spoštuje načelo subsidiarnosti in še naprej obstaja tesna zveza med izvozniki, ki poslujejo v posamezni državi članici, in organi, ki so pristojni za izdajo izvoznih dovoljenj in nadzor skladnosti.

Obenem bi nacionalni organi, ki se ukvarjajo z nadzorom izvoza blaga z dvojno rabo, sistematično tesneje sodelovali zaradi večje uporabe skupnih orodij informacijske tehnologije, boljše izmenjave podatkov in skupnih postopkov za oceno tveganja. Ta zgradba bi bila v marsičem podobna sedanjim ravnem sodelovanja med carinskimi organi po EU. Raven sistematičnega sodelovanja med carinskimi organi v EU je namreč model, h kateremu bi morali stremeti organi za nadzor izvoza.

Vprašanja:

39. Kaj menite o možnosti novega modela EU za nadzor izvoza na podlagi mreže obstoječih organov za izdajo dovoljenj, ki bi delovali po bolj skupnih pravilih?

Skupni postopki za oceno tveganja in ustrezno preverjanje

Za dosego potrebne ravni usklajenosti pri postopkih za nadzor izvoza bi se bilo treba dogovoriti o skupnem pristopu za oceno tveganja, ki bi se po vsej EU uporabljal za odločitve o nadzoru izvoza. Tak skupni pristop za skupno oceno tveganja naj bi pripeljal do podobnih odločitev v podobnih razmerah, tudi pri vsezajemajočih primerih ( catch-all ). S tem naj bi se izognili primerom, ko se organi za izdajo dovoljenj v podobnih razmerah različno odločijo.

Poleg skupnega pristopa za oceno tveganja bi bilo morda treba vzpostaviti tudi mehanizme za ustrezno preverjanje, da se izvoznikom EU omogočijo enaki konkurenčni pogoji.

Vprašanja:

40. Kaj menite o oblikovanju skupnega pristopa za oceno tveganja, ki bi ga uporabljali vsi organi za izdajo dovoljenj pri samih postopkih za izdajo dovoljenj?

Sistematična izmenjava informacij

Zanesljive informacije so temelj učinkovitega in čvrstega nadzora izvoza. Brez dostopa do ustreznih informacij organi za izdajo dovoljenj nimajo dovolj trdne podlage za kakovostno odločanje o posebnih izvoznih transakcijah. Jasno bi bilo treba ločevati med dvema vrstama informacij:

- prvič, informacije v zvezi z varnostjo – tovrstne informacije zbirajo države članice v skladu s svojimi nacionalnimi varnostnimi ureditvami. Te informacije niso zajete v področje uporabe te zelene knjige in naj bi se izmenjavale le, ko se to zdi primerno državam članicam. Vendar bi se analitske zmogljivosti na ravni EU lahko bolje izkoristile, kot navajajo Nove smernice za ukrepanje, ki jih je sprejel Svet;

- drugič, informacije, ki izhajajo neposredno iz postopkov nadzora izvoza – tovrstne informacije vključujejo podatke o izvoznikih, odločitvah o izdaji dovoljenja, sumljivih subjektih in zavrnjenih dovoljenjih. Boljša izmenjava tovrstnih informacij bi morala biti v središču prizadevanj EU.

Trenutno se informacije, pomembne za nadzor izvoza, izmenjujejo predvsem neformalno in dvostransko. Sistematična izmenjava podatkov poteka samo za zavrnitve dovoljenj, ki jih sprejmejo organi za izdajo dovoljenj, pa še to z zelo malo podrobnostmi. Podatki o zavrnjenih dovoljenjih se izmenjajo, da bi se izognili tako imenovanemu „spodrezovanju“, ko ena država članica dovoli izvoz, podoben transakciji, ki jo je zavrnila druga država članica. Zanimivo je, da raven sistematične izmenjave podatkov o zavrnjenih dovoljenjih med 27 državami članicami EU ne presega ravni izmenjave med državami, ki sodelujejo v mednarodnih režimih za nadzor izvoza, kar vključuje približno 50 držav. V nekaterih primerih se več informacij izmenja z nekaterimi mednarodnimi organizacijami kot s partnerji EU. Na jedrskem področju države članice na primer sporočajo Mednarodni agenciji za atomsko energijo (MAAE) informacije o jedrskih prenosih, za katere je bilo izdano dovoljenje, nekatere države članice pa MAAE sporočajo celo informacije o poizvedbah za nakup. Zato se zdi, da obstaja nekakšno neskladje pri sistematični izmenjavi informacij, če se upoštevata dosežena raven povezanosti v EU in dozdevno skupna izvozna politika.

Za zagotovitev, da bo prihodnja struktura nadzora izvoza EU delovala po pričakovanjih, bo potrebna sistematična izmenjava informacij o raznih vidikih nadzora izvoza. Ta naj bi vključevala vsaj:

- podrobnosti o dovoljenjih, ki jih izdajo države članice EU;

- podrobnosti o izvoznikih, ki se ukvarjajo z izvozom blaga z dvojno rabo;

- podrobnosti o izvoznikih, registriranih za uporabo splošnih izvoznih dovoljenj;

- sumljivih subjektih, ki poskušajo nabaviti blago z dvojno rabo.

Združevanje takih informacij bi po eni strani omogočilo, da imajo uradi za izdajo dovoljenj na voljo potrebne osnovne podatke o vprašanjih glede izdaje dovoljenj, s čimer bi se zagotovilo enotno izvajanje nadzora izvoza po EU. Po drugi strani bi dostop do teh informacij omogočil učinkovitejše izvrševanje predpisov na mejah EU, ker bi se razne transakcije dale zlahka navzkrižno preveriti s seznamom veljavnih dovoljenj in izvoznikov.

Vprašanja:

41. Kaj menite o opisanem modelu izmenjave informacij?

42. Kakšne vrste informacij bi si morali še izmenjavati organi za izdajo dovoljenj, da bi dosegli enotno izvajanje nadzora izvoza po EU?

Razširitev področja uporabe splošnih izvoznih dovoljenj EU

Za dosego učinkovitega nadzora izvoza po novem modelu nadzora izvoza se je treba dogovoriti, za kaj si je treba prednostno prizadevati. Mnogo držav članic EU in več tretjih držav že določa prednosti pri svojem delu s tem, da transakcijam z majhnim tveganjem priznajo olajšane izvozne postopke po splošnih izvoznih dovoljenjih. Samo v EU v najmanj 7 državah članicah veljajo nacionalna splošna izvozna dovoljenja (NSD), ki omogočajo izvoz več vrst nadzorovanega blaga v številne namembne kraje z zelo malo formalnostmi. Jasno je, da taka splošna dovoljenja močno olajšajo izvoz podjetjem, ki imajo dostop do njih, ter omogočajo uradom za izdajo dovoljenj, da svoje vire usmerjajo v podrobno ocenjevanje transakcij z večjim tveganjem.

Na ravni EU trenutno velja eno splošno izvozno dovoljenje EU, ki omogoča izvoz večine nadzorovanega blaga v sedem namembnih krajev. Za razširitve ugodnosti splošnih dovoljenj na izvoznike iz vse EU je Komisija leta 2008 predlagala uvedbo šest novih splošnih izvoznih dovoljenj.

Komisija meni, da bodo v prihodnje potrebna še dodatna prizadevanja za povečanje dostopnosti splošnih izvoznih dovoljenj EU, zlasti na področjih, na katerih so nekatere države članice že uvedle NSD. Vprašanje je tesno povezano z načinom, kako se tveganje ocenjuje po EU. Različni pristopi do tveganja trenutno vodijo do diametralno različnih sklepov med državami članicami o možnem področju uporabe splošnega izvoznega dovoljenja EU. Transakcije, ki jih nekatere države članic štejejo za dovolj netvegane, da jih lahko vključijo v NSD, jih druge štejejo za pretvegane in zato zanje zahtevajo individualna dovoljenja. S stališča Komisije pa se taki primeri ne bi smeli dogajati na enotnem trgu – ker po eni strani omogočajo izogibanje predpisom, po drugi strani pa ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje za subjekte EU. Zato naj bi bilo mogoče doseči širše soglasje glede izvoza z majhnim tveganjem. Glede na široko področje uporabe več že uvedenih NSD in široko področje uporabe splošnih dovoljenj, ki so na voljo v tretjih državah, bi se morala EU dogovoriti zlasti o novih širokih splošnih izvoznih dovoljenjih EU. Za obvarovanje nacionalnih pristojnosti na področju varnosti bi se lahko v taka široka splošna izvozna dovoljenja EU vključile nekatere varnostne klavzule, ki bi državam članicam omogočile, da od primera do primera preprečijo nekatere transakcije, če bi ogrozile njihove bistvene varnostne interese. Če se bo lahko dosegel dogovor o takem skupnem pristopu, bi se NSD lahko postopno odpravila.

Če ne bo dogovora o novem širokem splošnem izvoznem dovoljenju EU in postopni odpravi NSD, bo treba preučiti možnost, da se dostopnost NSD razširi na izvoznike iz vseh držav članic EU.

Vprašanja:

43. Kaj menite o zamisli, da se postopno odpravijo NSD, če se nadomestijo s splošnimi izvoznimi dovoljenji EU? Taka splošna izvozna dovoljenja EU bi imela podobno področje uporabe glede blaga in namembnih krajev, bi pa bila dostopna izvoznikom v vseh državah članicah EU.

44. Kakšne nove vrste splošnih izvoznih dovoljenj EU želite, da se uvedejo v EU?

45. Kako primerjate splošno izvozno dovoljenje EU EU001 in NSD, ki so zdaj na voljo, s podobnimi vrstami dovoljenj, ki so na voljo v tretjih državah (npr. izvzetja od dovoljenj v ZDA)?

Skupen pristop do vsezajemajočega nadzora

Možnost prepovedi izvozne transakcije za blago, ki ni izrecno navedeno na kontrolnem seznamu EU, ampak bi se vseeno lahko uporabilo za širjenje orožja, je ključni del sistemov za nadzor izvoza po svetu. Tak vsezajemajoči nadzor je potreben, da blago, ki lahko prispeva k širjenju orožja ali vojaškim programom, ne doseže takih programov v primerih, ko so njegovi tehnični parametri rahlo pod pragom nadzora ali pa blago še ni bilo vključeno na kontrolni seznam. Vsezajemajoči nadzor je zato logično nadaljevanje nadzora blaga s seznama.

Uporaba vsezajemajočega nadzora je vedno težavna in ustvarja posebne izzive na področju EU, ker je treba vsem izvoznikom EU omogočiti enake konkurenčne pogoje. Pri izvajanju vsezajemajočega nadzora v EU sta se pojavili dve posebni težavi:

- prvič, če ena država članica uvede vsezajemajoč nadzor in zato zahteva dovoljenje za izvoz posebnega blaga, to ne vpliva na podobne transakcije v drugih državah članicah. To pomeni, da se od izvoznika v eni državi članici lahko zahteva, da opravi postopek za pridobitev dovoljenja, medtem ko tekmeci v drugih državah članicah še naprej izvažajo brez vsakršnih omejitev. Uredba o blagu z dvojno rabo trenutno državam članicam omogoča le, da se medsebojno obveščajo o uvedbi vsezajemajočega nadzora, ne zahteva pa, da pri takem obvestilu tudi ukrepajo. S tem pa se ne zagotovijo niti enaki konkurenčni pogoji za izvoznike EU niti varnostni cilji, saj interesenti lahko „gredo po nakupih“ po EU in dobijo dostop do blaga;

- drugič, če ena država članica zavrne dovoljenje zaradi uvedbe vsezajemajočega nadzora, druge države članice ne ukrenejo nujno vse potrebno za spoštovanje načela „nespodrezovanja“. Čeprav uredba o blagu z dvojno rabo od držav članic zahteva, da pred izdajo izvoznega dovoljenja preučijo seznam veljavnih zavrnitev in se pri podobnih transakcijah medsebojno posvetujejo, se v vsezajemajočih primerih lahko zgodi, da se v nekaterih državah članicah ne izvaja noben postopek za izdajo dovoljenja. Tako kljub zavrnjenemu dovoljenju v eni državi članici tekmeci v drugih državah članicah lahko še naprej trgujejo brez vsakršnih omejitev, kar očitno krši načelo enakih konkurenčnih pogojev za izvoznike EU in postavlja pod vprašaj že samo smiselnost uvajanja takega nadzora.

Ugotovljeni težavi sta tesno povezani z vprašanjem različnih pristopov do ocene tveganja med državami članicami EU. Bistveno je, da se je treba izogniti okoliščinam, ko je za eno državo članico transakcija pretvegana za izdajo dovoljenja zaradi pomislekov glede širjenja orožja, medtem ko druge države članice še naprej izvažajo blago v podobnih ali enakih okoliščinah.

V prihodnosti bo za države članice morda veljala obvezna izmenjava informacij o uvedbi vsezajemajočega nadzora in razlogih za njegovo uvedbo. Poleg tega bi se lahko preučila zamisel vzpostavitve vsezajemajočega nadzora na ravni EU. S takim mehanizmom bi v posebnih okoliščinah zadevna država ali skupina držav članic lahko zaprosila Komisijo, da izda zahtevo za izvozno dovoljenje, ki bi se uporabljala v vseh 27 državah članicah EU in bi veljala za določen čas. Od carinskih organov po EU bi se potem lahko zahtevalo, da so še posebno pozorni pri nekaterih posebnih vrstah transakcij. Uvedba takega skupnega pristopa bi pomenila, da bi razmere za izvoznike v EU postale stabilnejše, medtem ko bi se varnostna prizadevanja močno okrepila, ker bi možnim razširjevalcem orožja lahko učinkovito preprečili, da gredo po nakupih po EU za nekatere vrste blaga.

Dodatno bo treba razmisliti o vprašanju, kako preprečiti spodrezovanje, kadar katera od držav članic zavrne dovoljenje zaradi uvedbe vsezajemajočega nadzora. Pri tem bi bilo treba preučiti možnost, da se okrepi vloga carinskih organov ali morebiti sestavijo začasni seznami dodatnega nadzorovanega blaga, ki bi temeljili na nedavnih odločitvah o zavrnitvi dovoljenja. Tak začasni seznam bi uvedel obvezno dovoljenje za izvoz nekaterih vrst blaga (ki niso na kontrolnem seznamu EU) v nekatere namembne kraje, s čimer bi morale države članice te izvozne transakcije oceniti na podlagi vrste skupnih pravil.

Vprašanja:

46. Ali podpirate zamisel, da bi si države članice morale izmenjevati informacije o uvedbi vsezajemajočega nadzora (obveznih dovoljenj) namesto dosedanjega prostovoljnega pristopa pri izmenjavi informacij?

47. Ali podpirate zamisel, da se ustvari mehanizem za uvedbo vsezajemajočega nadzora na ravni EU?

48. Kaj menite o zamisli, da se sestavijo začasni seznami blaga in namembnih krajev, za katere bi se izvajal nadzor po vsezajemajočih določbah?

Prizadevanje za popolnoma povezan notranji trg blaga z dvojno rabo

Razprava o prihodnjem modelu EU za nadzor izvoza ne bi bila popolna, če se ne bi obravnavalo vprašanje prenosov znotraj EU, ki so še vedno ena od redkih izjem od načela prostega gibanja blaga v EU. V času, ko je mogoče doseči dogovor o nekaterih olajševalnih ukrepih za prenose vojaškega blaga znotraj EU, se razlogi za ohranitev nadzora nad prenosi blaga z dvojno rabo znotraj EU zdijo nekako zastrti. Na notranjem trgu je težko upravičiti zahtevo, da se za prenose znotraj EU uporabljajo tako rekoč isti postopki za izdajo dovoljenja kot za izvoz v tretje države. Težavo poslabša še pomanjkanje jasnih usklajenih postopkov za izdajo dovoljenj za prenose znotraj EU. Več let so pravni okviri EU za nadzor izvoza, ki so se vrstili, puščali odprto možnost, da se tak nadzor lahko odpravi z nadaljnjimi koraki k uskladitvi nadzora izvoza v EU. Do zdaj žal še ni bilo napredka.

Nadzor prenosov znotraj EU zavira razvoj, saj se družbe karseda izogibajo čezmejnemu sodelovanju, ki zahteva izpolnjevanje utrudljivih postopkov za izdajo dovoljenja in vodenje evidence. Nasploh obstajajo številni projekti velikega obsega, ki trenutno zahtevajo številna dovoljenja in bi jim precej koristil učinkovitejši pristop do nadzora prenosov znotraj EU.

Znotraj zamisli o novem modelu EU za nadzor izvoza si je treba resno prizadevati za cilj odprave nadzora prenosa blaga z dvojno rabo znotraj EU. Kadar bi to bilo potrebno iz varnostnih razlogov, bi se lahko preučile druge možnosti za preprečevanje preusmeritve, ki vključujejo:

- večjo uporabo mehanizmov preverjanja po opravljeni dostavi;

- sezname potrjenih končnih uporabnikov v EU, ki lahko prejmejo posebno blago/tehnologije, trenutno navedene v Prilogi IV.

Kot prva faza dela na tem področju bi lahko vsaj omilili obvezno vodenje evidence in za nekatere vrste blaga uvedli splošna dovoljenja.

Vprašanja:

49. Ali podpirate cilj, da se nadzor prenosov znotraj EU postopno zmanjša?

50. Ali podpirate zamisel, da se obvezno dovoljenje za prenose znotraj EU nadomesti z mehanizmom preverjanja po opravljeni dostavi?

51. Ali se strinjate z zamislijo, da se obvezno dovoljenje za prenose znotraj EU nadomesti z uvedbo potrjenih končnih uporabnikov, kot je bilo prej opisano?

52. Imate kakšno drugo zamisel, ki bi omogočila postopno zmanjšanje nadzora prenosov znotraj EU?

Izboljšano izvrševanje predpisov o nadzoru izvoza

Carinski organi izvršujejo zakonodajo o nadzoru izvoza na dveh stopnjah, in sicer v kraju, kjer blago vstopi v izvozni postopek, in na mejah EU. Trenutno to poteka na podlagi zelo omejenih informacij, ki jih imajo na voljo organi, pristojni za izvrševanje predpisov.

Z izboljšanimi mehanizmi za izmenjavo informacij, kot so bili prej opisani, lahko organi, pristojni za izvrševanje predpisov, dobijo dostop do združenih informacij o veljavnih dovoljenjih, registriranih izvoznikih in sumljivih subjektih, ki bi se lahko uporabile za boljše ugotavljanje transakcij z velikim tveganjem in osredotočanje prizadevanj pri izvrševanju predpisov na take transakcije.

Dodatno je treba preučiti tudi vprašanje boljše uporabe statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta (AEO – Authorised Economic Operator ) v postopku nadzora izvoza.

Vprašanja:

53. Kakšno vrsto informacij bi carinski organi potrebovali za ustrezno izvrševanje predpisov o nadzoru izvoza na mejah EU?

54. Ali bi carini koristilo, če bi imela dostop do združenih informacij o dovoljenjih, izdanih v EU, in seznamov z izvozniki, ki so pridobili dovoljenja?

55. Kako bi se status AEO lahko uporabljal v okviru nadzora izvoza?

SKLEPI

Naslednji koraki

Namen tega posvetovanja o zeleni knjigi je začeti pregled sistema EU za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo, kot določa člen 25 Uredbe št. 428/2009. Okvirni časovni načrt za nadaljnje korake je naslednji:

- 31. oktober 2011 – konec posvetovanja;

- januar 2012 – poročilo o ugotovitvah zelene knjige;

- september 2012 – uradno poročilo EP in Svetu po členu 25;

- 2013–2014 – predlogi za spremembe uredbe o blagu z dvojno rabo.

Obdobje posvetovanja

Vse zainteresirane strani so vabljene, da predložijo svoja mnenja o tu opisanih zadevah in vprašanjih. Prispevke je treba poslati v elektronski obliki najpozneje od 31. oktobra 2011 na elektronski naslov: TRADE-F1-DU-CONSULT-2011@ec.europa.eu.

Objava prispevkov

Komisija dopušča možnost, da se podrobni prispevki, ki jih bo prejela za ta posvetovanja o zeleni knjigi, objavijo ali drugače razširjajo. Če želite, da vaš prispevek ostane zaupen, morate to v njem jasno navesti.

[1] Sodišče Evropskih skupnosti je leta 1995 izdalo dve temeljni sodbi v zadevi Fritz Werner Industrie-Ausrüstungen GmbH proti Zvezni republiki Nemčiji (C-70/94) in zadevi o kazenskih postopkih zoper Petra Leifra, Reinholda Otta Krauskopfa in Otta Holzerja (C-83/94).

[2] Gl. člen 2(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

[3] Uredba Sveta (EGS) št. 2603/69.

[4] Glej prej navedeni zadevi C-70/94 in C-83/94. V zadevi C-83/94 je Sodišče Evropskih skupnosti določilo, da mora biti kakršen koli tovrstni izredni ukrep sorazmeren zasledovanemu cilju.

[5] Ta zelena knjiga obravnava samo nadzor izvoza blaga z dvojno rabo. Sankcije EU in izvoz vojaške opreme so izrecno izključene.

[6] Analiza oznak KN, ki so relevantne za blago z dvojno rabo (zajemajo blago, ki je po svoji naravi tako z dvojno kot nedvojno rabo), kaže, da izvoz blaga z dvojno rabo lahko predstavlja do 10 % izvoza EU (zgornja meja).

[7] Delo mednarodnih režimov nadzora izvoza je tesno povezano z izpolnjevanjem ciljev več mednarodnih instrumentov, med drugim Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, Konvencije o kemičnem orožju, Konvencije o prepovedi biološkega in toksičnega orožja ter resolucij Varnostnega sveta ZN, kot je UNSCR 1540.

[8] Kljub temu so nekatera področja delovanja, zlasti v carini, na katerih se uporablja enoten pristop EU. Zveza med blagom na kontrolnem seznamu in carinsko nomenklaturo blaga je na primer poenotena na ravni EU s podatkovno zbirko TARIC.

[9] Gre omeniti, da je nadzor prenosov jedrskega blaga znotraj EU tudi povezan z Dodatnim protokolom z MAAE.