19.1.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 18/100

1.1

Odbor pozdravlja pobudo Komisije, s katero ta prvič izraža zaskrbljenost zaradi uporabe pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov.

1.2

Želi pa poudariti, da se uporaba prava Skupnosti o varstvu potrošnikov s strogo pravnega vidika bistveno ne razlikuje od splošne uporabe prava Skupnosti. V zvezi s tem opozarja na različna mnenja o tej temi.

1.3

Kljub temu priznava, da je treba – s socialnega vidika – posvetiti posebno pozornost načinu uporabe te zakonodaje v različnih nacionalnih pravnih sistemih, glede na neugoden položaj, v katerem se potrošniki običajno znajdejo v potrošniških zadevah in zaradi katerega so „šibka stranka“ v pravnem odnosu, ki je že sam po sebi neuravnotežen.

1.4

Tudi z gospodarskega vidika bo izrazita razlika v načinu uporabe te zakonodaje v posameznih državah članicah verjetno povzročila izkrivljanja na notranjem trgu in ovirala zdravo in pošteno konkurenco.

1.5

Kljub napredku, omenjenemu v točkah 2.1, 3.14, 4.2, 4.3, 4.4, 4.5 in 4.6, EESO obžaluje, da je Komisija zamudila priložnost, da bi pripravila informativen in strukturiran dokument o dejanskih razmerah na področju uporabe pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, da bi strogo in natančno opredelila naravo in temeljne parametre za uporabo zakona ter da bi s seznamom predlogov jasno opredeljenih in izvedljivih ukrepov prispevala k izboljšanju razmer v prihodnosti.

1.6

Odbor je razočaran, ker Komisija ni prišla niti do ugotovitve, da je pri uporabi pravnega reda Skupnosti na tem področju pravzaprav veliko pomanjkljivosti, ter niti ne obravnava njihovega obsega in značilnosti niti ne navaja ali analizira vzrokov zanje.

1.7

Obžalovanja vredno je tudi, da je Komisija namesto tega zgolj zapisala, kar je že bilo sklenjeno, in tako zamudila politično priložnost, navedla vrsto neutemeljenih izjav brez praktične vrednosti in iz nerazložljivih razlogov ni napovedala nobenih novih pobud, pri čemer se ni vprašala niti po finančnih sredstvih, ki bi bila potrebna za to.

1.8

Celo pozitivnemu razvoju v zvezi s smernicami, ki so bile opredeljene že v prejšnjih strateških dokumentih, manjka rdeča nit in s tem skladnost. Zlasti bi bilo pomembno upoštevati pozitivne rezultate uporabe Uredbe (ES) št. 2006/2004 (1) in dobro pripravljeno poročilo o njenem izvajanju, ki ga je treba brati hkrati s sporočilom, da lahko tega razumemo.

1.9

Odbor obžaluje dejstvo, da Komisija ni izkoristila priložnosti in upoštevala večkrat izražene pozive EESO, naj priporočila o načelih, ki veljajo za organe, odgovorne za izvensodno poravnavo potrošniških sporov, spremeni v zavezujoče direktive ali uredbe.

1.10

EESO odločno priporoča, da Komisija v bližnji prihodnosti ponovno obravnava izvajanje pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, vendar tokrat v širšem okviru z uporabo instrumenta, ki temelji na obsežnejši raziskavi in posvetovanju z vsemi vpletenimi stranmi, kot je na primer bela knjiga, na podlagi katere bo lahko opredelila resnično in bolj poglobljeno politično strategijo za to področje na ravni Skupnosti.

2.1

Komisija v tem sporočilu opozarja na pomen izvrševanja pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov in zdi se, da s tem prvič postavlja v ospredje vprašanje učinkovitosti zakonodaje, kar je treba pozdraviti. S tem je pokazala, da je ne zanimajo le „zakoni na papirju“, temveč tudi „udejanjeni zakoni“ ali z drugimi besedami, ugotoviti želi, kako pravne standarde sprejemajo, tolmačijo in uporabljajo akterji, ki so jim ti standardi namenjeni, in sicer javne oblasti, zlasti sodišča, ter podjetja in splošna javnost.

2.2

EESO na to vprašanje že več let opozarja v raznih mnenjih, ki vedno znova postavljajo v ospredje pomen te teme ter navajajo priporočila in predloge za ukrepe (2), ki bi jih bilo treba sprejeti in so med drugim zapisani v naslednjih mnenjih na lastno pobudo: Potrošniška politika po širitvi EU  (3), Kako izboljšati izvajanje in uveljavljanje zakonodaje EU?  (4) in Proaktivni pristop k pravu: korak naprej k boljši pravni ureditvi na ravni EU  (5).

2.3

Ob upoštevanju tega je treba nujno razlikovati, ali strani, ki so jim predpisi namenjeni in katerih motiviranost in spodbude so lahko s sociološkega vidika izjemno raznolike, prostovoljno upoštevajo zakon ali pa se zakon predpiše ali izvaja, kar v glavnem počnejo sodišča, ki imajo sodno oblast, ali tudi drugi upravni organi, pooblaščeni za zagotavljanje skladnosti s predpisi ali kaznovanje njihovega neupoštevanja.

2.4

Z družbenega – pa tudi gospodarskega in pravnega – vidika različne opisane razmere utemeljujejo različne etične ocene in v njih se pojavljajo različne vedenjske sestavine, kar je treba upoštevati pri splošnem ocenjevanju skladnosti s predpisi in njihovega izvajanja na vseh pravnih področjih, v tem primeru na področju zakonodaje Skupnosti o potrošniških zadevah.

2.5

EESO se strinja s Komisijo, da je en – a ne edini – cilj potrošniških politik „vzpostavitev okolja, v katerem potrošnik lahko kupuje blago in storitve, ne da bi ga pri tem ovirale nacionalne meje“. Vendar potrošniška politika po mnenju EESO ni pripomoček za izoblikovanje enotnega trga in potrošniki niso le orodje za „delovanje enotnega trga“. EESO v nasprotju s Komisijo meni, da je direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, če že velja za „dober zgled“, prej zgled „slabše priprave zakonodaje“ (6), saj je v večini držav članic povzročila kaotično izvajanje. Toliko bolj obžaluje dejstvo, da sta temu „zgledu“ sledili nedavni direktivi o potrošniških kreditih in časovnem zakupu ter celo direktiva o „pravicah potrošnikov“.

2.6

S tega vidika, ki opredelitev potrošnikovih pravic umešča v širši okvir državljanskih pravic, se EESO strinja s Komisijo, da je učinkovita uporaba pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov prednostna naloga potrošniške politike, saj je mogoče le ob učinkoviti uporabi prava zaščititi vrednote, na katerih to pravo sloni.

3.1

Sporočilo je v nasprotju z vtisom, ki ga njegov naslov daje na prvi pogled, osredotočeno na 1) končni rezultat uporabe prava Skupnosti, natančneje na način, ki ga javne oblasti uberejo pri izpolnjevanju nacionalnih predpisov, ki izhajajo iz prenosa ali vključitve prava Skupnosti, in pri zagotavljanju skladnosti s temi nacionalnimi predpisi, ter na 2) vlogo, ki jo lahko ima pri tem Komisija.

3.2

Poleg tega je to sporočilo treba brati samo v tesni povezavi z dobro napisanim poročilom o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov  (7), ki je bilo objavljeno isti dan kot sporočilo, vendar ni bilo poslano Odboru, da bi pripravil mnenje o njem. Kljub temu bi ga bilo treba razumeti kot podlago tega sporočila. Treba je tudi poudariti pozitiven vpliv izvajanja te uredbe v državah članicah.

3.3

EESO je prepričan, da bi morala Komisija zaradi podajanja resnične slike, celo ob upoštevanju omejenega obsega tega sporočila, navesti konkretne podatke o prenosu in uporabi pravnega reda Skupnosti v državah članicah EU, kot so podatki v letnih poročilih o spremljanju uporabe prava Skupnosti (8) in ločenih sporočilih o drugih direktivah (9).

3.4

Poleg tega Komisija ne bi smela le našteti obstoječih mehanizmov, temveč bi morala poglobljeno in kritično analizirati njihov način delovanja in njihove rezultate na podlagi informacij, zbranih za pregled stanja potrošniških trgov (10), ter informacij v končnem poročilu GD za zdravje in potrošnike z dne 22. decembra 2009 o naknadni oceni učinka strategije potrošniške politike 2002–2006 na nacionalno potrošniško politiko  (11), ter pri tem upoštevati smernice iz lastnega sporočila o boljšem spremljanju uporabe prava Skupnosti  (12). Sicer pa iz sporočila niti ni jasno, ali so po mnenju Komisije pri uporabi pravnega reda Skupnosti pomanjkljivosti, ki zahtevajo nove ukrepe, in če da, katere.

3.5

Odbor ravno nasprotno meni, da je v državah članicah močno razširjena nezadostna uporaba pravnega reda Skupnosti, na katero je že večkrat opozoril, vzroki zanjo pa so zlasti:

3.6

EESO je na tem področju večkrat opozoril, da bi morale biti razprave o (ne)uporabi pravnega reda Skupnosti osredotočene na prostovoljno skladnost z zakoni, ki je bodisi samodejna ali spodbujena.

3.7

To zlasti pomeni, da bi morala Komisija prizadevanja in pobude na svojih področjih pristojnosti usmeriti predvsem v izboljšanje informacij in usposabljanja za potrošnike in ustrezne poklicne skupine ter v njihovo motiviranje in spodbujanje k skladnosti s pravom Skupnosti, prenesenim v nacionalno zakonodajo.

3.8

Ukrepi Komisije bi morali biti tudi prednostno usmerjeni v obveščanje in usposabljanje nacionalnih javnih organov, zlasti tistih, ki so neposredno pristojni za uporabo prava Skupnosti v državah članicah. Pri tem je treba dati prednost obveščanju in usposabljanju sodnikov in drugih javnih tožilcev, ki so navsezadnje odgovorni za tolmačenje in uporabo prava v konkretnih sporih.

3.9

EESO se ne strinja s Komisijo, da je zgolj obveščanje dovolj za „krepitev“ potrošnikov. Vendar EESO opozarja, da je treba potrošnikom dati ustrezna sredstva in instrumente, s čimer bo zagotovljena dejanska uporaba prava in bodo učinkovito zaščitene njihove pravice.

3.10

Ob upoštevanju navedenega pridobi vloga samoregulacije – in zlasti koregulacije – poseben pomen, v kolikor so zagotovljeni in zaščiteni parametri prostovoljno sprejetih sistemov ali sistemov, o katerih so se dogovorile zainteresirane strani, kar je potrebno za zaupanje vseh vpletenih strani.

3.11

Tudi sistemi posredovanja v sporih, sprave in arbitraže, ki dopolnjujejo sodni sistem, bi morali biti deležni posebne pozornosti Komisije, njihovo verodostojnost in učinkovitost pa bi bilo treba povečati. Zato je nenavadno, da Komisija tudi tokrat ni upoštevala pogosto izraženega poziva EESO, da priporočila o načelih, ki veljajo za organe, odgovorne za izvensodno poravnavo potrošniških sporov (16), spremeni v zavezujoče direktive ali uredbe. Razmere postanejo še posebej resne, ko zaradi različnih pravnih tradicij posameznih držav članic in pomanjkanja usklajevanja prihaja do precej različnega razvoja pri zagotavljanju alternativnih načinov reševanja sporov.

3.12

Vendar pa je v pobudi Komisije največja vrzel na področju civilnega procesnega prava, ki kljub napredku, doseženemu s pobudami GD za pravosodje (17), zlasti v zvezi s postopki, ki upoštevajo posebne značilnosti kolektivnih pravic in interesov potrošnikov, in po več kot 20 letih „preučevanja“ in „posvetovanja“ ni bila zapolnjena z zeleno in belo knjigo o kršitvi protimonopolnih pravil (18). Poleg tega so postali z nedavno sprejeto zeleno knjigo o kolektivnih odškodninah za potrošnike  (19) obeti za zagotovitev politične volje za nadaljnja prizadevanja še slabši, kar je EESO ponazoril v nedavno sprejetem mnenju (20).

3.13

Zato je ključnega pomena, da se Komisija kot varuhinja pravnega reda Skupnosti še posebej posveti načinu izvajanja svojih diskrecijskih, a ne poljubnih, pooblastil (21) za obravnavo kršitev v skladu s členom 211 Pogodbe, zlasti izvajanja „ukrepov notranje organizacije, ki ji bodo omogočili učinkovito in nepristransko opravljanje nalog v skladu s Pogodbo“ (22); med temi ukrepi so prednostna merila, ocenjevalni mehanizmi, obravnava pritožb, posebni instrumenti za neuradno odkrivanje kršitev, sredstva za izboljšanje delovanja nacionalnih sodišč in drugi instrumenti (SOLVIT, FIN-NET, ECC-NET, alternativna in izvensodna sredstva).

3.14

V skladu s tem pritožbe potrošnikov, čeprav niso neposreden kazalnik izvajanja zakonodaje, kažejo, kako akterji, na katere se zakonodaja nanaša, to dojemajo, kar je ponazoril drugi pregled stanja potrošniških trgov (23). Zato EESO pozdravlja pobudo Komisije, da v skladu s preteklimi priporočili Odbora prične razvijati usklajen način za obravnavo potrošniških zahtevkov in pritožb (24).

4.1

EESO meni, da Komisija v sporočilu ponavlja stare prednostne naloge in k novim programom prednostnih ukrepov za obdobje 2005–2010 (25) ne dodaja ničesar novega, temveč le potrjuje ukrepe iz strategije potrošniške politike za obdobje 2007–2013 (26), namesto da bi predstavila inovativne ukrepe. Zato lahko EESO samo ponovi pripombe, ki jih je navedel v prejšnjih mnenjih (27).

4.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija očitno končno pripravljena, da za utrditev ukrepov sodelovanja med državami članicami za nove pobude uporabi člen 153 Pogodbe. Vendar Komisija ne navaja, katere nove pobude predvideva razen tistih, ki jih je že začela in o katerih je EESO že podal svoje mnenje; to so Direktiva o splošni varnosti proizvodov in novi zakonodajni okvir (28) ter sistem hitrega opozarjanja RAPEX, zlasti o varnosti igrač (29); posebej je treba omeniti tedensko objavljen seznam nevarnih potrošniških proizvodov v okviru sistema RAPEX.

4.3

EESO se v celoti strinja s prej omenjenim, dobro pripravljenim poročilom Komisije o mreži sodelovanja na področju varstva potrošnikov, v katerem so navedene težave in sklepi Komisije ter rezultati drugega pregleda stanja potrošniških trgov, zlasti v zvezi z „izvrševanjem“ (30).

4.4

Vidik, ki bi ga bilo treba utrditi, je seznanjanje javnosti z ukrepi, za katero so odgovorni Komisija in nacionalne oblasti, ki nadzorujejo, ali javni in zasebni organi, na katere se zakonodaja nanaša, delujejo v skladu s prenesenimi zakoni. Seznanjanje s temi ukrepi namreč povečuje prepoznavnost varstva potrošnikov, odvrača od škodljivih praks in daje potrošnikom večji občutek varnosti.

4.5

EESO pozdravlja pobudo za nove načine seznanjanja potrošnikov s tržnimi informacijami, da bodo bolje obveščeni in sprejemali odgovorne odločitve, dobro pa bi bilo, če bi Komisija navedla, kako bo to pobudo izvedla. Odbor poleg tega z velikim zanimanjem pričakuje podatkovno bazo o nepoštenih poslovnih praksah in upa, da je ne bo doletela enaka usoda kot podatkovno bazo o nedovoljenih pogojih v pogodbah (CLAB).

4.6

V zvezi z opredelitvijo „standardnega“ tolmačenja zakonodaje Skupnosti za „nacionalne organe za izvajanje“ EESO pozdravlja razlago, ki so jo podali predstavniki Komisije na sejah študijske skupine, da je ta pobuda namenjena samo upravnim organom, ne pa pravnim, in da pri tolmačenju zakonodaje Skupnosti ne postavlja pod vprašaj izključne pristojnosti Sodišča za sprejetje predhodnih odločb.

4.7

Sporočilo v zvezi z mednarodnim sodelovanjem s tretjimi državami ne navaja konkretnih podatkov o dosedanjih ukrepih niti ne predlaga strategije za prihodnost, in sicer glede širitve sodelovanja na druge mednarodne organe in organizacije, ki delujejo na področju regionalnega gospodarskega povezovanja. Zato ima EESO pomisleke glede učinkovitega spremljanja skladnosti s pravnim redom Skupnosti v zvezi s proizvodi iz tretjih držav, slabe prepoznavnosti tega spremljanja in preglednosti njegovih rezultatov.

4.8

EESO skrbi tudi, ali ima Komisija za ta ukrep na voljo ustrezna finančna sredstva, glede na to, da je bil proračun za potrošniško politiko znižan. Razmere pa bi se lahko še poslabšale zaradi nove organizacijske strukture Komisije, saj so pristojnosti za te teme razdeljene med dva generalna direktorata.