4.8.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 182/36

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta o trajanju varstva avtorske pravice in sorodnih pravic

COM(2008) 464 konč. – 2008/0157 (COD)

(2009/C 182/07)

Poročevalec: g. GKOFAS

Svet je 4. septembra 2008 sklenil, da v skladu s členoma 47(2) in 55 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic

COM(2008) 464 konč. – 2008/0157 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. januarja 2009. Poročevalec je bil g. GKOFAS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 450. plenarnem zasedanju 14. in 15. januarja 2009 (seja z dne 14. januarja) s 115 glasovi za, 3 glasovi proti in 15 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Odbor poziva, da se na področju glasbenega ustvarjanja med državami članicami uvede enoten sistem varstva avtorskih pravic in njihove uskladitve, ki se bo nanašal na prispevke različnih ustvarjalcev, da bi se tako izognili problemom čezmejne distribucije pravic do uporabe.

1.2   Odbor poziva, da se skladbo z besedilom obravnava kot eno samo delo, za katero obdobje zaščite velja še 70 let po smrti zadnjega izmed njenih avtorjev.

1.3   Države članice pogosto pooblastijo številne kolektivne organizacije za avtorske pravice, ki se razlikujejo glede na predmet avtorske pravice, zaradi česar so uporabniki podvrženi več organizacijam, čeprav so delo pridobili kot celovito, samostojno in enotno ter posneto na enem samem nosilcu podatkov. Treba je predvideti in jasno določiti, da je delo, ki je bilo izdelano na takšen način, samostojen, popoln in nedeljen izdelek in se ga obravnava kot takšnega.

1.4   Za zaračunavanje avtorskih honorarjev imetnikov pravic in tudi za njihovo varstvo je treba vzpostaviti enotni organ za upravljanje z avtorskimi pravicami, ki bo edini pristojen za njihovo zaračunavanje in za to, da bo ta denarna sredstva po potrebi dal na voljo drugim že obstoječim ali novoustanovljenim organom, ki zastopajo imetnike pravic, kar pomeni, da bo uporabnikom treba skleniti dogovor in pogodbo samo z eno in ne več organizacijami.

1.5   Odbor predlaga, da se trajanje varstva za materialne posnetke izvedb razširi s 50 na 85 let. Da bi okrepili prizadevanja za varstvo manj znanih izvajalcev, ki pravice uporabe svojih fonogramov večinoma prenesejo v zameno za „pravično plačilo“ ali pavšalno vsoto, je treba uvesti uredbo, ki bo določala, da proizvajalci nosilcev zvoka morajo zadržati vsaj 20 % prihodkov od prodaje fonogramov, ki se jih odločijo uporabljati v podaljšanem obdobju varstva.

1.6   Odbor predlaga, da se ustanovi agencija za izvajalce, zlasti za manj znane, saj se znanim ustvarjalcem vedno uspe dogovoriti s producenti o deležu pri prodaji fonogramov.

1.7   Odbor meni, da bi bilo treba skleniti pisni sporazum med izvajalci in člani kolektivnih organizacij, ki jih zastopajo, da bi tako zagotovili zakonito upravljanje z avtorskimi honorarji in njihovo zaračunavanje. Če takšna pogodba z vsakim posameznim imetnikom pravice ni pisno sklenjena in ustrezno opremljena z datumom, te organizacije niso upravičene do zbiranja denarnih sredstev v imenu imetnika pravice.

1.8   Te organizacije bi morale biti nepridobitne, pri potrdilih o zaračunavanju in plačevanju avtorskih honorarjev pa bi bila potrebna popolna preglednost, da bi bila mogoča pravilna porazdelitev sredstev.

1.9   Odbor kljub temu izraža bojazen, da bodo prihodki iz sekundarnih virov pretirano obremenili plačnike. Na ravni Skupnosti bo treba razjasniti pojem priobčitve javnosti po radiu in televiziji, zatem pa ga prenesti v zakonodajo vsake države, tako da ga bo mogoče razumeti kot razumno izvajanje in ponovno zasebno predvajanje brez predplačanih javnih izvedb.

1.10   Odbor meni, da mora plačilo biti pravično za obe strani, za imetnike pravic in za plačnike. Treba je odpraviti nejasnosti glede ustreznega plačila za prenos pravice izvajalca do dajanja v najem. Nesprejemljivo je, da ni enotne zakonodaje Skupnosti o tem področju in da je prepuščeno samovoljni presoji zakonodajalcev vsake države članice, ki to pristojnost prenesejo na organizacije za zaračunavanje honorarjev, vendar te določijo tarife, ki so pogosto nepravične in se jih ne nadzira.

1.11   Odbor meni, da je treba jasno opredeliti, da je „prosta uporaba“ tista, med katero uporabnik delo uporablja s pridobitnim namenom in v okviru podjetniške dejavnosti, ki zahteva ali upravičuje takšno uporabo (zvočnega, vizualnega ali avdiovizualnega dela).

1.12   Treba bi bilo posebej omeniti, ali se delo predvaja s pomočjo opreme ali pa neposredno, z optičnimi diski ali magnetnimi valovi (sprejemniki). V tem primeru je za javno predvajanje (in izbor) odgovorna radijska oz. televizijska postaja; uporabnik dela torej ni končni uporabnik, zato pojem javnega predvajanja ne vzdrži.

1.13   Uporaba medijev ne more veljati za primarno javno predvajanje, ko predvajanje poteka v krajih, kot so restavracije, kavarne, avtobusi, taksiji itd. Zato ne sme biti predmet obveznega plačila avtorskega honorarja za avtorske pravice izvajalcev. Avtorske pravice za fonograme so že pred tem plačale osebe, ki so pridobile fonograme in ki imajo pravico, da jih predvajajo javnosti z žičnimi ali brezžičnimi sredstvi. Poslušanje fonogramov po radiu je treba obravnavati kot zasebno uporabo državljana, doma, v službi, v avtobusu ali restavraciji. Glede na to, da ne more biti hkrati na dveh krajih, so avtorski honorar že plačale postaje, ki so resnični uporabniki.

1.14   Poklicna področja, na katerih glasba in/ali slike ne igrajo nobene vloge v proizvodnem procesu, je treba izvzeti. Na področjih, na katerih ima predvajanje glasbe ali slike le dopolnilno vlogo pri izvajanju podjetniške dejavnosti, je treba zahtevati le plačilo določenega minimalnega zneska, ki se določi na pogajanjih med kolektivnimi organizacijami predstavnikov uporabnikov in enotnim organom za upravljanje z avtorskimi pravicami.

1.15   Odbor meni, da je treba ustanoviti agencijo, ki bi bila jamstvo za kolektivne organizacije in bi v primeru, ko bi bile kolektivne organizacije v težavah, zagotavljala plačilo izvajalcem. V pogodbe o zvočnih posnetkih, ki jih sklepajo izvajalci in producenti, bi bilo treba vključiti obvezno klavzulo „uporabi ali izgubi“ (klavzula UIOLI, „use-it-or-lose-it“) ter načelo novega začetka za pogodbe v podaljšanem obdobju po začetnih 50 letih.

1.16   Odbor z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zakonodaja Skupnosti na splošno skuša zaščititi avtorske in sorodne pravice, vendar pri tem premalo upošteva pravice uporabnikov in končnih potrošnikov. Omenja se, da so ustvarjalne, umetniške in podjetniške dejavnosti v veliki meri dejavnosti svobodnih poklicev in jih je kot takšne treba omogočati in ščititi, vendar se ta pristop ne nadaljuje na ravni potrošnikov. Zato je treba izravnati razlike med nacionalnimi zakoni držav članic in kazenske ukrepe, ki jih nekatere države predvidevajo za neplačilo pravic, nadomestiti z upravnimi kaznimi.

1.17   Odbor daje soglasje k spremembi člena 3(1), vendar predlaga uvedbo trajanja varstva v obdobju 85 let. Predlaga, da za drugi in tretji stavek člena 3(2) prav tako velja obdobje 85 let. EESO pozdravlja tudi vključitev odstavka 5, ki se nanaša na retroaktivnost direktive.

1.18   Odbor poziva Komisijo k upoštevanju pripomb in predlogov, kar bo prispevalo k izboljšanju obstoječe zakonodaje in skladnosti z direktivami v državah članicah ter k sprejetju nujnih zakonodajnih ukrepov in njihovo vključitev v notranji pravni red.

2.   Uvod

2.1   Sedanji režim, ki določa trajanje varstva v obdobju 50 let, izhaja iz direktive 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta o trajanju varstva avtorske pravice in na splošno nekaterih sorodnih pravic izvajalcev.

2.2   Poleg tega, kot poudarja obrazložitev predloga, bo ta položaj prizadel znane umetnike, vendar in predvsem pa tiste, ki so svoje izključne pravice v zameno za plačilo pavšalne vsote prenesli producentom fonogramov. Teh nadomestil, ki so edino in pravično nadomestilo za radijsko ali televizijsko predvajanje njihovih fonogramov, v prihodnje seveda ne bo več.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Ta predlog si prizadeva za spremembo nekaterih obstoječih členov Direktive 2006/116, ki ureja trajanje varstva izvedb in fonogramov, ter želi opozoriti na dodatne ukrepe za doseganje tega cilja, hkrati pa opozoriti na različna vprašanja. To bo prispevalo k učinkovitejšemu doseganju cilja in s socialnega vidika zmanjšalo razlike med producenti, najbolj znanimi izvajalci ter studijskimi glasbeniki.

3.2   EESO izraža veliko zaskrbljenost glede varstva avtorskih pravic izvajalcev ter njihovih sorodnih pravic, zlasti v zvezi s fonogrami, in predlaga, da bi se na njihove zahteve odgovorilo vsaj v manjšem obsegu, in sicer s podaljšanjem obdobja varstva.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Zamisel Komisije se osredotoča na podaljšanje obdobja varstva avtorskih pravic izvajalcev.

4.2   Odbor meni, da je ta uskladitev med državami članicami nujna, da bi se izognili težavam pri čezmejni distribuciji pravic do uporabe, ki izvirajo iz različnih držav Unije.

4.3   Odbor je prav tako prepričan, da je tudi skladbe z besedili treba obravnavati kot eno samo delo, za katero obdobje varstva traja 70 let po smrti zadnjega njegovega avtorja, saj je boljša rešitev čim bolj zaščititi avtorske pravice ustvarjalcev kot skrajšati obdobje varstva, saj bi slednje povzročilo številne probleme.

4.4   V skladu s tem EESO priporoča, da bi obdobje varstva za materialne posnetke izvedb s 50 podaljšali na 85 let.

4.5   Da bi okrepili prizadevanja za varstvo manj znanih izvajalcev, ki pravice uporabe njihovih fonogramov večinoma prenesejo v zameno za „pravično plačilo“ ali pavšalno vsoto, je treba uvesti uredbo, ki bo določala, da proizvajalci nosilcev zvoka morajo zadržati vsaj 20 % prihodkov od prodaje fonogramov, ki se jih odločijo uporabljati v podaljšanem obdobju varstva.

4.6   Odbor meni, da bi bilo za uresničitev zgornjega cilja treba ustanoviti agencijo za izvajalce, zlasti za manj znane.

4.7   Nadomestila bi morale upravljati in jih plačevati kolektivne organizacije, ki bodo upravljale t. i. „sekundarne pravice do nadomestila“. Kljub temu bi bilo treba uvesti nekatere zaščitne ukrepe glede delovanja in sestave teh organov.

4.8   Odbor meni, da bi bilo treba skleniti pisni sporazum med izvajalci in člani kolektivnih organizacij, ki jih zastopajo, da bi tako zagotovili zakonito upravljanje avtorskih honorarjev in njihovo zaračunavanje.

4.9   Te organizacije bi morale biti nepridobitne, pri potrdilih o zaračunavanju in plačevanju avtorskih pravic pa bi bila potrebna popolna preglednost, da bi bila mogoča ustrezna porazdelitev sredstev. Odbor meni, da bi se te organizacije, ki jih bo treba oblikovati v spoštovanju predpisov in zakonov vsake države, smele deliti le na dve kategoriji, na tiste, ki zastopajo avtorje, in na druge, ki zastopajo izvajalce. Odbor izraža prepričanje, da bi obstoj več takšnih organizacij, ki bi zastopale različne skupine, vodil v zmedo in bi otežil preglednost in nadzor.

4.10   Izvajalci prejemajo dohodke tudi iz drugih virov. Kolektivne organizacije so bile ustanovljene predvsem za to, da bi upravljale tri sekundarne pravice do nadomestila: a) pravično nadomestilo za radijsko in televizijsko predvajanje in priobčitev javnosti, b) avtorske honorarje za zasebno kopiranje, c) pravično nadomestilo za prenos pravice izvajalca do dajanja v najem. Ta dohodek se bo s podaljšanjem obdobja varstva s 50 na 85 let seveda povečal.

4.11   Odbor izraža bojazen, da bodo prihodki iz sekundarnih virov pretirano obremenili plačnike, vendar to vprašanje ni povezano s podaljšanjem obdobja varstva. Na ravni Skupnosti bo treba razjasniti pojem priobčitve javnosti po radiu in televiziji, zatem pa ga prenesti v zakonodajo vsake države, tako da ga mogoče razumeti kot razumno izvajanje in ponovno zasebno predvajanje brez predplačanih javnih izvedb.

4.12   Odbor meni, da zahteva po plačevanju „pravičnega nadomestila“ za ponovno predvajanje že zaščitenega dela zlasti v primeru, ko to ni pridobitnega značaja, pomeni zlorabo in spodbuja piratstvo.

4.13   Odbor izraža zaskrbljenost tudi zaradi načina, kako se upravlja sredstva, pridobljena iz drugih dveh virov dohodkov umetnikov. To vprašanje zadeva vse, ki so dolžni plačevati avtorske pravice. Kako naj bi, če ni predhodnega pisnega sporazuma med imetnikom pravic do tega dopolnilnega dohodka in osebo, ki ga zastopa v kolektivni organizaciji, odgovorni za plačilo zagotovil, da bo zares plačal?

4.14   Po drugi strani pa je treba odpraviti nejasnosti glede pravičnega nadomestila za prenos pravice izvajalca do dajanja v najem. Odbor meni, da mora nadomestilo biti pravično za obe strani, za imetnike pravic in za plačnike. Pravično plačilo je treba določiti sorazmerno, približno vsakih pet let, na dvostranskih kolektivnih pogajanjih.

4.15   Odbor je prepričan, da bo s takšnim ravnanjem in z ureditvijo avtorskih honorarjev za zasebno kopiranje, zlasti za poklicne akterje v zabavni industriji, ki te kopije uporabljajo izključno v zasebni rabi, mogoče zagotoviti stalni dotok prihodkov iz naslova pravic do nadomestila za vse podaljšano obdobje varstva, se boriti proti glasbenemu piratstvu in povečati zakonito prodajo fonogramov na internetu.

4.16   Odbor meni, da je za zagotovitev, da bodo kolektivne organizacije plačevale izvajalcem, treba ustanoviti dodatno agencijo, ki bi v primeru, ko bi bile kolektivne organizacije v težavah, zagotavljala plačilo izvajalcem in bi bila zmožna nakazovati ustrezne zneske.

4.17   Odbor meni, da je za dosego cilja, za katerega si prizadeva to mnenje, v direktivo treba vključiti tudi nekatere spremljevalne ukrepe. V pogodbe o zvočnih posnetkih, ki jih sklepajo izvajalci in producenti, bi bilo treba vključiti obvezno klavzulo „uporabi ali izgubi“ (klavzula UIOLI, „use-it-or-lose-it“) ter načelo novega začetka za pogodbe v podaljšanem obdobju po začetnih 50 letih. V primeru, ko je minilo že leto od podaljšanega obdobja varstva, pravice do fonograma, pa tudi do posnetka izvedbe, ki jih imata producent in izvajalec, zastarajo.

4.18   Odbor soglasno meni, da je vsekakor prednostno treba zavarovati izvajalce pred nevarnostjo, da bi bile njihove pravice zaklenjene v fonograme, od katerih proizvajalci zaradi vrste težav nobenega izvoda ne dajo v javnost, in meni, da bo treba sprejeti ukrepe, ki bodo drugim preprečevali, da bi vrgli v smeti delo prvih. Ti ukrepi bi bili lahko določbe upravnega značaja ali pa bi bili v obliki glob ali kazni.

4.19   Odbor prav tako izraža prepričanje, da bo glede na to, da imajo države članice obsežno dediščino ljudskih pesmi, za tovrstna dela, pa tudi za druga podobna dela, ki lahko veljajo za „sirote“, treba uvesti posebne predpise, da bodo na voljo za prosto uporabo.

4.20   Odbor soglaša z omembo retroaktivnega značaja zakonodaje v členu 10 za vse veljavne pogodbe.

4.21   Odbor prav tako sprejema člen 10(3, 6).

4.22   Odbor soglaša s pravico do dodatnega letnega nadomestila za podaljšana leta varstva v pogodbah o prenosu pravic umetnikov ali izvajalcev.

4.23   Odbor se strinja, da je 20 % prihodkov, ki jih je producent prejel v celotnem letu pred plačilom, ustrezna višina dodatnega plačila.

4.24   Odbor ne soglaša s predlogom, po katerem naj bi države članice imele možnost urejanja rezervacije dodatnega letnega nadomestila, ki ga opravijo kolektivne organizacije.

4.25   Odbor meni, da je nujno potrebna pogodba med vsakim izvajalcem posebej in predstavniki podjetja. Pogodba obvezno mora biti sklenjena, še preden predstavniki v imenu imetnikov pravic začnejo zaračunavati avtorske pravice. Podjetja morajo vsako leto pred enotnim in ločenim organom, v katerem so izvajalci in producenti, predložiti poročila o upravljanju s prihodki od dodatnih plačil, ki izvirajo iz podaljšanja obdobja varstva.

4.26   Odbor se strinja s prehodno določbo v členu 10 in tudi z določbo glede izvajalčeve uporabe fonograma.

4.27   Odbor meni, da je nujno potrebna poenotena določba, po kateri bi bili producenti, in sicer tisti, katerih letni prihodek ne presega praga 2 milijonov EUR, oproščeni obveznosti zadržanja 20 %. Seveda bo za ugotovitev, kdo spada v to kategorijo, potreben letni nadzor.

4.28   Odbor izraža zaskrbljenost, da bo v primeru odsotnosti zakonodajnih določb o načinu distribucije sredstev, nadzoru razdelitve, potrdilih o plačilu, možnih stečajih podjetjih, primerih, ko imetniki pravic umrejo ali se odpovejo plačilu, ter o vprašanju pogodb, podpisanih med podjetji in kolektivnimi organizacijami, njihovega nadzora in številnih drugih pravnih vprašanjih, sprejetje te direktive predvsem glede upravljanja in plačila 20 % dodatnega prihodka povzročila številne težave pri njenem izvajanju, direktiva pa tudi ne bo ponudila rešitve za izravnavo pogojev med znanimi izvajalci in manj znanimi izvajalci.

4.29   Rešitev vprašanja izravnave ni le v podaljšanju obdobja varstva, marveč tudi v sklepanju dobro pripravljenih pogodb, ki vsebujejo klavzulo „uporabi ali izgubi“. Odbor meni, da je skupaj s predlogom spremembe direktive treba sprejeti zakonodajo, ki bo preprečevala, da bodo izvedbe 50 let zamrznjene. Pred prenosom spremenjene direktive v pravni red držav članic je nujno treba sprejeti dodatne predpise, zlasti glede načina plačevanja avtorskih pravic njihovim imetnikom.

4.30   Odbor meni, da je za to, da bi se izognili posploševanju in različnim razlagam, treba razjasniti pojem „objava fonograma“. Drugo vprašanje, ki se zastavlja, pa je primer, ko fonogram hkrati objavita dva različna izvajalca, še zlasti, če sta to studijska glasbenika, ki svojih pravic nista prenesla na producenta, če gre za medijsko predvajanje, pevske vaje za tekmovanje ali internetno predvajanje.

---