52008DC0468

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 15.7.2008

COM(2008)468 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

K SKUPNEMU NAČRTOVANJU RAZISKAV: Sodelovanje za učinkovitejše reševanje skupnih izzivov {SEC(2008) 2281} {SEC(2008) 2282}

(PREDLOžILA KOMISIJA)

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

K SKUPNEMU NAČRTOVANJU RAZISKAV:Sodelovanje za učinkovitejše reševanje skupnih izzivov

Uvod |

Današnja naložba v raziskave zagotavlja boljšo prihodnost, tako za nas same kot za prihodnje generacije. Evropa mora vlagati več v raziskave, poleg tega pa mora vlagati tudi bolj učinkovito, če želi doseči cilj, ki se mu je zavezala: uravnotežen in trajnostni razvoj, ki združuje gospodarsko rast in konkurenco z visoko ravnjo kakovosti življenja in okolja, v katerem živimo, ter zagotavljanjem učinkovite EU v korist državljanov v vseh državah članicah.

Lizbonska strategija je to priznala s tem, da je kot svoj najnujnejši cilj postavila prehod k družbi, ki temelji na znanju – v osrčju katere so znanost, tehnologija in inovacije – ter s pozivi k večjim in boljšim naložbam v raziskave. Evropa mora obnoviti svoja prizadevanja, če želi biti uspešna. Predvsem mora biti pripravljena pogumno in domiselno razmisliti o tem, kako organizira svoje raziskave.

To sporočilo vzpostavlja obširen nov pristop za boljšo uporabo omejenih evropskih javnih sredstev za R&R z okrepljenim sodelovanjem. Nova pobuda, ki jo predlaga – namreč skupno načrtovanje programov – pomeni spremembo evropskega sodelovanja na področju raziskav. Skupno načrtovanje programov omogoča prostovoljni proces za ponovno oživitev partnerstva med državami članicami na podlagi jasnih načel in preglednega upravljanja na visoki ravni. S krepitvijo sodelovanja med tistimi, ki razvijajo in vodijo raziskovalne programe, naj bi se izboljšala učinkovitost in učinek financiranja javnih nacionalnih raziskav na strateških področjih. Skupno načrtovanje programov je v prvi vrsti usmerjeno na javne raziskovalne programe, kar pomeni sodelovanje med javnimi organi. Zato se razlikuje od sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem, ki obstaja v obliki projektov kot so skupne tehnološke pobude[1]. Kljub temu bi morale industrija in druge zainteresirane strani imeti svojo vlogo v postopku posvetovanja in pri izvajanju posebnih pobud skupnega načrtovanja programov. So tudi pomembni upravičenci skupnega načrtovanja programov.

Skupno načrtovanje programov ima možnost, da postne mehanizem, ki je za prizorišče evropskega raziskovanja vsaj tako pomemben kot okvirni programi, ter da dejansko spremeni način, na katerega Evropejci razmišljajo o raziskavah. V smislu predloga tega novega pristopa je to sporočilo izrecen odgovor na nenehne pozive k pogostejšemu in boljšemu skupnemu načrtovanju programov, ki so jih Evropski svet, Svet ministrov in Evropski parlament izrazili v preteklih letih[2]. Prav tako je odgovor na pozive zainteresiranih strani po prostovoljnem pristopu „od spodaj navzgor“, združenim s strateškim vodenjem na evropski ravni, ter njihovim zavračanjem enotne metode, ki bi bila enaka za vse.

V tem okviru Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo (Načrt SET)[3] pomeni pilotno izkušnjo pri skupnem obravnavanju pomembnega Evropskega družbenega izziva. Cilj Načrta SET je, da kot nepogrešljiv steber evropske energetske politike in politike podnebnih sprememb pospeši razvoj in razširjanje nizkoogljičnih tehnologij z usklajenim nizom ukrepov, vključno s skupnim načrtovanjem programov.

To sporočilo je ena od petih pobud politike, ki jih je leta 2008 načrtovala Komisija na podlagi zelene knjige z naslovom „Evropski raziskovalni prostor: nove perspektive“[4]. Zlasti se nanaša na razsežnost „optimizacije raziskovalnih programov in prednostnih nalog“ ter je korak naprej v ustvarjanju „pete svobode“, ki odstranjuje ovire na poti prostega pretoka znanja.

1. POTREBA PO NOVEM PRISTOPU K SODELOVANJU MED DRžAVAMI čLANICAMI NA PODROčJU RAZISKAV

Znanost in tehnologija morata biti udeleženi v obravnavi glavnih evropskih družbenih izzivov[5]

To, kako se Evropa odziva na številne velike družbene izzive, bo oblikovalo njeno prihodnost v prihodnjih desetletjih. Ti izzivi vključujejo ohranjanje evropske blaginje kljub večji svetovni konkurenci; reševanje potreb evropskega starajočega se prebivalstva in izzivov priseljevanja ter spodbujanje trajnostnega razvoja, zlasti v smislu podnebnih sprememb, zagotavljanja oskrbe z energijo, ohranjanja zdravja ljudi in okolja, zagotavljanja kakovosti in razpoložljivosti hrane ter varovanja varnosti državljanov.

Hkrati evropski državljani vedno bolj pričakujejo, da se bodo rešitve teh izzivov našle z znanostjo in tehnologijo.

Naši neevropski partnerji – tako tradicionalni (ZDA, Japonska) kot novo pridobljeni (Kitajska, Indija itd.) – to že vedo. Začenjajo obširne usmerjene raziskovalne programe in medsebojno sodelujejo. Evropa in njene države članice morajo razviti močnejši ter bolj usklajen in enoten odgovor na te izzive, po potrebi v sodelovanju z mednarodnimi partnerji.

V primerjavi s svojimi glavnimi partnerji Evropa še vedno premalo vlaga v raziskave, na splošno pa so naložbe v R&R tako v javnem kot v zasebnem sektorju v preteklem desetletju stagnirale. Če Evropa svojih sredstev ne bo mogla hitro in precej povečati, bo morala poiskati nove in bolj inovativne načine za učinkovitejšo uporabo svojih skromnih sredstev za R&R. Da bi povečala donosnost in korist javnih sredstev za R&R za družbo, bi morala Evropa okrepiti tudi svojo zmogljivost, da rezultate raziskav spremeni v družbene in gospodarske koristi, zlasti prek inovativnih zmogljivosti evropske industrije ter s spodbujanjem povpraševanja po inovacijah, ki so njihov rezultat[6].

Koristi, izgubljene zaradi razdrobljenosti raziskav

V preteklih letih so države članice in Skupnost izvedle veliko pobud za izboljšanje učinka in učinkovitosti javnih raziskav. Vendar eden od najočitnejših razlogov za rezultate R&R, ki so bili pod pričakovanji, ni bil zadostno obravnavan: namreč nezadostno sodelovanje in usklajevanje med nacionalnimi javnimi programi R&R. Zainteresirane strani so že davno ugotovile, da je to pomanjkljivost sistema R&R v EU. Toda kljub prizadevanjem v zadnjih letih, da bi to težavo odpravili, ostaja evropsko raziskovalno prizorišče povsem razdrobljeno.

Danes je 85 % javnih R&R načrtovanih, financiranih, spremljanih in ocenjenih na nacionalni ravni, sodelovanja in usklajevanja med državami pa je premalo. Manj kot 6 % skupnih naložb v R&R in samo 15 % evropskih javno financiranih civilnih R&R (od katerih 10 odstotkov zajemajo medvladne organizacije in sheme ter 5 odstotkov okvirni program) je financiranih v okviru čezmejnega sodelovanja.

Problem pa ni v tem, da bi se moralo vse raziskovalno načrtovanje izvajati v okviru sodelovanja in da bi moralo načrtovanje v nacionalnem okviru prenehati. Nacionalno načrtovanje ima svoj prostor na evropskem raziskovalnem prizorišču, zlasti kadar rešuje nacionalne potrebe in prednostne naloge ter kadar sodelovanje na evropski ravni ne bi prineslo velikih in obširnih prednosti.

Vprašanje je, da na področjih strateškega pomena za celotno Evropo ali njen znaten del, razdrobljenost načrtovanja javnih programov vodi v rezultate pod pričakovanji in Evropo drago stane ter ji preprečuje, da bi uresničila svoje družbene cilje:

- obstaja možnost, da se z vseevropskega vidika nacionalni raziskovalni programi brez potrebe podvojujejo ter so premalo obširni in poglobljeni,

- zaradi množice nacionalnih postopkov so čezmejni programi bolj zapleteni, mednarodno usmerjeni udeleženci raziskav pa nimajo spodbude za dostop do financiranja raziskav prek meja,

- zaradi pomanjkanja sodelovanja pri čezmejnih programih je skupno obravnavanje izzivov ovirano, zbiranje podatkov bolj zapleteno, strokovno znanje pa razdrobljeno po vsej Evropi, čezmejna mobilnost in usposabljanje raziskovalcev onemogočena, mednarodno razširjanje rezultatov raziskav pa upočasnjeno,

- pomembno je tudi to, da sta ovirani vseevropska strateška določitev raziskovalnih programov in horizontalno usklajevanje politik.

Okvir 1: Razdrobljenost javnih raziskav v Evropskem raziskovalnem prostoru.

Področja znanosti in tehnologije se medsebojno zelo razlikujejo po vloženih količinah R&R, stopnji obstoječe usklajenosti/razdrobljenosti in učinkov – in med temi dejavniki ne obstaja nikakršna preprosta premočrtna povezava. Spodnja slika prikazuje obseg javnega financiranja, oceno stopnje usklajenosti/razdrobljenosti na evropski ravni in primerljiv obseg evropskega javnega financiranja v primerjavi z ZDA na nekaterih področjih znanosti in tehnologije. Grafikon ni podroben, temveč je namenjen za prikaz, da je vsako področje znanosti in tehnologije edinstveno in je zanj potreben njemu prilagojen pristop k skupnemu načrtovanju programov, katerega razvoj bi moral temeljiti na dokazih in na strateški analizi podrobnih informacij o zadevnih področjih znanosti in tehnologije. Za to bo potrebna polna vključenost držav članic. [pic] Os x: tu je podana ocena stopnje usklajenosti med raziskovalnimi programi držav članic ter razdrobljenosti financiranja in institucij na podlagi kvalitativnih ocen znanstvenih publikacij, strateških poročil itd.; Os y: ponazarja logaritmično razmerje javnih naložb za R&R v Evropi (države članice in Evropska komisija) v primerjavi z ZDA; Velikost mehurčkov: je neposredno sorazmerna s količino evropskega javnega financiranja (države članice in Evropska komisija) na podlagi zbirke podatkov New Cronos (npr. GBAORD) in podatkov vlade ZDA ter znanstvenih publikacij. V idealnih razmerah bi bilo treba ločiti še nekatera področja raziskav. Mehurček o biotehnologiji bi na primer moral biti razdeljen na zdravstveno, industrijsko ter okoljsko in rastlinsko, živalsko in prehrambeno biotehnologijo. To zaradi pomanjkanja primerljivih podatkov ni bilo možno v vseh primerih. |

Zakaj je potreben nov pristop

Da bi storila korak naprej, mora Evropa graditi na svojih uspehih na področju čezmejnega javnega raziskovanja, mora pa tudi prepoznati in rešiti omejitve obstoječih pristopov.

Nekatere največje evropske zgodbe o uspehu na področju raziskovanja so zajemale čezmejno združevanje javnih sredstev za R&R. V preteklih 50 letih so se razvile različne medvladne raziskovalne organizacije, na primer Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN), Evropski laboratorij za molekularno biologijo (EMBL) in Evropska vesoljska agencija (ESA). V sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja so bile vzpostavljene medvladne sheme, kakršni sta COST in EUREKA, in začel se je okvirni program za raziskave. Povečalo se je število dvostranskih sporazumov med državami članicami. Od leta 2005 pa je Skupnost začela nove obetajoče instrumente za usklajevanje in sodelovanje, kakršne so shema ERA-NET in pobude na podlagi člena 169[7].

Toda učinek teh pobud Skupnosti bi bil lahko večji, če bi bila strateška osredotočenost bolj obširna, če bi države članice izrazile večjo politično zavzetost na visoki ravni, če bi bili nacionalni raziskovalni programi bolj pregledni in instrumenti manj togi. S krepitvijo teh pobud in povečanjem skupnega obsega sedmega okvirnega programa, ne bi bilo smiselno, da se ne bi obravnavalo pomanjkanje strateškega načrtovanja programov med državami članicami. Dvostranski sporazumi med državami članicami ter medvladne raziskovalne organizacije in sheme imajo omejen učinek. Medtem ko je odprta metoda usklajevanja omogočila koristno izmenjavo zamisli, ni prinesla konkretnih pobud o usklajevanju nacionalnih raziskovalnih politik med državami članicami ali skupne določitve delovnega programa na strateško pomembnih področjih.

Toda iz teh nedavnih pobud Skupnosti za oživitev programskega usklajevanja in sodelovanja se lahko veliko naučimo, nudijo pa lahko tudi trdno osnovo za napredek na področju skupnega načrtovanja programov.

Zdaj obstaja edinstvena priložnost za korak naprej na področju vseevropskega raziskovalnega sodelovanja, ki bi lahko bil prav tako pomemben kot vzpostavitev okvirnih programov. S tem sporočilom bi Komisija rada omogočila razvoj rešitve z vzpostavitvijo strateškega in strukturiranega postopka.

Okvir 2: Skupno načrtovanje programov za obravnavanje starajoče se družbe.

Vedno večja pogostost Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence je morda eden od najbolj zaskrbljujočih znakov naše starajoče se družbe. Alzheimerjeva bolezen je degenerativna bolezen, ki počasi in vztrajno uničuje možganske celice in prizadene spomin, mišljenje, razsodnost in osebnost. Dolgoročno pogosto vodi do dodatnih težav, kot so duševna zbeganost, okrnjene govorne sposobnosti, nenadne spremembe razpoloženja ter izguba orientacije v času in prostoru. Med starejšimi od 65 let je ena oseba od dvajsetih dementna. Število ljudi z demenco v Evropi – od katerih je od 50 do 70 odstotkov ljudi z Alzheimerjevo boleznijo – je približno 5,5 milijona, pričakuje pa se, da se bo število za starejše od 60 let do leta 2040 povečalo na 10,7 milijona. Zdravstveni stroški, povezani z demenco, v EU že presegajo 80 milijard EUR. Za zdaj ne obstaja nikakršno preventivno ali kurativno zdravljenje za Alzheimerjevo bolezen. Toda evropska javna podpora, izrecno namenjena raziskavam na področju Alzheimerjeve bolezni, je v primerjavi z ZDA zelo majhna. Poleg tega za raziskave na področju Alzheimerjeve bolezni v Evropi ne obstaja nikakršna institucionalna gonilna sila. Viri so razdeljeni med številne različne agencije za financiranje, ki so razpršene po 27 državah članicah EU. S tem se ustvarja tveganje za potratno podvojevanje financiranja raziskav na ravni EU. Takšna povsod prisotna težava poziva k skupnemu evropskemu prizadevanju za razvoj enotne rešitve. V ZDA sta Nacionalni inštitut za zdravje in Nacionalni inštitut za staranje močni institucionalni gonilni sili raziskav na področju Alzheimerjeve bolezni. Vprašanje je, kaj bo za rešitev tega velikega družbenega izziva storila Evropa. |

2. Skupno načrtovanje programov – sodelovanje za učinkovitejše reševanje skupnih izzivov

Skupno načrtovanje programov: koncept

Skupno načrtovanje programov zajema prostovoljno vključevanje držav članic v opredelitev, razvoj in izvajanje skupnih strateških raziskovalnih programov na osnovi načela neobveznega sodelovanja in na podlagi skupne vizije o reševanju velikih družbenih izzivov. Lahko vključuje strateško sodelovanje med obstoječimi nacionalnimi programi ali skupno načrtovanje in vzpostavljanje popolnoma novih programov. V obeh primerih pomeni združevanje sredstev, izbor ali razvoj najprimernejšega instrumenta ali instrumentov, izvajanje in skupno spremljanje ter proučitev napredka. Njegov cilj je krepitev in izboljšanje čezmejnega sodelovanja, usklajevanja in povezovanja javno financiranih raziskovalnih programov držav članic na omejenem številu strateško pomembnih področij ter s tem pomoč Evropi pri povečanju učinkovitosti njenega javnega financiranja raziskav za boljše reševanje glavnih družbenih izzivov.

Skupno načrtovanje programov: obširen organizacijski cilj

- Skupno načrtovanje programov se nanaša na spreminjanje strukture evropskega raziskovalnega prizorišča. Je obširen, dolgoročen in strateški postopek, katerega cilj je spodbuditi zmožnost Evrope, da se sooči z velikimi gospodarskimi in družbenimi izzivi, katerih rešitev je kritično odvisna od raziskav. Skupno načrtovanje programov pomeni opredelitev skupnih vizij in strateških raziskovalnih programov, njihovo izvajanje na najprimernejši način in doseganje otipljivih družbenih učinkov. Postavlja jasne in uresničljive cilje, njegov namen pa je doseganje velikih uspehov na področjih njegove uporabe.

- Skupno načrtovanje programov ni le izvajanje preimenovanja, pri katerem se obstoječi nacionalni raziskovalni programi, ki obravnavajo iste teme, preprosto prerazporedijo pod skupna imena ali se ohlapno uskladijo in povežejo. Prav tako ne pomeni strogega ločevanja dela med državami za raziskovalne dejavnosti na določenem področju ali prenosa nacionalnih proračunov, namenjenih raziskovanju, v Bruselj. Skupno načrtovanje programov pomeni doseganje učinkov organiziranosti, da bi s tem povečali učinkovitost in učinek javnega financiranja raziskav.

- Toda zainteresirane strani bi se morale zavedati, kaj to vključuje. Najobširnejši cilj skupnega načrtovanja programov je, da države članice pripravi na razvoj v smeri opredelitve in izvajanja skupnih raziskovalnih programov z večletnimi in skupno določenimi dejavnostmi (načrtovanje, začetek izvajanja, ocenjevanje) ter mehanizmi financiranja.

… s pragmatičnim in prilagodljivim pristopom

- Za skupno načrtovanje programov je potrebna nova miselnost v državah članicah. Predvsem so potrebni konkretne zaveze in ukrepi držav članic ter ponoven premislek in reorganizacija načina opredelitve in izvajanja nacionalnih raziskovalnih programov s tem, da se jih bolj usmeri k skupnim ciljem.

- Zato mora biti skupno načrtovanje programov prostovoljni postopek, utemeljen na načelu neobveznega sodelovanja in prostega dostopa. Ni treba, da vse države članice sodelujejo v določeni pobudi, toda partnerice morajo biti zmožne skupaj zagotoviti potrebno kritično maso sredstev.

- Prav zato je bistvenega pomena, da skupno načrtovanje programov uporablja realističen in prilagodljiv pristop ter postopek, razdeljen na več faz (glej poglavje 3), da se s tem kar najbolj poveča njegov možen organizacijski in družbeni učinek.

- Skupno načrtovanje programov ne vključuje že vnaprej financiranja Skupnosti. Najpomembnejše pri opredelitvi skupnih strategij in združevanje nacionalnih sredstev so države članice. Hkrati ne izloča možnosti dodatnega financiranja Skupnosti, ki je odvisno od dodane vrednosti, evropske razsežnosti in morebitnega organizacijskega učinka zadevnih pobud.

Koristi skupnega načrtovanja programov

Skupno načrtovanje programov bo koristilo državam članicam, upravljavcem evropskih raziskovalnih programov, evropskim znanstvenikom in podjetjem:

- skupno načrtovanje programov olajšuje skupno reševanje izzivov, razvoj skupnih rešitev in enoten nastop na mednarodnem prizorišču,

- pomaga pri premagovanju ovir pri vstopu, na primer visokih stroškov za zagon in poslovanje na določenih področjih znanosti in tehnologije,

- pomaga optimizirati obseg raziskovalnih programov po Evropi, da ne pride do potratnega podvajanja programov na evropski ravni ter da se poveča poglobljenost programov,

- spodbuja znanstveno odličnost prek skupnih razpisov s skupnim financiranjem in strokovnimi pregledi, ki povečajo konkurenco za sredstva in dvignejo raven kakovosti predlogov za raziskave,

- s podporo čezmejnemu projektnemu sodelovanju skupno načrtovanje programov omogoča zbiranje sredstev in strokovnega znanja, razpršenega po več državah ali po vsej Evropi, podpira hitro razširjanje rezultatov raziskav, spodbuja čezmejno mobilnost in usposabljanje človeških virov ter krepi znanstvene, tehnološke in inovativne vplive vsakega eura, vloženega v javne raziskave,

- pomaga pri krepitvi usklajevanja z drugimi povezanimi politikami zaradi večje prepoznavnosti programa, zmanjšuje stroške upravljanja programa, omogoča čezmejno učenje politik in izboljšuje odgovornost ter preglednost javnih raziskovalnih programov.

Omenjene koristi bodo prav tako zelo pomembne za regije in države, ki zmanjšujejo zaostanek na področju naložb v raziskave in njihovih rezultatov. Zaradi pomembnih koristi na področju znanosti in tehnologije, ki jih prinašajo skupno načrtovanje programov in njegovi znatni strukturni učinki, bodo evropski državljani uživali stabilnejšo gospodarsko rast, večjo konkurenčnost in višjo raven zaposlenosti ter hitrejše in boljše rešitve socialnih in okoljskih problemov.

Za nadaljnjo pojasnitev teh koristi je podan primer, kaj bi lahko skupno načrtovanje programov prineslo za rešitev izzivov starajoče se družbe (glej okvir 2). Ta primer služi samo za ponazoritev in je popolnoma hipotetičen, njegov edini namen je, da konkretizira in izpostavi morebitne prednosti in učinek skupnega načrtovanja programov kot mehanizma za čezmejno programsko sodelovanje na strateško pomembnih področjih. Podrobnejša analiza možnosti skupnega načrtovanja programov za druge družbene izzive in področja tehnologije je podana v delovnem dokumentu služb Komisije, ki je priložen k temu sporočilu.

3. Vzpostavitev delovanja skupnega načrtovanja programov |

V tem sporočilu Komisija predlaga pragmatično metodologijo za dosego skupnega načrtovanja programov na omejenem številu dogovorjenih področij. V naslednjem poglavju je opisan postopek za opredelitev teh posebnih področij. To poglavje 3 predstavlja potrebno metodologijo za vzpostavitev njegovega delovanja. Temelji na izkušnjah z evropskimi tehnološkimi platformami, prilagojenih za javne raziskovalne programe. Vključuje različne faze, v skladu z življenjskim krogom raziskovalnih programov, in sicer od opredelitve programa prek izvajanja do spremljanja in ocene.

Določimo lahko tri faze:

1. Razvoj skupne vizije za dogovorjeno področje: ta vizija mora postaviti dolgoročen cilj ali cilje, ki jih določijo ugledni strokovnjaki na tem področju in so politično podprti. Razvita naj bi bila na podlagi verodostojnih dokazov (po možnosti z vključitvijo (skupnih) predvidenih dejavnosti) in obsežnega (javnega) posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, zlasti z znanstveno in industrijsko skupnostjo. Prav tako bi lahko temeljila na predhodni (skupni) oceni obstoječih programov in zmogljivosti.

2. Ko je vizija določena, jo je treba „prevesti“ v strateški raziskovalni program (SRA), ki vsebuje podrobne, izmerljive, dosegljive, realistične in časovno osnovane cilje (cilji SMART). S strateškim raziskovalnim programom bi morala vizija začeti delovati in povezati izvajanje ciljev vizije z obstoječimi znanji v Evropi ali z novimi znanji, ki bodo še razvita. Bistvenega pomena bo poznavanje obstoječih programov in znanj po Evropi (in zunaj nje).

3. Izvajanje SRA: vsi sodelujoči javni organi svoje programe in financiranje usmerijo tako, da usklajeno prispevajo k izvajanju SRA. Raziskati je treba celotno zbirko instrumentov javnih raziskav (nacionalni in regionalni raziskovalni programi, medvladne raziskovalne organizacije in programi sodelovanja, raziskovalne infrastrukture, programi mobilnosti itd.) ter jo uporabiti pri izvajanju posameznih pobud skupnega načrtovanja programov. Izvajanje lahko vključuje financiranje in instrumente EU prek okvirnega programa, lahko pa tudi ne. Treba je zagotoviti redno spremljanje in oceno napredka na podlagi ciljev SMART ter o rezultatih poročati na politični ravni.

Skupno načrtovanje programov bi bilo lažje, če bi bila izpolnjena vrsta okvirnih pogojev:

- dogovor o številnih skupnih načelih in postopkih strokovnega pregleda („znanstvena pravila igre“),

- razvoj skupnih metodologij za predvidene dejavnosti in skupno oceno nacionalnih ali regionalnih programov ali naložb v posebna raziskovalna področja,

- opredelitev skupnih načel za čezmejno financiranje raziskav nacionalnih ali regionalnih organov („finančna pravila igre“),

- učinkoviti ukrepi za zagotovitev zaščite pravic intelektualne lastnine ter za omogočanje razširjanja in optimalne uporabe rezultatov raziskav.

4. Postopek za opredelitev posebnih področij skupnega načrtovanja programov |

Kakor je opisano v tem sporočilu, skupno načrtovanje programov pomeni razvoj skupnih vizij in strateških raziskovalnih programov za reševanje posebnih družbenih izzivov.

Kot je bilo že navedeno, je to prostovoljni postopek, utemeljen na načelu neobveznega sodelovanja in prostega dostopa. Toda v okviru širšega ljubljanskega procesa je smiselno, da institucije EU sodelujejo pri njegovem upravljanju, treba pa je poudariti odgovornost držav članic. Komisija ima lahko vlogo koordinatorja in bo pripravljena, da ponudi pomoč, če jo za to zaprosijo države članice, ki sodelujejo pri pobudah skupnega načrtovanja programov. O razvoju dogodkov bo poročala tudi Svetu, da lahko ta zagotovi učinkovito spremljanje in izvajanje. To bo zagotovilo tudi prost dostop in vsem državam članicam nudilo informacije o pobudah, ki so načrtovane ali se izvajajo, da se jim lahko kadar koli pridružijo.

Komisija:

- zato poziva Svet, da do konca leta 2008 sprejme koncept in cilje skupnega načrtovanja programov,

- zato poziva Svet, da prosi ministre, naj imenujejo visoke predstavnike, ki bodo do poletja 2009 opredelili in utemeljili posebna področja skupnega načrtovanja programov na podlagi jasnih meril (glej okvir 3) in posvetovanj z zainteresiranimi stranmi. Komisija predlaga, da bi delovala kot sekretariat te skupine,

- bo zato Svetu do konca leta 2009 v sprejetje predložila priporočila, katerih cilj bo začetek pobud skupnega načrtovanja programov na posebnih področjih, ki jih bodo opredelili visoki predstavniki. Ta priporočila bodo vsebovala podrobnejše predloge v zvezi z upravljanjem in izvajanjem pobud skupnega načrtovanja programov in bodo upoštevala povratne informacije Sveta in držav članic, ki se bodo zavezale k sodelovanju v posameznih pobudah,

- bo zato vzpostavila sodelovanje med zainteresiranimi organizacijami in organi, da bi izboljšala okvirne pogoje za skupno načrtovanje programov,

- zato poziva Svet, da spremlja in redno nadzoruje napredek pobud skupnega načrtovanja programov in po potrebi razmisli o nadaljnjih ukrepih za zagotovitev njihovega učinkovitega izvajanja.

Okvir 3: Merila za opredelitev posebnih področij skupnega načrtovanja programov.

- Področje obravnava vseevropski ali globalen socialno-ekonomski ali okoljski izziv.

- Osrednja točka reševanja izziva so javno financirane raziskave.

- Na tem področju bi skupno načrtovanje programov prineslo jasno dodano vrednost, tj. obstaja potreba po javno financiranih raziskavah na takšni ravni in takšnega obsega, da presegata zmogljivosti posameznih držav članic.

- Področje je dovolj usmerjeno, da se lahko postavijo jasni in realistični cilji.

Poleg tega bi morala pobuda skupnega načrtovanja programov na izbranem področju:

- prispevati k premagovanju razdrobljenosti in potratnega podvojevanja javno financiranih raziskav ter k učinkovitejši uporabi javnih virov,

- vključevati ključne javne pobude znotraj področja in imeti polno podporo ter zavezanost sodelujočih držav članic.

[1] Opomba: skupne tehnološke pobude, ki se izvajajo na področju IKT (ENIAC in ARTEMIS na področju nanoelektronike oziroma vgrajenih računalniških sistemov) pomagajo pridobivati sredstva za industrijo, Skupnost in nacionalna javna sredstva.

[2] Glej oceno učinka, priloženo k temu sporočilu.

[3] COM(2007) 723, 22. novembra 2007.

[4] Poleg tega sporočila je Komisija letos sprejela tudi:- Priporočilo „o upravljanju intelektualne lastnine pri dejavnostih prenosa znanja in kodeks ravnanja za univerze in druge javne raziskovalne organizacije“, COM(2008) 1329 z dne 10. aprila 2008;- Sporočilo „Boljše kariere in več mobilnosti: evropsko partnerstvo za raziskovalce“, COM(2008) 317 z dne 23. maja 2008;- pripravlja tudi Uredbo Sveta o „pravnem okviru Skupnosti za evropsko raziskovalno infrastrukturo (ERI)“ in Sporočilo o „strateškem evropskem okviru za mednarodno znanstveno in tehnološko sodelovanje“.

[5] Ta koncept zajema gospodarske, socialne in okoljske izzive.

[6] Ustvarjanje inovativne Evrope, poročilo skupine pod predsedstvom Esko Aho Komisiji, januar 2006.

[7] V tem smislu Komisija v svojem predvidenem sporočilu „Pomorska raziskovalna strategija za Evropo“, ki bo ustvarilo konkretne priložnosti za skupno načrtovanje programov, predlaga bolj strateški pristop, ki bo segal prek sedanje usklajenosti številnih ukrepov ERA-NET na področju pomorskih raziskav.