1.   

Zahteve iz odstavka 6.2 tega pravilnika, ki se nanašajo na ogrevalne sisteme z izmenjevalnikom toplote, v katerem so v primarnem tokokrogu izpušni plini ali onesnažen zrak, se štejejo za izpolnjene, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   

stene primarnega tokokroga izmenjevalnika toplote morajo biti neprepustne pri tlaku, ki je največ 2 bara;

3.   

stene primarnega tokokroga izmenjevalnika toplote ne smejo imeti snemljivih delov;

4.   

debelina stene izmenjevalnika toplote na mestu izmenjave toplote mora biti najmanj 2 mm, če je izdelana iz nelegiranega jekla;

4.1   

pri uporabi drugih materialov (vključno s sestavljenimi materiali ali materiali s prevleko) mora biti stena toliko debela, da je zagotovljena enaka trajnost izmenjevalnika toplote kot v primeru iz odstavka 4;

4.2   

če je stena izmenjevalnika toplote na mestu izmenjave toplote emajlirana, mora biti stena na emajliranem delu debela najmanj 1 mm, emajl pa mora biti trajen, neprepusten in brez por;

5.   

cev, ki prevaja izpušne pline, mora imeti najmanj 30 mm dolgo območje za preskus odpornosti proti koroziji; to območje mora biti neposredno za izmenjevalnikom toplote v smeri toka plinov, nepokrito in lahko dostopno;

5.1   

debelina stene tega območja za preskus odpornosti proti koroziji ne sme biti večja od debeline cevi za izpušne pline, nameščenih znotraj izmenjevalnika toplote; materiali in površina tega območja morajo biti primerljivi z materiali in površino navedenih cevi;

5.2   

če je izmenjevalnik toplote sestavni del izpušnega glušnika vozila, je treba šteti zunanjo steno slednjega za območje, ki je glede na točko 5.1 izpostavljeno koroziji.

6.   

Pri ogrevalnih sistemih, ki delujejo na principu izrabljanja odpadne toplote in za ogrevanje uporabljajo hladilni zrak pogonskega motorja, se šteje, da so pogoji iz odstavka 6.2 tega pravilnika izpolnjeni brez uporabe izmenjevalnika toplote, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

6.1   

hladilni zrak, uporabljen za ogrevanje, prihaja v stik samo s tistimi površinami pogonskega motorja, ki ne vključujejo snemljivih delov, in

6.2   

Ta pogoja veljata za izpolnjena, če (je) na primer:

1.   

Pri homologaciji vozila je treba opraviti naslednji preskus:

1.1   

Grelnik mora delovati eno uro z največjo močjo v pogojih brezvetrja (hitrost vetra ≤ 2 m/s), pri čemer so vsa okna zaprta, pri grelniku, ki deluje na principu zgorevanja, pa je izklopljen pogonski motor. Vendar se meritve lahko opravijo pred izklopom, če se grelnik ob uporabi največje moči avtomatsko izklopi v času, krajšem od ene ure.

1.2   

Delež CO v zraku okolja se izmeri z vzorčenjem v naslednjih točkah:

1.2.1   

v točki izven vozila čim bližje vstopni odprtini ogrevalnega zraka;

1.2.2   

v točki v vozilu, katere oddaljenost od izhodne odprtine toplega zraka je manjša od 1 m.

1.3   

Vrednosti je treba odčitavati v reprezentančnem času 10 minut.

1.4   

Vrednosti v točki, opisani v odstavku 1.2.2, morajo biti manj kot 20 ppm CO višje od vrednosti v točki, opisani v odstavku 1.2.1.

2.   

Pri homologaciji grelnikov kot sestavnih delov je treba poleg preskusov iz prilog 5, 6 in odstavka 1.3 Priloge 7 opraviti še spodnji preskus.

2.1   

Na primarnem tokokrogu izmenjevalnika toplote je treba opraviti preskus puščanja, da bi se zagotovilo, da onesnaženi zrak ne pride v segreti zrak, namenjen za prostor za potnike.

2.2   

Ta zahteva se šteje za izpolnjeno, če je pri tlaku na manometru 0,5 hPa hitrost puščanja iz izmenjevalnika toplote manj ali enaka 30 dm3/h.

1.   

Grelnik mora delovati eno uro z največjo močjo v pogojih brezvetrja (hitrost vetra ≤ 2 m/s), pri čemer so vsa okna zaprta. Vendar se meritve lahko opravijo pred izklopom, če se ob uporabi največje moči grelnik avtomatsko izklopi v času, krajšem od ene ure. Pri vsesavanju ogrevalnega zraka iz okolja vozila je treba opraviti preskus pri temperaturi okolja najmanj 15 °C.

2.   

Temperaturo površine delov ogrevalnega sistema, ki bi med običajno vožnjo na cesti lahko prišli v stik z voznikom, je treba meriti s kontaktnim termometrom. Pri nobenem izmed delov temperatura ne sme presegati naslednjih vrednosti: 70 °C pri kovini brez prevleke oziroma 80 °C pri drugih materialih.

2.1   

Pri delu ali delih ogrevalnega sistema, nameščenih za voznikovim sedežem, in tudi pri pregrevanju ta temperatura ne sme preseči 110 °C.

2.2   

Pri vozilih kategorij M1 in N ne sme noben del sistema, ki bi med običajno vožnjo na cesti lahko prišel v stik s sedečimi potniki, z izjemo rešetke izhodne odprtine, preseči temperature 110 °C.

2.3   

Pri vozilih kategorij M2 in M3 ne sme temperatura nobenega dela sistema, ki bi med običajno vožnjo na cesti lahko prišel v stik s potniki, presegati naslednjih vrednosti: 70 °C pri kovinah brez prevleke oziroma 80 °C pri drugih materialih.

3.   

Temperatura toplega zraka, ki se dovaja v prostor za potnike, ne sme preseči 150 °C; meritev je treba opraviti v središču izhodne odprtine.

1.   

Grelnik mora delovati eno uro z največjo močjo v pogojih brezvetrja (hitrost vetra ≤ 2 m/s) in pri temperaturi okolja 20 ± 10 °C. Vendar se meritve lahko opravijo pred izklopom, če se ob uporabi največje moči grelnik avtomatsko izklopi v času, krajšem od ene ure.

2.   

3.   

Preskus je treba ponoviti pri pogojih, ki ustrezajo hitrosti vozila 100 km/h (ali največji konstrukcijsko določeni hitrosti vozila, če je ta manjša od 100 km/h). Pri teh pogojih vrednost CO ne sme presegati 0,2 vol. %. Če je bil preskus že opravljen na grelniku kot sestavnem delu, ga ni treba ponoviti na tipu vozila, v katerega je vgrajen.

1.   

Vsakemu grelniku je treba priložiti navodila za uporabo in vzdrževanje, grelnikom za naknadno vgradnjo pa tudi navodila za vgradnjo.

2.   

Za upravljanje delovanja grelnikov, ki delujejo na principu zgorevanja, v sili je treba vgraditi varnostno napravo (bodisi kot del grelnika, ki deluje na principu zgorevanja, bodisi kot del vozila). Ta mora biti zasnovana, kakor sledi: če pri zagonu ni plamena ali če med delovanjem plamen ugasne, čas vžiga in odklopa dovoda goriva ne sme biti daljši od štirih minut pri grelnikih na tekoče gorivo in ne daljši od ene minute pri grelnikih na plinasto gorivo, če je naprava za kontrolo plamena termoelektrična, oziroma ne daljši od 10 sekund, če je ta naprava samodejna.

3.   

Pri grelnikih, ki kot medij prenosa uporabljajo vodo, morata biti zgorevalna komora in izmenjevalnik toplote zmožna zdržati tlak, ki je dvakrat večji od običajnega tlaka pri delovanju ali 2 bara (na manometru), odvisno od tega, katera od teh dveh vrednosti je večja. Preskusni tlak je treba navesti v opisnem listu.

4.   

Na grelniku mora biti oznaka proizvajalca, na kateri so navedeni ime proizvajalca, številka modela in tip ter nazivna moč v kW. Nadalje je treba navesti vrsto goriva ter delovno napetost in tlak plina, če prideta v poštev.

5.   

Odklop puhal zraka za zgorevanje z zakasnitvijo

5.1   

Če je vgrajeno puhalo zgorevalnega zraka, mora biti odklop z zakasnitvijo na voljo tudi v primeru pregrevanja in v primeru prekinitve napajanja z gorivom.

5.2   

Lahko se uporabijo drugi ukrepi za preprečitev poškodb zaradi izgorevanja in korozije izpuha, če proizvajalec predloži dokazila o njihovem enakovrednem učinku, sprejemljiva za homologacijski organ.

6.   

Zahteve za električno opremo

6.1   

Vse tehnične zahteve, na katere vpliva električna napetost, morajo biti izpolnjene v območju napetosti, ki odstopa za ± 16 % od delovne napetosti. Če obstaja podnapetostna in/ali prenapetostna zaščita, morajo biti vse zahteve izpolnjene pri nazivni napetosti in v neposredni bližini točk izklopa.

7.   

Opozorilna svetilka

7.1   

Jasno vidna kontrolna svetilka v vidnem polju upravljavca mora kazati, kdaj je grelnik vklopljen oziroma izklopljen.