(1)

Z Uredbo (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je vzpostavljen skupni postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v Uniji. Komisija je ocenila različne elemente koncepta varne tretje države, vključno z merili varnosti, dolžnim postopanjem, merilom povezave in določbami o učinkovitem pravnem sredstvu. Na podlagi te ocene je bilo ugotovljeno, da bi bilo mogoče izboljšati uporabo koncepta varne tretje države, hkrati pa ohraniti pravna jamstva za prosilce in zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic.

(2)

Uredba (EU) 2024/1348 pri uporabi koncepta varne tretje države kot razlog za nedopustnost zahteva obstoj povezave med prosilcem in tretjo državo, na podlagi katere bi bilo razumno, da gre prosilec v to tretjo državo. Vendar pa mednarodno pravo o beguncih, zlasti Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kot je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom o statusu beguncev z dne 31. januarja 1967, ali mednarodno pravo človekovih pravic, zlasti Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne zahtevata obstoja povezave med prosilcem in varno tretjo državo. Zato bi morale imeti države članice možnost, da, kadar med prosilcem in zadevno varno tretjo državo ni mogoče ugotoviti povezave, uporabijo koncept varne tretje države pod pogoji, določenimi v Uredbi (EU) 2024/1348, kot je spremenjena s to uredbo.

(3)

Države članice bi morale ohraniti možnost, da uporabijo koncept varne tretje države na podlagi povezave med prosilcem in zadevno tretjo državo, glede na katero bi bilo razumno, da gre prosilec v to tretjo državo. Države članice bi morale ob doslednem upoštevanju parametrov iz sodne prakse Sodišča Evropske unije imeti možnost, da uporabijo koncept varne tretje države na podlagi povezave, kakor je opredeljena v skladu z nacionalnim pravom ali prakso, kolikor je tam izrecno opredeljena. Zlasti bi se lahko štelo, da je povezava med prosilcem in tretjo državo vzpostavljena, kadar se člani družine prosilca nahajajo v tej tretji državi, kadar je imel prosilec prebivališče ali je bival v tej tretji državi ali kadar ima prosilec jezikovne, kulturne ali druge podobne vezi s to tretjo državo.

(4)

Države članice bi morale imeti tudi možnost, da koncept varne tretje države uporabijo za prosilce, ki so pred vstopom v Unijo prečkali ozemlje tretje države, saj je razumno pričakovati, da bi oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, za učinkovito zaščito lahko zaprosila v varni tretji državi, skozi katero je potovala. Predhodni tranzit skozi varno tretjo državo predstavlja objektivno povezavo med prosilcem in zadevno tretjo državo. Za namene te uredbe bi lahko tranzit skozi tretjo državo vključeval primer, ko je prosilec prečkal ozemlje tretje države ali bival na njem na poti v Unijo ali ko je bil prosilec na meji ali na tranzitnem območju tretje države, kjer je imel možnost zaprositi za učinkovito zaščito pri organih zadevne tretje države.

(5)

Sodelovanje s tretjimi državami pri obravnavanju nedovoljenih migracij v Unijo bi bilo treba poglobiti, zato bi morale imeti države članice tudi možnost, da uporabijo koncept varne tretje države na podlagi sporazuma oziroma dogovora, ne glede na njegovo formalno poimenovanje, ki ga Unija ali države članice sklenejo z zadevno tretjo državo na način, ki zagotavlja pravno varnost in preglednost, pod pogojem, da zadevni sporazum oziroma dogovor vsebuje določbe, v katerih se zahteva, da se preuči utemeljenost vseh prošenj za učinkovito zaščito, ki jih v navedeni tretji državi vložijo prosilci, za katere velja navedeni sporazum oziroma dogovor. Preučitve, ki jih opravijo pristojni organi tretje države, s katero so Unija ali države članice sklenile sporazum oziroma dogovor, bi lahko, izključno z namenom priznanja učinkovite zaščite, vključevale različne vrste postopkov obravnave primerov, kot so poenostavljeni postopki, skupinski postopki ali postopki prima facie.

(6)

Za tesnejše usklajevanje na ravni Unije ter povečanje vpliva in sodelovanja v dialogih s tretjimi državam, bi morale imeti države članice možnost, da koncept varne tretje države uporabijo za prosilce na podlagi sporazumov oziroma dogovorov, katerih pogodbenice so Unija ali ena ali več njenih držav članic ali ena ali več držav članic in tretjih držav na eni strani ter varna tretja država na drugi strani. Ker lahko vsebina sporazumov, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, spada v deljeno pristojnost Unije in držav članic, bi morale Komisija in države članice zaradi učinkovitosti in preprečevanja nezdružljivosti tesno sodelovati pri sklepanju takih sporazumov, da bi zagotovile enotno mednarodno zastopanje Unije in njenih držav članic. Komisija bi morala poleg postopka iz člena 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in brez poseganja vanj med pogajanji o sporazumu s tretjo državo (v nadaljnjem besedilu: sporazum na ravni Unije) zlasti ustrezno upoštevati vse obstoječe dvostranske ali večstranske sporazume med državo članico in to isto tretjo državo ter ustrezno upoštevati posledice sporazuma na ravni Unije za te dvostranske ali večstranske sporazume ter za sodelovanje in splošne odnose države članice s to tretjo državo na področju migracij, tudi kar zadeva zadevna politična in gospodarska vprašanja.

(7)

Unija lahko sklepa sporazume oziroma dogovore s tretjimi državami brez poseganja v delitev pristojnosti med državami članicami in Unijo. Taki instrumenti na ravni Unije lahko prispevajo k zagotavljanju skupnega pravnega in postopkovnega okvira Unije za sodelovanje na področju azila in migracij, s čimer se zagotavlja dosledno izvajanje prava in standardov Unije ter krepi vzajemno zaupanje med državami članicami pri uporabi koncepta varne tretje države.

(8)

Glede na ranljivost mladoletnikov brez spremstva in potrebo po ciljno usmerjeni podpori bi se moral koncept varne tretje države za mladoletnike brez spremstva uporabljati le, kadar je z zadevno tretjo državo mogoče ugotoviti povezavo ali tranzit in so izpolnjeni pogoji iz člena 59(6) Uredbe (EU) 2024/1348. Države članice bi morale zagotoviti, da se pri vseh odločitvah v zvezi z mladoletniki upoštevajo predvsem največje koristi otroka. Države članice bi morale pri uporabi koncepta varne tretje države ustrezno upoštevati tudi načelo enotnosti družine.

(9)

Treba je povečati preglednost v zvezi s sklepanjem sporazumov in dogovorov z varnimi tretjimi državami s strani držav članic, da se državam članicam in Komisiji zagotovi podpora pri oblikovanju celovitega pristopa glede zunanje razsežnosti migracij in usklajevanju njihovih prizadevanj s tretjimi državami za uporabo koncepta varne tretje države. To bi omogočalo tudi spremljanje, ali sporazumi oziroma dogovori s tretjimi državami izpolnjujejo pogoje, določene v Uredbi (EU) 2024/1348, kot je spremenjena s to uredbo. Omogočati bi moralo tudi doslednejšo in skladnejšo uporabo koncepta varne tretje države po vsej Uniji ter prispevati k splošnemu pravilnemu delovanju skupnega evropskega azilnega sistema. V ta namen bi bilo treba po sklenitvi sporazuma oziroma dogovora s tretjo državo od držav članic zahtevati, da Komisijo in druge države članice obvestijo o takem sporazumu oziroma dogovoru, preden se začne začasno uporabljati ali preden začne veljati, kar koli nastopi prej.

(10)

Evropskemu parlamentu in Svetu bi morale biti v skladu z veljavnimi pravili iz Pogodb zagotovljene ustrezne informacije o sporazumih oziroma dogovorih med Unijo in tretjimi državami v zvezi s konceptom varne tretje države.

(11)

Za zagotovitev zadostne zaščite legitimnih interesov, povezanih z upravljanjem zunanjih meja in notranjo varnostjo zadevnih držav članic, bi bilo treba v okoliščinah, ko se država članica pogaja o sporazumu oziroma dogovoru za namene Uredbe (EU) 2024/1348, kot je spremenjena s to uredbo, z eno od sosednjih tretjih držav Unije, države članice, ki imajo skupno mejo z navedeno tretjo državo, v ustreznem času pred sklenitvijo zadevnega sporazuma oziroma dogovora obvestiti o navedenih pogajanjih ob polnem spoštovanju načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Da bi se poleg tega izognili kakršni koli neskladnosti s pravom Unije in dodatno povečali preglednost v zvezi s sporazumi oziroma dogovori med državami članicami in tretjimi državami, bi si morale države članice prizadevati, da Komisijo in druge države članice obveščajo o napredku pogajanj s tretjo državo v zvezi s sporazumi oziroma dogovori, ki jih dovoljuje ta uredba, preden pogodbenice dosežejo končni dogovor, tudi zato, da bi Komisijo zaprosile za oceno združljivosti predvidenega sporazuma oziroma dogovora, o katerem potekajo pogajanja, s pravom Unije.

(12)

Države članice bi morale imeti možnost, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečitev tveganja pobega prosilcev, za katere se uporablja koncept varne tretje države, vključno z omejitvijo svobode gibanja na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ali pridržanjem zadevnega prosilca v skladu s členom 10 navedene direktive, da presodijo dopustnost prošenj.

(13)

V Uredbi (EU) 2024/1348 je določeno, da bi moral organ za presojo, kadar se prošnja zavrže kot nedopustna na podlagi koncepta varne tretje države, prosilcu zagotoviti dokument, s katerim organom tretje države sporoča, da prošnja zaradi uporabe koncepta varne tretje države vsebinsko ni bila obravnavana v Uniji. Unija in njene države članice bi lahko sklenile take sporazume oziroma dogovore, kot jih dovoljuje ta uredba, ki bi lahko vključevali določbe o postopkih, ki se razlikujejo od postopka iz Uredbe (EU) 2024/1348, za obveščanje organov zadevne tretje države o predaji prosilcev z ozemlja držav članic v to tretjo državo. Kadar se koncept varne tretje države uporablja v zvezi s tretjo državo, s katero je Unija ali država članica sklenila tak sporazum oziroma dogovor, bi se moral posledično postopek iz Uredbe (EU) 2024/1348 uporabljati brez poseganja v kateri koli postopek za obveščanje organov tretje države, določen v ustreznih določbah navedenega sporazuma ali dogovora.

(14)

Za večjo učinkovitost postopkov prosilec ne bi smel imeti samodejne pravice ostati na ozemlju države članice za namene pritožbenega postopka zoper odločitev o nedopustnosti, sprejeto na podlagi koncepta varne tretje države. Poleg tega prosilec ne bi smel imeti samodejne pravice ostati na ozemlju države članice za namene pritožbenega postopka zoper odločitev o nedopustnosti, sprejeto na podlagi tega, da mu je država članica, ki ni država članica, v kateri je vložena pritožba, priznala mednarodno zaščito. Vendar bi bilo treba izvršitev ustrezne odločbe o vrnitvi, kadar obstaja tveganje kršitve načela nevračanja, zadržati, dokler lahko zadevni prosilec uveljavlja svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem prve stopnje in vloži tako pritožbo.

(15)

Ker cilja te uredbe, in sicer revizije pogojev uporabe koncepta varne tretje države, države članice ne morejo doseči, temveč se lahko doseže samo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(16)

V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska s pismom z dne 22. julija 2025 podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(17)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(18)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(19)

Zaradi uporabe Uredbe (EU) 2024/1348 od 12. junija 2026 in za zagotovitev pravne varnosti v najkrajšem možnem času bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi.

(20)

Uredbo (EU) 2024/1348 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 59 se spremeni:

(2)

v členu 68(3) se točka (b) nadomesti z naslednjim: