(1)

Tla so bistven in omejen vir, za katerega se smatra, da je v človeškem časovnem obdobju neobnovljiv in nenadomestljiv. Tla so ključnega pomena za gospodarstvo, okolje in družbo na splošno.

(2)

Zdrava tla so tla v dobrem kemijskem, biološkem in fizikalnem stanju, ki lahko zato zagotavljajo ekosistemske storitve, bistvene za ljudi in okolje, kot so varna, hranljiva in zadostna hrana, biomasa, čista voda, kroženje hranil, shranjevanje ogljika in habitat za biotsko raznovrstnost. Tla so bistvena tudi za zagotavljanje prehranske varnosti. Vendar se ocenjuje, da je stanje 60–70 % tal v Uniji degradirano in se še naprej slabša.

(3)

Tla zagotavljajo tudi druge storitve, kot na primer, da so fizična podlaga za infrastrukturo in za človeške dejavnosti, vir surovin ali arhiv geološke, geomorfološke in arheološke dediščine. Za vse te druge storitve funkcionalni ekosistem ni potreben. Tla se pogosto uporabljajo predvsem za te druge storitve, kar povzroča znatno izgubo bistvenih ekosistemskih storitev. Zato je pomembno najti ravnotežje med tema vrstama storitev, ki jih zagotavljajo tla.

(4)

Degradacija tal vpliva na ekosistemske storitve, ki jih zagotavljajo tla, kar ima negativen vpliv na zdravje ljudi in okolje. Degradacija tal lahko zajema vidike, povezane s fizično degradacijo, kot so prekritost tal in izguba naravnih lastnosti tal na splošno, erozija tal, zbitje tal ter zmanjšanje zadrževanja vode v tleh in pronicanja vode v tla, ter vidike, povezane s kemično ali biološko degradacijo, kot so presežek ali pomanjkanje hranil, zakisljevanje, zaslanjevanje in onesnaženost tal ter izguba organskega ogljika v tleh, biotske raznovrstnosti tal ter biološke aktivnosti tal.

(5)

Degradacija tal Unijo vsako leto stane na desetine milijard eurov. Zdravje tal vpliva na zagotavljanje ekosistemskih storitev, ki imajo znaten gospodarski donos. Izboljšanje zdravja tal je gospodarsko smiselno ter bi lahko znatno zvišalo ceno in vrednost zemljišč v Uniji. Poleg tega je za nastanek le enega centimetra zgornjega sloja tal lahko potrebnih več sto let, medtem ko se lahko proces degradacije in popolna izguba tal zgodi zelo hitro.

(6)

V sporočilu Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ je določen ambiciozen načrt za preoblikovanje Unije v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, katerega cilji so varovanje, ohranjanje in poživitev naravnega kapitala Unije ter varovanje zdravja in dobrobiti njenih državljanov. Komisija je v okviru evropskega zelenega dogovora sprejela strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, opredeljeno v sporočilu z dne 20. maja 2020 z naslovom „Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja“, strategijo „od vil do vilic“, opredeljeno v sporočilu z dne 20. maja 2020 z naslovom „Strategija ‚od vil do vilic‘ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem“, akcijski načrt za ničelno onesnaževanje, opredeljen v sporočilu z dne 12. maja 2021 z naslovom „Pot do zdravega planeta za vse – Akcijski načrt EU: Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal“, strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam, opredeljeno v sporočilu z dne 24. februarja 2021 z naslovom „Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam – nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam“, in strategijo EU za tla do leta 2030, opredeljeno v sporočilu z dne 17. novembra 2021 z naslovom „Strategija EU za tla do leta 2030 – Koristi zdravih tal za ljudi, hrano, naravo in podnebje“.

(7)

Unija je zavezana agendi Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenim ciljem trajnostnega razvoja. Zdrava tla neposredno prispevajo k doseganju več ciljev trajnostnega razvoja, zlasti cilja trajnostnega razvoja 2 (odprava lakote), cilja trajnostnega razvoja 3 (zdravje in dobro počutje), cilja trajnostnega razvoja 6 (čista voda in sanitarna ureditev), cilja trajnostnega razvoja 11 (trajnostna mesta in skupnosti), cilja trajnostnega razvoja 12 (odgovorna poraba in proizvodnja), cilja trajnostnega razvoja 13 (podnebni ukrepi) in cilja trajnostnega razvoja 15 (življenje na kopnem). Cilj trajnostnega razvoja 15.3 zajema boj proti dezertifikaciji, obnovo degradiranih zemljišč in tal, tudi zemljišč, prizadetih zaradi dezertifikacije, suše in poplav, ter prizadevanja za uresničitev sveta brez degradacije zemljišč do leta 2030.

(8)

Unija in njene države članice so se kot pogodbenice Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti (4), odobrene s Sklepom Sveta 93/626/EGS (5), na 15. konferenci pogodbenic zadevne konvencije dogovorile o Kunminško-montrealskem svetovnem okviru za biotsko raznovrstnost, ki zajema več v ukrepe usmerjenih svetovnih ciljev za leto 2030, pomembnih za zdravje tal. V tem okviru je določeno, da bi bilo treba obnoviti, ohraniti in povečati prispevke narave za ljudi, vključno z zdravjem tal.

(9)

Unija in njene države članice so se kot pogodbenice Konvencije Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji v tistih državah, ki doživljajo hudo sušo in/ali dezertifikacijo, zlasti v Afriki (UNCCD) (6), odobrene s Sklepom Sveta 98/216/ES (7), zavezale boju proti dezertifikaciji in blažitvi učinkov suše v prizadetih državah. Štirinajst držav članic, in sicer Bolgarija, Grčija, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Ciper, Latvija, Madžarska, Malta, Portugalska, Romunija, Slovenija in Slovaška, se je na podlagi UNCCD razglasilo za države, ki jih je prizadela dezertifikacija.

(10)

V okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), odobrene s Sklepom Sveta 94/69/ES (8), se zemljišča in tla hkrati štejejo za vir in ponor ogljika. Unija in njene države članice so se kot pogodbenice UNFCCC zavezale, da bodo spodbujale trajnostno upravljanje, ohranjanje in povečanje ponorov in skladišč ogljika.

(11)

V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je navedeno, da je bistveno okrepiti prizadevanja za varstvo rodovitnosti tal, zmanjšanje erozije tal in povečanje organske snovi v tleh z uporabo praks trajnostnega upravljanja s tlemi. Navedeno je tudi, da je treba doseči znaten napredek pri določitvi območij onesnaženih tal, obnovi degradiranih tal, opredelitvi pogojev za njihovo dobro ekološko stanje, vzpostavitvi ciljev obnove in izboljšanju monitoringa zdravja tal.

(12)

Strategija EU za tla do leta 2030 določa dolgoročno vizijo, da bodo do leta 2050 vsi ekosistemi tal v Uniji zdravi in zato odpornejši. Zdrava tla kot ključna rešitev pomagajo pri obravnavi ciljev Unije glede doseganja podnebne nevtralnosti in odpornosti v zvezi s podnebnimi spremembami, razvoja čistega in krožnega gospodarstva, vključno s čistim in krožnim biogospodarstvom, spremembe trenda izgube biotske raznovrstnosti, varovanja zdravja ljudi, zaustavitve dezertifikacije in spremembe trenda degradacije zemljišč.

(13)

Financiranje je ključno za omogočanje prehoda na zdrava tla. Večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027, določen v Uredbi Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (9), ponuja več možnosti financiranja, ki so na voljo za varstvo, trajnostno upravljanje in regeneracijo tal. „Evropski dogovor o tleh“ je ena od petih misij EU okvirnega programa za raziskave in inovacije Obzorje Evropa, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/695 Evropskega parlamenta in Sveta (10), in je posebej namenjena spodbujanju zdravja tal. Misija EU „Evropski dogovor o tleh“ je ključni instrument za izvajanje te direktive, njen cilj pa je voditi prehod na zdrava tla s financiranjem ambicioznega programa za raziskave in inovacije, vzpostavitvijo mreže 100 živih laboratorijev in svetilnikov na podeželskih in mestnih območjih, spodbujanjem razvoja harmoniziranega okvira za monitoring tal in ozaveščanjem o pomenu tal. Druge politike in programi Unije s cilji, ki prispevajo k zdravim tlom, so skupna kmetijska politika (SKP), skladi kohezijske politike, Program za okolje in podnebne ukrepe (LIFE), vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/783 Evropskega parlamenta in Sveta (11), program Obzorje Evropa, Instrument za tehnično podporo, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (12), Mehanizem za okrevanje in odpornost, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ter Program InvestEU, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/523 Evropskega parlamenta in Sveta (14). Ker je cilj, da so vsa tla v Uniji zdrava, v skupnem interesu, je treba mobilizirati več sredstev, tudi zasebni kapital, ter okrepiti sodelovanje z ustreznimi finančnimi institucijami, kot je Evropska investicijska banka, da se podpre zdravje tal in odpornost tal.

(14)

V strategiji EU za tla do leta 2030 je Komisija napovedala, da bo predložila zakonodajni predlog o zdravju tal, da bi se omogočilo uresničevanje ciljev te strategije in doseglo dobro zdravje tal po vsej Uniji do leta 2050. Evropski parlament je v resoluciji z dne 28. aprila 2021 o varstvu tal poudaril, da je treba zaščititi tla in promovirati zdrava tla v Uniji, saj se degradacija tal kljub omejenim in različnim ukrepom v nekaterih državah članicah nadaljuje. Evropski parlament je pozval Komisijo, naj ob popolnem spoštovanju načela subsidiarnosti oblikuje vseevropski skupni pravni okvir za varstvo in trajnostno rabo tal, v okviru katerega bodo obravnavane vse glavne nevarnosti za tla. Evropski parlament je zlasti poudaril, da pomanjkanje enakih konkurenčnih pogojev ogroža delovanje notranjega trga ter da ima skupni pravni okvir za tla velik potencial za spodbujanje poštene konkurence v zasebnem sektorju, razvoj inovativnih rešitev in znanja ter okrepitev izvoza tehnologij izven Unije.

(15)

Svet je v sklepih z dne 23. oktobra 2020 podprl Komisijo pri krepitvi prizadevanj za boljše varstvo tal in njihove biotske raznovrstnosti kot bistvenega neobnovljivega vira.

(16)

Uredba (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (15) določa zavezujoč cilj podnebne nevtralnosti v Uniji do leta 2050 in doseganja negativnih emisij po navedenem letu, ki naj bi ga dosegli z dajanjem prednosti hitremu in predvidljivemu zmanjšanju emisij ob hkratnem povečanju odvzemov po naravnih ponorih. S trajnostnim upravljanjem s tlemi se poveča sekvestracija ogljika in v večini primerov zagotovijo dodatne koristi za ekosisteme in biotsko raznovrstnost. V sporočilu Komisije z dne 15. decembra 2021 z naslovom „Trajnostni ogljikovi krogi“ je poudarjeno, da je potrebna jasna in pregledna opredelitev dejavnosti, s katerimi se nedvoumno odstranjuje ogljik iz ozračja, kot je oblikovanje okvira Unije za certificiranje odvzemov ogljika iz naravnih ekosistemov, vključno s tlemi. Poleg tega je v Uredbi (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta (16) ogljiku v tleh pripisana osrednja vloga pri doseganju ciljev na poti do podnebno nevtralne Evrope, države članice pa so tudi pozvane, naj pripravijo sistem za monitoring zalog ogljika v tleh, med drugim z uporabo naborov podatkov, pridobljenih s statističnim raziskovanjem rabe in pokrovnosti tal (LUCAS).

(17)

V strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam je poudarjeno, da se bo z uporabo rešitev, ki temeljijo na naravi, v notranjosti, vključno z obnovo spužvaste funkcije tal, povečala oskrba s čisto in sladko vodo, zmanjšali se bodo vplivi poplav in ublažili vplivi suše. Pomembno je, da se čim bolj poveča zmogljivost tal za zadrževanje in čiščenje vode ter zmanjševanje onesnaženja.

(18)

V akcijskem načrtu za ničelno onesnaževanje je opredeljena vizija za leto 2050, da se onesnaževanje zraka, vode in tal zmanjša na ravni, ki ne veljajo več za škodljive zdravju in naravnim ekosistemom ter ustrezajo mejam zmogljivosti našega planeta, s čimer se ustvari okolje brez strupov.

(19)

V sporočilu Komisije z dne 23. marca 2022 z naslovom „Zagotavljanje prehranske varnosti in krepitev odpornosti prehranskih sistemov“ je poudarjeno, da je trajnostnostna preskrba s hrano temeljnega pomena za prehransko varnost. Zdrava tla povečujejo odpornost prehranskega sistema Unije, saj zagotavljajo podlago za hranljivo hrano v zadostnih količinah.

(20)

Določiti je treba ukrepe za harmoniziran vseevropski monitoring in ocenjevanje tal ter podpiranje zdravja tal in odpornosti tal ter obravnavanje onesnaženih območij, da bi do leta 2050 dosegli zdrava tla, ohranili tla v zdravem stanju in izpolnili cilje Unije na področju podnebja in biotske raznovrstnosti, preprečili suše in naravne nesreče ter se odzivali nanje, zaščitili zdravje ljudi ter zagotovili prehransko varnost in varnost hrane.

(21)

Tla so dom več kot 25 % vse biotske raznovrstnosti in so drugo največje skladišče ogljika na planetu. Ker lahko zdrava tla zajemajo in shranjujejo ogljik, prispevajo k doseganju ciljev Unije na področju podnebnih sprememb. Biotska raznovrstnost tal zajema mikroorganizme, vključno z bakterijami, glivami, protisti in ogorčicami, ter večje organizme, kot so deževniki in žuželke ter korenine rastlin, ki skupaj prispevajo k ekološki in funkcionalni raznovrstnosti ekosistemov tal. Zdrava tla zagotavljajo tudi ugoden habitat za uspešen razvoj organizmov ter so ključna za povečanje biotske raznovrstnosti in stabilnosti povezanih ekosistemov. Biotska raznovrstnost pod tlemi in biotska raznovrstnost nad njimi sta tesno povezani in vplivata ena na drugo prek vzajemnih odnosov med vrstami, kot so mikorizne glive, ki povezujejo korenine rastlin. Zato bi bilo treba priznati pomen zbiranja in analize informacij o prisotnosti bakterij in gliv v tleh, to pa bi morala biti tudi podlaga za morebitno prihodnjo širitev monitoringa biotske raznovrstnosti.

(22)

Organska snov v tleh je ključna za zagotavljanje ekosistemskih storitev in funkcij tal, saj zmanjšuje degradacijo tal, kot sta erozija in zbitje, hkrati pa povečuje puferno kapaciteto, zmogljivost zadrževanja in pronicanja vode ter kationsko izmenjevalno kapaciteto tal. Organska snov v tleh lahko izboljša ne le strukturno stabilnost tal, temveč tudi razvoj biomase, vključno s povečanjem pridelka. Organska snov v tleh poleg tega pozitivno vpliva na biotsko raznovrstnost tal in lahko poveča količino sekvestriranega ogljika v tleh ter posledično zaloge organskega ogljika v tleh, s čimer prispeva k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje.

(23)

Poplave, požari v naravi in ekstremni vremenski dogodki spadajo med najbolj zaskrbljujoča tveganja za naravne nesreče v Evropi. Po vsej Uniji se hitro povečuje zaskrbljenost glede suše in pomanjkanja vode. Leta 2020 je 24 držav članic menilo, da sta suša in pomanjkanje vode ključni nastajajoči ali s podnebnimi spremembami povezani tveganji za nesreče, medtem ko je leta 2015 tako menilo le 11 držav članic. Zdrava tla so ključna pri zagotavljanju odpornosti v zvezi s sušami in naravnimi nesrečami. S praksami, ki povečujejo zadrževanje vode in razpoložljivost hranil v tleh ter izboljšujejo strukturo tal, njihovo biotsko raznovrstnost in sekvestracijo ogljika, se poveča odpornost ekosistemov, rastlin in poljščin, da lahko vzdržijo sušo, naravne nesreče, vročinske valove in ekstremne vremenske dogodke, ki bodo zaradi podnebnih sprememb v prihodnosti postali pogostejši, ter okrevajo po njih. Nasprotno pa brez ustreznega upravljanja s tlemi suša in naravne nesreče povzročajo degradacijo tal in poslabšujejo njihovo zdravje. Izboljšanje zdravja tal prispeva k zmanjšanju števila smrtnih žrtev in ublažitvi gospodarskih izgub zaradi ekstremnih dogodkov, povezanih s podnebjem, ki so v obdobju 1980–2021 v Uniji zahtevali več kot 182 000 smrtnih žrtev in povzročili škodo v višini približno 560 milijard EUR.

(24)

Zdravje tal neposredno prispeva k zdravju in dobrobiti ljudi. Zdrava tla zagotavljajo varno in hranljivo hrano ter lahko filtrirajo onesnaževala, s čimer ohranjajo kakovost pitne vode. Onesnaženost tal lahko v primeru zaužitja, vdihavanja ali stika s kožo škoduje zdravju ljudi. Izpostavljenost ljudi zdravi talni mikrobni združbi je koristna pri razvoju imunskega sistema in odpornosti proti nekaterim boleznim in alergijam. Zdrava tla podpirajo rast dreves, cvetlic in trav ter ustvarjajo zeleno infrastrukturo, ki zagotavlja estetsko vrednost, dobro počutje in boljšo kakovost življenja.

(25)

Degradacija tal vpliva na rodovitnost tal, donose, odpornost proti škodljivim organizmom in hranilno vrednost živil. Ker se 95 % naše hrane neposredno ali posredno proizvede na tleh in ker se svetovno prebivalstvo še naprej povečuje, je ključno, da ta omejen naravni vir ostane zdrav, da se zagotovijo dolgoročna prehranska varnost ter produktivnost in donosnost kmetijstva Unije. Pomembno je ohranjati ali izboljšati zdravje tal ter prispevati k trajnostnosti in odpornosti prehranskega sistema.

(26)

Želeni dolgoročni cilj te direktive je doseči zdrava tla do leta 2050. Glede na omejeno znanje o stanju tal ter o učinkovitosti in stroških ukrepov, potrebnih za obnovo njihovega zdravja, se ta direktiva osredotoča na vzpostavitev okvira za monitoring tal in ocenjevanje stanja tal po vsej Uniji. Vključuje tudi ukrepe za podporo zdravju tal in odpornosti tal ter ocenjevanje in obvladovanje tveganj onesnaženih območij. Vendar pa državam članicam ne nalaga obveznosti doseganja zdravih tal do leta 2050 niti ne določa vmesnih ciljev. Takoj ko bodo na voljo rezultati prve ocene zdravja tal in analize s tem povezanih trendov, bi morala Komisija oceniti napredek pri doseganju ciljev te direktive in oceniti potrebo po njeni morebitni spremembi.

(27)

Za obravnavo pritiskov na tla ter podpiranje zdravja tal in odpornosti tal je treba upoštevati nekatere lastnosti, in sicer različne vrste tal, posamezne lokalne in podnebne razmere ter rabo tal ali pokrovnost tal. Zato je primerno, da države članice določijo okrožja tal in enote tal. Okrožja tal bi morala odražati upravna območja, za katera so odgovorne ustrezne strukture upravljanja, in zajemati eno ali več celih enot tal. Enote tal pa bi morale odražati določeno stopnjo homogenosti glede teh lastnosti za namene monitoringa in ocenjevanje zdravja tal na celotnem ozemlju držav članic. Za enote tal bi morale biti odgovorne tiste strukture upravljanja, ki bi državam članicam omogočale, da zagotovijo ustrezen monitoring in ocenjevanje zdravja tal ter da je podpora zdravju tal in odpornosti tal skladna z zahtevami iz te direktive.

(28)

Države članice bodo morale pri pripravi vzorčnih raziskav za monitoring tal upoštevati svoja okrožja tal in enote tal. Da bi zagotovili zadostno raven harmonizacije med državami članicami, bi bilo treba na ravni Unije določiti sklop minimalnih meril za opredelitev enot tal, pri čemer bi bilo treba upoštevati vsaj vrsto tal in rabo tal. V ta namen bi se lahko uporabil zemljevid regij tal Evropske unije in sosednjih držav 1: 5 000 000, ki ga je objavil Zvezni inštitut za geoznanosti in naravne vire (BGR) v partnerstvu s Skupnim raziskovalnim središčem (JRC). V tem zemljevidu so uporabljene vrste tal, kot so opredeljene v svetovni referenčni zbirki talnih virov (World Reference Base for Soil Resources), ki jo usklajuje Mednarodna zveza za pedologijo (International Union of Soil Sciences), ter popolnoma primerljivi in harmonizirani osnovni podatki za vso celino, kot so podatki o podnebju, topografiji, reliefu, geologiji in vegetaciji. Kar zadeva rabo tal, se kot harmonizirana podlaga za sporočanje rabe zemljišč uporabljajo kategorije, opredeljene v Uredbi (EU) 2018/841 in smernicah Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC). Države članice bi morale zato pri razmejitvi enot tal upoštevati vsaj okrožja tal ter talne regije in kategorije rabe tal. Zaradi prostorske variabilnosti v lastnostih tal in pri rabi tal lahko enota tal zajema nesosednja območja. Poleg tega se lahko pri razmejitvi enot tal upoštevajo tudi podnebne in okoljske razmere. Kjer so na voljo, se lahko uporabijo tudi podrobnejše ali posodobljene informacije na ravni Unije, nacionalni ali podnacionalni ravni. Države članice se lahko pri določanju svojih enot tal oprejo na dodatne razpoložljive podatke v zvezi s podnebjem, okoljskimi conami ali povodji. V zvezi s tem je poročilo inštituta Alterra 2281 o opisih evropskih okoljskih con in plasti (Descriptions of the European Environmental Zones and Strata) iz januarja 2012 še posebej pomembno, saj določa nabore podatkov o splošni razvrstitvi okoljske stratifikacije v Evropi, združene v okoljske cone, ki jih lahko države članice uporabijo za določitev enot tal.

(29)

Za zagotovitev ustreznega upravljanja v zvezi s tlemi bi morale države članice imenovati pristojne organe, ki so na ustrezni ravni odgovorni za izvajanje obveznosti iz te direktive, vključno z enim ali več pristojnimi organi za vsako okrožje tal. Države članice bi morale imeti možnost, da imenujejo kateri koli dodaten pristojni organ na ustrezni ravni, tudi na nacionalni ali podnacionalni ravni. Bistveno je, da države članice Komisiji predložijo najnovejše informacije o imenovanih pristojnih organih.

(30)

Državam članicam bi bilo treba dovoliti, da imenujejo ustrezen pristojni organ za izvajanje obveznosti iz te direktive na vojaških območjih. Poleg tega se ne bi smeli razkrivati podatki in informacije o vojaških območjih, če bi imelo njihovo razkritje negativne posledice za javno varnost ali nacionalno obrambo. Zato bi bilo treba državam članicam dovoliti, da javnosti ne omogočijo dostopa do podatkov in informacij, katerih razkritje bi negativno vplivalo na javno varnost ali nacionalno obrambo, tudi prek digitalnega portala s podatki o zdravju tal, ki ga vzpostavita Komisija in Evropska agencija za okolje (EEA), ali nacionalnega registra potencialno onesnaženih in onesnaženih območij, ki ga vzpostavijo države članice, ter da takih podatkov in informacij ne sporočijo Komisiji in EEA.

(31)

Za skupno razumevanje zdravega stanja tal je treba vzpostaviti minimalni skupni sklop merljivih meril, katerih neupoštevanje bi povzročilo kritično izgubo sposobnosti tal, da delujejo kot ključen življenjski sistem in zagotavljajo ekosistemske storitve. Taka merila bi morala upoštevati obstoječa dognanja na področju tal in temeljiti na njih.

(32)

Za opis degradacije tal je treba določiti skupne deskriptorje tal, ki jih je mogoče izmeriti ali oceniti. Čeprav obstajajo velike razlike med vrstami tal, podnebnimi razmerami in rabami tal, sedanja znanstvena dognanja omogočajo določitev meril na ravni Unije za nekatere od teh deskriptorjev tal. Vendar bi morale imeti države članice možnost, da na podlagi posebnih nacionalnih ali lokalnih razmer prilagodijo merila za nekatere od teh deskriptorjev tal in določijo merila za druge deskriptorje tal, za katere na tej stopnji ni mogoče določiti skupnih meril na ravni Unije. Pri deskriptorjih tal, za katere na tej stopnji ni mogoče določiti jasnih meril, ki bi razlikovala med zdravim in nezdravim stanjem tal, se bo z monitoringom in ocenjevanjem olajšal možni razvoj takih meril v prihodnosti.

(33)

Merila za deskriptorje tal, s katerimi bi se merilo zdravo stanje tal, bi bilo treba razdeliti na nezavezujoče trajnostne ciljne vrednosti in operativne sprožitvene vrednosti. Nezavezujoče trajnostne ciljne vrednosti bi morale odražati želeni dolgoročni cilj te direktive in ne ustvarjajo obveznosti ukrepanja. Te nezavezujoče trajnostne ciljne vrednosti bi morale na podlagi trenutnih znanstvenih dognanj izražati idealno stanje, pri katerem se zmogljivost tal za zagotavljanje ekosistemskih storitev ne bo zmanjšala ter ne bo povzročena znatna škoda za zdravje ljudi ali okolje. Vendar so ob upoštevanju potrebe po učinkovitosti in omejenih razpoložljivih virih ter zaradi upoštevanja lokalnih razmer potrebne operativne sprožitvene vrednosti, ki jih določijo države članice. Te operativne sprožitvene vrednosti bi morale sprožiti ukrepe za podporo, da bi se dosegla zdravje in odpornost tal. Za vsak vidik degradacije tal bi bilo treba določiti eno ali več sorazmernih in izvedljivih operativnih sprožitvenih vrednosti. Z določitvijo sprožitvenih vrednosti na nacionalni ravni bo zagotovljeno, da se lahko v celoti upoštevajo lokalne razmere in prakse, raba tal in trenutne politike. Države članice bi se lahko odločile, da operativno sprožitveno vrednost za enega ali več vidikov degradacije tal določijo na isti ravni kot nezavezujočo trajnostno ciljno vrednost za zadevne vidike degradacije tal. Komisija bi morala podpirati države članice pri določanju nezavezujočih trajnostnih ciljnih vrednosti in operativnih sprožitvenih vrednosti.

(34)

Nekatera tla imajo posebne značilnosti, ker so po naravi netipična in predstavljajo redke habitate za biotsko raznovrstnost ali edinstvene krajine ali ker so jih ljudje močno spremenili, v njih pa so lahko tudi materialne sledi človeške zgodovine. Te značilnosti bi bilo treba upoštevati pri opredelitvi zdravih tal in zahtevah za doseganje zdravega stanja tal.

(35)

Poleg želenega dolgoročnega cilja doseganja zdravih tal do leta 2050 naj bi bil s to direktivo sprejet tudi postopen pristop k vprašanju izkoriščanja zemljišč, s čimer bi se prispevalo k ciljem Strategije EU za tla do leta 2030 in predvsem k cilju „ničelnega neto izkoriščanja zemljišč“. Da bi prispevali k temu dolgoročnemu cilju, je treba oceniti različne procese izkoriščanja zemljišč ter meriti k temu, da se zmanjša in ublaži njihov vpliv na zdravje tal in ekosistemske storitve. Cilj te direktive je torej vzpostaviti okvir za monitoring tal za vidnejše vidike izkoriščanja zemljišč, in sicer prekritost tal in odstranitev tal, z uporabo orodij, ki so že na voljo na ravni Unije, prek storitev, ki se zagotavljajo v okviru komponente Copernicus vesoljskega programa Unije, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/696 Evropskega parlamenta in Sveta (17) (v nadaljnjem besedilu: storitve programa Copernicus), po možnosti dopolnjenih z nacionalnimi podatki, pridobljenimi z daljinskim zaznavanjem, in nacionalnimi evidencami. Cilj je imeti skupno razumevanje v zvezi s prekritostjo tal in odstranitvijo tal ter na podlagi zanesljivih podatkov začeti predhodne razmisleke na nacionalni ravni.

(36)

Brez poseganja v pristojnost držav članic na področju obdavčevanja in v načelo „onesnaževalec plača“ se določbe o monitoringu zdravja tal iz poglavja II te direktive ne bi smele razumeti, kot da ustvarjajo kakršno koli finančno breme za lastnike in upravljavce zemljišč, ki niso države članice in pristojni organi.

(37)

Tla so omejen vir, ki je izpostavljen vse večji konkurenci za različne rabe. Izkoriščanje zemljišč je proces, ki spreminja rabo tal in značilnosti tal. Razumeti ga je mogoče kot širok pojem, ki ga je mogoče razdeliti v več vidikov. Prvi vidik izkoriščanja zemljišč je sprememba od rabe naravnih in polnaravnih tal v poselitvena območja. Drugi vidik izkoriščanja zemljišč je izguba naravnih lastnosti zemljišč zaradi trajne spremembe sestavin tal in značilnosti tal, zaradi česar tla izgubijo zmogljivost za zagotavljanje ekosistemskih storitev. Izguba naravnih lastnosti zemljišč se lahko dodatno razdeli v tri glavne procese, in sicer prekritost tal, odstranitev tal in druge vrste izgube naravnih lastnosti zemljišč. Prekritost tal pomeni prekrivanje tal z umetnimi materiali, ki so popolnoma ali delno neprepustni. Stavbe so primeri neprepustne prekritosti tal. Železniške proge, zgrajene s prepustnimi materiali, so vrsta delno neprepustne prekritosti tal. Drugi primeri prekritosti tal bi lahko bili ceste, mesta za zbiranje odpadkov in odlagališča. Odstranitev tal je začasna ali dolgoročna odstranitev površinskega sloja tal in včasih spodnjih slojev tal na posameznem območju. Pojavlja se na primer pri gradbenih delih, dnevnih kopih ali kamnoseštvu. Obstajajo druge, manj vidne vrste izgube naravnih lastnosti tal, kot so namerna stabilizacija in zbitje tal, sprememba plasti tal ali podtalja z vnosom umetnih materialov ali delno prekritje tal s kompozitnimi materiali. Za najvidnejši podvrsti izgube naravnih lastnosti tal z največjim vplivom, in sicer prekritost tal in odstranitev tal, je najlažje izvajati monitoring, zlasti z daljinskim zaznavanjem in strojnim učenjem. Zato bi bilo treba za prekritost tal in odstranitev tal izvajati monitoring skupaj z njunimi učinki na zmogljivost tal za zagotavljanje ekosistemskih storitev.

(38)

Med vidiki izkoriščanja zemljišč je širjenje poselitvenih območij proces, ki je pogosto posledica potreb gospodarskega razvoja ter vključuje spremembo rabe tal iz naravnih in polnaravnih območij, vključno z zaščitenimi gozdovi, naravnimi travinji, šotišči, kmetijskimi in gozdarskimi zemljišči, vrtovi in parki, v poselitvena območja, na primer v okviru urbanega razvoja. Poselitvena območja, kot so opisana v Uredbi (EU) 2018/841, vključujejo vsa pozidana zemljišča – in sicer za prebivanje, prevoz, poslovne in proizvodne dejavnosti in infrastrukturo vseh velikosti – razen če so vključena že v druge kategorije rabe tal. Poselitvena območja vključujejo tudi tla, trajnice, kot so trate in vrtne rastline, ter drevesa v podeželskih naseljih, podeželskih vrtovih in urbanih območjih. Zlasti izkoriščanje zemljišč na kmetijskih zemljiščih za naselja pogosto vpliva na funkcijo tal, kar zadeva preskrbo s hrano. Take spremembe v rabi tal so pogosto predhodnik nekaterih drugih vidikov izkoriščanja zemljišč, zlasti prekritost tal, zato je pomembno v zvezi s takimi spremembami izvajati monitoring, da bi lahko predvideli vsaj del procesa prekrivanja tal. Opozoriti pa je treba tudi, da naselja niso vedno v celoti pozidana. Nasprotno ima veliko število mestnih območjih še vedno veliko količino tal, ki niso prekrita in na nekaterih mestnih območjih je ta količina več kot 50 % njihove površine. Samo ta kazalnik povezan s tem vidikom izkoriščanja zemljišč zato ne zadostuje za celostno spremljanje vprašanja izkoriščanja zemljišč kot celote, saj ne razlikuje med prekritimi in neprekritimi tlemi ter ne upošteva zelenih površin na poselitvenih območjih, zaradi česar je zanje težje izvajati monitoring in z njimi trajnostno upravljati.

(39)

Monitoring in trajnostno upravljanje nepokritih tal v poselitvenih območjih, še zlasti v gosto poseljenih urbanih območjih, je prav tako pomembno kot monitoring in upravljanje vseh drugih tal, saj ta tla še vedno zagotavljajo ekosistemske storitve, ki so bistvene za ohranjanje kakovostnega življenja na urbanih območjih. Na gosto poseljenih mestnih območjih je na njihovi razmeroma majhni površini prisotna in skoncentrirana široka paleta okoljskih problemov. Ti bi lahko med drugim zajemali višji delež onesnaženih območij zaradi preteklih industrijskih dejavnosti, večje poplavno tveganje zaradi prekritosti tal, večjo prisotnost toplotnih otokov in bolj omejen dostop do zelenih površin, ki so ključne za dobro duševno in fizično počutje. Ekosistemske storitve tal, ki jih na urbanih območjih zagotavljajo zdrava tla, imajo lahko zelo močan ugoden vpliv na veliko število ljudi, saj obravnavajo navedene specifične probleme, zato se njihovega pomena ne bi smelo podcenjevati. Zelene površine, tako javne kot zasebne, prispevajo tudi k zeleno-modri infrastrukturi in biotski raznovrstnosti ter so ključen element drugih okoljskih politik. To je tudi v skladu s členom 8 Uredbe (EU) 2024/1991 Evropskega parlamenta in Sveta (18) o obnovi urbanih ekosistemov, v katerem je izražena potreba, da države članice ohranijo in povečajo površino urbanih zelenih površin.

(40)

Prekritost tal in odstranitev tal kot del vidika izgube naravnih lastnosti tal v okviru izkoriščanja zemljišč se razlikujeta od širitve poselitve, saj nujno ne predstavljata spremembe rabe tal, temveč konkretno in izmerljivo spremembo pokrovnosti tal in značilnosti tal. Prekritost tal in odstranitev tal lahko povzročita izgubo zmogljivosti tal za zagotavljanje ključnih ekosistemskih storitev, kot so zagotavljanje hrane in biomase, kroženje vode in hranil, osnova za biotsko raznovrstnost ali shranjevanje ogljika, ki je pogosto nepopravljiva. Zaradi prekritih tal so človeška naselja izpostavljena tudi višjim poplavnim konicam in intenzivnejšim učinkom toplotnih otokov.

(41)

Kar zadeva območja za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, lahko države članice tla opredelijo kot prekrita, kot tla na območju, na katerem je prišlo do odstranitve tal, ali kot tla, ki niso prekrita, ali kot tla na območju, na katerem ni prišlo do odstranitve tal, odvisno od vrste gradnje. Na primer sončne parke je mogoče šteti kot prekritost tal ali ne, odvisno od tega, kaj je narejeno s tlemi pri vznožju solarnih panelov. Če je lahko na tleh še vedno zadostno ohranjen ekosistem, potem sončni parki ne štejejo za prekritost tal. O tem bi bilo treba presoditi na podlagi vpliva na tla, ne glede na namen ali videz zadevne gradnje. Evidence območij s takimi vrstami gradenj, v katerih so na voljo informacije o tem, kaj je narejeno s tlemi pri vznožju takih vrst gradnje, je mogoče povezati s kartami daljinskega zaznavanja prekritosti tal, da bi se lahko ta območja klasificirala kot neprekrita tla.

(42)

Blažitev je ključna, kar zadeva vpliv prekritosti tal in odstranitve tal na splošno. Zato je primerno določiti nekatera načela za blažitev vpliva prekritosti tal in odstranitve tal, tako da se sprejme na prizadevanjih temelječ pristop, pri katerem se upošteva obsežen sklop dobrih praks, da bi čim bolj zmanjšali in kompenzirali izgubo zmogljivosti tal za zagotavljanje ekosistemskih storitev. Ta načela bi morala temeljiti na hierarhiji izkoriščanja zemljišč iz Strategije EU za tla do leta 2030 in upoštevati različne razmere ter geografske in upravne okoliščine v državah članicah. Določbe te direktive v zvezi z izkoriščanjem zemljišč ne nalagajo novih postopkov za izdajo dovoljenj in ne bi smele preprečevati izdaje dovoljenj za dejavnosti, vključno s projekti prevladujočega javnega interesa, ter ne bi smele vplivati na odločitve o prostorskem načrtovanju, ki spadajo v pristojnost nacionalnih, regionalnih ali lokalnih organov. Ta načela bi lahko zajemala širok nabor praks, kot so minimalizacija prekritosti tal, vzpostavitev neprekritih tal in rekonstrukcija predhodno prekritih tal, racionalno zgoščevanje urbanih območij ob hkratnem varovanju zelenih površin – tudi mestnih zelenih površin – in naravnega okolja, revitalizacija degradiranih območij, prednostno obravnavanje časovno omejenega izkoriščanja zemljišč in sanacija zemljišč po koncu njihovega izkoriščanja. Z namenom čim bolj trajnostne omilitve vpliva prekritosti tal in odstranitve tal, bodo kompenzacijski ukrepi morda morali biti – odvisno od ekosistemske storitve, ki jo je treba kompenzirati – geografsko čim bliže viru izgube ekosistemske storitve. Dejansko bi lahko bila posledica napačne uporabe tovrstnih načel premestitev območij zelenih in visokovrednih ekosistemskih površin in storitev daleč stran od območij s prekritimi tlemi ter popolna zgoščenost prekritosti tal in odstranitev tal na prizadetih območjih.

(43)

Ocenjevanje zdravja tal na podlagi mreže za monitoring bi moralo biti natančno, hkrati pa bi morala biti raven stroškov takega monitoringa razumna. Zato je primerno določiti merila za vzorčna mesta, ki so reprezentativna za enote tal, ki odražajo določeno stopnjo homogenosti stanja tal pri različnih vrstah tal, podnebnih razmerah in rabah tal. Primerno je tudi upoštevati poseben položaj najbolj oddaljenih regij Unije, kot so navedena v členu 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki upravičuje določitev posebnih ukrepov za podporo navedenim regijam. Zato bi morale imeti države članice možnost, da po potrebi prilagodijo obveznosti v zvezi z monitoringom in ocenjevanjem zdravja tal posebnim razmeram v svojih najbolj oddaljenih regijah. Mrežo vzorčnih mest bi bilo treba določiti z geostatističnimi metodami, temeljiti bi morala na enotah tal ter biti dovolj gosta, da se zagotovi ocena območja degradiranih tal na celotnem ozemlju držav članic v okviru odstopanja, ki ne presega 5 % na ravni enote tal. Za to vrednost se običajno šteje, da zagotavlja statistično zanesljivo oceno in razumno zagotovilo, da je bil zadevni cilj dosežen. Zasnova vzorčne raziskave za monitoring tal bi morala temeljiti na najboljših razpoložljivih informacijah o porazdelitvi lastnosti tal, kot so informacije, ki izhajajo iz prejšnjih nacionalnih ali podnacionalnih raziskav, ustreznih meritev, ki jih opravljajo upravljavci s tlemi, in meritev, izvedenih na podlagi prava Unije in mednarodnega prava ali posebnih programov, kot sta kampanja LUCAS za tla ali Mednarodni program sodelovanja v zvezi z oceno in spremljanjem učinkov onesnaženosti zraka na gozdove (MPS Gozdovi). Brez poseganja v obveznosti iz te direktive za upravljanje onesnaženih območij se lahko podatki, pridobljeni z vzorčnih mest, odvzetih med preiskavami tal na onesnaženih območjih, uporabijo za oceno meril za zdravo stanje tal.

(44)

V arhivih tal se shranjuje reprezentativna podskupina vzorcev tal, kar omogoča uporabo enega vzorca za različne namene, vključno z raziskavami, s tem pa se zmanjšajo dolgoročni stroški monitoringa na kraju samem. Poleg tega omogočajo, da se vzorci, odvzeti v preteklosti, ponovno ocenijo glede na sedanjost za namene boljšega razumevanja dolgoročnih sprememb tal ali za druge raziskovalne namene, vključno z medicinskimi raziskavami. Komisija, vključno s službami, kot je JRC, in države članice bi morale zagotoviti, da se reprezentativna podskupina vzorcev tal dobro ohrani v fizičnih arhivih in da ostane na voljo za nadaljnje raziskave in inovacije. Kadar države članice izvajajo tako arhiviranje, bi bilo treba reprezentativno podskupino vzorcev tal hraniti v namenskih arhivih tal vsaj za dva cikla monitoringa. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo za prenos reprezentativne podskupine svojih vzorcev tal v namenski arhiv tal Komisije.

(45)

Komisija bi morala z nadaljnjim izvajanjem in izboljševanjem rednega in situ vzorčenja tal ter s tem povezanih meritev tal (modul LUCAS Soil) v okviru LUCAS, ki se izvajajo v skladu z Uredbo (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (19), državam članicam na njihovo zahtevo pomagati in jih podpirati pri monitoringu zdravja njihovih tal. V ta namen in če se s tem strinjajo države članice, je treba LUCAS okrepiti in nadgraditi ter ga tako v celoti uskladiti s posebnimi zahtevami glede kakovosti, ki jih je treba izpolniti za namene te direktive. Za zmanjšanje upravnega in finančnega bremena bi bilo treba državam članicam omogočiti, da upoštevajo podatke o zdravju tal, zbrane na podlagi LUCAS. Ti podatki o zdravju tal bi morali biti državam članicam pravočasno na voljo. Države članice, ki jim bo zagotovljena taka podpora, bi morale določiti potrebne pravne ureditve za zagotovitev, da lahko Komisija izvaja tako in situ vzorčenje tal, tudi na zemljiščih v zasebni lasti, v skladu z veljavnim pravom Unije oziroma nacionalnim pravom.

(46)

Komisija razvija storitve za daljinsko zaznavanje v okviru programa Copernicus kot uporabniško usmerjenega programa, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/696, s čimer prav tako podpira države članice. Za povečanje pravočasnosti in učinkovitosti monitoringa zdravja tal bi morale države članice, kadar je ustrezno, pri monitoringu ustreznih deskriptorjev tal ter kazalnikov prekritosti tal in odstranitve tal ter, če je ustrezno, pri ocenjevanju zdravja tal uporabljati podatke, pridobljene z daljinskim zaznavanjem, vključno z rezultati storitev programa Copernicus. Komisija in EEA bi morali podpirati preučevanje možnosti v zvezi s proizvodi, pridobljenimi z daljinskim zaznavanjem tal, in njihov razvoj, da bi državam članicam pomagali pri monitoringu ustreznih deskriptorjev tal ter kazalnikov prekritosti tal in odstranitve tal.

(47)

Komisija bi morala na podlagi obstoječega observatorija EU za tla in z njegovo nadgradnjo vzpostaviti digitalni portal s podatki o zdravju tal, ki bi moral biti združljiv s strategijo EU za podatke, opredeljeno v njenem sporočilu z dne 19. februarja 2020 z naslovom „Evropska strategija za podatke“, in podatkovnimi prostori EU. Digitalni portal s podatki o zdravju tal bi moral biti vozlišče, ki bi omogočalo dostop do podatkov o tleh iz različnih virov v zbirni obliki na ravni enote tal oziroma podrobnejši ravni, če je ustrezno, če ni mogoče določiti posameznih vrednosti ali lokacije georeferenciranih vzorcev, s katerih so pridobljeni podatki. Navedeni portal bi moral vključevati predvsem vse podatke, ki jih države članice in Komisija zberejo v skladu z zahtevami te direktive. Obdelava podatkov o zdravju tal in dostop do njih, tudi za znanstvene namene, bi morala biti skladna z ustreznim pravom Unije, kot so direktive 2003/4/ES (20), 2007/2/ES (21), (EU) 2019/1024 (22) Evropskega parlamenta in Sveta, Uredba (EU) 2023/2854 Evropskega parlamenta in Sveta (23) ter Uredba (ES) št. 223/2009. Obenem bi morale imeti države članice možnost, da pregledajo podatke o zdravju tal in zahtevajo morebitne popravke napak, preden se taki podatki objavijo na digitalnem portalu s podatki o zdravju tal. Poleg tega bi moral portal omogočati tudi prostovoljno vključitev drugih ustreznih podatkov o tleh, ki jih zberejo države članice ali katera koli druga stran, in zlasti podatkov, ki izhajajo iz projektov v okviru programa Obzorje Evropa in misije EU „Evropski dogovor o tleh“, če ti podatki izpolnjujejo določene zahteve glede oblike in specifikacij. Komisija bi morala navedene zahteve določiti z izvedbenimi akti.

(48)

Prav tako je treba izboljšati usklajevanje sistemov za monitoring tal, ki se uporabljajo v državah članicah, ter izkoristiti sinergije med sistemi Unije za monitoring in nacionalnimi sistemi za monitoring, da bi se zagotovili bolj primerljivi podatki po vsej Uniji. Zelo je pomembno, da udeleženi laboratoriji z uporabo praks sistemov vodenja kakovosti zagotovijo kakovost in primerljivost meritev tal. Da bi čim bolj zmanjšala upravno breme za laboratorije, bi se lahko država članica odločila, da zadostuje, da imajo laboratoriji eno akreditacijo za katero koli metodologijo za določanje vrednosti deskriptorjev tal. Laboratoriji ali njihove pogodbene stranke, ki izvajajo meritve tal, bi morali uporabljati prakse sistema vodenja kakovosti v skladu s standardom EN ISO/IEC-17025. Uporabili bi se lahko enakovredni standardi vodenja kakovosti na ravni Unije ali mednarodni ravni in, če je ustrezno, bi se lahko poiskale sinergije s sistemom vodenja kakovosti MPS Gozdovi.

(49)

Pomembno je, da se uporabljajo metodologije za testiranje tal, ki so jih certificirali mednarodno priznani organi, kot sta Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) in Evropski odbor za standardizacijo (CEN), in ki jih priznava svetovna raziskovalna skupnost, če so take metodologije na voljo. Za testiranje tal je mogoče uporabiti tudi druge enakovredne metodologije, in sicer analitične postopke, s katerimi se določi isti parameter ali deskriptor, in za katere je dokazano, da dajejo iste rezultate v mejah njihovega koeficienta ponovljivosti (0,95). Certificiranje morebitnih enakovrednih metodologij bi bilo treba pridobiti tudi od mednarodno priznanih organov, kot sta ISO in CEN, take enakovredne metodologije pa bi morala priznati svetovna raziskovalna skupnost.

(50)

Za zaščito tal pred onesnaženjem s snovmi, ki lahko povzročijo znatno tveganje za zdravje ljudi ter onesnažijo okoliški zrak, površinske vode, podzemno vodo in posledično oceane, je treba vzpostaviti mehanizme politike za odkrivanje in ocenjevanje takih snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost. Pri tem bi bilo treba v zvezi z onesnaževanjem tal razviti pristop, ki bo omogočal monitoring in analizo takih snovi ali skupin snovi prek okvirnega seznama, podoben pristopu, ki se uporablja za površinske in podzemne vode. Snovi ali skupine snovi, ki se uvrstijo na tak okvirni seznam, bi morale vključevati snovi, ki predstavljajo znatno tveganje za zdravje tal in odpornost tal, zdravje ljudi ali okolje, ter snovi, za katere razpoložljive informacije kažejo, da bi lahko pomenile znatno tveganje za tla ali tveganje, ki se prenaša po tleh, in za katere ni dovolj podatkov o monitoringu. Število snovi ali skupin snovi, ki jih je treba vključiti na okvirni seznam onesnaževal tal za namene monitoringa in analize, ne bi smelo biti omejeno navzgor.

(51)

Zbrati je treba podatke o prisotnosti onesnaževal tal, ki bi lahko predstavljala tveganje za zdravje ljudi in okolje, vključno s pesticidi, njihovimi metaboliti ter per- in polifluoroalkilnimi snovmi (PFAS), ter drugimi novimi onesnaževali tal. Ta direktiva bi zato morala zagotoviti okvir za vključitev takih onesnaževal na okvirni seznam onesnaževal tal, za katera je potrebnih več podatkov o monitoringu tal, da bi se obravnavalo tveganje za zdravje ljudi in okolje. Da bi se omejilo stroške monitoringa, bi morale imeti države članice možnost, da za navedena onesnaževala izvajajo meritve na omejenem številu vzorčnih mest. Komisija bi lahko zagotovila podporo državam članicam z merjenjem izbranih onesnaževal tal z okvirnega seznama onesnaževal tal v LUCAS.

(52)

Mikroplastika in nanoplastika sta snovi, ki lahko pomenita tveganje za zdravje tal in tudi za osnovne dejavnosti, kot je kmetijska proizvodnja. Njihova prisotnost v tleh lahko vpliva na rodovitnost tal ter s tem ogroža zdravje in zdrav razvoj kmetijskih rastlin. Zato je bistveno, da ta direktiva omogoča vključitev mikroplastike in nanoplastike v monitoring onesnaževal tal.

(53)

Za čim širšo uporabo podatkov o zdravju tal, pridobljenih z monitoringom, ki se izvaja v skladu s to direktivo, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da olajšajo dostop javnosti do takih podatkov v zbirni obliki na ravni enote tal oziroma podrobnejši ravni, če je ustrezno, če ni mogoče določiti posameznih vrednosti ali lokacije georeferenciranih vzorcev, s katerih so pridobljeni podatki. Zaupne podatke, ki jih zberejo Komisija ali države članice za pripravo evropskih statističnih podatkov, bi bilo treba varovati v skladu s pravili in ukrepi iz Uredbe (ES) št. 223/2009, da se pridobi in ohrani zaupanje strani, odgovornih za zagotavljanje zadevnih informacij. Če Komisija ali države članice pripravljajo statistične podatke o zdravju tal, bi morale zagotoviti, da se pri zaupnih podatkih spoštujejo načela iz Uredbe (ES) št. 223/2009. Da bi se zaščitilo lastništvo podatkov, bi morale Komisija, EEA ali države članice podatke razkriti samo s privolitvijo lastnika podatkov. Poleg tega bi morale države članice podatke o zdravju tal in rezultate ocen zdravja tal sporočiti zadevnim deležnikom, kot so kmetje, gozdarji, lastniki zemljišč in lokalni organi. Pomembno je, da potencialni kupci in najemniki zemljišč v skladu z nacionalnim pravom in na njihovo zahtevo prejmejo podatke o zdravju tal in rezultate ocen zdravja tal. Podatki o zdravju tal, ki so dani na voljo na podlagi te direktive, se lahko poleg tega po potrebi uporabljajo za monitoring s tlemi povezanih vidikov, ki se izvaja na podlagi drugega prava Unije.

(54)

Rezultati ocen zdravja tal, izvedenih na podlagi te direktive, bodo prispevali k postopku opredelitve posebnih praks, potrebnih za trajnostno upravljanje tal, in s tem h podpori, ki bi jo morale države članice zagotoviti za povečanje zdravja tal in odpornosti tal. Brez poseganja v obveznosti na podlagi drugega prava Unije in nacionalnega prava določbe te direktive o podpori za zdravje tal in odpornost tal lastnikom in upravljavcem zemljišč ne nalagajo dodatnih obveznosti. Hkrati bi morali upravljavci s tlemi, lastniki in upravljavci zemljišč ter ustrezni organi prejeti podporo za izboljšanje zdravja tal in odpornosti tal. Ta podpora bi morala biti med drugim v obliki informacij in nasvetov o praksah, ki izboljšujejo zdravje tal in odpornost tal, ob upoštevanju lokalnih razmer tal; krepitve zmogljivosti; spodbujanja ozaveščenosti o koristih praks, ki izboljšujejo zdravje tal in odpornost tal; spodbujanja raziskav in inovacij; ocenjevanja tehničnih in finančnih potreb ter lajšanja dostopa do razpoložljivih sredstev in njihove uporabe.

(55)

Ekonomski instrumenti, vključno s tistimi v okviru SKP, s katerimi se zagotavlja podpora kmetom, imajo ključno vlogo pri ohranjanju in izboljšanju zdravja tal in odpornosti tal ter v manjšem obsegu gozdnih tal. Cilj SKP je podpirati zdravje tal z izvajanjem pogojenosti, shem za podnebje in okolje ter ukrepov za razvoj podeželja. Finančno podporo za kmete in gozdarje, ki uporabljajo prakse za izboljšanje zdravja tal in odpornosti tal, lahko zagotovi tudi zasebni sektor. Na primer, prostovoljne oznake trajnostnosti v živilski, lesni in energetski industriji ter industriji na biološki osnovi, ki jih uvedejo zasebni deležniki, lahko upoštevajo prispevke kmetov in gozdarjev za izboljšanje zdravja tal in odpornosti tal v skladu s to direktivo. Take oznake bi lahko proizvajalcem živil, lesa in drugih vrst biomase, ki pri svoji proizvodnji upoštevajo navedene prakse, omogočile, da se te prakse odražajo pri vrednosti njihovih proizvodov. Dodatna sredstva za omrežje dejanskih lokacij za preskušanje, predstavitev in razširjanje rešitev, tudi za ogljično kmetovanje, bodo zagotovljena prek živih laboratorijev in svetilnikov misije EU „Evropski dogovor o tleh“. Države članice bi morale brez poseganja v načelo onesnaževalec plača zagotoviti podporo in svetovanje za pomoč lastnikom, upravljavcem in uporabnikom zemljišč, na katere vplivajo ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, pri čemer bi morale upoštevati zlasti potrebe in omejene zmogljivosti malih in srednjih podjetij.

(56)

Države članice morajo na podlagi Uredbe (EU) 2021/2115 Evropskega parlamenta in Sveta (24) v svojih strateških načrtih SKP opisati, kako naj bi okoljska in podnebna struktura teh načrtov prispevala k doseganju dolgoročnih nacionalnih ciljnih vrednosti, kot so določene v zakonodajnih aktih iz Priloge XIII k navedeni uredbi ali iz njih izhajajo, in bila z njimi usklajena.

(57)

Od držav članic bi bilo treba zahtevati, da pozorno izvajajo monitoring vpliva podpore za zdravje tal in odpornost tal, pri tem pa upoštevajo novo znanje, pridobljeno iz raziskav in inovacij. V zvezi s tem se pričakujejo dragoceni prispevki misije EU „Evropski dogovor o tleh“ ter zlasti njenih živih laboratorijev in dejavnosti za podporo monitoringu tal, izobraževanju o tleh in državljanski udeležbi.

(58)

Z regeneracijo tal se znova vzpostavi zdravo stanje degradiranih tal. V okviru regeneracije tal se lahko upoštevajo rezultati ocen zdravja tal, ukrepe za regeneracijo pa je primerno prilagoditi posebnim značilnostim lokacije, vrsti, rabi in stanju tal ter lokalnim, podnebnim in okoljskim razmeram. V primeru območij s prekritostjo tal ali odstranitvijo tal je za obnovo zmogljivosti tal za zagotavljanje ekosistemskih storitev najprej potrebna rekonstrukcija tal, da se doseže raven funkcije tal in zagotavljanja ekosistemskih storitev, ki je čim bližja njihovi naravni funkciji in njihovi optimalni ravni zagotavljanja ekosistemskih storitev.

(59)

Za zagotovitev sinergij med različnimi ukrepi, sprejetimi na podlagi drugega prava Unije, ki bi lahko vplivali na zdravje tal, bi morale države članice zagotoviti, da so dejavnosti podpore za zdravje tal in odpornost tal skladne z nacionalnimi načrti za obnovo, pripravljenimi v skladu z Uredbo (EU) 2024/1991; nacionalnimi strategijami in akcijskimi načrti za biotsko raznovrstnost, pripravljenimi v skladu s členom 6 Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti; strateškimi načrti SKP, ki jih pripravijo države članice v skladu z Uredbo (EU) 2021/2115; kodeksi dobre kmetijske prakse in delovnimi programi za imenovana ranljiva območja, sprejetimi v skladu z Direktivo Sveta 91/676/EGS (25); ohranitvenimi ukrepi in prednostnim okvirom ukrepanja, določenimi za območja Natura 2000 v skladu z Direktivo 92/43/EGS (26); ukrepi za doseganje dobrega ekološkega stanja in dobrega kemijskega stanja vodnih teles, vključenimi v načrte upravljanja povodij, pripravljene v skladu z Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (27); ukrepi za obvladovanje poplavne ogroženosti, določenimi v skladu z Direktivo 2007/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (28); načrti za obvladovanje suše, ki se spodbujajo v strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam; nacionalnimi akcijskimi načrti, oblikovanimi v skladu s členom 10 UNCCD; cilji iz uredb (EU) 2018/841 in (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (29); celovitimi nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti, pripravljenimi v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (30); nacionalnimi programi nadzora nad onesnaževanjem zraka, pripravljenimi na podlagi Direktive (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta (31);ocenami tveganja in načrtovanjem obvladovanja tveganj nesreč, pripravljenimi v skladu s Sklepom št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (32); nacionalnimi akcijskimi načrti, sprejetimi v skladu s členom 4 Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta (33), in presojami vplivov na okolje, izvedenimi v skladu z Direktivo 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta (34). Dejavnosti podpore za zdravje tal in odpornost tal bi morale biti, kolikor je to mogoče, vključene v te programe, kodekse, okvire ukrepanja, cilje, načrte in ukrepe, če prispevajo k doseganju njihovih ciljev. Zato bi morali biti ustrezni kazalniki in podatki, kot so kazalniki rezultatov v zvezi s tlemi iz Uredbe (EU) 2021/2115 ter statistični podatki o kmetijskih vložkih in proizvodnji, sporočeni na podlagi Uredbe (EU) 2022/2379 Evropskega parlamenta in Sveta (35), dostopni pristojnim organom, da bi se ti podatki in kazalniki navzkrižno povezali ter da bi se tako omogočila čim natančnejša ocena učinkovitosti izbranih ukrepov.

(60)

Onesnažena območja so pogosto zapuščina desetletij dejavnosti v Uniji, kot so industrijske ali vojaške dejavnosti, ter lahko zdaj in v prihodnosti pomenijo tveganja za zdravje ljudi in okolje. Zato je treba najprej določiti in preiskati potencialno onesnažena območja, nato pa v primeru potrjene onesnaženosti oceniti tveganja, ki jih predstavlja onesnaženo območje, in sprejeti ukrepe za obravnavo nesprejemljivih tveganj. V tem okviru je bistveno upoštevati tudi vpliv onesnaženih območij na druge okoljske prvine ali matrike razen tal, kot so podzemne ali površinske vode. Nekatere od teh dejavnosti, kot je uporaba podzemnih skladišč za nevarne snovi, so se lahko izvajale v kamnini ali matični podlagi. Kadar tako podzemno skladišče pušča, je mogoče, da so onesnaževala prešla v kamnino ali matično podlago, v tleh pa jih najverjetneje ne bo. Vendar bi se lahko ta onesnaževala razširila ter posledično vplivala na zdravje ljudi ali okolje. Zato bo treba, če take dejavnosti potekajo na potencialno onesnaženih območjih, preiskati kamnino ali matično podlago v bližini dejavnosti, da se preveri, če je dejavnost povzročila onesnaženje, ki vpliva na zdravje ljudi ali okolje.

(61)

V preiskavi tal je treba ugotoviti, ali je potencialno onesnaženo območje dejansko onesnaženo ter ali onesnaženje pomeni tveganje za zdravje ljudi ali okolje. V tej direktivi se ne zahteva analiza deskriptorjev tal, razen onesnaženosti tal v okviru preiskave tal. Ker se lahko raba tal sčasoma spremeni, je pomembno, da so informacije o onesnaženosti javno dostopne. Na primer, ko je treba sprejeti odločitev o spremembi rabe tal, je treba oceniti, ali lahko onesnaženje, odkrito med preteklo preiskavo tal, pomeni tveganje za predvideno novo rabo tal. Zato je treba pri oceni, ali je potencialno onesnaženo območje dejansko onesnaženo, upoštevati tudi tveganja za zdravje ljudi ali okolje, povezana z občutljivo rabo območja. Občutljiva raba območij vključuje rabo v bližini igrišč, šol ali prostorov, ki se uporabljajo za otroško varstvo, oziroma območij v njihovi bližini, rabo stanovanjskih območij ali rabo drugih območij, ki jih uporabljajo ranljive skupine prebivalstva. Kadar se s preiskavo tal dokaže, da potencialno onesnaženo območje dejansko ni onesnaženo, država članica območja ne bi smela več šteti za potencialno onesnaženo, razen če na podlagi novih dokazov obstaja sum onesnaženja.

(62)

Število potencialno onesnaženih območij in onesnaženih območij bi lahko bilo zelo visoko, stopnja tveganja, ki ga pomeni onesnaženo območje, pa lahko sega od zelo nizke do zelo visoke, zato je za določanje in preiskovanje potencialno onesnaženih območij in upravljanje onesnaženih območij primerno uporabiti postopen pristop, ki temelji na tveganju. Tak pristop lahko državam članicam omogoči prednostno obravnavanje nekaterih območij. S prednostnim obravnavanjem nekaterih območij lahko države članice upoštevajo morebitno tveganje, ki ga domnevni ali potrjeni primer onesnaženosti pomeni za zdravje ljudi in okolje, pa tudi za gospodarske ali družbene okoliščine. Vrednotenje morebitnega tveganja, povezanega s takim prednostnim obravnavanjem, je veliko splošnejša od ocene tveganja za posamezno območje, ki se izvede na onesnaženem območju.

(63)

Da bi določile potencialno onesnažena območja, bi morale države članice zbirati dokaze, vključno z zgodovinskimi raziskavami, v katerih se raziščejo informacije o industrijskih dejavnostih, incidentih in nesrečah ter uporabljajo stari zemljevidi, arhivi, časopisni članki, okoljska dovoljenja in uradna obvestila javnosti ali organov in podatki o humanem biomonitoringu ali monitoringu okolja iz raziskovalnih projektov. Države članice bi morale določiti seznam potencialno onesnaževalnih dejavnosti in bi morale imeti možnost, da prednostno obravnavajo nekatera potencialno onesnažena območja, za katera je najbolj verjetno, da pomenijo potencialno tveganje za zdravje ljudi ali okolje, na podlagi vrste dejavnosti, obsega morebitne onesnaženosti, indikatorjev, da obstaja neposredno tveganje, ali drugih ustreznih informacij. Število potencialno onesnaženih območij se lahko sčasoma spreminja, zato bi bilo treba prvo določitev takih območij opraviti v določenem časovnem okviru in na podlagi obstoječih dokazov, nadaljnjo določitev takih območij pa bi bilo treba izvesti po sistematičnem pristopu.

(64)

Za zagotovitev pravočasne in učinkovite izvedbe preiskav tal na potencialno onesnaženih območjih bi morale države članice poleg obveznosti, da določijo časovni okvir za izvedbo preiskav tal, opredeliti tudi posebne dogodke, ki sprožijo take preiskave. Taki sprožilni dogodki bi lahko vključevali zahtevo za okoljsko ali gradbeno dovoljenje ali dovoljenje, ki se zahteva na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, oziroma pregled takih dovoljenj, dejavnosti izkopavanja tal, spremembe rabe tal ali transakcije z zemljišči ali nepremičninami. Preiskave tal bi lahko imele različne faze, kot so predhodna teoretična študija, zgodovinska študija za posamezno območje, da se pridobijo informacije o preteklih industrijskih dejavnostih, incidentih ali nesrečah, obisk na kraju samem, predhodna ali raziskovalna preiskava, podrobnejša ali opisna preiskava in testiranje na terenu ali v laboratoriju, ter bi lahko vključevale oceno tveganj, ki jih onesnaženost posameznega območja pomeni za zdravje ljudi ali okolje. Če se odkrije onesnaženost, bi morala biti preiskava tal podlaga za karakterizacijo onesnaženosti in njene okoljske okoliščine ter zagotoviti osnovne informacije za oceno tveganja za posamezno območje ter zasnovo vseh ukrepov za zmanjšanje tveganja, ki bi morda bili potrebni. Izhodiščna poročila in ukrepi monitoringa, izvedeni v skladu z Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (36), bi se lahko prav tako šteli kot preiskava tal, kadar je to ustrezno.

(65)

Potrebna je prožnost glede upravljanja onesnaženih območij, da se upoštevajo stroški, koristi in lokalne posebnosti. Zato bi morale države članice postopen pristop, ki temelji na tveganju, sprejeti vsaj za določanje in preiskovanje potencialno onesnaženih območij in upravljanje onesnaženih območij ob upoštevanju razlike med tema kategorijama, s čemer bi se omogočilo, da so sredstva dodeljena ob upoštevanju posebnih okoljskih, družbenih in gospodarskih okoliščin. Odločitve v zvezi z upravljanjem onesnaženih območij, tudi o postopnem pristopu, ki temelji na tveganju, bi bilo treba sprejeti na podlagi narave in obsega morebitnih tveganj za zdravje ljudi, vključno z izpostavljenostjo onesnaževalom ranljivih skupin prebivalstva, kot so nosečnice, invalidi, starejši in otroci, ter za okolje zaradi izpostavljenosti onesnaževalom v tleh ali onesnaževalom, ki so prešla v podzemno vodo, ter, če je mogoče, kumulativnimi učinki na zdravje ljudi, ekosisteme tal in povezane ekosistemske storitve.

(66)

Pri oceni tveganja bi bilo treba upoštevati ravni naravnega in antropogenega ozadja, saj bi lahko bilo v pomoč tudi pri določanju ciljev remediacije tal in upravljanja.

(67)

Rezultati analize stroškov in koristi ocene tveganja za posamezno območje ali remediacije tal bi morali biti pozitivni. Podrobne ocene tveganja za posamezna majhna onesnažena območja so lahko, na primer, dražje od takojšnje remediacije tal ali pa je območje očitno močno onesnaženo na tak način, da podrobna ocena tveganja za posamezno območje ne bi bila potrebna za namene sprejemanja odločitve o remediaciji tal. V takih primerih se lahko število korakov v postopnem pristopu, ki temelji na tveganju, za določanje in preiskovanje potencialno onesnaženih območij in upravljanje onesnaženih območij zmanjša, saj ima podrobna ocena tveganja za posamezno območje majhno dodano vrednost. Države članice bi morale določiti posebno metodologijo za določitev tveganj, značilnih za posamezna onesnažena območja. Države članice bi morale na podlagi znanstvenih dognanj, previdnostnega načela, lokalnih posebnosti ter sedanje in načrtovane rabe tal določiti tudi, kaj predstavlja nesprejemljivo tveganje, ki ga povzroča onesnaženo območje.

(68)

Za zmanjšanje tveganj, ki jih pomenijo onesnažena območja za zdravje ljudi in okolje, na sprejemljivo raven bi morale države članice zagotoviti, da se sprejmejo ustrezni ukrepi za zmanjšanje tveganja, vključno z remediacijo tal. Optimalni ukrepi za zmanjšanje tveganja bi morali biti trajnostni in izbrani na podlagi uravnoteženega postopka odločanja, pri katerem se upoštevajo okoljski, socialni in gospodarski vpliv. Izbira metode ali ukrepa je odvisna od več meril, kot so narava onesnaževal, značilnosti tal, obseg onesnaženosti, čas in prostor, ki je na voljo, proračunske omejitve, cilji remediacije tal, trenutna in načrtovana raba tal ter možnosti za izboljšanje zdravja tal. Ukrepi za zmanjšanje tveganja ne bi smeli negativno vplivati na oceno tveganja in upravljanje tveganja prispevnih območij za odvzemna mesta vode, namenjene za prehrano ljudi, iz člena 8 Direktive (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta (37). Pri remediaciji tal je poudarek na odpravljanju tveganja, ki ga onesnaženost tal pomeni za zdravje ljudi ali okolje, zato ni nujno, da se pri njej izboljšajo drugi deskriptorji tal. Nekatere metode remediacije tal lahko imajo celo negativne vplive na zdravje tal. Zato bi bilo treba upoštevati vse koristi in slabosti metod remediacije. Ukrepe, sprejete v skladu z drugim pravom Unije, bi moralo biti mogoče opredeliti kot ukrepe za zmanjšanje tveganja v skladu s to direktivo, če učinkovito zmanjšujejo tveganja, ki jih pomenijo onesnažena območja.

(69)

Pri preiskovanju potencialno onesnaženih območij in upravljanju onesnaženih območij bi bilo treba spoštovati načelo „onesnaževalec plača“, previdnostno načelo in načelo sorazmernosti. Države članice bi si morale prizadevati, da najdejo onesnaževalca, in bi morale vzpostaviti hierarhijo odgovornosti ali verigo odgovornosti pri odločanju, da bi se določilo fizično ali pravno osebo, odgovorno za kritje stroškov preiskave tal, ocene tveganja in ukrepov za zmanjšanje tveganja. Države članice bi morale imeti možnost za odločitev, da bodo razlikovale tudi med območji, ki so bila onesnažena v preteklosti, in na novo onesnaženimi območji, ter uporabile strožji pristop za onesnaženje, povzročeno po določenem referenčnem datumu. V primeru onesnaženih območij, pri katerih fizične ali pravne osebe ni mogoče določiti za odgovorno za onesnaženje, bi morale imeti države članice možnost, da uporabijo finančne instrumente in finančne programe Unije za izpolnitev obveznosti v zvezi s preiskavo in remediacijo tal.

(70)

Onesnaženost tal je že obravnavana v pravu Unije, kot sta Direktiva 2010/75/EU oziroma Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (38). Določbe iz te direktive ne posegajo v zahteve iz ustreznega prava Unije.

(71)

Preiskave tal, ocene tveganja ali ukrepi za zmanjšanje tveganja, ki so bili izvedeni na potencialno onesnaženih območjih ali onesnaženih območjih pred 16. decembrom 2025 in ki izpolnjujejo zahteve iz te direktive, bi se morali šteti za primerne za izpolnitev zahtev iz te direktive na takih območjih.

(72)

Pri ukrepih, sprejetih na podlagi te direktive, bi bilo treba upoštevati tudi druge cilje politike Unije, kot so cilji Uredbe (EU) 2024/1252 Evropskega parlamenta in Sveta (39), in sicer zagotoviti zanesljivo in trajnostno oskrbo industrije Unije s kritičnimi surovinami.

(73)

Preglednost je bistven sestavni del politike na področju tal ter zagotavlja javno odgovornost in ozaveščenost ter poštene tržne pogoje in možnost spremljanja napredka. Zato bi morale države članice vzpostaviti in vzdrževati nacionalni register potencialno onesnaženih območij in onesnaženih območij. Ti registri bi morali vsebovati informacije o posameznih območjih in bi morali biti javno dostopni v obliki spletne georeferencirane zbirke prostorskih podatkov. Če so registri vzpostavljeni na podnacionalni ravni, bi morale države članice zagotoviti usklajeno nacionalno vstopno točko v različne podnacionalne registre, na primer na osrednjem nacionalnem spletišču s spletnimi povezavami. Registri bi morali vsebovati informacije, potrebne za obveščanje javnosti o obstoju potencialno onesnaženih območij in upravljanju onesnaženih območij. Ker lahko pri potencialno onesnaženih območjih po definiciji obstaja le sum prisotnosti onesnaženosti tal, bi bilo treba javnost obvestiti o razliki med potencialno onesnaženimi območji in onesnaženimi območji ter to razliko pojasniti, da se prepreči nepotrebna zaskrbljenost. Registri, ki obstajajo 16. decembra 2025 in izpolnjujejo zahteve iz te direktive, bi se morali šteti za primerne za izpolnitev zahtev iz te direktive.

(74)

V skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, Pogodbe o Evropski uniji (PEU) morajo države članice vzpostaviti pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Poleg tega morajo imeti člani zadevne javnosti v skladu s Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (40) (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija), ki jo je Evropska skupnost sprejela 17. februarja 2005 s Sklepom Sveta 2005/370/ES (41), dostop do pravnega varstva, da bi prispevali k varovanju pravice živeti v okolju, ki je primerno za osebno zdravje in dobro počutje.

(75)

Kot je pojasnjeno s sodno prakso Sodišča Evropske unije (42), države članice ne smejo omejiti procesnega upravičenja za izpodbijanje odločitve javnega organa na člane zadevne javnosti, ki so sodelovali pri postopku odločanja, na podlagi katerega je bila sprejeta zadevna odločitev. Poleg tega bi moral biti vsak revizijski postopek pošten, pravičen, pravočasen in ne pretirano drag ter bi moral zagotavljati ustrezna pravna sredstva, vključno s sodno prepovedjo, če je ta primerna. Poleg tega je treba v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (43) dostop do pravnega varstva odobriti vsaj zadevni javnosti.

(76)

Direktiva (EU) 2019/1024 nalaga objavo informacij javnega sektorja v brezplačnem in odprtem formatu. Splošni cilj Direktive (EU) 2019/1024 je nadaljnja krepitev podatkovnega gospodarstva Unije s povečanjem količine interoperabilnih podatkov javnega sektorja, ki so na voljo za ponovno uporabo, zagotavljanjem poštene konkurence in enostavnega dostopa do informacij javnega sektorja ter krepitvijo čezmejnih inovacij na podlagi podatkov. Glavno načelo te direktive je, da bi bilo treba zagotoviti vgrajeno in privzeto odprtost državnih podatkov. Namen Direktive 2003/4/ES je zagotoviti pravico do dostopa do informacij o okolju v državah članicah v skladu z Aarhuško konvencijo. Aarhuška konvencija in Direktiva 2003/4/ES vključujeta široke obveznosti, povezane z zagotavljanjem informacij o okolju na zahtevo in dejavnim razširjanjem takih informacij. V Direktivi 2003/4/ES je določen omejen seznam izvzetij glede razširjanja ali razkrivanja okoljskih podatkov ob upoštevanju javnega interesa, ki mu služi razširjanje, v primeru, da bi razširjanje ali razkritje informacij škodovalo nekaterim interesom. Taki interesi vključujejo: javno varnost ali nacionalno obrambo; zaupnost poslovnih ali industrijskih informacij, če tako zaupnost predvideva pravo Unije ali nacionalno pravo zaradi varovanja upravičenih gospodarskih interesov, vključno z javnimi interesi pri ohranjanju zaupnosti statističnih podatkov in davčne tajnosti; zaupnost osebnih podatkov ali kartotek, ki se nanašajo na fizično osebo, kadar ta oseba ni privolila v razkritje informacij javnosti, če tako zaupnost predvidevata pravo Unije ali nacionalno pravo. Direktiva 2007/2/ES ima prav tako široko področje uporabe in zajema izmenjavo prostorskih informacij, vključno z zbirkami podatkov o različnih okoljskih temah. Pomembno je, da določbe te direktive v zvezi z dostopom do informacij in ureditvami izmenjave podatkov dopolnjujejo direktive (EU) 2019/1024, 2003/4/ES in 2007/2/ES in ne vzpostavljajo ločene pravne ureditve. Zato določbe te direktive v zvezi z obveščanjem javnosti in informacijami o monitoringu izvajanja ne bi smele posegati v navedene direktive.

(77)

Pomembno je tudi, da določbe te direktive, ki zadevajo ureditve izmenjave podatkov, državam članicam omogočajo ponovno uporabo obstoječe podatkovne infrastrukture, vzpostavljene na podlagi direktiv (EU) 2019/1024 in 2007/2/ES, da bi bila zagotovljena učinkovita in pravočasna izmenjava podatkov. Zato bi države članice in Komisija lahko izkoristile orodja, kot je REPORTNET, ki ga upravlja EEA. Pri tem pristopu se uporablja načelo „samo enkrat“, državam članicam pa ne nalaga dodatnega bremena vzpostavitve posebne podatkovne infrastrukture na podlagi te direktive.

(78)

Za zagotovitev potrebne prilagoditve pravil o monitoringu zdravja tal in upravljanju onesnaženih območij bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo te direktive, da se metodologije za monitoring zdravja tal, okvirni seznam ukrepov za zmanjšanje tveganja ter faze in načela za oceno tveganja za posamezno območje prilagodijo znanstvenemu in tehničnemu napredku. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (44). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(79)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev oblik in metod za izmenjavo ali zbiranje podatkov o zdravju tal in za vključitev teh podatkov v digitalni portal s podatki o zdravju tal ter za določitev oblike, strukture in podrobne ureditve za elektronsko sporočanje podatkov in informacij Komisiji. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (45).

(80)

Da bi podprli države članice pri izpolnjevanju njihovih obveznosti na podlagi te direktive, bi morala Komisija v sodelovanju z državami članicami in drugimi deležniki, kadar je to ustrezno, pripraviti dokumente in razviti znanstvena orodja, vključno z možnimi metodologijami in postopki, ki bi se lahko uporabili. S temi dokumenti in znanstvenimi orodji bi bile državam članicam pravočasno zagotovljene bistvene informacije, hkrati pa zagotovljena prožnost za nadgraditev že obstoječih metodologij in postopkov. Poleg teh dokumentov in znanstvenih orodij bi bilo treba zagotoviti potrebno pomoč in krepitev zmogljivosti. Komisija bi morala državam članicam ponuditi potrebno krepitev zmogljivosti in pomoč ter podpreti večstransko usklajevanje metod in tako z izmenjavo strokovnega znanja odpraviti obstoječe vrzeli v podatkih in ozka grla v delovnem procesu. V ta namen bi morala Komisija nadgraditi obstoječe mehanizme na ravni Unije in mednarodni ravni, vključno s pobudo Soil BON, globalnim partnerstvom za tla, SOILveR, NICOLE, EUROSOLAN, zrcalnimi skupinami misije EU za evropski dogovor o tleh in EIONET. Komisija bi morala podpirati čezmejno sodelovanje med državami članicami, da se zagotovijo usklajen pristop k monitoringu tal in enaki konkurenčni pogoji med sosednjimi okrožji tal.

(81)

Poleg priprave dokumentov in razvoja znanstvenih orodij bi morala Komisija organizirati redno izmenjavo informacij, izkušenj in najboljših praks v zvezi z uporabo te direktive med državami članicami in po potrebi drugimi deležniki. Takšna izmenjava informacij bi lahko bila tudi priložnost za razpravo o: obveščanju javnosti o rezultatih ocen zdravja tal; praksah, ki izboljšujejo odpornost tal; onesnaženosti tal, ki ni onesnaženost iz antropogenih točkovnih virov; uporabi hierarhije odgovornosti pri določanju odgovorne oziroma odgovornih strani za upravljanje onesnaženih območij; upravljanju območij pod nikogaršnjo pristojnostjo; metodah remediacije tal na onesnaženih območjih; določanju in vrednotenju ravni naravnega in antropogenega ozadja; pristopih k določanju območij, ki ne izpolnjujejo posameznih meril za stanje zdravih tal; praksah laboratorijev pri uporabi sistemov vodenja kakovosti in načelih omilitve izkoriščanja zemljišč.

(82)

Komisija bi morala do 17. junija 2033 na podlagi rezultatov vrednotenja zdravja tal opraviti z dokazi podprto vrednotenje in po potrebi revizijo te direktive. Pri tem vrednotenju bi bilo treba oceniti zlasti potrebo po določitvi bolj specifičnih zahtev, da se zagotovi doseganje ciljev te direktive. Pri tem vrednotenju bi bilo treba oceniti tudi potrebo po prilagoditvi opredelitve zdravih tal znanstvenemu in tehničnemu napredku z dodajanjem določb o nekaterih deskriptorjih tal ali merilih za stanje zdravih tal na podlagi novih znanstvenih dokazov v zvezi z varstvom tal ali na podlagi problema, ki je specifičen za državo članico in je posledica novih okoljskih ali podnebnih razmer. V skladu z odstavkom 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje mora to vrednotenje temeljiti na merilih uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodane vrednosti in bi morala biti podlaga za presoje vpliva glede možnosti za nadaljnje ukrepanje.

(83)

Za uresničitev vizije, da bodo do leta 2050 vsa tla zdrava, in dolgoročnega zagotavljanja ekosistemskih storitev tal po vsej Uniji so potrebni usklajeni ukrepi vseh držav članic. Posamezni ukrepi držav članic so se izkazali za nezadostne, saj se degradacija tal nadaljuje in celo krepi. Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(84)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (46) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 11. decembra 2023.

(85)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (47) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno –