(1)

Da bi izboljšali pravilno delovanje notranjega trga, je treba zagotoviti, da se konkurenca ne izkrivlja in da se pretok blaga ne ovira. Direktiva Sveta 85/374/EGS (3) določa skupna pravila o odgovornosti za proizvode z napako za odpravo razhajanj med pravnimi sistemi držav članic, ki bi lahko izkrivila konkurenco in vplivala na pretok blaga na notranjem trgu. Večja harmonizacija skupnih pravil o odgovornosti za proizvode z napako, določenih v navedeni direktivi, bi dodatno prispevala k doseganju teh ciljev, hkrati pa prinesla višjo stopnjo varovanja zdravja ali lastnine potrošnikov in drugih fizičnih oseb.

(2)

Nekrivdna odgovornost gospodarskih subjektov ostaja edini način za ustrezno obravnavo težave pravične porazdelitve tveganja, ki ga prinaša sodobna tehnološka proizvodnja.

(3)

Direktiva 85/374/EGS je učinkovit in ustrezen instrument, vendar bi jo bilo treba revidirati glede na razvoj, povezan z novimi tehnologijami, vključno z umetno inteligenco, novimi poslovnimi modeli krožnega gospodarstva in novimi svetovnimi dobavnimi verigami, katerih razvoj je privedel do neskladij in pravne negotovosti, zlasti glede pomena izraza „proizvod“. Izkušnje, pridobljene z uporabo navedene direktive, so prav tako pokazale, da se oškodovanci spopadajo s težavami pri pridobivanju odškodnine zaradi omejitev pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov in izzivov pri zbiranju dokazov za dokazovanje odgovornosti, zlasti zaradi vse večje tehnične in znanstvene zapletenosti. To vključuje odškodninske zahtevke iz naslova škode v zvezi z novimi tehnologijami. Revizija navedene direktive bi zato spodbudila uvedbo in uporabo takih novih tehnologij, vključno z umetno inteligenco, hkrati pa zagotovila, da bodo imele tožeče stranke enako raven zaščite ne glede na zadevno tehnologijo ter da bodo imela vsa podjetja koristi od pravne varnosti in enakih konkurenčnih pogojev.

(4)

Za zagotovitev skladnosti in doslednosti z zakonodajo o varnosti proizvodov in nadzoru trga na ravni Unije in nacionalni ravni bi bila potrebna revizija Direktive 85/374/EGS. Poleg tega je treba pojasniti osnovne pojme in koncepte, da se zagotovijo skladnost, pravna varnost in enaki konkurenčni pogoji na notranjem trgu ter upošteva nedavna sodna praksa Sodišča Evropske unije.

(5)

Glede na obsežno naravo sprememb, ki bi bile potrebne, da ostane Direktiva 85/374/EGS učinkovita, ter za zagotovitev jasnosti in pravne varnosti, bi bilo treba navedeno direktivo razveljaviti in nadomestiti s to direktivo.

(6)

Da bi se zagotovila celovita ureditev odgovornosti Unije za proizvode, bi se morala za vse premičnine, vključno s programsko opremo, tudi kadar so vključene v druge premičnine ali vgrajene v nepremičnine, uporabljati nekrivdna odgovornost.

(7)

Odgovornost za proizvode z napako se ne bi smela uporabljati za škodo, nastalo zaradi jedrskih nesreč, če odgovornost za tako škodo urejajo mednarodne konvencije, ki so jih ratificirale države članice.

(8)

Za vzpostavitev pristnega notranjega trga z visoko in enotno ravnjo varstva potrošnikov in drugih fizičnih oseb ter za upoštevanje sodne prakse Sodišča Evropske unije države članice v zvezi z zadevami, ki spadajo na področje uporabe te direktive, ne bi smele ohranjati ali uvajati bolj ali manj strogih določb od tistih, ki so določene v tej direktivi.

(9)

Na podlagi nacionalnega prava držav članic bi lahko imel oškodovanec odškodninski zahtevek na podlagi pogodbene ali nepogodbene odgovornosti, ki ne zadeva odgovornosti proizvajalca za napako proizvoda, kot je določena v tej direktivi. To se nanaša na primer na odgovornost na podlagi garancije ali napake oziroma objektivno odgovornost za škodo, ki je povzročena zaradi lastnosti organizma in je posledica genskega inženiringa. Na take določbe nacionalnega prava, ki se med drugim uporabljajo za doseganje cilja učinkovitega varstva potrošnikov in drugih fizičnih oseb, ta direktiva ne bi smela vplivati.

(10)

V nekaterih državah članicah so oškodovanci upravičeni do odškodninskih zahtevkov za škodo, ki jo povzročijo farmacevtski izdelki v okviru posebnega nacionalnega sistema odgovornosti, kar pomeni, da je učinkovito varstvo fizičnih oseb v farmacevtskem sektorju že doseženo. Ta direktiva ne bi smela vplivati na pravico do vložitve takih zahtevkov. Poleg tega spremembe takih posebnih sistemov odgovornosti ne bi smele biti izključene, če ne ogrožajo učinkovitosti sistema odgovornosti, določenega v tej direktivi, ali njenih ciljev.

(11)

Odškodninske sheme zunaj okvira sistemov obveznosti, kot so nacionalni zdravstveni sistemi, sistemi socialne varnosti ali zavarovalne sheme, ne sodijo v območje uporabe te direktive in zato ne bi smele biti izključene. Na primer, nekatere države članice imajo vzpostavljene sheme, ki zagotavljajo odškodnino za farmacevtske izdelke, ki povzročajo škodo, ne da bi imeli napako.

(12)

Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa skupna načela in referenčne določbe, ki naj bi se uporabljale v celotni sektorski zakonodaji o proizvodih. Da se zagotovi skladnost z navedenim sklepom, bi bilo treba nekatere določbe te direktive, zlasti opredelitve pojmov, uskladiti z njim.

(13)

Proizvodi v digitalni dobi so lahko materialni ali nematerialni. Programska oprema, kot so operacijski sistemi, strojna programska oprema, računalniški programi, aplikacije ali umetnointeligenčni sistemi, je vse pogostejša na trgu in ima vse pomembnejšo vlogo za varnost proizvodov. Programska oprema se lahko da na trg kot samostojen proizvod ali se lahko naknadno vključi v druge proizvode kot sestavni del ter lahko s svojim delovanjem povzroči škodo. Zaradi pravne varnosti bi bilo treba v tej direktivi pojasniti, da je programska oprema proizvod za namene uporabe nekrivdne odgovornosti, ne glede na način njene dobave ali uporabe, in zato ni pomembno, ali je programska oprema shranjena na napravi ali se do nje dostopa preko komunikacijskega omrežja ali tehnologij v oblaku oziroma je dobavljena v okviru modela programske opreme kot storitev. Vendar se informacije ne štejejo za proizvod in pravila o odgovornosti za proizvode se zato ne bi smela uporabljati za vsebino digitalnih datotek, kot so medijske datoteke ali e-knjige oziroma samo izvorna koda programske opreme. Razvijalca ali izdelovalca programske opreme, vključno s ponudniki umetnointeligenčnih sistemov v smislu Uredbe (EU) 2024/1689 Evropskega parlamenta in Sveta (5) bi bilo treba obravnavati kot proizvajalca.

(14)

Prosta in odprtokodna programska oprema, katere izvorna koda je dostopna vsem, uporabniki pa lahko prosto dostopajo do programske opreme ali njene spremenjene različice, jo uporabljajo, spreminjajo in redistribuirajo, lahko prispeva k raziskavam in inovacijam na trgu. Za tako programsko opremo so potrebna dovoljenja, ki vsakemu omogočajo svobodo uporabe, kopiranja, distribucije, preučevanja, spreminjanja in izboljševanja programske opreme. Da ne bi bile ovirane inovacije ali raziskave, se ta direktiva ne bi smela uporabljati za prosto in odprtokodno programsko opremo, ki ni bila razvita ali dobavljena v okviru gospodarske dejavnosti, saj tako razviti ali dobavljeni proizvodi po definiciji niso dani na trg. Razvoj te programske opreme ali prispevanje k njej se ne bi smelo razumeti kot omogočanje njene dostopnosti na trgu. Zagotavljanje take programske opreme v odprtih odložiščih se ne bi smelo šteti za omogočanje njene dostopnosti na trgu, razen če se to izvaja v okviru gospodarske dejavnosti. Načeloma se za dobavo proste in odprtokodne programske opreme s strani neprofitnih organizacij ne bi smelo šteti, da poteka v poslovnem okviru, razen če taka dobava poteka v okviru gospodarske dejavnosti. Kadar pa se programska oprema dobavlja za določeno ceno ali za osebne podatke, ki se ne uporabljajo izključno za izboljšanje varnosti, združljivosti ali interoperabilnosti programske opreme in se zato navedena oprema dobavlja v okviru gospodarske dejavnosti, bi se morala uporabljati ta direktiva.

(15)

Kadar prosto in odprtokodno programsko opremo, dobavljeno zunaj okvira gospodarske dejavnosti, proizvajalec nato vključi kot sestavni del v proizvod v okviru gospodarske dejavnosti, in je tako dana na trg, bi moralo biti mogoče, da bi bil ta proizvajalec odgovoren za škodo, ki jo je povzročila napaka take programske opreme, ne pa proizvajalec programske opreme, ker proizvajalec programske opreme ne bi izpolnil pogojev za dajanje proizvoda ali sestavnega dela na trg.

(16)

Ker digitalne datoteke kot takšne niso proizvodi, ki sodijo na področje uporabe te direktive, bi bilo treba digitalne proizvodne datoteke, ki vsebujejo funkcionalne informacije, potrebne za izdelavo materialnega predmeta z omogočanjem avtomatiziranega nadzora strojev ali orodij, kot so vrtalniki, stružnice, rezkalni stroji in 3D-tiskalniki, obravnavati kot proizvode, da se zagotovi varstvo fizičnih oseb v primerih, ko imajo take datoteke napako. Na primer, datoteka z računalniško podprto zasnovo z napako, ki se uporablja za ustvarjanje 3D-tiskanega blaga, ki povzroča škodo, bi morala biti podlaga za odgovornost na podlagi te direktive, kadar se taka datoteka razvija ali dobavlja v okviru gospodarske dejavnosti. Da bi se izognili dvomom, bi bilo treba pojasniti, da so surovine, kot sta plin in voda, ter električna energija proizvodi.

(17)

Vse pogosteje so digitalne storitve vključene v proizvod ali so z njim medsebojno povezane na tak način, da bi odsotnost storitve preprečila izvajanje ene od funkcij proizvoda. Čeprav se ta direktiva ne bi smela uporabljati za storitve kot take, je treba nekrivdno odgovornost razširiti na take vključene ali medsebojno povezane digitalne storitve, saj varnost proizvoda določajo enako kot fizični ali digitalni sestavni deli. Te povezane storitve bi bilo treba obravnavati kot sestavne dele proizvoda, v katerega so vključene ali s katerim so medsebojno povezane, če so pod nadzorom proizvajalca navedenega proizvoda. Primeri povezanih storitev vključujejo stalno zagotavljanje podatkov o prometu v navigacijskem sistemu, storitev spremljanja zdravja, ki temelji na senzorjih fizičnega proizvoda za spremljanje telesne dejavnosti ali merjenje zdravja uporabnika, storitev nadzora temperature, ki spremlja in uravnava temperaturo pametnega hladilnika, ali storitev glasovnega asistenta, ki omogoča nadzor enega ali več proizvodov z uporabo glasovnih ukazov. Storitve dostopa do interneta se ne bi smele obravnavati kot povezane storitve, saj jih ni mogoče šteti za del izdelka, ki je pod nadzorom proizvajalca, in bi bilo nerazumno, da bi bili proizvajalci odgovorni za škodo, ki jo povzročijo pomanjkljivosti pri storitvah dostopa do interneta. Kljub temu se lahko na podlagi te direktive ugotovi, da ima proizvod, ki je odvisen od storitev dostopa do interneta in ne zagotavlja varnosti v primeru izgube povezljivosti, napako.

(18)

Za povezane storitve in druge sestavne dele, vključno s posodobitvami in nadgradnjami programske opreme, bi se moralo šteti, da so pod nadzorom proizvajalca, kadar so vključeni, medsebojno povezani ali jih dobavlja proizvajalec oziroma če proizvajalec dovoli ali privoli v njihovo vključitev, medsebojno povezavo ali dobavo s strani tretje osebe, na primer kadar proizvajalec pametne naprave za dom dovoli, da tretja stran posodobi programsko opremo za napravo proizvajalca ali kadar proizvajalec predstavi povezano storitev oziroma sestavni del kot del proizvoda, čeprav jo dobavlja tretja stran. Za proizvajalca se ne bi smelo šteti, da je privolil v vključitev ali medsebojno povezavo zgolj s tem, da je zagotovil tehnično možnost vključitve ali medsebojne povezave oziroma priporočil nekatere znamke ali s tem, da ni prepovedal morebitnih povezanih storitev ali sestavnih delov.

(19)

Potem ko je bil izdelek dan na trg, bi se moralo šteti, da ostaja pod nadzorom proizvajalca, kadar proizvajalec ohrani možnost, da sam oziroma preko tretje osebe dobavlja posodobitve ali nadgradnje programske opreme.

(20)

Zaradi vse večjega pomena in vrednosti nematerialnih sredstev bi bilo treba z odškodnino kriti tudi uničenje ali poškodovanje podatkov, kot je izbris digitalnih datotek s trdega diska, vključno s stroški povrnitve ali obnovitve podatkov. V zvezi z varstvom fizičnih oseb je treba zagotoviti odškodnino ne le za materialne izgube, ki so posledica smrti ali telesne poškodbe, kot so pogrebni ali zdravstveni stroški ali izgubljen dohodek, in škode na premoženju, ampak tudi za uničenje ali poškodovanje podatkov. Uničenje ali poškodovanje podatkov ne povzroči samodejno materialne izgube, če lahko žrtev brezplačno pridobi podatke, na primer kadar obstaja varnostna kopija podatkov ali jih je mogoče ponovno prenesti oziroma kadar gospodarski subjekt ponovno vzpostavi ali ponovno ustvari podatke, ki začasno niso na voljo, na primer v virtualnem okolju. Uničenje ali poškodovanje podatkov se razlikuje od uhajanja podatkov ali kršitev pravil o varstvu podatkov, zato na odškodnino za kršitve Uredbe (EU) 2016/679 (6) Evropskega parlamenta in Sveta ali Uredbe (EU) 2018/1725 (7) Evropskega parlamenta in Sveta ali Direktive 2002/58/ES (8) Evropskega parlamenta in Sveta ali Direktive (EU) 2016/680 (9) Evropskega parlamenta in Sveta ne vpliva ta direktiva.

(21)

Zaradi pravne varnosti bi morala ta direktiva pojasniti, da telesna poškodba vključuje medicinsko priznano in medicinsko potrjeno škodo za duševno zdravje, ki vpliva na splošno zdravstveno stanje žrtve in bi lahko zahtevala terapijo ali zdravljenje, ob upoštevanju, med drugim, mednarodne klasifikacije bolezni Svetovne zdravstvene organizacije.

(22)

V skladu s ciljem te direktive, da se odškodnina zagotovi samo fizičnim osebam, se odškodnina za škodo na premoženju, ki se uporablja izključno za profesionalne namene, ne bi smela zagotavljati na podlagi te direktive. Zaradi morebitnega tveganja sodnih postopkov v prevelikem številu primerov, se odškodnina za uničenje ali poškodovanje podatkov, ki se uporabljajo za strokovne namene, čeprav ne izključno, ne bi smela zagotavljati na podlagi te direktive.

(23)

Medtem ko bi morale države članice določiti polno in ustrezno odškodnino za vse materialne izgube, ki so posledica smrti, telesne poškodbe ali poškodovanja ali uničenja premoženja in uničenja ali poškodovanja podatkov, bi morale določiti tudi pravila za izračun odškodnine. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti odškodnino za nematerialno izgubo, nastalo zaradi škode, ki jo zajema ta direktiva, kot sta bolečina in trpljenje, če je odškodnino za tako škodo mogoče zagotavljati na podlagi nacionalnega prava.

(24)

Vrste škode, ki niso predvidene v tej direktivi, kot so čista ekonomska izguba, kršitve zasebnosti ali diskriminacija, same po sebi ne bi smele povzročiti odgovornosti na podlagi te direktive. Vendar ta direktiva ne bi smela vplivati na pravico do odškodnine za katero koli škodo, tudi nematerialno, na podlagi drugih ureditev odgovornosti.

(25)

Da bi se zaščitile fizične osebe, bi bilo treba poravnati odškodnino za škodo na premoženju, ki je v lasti fizične osebe. Ker se premoženje vse bolj uporablja tako za zasebne kot tudi za poklicne namene, je primerno zagotoviti odškodnino za škodo na takem premoženju z mešano uporabo. Glede na cilj te direktive, da zaščiti fizične osebe, bi bilo treba premoženje, ki se uporablja izključno za poklicne namene, izključiti iz njenega področja uporabe.

(26)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za proizvode, dane na trg, ali kadar je to ustrezno, dane v uporabo v okviru gospodarske dejavnosti, za plačilo ali brezplačno, na primer za proizvode, dobavljene v okviru kampanje sponzoriranja, ali za proizvode, proizvedene za opravljanje storitev, financiranih iz javnih sredstev, ker je ta način dobave še vedno gospodarske ali poslovne narave. Pojem „dajanje v uporabo“ je pomemben za proizvode, ki se ne dajo na trg pred prvo uporabo, kot lahko velja za dvigala, stroje in medicinske pripomočke.

(27)

Če nacionalno pravo tako določa, bi se morala pravica do odškodnine za oškodovance uporabljati tako za neposredne žrtve, ki utrpijo škodo, ki jo je neposredno povzročil proizvod z napako, kot tudi za posredne žrtve, ki so utrpele škodo zaradi neposredne škode žrtve.

(28)

Ob upoštevanju vse večje zapletenosti proizvodov, poslovnih modelov in dobavnih verig ter dejstva, da je cilj te direktive zagotoviti, da lahko potrošniki in druge fizične osebe brez težav dobijo odškodnino v primeru škode, ki jo povzročijo proizvodi z napako, je pomembno, da države članice zagotovijo, da pristojni organi ali telesa za varstvo potrošnikov prizadetim potrošnikom zagotovijo vse ustrezne informacije, da bodo lahko učinkovito uveljavljali svojo pravico do odškodnine v skladu s to direktivo. Pri tem je primerno, da države članice upoštevajo obstoječe obveznosti glede sodelovanja med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, zlasti obveznosti iz Uredbe (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Pomembno je, da si nacionalni organi ali telesa za varstvo potrošnikov redno izmenjujejo vse ustrezne informacije, s katerimi se seznanijo, in tesno sodelujejo z organi za nadzor trga. Države članice lahko tudi spodbudijo pristojne organe ali telesa za varstvo potrošnikov, da potrošnikom zagotovijo informacije in jim tako omogočijo bolj učinkovito uveljavljanje njihove pravice do odškodnine v skladu s to direktivo.

(29)

Ta direktiva ne vpliva na različne načine uveljavljanja povrnitve škode na nacionalni ravni, bodisi s sodnimi postopki, izvensodnimi rešitvami, alternativnim reševanjem sporov bodisi z zastopniškimi tožbami iz Direktive (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta (11) ali v okviru nacionalnih sistemov za kolektivno povrnitev škode.

(30)

Da bi se zaščitila zdravje in premoženje fizičnih oseb, bi bilo treba napako proizvoda določiti s sklicevanjem na neobstoj varnosti, ki jo oseba upravičeno pričakuje ali ki jo zahteva tudi pravo Unije ali nacionalno pravo, in ne s sklicevanjem na njegovo ustreznost uporabe. Ocena napake bi morala vključevati objektivno analizo varnosti, ki jo širša javnost upravičeno pričakuje, in se ne bi smela nanašati na varnost, ki jo upravičeno pričakuje določena oseba. Varnost, ki jo širša javnost upravičeno pričakuje, bi bilo treba oceniti tako, da se med drugim upoštevajo predvideni namen, razumno predvidljiva uporaba, predstavitev, objektivne značilnosti in lastnosti zadevnega proizvoda, vključno z njegovo pričakovano življenjsko dobo, ter posebne zahteve skupine uporabnikov, ki jim je proizvod namenjen. Nekateri proizvodi, kot so medicinski pripomočki za vzdrževanje življenjskih funkcij, predstavljajo posebno veliko tveganje povzročitve škode ljudem, in zato so varnostna pričakovanja pri njih še posebej visoka. Da bi se taka pričakovanja upoštevala, bi moralo biti sodišču omogočeno, da razsodi o napaki proizvoda, ne da bi ugotovilo njegovo dejansko napako, kadar spada v isto proizvodno serijo kot proizvod, za katerega je že dokazano, da ima napako.

(31)

Ocena napake bi morala upoštevati predstavitev proizvoda. Vendar se opozorila ali druge informacije v zvezi s proizvodom ne morejo šteti kot zadostne za zagotovitev varnosti proizvoda, ki ima sicer napako, ker bi bilo treba napako določiti s sklicevanjem na varnost, ki jo širša javnost upravičeno pričakuje. Zato se odgovornosti na podlagi te direktive ni mogoče izogniti zgolj z navedbo vseh možnih stranskih učinkov izdelka. Pri določanju napake proizvoda razumno predvidljiva uporaba zajema tudi napačno uporabo, ki ni nerazumna v okoliščinah, kot je predvidljivo ravnanje uporabnika naprav, ki je posledica pomanjkanja koncentracije, ali predvidljivo obnašanje nekaterih skupin uporabnikov, kot so otroci.

(32)

Da bi se upoštevala vse večja razširjenost medsebojno povezanih proizvodov, bi bilo treba pri oceni varnosti proizvoda upoštevati razumno predvidljive učinke drugih proizvodov na zadevni proizvod, na primer v sistemu pametnega doma. Upoštevati bi bilo treba tudi učinek na varnost proizvoda v zvezi z vsako njegovo sposobnostjo učenja ali pridobivanja novih funkcij potem, ko je dan na trg ali v uporabo, s čimer bi se pokazalo legitimno pričakovanje, da so programska oprema in osnovni algoritmi proizvoda zasnovani tako, da preprečujejo nevarno vedenje proizvoda. Zato bi moral proizvajalec, ki oblikuje izdelek, ki lahko razvije nepričakovano vedenje, ostati odgovoren za vedenje, ki povzroča škodo. Da bi se upoštevalo dejstvo, da so v digitalni dobi številni proizvodi še vedno pod nadzorom proizvajalca potem, ko so dani na trg, bi bilo treba pri oceni varnosti proizvoda upoštevati tudi trenutek, ko proizvod ni več pod nadzorom proizvajalca. Za proizvod se lahko šteje, da ima napako, tudi zaradi ranljivosti v zvezi s kibernetsko varnostjo, na primer, kadar proizvod ne izpolnjuje varnostnih zahtev v zvezi s kibernetsko varnostjo.

(33)

Da bi odrazili naravo proizvodov, katerih namen je preprečiti škodo, na primer opozorilnega mehanizma, kot je detektor dima, bi bilo treba pri oceni napake takega proizvoda upoštevati, da ne izpolnjuje tega namena.

(34)

Da bi se upoštevala ustreznost zakonodaje o varnosti proizvodov in nadzoru trga pri določanju ravni varnosti, ki jo oseba lahko pričakuje, bi bilo treba pojasniti, da bi bilo treba pri oceni napake upoštevati ustrezne varnostne zahteve za proizvod, vključno z varnostnimi zahtevami za kibernetsko varnost, in ukrepe pristojnih organov, kot so odpoklici proizvodov, ali samih gospodarskih subjektov. Vendar taki posegi sami po sebi ne bi smeli ustvarjati domneve o napaki.

(35)

V interesu izbire potrošnikov in za spodbujanje inovacij, raziskav in enostavnega dostopa do novih tehnologij se zaradi samega obstoja ali poznejšega dajanja na trg boljšega proizvoda ne bi smelo sklepati, da ima proizvod napako. Podobno se zaradi same dobave posodobitev ali nadgradenj proizvoda ne bi smelo sklepati, da ima prejšnja različica proizvoda napako.

(36)

Varstvo fizičnih oseb zahteva, da je lahko odgovoren kateri koli od proizvajalcev, ki so udeleženi v proizvodnem procesu, če je imel proizvod ali sestavni del, ki so ga dobavili, napako. To vključuje vsako osebo, ki se s svojim imenom, znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec, oziroma pooblasti tretjo osebo, da na proizvodu navede njeno ime, znamko ali drugi razlikovalni znak, saj s tem daje vtis, da je vključena v proizvodni proces ali da prevzame odgovornost zanj. Kadar proizvajalec v proizvod vključi sestavni del drugega proizvajalca z napako, bi moral oškodovanec imeti možnost zahtevati odškodnino za isto škodo tako od proizvajalca proizvoda kot od proizvajalca sestavnega dela. Kadar je sestavni del vključen v proizvod izven nadzora njegovega proizvajalca, bi moral oškodovanec imeti možnost zahtevati odškodnino od proizvajalca sestavnega dela, če je sam sestavni del proizvod na podlagi te direktive.

(37)

Za zagotovitev, da imajo oškodovanci izterljiv odškodninski zahtevek, kadar ima proizvajalec proizvoda sedež zunaj Unije, bi moralo biti mogoče, da se od uvoznika tega proizvoda in pooblaščenega zastopnika proizvajalca, imenovanega v zvezi s posebnimi nalogami na podlagi zakonodaje Unije, na primer na podlagi zakonodaje o varnosti proizvodov in nadzoru trga, zahteva odgovornost. Nadzor trga je pokazal, da dobavne verige včasih vključujejo gospodarske subjekte, katerih nova oblika pomeni, da jih v skladu z veljavnim pravnim okvirom ni mogoče enostavno uvrstiti v tradicionalne oskrbovalne verige. Tak primer so zlasti ponudniki storitev odpremnih skladišč, pri katerih se številne dejavnosti sicer prekrivajo z dejavnostmi uvoznikov, vendar ne ustrezajo vedno tradicionalni opredelitvi uvoznika v pravu Unije. Ponudniki storitev odpremnih skladišč imajo vse pomembnejšo vlogo kot gospodarski subjekti, saj omogočajo in olajšujejo dostop do trga Unije za izdelke iz tretjih držav. Ta sprememba pomena se že odraža v okviru varnosti proizvodov in nadzora trga, zlasti v uredbah (EU) 2019/1020 (12) in (EU) 2023/988 (13) Evropskega parlamenta in Sveta. Zato bi moralo biti mogoče od njih zahtevati odgovornost, vendar bi morali biti glede na subsidiarnost njihove vloge odgovorni le, kadar noben uvoznik ali pooblaščeni zastopnik nima sedeža v Uniji. Zaradi učinkovitega usmerjanja odgovornosti v proizvajalce, uvoznike, pooblaščene zastopnike in ponudnike storitev odpremnih skladišč bi moralo biti mogoče od distributerjev zahtevati odgovornost le, če ne navedejo nemudoma ustreznega gospodarskega subjekta s sedežem v Uniji.

(38)

Spletna prodaja se nenehno povečuje, kar ustvarja nove poslovne modele in nove tržne akterje, kot so spletne platforme. Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ter Uredba (EU) 2023/988 med drugim urejata odgovornost spletnih platform v zvezi z nezakonitimi vsebinami, tudi v zvezi s prodajo proizvodov. Kadar spletne platforme opravljajo vlogo proizvajalca, uvoznika, pooblaščenega zastopnika, ponudnika storitev odpremnih skladišč ali distributerja v zvezi s proizvodom z napako, bi morale biti odgovorne pod enakimi pogoji kot taki gospodarski subjekti. Kadar imajo spletne platforme zgolj posredniško vlogo pri prodaji proizvodov med trgovci in potrošniki, zanje velja pogojno izvzetje odgovornosti na podlagi Uredbe (EU) 2022/2065. Vendar Uredba (EU) 2022/2065 določa, da spletne platforme, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, niso izvzete iz odgovornosti na podlagi zakonodaje o varstvu potrošnikov, kadar proizvod predstavijo ali kako drugače omogočijo določeno transakcijo na način, ki bi povprečnega potrošnika prepričal, da proizvod daje na voljo bodisi sama spletna platforma bodisi trgovec, ki deluje v njeno korist ali pod njenim nadzorom. V skladu s tem načelom, kadar spletne platforme tako predstavijo proizvod ali kako drugače omogočijo določeno transakcijo, bi moralo biti mogoče od njih zahtevati odgovornost na enak način kot od distributerjev na podlagi te direktive. Zato bi se morale določbe te direktive, ki se nanašajo na distributerje, uporabljati po analogiji za take spletne platforme. To pomeni, da bi take spletne platforme morale biti odgovorne le, kadar proizvod predstavijo ali kako drugače omogočijo določeno transakcijo na način, ki bi povprečnega potrošnika prepričal, da proizvod daje na voljo bodisi sama spletna platforma bodisi trgovec, ki deluje v njeno korist ali pod njenim nadzorom, in le, kadar spletna platforma ne navede nemudoma ustreznega gospodarskega subjekta s sedežem v Uniji.

(39)

Pri prehodu z linearnega na krožno gospodarstvo so proizvodi zasnovani tako, da so trajnejši, namenjeni ponovni uporabi, popravljivi in nadgradljivi. Unija spodbuja tudi inovativne in trajnostne oblike proizvodnje in potrošnje, ki podaljšujejo funkcionalnost proizvodov in sestavnih delov, kot so ponovna izdelava, obnova in popravilo, kakor je določeno v sporočilu Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom „Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo“. Kadar se proizvod bistveno spremeni in je potem dostopen na trgu ali dan v uporabo, se šteje za nov proizvod. Kadar se sprememba uvede zunaj nadzora prvotnega proizvajalca, bi moralo biti mogoče od osebe, ki je izvedla bistveno spremembo, zahtevati odgovornost, ki jo ima kot proizvajalec spremenjenega proizvoda, saj je na podlagi ustreznega prava Unije odgovorna za skladnost proizvoda z varnostnimi zahtevami. Ali je sprememba bistvena, bi bilo treba določiti na podlagi meril iz ustreznega prava Unije in nacionalnega prava o varnosti proizvodov, vključno z Uredbo (EU) 2023/988. Kadar taka merila v zvezi z zadevnim proizvodom niso določena, se bi morale spremembe, ki spreminjajo prvotne predvidene funkcije proizvoda ali vplivajo na njegovo skladnost z veljavnimi varnostnimi zahtevami oziroma spreminjajo njegov profil tveganja, šteti za bistvene spremembe. Kadar prvotni proizvajalec izvede bistveno spremembo ali je ta izvedena pod njegovim nadzorom ter kadar ima zaradi take bistvene spremembe proizvod napako, ta proizvajalec ne bi smel imeti možnosti, da se izogne odgovornosti z utemeljitvijo, da je napaka nastala po tem, ko je proizvod dal na trg ali v uporabo. Zaradi pravične porazdelitve tveganja v krožnem gospodarstvu bi moral biti gospodarski subjekt, ki izvede bistveno spremembo, in ni prvotni proizvajalec, izvzet iz odgovornosti, če lahko ta gospodarski subjekt dokaže, da je škoda povezana z delom proizvoda, na katerega sprememba ne vpliva. Gospodarski subjekti, ki izvajajo popravila ali druge postopke, ki ne vključujejo bistvenih sprememb, ne bi smeli biti odgovorni na podlagi te direktive.

(40)

Ker so proizvodi lahko zasnovani tako, da omogočajo uvajanje sprememb preko sprememb programske opreme, vključno z nadgradnjami, bi se morala za spremembe, izvedene s posodobitvijo ali nadgradnjo programske opreme, uporabljati ista načela, kot se uporabljajo za spremembe, izvedene na druge načine. Kadar se s posodobitvami ali nadgradnjami programske opreme ali zaradi stalnega učenja umetnointeligenčnega sistema uvede bistvena sprememba, bi se moralo šteti, da je bistveno spremenjeni proizvod na voljo na trgu ali dan v uporabo v trenutku, ko je ta sprememba dejansko uvedena.

(41)

Kadar žrtve ne prejmejo odškodnine, ker na podlagi te direktive ni odgovorna nobena oseba ali ker so odgovorne osebe plačilno nesposobne oziroma so prenehale obstajati, lahko države članice uporabijo obstoječe nacionalne sektorske odškodninske sheme ali vzpostavijo nove na podlagi nacionalnega prava, za ustrezno odškodnino oškodovancem, ki so utrpeli škodo zaradi proizvodov z napako. Države članice se same odločijo, ali se take odškodninske sheme v celoti ali delno financirajo iz javnih ali zasebnih prihodkov.

(42)

Glede na naložitev odgovornosti gospodarskim subjektom ne glede na krivdo in zaradi doseganja pravične porazdelitve tveganja bi morala oseba, ki zahteva odškodnino za škodo, povzročeno zaradi proizvoda z napako, nositi breme dokazovanja škode, napake proizvoda in vzročne zveze med obema v skladu z dokaznim standardom, ki se uporablja na podlagi nacionalnega prava. Vendar so osebe, ki zahtevajo odškodnino, v primerjavi s proizvajalci pogosto v slabšem položaju glede dostopa do informacij o tem, kako je bil proizvod proizveden in kako deluje, ter njihovega razumevanja. Ta asimetrija informacij lahko ogrozi pošteno porazdelitev tveganja, zlasti v primerih, ki so tehnično ali znanstveno zapleteni. Zato je treba tožečim strankam olajšati dostop do dokazov, ki se uporabljajo v sodnih postopkih. Taki dokazi vključujejo dokumente, ki jih mora tožena stranka na novo pripraviti z zbiranjem ali razvrščanjem razpoložljivih dokazov. Pri ocenjevanju zahteve za razkritje dokazov bi morala nacionalna sodišča zagotoviti, da je tak dostop omejen na tisto, kar je potrebno in sorazmerno, da bi med drugim preprečili splošno iskanje informacij, ki niso upoštevne za postopke, ter zaščitili zaupne informacije, kot so informacije, ki sodijo v obseg varovanja poklicne skrivnosti in poslovnih skrivnosti v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom, zlasti Direktivo (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (15). Ob upoštevanju zapletenosti nekaterih vrst dokazov, na primer dokazov v zvezi z digitalnimi proizvodi, bi moralo biti nacionalnim sodiščem omogočeno, da pod določenimi pogoji zahtevajo, da se taki dokazi predložijo na lahko dostopen in lahko razumljiv način.

(43)

Ta direktiva harmonizira pravila o razkritju dokazov le, če take zadeve ureja. Zadeve, ki jih ta direktiva ne ureja, vključujejo pravila o razkritju dokazov v zvezi s predkazenskimi postopki, kako natančno mora biti zaprosilo za dokaze, tretjimi osebami, primeri ugotovitvenih tožb in sankcijami zaradi neizpolnjevanja obveznosti razkritja dokazov.

(44)

Glede na to, da bi tožene stranke morda potrebovale dostop do dokazov, ki so na voljo tožeči stranki, da bi nasprotovali odškodninskemu zahtevku na podlagi te direktive, bi morale imeti tudi tožene stranke možnost dostopa do dokazov. Podobno kot pri zahtevi za razkritje, ki jo postavi tožeča stranka, kadar ocenjuje zahtevo tožene stranke za razkritje dokazov, bi morala nacionalna sodišča zagotoviti, da je tak dostop omejen na tisto, kar je potrebno in sorazmerno, da bi med drugim preprečili splošno iskanje informacij, ki niso upoštevne za postopke, ter zaščitili zaupne informacije.

(45)

V zvezi s poslovnimi skrivnostmi, kakor so opredeljene v Direktivi (EU) 2016/943, bi bilo treba nacionalnim sodiščem podeliti pooblastila za sprejemanje posebnih ukrepov za zagotovitev zaupnosti poslovnih skrivnosti med postopkom in po njem, pri čemer bi bilo treba doseči pravično in sorazmerno ravnovesje med interesi imetnika glede poslovne skrivnosti in interesi oškodovanca. Taki ukrepi bi morali vključevati vsaj ukrepe za omejitev dostopa do dokumentov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti ali domnevne poslovne skrivnosti, in omejiti dostop do obravnav omejenemu številu ljudi ali omogočanje dostopa samo do predelanih dokumentov ali zapisov obravnav. Primerno je, da nacionalna sodišča pri odločanju o takih ukrepih upoštevajo potrebo po spoštovanju pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, legitimne interese strank v postopku in, kadar je ustrezno, tretjih oseb ter morebitno škodo, ki izhaja iz odreditve takih ukrepov ali njihove zavrnitve in je povzročena kateri koli od strank v postopku ali, kadar je ustrezno, tretjim osebam.

(46)

Zmanjšati je treba dokazno breme tožeče stranke, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Izpodbojne domneve o dejstvih so skupni mehanizem za ublažitev dokaznih težav tožeče stranke in sodišču omogočajo, da obstoj napake ali vzročne zveze utemelji z drugim dokazanim dejstvom, hkrati pa ohrani pravice tožene stranke. Da bi se zagotovila spodbuda za izpolnitev obveznosti razkritja informacij, bi morala nacionalna sodišča domnevati o napaki proizvoda, kadar tožena stranka take obveznosti ne izpolni. Sprejete so bile številne obvezne varnostne zahteve za zaščito potrošnikov in drugih fizičnih oseb pred tveganjem nastanka škode, tudi na podlagi Uredbe (EU) 2023/988. Da se okrepi tesna povezava med pravili o varnosti proizvodov in pravili o odgovornosti, bi moralo neizpolnjevanje takih zahtev povzročiti tudi domnevo o napaki. To vključuje primere, kadar proizvod ni opremljen s sredstvi za beleženje informacij o delovanju proizvoda, kot se to zahteva na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. Enako bi moralo veljati v primeru očitne okvare, kot je steklenica, ki eksplodira med razumno predvidljivo uporabo, ker je po nepotrebnem obremenjujoče od tožeče stranke zahtevati, da dokaže napako, kadar so okoliščine take, da je njen obstoj nesporen. Razumno predvidljiva uporaba zajema uporabo, za katero je proizvod namenjen v skladu z informacijami, ki jih zagotovi proizvajalec ali gospodarski subjekt, ki ga daje na trg, običajno uporabo, določeno z zasnovo in konstrukcijo proizvoda, ter uporabo, ki jo je mogoče razumno predvideti, kadar bi taka uporaba lahko izhajala iz zakonitega in lahko predvidljivega človekovega vedenja.

(47)

Kadar je ugotovljeno, da ima proizvod napako in da škodo take vrste, ki temelji predvsem na podobnih primerih, običajno povzroča zadevna napaka, se od tožeče stranke ne bi smelo zahtevati, da dokaže vzročno povezavo, in bi bilo treba njen obstoj domnevati.

(48)

Nacionalna sodišča bi morala domnevati o napaki proizvoda ali vzročni zvezi med škodo in napako ali oboje, kadar bi bilo tožeči stranki, ne glede na razkritje informacij tožene stranke, zlasti glede na tehnično ali znanstveno zapletenost zadeve pretirano težko dokazati napako ali vzročno zvezo ali oboje. To bi morali storiti ob upoštevanju vseh okoliščin primera. V takih primerih bi uvedba običajnega dokaznega standarda na podlagi nacionalnega prava, ki pogosto zahteva visoko stopnjo verjetnosti, ogrozila učinkovitost pravice do odškodnine. Glede na to, da imajo proizvajalci strokovno znanje in so bolje obveščeni kot oškodovanec, in da bi se ohranila poštena porazdelitev tveganja in preprečila obrnitev dokaznega bremena, bi se moralo od te tožeče stranke zahtevati, da dokaže, kadar so težave tožeče stranke povezane z dokazovanjem napak, samo da je verjetno, da je proizvod imel napako, ali, kadar so težave tožeče stranke povezane z dokazovanjem vzročne zveze, samo da je napaka proizvoda verjeten vzrok za škodo. Tehnično ali znanstveno zapletenost bi morala določiti nacionalna sodišča za vsak primer posebej, pri čemer bi bilo treba upoštevati različne dejavnike. Ti dejavniki bi morali vključevati zapleteno naravo proizvoda, na primer inovativnega medicinskega pripomočka; zapleteno naravo uporabljene tehnologije, kot je strojno učenje; zapleteno naravo informacij in podatkov, ki jih bo analizirala tožeča stranka, in zapleteno naravo vzročne zveze, kot je povezava med farmacevtskim izdelkom ali živilom in nastopom zdravstvenega stanja ali povezava, ki bi od tožeče stranke zahtevala, da kot dokaz pojasni notranje delovanje umetnointeligenčnega sistema. Nacionalna sodišča bi prav tako morala za vsak primer posebej oceniti pretirane težave. Tožeča stranka bi sicer morala predložiti argumente, ki dokazujejo pretirane težave, vendar se dokaz teh težav ne bi smel zahtevati. Na primer v zahtevku v zvezi z umetnointeligenčnim sistemom za odločitev sodišča o obstoju pretiranih težav tožeča stranka ne bi smela biti dolžna niti pojasniti posebne značilnosti umetnointeligenčnega sistema niti pojasniti, kako te značilnosti otežujejo ugotovitev vzročne zveze. Tožena stranka bi morala imeti možnost, da izpodbija vse elemente tožbe, vključno z obstojem pretiranih težav.

(49)

Zaradi pravične porazdelitve tveganja bi bilo treba gospodarske subjekte izvzeti iz odgovornosti, če lahko dokažejo obstoj posebnih razbremenilnih okoliščin. Ne bi smeli biti odgovorni, kadar lahko dokažejo, da je oseba, ki ni ta zadevni gospodarski subjekt, povzročila, da je proizvod zapustil proizvodni postopek proti njihovi volji, ali da je bila prav skladnost s pravnimi zahtevami razlog za napako proizvoda.

(50)

Trenutek dajanja na trg ali v uporabo je običajno trenutek, ko proizvod zapusti nadzor proizvajalca, medtem ko je za distributerje trenutek, ko dajo proizvod na voljo na trgu. Zato bi bilo treba proizvajalce izvzeti iz odgovornosti, kadar dokažejo, da je verjetno, da napaka, ki je povzročila škodo, ni obstajala, ko so proizvod dali na trg ali v uporabo ali da je napaka nastala zatem. Ker pa digitalne tehnologije proizvajalcem omogočajo, da izvajajo nadzor po tem, ko je proizvod dan na trg ali v uporabo, bi morali proizvajalci ostati odgovorni za napake, ki nastanejo zatem zaradi programske opreme ali povezanih storitev pod njihovim nadzorom, ne glede na to, ali so v obliki posodobitev ali nadgradenj ali algoritmov strojnega učenja. Za tako programsko opremo ali z njo povezane storitve bi bilo treba šteti, da so pod nadzorom proizvajalca, kadar jih navedeni proizvajalec dobavlja ali odobri ali kako drugače privoli, da jih dobavlja tretja oseba. Če je na primer pametni televizor predstavljen tako, da vključuje video aplikacijo, uporabnik pa mora aplikacijo po nakupu televizijskega sprejemnika prenesti s spletnega mesta tretje strani, bi moral biti proizvajalec televizijskega sprejemnika skupaj s proizvajalcem video aplikacije odgovoren za škodo, ki jo povzroči kakršna koli napaka v video aplikaciji, čeprav je do napake prišlo šele po tem, ko je bil televizor dan na trg.

(51)

Možnost, da se gospodarski subjekti izognejo odgovornosti, če dokažejo, da je napaka nastala po tem, ko so proizvod dali na trg ali v uporabo, bi bilo treba omejiti, kadar napaka proizvoda vključuje neobstoj posodobitev ali nadgradenj programske opreme, potrebnih za odpravo ranljivosti v zvezi s kibernetsko varnostjo in ohranjanje varnosti proizvoda. Take ranljivosti lahko vplivajo na proizvod tako, da povzročijo škodo v smislu te direktive. Ob priznavanju odgovornosti proizvajalcev na podlagi prava Unije za varnost proizvodov v njihovem celotnem življenjskem ciklu, kot na primer na podlagi Uredbe (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta (16), proizvajalci tudi ne smeli biti izvzeti iz odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo njihovi proizvodi z napako, kadar je napaka posledica tega, da niso dali na voljo varnostnih posodobitev ali nadgradenj programske opreme, ki so potrebne za odpravo ranljivosti proizvoda zaradi nastajajočih tveganj za kibernetsko varnost. Taka odgovornost se ne bi smela uporabljati, kadar dobava ali namestitev take programske opreme ni pod nadzorom proizvajalca, na primer kadar lastnik proizvoda ne namesti posodobitve ali nadgradnje, dobavljene za zagotavljanje ali ohranjanje ravni varnosti proizvoda. Ta direktiva ne nalaga nobene obveznosti zagotavljanja posodobitev ali nadgradenj proizvoda.

(52)

Zaradi pravične porazdelitve tveganja bi bilo treba gospodarske subjekte izvzeti iz odgovornosti, če dokažejo, da je stanje znanstvenih in tehničnih dognanj, določeno glede na najnaprednejšo raven objektivnega dostopnega znanja, in ne glede na dejansko znanje zadevnega gospodarskega subjekta, v obdobju, ko je bil proizvod pod nadzorom proizvajalca, tako, da obstoja napake ni bilo mogoče odkriti.

(53)

Pojavijo se lahko primeri, ko sta za isto škodo odgovorni dve stranki ali več strank, zlasti kadar je v proizvod, ki povzroča škodo, vključen sestavni del z napako. V takem primeru bi moral oškodovanec imeti možnost zahtevati odškodnino od proizvajalca, ki je vključil sestavni del z napako v svoj proizvod, in od proizvajalca samega sestavnega dela z napako. Da se zagotovi varstvo fizičnih oseb, bi morale biti vse stranke v takih primerih solidarno odgovorne.

(54)

Visoka stopnja inovacij je zlasti potrebna v sektorju programske opreme. Da bi podprli inovacijsko zmogljivost mikropodjetij in malih podjetij, ki proizvajajo programsko opremo, bi moralo biti takim podjetjem omogočeno, da se pogodbeno dogovorijo s proizvajalci, ki svojo programsko opremo vključijo v proizvod, da slednji v primeru okvare sestavnega dela programske opreme, ki povzroči škodo, ne bodo zahtevali povračila od proizvajalca programske opreme. Take pogodbene sporazume, ki se že uporabljajo v nekaterih državah članicah, bi bilo treba dovoliti, ker je proizvajalec proizvoda kot celote v vsakem primeru odgovoren za vsako napako proizvoda, vključno z njegovimi sestavnimi deli. Vendar odgovornost do oškodovanca s takim pogodbenim dogovorom nikoli ne bi smela biti omejena ali izključena.

(55)

Pojavijo se lahko primeri, ko poleg napake proizvoda k vzroku za nastalo škodo prispevajo tudi ravnanja in opustitve ravnanj osebe, ki ni potencialno odgovoren gospodarski subjekt, kot je na primer tretja oseba, ki izkorišča ranljivost proizvoda v zvezi s kibernetsko varnostjo. V interesu varstva potrošnikov, kadar ima proizvod napako, na primer zaradi ranljivosti, zaradi katere je proizvod manj varen, kot bi upravičeno pričakovala širša javnost, se odgovornost gospodarskega subjekta zaradi takih ravnanj ali opustitev ravnanj tretje strani ne bi smela zmanjšati ali izključiti. Vendar bi moralo biti mogoče zmanjšati ali izključiti odgovornost gospodarskega subjekta, kadar so oškodovanci sami s svojo malomarnostjo prispevali k vzroku škode, na primer kadar oškodovanec iz malomarnosti ne namesti posodobitev ali nadgradenj, ki jih zagotovi gospodarski subjekt in ki bi zmanjšale ali preprečile škodo.

(56)

Cilj varstva fizičnih oseb bi bil ogrožen, če bi bilo mogoče odgovornost gospodarskega subjekta omejiti ali izključiti s pogodbenimi določbami. Zato pogodbena odstopanja ne bi smela biti dovoljena. Iz istega razloga ne bi smelo biti mogoče, da določbe nacionalnega prava omejujejo ali izključujejo odgovornost, na primer z določitvijo finančnih zgornjih mej za odgovornost gospodarskega subjekta.

(57)

Glede na to, da se proizvodi sčasoma starajo in da se z razvojem na področju znanosti in tehnologije razvijajo višji varnostni standardi, ne bi bilo smiselno, da bi proizvajalci odgovarjali za napake svojih proizvodov za neomejeno obdobje. Zato bi morala za odgovornost veljati razumna doba, namreč deset let po dajanju proizvoda na trg ali v uporabo (v nadaljnjem besedilu: pretek roka), brez poseganja v sodne postopke, ki potekajo. Da bi se izognili nerazumnemu omejevanju možnosti odškodnine za škodo, povzročeno zaradi proizvoda z napako, bi moral biti pretek roka v primerih, v katerih se simptomi telesne poškodbe glede na zdravniška dokazila kažejo počasi, podaljšan na 25 let.

(58)

Ker so bistveno spremenjeni proizvodi v bistvu novi proizvodi, bi moral nov pretek roka začeti teči, potem ko je bil proizvod bistveno spremenjen in nato dan na trg ali v uporabo, na primer zaradi ponovne izdelave. Posodobitve ali nadgradnje, ki ne pomenijo bistvene spremembe proizvoda, ne bi smele vplivati na pretek roka, ki se uporablja za prvotni proizvod.

(59)

Možnost iz te direktive, v skladu s katero se lahko gospodarski subjekt, ki dokaže, da stanje znanstvenega in tehničnega znanja v času, ko je bil proizvod dan na trg ali v uporabo, ali v obdobju, ko je bil proizvod pod nadzorom proizvajalca, ni bila tolikšna, da bi omogočila odkritje napake, izogne odgovornosti, t. i. „obramba na podlagi razvojnega tveganja“, bi se lahko v nekaterih državah članicah štela za neupravičeno omejitev varstva fizičnih oseb. Zato bi moralo biti možno, da lahko država članica odstopi od te možnosti z uvedbo novih ukrepov ali spremembo obstoječih ukrepov, s čimer bi razširila odgovornost v takih primerih na posebne vrste proizvodov, če se to zdi potrebno, sorazmerno in utemeljeno s cilji javnega interesa, kot so cilji iz Pogodbe o delovanju Evropske unije, in sicer javni red, javna varnost in javno zdravje. Za zagotovitev preglednosti in pravne varnosti za gospodarske subjekte, ki delujejo po vsej Uniji, bi bilo treba o uporabi takega odstopanja od obrambe na podlagi razvojnega tveganja uradno obvestiti Komisijo, ki bi nato morala obvestiti druge države članice. Da bi omogočili usklajen pristop v vseh državah članicah in skladnost s cilji te direktive, bi morala imeti Komisija možnost, da izda nezavezujoča mnenja o predlaganih ukrepih ali spremembah. Da bi imela Komisija dovolj časa za pripravo mnenja, bi morala država članica, ki predlaga take ukrepe ali spremembe, te ukrepe ali spremembe odložiti za šest mesecev po uradnem obvestilu Komisiji, razen če Komisija prej izda mnenje. Tako mnenje bi bilo treba izdati po tesnem sodelovanju med zadevno državo članico in Komisijo, ob upoštevanju morebitnih stališč drugih držav članic. Zaradi pravne varnosti in omogočanja kontinuitete pravil iz Direktive 85/374/EGS bi morala imeti država članica tudi možnost, da v svojem pravnem sistemu ohrani obstoječa odstopanja od obrambe na podlagi razvojnega tveganja.

(60)

Da bi se nacionalnim sodiščem olajšala harmonizirana razlaga te direktive, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da objavijo pravnomočne sodbe sodišč o odgovornosti za proizvode na podlagi te direktive, kar pomeni, da se na te sodbe ni mogoče ali ni več mogoče pritožiti. Za omejitev upravnega bremena bi bilo treba od držav članic zahtevati le, da objavijo sodbe nacionalnih pritožbenih sodišč ali sodišč najvišje stopnje.

(61)

Za boljše razumevanje uporabe te direktive na nacionalni ravni, med drugim v korist javnosti, delavcev v pravni stroki, akademikov in držav članic, bi morala Komisija vzpostaviti in vzdrževati lahko dostopno in javno dostopno podatkovno zbirko, ki bi vsebovala ustrezne sodbe in sklicevanja na ustrezne sodbe Sodišča Evropske unije.

(62)

Komisija bi morala opraviti oceno te direktive. Na podlagi odstavka 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (17) bi moralo navedeno vrednotenje temeljiti na petih merilih, to je uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti, ter biti podlaga za ocene učinka glede možnosti za nadaljnje ukrepanje. Komisija bi morala v svojem poročilu o oceni navesti metodologijo za izračune, ki jih je uporabila pri svoji oceni. Pomembno je, da Komisija vse ustrezne informacije zbere na način, ki preprečuje prekomerno urejanje in upravno breme za države članice in gospodarske subjekte, pri čemer uporablja informacije iz vseh ustreznih in zanesljivih virov, vključno z institucijami Unije, organi, uradi in agencijami, pristojnimi nacionalnimi organi in mednarodno priznanimi organi in organizacijami.

(63)

Zaradi pravne varnosti se ta direktiva ne uporablja za proizvode, dane na trg ali v uporabo pred 9. decembrom 2026. Zato je treba določiti prehodne ureditve, da se zagotovi neprekinjena odgovornost na podlagi Direktive 85/374/EGS za škodo, ki jo povzročijo proizvodi z napako, ki so bili dani na trg ali v uporabo pred tem datumom.

(64)

Ker ciljev te direktive, in sicer zagotavljanja delovanja notranjega trga, neizkrivljene konkurence in visoke ravni varstva fizičnih oseb, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi vseunijskega trga z blagom, temveč se zaradi učinka harmonizacije skupnih pravil o odgovornosti lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –