(1)

Davčne goljufije, davčne utaje in izogibanje davkom so velik izziv, tako za Unijo kot na svetovni ravni. Izmenjava informacij je ključnega pomena v boju proti takim praksam.

(2)

Evropski parlament je poudaril politični pomen pravične obdavčitve ter boja proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in izogibanju davkom, tudi prek tesnejšega upravnega sodelovanja in razširjene izmenjave informacij med državami članicami.

(3)

Svet je 7. decembra 2021 odobril Ecofin poročilo Evropskemu svetu o davčnih vprašanjih, v katerem je Komisijo pozval, naj v letu 2022 predloži zakonodajni predlog z nadaljnjimi spremembami Direktive Sveta 2011/16/EU (3) glede izmenjave informacij o kriptosredstvih in davčnih stališčih za premožne posameznike.

(4)

Računsko sodišče je 26. januarja 2021 objavilo poročilo, v katerem je preučilo pravni okvir in izvajanje Direktive 2011/16/EU. V navedenem poročilu je ugotovljeno, da je pravni okvir Direktive 2011/16/EU trden, da pa je treba nekatere določbe okrepiti, da se zagotovi izkoristek celotnega potenciala izmenjave informacij in merjenje učinkovitosti avtomatične izmenjave informacij. Poleg tega poročilo ugotavlja, da bi bilo treba področje uporabe Direktive 2011/16/EU razširiti, da bi zajelo dodatne kategorije sredstev in prihodkov, kot so kriptosredstva.

(5)

Trg kriptosredstev je v zadnjih desetih letih pridobil na pomenu ter znatno in hitro povečal svojo kapitalizacijo. Kriptosredstva so digitalna predstavitev vrednosti ali pravice, ki jo je mogoče elektronsko prenesti in shraniti z uporabo tehnologije razpršene evidence ali podobne tehnologije.

(6)

Države članice so vzpostavile pravila in smernice za obdavčitev dohodkov iz transakcij s kriptosredstvi, ki pa se od ene do druge države članice razlikujejo. Vendar zaradi decentralizirane narave kriptosredstev davčne uprave držav članic težko zagotavljajo izpolnjevanje davčnih obveznosti.

(7)

Uredba (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta o trgih kriptosredstev (4) je razširila regulativni okvir Unije na vprašanja kriptosredstev, ki jih akti Unije o finančnih storitvah doslej niso urejali, in ponudnike storitev v zvezi s takimi kriptosredstvi (v nadaljnjem besedilu: ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi). Uredba (EU) 2023/1114 določa opredelitve pojmov, ki se uporabljajo za namene te direktive. Ta direktiva upošteva tudi zahtevo po dovoljenju za ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi iz Uredbe (EU) 2023/1114, da se čim bolj zmanjša upravno breme za ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi. Zaradi čezmejne narave kriptosredstev je za zagotovitev učinkovite ureditve potrebno tesno mednarodno upravno sodelovanje.

(8)

Okvir Unije za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (AML/CFT) razširja področje uporabe pooblaščenih subjektov, za katere veljajo pravila AML/CFT, na ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi, ki jih ureja Uredba (EU) 2023/1114. Poleg tega Uredba (EU) 2023/1113 Evropskega parlamenta in Sveta (5) razširja obveznost ponudnikov plačilnih storitev, da prenosom sredstev priložijo informacije o plačniku in prejemniku plačila, na ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi, da se zagotovi sledljivost prenosov kriptosredstev za namene boja proti pranju denarja in financiranju terorizma.

(9)

Na mednarodni ravni je cilj okvira Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za poročanje o kriptosredstvih iz dela I dokumenta „Okvir poročanja o kriptosredstvih in spremembe skupnega standarda poročanja“, ki ga je OECD odobrila 26. avgusta 2022 (okvir poročanja o kriptosredstvih OECD) uvesti večjo davčno preglednost v zvezi s kriptosredstvi in poročanje o njih. Pravila Unije bi morala upoštevati okvir, ki ga je razvila OECD, da bi povečali učinkovitost izmenjave informacij in zmanjšali upravno breme. Države članice bi morale pri izvajanju te direktive zaradi ponazoritve ali razlage in da za zagotovitev dosledne uporabe v državah članicah upoštevati pripombe o vzorčnem sporazumu med pristojnimi organi, zajete v dokumentu „Mednarodni standardi za avtomatično izmenjavo informacij v davčnih zadevah: okvir poročanja o kriptosredstvih in posodobitev skupnega standarda poročanja v letu 2023“), ki ga je 8. junija 2023 objavila OECD (v nadaljnjem besedilu: pripombe o vzorčnem sporazumu med pristojnimi organi), in okvir poročanja OECD o kriptosredstvih.

(10)

Direktiva 2011/16/EU določa obveznosti finančnih institucij, da davčnim upravam sporočajo informacije o finančnih računih, te uprave pa morajo te informacije nato izmenjati z drugimi zadevnimi državami članicami. Vendar o večini kriptosredstev v skladu z navedeno direktivo ni treba poročati, ker niso denar, ki se hrani na depozitnih računih ali v finančnih sredstvih. Poleg tega ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi in upravljavci kriptosredstev v večini primerov niso zajeti v obstoječi opredelitvi finančne institucije iz Direktive 2011/16/EU.

(11)

Da bi obravnavali nove izzive, ki izhajajo iz vse večje uporabe alternativnih plačilnih in naložbenih sredstev, ki predstavljajo nova tveganja za davčne utaje in jih Direktiva 2011/16/EU še ne zajema, bi morala pravila o poročanju in izmenjavi informacij zajemati kriptosredstva in njihove uporabnike.

(12)

Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga, bi moralo biti poročanje učinkovito, enostavno in jasno opredeljeno. Nastanek obdavčljivega dogodka je pri vlaganju v kriptosredstva težko zaznati. Poročevalski ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi so v najprimernejšem položaju za zbiranje in preverjanje potrebnih informacij o svojih uporabnikih. Upravno breme za sektor bi bilo treba čim bolj zmanjšati, da bi lahko v celoti razvil svoj potencial v Uniji.

(13)

Avtomatična izmenjava informacij med davčnimi organi je ključna za to, da se tem organom zagotovijo potrebne informacije, ki jim omogočajo pravilno odmero zneskov dolgovanega davka na dohodek. Obveznost poročanja bi morala zajemati tako čezmejne kot domače transakcije, da se zagotovijo učinkovitost pravil glede poročanja, pravilno delovanje notranjega trga, enaki konkurenčni pogoji in spoštovanje načela nediskriminacije.

(14)

Ta direktiva se uporablja za ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi, ki jih ureja Uredba (EU) 2023/1114 in imajo dovoljenje v skladu z njo, ter za upravljavce kriptosredstev, ki jih navedena uredba ne ureja in nimajo dovoljenja v skladu njo. Oboji so opredeljeni kot poročevalski ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi, saj morajo poročati v skladu s to direktivo. Splošno razumevanje tega, kaj so kriptosredstva, je zelo široko in vključuje kriptosredstva, ki so bila izdana decentralizirano, ter stabilne kovance, vključno z e-denarnimi žetoni, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) 2023/1114, in nekatere nezamenljive žetone. V skladu s to direktivo se poroča o kriptosredstvih, ki se lahko uporabljajo za plačilne ali naložbene namene. Zato bi morali poročevalski ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi za vsak primer posebej ugotoviti, ali se kriptosredstva ne morejo uporabiti za plačilne in naložbene namene, pri čemer bi bilo treba upoštevati izvzetja iz Uredbe (EU) 2023/1114, zlasti v zvezi z omejeno mrežo in nekaterimi uporabniškimi žetoni.

(15)

Da se davčnim upravam omogoči analiziranje informacij, ki jih prejmejo, in njihova uporaba v skladu z nacionalnimi določbami, na primer za primerjanje informacij ter vrednotenje sredstev in kapitalskih dobičkov, je primerno zahtevati poročanje in izmenjavo informacij, ki sta razčlenjena po posameznih kriptosredstvih, v zvezi s katerimi je uporabnik kriptosredstev opravil transakcije.

(16)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja določb o avtomatični izmenjavi informacij med pristojnimi organi bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje praktičnih ureditev, potrebnih za izvajanje obvezne avtomatične izmenjave informacij, o katerih poročajo poročevalski ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi, vključno s standardnim obrazcem za izmenjavo informacij. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(17)

Ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi, zajeti z Uredbo (EU) 2023/1114, lahko po prejetju dovoljenja v državi članici svojo dejavnost v Uniji opravljajo na podlagi enotnega dovoljenja za čezmejno opravljanje storitev. Za te namene vodi Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) register ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi z dovoljenjem. Poleg tega ESMA vodi tudi črni seznam upravljavcev, ki opravljajo storitve v zvezi s kriptosredstvi, za katere je potrebno dovoljenje v skladu z Uredbo (EU) 2023/1114.

(18)

Upravljavci kriptosredstev, ki ne spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) 2023/1114, morajo pa v skladu s to direktivo sporočati informacije o uporabnikih kriptosredstev, ki so rezidenti Unije, bi se morali za namene izpolnjevanja svojih obveznosti poročanja registrirati v eni sami državi članici.

(19)

Za spodbujanje upravnega sodelovanja z jurisdikcijami zunaj Unije bi moralo biti upravljavcem kriptosredstev, ki izpolnjujejo določene pogoje, dovoljeno, da davčnim organom jurisdikcije zunaj Unije sporočajo le informacije o uporabnikih kriptosredstev, ki so rezidenti Unije, če sporočene informacije ustrezajo informacijam, določenim v tej direktivi, in če je sklenjen veljaven kvalificiran sporazum med pristojnimi organi in tako jurisdikcijo zunaj Unije. Kvalificirana jurisdikcija zunaj Unije bi nato take informacije sporočila davčnim upravam držav članic, v katerih so uporabniki kriptosredstev rezidenti. Ta mehanizem bi bilo treba omogočiti, kadar je to ustrezno, da se preprečita večkratno poročanje in prenos ustreznih informacij.

(20)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za ugotavljanje, ali informacije, ki jih je treba izmenjati na podlagi sporazuma med pristojnimi organi države članice in jurisdikcijo zunaj Unije, ustrezajo informacijam, določenim v tej direktivi. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011. Ker sklepanje sporazumov o upravnem sodelovanju na področju neposrednega obdavčevanja z jurisdikcijami zunaj Unije ostaja v pristojnosti držav članic, bi se lahko ukrepanje Komisije sprožilo tudi z zaprosilom države članice. V ta namen je nujno, da bi na podlagi zaprosila države članice lahko Komisija ugotovila ustrezanje tudi pred predvideno sklenitvijo takega sporazuma. Kadar izmenjava takih informacij temelji na večstranskem sporazumu med pristojnimi organi, lahko Komisija tudi sprejme odločitev o ustrezanju sprejeti v zvezi s celotnim zadevnim okvirom, ki ga zajema tak sporazum med pristojnimi organi. Kljub temu bi moralo biti še vedno mogoče, da Komisija po potrebi sprejme odločitev o ustrezanju v zvezi z dvostranskim sporazumom med pristojnimi organi.

(21)

Če je mednarodni standard o poročanju in avtomatični izmenjavi informacij o kriptosredstvih, tj. okvir OECD za poročanje o kriptosredstvih, minimalni standard ali enakovreden standard, ki določa minimalno področje uporabe in vsebino njegovega izvajanja v jurisdikcijah, Komisiji ne bi bilo treba z izvedbenim aktom ugotavljati ustrezanja te direktive in okvira OECD za poročanje o kriptosredstvih, če je med jurisdikcijami zunaj Unije in vsemi državami članicami sklenjen veljaven kvalificiran sporazum med pristojnimi organi.

(22)

Čeprav je skupina G20 potrdila okvir OECD za poročanje o kriptosredstvih in priporočila njegovo izvajanje, odločitev o tem, ali bo veljal za minimalni standard ali enakovreden standard, še ni sprejeta. Do te odločitve ta direktiva vključuje dva različna pristopa za ugotavljanje ustrezanja.

(23)

Ta direktiva ne nadomešča nobenih širših obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe (EU) 2023/1114.

(24)

Za spodbujanje konvergence in doslednega nadzora v zvezi s to direktivo in Uredbo (EU) 2023/1114 morajo pristojni organi sodelovati z drugimi nacionalnimi organi ali institucijami ter si izmenjevati zadevne informacije.

(25)

Oprostitev obveznosti poročanja iz te direktive, ki je odvisna od ugotovitve ustreznih mehanizmov poročanja in izmenjave v zvezi z jurisdikcijami zunaj Unije in državami članicami, bi se moralo uporabljati le na področju obdavčevanja in zlasti za namene te direktive, in se ne bi smelo šteti kot podlaga za ugotavljanje ustrezanja na drugih področjih prava Unije.

(26)

Za prilagoditev novemu razvoju na različnih trgih in posledično učinkovito obravnavanje ugotovljenih ravnanj v zvezi z davčnimi goljufijami, davčnimi utajami in izogibanjem davkom je bistvenega pomena, da se okrepijo določbe Direktive 2011/16/EU v zvezi z informacijami, ki jih je treba sporočati ali izmenjati. Te določbe bi morale odražati razvoj dogodkov na notranjem trgu in na mednarodni ravni, da bi dosegli učinkovito poročanje in izmenjavo informacij. Posledično ta direktiva med drugim zajema najnovejše spremembe skupnega standarda poročanja OECD, vključno z določbami o e-denarju in centralnobančnih digitalnih valutah, iz dela II okvira poročanja o kriptosredstvih in sprememb skupnega standarda poročanja, ki ga je OECD odobrila 26. avgusta 2022, ter razširitev področja uporabe avtomatične izmenjave informacij glede vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom na nekatera davčna stališča v zvezi s fizičnimi osebami. Pri uveljavljanju najnovejših sprememb skupnega standarda poročanja, kot so vključene v to direktivo, in kot je že navedeno v uvodnih izjavah Direktive Sveta 2014/107/EU (7) v zvezi s prvotno različico skupnega standarda poročanja, bi morale države članice upoštevati pripombe o vzorčnem sporazumu med pristojnimi organi in skupnem standardu poročanja, zdaj vključno z najnovejšimi spremembami skupnega standarda poročanja, zaradi ponazoritve ali razlage in da bi se tako zagotovila dosledna uporaba v vseh državah članicah.

(27)

Elektronski denar, kot je opredeljen v Direktivi 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), se v Uniji pogosto uporablja, obseg transakcij in njihova skupna vrednost pa se stalno povečujeta. Vendar Direktiva 2011/16/EU elektronskega denarja ne zajema izrecno. Države članice uporabljajo različne pristope k elektronskemu denarju. Tako s tem povezani produkti niso vedno zajeti v obstoječih kategorijah prihodkov in kapitala iz Direktive 2011/16/EU. Zato bi bilo treba uvesti pravila v Direktivo 2011/16/EU, ki bi zagotavljala, da se obveznosti poročanja uporabljajo za elektronski denar.

(28)

Da bi odpravili vrzeli, ki omogočajo davčne goljufije, davčne utaje in izogibanje davkom , bi bilo treba od držav članic zahtevati, da si izmenjujejo informacije v zvezi z dohodki od neskrbniških dividend. Dohodek od neskrbniških dividend bi bilo zato treba vključiti v kategorije dohodkov, za katere velja avtomatična izmenjava informacij.

(29)

Identifikacijska številka davkoplačevalca (IŠD) je bistvena za to, da lahko države članice prejete informacije povežejo s podatki iz nacionalnih podatkovnih zbirk. Povečuje zmožnost držav članic, da identificirajo zadevne davčne zavezance in pravilno odmerijo ustrezne davke. Zato je pomembno, da države članice pri poročanju in sporočanju informacij v okviru izmenjav, povezanih s kategorijami prihodkov in kapitala, za katere velja obvezna avtomatična izmenjava informacij, finančnimi računi, vnaprejšnjimi davčnimi stališči s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi, poročili po državah, čezmejnimi aranžmaji, o katerih se poroča, informacijami o prodajalcih na digitalnih platformah in kriptosredstvih, navedejo IŠD za posameznike in subjekte, o katerih se poroča.

(30)

Da bi se povečala razpoložljivost IŠD za pristojne organe držav članic, bi morala vsaka država članica sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi bi zahtevala, da se IŠD posameznikov in subjektov, ki jih izda država članica rezidentstva, sporočijo v zvezi z dohodki iz zaposlitve, plačili direktorjem in pokojninami ter v zvezi z vnaprejšnjimi davčnimi stališči s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi, poročili po državah in čezmejnimi aranžmaji, o katerih se poroča. Taki ukrepi lahko med drugim vključujejo uvedbo nacionalnih pravnih zahtev za sporočanje IŠD, in sicer do roka za prenos, določenega v tej direktivi. Poleg tega je po začetku veljavnosti Direktive Sveta (EU) 2022/2523 (9) in ob upoštevanju pravil o varnih pristanih iz navedene direktive pomembno zagotoviti ustrezno ujemanje v okviru obvezne avtomatične izmenjave informacij o poročilih po državah v skladu z Direktivo 2011/16/EU. Vendar države članice priznavajo tudi, da lahko obstajajo redki primeri, ko poročevalski subjekt ali poročevalski posameznik preprosto ne more zbrati in sporočiti IŠD, vključno kadar poročevalski subjekt ali poročevalski posameznik kljub najboljšim prizadevanjem ni mogel zbrati IŠD ali če davčnemu zavezancu IŠD ni bila izdana.

(31)

Vsaka država članica bi morala IŠD posameznikov in subjektov, ki jih izda država članica rezidentstva – če je to številko pridobil pristojni organ države članice –, vključiti v izmenjave v zvezi z vnaprejšnjimi davčnimi stališči s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi, poročili po državah in čezmejnimi aranžmaji, o katerih se poroča.

(32)

V odsotnosti izmenjave davčnih stališč v zvezi s fizičnimi osebami davčne uprave zadevnih držav članic morda niso seznanjene s temi stališči. To predstavlja tveganje za ustvarjanje priložnosti za davčne goljufije, davčne utaje in izogibanje davkom. Za zmanjšanje tega tveganja in za zmanjšanje upravnega bremena bi bilo treba avtomatično izmenjavo vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom razširiti na tista stališča, pri katerih znesek transakcije ali niza transakcij iz vnaprejšnjega davčnega stališča s čezmejnim učinkom presega določen prag.

(33)

Avtomatično bi bilo treba izmenjevati tudi vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom, ki ugotavljajo, ali je oseba rezident za davčne namene v državi članici, ki je izdala davčno stališče, ali ne. Vendar zaradi sorazmernosti in zmanjšanja upravnega bremena nekatere skupne oblike vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom, ki lahko vključujejo element ugotavljanja, ali je fizična oseba rezident za davčne namene v državi članici ali ne, zgolj iz tega razloga ne bi smele biti predmet izmenjave informacij o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom. Vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom o obdavčitvi pri viru v zvezi z dohodki nerezidentov iz zaposlitve ter plačili direktorjem in pokojninami nerezidentov se ne bi smela izmenjevati, razen če znesek transakcije ali niza transakcij iz vnaprejšnjega davčnega stališča s čezmejnim učinkom presega prag.

(34)

Pričakuje se, da bo več držav članic uvedlo identifikacijske storitve kot poenostavljen in standardiziran način identifikacije ponudnikov storitev in davčnih zavezancev. Državam članicam, ki želijo za identifikacijo uporabiti to obliko, bi bilo treba to dovoliti pod pogojem, da ne vpliva na pretok in kakovost informacij drugih držav članic, ki takih identifikacijskih storitev ne uporabljajo. Zato uporaba identifikacijskih storitev ne bi smela vplivati na postopke dolžne skrbnosti ali zahteve za zbiranje informacij. Če ta pristop odstopa od ustreznih standardov OECD o avtomatični izmenjavi informacij, določbe te direktive v zvezi z uporabo identifikacijskih storitev ne bi smele vplivati na ugotavljanje, ali so informacije, sporočene in izmenjane v skladu s sporazumom med pristojnimi organi države članice in jurisdikcije zunaj Unije, enakovredne ali ustrezne tistim, ki so določene v tej direktivi.

(35)

Pomembno je, da se informacije, sporočene na podlagi Direktive 2011/16/EU, načeloma uporabljajo za odmero, upravljanje in izterjavo davkov s stvarnega področja uporabe navedene direktive. Vendar so se zaradi nejasnega okvira pojavile negotovosti glede uporabe informacij. Glede na povezavo med davčnimi goljufijami, davčnimi utajami in izogibanjem davkom ter pranjem denarja, tudi pri izvrševanju, je primerno pojasniti, da se lahko informacije, ki se sporočajo med državami članicami, uporabijo tudi za odmero, upravljanje in izterjavo carinskih dajatev ter preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma.

(36)

Glede na količino in naravo informacij, ki se zbirajo in izmenjujejo na podlagi Direktive 2011/16/EU, so lahko te informacije koristne na nekaterih drugih področjih. Medtem ko bi bilo treba uporabo teh informacij na drugih področjih praviloma omejiti na področja, ki jih v skladu s to direktivo odobri država članica, ki sporoča informacije, je treba omogočiti širšo uporabo informacij v primerih s posebnimi in resnimi značilnostmi ter v primerih ukrepov, dogovorjenih na ravni Unije. Taki bi bili zlasti primeri, v katerih so bili sprejeti sklepi v skladu s členom 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z omejevalnimi ukrepi. Informacije, izmenjane na podlagi Direktive 2011/16/EU, so lahko zelo pomembne za odkrivanje kršitev omejevalnih ukrepov ali izogibanja tem ukrepom. Morebitne kršitve omejevalnih ukrepov pa bodo pomembne za davčne namene, saj bo izogibanje omejevalnim ukrepom v večini primerov pomenilo tudi izogibanje davkom v zvezi z zadevnimi sredstvi. Glede na verjetne sinergije in tesno povezavo med odkrivanjem izogibanja omejevalnim ukrepom in odkrivanjem izogibanja davkom je zato primerno dovoliti nadaljnjo uporabo informacij.

(37)

Bistveno je, da informacije, sporočene v skladu z Direktivo 2011/16/EU, uporabi pristojni organ vsake države članice, ki prejme te informacije. Zato je primerno zahtevati, da pristojni organ vsake države članice vzpostavi učinkovit mehanizem za zagotovitev uporabe informacij, pridobljenih s poročanjem ali izmenjavo informacij v skladu z Direktivo 2011/16/EU. Taka uporaba informacij lahko na primer vključuje prostovoljne programe za zagotavljanje skladnosti, uradna obvestila za pridobivanje razkritij, kampanje ozaveščanja, vnaprejšnje izpolnjevanje davčnih napovedi, ocene tveganja, omejene revizije, splošne revizije, davčne oznake, ocene davkov, integracijo v domače sisteme in druge ukrepe, povezane z davki.

(38)

Za učinkovitejšo rabo virov, lažjo izmenjavo informacij in v izogib temu, da bi morala vsaka država članica uvesti podobne prilagoditve v svojem sistemu za hrambo podatkov, bi bilo treba vzpostaviti osrednjo podatkovno zbirko za sporočanje informacij o kriptosredstvih, ki bi bila dostopna vsem državam članicam, za statistične namene pa tudi Komisiji, ter v katero bi države članice naložile in shranile sporočene informacije, namesto da bi si jih izmenjevale po varni elektronski pošti. Državam članicam bi bilo treba dovoliti dostop do podatkov v tej osrednji podatkovni zbirki samo v zvezi z njihovimi rezidenti. Vsi dostopi in omejitve dostopa do osrednje podatkovne zbirke bi morali biti v skladu z zahtevami iz Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje praktičnih ureditev, potrebnih za vzpostavitev take osrednje podatkovne zbirke. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(39)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za razvoj orodja, ki omogoča elektronsko in avtomatizirano preverjanje pravilnosti IŠD, ki jo predloži davčni zavezanec ali poročevalski subjekt ali poročevalski posameznik. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011. Orodje IT, zagotovljeno državam članicam, naj bi prispevalo k zvišanju stopenj ujemanja za davčne uprave in k splošnemu izboljšanju kakovosti izmenjanih informacij.

(40)

Najkrajše obdobje hrambe evidenc informacij, pridobljenih z izmenjavo informacij med državami članicami v skladu z Direktivo 2011/16/EU, ne bi smelo biti daljše od tega, kar je potrebno, nikakor pa ne krajše od petih let. Države članice informacij ne bi smele hraniti dlje, kot je potrebno za doseganje ciljev te direktive.

(41)

Poročevalske finančne institucije, posredniki, Poročevalski operaterji platform, Poročevalski ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi ali pristojni organi držav članic so upravljavci podatkov v smislu Uredbe (EU) 2016/679. Dva ali več teh upravljavcev, ki skupaj določijo namene in načine obdelave osebnih podatkov, se štejejo za skupne upravljavce. Pristojni organi držav članic se na primer štejejo za skupne upravljavce osrednje podatkovne zbirke, saj so se skupaj dogovorili o osebnih podatkih, ki jih je treba obdelati, in načinu obdelave.

(42)

Za zagotovitev ustreznega uveljavljanja pravil iz te direktive bi morale države članice določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu z določbami te direktive o obvezni avtomatični izmenjavi informacij, ki jih sporočajo poročevalski ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi, in sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Čeprav izbira kazni ostaja v pristojnosti držav članic, bi morale biti predpisane kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(43)

Zaradi harmonizacije časovnega okvira za ocenjevanje uporabe Direktive 2011/16/EU in dveletno ocenjevanje ustreznosti prepoznavnih značilnosti iz Priloge IV k tej direktivi bi bilo treba časovni okvir navedenih postopkov ocenjevanja uskladiti.

(44)

Ob upoštevanju sodbe Sodišča z dne 8. decembra 2022 v zadevi C-694/20, Orde van Vlaamse Balies in drugi (11), bi bilo treba Direktivo 2011/16/EU spremeniti tako, da učinek njenih določb ne bi bil, da bi moral odvetnik, ki deluje kot posrednik, kadar je oproščen obveznosti poročanja zaradi varovanja zakonsko predpisane poklicne skrivnosti, ki ga zavezuje, obveščati morebitnega drugega posrednika, ki ni njegova stranka, o obveznostih poročanja tega posrednika. Vendar bi moral vsak posrednik, ki je zaradi varovanja zakonsko predpisane poklicne skrivnosti, ki ga zavezuje, oproščen obveznosti poročanja, svoje stranke še naprej brez odlašanja obveščati o njihovih obveznostih poročanja.

(45)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov (12), ki je mnenje podal 3. aprila 2023 (13).

(46)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Ta direktiva zlasti zagotavlja polno spoštovanje pravice do varstva osebnih podatkov iz člena 8 Listine. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se uredbi (EU) 2016/679 in (EU) 2018/1725 uporabljata za obdelavo osebnih podatkov na podlagi Direktive 2011/16/EU. Poleg tega si ta direktiva prizadeva zagotoviti popolno spoštovanje svobode gospodarske pobude.

(47)

Ker cilja Direktive 2011/16/EU, tj. učinkovitega upravnega sodelovanja med državami članicami pod pogoji, ki so skladni s pravilnim delovanjem notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči , temveč se ta cilj zaradi zahtevane enotnosti in učinkovitosti lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(48)

Direktivo 2011/16/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 3 se spremeni:

(2)

člen 8 se spremeni:

(3)

člen 8a se spremeni:

(4)

člen 8ab se spremeni:

(5)

v členu 8ac(2), prvi pododstavek, se doda naslednja točka:

(6)

vstavi se naslednji člen:

(7)

člen 16 se spremeni:

(8)

v členu 18 se doda naslednji odstavek:

(9)

v členu 20 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

(10)

člen 21 se spremeni:

(11)

v členu 22 se dodata naslednja odstavka:

(12)

v členu 23 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(13)

člen 25 se spremeni:

(14)

člen 25a se nadomesti z naslednjim:

(15)

v členu 27 se črta odstavek 2;

(16)

vstavi se naslednji člen:

(17)

Priloga I se spremeni v skladu s Prilogo I k tej direktivi;

(18)

Priloga V se spremeni v skladu s Prilogo II k tej direktivi;

(19)

besedilo iz Priloge III k tej direktivi se doda kot Priloga VI.