14.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 332/1

(1)

Službe Komisije so 3. julija 2013 vsem državam članicam poslale vprašalnik o delovanju in obdavčitvi njihovih pristanišč, da bi dobile celoten vpogled v to in da bi se razjasnil položaj pristanišč glede pravil Evropske unije o državni pomoči iz člena 107 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU). Belgijski organi so odgovorili z dopisoma z dne 30. septembra in 9. oktobra 2013. Komisija je z dopisom z dne 20. januarja 2014 zahtevala dodatne informacije o pravilih o obdavčitvi, ki se uporablja za pristanišča. Belgijski organi so odgovorili z dopisom z dne 13. marca 2014, pristanišče Bruselj pa je poslalo svoje pripombe v dopisu, prejetem 18. marca 2014.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 9. julija 2014 Belgijo v skladu s členom 21 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (2) (v nadaljnjem besedilu: postopkovna uredba) obvestila o svoji predhodni oceni, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb, določena za nekatera belgijska pristanišča (v nadaljnjem besedilu: belgijska pristanišča), pomeni državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, ta pomoč pa pomeni obstoječo pomoč v smislu člena 1(b) navedene uredbe. Dne 23. septembra 2014 je potekal sestanek z belgijskimi organi. Valonija in pristanišče Bruselj sta predložila vsak svoje pripombe v dopisih z dne 30. septembra 2014, Flamska pa je svoje pripombe predložila v dopisu z dne 1. oktobra 2014. Komisija je z dopisom z dne 1. junija 2015 Belgijo obvestila, da se je seznanila z vsemi argumenti, ki jih je ta predložila, in da še vedno meni, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb,odobrena več pristaniščem, pomeni pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, če in kolikor ta pristanišča opravljajo gospodarske dejavnosti. Zoper navedeni dopis je bila 3. avgusta 2015 vložena tožba (3), ki je bila kot nedopustna zavržena s sklepom Splošnega sodišča z dne 9. marca 2016 (4).

(3)

Komisija je v dopisu z dne 21. januarja 2016 ponovila svoje stališče, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb, odobrena pristaniščem, pomeni shemo državne pomoči, ki ni združljiva s Pogodbo, in predlagala belgijskim organom, naj z ustreznimi ukrepi v skladu s členom 108(1) PDEU in členom 22 postopkovne uredbe odpravijo oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb, določeno za belgijska pristanišča, kolikor ta opravljajo gospodarske dejavnosti. Belgijski organi so bili pozvani, naj zakonodajo spremenijo v roku 10 mesecev od datuma sklepa, sprememba pa se mora začeti uporabljati najpozneje za dohodke, ustvarjene z gospodarskimi dejavnostmi od začetka davčnega leta 2017. Belgijski organi so bili pozvani, naj Komisijo v dveh mesecih po datumu prejetja navedenega sklepa pisno obvestijo, da Belgija v skladu s členom 23(1) postopkovne uredbe brezpogojno in nedvoumno sprejema te ustrezne ukrepe v celoti. Zoper navedeni predlog ustreznih ukrepov je bila 18. marca 2016 vložena tožba (5), ki je bila kot nedopustna zavržena s sklepom Splošnega sodišča z dne 27. oktobra 2016 (6).

(4)

Belgijski organi so v dopisu z dne 21. marca 2016 Komisiji predložili pripombe o predlaganih ustreznih ukrepih.

(5)

Komisija je z dopisom z dne 8. julija 2016 odločila, da začne postopek, določen v členu 108(2) PDEU, z uporabo člena 23(2) postopkovne uredbe.

(6)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (7). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe o zadevnem ukrepu. Dne 24. avgusta 2016 je bil organiziran sestanek s predstavniki nekaterih belgijskih pristanišč, na katera se ukrep nanaša.

(7)

Belgija je svoje pripombe predložila v dopisih z dne 9. septembra 2016 (zvezni minister za finance) in 16. septembra 2016 (Valonija in valonska pristanišča).

(8)

Komisija je prejela pripombe naslednjih zainteresiranih strani: Sea Invest, uporabnika pristanišč Anvers, Gand in Zeebruges (14. september 2016), pristanišča Rotterdam, v imenu petih javnih nizozemskih pomorskih pristanišč (16. september 2016), pristanišča Bruselj (16. september 2016), flamske pristaniške komisije (Vlaamse Havencommissie) (19. september 2016) in – po podaljšanju roka za predložitev pripomb – pristanišč Anvers in Zeebruges (4. oktober 2016).

(9)

Komisija je te pripombe posredovala Belgiji in ji dala možnost, da nanje odgovori. Pripombe Belgije je prejela z dopisom z dne 14. novembra 2016. Sestanek med belgijskimi organi in Komisijo je bil organiziran 19. decembra 2016, na njem pa so bile Komisiji predložene dodatne pripombe. Dne 10. januarja 2017 je bil organiziran še en sestanek med zveznimi in regionalnimi belgijskimi organi, nekaterimi upravičenci ukrepa in Komisijo.

(10)

V Belgiji je zemljišče, ki ga zasedajo pristanišča, del javnega prostora. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je bilo upravljanje glavnih belgijskih pristanišč preneseno na decentralizirane subjekte. Nekatera pristanišča upravljajo avtonomne pristaniške komunalne službe (kot so pristanišča Gand, Ostende in Anvers); druga upravljajo pravne osebe javnega prava, kot so avtonomna pristanišča Port autonomes du Centre et de l'Ouest, Liège, Charleroi in Namur) ali v primeru pristanišča Zeebruges delniška družba javnega prava.

(11)

Pristanišča upravljajo javni subjekti, pristaniški organi.

(12)

V skladu s členom 1 zakonika o davkih od dohodkov iz leta 1992 (8) (v nadaljnjem besedilu: CIR) so „družbe“ rezidentke zavezane za plačilo davka od dohodkov, imenovanemu davek od dohodkov družb (9). Pravne osebe rezidentke, ki niso „družbe“, pa so zavezane za plačilo davka od dohodkov, imenovanemu davek od dohodkov pravnih oseb (10). Člen 2 CIR opredeljuje „družbo“ kot „vsako družbo, združenje, ustanovo ali kakršno koli organizacijo, ki je zakonito ustanovljena, ima pravno osebnost in upravlja podjetje ali se ukvarja s pridobitnimi dejavnostmi“.

(13)

Člen 180(2) CIR določa, da določeno število belgijskih pristanišč ni zavezano za plačilo davka od dohodkov družb (11). Člen 220(2) CIR določa, da so pravne osebe, ki niso zavezane za plačilo davka od dohodkov družb iz člena 180 CIR, zavezane za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb (12). Davek od dohodkov pravnih oseb se ne obračuna od celotnega zneska dohodkov ali dobička, temveč samo od določenih vrst dohodkov. V skladu s členom 221 CIR so pravne osebe, zavezane za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, obdavčene samo za katastrski dohodek od nepremičnin v Belgiji ter dohodke in prihodke iz kapitala in premičnin (13). Poleg tega stopnje, ki se uporabljajo za različne vrste dohodkov, od katerih se plačuje davek od dohodkov pravnih oseb, običajno ustrezajo stopnjam pri viru odtegnjenega davka na nepremičnine ali premičnine (14) in so načeloma nižje od stopenj, ki se uporabljajo na področju davka od dohodkov družb (33,99 %).

(14)

Komisija je v dopisu z dne 8. julija 2016 ugotovila, da belgijski organi niso sprejeli časovnega načrta za izvajanje ustreznih ukrepov, ki jih je Komisija navedla v dopisu z dne 21. januarja 2016, in da ni videti, da bi belgijska vlada jasno sprejela samo načelo obdavčitve pristanišč z davkom od dohodkov družb niti da bi se obvezala odpraviti oprostitev davka, do katere so upravičena belgijska pristanišča. Komisija iz navedenega sklepa, da belgijski organi niso brezpogojno, nedvoumno in v celoti sprejeli ustreznih ukrepov, ki jih je Komisija predlagala 21. januarja 2016.

(15)

Ker je Komisija še vedno menila, da oprostitev davka od dohodkov družb v korist belgijskim pristaniščem, kadar opravljajo gospodarsko dejavnost, pomeni obstoječo shemo državne pomoči in ker je dvomila o združljivosti te sheme pomoči z notranjim trgom, se je odločila začeti postopek, določen v členu 108(2) PDEU, ob uporabi člena 23(2) postopkovne uredbe.

(16)

Belgijska pristanišča in belgijski organi menijo, da pristanišča niso „podjetja“ v smislu člena 107(1) PDEU, če njihove naloge, med drugim upravno upravljanje javnega in zasebnega prostora, niso gospodarske narave. Poudarjajo, da so to naloge splošnega pomena in da so jim jih naložili ali jih nanje prenesli javni organi, ki lahko prosto opredelijo obseg negospodarskih storitev splošnega pomena. Pripominjajo, da imajo pristaniški organi posebna pooblastila za opravljanje teh nalog, da jih nadzorujejo organi oblasti in da njihov cilj ni ustvarjanje dobička, saj se presežek reinvestira v pristaniško infrastrukturo, pri nekaterih pristaniščih pa izplača občini, ki je njihov delničar.

(17)

Pristanišči Anvers in Zeebruges ter belgijski organi menijo, da se sodna praksa Sodišča na področju letališč (zadeva C-82/01, Aéroports de Paris (15)) ne more uporabljati za pristanišča, ki so drugačna infrastruktura. Zlasti navajajo, da monopol pristanišč izhaja iz upravne decentralizacije v korist subjekta javnega prava, ki si ne prizadeva za ustvarjanje dobička, medtem ko je upravljanje letališč dodeljeno zasebnim osebam v okviru izključne koncesije za gospodarsko dejavnost s prenosom operativnega tveganja gospodarske narave. Menijo tudi, da se tožba, ki jo je Sodišče obravnavalo v zadevi Aéroports de Paris, ni nanašala na zagotavljanje „infrastrukturnih storitev“, tako da primerjava z dajanjem pristaniškega prostora na voljo s strani belgijskih pristaniških organov ni ustrezna.

(18)

Večina zainteresiranih strani in belgijski organi ugovarjajo gospodarski naravi dejavnosti, ki jih Komisija navaja v sklepu o začetku postopka, in sicer med drugim dajanje pristaniške infrastrukture na voljo plovilom ter oddajanje zemljišč in infrastrukture v najem podjetjem, pri čemer pojasnjujejo, da so tarife za najem zemljišč, za koncesijo za infrastrukturo in za dostop do pristaniške infrastrukture (pristaniške pristojbine) javne, nediskriminatorne ter določene vnaprej enostransko s strani pristaniških organov, in ne na podlagi ponudbe in povpraševanja. Navajajo zlasti sodbo belgijskega ustavnega sodišča z dne 19. novembra 2015 (16), v kateri to priznava, da so pristaniške pristojbine „čista plačila“ tretjih oseb za poseg pristaniških organov. Sklicujejo se tudi na flamski pristaniški odlok z dne 2. marca 1999 o politiki in upravljanju pomorskih pristanišč (17) (v nadaljnjem besedilu: flamski pristaniški odlok z dne 2. marca 1999), ki določa, da morajo biti pristaniške pristojbine določene v „razumnem sorazmerju“ z vrednostjo zagotovljene storitve. Poleg tega navajajo, da so koncesijske dajatve sorazmerno nižje za zemljišča, s katerimi se ustvarja višja dodana vrednost, da temeljijo na objektivnih parametrih (v zvezi z zadevnimi zemljišči) in da izražajo notranjo vrednost, ki jo ustvarja zagotovljena storitev. Poleg tega Valonija in valonska pristanišča menijo, da plačilo dajatev za uporabo infrastrukture ne kaže nujno na gospodarsko naravo dejavnosti pristanišč, pri čemer dejstvo, da te dajatve ne krijejo povrnitve vloženega kapitala, kaže na to, da so pristaniške dejavnosti storitve splošnega pomena.

(19)

Po njihovem mnenju so glavne gospodarske dejavnosti v pristaniščih dejavnosti koncesionarjev, ki zagotavljajo ravnanje z blagom (natovarjanje in raztovarjanje), pri čemer so pristaniški organi povsem izključeni iz poslovnih pogodb, sklenjenih med družbami koncesionarji in ladjarji. Pristanišč torej gospodarsko ne upravljajo pristaniški organi, temveč družbe, ki jim je infrastruktura oddana v koncesijo, to infrastrukturo pa morajo te družbe same nadgraditi z napravami in objekti (žerjavi, hangarji), potrebnimi za storitve ravnanja s tovorom.

(20)

Dodajajo, da morajo pristaniški organi v vse večjem obsegu financirati negospodarske dejavnosti, za katere so pristojne regije, tudi dejavnosti, ki niso povezane z upravljanjem pristanišč (18). Navajajo več sklepov Komisije in sodb Sodišča, ki po njihovem mnenju ugotavljajo, da dajanje odprte infrastrukture na voljo vsem morebitnim uporabnikom na pravičen in nediskriminatoren način ter upravljanje in uporaba zemljišč javne skupnosti za razvoj industrijskih in trgovinskih dejavnosti za zasebni sektor niso gospodarske dejavnosti.

(21)

Menijo, da so gospodarske dejavnosti pristanišč, kot sta dvigovanje (storitve žerjavov) in vleka, povsem pomožne narave.

(22)

Flamska pristaniška komisija meni, da oprostitev davka od dohodkov družb ne pomeni prednosti, ker morajo pristaniški organi v vse večjem obsegu financirati negospodarske infrastrukture, za katere so pristojne regije.

(23)

Pristanišče Rotterdam navaja, da dejanska stopnja obdavčitve pristanišč Anvers, Zeebruges in Gand znaša manj kot 1 % računovodskega dobička.

(24)

Belgijski organi trdijo, da pogoj, da mora biti prednost odobrena iz državnih sredstev, ni izpolnjen, če pristanišča plačujejo davek od dohodkov pravnih oseb,

(25)

Večina zainteresiranih strani in belgijski organi menijo, da referenčni sistem na področju obdavčitve pravnih oseb ni davek od dohodkov družb (kot je navedeno v sklepu o začetku postopka), temveč člen 1 CIR, ki določa dva vzporedna sistema obdavčitve za pravne osebe rezidente (davek od dohodkov družb in davek od dohodkov pravnih oseb) glede na merila, opredeljena v členu 2 CIR (dejavnost pravne osebe, ki je ali ni „upravljanje podjetja“ ali „ukvarjanje s pridobitnimi dejavnostmi“). Dodajajo, da je s členom 180 CIR, ki določa, da pristanišča niso zavezana za plačilo davka od dohodkov družb, zgolj natančneje opredeljen in uporabljen člen 1 CIR. Nekatere zainteresirane strani in belgijski organi menijo tudi, da je davek od dohodkov pravnih oseb referenčni sistem za pristanišča, ki niso „družbe“ v smislu člena 2 CIR, pri čemer se s členom 180(2) CIR ne odstopa od splošnih pravil o obdavčitvi pravnih oseb, temveč se z njim ta splošna pravila samo uporabljajo. Trdijo torej, da pristanišča ne bi bila nujno zavezana za plačilo davka od dohodkov družb, tudi če bi bil člen 180(2) odpravljen, saj bi morala uprava proučiti njihov položaj individualno glede na splošna merila iz členov 1 in 2 CIR, in ker pristanišča niso „družbe“ v smislu člena 2 CIR, ne bi bila zavezana za plačilo davka od dohodkov družb.

(26)

Valonija in valonska pristanišča dodajajo, da je ta dvojnost (obstoj dveh sistemov obdavčitve dohodkov, in sicer davka od dohodkov družb in davka od dohodkov pravnih oseb) bistvena in lastna sistemu obdavčitve dohodkov ter izhaja iz belgijske ustave. Poleg tega naj belgijska ustava od zakonodajalca ne bi zahtevala, da za določene dejavnosti uvede davek, in za javne uprave (država, skupnosti, regije, province in občine) naj bi bile dobrine v javni lasti ali v zasebni lasti, dodeljene javni službi, oproščene davkov v skladu s splošnim načelom prava. Belgijski organi navajajo tudi, da v skladu s sodno prakso nacionalnih sodišč javne storitve, naloge in dobrine niso obdavčene, razen če zakon tega izrecno ne določa.

(27)

Po mnenju pristaniških organov v Anversu in Zeebrugesu ter belgijskih organov so subjekti, ki – tako kot pristanišča – ne izplačujejo dobička, temveč ga reinvestirajo, ali ki uresničujejo cilj, ki presega njihov lastni interes, zavezani za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, kar se sklada z logiko sistema.

(28)

Poudarjajo tudi, da so v drugačnem položaju kot druga podjetja, ki so zavezana za plačilo davka od dohodkov družb. Pristaniški organi imajo sicer določeno avtonomijo in lahko opravljajo tudi gospodarske dejavnosti, vendar spadajo med javne oblasti in opravljajo naloge splošnega pomena, njihova narava pa v skladu z njihovimi statuti ni pridobitna. Ne uporabljajo industrijskih in trgovinskih metod, vodilo njihovega ravnanja pa ni kratkoročna donosnost naložb. Koncesijske dajatve in pristaniške pristojbine ne pokrijejo vedno stroškov, ki jih imajo. Opravljajo naloge javne službe, katerih stroški se v skladu s členom 49 CIR ne bi odbili od davčne osnove za davek od dohodka družb, kar bi v primeru zavezanosti za plačilo davka od dohodka družb pomenilo diskriminacijo glede na druga podjetja in zmanjšano naložbeno sposobnost pristanišč.

(29)

Belgijski organi navajajo, da je belgijsko ustavno sodišče v sodbi z dne 1. decembra 2016 (19) potrdilo odločitev zakonodajalca, da pristanišča oprosti davka od dohodkov družb.

(30)

Flamska pristaniška komisija trdi, da v drugih državah članicah, zlasti na Nizozemskem, iste dejavnosti pristanišč financirajo javni organi, tako da konkurenčni pogoji niso pristranski.

(31)

Pristaniški organi v Anversu in Zeebrugesu se sklicujejo na točko 188 Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči (20) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo z dne 19. julija 2016) in poudarjajo, da ima vsako pristanišče pravni monopol nad pristaniškim območjem, ta monopol pa ne izključuje samo „konkurence na trgu, ampak tudi konkurenco za trg“. Iz tega sklepajo, da ukrep ne povzroča izkrivljanja konkurence. Omenjajo tudi mnenje nizozemskega organa za konkurenco (21), v skladu s katerim pristanišče Rotterdam ne konkurira upravljavcem drugih pristanišč, če pristaniške pristojbine pomenijo samo omejen del prevoznih stroškov ladjarjev, tako da zvišanje ali znižanje teh tarif ne bi vplivalo na pristaniški promet.

(32)

Navajajo tudi, da se v skladu z obvestilom z dne 19. julija 2016, pri omrežni infrastrukturi različni elementi omrežja dopolnjujejo in si ne konkurirajo (točka 211 in opomba št. 311), tako da je izkrivljanje konkurence izključeno. Pripominjajo, da Komisija v navedenem obvestilu to načelo uporablja za gradnjo železniške infrastrukture (točka 219) in gradnjo cestne infrastrukture, vključno s cestami, na katerih se plačuje cestnina (točka 220), vendar menijo, da se uporablja tudi za pristanišča.

(33)

Valonija in valonska pristanišča navajajo zlasti, da pristanišča na celinskih vodah, oproščena davka od dohodkov družb, ne konkurirajo drugim zasebnim pristaniščem na celinskih vodah, ki dajejo enako infrastrukturo na voljo javnosti. Zvezni organi dodajajo, da pristanišča na celinskih vodah, ki so majhna, dopolnjujejo druga pristanišča in konkurirajo samo cestnemu prometu.

(34)

Pristanišče Rotterdam navaja, da nizozemska javna pristanišča med drugim konkurirajo pristaniščem Anvers, Zeebruges in Gand.

(35)

Valonija in valonska pristanišča menijo, da je člen 106(2) PDEU ustrezna podlaga za združljivost ukrepa: pristanišča imajo zakonit mandat in ni mogoče ugovarjati, da izpolnjujejo vse pogoje, ki jih določa navedeni člen. Poudarjajo, da je treba združljivost na podlagi člena 93 PDEU, ki v teh pogojih uporabe ne vključuje neobstoja učinka na trgovino, podrobno proučiti.

(36)

Pristaniški organi v Anversu in Zeebrugesu menijo, da Komisija ni dovolj argumentirano odgovorila na trditve, predstavljene v zvezi z združljivostjo ukrepa. Dodajajo, da bi bilo mogoče člen 93 PDEU uporabiti kot podlago za združljivost ukrepa, saj morajo pristanišča financirati infrastrukturo, ki prispeva k vseevropskim prometnim omrežjem.

(37)

Belgijski organi od Komisije zahtevajo prehodno obdobje za uvedbo davka od dohodkov družb za pristanišča. Poudarjajo, da je rok, določen v sklepu o začetku postopka z dne 8. julija 2016 (uvedba davka od dohodkov družb za pristanišča s 1. januarjem 2017), prekratek, zlasti glede na rok, omogočen Nizozemski v okviru zadeve SA.25338. Poudarjajo, da odprava člena 180(2) CIR pomeni zakonodajni postopek, ki traja „načeloma vsaj tri do šest mesecev“. Po njihovem mnenju so potrebne spremembe zakonodaje, ki so veliko bolj zapletene od preproste odprave člena 180(2) CIR, saj (i) ta odprava ne bi nujno pomenila, da postanejo pristanišča zavezana za plačilo davka od dohodkov družb, (ii) pri oblikovanju novega sistema obdavčitve pristanišč je treba upoštevati ustavno načelo enakosti in (iii) belgijsko davčno pravo ne ureja izrecno prehoda pravne osebe z davka od dohodkov pravnih oseb na davek od dohodkov družb. Dodajajo, da mora Komisija v primeru poteka sheme pomoči, ki se šteje za obstoječo, spoštovati legitimne interese države članice, da se upravičencem zagotovi pravna varnost.

(38)

Pristanišče Rotterdam zahteva, daKomisija odloži uvedbo davka od dohodka družb za nizozemska pristanišča, dokler se ne izvede sektorska raziskava in dokler ne bodo vsa pomorska pristanišča na severnem območju hkrati postala zavezana za plačilo davka, ali da vsaj hitro in sočasno uvede davek od dohodka družb za belgijska in francoska pristanišča.

(39)

V skladu s členom 107(1) PDEU je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(40)

Po mnenju Sodišča je „gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, ki obsega ponujanje blaga ali storitev na določenem trgu“ (22). Prav tako „pojem podjetje zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, ne glede na pravni status subjekta in način njegovega financiranja“ (23).

(41)

Poleg tega je Komisija v skladu s sodno prakso o gospodarski naravi upravljanja infrastrukture (24) v vrsti odločb ugotovila, da sta komercialno upravljanje in gradnja pristaniške infrastrukture gospodarski dejavnosti (25). Na primer, komercialno upravljanje pristaniškega terminala, dano na voljo uporabnikom za plačilo dajatve, je gospodarska dejavnost (26). Poleg tega je Sodišče implicitno, vendar jasno, že priznalo gospodarsko naravo nekaterih pristaniških dejavnosti, zlasti „operacij natovarjanja, raztovarjanja, pretovarjanja, skladiščenja in na splošno premikanja blaga ali kakršnega koli materiala v pristanišču“ (27). Komisija ta pravila uporablja ne samo za pomorska, temveč tudi za pristanišča na celinskih vodah (28).

(42)

V zvezi s tem in v nasprotju z belgijskimi organi ter nekaterimi zainteresiranimi stranmi Komisija meni, da bi se morala sodna praksa Sodišča glede letališč uporabljati za pristanišča, ki so samo druga vrsta infrastrukture. Razlike med pristanišči in letališči, ki jih poudarjajo nekatere zainteresirane strani – med drugim razlike v pravni strukturi ali dejstvo, da so pristanišča nepridobitni subjekti javnega prava –, niso upoštevne glede na splošno merilo v zvezi s ponudbo blaga ali storitve na trgu, na katerem temelji sodna praksa Sodišča. Poleg tega Komisija ugotavlja, da sodišče v točki 90 sodbe Aéroports de Paris opozarja, da „je Splošno sodišče upravičeno ugotovilo, da so obravnavane komercialne dajatve nadomestilo za storitve upravljanja letaliških objektov“; zato ni pravilna trditev, da se navedena zadeva ni nanašala na zagotavljanje infrastrukturnih storitev, kot trdijo belgijski organi in nekatere zainteresirane strani.

(43)

Da bi določili, ali so belgijska pristanišča podjetja, ni treba oceniti gospodarske ali negospodarske narave vsake njihove dejavnosti. Zadostuje ugotovitev, da subjekti, na katere se nanaša obravnavani ukrep, dejansko opravljajo eno ali več gospodarskih dejavnosti, zaradi opravljanja katere bi se šteli za „podjetje“. V zvezi s tem dejstvo, da subjekt izvaja eno ali več državnih ali negospodarskih dejavnosti, ne preprečuje, da bi bil na splošno opredeljen kot „podjetje“.

(44)

Belgijska pristanišča lahko opravljajo več vrst gospodarskih dejavnosti, ki ustrezajo zagotavljanju različnih storitev na različnih trgih. Prvič, pristanišča svojim uporabnikom (večinoma ladjarjem, splošneje pa vsem upravljavcem plovil) zagotavljajo splošne storitve s tem, ko plovilom za plačilo, na splošno imenovano „pristaniška pristojbina“, omogočajo dostop do pristaniške infrastrukture (29). Drugič, nekatera pristanišča plovilom zagotavljajo posebne storitve, kot so pilotaža, dviganje, ravnanje s tovorom, privezovanje, in sicer tudi za plačilo (30). Tretjič, pristanišča za plačilo dajejo določeno infrastrukturo ali nekatera zemljišča na voljo podjetjem, ki te prostore uporabljajo za lastne potrebe ali da plovilom zagotavljajo nekatere posebne storitve, omenjene zgoraj.

(45)

Dejstvo, da tretja podjetja uporabljajo nekatera pristaniška zemljišča in infrastrukturo za ponujanje storitev ladjarjem ali plovilom, ne izključuje tega, da so dejavnosti upravljanja, ki jih izvajajo pristaniški organi in ki med drugim vključujejo oddajanje teh zemljišč in infrastrukture tem tretjim podjetjem v najem, prav tako gospodarske narave.

(46)

Komisija poudarja tudi, da notranje belgijsko pravo samo vsebuje indice glede industrijske in/ali trgovinske narave pristaniških dejavnosti (31). Zlasti uradna opomba v CIR nujno pomeni, da pristanišča upravljajo „kakršno koli industrijsko, trgovinsko ali kmetijsko podjetje“ (32) ali da – tudi če niso pridobitna – opravljajo „stalno poklicno dejavnost, ki vključuje […] dovolj pogosto ponavljanje, da pomeni ‚poklic‘, operacije industrijske, trgovinske ali kmetijske narave [in] izvajanje industrijskih ali trgovinskih metod“ (33)  (34).

(47)

Poleg tega Komisija ne nasprotuje temu, da so lahko nekatere dejavnosti pristanišč negospodarske, med drugim nekatere storitve kapitanij, kot sta nadzor in varnost pomorskega prometa (35) ali nadzor onesnaževanja (36). Vendar so v obravnavani zadevi dejavnosti, ki jih Komisija šteje za gospodarske, drugačne od teh (drugih) dejavnosti, navedenih v prejšnjem stavku.

(48)

Komisija opozarja tudi, da imajo nacionalni organi sicer „široko polje proste presoje […] pri zagotavljanju, naročanju in organiziranju storitev splošnega gospodarskega pomena, in sicer čim bolj v skladu s potrebami uporabnikov“ (37), vendar to ne izključuje, da imajo navedene dejavnosti gospodarsko naravo. Ustaljena sodna praksa je namreč, da sam pojem „gospodarska dejavnost“ izhaja iz dejstev, med drugim obstoja trga za zadevne storitve (38), in ni odvisen od nacionalne izbire ali ocene. Komisija torej utemeljeno šteje nekatere dejavnosti pristanišč za gospodarske, čeprav nacionalni organi menijo, da so te dejavnosti negospodarske storitve splošnega pomena.

(49)

Naslednji preudarki sami po sebi ne morejo postaviti pod vprašaj gospodarske ali negospodarske narave izvajanih dejavnosti:

(50)

Pri opredelitvi „podjetij“ je prav tako brezpredmetna trditev belgijskih organov in nekaterih zainteresiranih strani, da so tarife za storitve pristaniških organov javne, nediskriminatorne, določene vnaprej enostransko s strani pristaniških organov, in ne na podlagi ponudbe in povpraševanja (43).

(51)

Komisija najprej navaja, da so značilnosti tarif, ki jih uporabljajo pristanišča (javnost, nediskriminatornost itd.), podobne značilnostim tarif, ki se uporabljajo v okviru storitev splošnega gospodarskega pomena (44), ki pa so gospodarske dejavnosti in zanje velja zakonodaja o državni pomoči. Poleg tega so tudi pri večini gospodarskih dejavnosti tarife javne, nediskriminatorne in določene vnaprej enostransko s strani ponudnika storitev.

(52)

Čeprav je lahko delež odhodkov, povezanih z dejavnostjo, ki jih krijejo prihodki, pobrani od uporabnikov, in obratno, delež odhodkov, ki jih krijejo davki (davkoplačevalci), pokazatelj obstoja trga in gospodarske dejavnosti, način oblikovanja cen sam po sebi s tega vidika ni odločilen.

(53)

Ni sporno, da cene, ki jih plačajo uporabniki in stranke pristanišč (splošne in posebne pristaniške pristojbine, koncesijske dajatve), pokrivajo vsaj večino stroškov, ki jih imajo pristaniški organi pri ponujanju storitev na trgu (45).

(54)

Valonija in valonska pristanišča navajajo, da dajatve za uporabo infrastrukture ne krijejo povrnitve vloženega kapitala, vendar v podporo svoji trditvi niso predložili nobenega dejstva.

(55)

Poleg tega je ta trditev predstavljena kot dokaz, da gre pri pristaniški dejavnosti za dejavnost splošnega pomena, kar samo po sebi ni upoštevno pri določanju, ali imajo pristaniške dejavnosti gospodarsko naravo ali ne. Komisija ugotavlja tudi, da – glede na njihovo opredelitev – stroški storitev splošnega gospodarskega pomena (ki so gospodarske dejavnosti) na splošno niso povsem pokriti s prihodki, pobranimi pri uporabnikih, tako da obstoj finančnega primanjkljaja ne izključuje nujno obstoja gospodarske dejavnosti v smislu člena 107 PDEU.

(56)

Zgolj dejstvo, da cene oblikujejo pristaniški organi, torej ne pomeni, da povpraševanje ni upoštevano. Nasprotno, pristaniški organi upoštevajo okoliščine na trgu (ponudba in povpraševanje, med drugim cene, ki jih uporabljajo konkurenti, ter gibanje povpraševanja uporabnikov in strank), ko oblikujejo tarife, med drugim pristaniške pristojbine (46). V zvezi s koncesijskimi dajatvami pristanišči Anvers in Zeebruges navajata, da se tarife določajo glede na objektivne parametre v zvezi z naravo zemljišča ali dejavnosti in odražajo ustvarjeni „notranjo vrednost“ in „dodano vrednost“. Zato so tarife dejansko povezane z značilnostmi storitev, ki jih zagotavljajo pristanišča, in značilnostmi podjetij ali dejavnosti, ki jih želi pristanišče pritegniti. Tako so tarife očitno pomembno orodje poslovne politike pristanišča za spodbujanje ladjarjev in vkrcevalcev k uporabi infrastrukture pristanišča ter podjetij k namestitvi v njem, da bi razvijali proizvodne ali storitvene dejavnosti.

(57)

Zato je dajanje pristaniške infrastrukture in zemljišč na voljo za plačilo storitev, ponujena na trgu, in torej gospodarska dejavnost.

(58)

Kar zadeva storitve, ki jih ponujajo pristanišča za plačilo pristaniških pristojbin (dostop do pristaniške infrastrukture na splošno in morebitne posebne storitve), Komisija ugotavlja, da sklep belgijskega ustavnega sodišča z dne 19. novembra 2015 (št. 162/2015), v katerem je priznano, da so pristaniške pristojbine „čisto nadomestilo“ tretjih oseb za poseg pristaniških organov, in navedbe v flamskem pristaniškem odloku z dne 2. marca 1999, ki določa, da morajo biti pristaniške pristojbine določene v „razumnem sorazmerju“ z vrednostjo zagotovljene storitve, potrjujejo dejstvo, da pristanišča ponujajo storitve na trgu za plačilo. Na podlagi dejstva, da naj bi to nadomestilo razumno pokrilo vrednost zagotovljene storitve, je mogoče a priori izključiti, da se storitve, zagotovljene uporabnikom pristanišč, financirajo predvsem iz davka, in ne iz dejanskega nadomestila za storitev, ki jo prejmejo ti uporabniki, kar ponovno potrjuje gospodarski pristop, ki ga Belgija uporablja v razmerju med pristanišči in njihovimi uporabniki, ter gospodarsko naravo obravnavanih dejavnosti.

(59)

Komisija poleg tega poudarja, da je flamska vlada pred belgijskim ustavnim sodiščem trdila, da so splošne pristaniške pristojbine (splošno nadomestilo za dostop do pristaniške infrastrukture) primerljive „s plačilom za uporabo ceste, na kateri se plačuje cestnina, ali predora“ (47). Iz prakse odločanja Komisije namreč izhaja, da je upravljanje cest ali predorov, za katere se plačuje cestnina oziroma predornina, gospodarska dejavnost (48). Komisija ugotavlja, da so v Belgiji pristaniške pristojbine načeloma obdavčene z DDV, tako kot drugo opravljanje storitev (49).

(60)

Sklepi Komisija ali Sodišča, ki jih navajajo zainteresirane strani in belgijski organi, te ugotovitve ne postavljajo pod vprašaj. Komisija v zadevi N110/2008, JadeWeserPort (50), ni razrešila vprašanja gospodarske ali negospodarske narave obravnavanih dejavnosti, saj uvodnim izjavam, ki jih navajajo zainteresirane strani in belgijski organi v podporo svojemu razlogovanju (uvodne izjave od 52 do 63 sklepa), sledijo uvodne izjave, v katerih je navedeno, da bi se dejavnost lahko štela za gospodarsko (uvodne izjave od 64 do 66 sklepa). V zvezi z zadevama N390/2005, gradnja naprav za pretovarjanje na železniški progi Lanaken – Maastricht (51), in N478/2004, Coras Iompair Eireann (52), Komisija ugotavlja, da se nanašata na financiranje gradnje železniške infrastrukture in ne na dajanje pristaniške infrastrukture na voljo za plačilo ter da se v vsakem primeru stališče Komisije v navedenih zadevah ne sklada več s sodno prakso Sodišča (53) niti s sedanjo prakso odločanja Komisije, v skladu s katerima je gradnja infrastrukture, namenjene gospodarskemu izkoriščanju, gospodarska dejavnost. Sodba sodišča v zadevi C-18/01, Korhonen (54), se ne nanaša na zakonodajo o državni pomoči, temveč na Direktivo Sveta 92/50/EGS (55).

(61)

Sklep Komisije v zadevi SA.36346 (56), ki je naveden v točki 17(f) obvestila z dne 19. julija 2016 ter na katerega se sklicujejo zainteresirane strani in belgijski organi, ne pomeni, da je upravljanje ali razvoj pristaniškega prostora in posebej oddajanje v najem ali dajanje na voljo posebnih zemljišč in infrastrukture za plačilo gospodarska dejavnost. Zadeva SA.36346 se je namreč nanašala na podporo oživitvi javnih zemljišč, in ne na oddajanje zemljišč ali infrastrukture v najem za plačilo.

(62)

Komisija je v svoji praksi že izrazila mnenje, da oddajanje javnega prostora v najem za plačilo pomeni gospodarsko dejavnost, zlasti kadar pogodbeni partner pristanišča strankam zagotavlja pristaniške storitve (57). Iz tarifnih pogojev, ki so jih objavili pristaniški organi (58), prav tako izhaja, da so koncesijske dajatve obdavčene z DDV, kar kaže na njihovo gospodarsko naravo. Prav tako je oddajanje zemljišč v najem s strani pristanišč gospodarska dejavnost, obdavčena z DDV (59).

(63)

Komisija ugotavlja tudi, da pristanišči Anvers in Zeebruges v svojih pripombah poudarjata, da se koncesionar izbere na podlagi „javnega razpisa“, kar potrjuje, da ti pristanišči, kadar omogočata dostop do pristaniške infrastrukture, ponujata blago ali storitve na trgu.

(64)

Dejstvo, da so gospodarske dejavnosti subjekta manjšinske ali obrobne glede na njegove negospodarske dejavnosti, načeloma ne omogoča, da se za te gospodarske dejavnosti ne bi uporabila pravila o državni pomoči.

(65)

Poleg tega, ne da bi bilo treba za vsako pristanišče posebej ovrednotiti delež različnih gospodarskih dejavnosti, iz zgornjih preudarkov izhaja, da je precejšen del dejavnosti, ki jih zainteresirane strani in belgijski organi štejejo za negospodarske (oddajanje zemljišča v najem, dostop do infrastrukture za plačilo), dejansko gospodarskih. Kot je poudarjeno zgoraj, ni sporno, da pristaniške pristojbine in koncesijske dajatve predstavljajo veliko večino prometa belgijskih pristanišč, ti prihodki pa so v primeru pristanišča Anvers celo višji od celotnih tekočih odhodkov.

(66)

Čeprav se Komisija strinja, da je lahko v primeru, ko se infrastruktura uporablja skoraj izključno za negospodarske dejavnosti, njeno financiranje v celoti zunaj področja uporabe pravil o državni pomoči, če ostane gospodarska uporaba zgolj pomožne narave (60), dejstvo, da pristanišča opravljajo negospodarske dejavnosti, ne pomeni, da se pristaniška infrastruktura sama uporablja skoraj izključno za negospodarske dejavnosti.

(67)

Komisija zato meni, da so dejavnosti, ki jih opravljajo belgijska pristanišča, na katere se ukrep nanaša, vsaj delno gospodarske dejavnosti.

(68)

Po mnenju Sodišča pojem prednosti ne obsega samo koristi, ampak tudi vse ukrepe, ki v različnih oblikah blažijo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja (61).

(69)

Komisija poudarja, da v skladu z belgijsko davčno zakonodajo dobiček iz gospodarskih dejavnosti, ki so ga ustvarila belgijska pristanišča iz člena 180(2) CIR, ni obdavčen z davkom od dohodka družb. Zato tem pristaniščem ni treba plačevati stroškov, ki jih imajo običajno subjekti, zavezani za plačilo davka od dohodkov družb.

(70)

Davek od dohodkov pravnih oseb se ne obračuna od celotnega zneska dobička. Subjekti, zavezani za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, so obdavčeni samo za del dohodkov, ustvarjenih z dejavnostmi pristanišča, in sicer za katastrski dohodek od nepremičnin v Belgiji ter dohodke in prihodke iz kapitala in premičnin (62). Zato znesek, obdavčen z davkom od dohodkov pravnih oseb, ne zajema celotnega zneska dobička, ki ga ustvarijo pristanišča, na primer pristaniških pristojbin in dajatev, ki jih plačajo stranke za storitve, ki jih zagotavljajopristanišča, ali dajatve in najemnine, plačane za uporabo pristaniške infrastrukture. Poleg tega so za del teh dohodkov, obdavčenih z davkom od dohodkov pravnih oseb, stopnje na splošno nižje (63) od stopnje, ki se uporablja pri davkih od dohodkov družb (33,99 %). Znesek davka, ki se plačuje za gospodarske dejavnosti, je torej nižji od zneska, ki izhaja iz uporabe pravil o davku od dohodkov družb.

(71)

Poleg tega Belgija ne med postopkom sodelovanja, ki se je začel 9. julija 2014, ne v svojih pripombah po začetku formalnega postopka preiskave 8. julija 2016 ni predložila nobenega dokaza proti navedeni ugotovitvi Komisije. Niti ni nasprotovala pripombam, ki so jih predložila nizozemska pristanišča, da je dejanska stopnja obdavčitve pristanišč Anvers, Zeebruges in Gand precej nižja od stopnje davka od dohodkov družb v Belgiji (33,99 %).

(72)

Niti se ni mogoče strinjati z utemeljevanjem flamske pristaniške komisije, da je prednost, ki izhaja iz oprostitve davka od dohodkov družb, v bistvu samo nadomestilo za naraščajoče financiranje pristaniških organov v negospodarsko infrastrukturo, za katero niso pristojna. Nobena določba notranjega prava namreč ne zagotavlja, da bi bil znesek prednosti omejen na neto strošek te negospodarske infrastrukture (64). Oprostitev davka od dohodkov družb, katerega znesek je sorazmeren z ustvarjenim dobičkom, torej pomeni prednost, ki nima nič skupnega z morebitnim stroškom financiranja negospodarske infrastrukture.

(73)

Zato Komisija meni, da imajo obravnavana pristanišča prednost v smislu člena 107(1) PDEU, ki je enaka razliki med davkom od dohodkov družb, ki bi ga pristanišča morala plačati za svoje gospodarske dejavnosti, in delom davka od dohodkov pravnih oseb, ki se lahko pripiše tem gospodarskim dejavnostim.

(74)

V skladu s členom 107(1) PDEU lahko državno pomoč pomenijo samo ukrepi, ki jih odobrijo države članice ali ki so odobreni iz državnih sredstev. V skladu z ustaljeno sodno prakso odpoved sredstvom, ki bi morala načeloma biti nakazana v državni proračun, pomeni transfer državnih sredstev (65).

(75)

V nasprotju s trditvami belgijskih organov, kadar obdavčitev gospodarskih dejavnosti pristanišč z davkom od dohodkov pravnih oseb za davkoplačevalca pomeni ugodnejšo obdavčitev, kot bi bila obdavčitev za davkom od dohodkov družb (glej oddelek 5.1.2 zgoraj o obstoju gospodarske prednosti), to pomeni davčno vrzel za državo.

(76)

Zato Komisija meni, da ta ukrep pomeni prenos državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU.

(77)

Ker je obravnavani davčni sistem del belgijske zakonodaje in ga Belgiji ne predpisuje zakonodaja Unije, je pripisljiv državi (66).

(78)

Da bi se ukrep štel za državno pomoč, mora biti selektiven, kar pomeni, da mora dajati prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v smislu člena 107(1) PDEU (67).

(79)

V skladu z ustaljeno sodno prakso (68) presoja materialne selektivnosti ukrepa, ki blaži stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, kot je davčna oprostitev, vključuje tri faze: najprej je treba opredeliti skupni ali „normalni“ davčni sistem (imenovan „referenčni sistem“), ki velja v zadevni državi članici. V drugi fazi treba je ugotoviti, ali zadevni ukrep odstopa od referenčnega sistema, kadar različno obravnava gospodarske subjekte, ki so z vidika cilja tega referenčnega davčnega sistema v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Če je tako, je ukrep a priori selektiven. V tretji fazi je treba ugotoviti, ali je ukrep odstopanja utemeljen z naravo ali splošno shemo – z drugimi besedami, notranjo logiko – referenčnega davčnega sistema (69). Kar zadeva tretjo fazo, mora država članica dokazati, da različna davčna obravnava izhaja neposredno iz temeljnih ali usmerjevalnih načel njenega davčnega sistema (70).

(80)

V postopku so belgijski organi zaporedno zagovarjali dve tezi. V odgovorih na vprašalnik, ki so ga 3. julija 2013 poslale službe Komisije, so belgijski organi najprej navedli, da je člen 180(2) CIR pravna podlaga za oprostitev davka od dohodkov družb za pristanišča. Nato pa so v svojih pripombah z dne 19. decembra 2016 menili, da pristanišča niso obdavčena z davkom od dohodkov družb preprosto na podlagi uporabe splošnih pravil CIR v členih 1 in 2 CIR, ker pristanišča niso „družbe“ v smislu člena 2 CIR.

(81)

Pojem državna pomoč je objektiven pojem in upoštevati je treba samo učinke ukrepa. Ni sporno, da belgijska pristanišča ne plačujejo davka od dohodkov družb, vendar je podlaga za to neplačevanje davka od dohodkov družb po navedbah belgijskih organov člen 180(2) CIR ali pa člena 1 in 2 CIR.

(82)

Belgijski organi v svojih pripombah z dne 19. decembra 2016 trdijo, da člen 180(2) CIR nima pravnega pomena in je samo deklarativen. Če bi ga odpravili, se položaj pristanišč v zvezi z davkom od dohodkov družb ne bi v ničemer spremenil. Po navedbah belgijskih organov bi bila pristanišča oproščena davka od dohodkov družb na podlagi členov 1 in 2 CIR ter splošnih meril belgijskega davčnega sistema. Belgijski organi namreč trdijo, da pristanišča niso „družbe“ v smislu členov 1 in 2 CIR.

(83)

V tem okviru naj bi referenčni sistem obsegal člena 1 in 2 CIR, ki določata, da so „družbe“ zavezane za plačilo davka od dohodkov družb, pravne osebe rezidenti, ki niso družbe, pa so zavezane za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb. Ker po mnenju belgijskih organov pristanišča niso „družbe“, nujno spadajo na področje uporabe davka od dohodkov pravnih oseb. Člen 180(2) CIR, ki po mnenju belgijskih organov samo navaja ugotovitve, ki izhajajo iz splošnih pravil iz členov 1 in 2, naj torej ne bi odstopal od referenčnega sistema in naj bi bil celo njegov sestavni del. Ker naj pristanišča ne bila „družbe“, naj bi se pravila o davku od dohodkov pravnih oseb štela tudi za ožji referenčni sistem.

(84)

Ta razlaga torej v bistvu temelji na predpostavki, da narava dejavnosti, ki jih opravljajo pristanišča, nujno izključuje možnost, da bi se lahko ta štela za „družbe“ za namene davka od dohodkov (pravnih oseb rezidentov), če so „podjetja“ v smislu člena 107 PDEU, kot je ugotovljeno zgoraj. Ne pripombe Belgije ne pripombe tretjih oseb ne prepričajo, da je ta predpostavka utemeljena.

(85)

Komisija nasprotno meni, da so pristanišča načeloma „družbe“ za namene davka od dohodkov zaradi bistva njihovih dejavnosti in zato, ker opravljajo take gospodarske dejavnosti, zaradi katerih se lahko štejejo za „podjetja“ v smislu člena 107 PDEU. Poleg tega nobena določba nacionalnega prava ne postavlja pod vprašaj te opredelitve družb.

(86)

Komisija namreč ugotavlja, da je predpostavka, ki jo pri svojem utemeljevanju uporabljajo belgijski organi, v nasprotju z uradnimi opombami v CIR, z drugimi notranjimi besedili in z uradnimi stališči belgijske vlade. Tako je v uradni opombi v CIR navedeno, da bi se morale pravne osebe, ki so „brezpogojno“ izključene iz plačevanja davka od dohodkov družb (med drugim pristanišča v skladu s členom 180(2) CIR), „načeloma šteti za zavezance za plačilo davka od dohodkov družb“ (71). Tudi zaradi svoje pravne oblike (in značilnosti, ki so na splošno povezane s to pravno obliko) bi morala biti tudi večina pristanišč, naštetih v členu 180(2) CIR – delniške družbe (SA), družbe z omejeno odgovornostjo (SPRL) ali avtonomne komunalne službe –, načeloma zavezana za plačilo davka od dohodkov družb (72). Flamski pristaniški odlok z dne 2. marca 1999 sam vsebuje navedbe glede industrijske (73) in/ali trgovinske (74) narave pristaniških dejavnosti in torej glede njihove opredelitve kot „družb“ v smislu člena 2 CIR, zaradi česar bi bilo treba zanje plačevati davek od dohodkov družb. Prav tako je belgijska vlada sama pred belgijskim ustavnim sodiščem menila, da so pristanišča, med drugimi družbami in pravnimi osebami iz členov 180 in 220(2) CIR, „dejansko pravne osebe, ki upravljajo podjetje ali se ukvarjajo s pridobitnimi dejavnostmi v smislu člena 2 CIR“ (75). Pred belgijsko poslansko zbornico je podpredsednik vlade in minister za finance in zunanjo trgovino prav tako menil, da so belgijska pristanišča javna podjetja, ki bi bila brez brezpogojne oprostitve iz člena 180 CIR zavezana za plačilo davka od dohodkov družb v skladu s členi 1, 2 in 179 CIR (76). Pristanišča niso naravno in neposredno zavezana za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, temveč so za njegovo plačilo zavezana samo zato, ker so s členom 180(2) CIR posebej oproščena davka od dohodkov družb, tudi v skladu z besedilom člena 220(2) CIR, kar je v nasprotju z razlago belgijskih organov, da pristanišča ne plačujejo davka od dohodkov družb, ker so naravno zavezana za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb kot pravne osebe rezidenti, ki niso „družbe“.

(87)

Komisija se torej ne strinja, da pristanišča ne bi bila zavezana za plačilo davka od dohodkov družb v skladu s splošnimi merili iz členov 1 in 2 CIR, tudi če bi bil člen 180(2) odpravljen. Glede na elemente, navedene v prejšnji uvodni izjavi, Komisija nasprotno meni, da bi morala biti v skladu s splošnimi pravili belgijskega notranjega prava pristanišča, ki so „družbe“ v smislu člena 2 CIR, zavezana za plačilo davka od dohodkov družb, če ne bi bila tega davka formalno in brezpogojno oproščena na podlagi člena 180(2) CIR. Iz istih razlogov se Komisija ne strinja, da so pravila o davku od dohodkov pravnih oseb referenčni sistem za obdavčitev pristanišč.

(88)

Belgijski organi in nekatere zainteresirane strani v svojih pripombah trdijo, da oprostitev pristanišč plačevanja davka od dohodkov družb izhaja – še širše kot iz splošnih pravil CIR (člena 1 in 2) – iz drugih splošnih pravil notranjega prava (splošno načelo prava, pravilo iz sodne prakse, da javne storitve, naloge in blago niso obdavčeni, če tega zakon ne določa izrecno, ter celo belgijska ustava).

(89)

Glede na zgoraj navedeno Komisija meni, da bi bila ob običajni uporabi splošnih pravil belgijskega prava pristanišča zavezana za plačilo davka od dohodkov družb zaradi dohodkov iz svojih gospodarskih dejavnosti.

(90)

Poleg tega bi, tudi če bi, v nasprotju s tem, kar je dokazala Komisija, obravnavana nacionalna pravila – ali njihova razlaga s strani uprave – lahko pomenila, da belgijska pristanišča ne plačujejo davka od dohodkov družb, ta pravila pomenila diskriminacijo med „podjetji“ z gospodarskimi dejavnostmi v smislu člena 107 PDEU (glej oddelek 5.1.1 zgoraj). Tako kot člen 180(2) CIR v zgoraj predstavljeni analizi Komisije, bi bila ta pravila ali belgijski sistem obdavčitve dohodkov v celoti vir prednosti, odobrenih določenim „podjetjem“, in sicer pristaniščem, čeprav so ta podjetja, kar zadeva dobiček iz „gospodarskih dejavnosti“, v primerljivem položaju z drugimi podjetji (pravnimi osebami rezidenti), ki so zavezana za plačilo davka od dohodkov družb glede na cilj davka od dohodkov pravnih oseb rezidentov, ki je obdavčitev dobička. Komisija meni, da za pristanišča ne veljajo „posebna načela delovanja, ki jih jasno razlikujejo od drugih gospodarskih subjektov,“ zavezanih za plačilo davka od dohodkov družb (77). Dejstvo, da pristanišča nimajo pridobitnega namena (78), ne zadostuje, da bi šteli, da so v drugačnem položaju kot drugi gospodarski subjekti, zavezani za plačilo davka od dohodkov družb. V takem primeru bi bil belgijski sistem sam selektiven (79).

(91)

Tudi če sta pravna podlaga za to, da belgijska pristanišča ne plačujejo davka od dohodkov družb, člena 1 in 2 CIR, bi bilo to neplačevanje selektivni ukrep prima facie kar zadeva gospodarske dejavnosti pristanišč.

(92)

Kot izhaja iz zgornjega razlogovanja, Komisija meni, da je člen 180(2) CIR edina pravna podlaga za to, da belgijska pristanišča ne plačujejo davka od dohodkov družb, in da bi pristanišča, če take določbe ne bi bilo, plačevala davek od dohodkov družb, tako kot vse druge družbe ali podjetja, ki z gospodarsko dejavnostjo ustvarjajo obdavčljive dohodke.

(93)

Komisija meni, da so v tem primeru referenčni sistem splošna davčna pravila, ki izhajajo iz členov 1 in 2 CIR. Člen 1 CIR za pravne osebe rezidente v Belgiji vzpostavlja dvojni sistem obdavčitve dohodkov: „družbe“ zavezuje za plačilo davka od dohodkov družb, „pravne osebe, ki niso družbe“, pa davka od dohodkov pravnih oseb. Člen 2 CIR vsebuje merila za opredelitev „družb“ in torej za določitev pravnih oseb, ki so zavezane za plačilo davka od dohodkov družb, in, z izločitvijo, tistih, od dohodkov katerih se plačuje davek od dohodkov pravnih oseb. Člen 179 potrjuje, da so zavezanci za davek od dohodkov družb družbe rezidentke.

(94)

Člen 180(2) CIR pomeni odstopanje od teh splošnih davčnih pravil. Pristanišča namreč brezpogojno oprošča davka od dohodkov družb, ne da bi bila uporabljena splošna merila za delitev na davek od dohodkov družb in davek od dohodkov pravnih oseb, opredeljena v členih 1 in 2, tj. ne da bi bila upoštevana (ne)opredelitev navedenih pristanišč kot „družbe“ (80).

(95)

Če so pristanišča zaradi razlogov iz uvodne izjave 86 „družbe“ v smislu člena 1 CIR, se lahko referenčni sistem za obdavčitev dohodkov pristanišč opredeli tudi ožje, kot celota pravil o davku od dohodka družb, in sicer členov 1 in 179 CIR, ki določata, da so „družbe“ rezidentke zavezane za plačilo davka od dohodkov družb, opredeljenem kot „davek od celotnega dohodka“.

(96)

Glede na ta referenčni sistem člen 180(2) CIR izrecno pomeni odstopanje (to je njegov namen), saj pristanišča izključuje iz področja uporabe člena 179 in iz davka od dohodkov družb, čeprav so v skladu s členom 220(2) CIR zavezana za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb. Brez izrecne in posebne oprostitve iz člena 180(2) CIR bi bila belgijska pristanišča – tako kot druge družbe rezidentke – dejansko samodejno zavezane za plačilo davka od dohodkov družb.

(97)

Iz zgoraj navedenega izhaja, da člen 180(2) CIR pomeni odstopanje od splošnih pravil o obdavčitvi dohodkov „družb“ (tako glede na splošna pravila iz členov 1 in 2 CIR kot na manj splošna pravila iz člena 179 CIR) in uvaja razlikovanje med gospodarskimi subjekti, ki so glede na cilj referenčnega davčnega sistema v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Ne glede na to, kateri referenčni sistem se upošteva (davek od dohodkov družb ali obdavčitev dohodkov pravnih oseb rezidentov na splošno), je namreč cilj davka od dohodkov obdavčiti dohodke, tj. cilj, glede na katerega so vsa podjetja, kar zadeva dobiček iz njihovih gospodarskih dejavnosti, v enakem dejanskem in pravnem položaju.

(98)

To, da naj pristanišča ne bi imela pridobitnega namena ali da naj bi namenjala manjšo pozornost kratkoročni donosnosti naložb, te presoje v ničemer ne spremeni. Dejstvo je, da se davčna oprostitev v korist nepridobitnim podjetjem, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, na splošno šteje za selektivno, tudi če je odobrena glede na cilj nacionalnega zakonodajalca, da omogoči prednost organizacijam, ki se štejejo za družbeno koristne (81). Dejstvo, da so belgijska pristanišča v lasti in pod nadzorom javnih organov ali – če pustimo gospodarske dejavnosti ob strani – da opravljajo negospodarske dejavnosti kot naloge v okviru izvajanja javnih pooblastil, ne pomeni, da so v drugačnem pravnem in dejanskem položaju, kar zadeva uporabo davka od dohodkov družb za dohodke, ki so jih ustvarila s svojimi gospodarskimi dejavnostmi.

(99)

Obravnavani ukrep je torej selektiven prima facie, kar zadeva gospodarske dejavnosti pristanišč.

(100)

Kot je navedeno zgoraj, je država članica tista, ki mora dokazati, da je ukrep upravičen zaradi narave ali splošne sheme referenčnega davčnega sistema. V zadnji fazi analize, izvedene v treh fazah, lahko samo notranje značilnosti referenčnega davčnega sistema upravičijo različno obravnavo.

(101)

Skladnost ukrepa z notranjim pravom sama po sebi ne more pomeniti upravičenosti zaradi splošne sheme sistema, če se ne dokaže, da ta upravičenost izhaja iz notranjih značilnosti referenčnega davčnega sistema (82).

(102)

V zvezi s tem sklep št. 151/2016 belgijskega ustavnega sodišča z dne 1. decembra 2016 nikakor nima pomena, ki mu ga želijo pripisati belgijski organi. Navedeni sklep se namreč ne nanaša na oprostitev davka od dohodkov družb v korist pristanišč glede na zakonodajo o državni pomoči, temveč na zavezanost komunalnih služb, organizacij za sodelovanje in projektnih združenj za plačilo davka od dohodkov družb glede na načela enakosti in nediskriminacije, tako da neobstoj diskriminacije v nacionalnem pravu še ne pomeni neobstoja selektivnosti v smislu člena 107(1) PDEU.

(103)

Ker je odločilno merilo za zavezanost za plačilo davka od dohodkov družb ali davka od dohodkov pravnih oseb to, ali zadevni subjekt „upravlja podjetje“ ali „se ukvarja s pridobitno dejavnostjo“ (glej člen 2 CIR), zatrjevana dejstva, da so pristanišča oproščena davka od dohodkov družb, ker ne izplačujejo svojega dobička, temveč ga reinvestirajo, da uresničujejo cilj, ki presega njihov individualni interes, da njihov statutarni cilj ni ustvarjanje dobička, da so del javnih oblasti in da opravljajo naloge splošnega pomena, ne zadostujejo za utemeljitev ugodnejše davčne obravnave od davčne obravnave drugih družb rezidentk glede na usmerjevalna načela davčnega sistema. Tako tudi druga podjetja reinvestirajo svoj dobiček, uresničujejo cilje ali ustvarjajo učinke nagospodarstvo, ki presegajo njihov individualni interes (83), ne da bi bila oproščena davka od dohodkov družb. Poleg tega so lahko subjekti, ki niso del javnih oblasti (kot so nepridobitna združenja), zavezani za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb pod pogojem, da spoštujejo splošno merilo iz člena 2 CIR, tako da tudi pripadnost javni sferi ni upoštevna glede na nacionalna pravila. Tako so lahko ta združenja, čeprav so po svojem statutu nepridobitna, zavezana za plačilo davka od dohodkov družb v skladu s splošnimi merili iz člena 1 in 2 CIR, če „upravljajo podjetje“ ali „se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo“.

(104)

Zatrjevano dejstvo, da sredstva pristanišč ne pokrivajo vedno njihovih stroškov, ne more biti utemeljitev za oprostitev davka od dohodkov družb, saj se v takem primeru, ko ni dobička, v skladu z običajnim sistemom obdavčitve dohodkov ne plača noben davek in ker se lahko izguba knjiži in odšteje od morebitnega prihodnjega dobička, ustvarjenega z gospodarskimi dejavnostmi, tako da je oprostitev odveč in ima posledico samo, če imajo pristanišča obdavčljiv dobiček. Komisija ugotavlja, da je bil v obdobju 2004–2014 (enajst poslovnih let) rezultat pristanišč Anvers, Gand, Zeebruges in Ostende skoraj stalno pozitiven (negativen rezultat za Anvers za leto 2011 in negativen rezultat za Ostende za leto 2013), tako da je navedena utemeljitev teoretična, dejstva pa ji celo nasprotujejo. Poleg tega ni za druge „družbe“ v primeru, ko njihova sredstva ne pokrivajo stroškov, predvidena nobena oprostitev davka od dohodkov družb, ki bi bila podobna tisti, do katere so upravičena pristanišča.

(105)

Na enak način tudi dejstvo, da se nekateri stroški, ki ne izhajajo iz poslovne dejavnosti nekega podjetja, v skladu s členom 49 CIR ne odbijejo od davka na dohodke družb, ne omogoča utemeljitve oprostitve davka od dohodkov družb za pristanišča. Člen 49 CIR določa, da „se odbijejo stroški, ki jih davkoplačevalec ustvari ali utrpi v davčnem obdobju za to, da bi ustvaril ali ohranil obdavčljive dohodke“. Naprej, oprostitev davka od dohodkov družb, do katere so upravičena pristanišča, ni povezana s tem, da bi bila pristanišča finančno prikrajšana zaradi člena 49 CIR: oprostitev davka od dohodkov družb se nanaša na ves ustvarjeni dobiček in ni omejena na dobiček, ki izhaja iz morebitnega neodbitja nekaterih stroškov v skladu s členom 49 CIR. Oprostitev davka od dohodkov družb za pristanišča torej ni utemeljena z usmerjevalnim pravilom belgijskega davčnega sistema, tudi če predpostavljamo, da je člen 49 CIR tako usmerjevalno pravilo. Še več, ne belgijski organi ne zainteresirane strani niso pokazali, v čem naj bi taka določba – glede na cilj ukrepa (84) in njegovo ubeseditev – dejansko ovirala odbitje stroškov negospodarskih dejavnosti pristanišč, ki so splošnega pomena. Pristanišči Anvers in Zeebruges to težavo predstavljata samo kot tveganje in ne kot potrjeno dejstvo.

(106)

Dejstvo, da naj bi oprostitev davka od dohodkov družb za pristanišča, tako kot oprostitev davka za dobrine v javni lasti ali v zasebni lasti nekaterih javnih oseb, dodeljene javni službi, izhajala iz splošnega načela prava in celo same belgijske ustave, če predpostavljamo, da je to dokazano (85), ni samo po sebi nujno tako, da bi to oprostitev upravičilo zaradi narave ali splošne sheme sistema, kolikor so lahko morebitni preudarki, ki jih upoštevajo constituant ali nacionalna sodišča, zunaj okvira dobrega delovanja davčnega sistema ali njegovih usmerjevalnih načel.

(107)

Trditve belgijskih organov in zainteresiranih strani, ki se nanašajo na merila, razvita v okviru nacionalne sodne prakse za presojo, ali je neka pravna oseba „družba“ v smislu členov 1 in 2 CIR (med drugim neobstoj industrijskih in trgovinskih metod), so brez učinka pri dokazovanju upravičenosti ukrepa zaradi notranje logike davčnega sistema, če je njihov namen v resnici dokazati, da pristanišča niso „družbe“, pri čemer bi bila nezavezanost za plačilo davka od dohodkov družb selektivna zaradi same izbire meril, uporabljenih za določitev okvira referenčnega sistema (glej zgoraj), in ne zaradi odstopanja od tega referenčnega sistema, ki bi potencialno lahko bilo utemeljeno.

(108)

Da bi se ukrep štel za državno pomoč, mora vplivati na trgovino med državami članicami Unije in izkrivljati konkurenco ali groziti, da jo bo izkrivljal. Ti dve merili sta tesno povezani.

(109)

V skladu s sodno prakso se izkrivljanje konkurence na splošno ugotovi, ko država odobri finančno prednost podjetju v liberaliziranem sektorju, v katerem obstaja ali bi lahko obstajala konkurenca (86). Ni sporno, da konkurenca v sektorju pristanišč obstaja in da jo povečujejo narava in lastnosti prometa, med drugim pomorskega prometa in prometa po plovnih poteh celinskih voda. Prometne storitve, ki jih zagotavljajo pristanišča, vsaj nekoliko konkurirajo storitvam, ki jih zagotavljajo druga pristanišča ali ki jih zagotavljajo v drugih pristaniščih ter ki jih zagotavljajo drugi ponudniki prevoza v Belgiji in v drugih državah članicah.

(110)

Tako so v okviru javnega posvetovanja zainteresiranih strani o osnutku uredbe na področju pristanišč „[v]se zainteresirane strani […] poudarile potrebo po stabilnih in enakih konkurenčnih pogojih za konkurenco med pristanišči […] v EU“ (87). Poleg tega pristanišča, zlasti pristanišča na celinskih vodah in splošneje promet po vodnih poteh, s katerimi tvorijo verigo, konkurirajo drugim oblikam prometa. Poleg tega je konkurenca zlasti ostra med pristanišči na belgijski in nizozemski obali (v zvezi s tem se pogosto govori o območju Amsterdam – Rotterdam – Anvers).

(111)

Ker ukrep krepi položaj upravičencev v mednarodni trgovini, lahko torej vpliva na trgovino znotraj Unije in izkrivlja konkurenco.

(112)

Poleg tega trditev, da v drugih državah članicah obstajajo podobni ukrepi državne pomoči, in ravnanje Komisije v zvezi s temi morebitnimi ukrepi ne vplivata na opredelitev zadevnega ukrepa kot državne pomoči, saj je posledica ukrepa iz člena 180(2) CIR, do katerega so upravičena belgijska pristanišča, ravno izboljšanje njihovega konkurenčnega položaja glede na referenčni položaj, v katerem bi bili obdavčeni v običajnih pogojih sistema davka od dohodkov družb (88).

(113)

Tudi če bi se lahko štelo, da imajo pristanišča pravni monopol pri ponujanju storitev znotraj pristanišča, ki ga upravljajo, prometne storitve, ki jih ponujajo, vsaj nekoliko konkurirajo storitvam, ki jih ponujajo drugi ponudniki prevoza, med drugim pristanišča drugih držav članic.

(114)

Mnenje nizozemskega organa za konkurenco, ki ga omenjajo zainteresirane strani, ni upoštevno v okviru tega postopka o državni pomoči. Ne nanaša se namreč na presojo sheme glede na člen 107 PDEU, ki zahteva posebno proučitev stanja v zvezi s konkurenco. Člen 25 flamskega pristaniškega odloka z dne 2. marca 1999 kaže, da tarife, ki jih uporabljajo pristanišča, vpliva na njihov konkurenčni položaj (89). Obstoj konkurence med evropskimi pristanišči potrjujejo tudi pripombe nizozemskih javnih pristanišč.

(115)

Poleg tega sklicevanje na točke 211, 219 in 220 obvestila z dne 19. julija 2016 v tem primeru ni upoštevno, saj se te točke ne nanašajo na pristaniško infrastrukturo, ki pa je omenjena v točki 215. V tej točki je navedeno, da „pristaniška infrastruktura daje prednost gospodarski dejavnosti in je zato načeloma predmet pravil o državni pomoči“ ter da „pristanišča lahko konkurirajo med seboj, zato je tudi za financiranje pristaniške infrastrukture verjetno, da vpliva na trgovino med državami članicami“. Poleg tega je v točkah 219 in 220 zgoraj omenjenegaobvestila navedeno, da pomoč za gradnjo zadevne infrastrukture ne vpliva nujno na trgovino znotraj skupnosti ali na konkurenco, medtem ko ukrep, obravnavan v tem postopku, ni pomoč za gradnjo infrastrukture, temveč pomoč za tekoče poslovanje, povezana z dobičkom, ustvarjenim v okviru njenega upravljanja.

(116)

Glede na zgoraj predstavljene razloge davčna oprostitev, ki jo določa člen 180(2) CIR za belgijska pristanišča, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če oproščeni dohodki izhajajo iz gospodarskih dejavnosti, ki jih opravljajo pristanišča.

(117)

Zadevna država članica mora dokazati, da je mogoče ukrepe državne pomoči obravnavati kot združljive s skupnim trgom. Belgijski organi v svojih različnih prispevkih, odgovorih in pripombah niso predložili nobenega argumenta v zvezi z združljivostjo ukrepa. Valonija in valonska pristanišča menijo, da bi lahko bila člena 93 in 106(2) PDEU ustrezna podlaga za združljivost. Pristaniška organa v Anversu in Zeebrugesu trdita enako za člen 93 PDEU.

(118)

Prvič, člen 106(2) PDEU določa, da se lahko nadomestilo za opravljanje nalog javne službe razglasi za združljivo z notranjim trgom, če izpolnjuje določene pogoje (90). Vendar Komisija opominja, da obravnavani ukrep, ki znesek pomoči povezuje z ustvarjenim dobičkom, ni vezan na neto stroške nalog javne službe niti omejen nanje (91), medtem ko je to nujen pogoj za to, da se pomoč prizna za združljivo na podlagi člena 106(2) PDEU. Zato se ne more šteti, da je navedeni ukrep nadomestilo za javno službo, ki je združljivo z notranjim trgom, in ni združljiv na podlagi člena 106(2) PDEU.

(119)

Drugič, člen 93 PDEU določa, da se lahko tudi pomoči, ki so potrebne za usklajevanje prometa ali ki so nadomestilo za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe, razglasijo za združljive z notranjim trgom. Pristanišča na celinskih vodah imajo pomembno vlogo pri razvoju multimodalnega prevoza, vendar vse naložbe pristanišč ne spadajo na področje uporabe člena 93 PDEU, ki je omejeno na pomoči za potrebe usklajevanja prometa. Poleg tega oprostitev davka od dohodkov družb ne pomeni pomoči za naložbe, temveč pomoč za tekoče poslovanje, ki ni usmerjena v posebne naložbe. Ukrep omogoča prednost podjetjem, ki ustvarijo največ dobička in so torej a priori bolj sposobne financirati naložbe. Ni usmerjen niti v nadomestilo stroškov za opravljanje nekaterih storitev, ki so del javne službe, kot je navedeno zgoraj. Poleg tega ukrep, in sicer oprostitev davka, omogoča ugodnost, ki ni omejena glede na kakršne koli stroške. Ni torej omejen na znesek, potreben za zagotavljanje usklajevanja prometa niti nadomestila za določene storitve, ki so del javne službe, in torej ne zagotavlja spoštovanja načela sorazmernosti. Prav tako nima ugotovljenega spodbujevalnega učinka. Zato se člen 93 PDEU ne uporablja.

(120)

Tretjič, čeprav se ne Belgija ne zainteresirane strani niso sklicevale na člen 107(3)(c) PDEU, je Komisija proučila, ali obravnavani ukrep „pospeš[uje] razvoj določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij,“ ne da bi spreminjal trgovinske pogoje v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Zaradi razlogov, ki so bili že navedeni zgoraj (neobstoj sorazmernosti, neobstoj spodbujevalnega učinka in neobstoj povezave z opredeljenim ciljem splošnega pomena), Komisija meni, da se člen 107(3)(c) PDEU ne uporablja.

(121)

Belgijski organi so pojasnili, da so pristanišča zavezana za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb od šestdesetih let dvajsetega stoletja, pred tem obdobjem pa so bila zavezana za plačilo cedularnega davka, ki je davek, podoben davku od dohodka pravnih oseb. Davčna obravnava pristanišč je bila vezana tudi na pravni status pristanišč, ki se je s časom spreminjal. Po navedbah belgijskih organov se je sistem davka od dohodkov pravnih oseb za pristanišča uporabljal že pred začetkom veljavnosti Rimske pogodbe leta 1958. Glede na prejete informacije so bila pristanišča torej vedno oproščena davka od dohodkov družb.

(122)

V skladu s členom 1(b)(i) postopkovne uredbe sheme pomoči, ki se izvajajo pred začetkom veljavnosti Pogodbe, pomenijo obstoječe sheme pomoči.

(123)

Glede na razpoložljive informacije se je oprostitev davka od dohodkov družb v korist pristanišč uporabljala že pred letom 1958 in se od takrat vsebinsko ni spremenila. Zato se obravnavani ukrep šteje za obstoječo shemo pomoči.

(124)

Kar zadeva zahtevo belgijskih organov po prehodnem obdobju, Komisija opozarja, da v tej fazi postopka v zvezi z obstoječo pomočjo prehodnega obdobja načeloma ni mogoče odobriti, razen v izrednih okoliščinah. V končnem sklepu lahko Komisija zadevni državi članici odobri samo razumen rok za izvedbo glede na zahtevane spremembe.

(125)

Komisija opominja tudi, da so imeli belgijski organi od začetka postopka sodelovanja, ki se je začel 9. julija 2014, na voljo že določeno obdobje za razmislek o morebitnih spremembah zakonodaje. Dodaja tudi, da ne gre za to, da bi pristaniščem naložili za davek od dohodkov družb s 1. januarjem 2017, kot se bojijo belgijski organi.

(126)

Komisija mora v skladu z obvezno vlogo, ki jo ima na podlagi členov 107 in 108 PDEU, ustrezno odpraviti državno pomoč, ki se šteje za nezdružljivo z im trgom, in ponovno vzpostaviti razmere poštene konkurence. Če Komisija meni, da je nekaterim podjetjem odobrena pomoč, ki ni združljiva, v tej fazi postopka načeloma ne more prekiniti postopka o obravnavani državni pomoči ali odobriti prehodnega obdobja, saj bi s tem dovolila, da se še daljše obdobje izplačuje pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, kar ne bi bilo pravično niti do konkurentov, ki ne prejemajo pomoči ali ki prejemajo manjši znesek pomoči. Komisija v zvezi s tem navaja, da nizozemska pristanišča, ki so od 1. januarja 2017 zavezana za plačilo davka od dohodkov družb, od nje zahtevajo, naj za belgijska pristanišča hitro uvede davek od dohodkov družb.

(127)

Kot je navedeno zgoraj, morebitni obstoj druge državne pomoči drugim pristaniščem v drugih država članicah ne utemeljuje prekinitve postopka ali poročila o začetku veljavnosti nacionalnih ukrepov, s katerimi se izvaja sklep Komisije. Posledica takega poročila bi bila podaljšanje sedanjih izkrivljanj med pristanišči na severu Evrope, natančneje med belgijskimi, pristanišči, že omenjenimi nizozemskimi pristanišči in francoskimi pristanišči, saj so ta predmet podobnega vzporednega sklepa o ukinitvi davčnih oprostitev, do katerih so zdaj upravičena.

(128)

Nadalje, dejstvo, da naj bi Komisija v zadevi SA.25338 (92) Nizozemski domnevno omogočila daljše obdobje za izvedbo, se ne more šteti v podporo zahtevi po prehodnem obdobju v obravnavani zadevi. Komisija obravnava vse države članice na enak način in vsako zadevo glede na njene značilnosti, zadeve v zvezi s Nizozemsko pa ni mogoče primerjati z zadevo v zvezi z Belgijo. Poleg tega je Komisija v končnem sklepu izrecno zavrnila, da bi Nizozemski odobrila prehodno obdobje, čeprav so v drugih državah članicah še vedno obstajali podobni ukrepi. Opozoriti je treba tudi, da je morala Nizozemska zadevne davčne ugodnosti odpraviti pred Belgijo, kar ne daje prednosti njenim pristaniščem.

(129)

Poleg tega v obravnavanem primeru trditve belgijskih organov glede težav z usklajevanjem z notranjim pravom ne pomenijo izrednih okoliščin, ki bi upravičevale prehodno obdobje. Kot je Komisija opozorila zgoraj, bi odprava člena 180(2) CIR načeloma zadostovala za to, da bi pristanišča postala zavezana za plačilo davka od dohodkov družb. Tudi dejstvo, da belgijsko davčno pravo ne ureja izrecno prehoda pravne osebe z davka od dohodkov pravnih oseb na davek od dohodkov družb, ni zadosten argument; belgijska davčna uprava lahko(in to uporablja) ponovno opredeli dejavnost subjekta, zavezanega za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, tako da zanj uvede davek od dohodkov družb, brez zakonodajnega ukrepa, ki ureja ta prehod. Nazadnje, belgijski organi niso pojasnili, v čem bi bila odprava brezpogojne oprostitve davka od dohodkov družb za pristanišča v nasprotju z načelom enakosti, tudi če se predpostavlja, da bi bila ta okoliščina, ki izhaja iz notranjega prava, upoštevna za odobritev prehodnega obdobja. Nasprotno, nedavno reformo, s katero se za belgijske komunalne službe uvaja davek od dohodkov družb, pri čemer so ga bile prej oproščene in so bile zavezane za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb (prav tako kot pristanišča), je belgijska vlada predstavila kot tako, ki spodbuja enako obravnavo (93).

(130)

Poleg tega Komisija ni nikoli odobrila zadevnega ukrepa, ki ga belgijski organi niso nikoli priglasili. Za obravnavani primer se torej ne uporabljajo načela pravne varnosti in legitimnega pričakovanja, saj je ukrep obstoječa pomoč in Komisija ne more odrediti vračila pomoči, odobrene v preteklosti.

(131)

Kar zadeva zahtevo nizozemskih pristanišč po preložitvi uvedbe davka od družb zanje, Komisija opozarja, da se ta postopek ne nanaša na nizozemska pristanišča, temveč na belgijska pristanišča. Poleg tega je Komisija v končnem sklepu v zadevi SA.25338 v zvezi z nizozemskimi pristanišči (94) zavrnila preložitev uvedbe davka od dohodkov družb za nizozemska pristanišča iz istih načelnih razlogov, kot so navedeni v tem sklepu. Poleg tega uvedba davka od dohodkov družb za nizozemska pristanišča izhaja iz nizozemskega nacionalnega prava in Komisija v okviru člena 107 PDEU nikakor ni pristojna, da bi državi članici naložila, naj spremeni svojo zakonodajo, da bi določenim gospodarskim subjektom odobrila državno pomoč.

(132)

Oprostitev davka od dohodkov družb v korist belgijskih pristanišč iz člena 180(2) CIR je obstoječa shema državne pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom.

(133)

Zato morajo belgijski organi odpraviti obravnavano oprostitev davka od dohodkov družb in za zadevne subjekte uvesti davek od dohodkov družb. Ta ukrep mora biti sprejet pred koncem koledarskega leta, ki teče na dan tega sklepa, in se začne uporabljati najpozneje za dohodke, ustvarjene z gospodarskimi dejavnostmi, z začetkom davčnega leta, ki sledi njegovemu sprejetju –

1.

davek od celotnega dohodka prebivalcev kraljevine, ki se imenuje davek od dohodkov fizičnih oseb;

2.

davek od celotnega dohodka družb rezidentk, ki se imenuje davek od dohodkov družb;

3.

davek od dohodkov belgijskih pravnih oseb, ki niso družbe, ki se imenuje davek od dohodkov pravnih oseb;

4.

davek od dohodkov nerezidentov, ki se imenuje davek od dohodkov nerezidentov.“

1.

katastrski dohodek od njihovih nepremičnin v Belgiji […],

2.

dohodke in prihodke iz kapitala in premičnin, vključno s prvimi tranšami dohodkov iz členov 21, 5, 6 in 10, obrestmi iz členov 21 in 13 ter različnimi dohodki iz členov 90, od 5 do 7 in 11.“

—

Št. 2/4: „‚Družba‘ je vsaka družba, združenje, ustanova ali kakršna koli organizacija, ki:

Za podrobnejšo razlago glede izrazov, obravnavanih pod a, b in c, glej opombe od 179/6 do 179/20.“

—

Št. 179/10: „Izraz ‚upravljati podjetje‘ pomeni ‚upravljati kakršno koli industrijsko, trgovinsko ali kmetijsko podjetje‘, katerega dobiček bi bil dohodek iz dejavnosti, za katerega se plačuje davek od dohodkov pravnih oseb, če to upravljanje izvaja fizična oseba ali družba itd., ki nima pravne osebnosti (člena 23(1)(1) in 24 CIR 92).“

—

Št. 179/11: „Izraz ‚ukvarjati se s pridobitnimi dejavnostmi‘ sočasno zajema:

V točki 2 gre torej za poklice, ki so v svojem bistvu taki, pri katerih se običajno ustvarjajo dobički, čeprav pravna oseba, ki jih opravlja, v skladu s statutom ali dejansko nima pridobitnega namena.“