1.5.2014

SL

Uradni list Evropske unije

L 130/1

---

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 2014/41/EU

z dne 3. aprila 2014

o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 82(1)(a) Pogodbe,

ob upoštevanju pobude Kraljevine Belgije, Republike Bolgarije, Republike Estonije, Kraljevine Španije, Republike Avstrije, Republike Slovenije in Kraljevine Švedske,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Evropska unija si je zadala cilj ohraniti in razvijati območje svobode, varnosti in pravice.

(2)

V skladu s členom 82(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) temelji pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb, ki od zasedanja Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 običajno predstavlja temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v Uniji.

(3)

V Okvirnem sklepu Sveta 2003/577/PNZ (2) je poudarjeno, da je treba zagotoviti takojšnje medsebojno priznavanje sklepov, da se prepreči uničenje, preoblikovanje, premikanje, posredovanje ali odstranitev dokazov. Ker pa je ta instrument omejen na fazo zasega, mora biti sklepu o zasegu priloženo ločeno zaprosilo za posredovanje dokaza državi, ki je sklep izdala, (v nadaljnjem besedilu: država izdajateljica) v skladu s pravili, ki se uporabljajo pri medsebojni pomoči v kazenskih zadevah. Posledica tega je dvostopenjski postopek, ki ni dovolj učinkovit. Poleg tega sistema obstajajo tudi tradicionalni instrumenti za sodelovanje, zato ga pristojni organi v praksi redko uporabljajo.

(4)

Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ (3) v zvezi z evropskim dokaznim nalogom (EDN) je bil sprejet zaradi uporabe načela vzajemnega priznavanja za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih. Vendar se EDN uporablja samo za dokaze, ki že obstajajo, in torej zajema le omejen razpon pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v zvezi z dokazi. Ker je področje njegove uporabe omejeno, so pristojni organi lahko uporabljali nov sistem ali postopke medsebojne pravne pomoči, ki se v vsakem primeru še naprej uporabljajo za dokaze, ki niso vključeni v področje uporabe EDN.

(5)	Po sprejetju okvirnih sklepov 2003/577/PNZ in 2008/978/PNZ je postalo jasno, da je obstoječi okvir za zbiranje dokazov preveč razdrobljen in zapleten. Zato je potreben nov pristop.

(6)

V stockholmskem programu, ki ga je Evropski svet sprejel na zasedanju 10. do 11. decembra 2009, je Evropski svet menil, da bi bilo treba nadaljevati vzpostavljanje celovitega sistema za pridobivanje dokazov v čezmejnih primerih na podlagi načela vzajemnega priznavanja. Evropski svet je poudaril, da so obstoječi instrumenti na tem področju razdrobljeni in da je zato potreben nov pristop, ki bo temeljil na načelu vzajemnega priznavanja in hkrati upošteval prožnost tradicionalnega sistema medsebojne pravne pomoči. Zato je Evropski svet pozval, naj se vzpostavi celovit sistem, ki bo nadomestil vse obstoječe instrumente na tem področju, vključno z Okvirnim sklepom 2008/978/PNZ, ki bo v največji možni meri zajemal vse vrste dokazov ter vključeval roke za izvršitev in čim bolj omejil razloge za zavrnitev.

(7)

Ta novi pristop temelji na enotnem instrumentu, imenovanem evropski preiskovalni nalog (EPN). EPN naj bi se izdajal za izvršitev enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov v državi, ki izvrši EPN (v nadaljnjem besedilu: država izvršiteljica), da bi se zbrali dokazi. To vključuje tudi pridobivanje dokazov, ki jih izvršitveni organ že ima.

(8)

Področje uporabe EPN bi moralo biti horizontalno in bi se torej moralo uporabljati za vse preiskovalne ukrepe, namenjene zbiranju dokazov. Vendar so za ustanovitev skupne preiskovalne skupine in zbiranje dokazov v okviru te skupine potrebna posebna pravila, ki jih je primerneje obravnavati ločeno. Brez poseganja v uporabo te direktive bi bilo treba torej za to vrsto preiskovalnega ukrepa še naprej uporabljati obstoječe instrumente.

(9)	Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za čezmejno opazovanje iz Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma (4).

(10)

EPN bi moral biti usmerjen na preiskovalni ukrep, ki ga je treba izvesti. Za odločanje o tem, kateri preiskovalni ukrep je treba uporabiti, je najprimernejši odreditveni organ, ki pozna podrobnosti zadevne preiskave. Vendar pa bi moral izvršitveni organ, kadar koli je to mogoče, uporabiti drugo vrsto preiskovalnega ukrepa, če predvideni ukrep ne obstaja v njegovem nacionalnem pravu ali ne bi bil na razpolago v podobnem notranjem primeru. Razpoložljivost bi se morala nanašati na primere, ko predvideni preiskovalni ukrep sicer obstaja v pravu države izvršiteljice, vendar se lahko zakonito izvede samo v določenih situacijah, na primer za dovolj huda kazniva dejanja, proti osebam, zoper katere že obstaja določena stopnja suma, ali s privolitvijo zadevne osebe. Izvršitveni organ bi lahko uporabil tudi drugo vrsto preiskovalnega ukrepa, če bi bilo mogoče z njim doseči enak rezultat kot s preiskovalnim ukrepom, predlaganim v EPN, vendar s sredstvi, ki predstavljajo manjši poseg v temeljne pravice zadevne osebe.

(11)

EPN bi bilo treba izbrati, če se zdi, da je v danem primeru izvršitev preiskovalnega ukrepa sorazmerna, ustrezna in uporabna. Odreditveni organ bi torej moral ugotoviti ali so želeni dokazi nujni in sorazmerni glede na namen postopka, ali je izbrani preiskovalni ukrep nujen in sorazmeren za zbiranje zadevnih dokazov in ali bi bilo treba pri izdaji EPN v zbiranje teh dokazov vključiti drugo državo članico. Isto presojo bi bilo treba izvesti v postopku potrditve, če je treba EPN potrditi v skladu s to direktivo. Izvršitev EPN bi bilo možno zavrniti samo na podlagi razlogov, ki so navedeni v tej direktivi. Vendar pa bi se lahko izvršitveni organ odločil za manj intruziven ukrep, kot je ukrep, naveden v zadevnem EPN, če lahko z njim doseže podobne rezultate.

(12)

Odreditveni organ bi moral pri izdaji EPN posebno pozornost nameniti zagotavljanju doslednega spoštovanja pravic, določenih v členu 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe v kazenskih postopkih sta ključna elementa temeljnih pravic, ki jih Listina priznava na področju kazenskega pravosodja. Kakršno koli omejevanje teh pravic s preiskovalnim ukrepom, odrejenim v skladu s to direktivo, bi moralo biti v celoti skladno z zahtevami iz člena 52 Listine glede nujnosti, sorazmernosti in ciljev splošnega interesa, ki bi jih moral nalog zasledovati, še posebej zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

(13)

Da zagotovi posredovanje EPN pristojnemu organu države izvršiteljice, lahko odreditveni organ uporabi vsa možna oziroma ustrezna sredstva, med drugim tudi varni telekomunikacijski sistem Evropske pravosodne mreže, Eurojust ali druge kanale, ki jih uporabljajo pravosodni organi ali organi kazenskega pregona.

(14)	Države članice se spodbuja, da ob podaji izjave o jezikovni ureditvi, poleg svojega(-ih) uradnega(-ih) jezika(-ov) vanjo vključijo vsaj še en jezik, ki se običajno uporablja v Uniji.

(15)	To direktivo bi bilo treba izvajati ob upoštevanju Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5), Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6) in Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), ki obravnavajo postopkovne pravice v kazenskem postopku.

(16)	Možni neomejitveni preiskovalni ukrepi bi lahko na primer bili ukrepi, ki ne kršijo pravice do zasebnosti ali do lastnine, glede na nacionalno pravo.

(17)

Načelo ne bis in idem, kot ga priznava Listina in kot se oblikuje s sodno prakso Sodišča Evropske unije, je eno od temeljnih pravnih načel v Uniji. Zato bi izvršitvenemu organu moralo biti omogočeno, da zavrne izvršitev EPN, ki bi bila v nasprotju s tem načelom. Glede na predhodni značaj postopkov, na katerih temelji EPN, njegova izvršitev ne bi smela biti zavrnjena, kadar je njegov cilj ugotoviti, ali obstaja morebitno nasprotje z načelom ne bis in idem, ali če je odreditveni organ zagotovil, da se dokazi, posredovani zaradi izvršitve EPN, ne bodo uporabili za pregon ali izreka sankcije osebi, v zvezi s katero je bil postopek zaključen v drugi državi članici na podlagi istih dejstev.

(18)	Tako kot pri drugih instrumentih vzajemnega priznavanja ta direktiva ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, določenih v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in v Listini. Da je to jasno razvidno, je v besedilo vstavljena posebna določba.

(19)

Vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice v Uniji temelji na medsebojnem zaupanju in domnevi, da druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice. Kljub vsemu se lahko to domnevo izpodbija. Zato bi bilo treba izvršitev EPN zavrniti, če je mogoče utemeljeno domnevati, da bodo z izvršitvijo preiskovalnega ukrepa, predlaganega v EPN, kršene temeljne pravice zadevnega posameznika in da država izvršiteljica ne bo upoštevala svojih obveznosti glede varstva temeljnih pravic, priznanih v Listini.

(20)

Zagotoviti bi bilo treba možnost zavrnitve EPN v primeru, če bi njegovo priznanje ali izvršitev v državi izvršiteljici pomenilo kršitev imunitete ali privilegija v tej državi. V pravu Unije ni enotne opredelitve imunitete ali privilegija, zato je natančna opredelitev teh izrazov prepuščena nacionalnemu pravu, ki lahko pod te izraze zajame zaščita, ki se uporablja za zdravniške in pravne poklice, ki pa jih ne bi smeli razlagati v nasprotju z obveznostjo o ukinitvi nekaterih razlogov za zavrnitev iz Protokola h Konvenciji o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (8). Takšni razlogi lahko vključujejo tudi predpise v zvezi s svobodo tiska in izražanja v drugih medijih, čeprav se ti nujno ne obravnavajo kot privilegiji ali imunitete.

(21)

Da bi zagotovili hitro, učinkovito in dosledno sodelovanje v kazenskih zadevah med državami članicami, so potrebni določeni roki. Odločitev o priznanju ali izvršitvi in dejansko izvršitev preiskovalnega ukrepa bi bilo treba izvesti enako hitro in enako prednostno kot v podobnem notranjem primeru. Roke bi bilo treba določiti, da se zagotovi, da se odločitev sprejme ali izvršitev izvede v razumnem roku, ali da se upoštevajo postopkovne omejitve države izdajateljice.

(22)

Razpoložljiva pravna sredstva zoper EPN bi morala biti vsaj enaka pravnim sredstvom, ki so na voljo v notranjem primeru zoper zadevni preiskovalni ukrep. Države članice bi morale v skladu s svojim nacionalnim pravom zagotoviti uporabljivost teh pravnih sredstev, vključno s pravočasnim obveščanjem vseh zainteresiranih strani o možnostih in načinih uporabe takšnih pravnih sredstev. V primerih, ko ugovore zoper EPN predloži zainteresirana stranka v državi izvršiteljici v zvezi z vsebinskimi razlogi za izdajo EPN, se priporoča, da se informacije o takšnem izpodbijanju posredujejo odreditvenemu organu in da se zainteresirano stranko o tem obvesti.

(23)

Stroške, ki nastanejo na ozemlju države izvršiteljice zaradi izvršitve EPN, bi morala kriti izključno ta država. Ta ureditev je v skladu s splošnim načelom vzajemnega priznavanja. Vendar pa lahko izvršitev EPN povzroči izjemno visoke stroške za državo izvršiteljico. Ti visoki stroški lahko na primer nastanejo zaradi kompleksnih mnenj izvedencev, obsežnih policijskih akcij ali dejavnosti opazovanja v daljšem obdobju. Taki stroški ne bi smeli ovirati izvršitve EPN, odreditveni in izvršitveni organi pa bi si morali prizadevati za opredelitev tistih stroškov, ki se štejejo za izjemno visoke. Vprašanje stroškov bi lahko postalo predmet posvetovanj med državo izdajateljico in državo izvršiteljico, ki naj to vprašanje poskusita rešiti na posvetovalni ravni. V skrajnem primeru se lahko odreditveni organ odloči, da EPN umakne ali obdrži, del stroškov, ki jih država izvršiteljica oceni kot izjemno visoke in se jim v postopku nikakor ni mogoče izogniti, pa bi morala kriti država izdajateljica. Ta mehanizem ne bi smel biti dodaten razlog za zavrnitev, v nobenem primeru pa ga ne bi smeli izrabiti za zavlačevanje ali preprečitev izvršitve EPN.

(24)

EPN vzpostavlja enoten sistem za pridobivanje dokazov. Kljub temu pa so potrebna dodatna pravila za nekatere vrste preiskovalnih ukrepov, ki bi jih bilo treba predvideti v EPN, kot so začasna premestitev pridržanih oseb, zaslišanje prek videokonference ali telefonske konference, pridobivanje informacij v zvezi z bančnimi računi ali bančnimi transakcijami, nadzorovanje pošiljk ali tajne preiskave. V EPN bi morali biti zajeti preiskovalni ukrepi, v okviru katerih se dokazi zbirajo v realnem času, nepretrgano in v določenem časovnem obdobju, vendar bi se morali država izdajateljica in država izvršiteljica po potrebi dogovoriti o praktičnih vidikih, da bi se upoštevale razlike v nacionalnem pravu teh držav.

(25)

Ta direktiva določa pravila izvajanja preiskovalnega ukrepa zaradi zbiranja dokazov v vseh fazah kazenskega postopka, vključno s sojenjem, po potrebi s sodelovanjem zadevne osebe. EPN se na primer lahko izda za začasno premestitev zadevne osebe v državo izdajateljico ali izvedbo zaslišanja prek videokonference. Vendar pa bi bilo treba v primeru, ko se ta oseba premesti v drugo državo članico za namene pregona, vključno z njeno privedbo pred sodišče zaradi sojenja, izdati evropski nalog za prijetje v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ (9).

(26)

Za zagotovitev sorazmerne uporabe evropskega naloga za prijetje bi moral odreditveni organ preučiti, ali bi bil EPN učinkovit in sorazmeren način za izvedbo kazenskih postopkov. Odreditveni organi bi morali zlasti preučiti, ali bi bila lahko izdaja EPN za zaslišanje osumljenca ali obdolženca prek videokonference učinkovita alternativa.

(27)

EPN se lahko izda za pridobitev dokazov o računih, ne glede na njihovo vrsto, ki jih ima oseba, ki je v kazenskem postopku, v kateri koli banki ali nebančni finančni ustanovi. To možnost je treba razumeti širše, tako da se ne nanaša samo na osumljence ali obdolžence, temveč tudi na vsako drugo osebo, v zvezi s katero pristojni organi takšne informacije štejejo za potrebne med potekom kazenskih postopkov.

(28)	Pri sklicevanju na finančne institucije v tej direktivi bi bilo treba ta izraz razumeti v skladu z ustrezno opredelitvijo iz člena 3 Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(29)

Kadar se EPN izda za pridobitev podrobnosti o določenem računu, bi se moralo razumeti, da med podrobnosti spadajo vsaj ime in naslov imetnika računa, podrobnosti o vseh pooblastilih za račun in vse ostale podrobnosti ali dokumenti, ki jih je predložil imetnik računa ob odprtju računa in jih banka še vedno hrani.

(30)

Možnosti sodelovanja v okviru te direktive pri prestrezanju telekomunikacij ne bi smele biti omejene na vsebino telekomunikacij, temveč bi lahko zajemale tudi zbiranje podatkov o prometu in lokaciji, povezanih s takšnimi telekomunikacijami, kar bi pristojnim organom omogočilo, da izdajo EPN za pridobitev manj intruzivnih podatkov o telekomunikacijah. EPN, ki je izdan za pridobitev preteklih podatkov o prometu in lokaciji, povezanih s telekomunikacijami, bi moral biti obravnavan v skladu s splošno ureditvijo v zvezi z izvrševanjem EPN in se lahko glede na nacionalno pravo države izvršiteljice šteje za omejitveni preiskovalni ukrep.

(31)

Kadar lahko potrebno tehnično pomoč zagotovi več držav članic, bi bilo treba EPN poslati samo eni od njih, prednost pa bi bilo treba dati državi članici, v kateri se zadevna oseba nahaja. Država članica, v kateri se oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, nahaja, in katere tehnična pomoč za izvedbo prestrezanja ni potrebna, bi morala biti o tem uradno obveščena v skladu s to direktivo. Vendar pa se EPN lahko pošlje več kot eni državi izvršiteljici, kadar tehnične pomoči ne more zagotoviti samo ena država članica.

(32)

Odreditveni organ bi moral v EPN, ki vsebuje zahtevo za prestrezanje telekomunikacij, izvršitvenemu organu zagotoviti zadostne informacije, kot so podrobnosti o kaznivem ravnanju, ki se preiskuje, da bi se izvršitvenemu organu omogočilo presojo, ali bi bil zadevni preiskovalni ukrep odobren v podobnem notranjem primeru.

(33)

Države članice bi morale upoštevati, da je zaradi lažjega sodelovanja v okviru tega instrumenta v zvezi z zakonitim prestrezanjem telekomunikacij pomembno zagotoviti, da lahko tehnično pomoč zagotovi ponudnik storitev, ki upravlja javno dostopna telekomunikacijska omrežja in storitve na ozemlju zadevne države članice.

(34)

V tej direktivi so zaradi njenega področja uporabe začasni ukrepi zajeti le za zbiranje dokazov. V zvezi s tem bi bilo treba poudariti, da se lahko med kazenskim postopkom uporabijo različni začasni ukrepi za vsak predmet, tudi za finančna sredstva, ne le za zbiranje dokazov, ampak tudi za zaplembo. Razlika med tema dvema ciljema začasnih ukrepov ni vedno očitna in cilj začasnega ukrepa se lahko med postopkom spremeni. Zato je ključno, da se v prihodnje ohrani nemotena povezanost različnih instrumentov, ki se uporabljajo na tem področju. Iz istega razloga bi morala biti tudi presoja, ali se bo predmet uporabil kot dokaz in bo zato zanj veljal EPN, prepuščena odreditvenemu organu.

(35)	Kadar se v relevantnih mednarodnih instrumentih, kot so konvencije, sklenjene v okviru Sveta Evrope, sklicuje na medsebojno pomoč, bi se moralo razumeti, da ima ta direktiva med državami članicami, v katerih je ta direktiva zavezujoča, prednost pred zadevnimi konvencijami.

(36)	Kategorije kaznivih dejanj iz Priloge D bi se morale razlagati v skladu z njihovo razlago v okviru že obstoječih pravnih instrumentov o vzajemnem priznavanju.

(37)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (11) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Evropski parlament in Svet menita, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(38)

Ker cilja te direktive, in sicer vzajemnega priznavanja sklepov o pridobitvi dokazov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(39)

V tej direktivi so spoštovane temeljne pravice in upoštevana načela, ki jih priznavajo člen 6 PEU in Listina, zlasti v njenem naslovu VI, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenice so Unija ali vse države članice, vključno z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter ustave držav članic na njihovih zadevnih področjih uporabe. Ničesar v tej direktivi ni mogoče razlagati kot prepoved zavrnitve izvršitve EPN, kadar zaradi objektivnih elementov obstajajo razlogi za sum, da je bil EPN izdan z namenom pregona ali kaznovanja osebe na podlagi njenega spola, rase ali narodnosti, vere, spolne usmerjenosti, državljanstva, jezika ali političnega prepričanja ali da bo oseba zaradi katerega od teh razlogov v slabšem položaju.

(40)	Varstvo fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov je temeljna pravica. V skladu s členom 8(1) Listine in členom 16(1) PDEU ima vsakdo pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj.

(41)	Države članice bi morale pri uporabi te direktive zagotoviti pregledne politike v zvezi z obdelavo osebnih podatkov in uveljavljanje pravic posameznika do pravnih sredstev za varstvo njegovih osebnih podatkov.

(42)

Osebni podatki, pridobljeni na podlagi te direktive, bi morali biti obdelani, le če je to nujno, in bi morali biti sorazmerni glede na namene, ki so združljivi s preprečevanjem, preiskovanjem, odkrivanjem in pregonom kaznivih dejanj ali izvrševanjem kazenskih sankcij ter izvajanjem pravice do obrambe. Dostop do informacij, ki vsebujejo osebne podatke, bi morale imeti le pooblaščene osebe, kar se lahko doseže s postopki preverjanja.

(43)	V skladu s členom 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Združeno kraljestvo uradno izrazilo željo, da sodeluje pri sprejetju in uporabi te direktive.

(44)

V skladu s členom 1, 2 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(45)	V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(46)	Evropski nadzornik za varstvo podatkov je 5. oktobra 2010 (12) podal mnenje na podlagi člena 41(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (13) –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

EVROPSKI PREISKOVALNI NALOG

Člen 1

Evropski preiskovalni nalog in obveznost njegove izvršitve

1.   Evropski preiskovalni nalog (EPN) je sodna odločba, ki jo izda ali potrdi pravosodni organ države članice (v nadaljnjem besedilu: država izdajateljica) zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: država izvršiteljica) z namenom pridobitve dokazov v skladu s to direktivo.

EPN se lahko izda tudi za pridobitev dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo.

2.   Države članice izvršijo EPN na podlagi načela vzajemnega priznavanja in v skladu s to direktivo.

3.   Za izdajo EPN lahko v okviru veljavnih pravic do obrambe v skladu z nacionalnim kazenskim postopkom zaprosi osumljenec ali obdolženec ali odvetnik, ki nastopa v imenu osumljenca ali obdolženca.

4.   Ta direktiva ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, določenih v členu 6 PEU, vključno s pravico do obrambe oseb v kazenskem postopku, nespremenjene pa ostanejo tudi kakršne koli tozadevne obveznosti pravosodnih organov.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)	„država izdajateljica“ pomeni državo članico, v kateri je EPN izdan;

(b)	„država izvršiteljica“ pomeni državo članico, ki izvršuje EPN in v kateri se bo izvedel preiskovalni ukrep;

(c)

„odreditveni organ“ pomeni: (i) sodnika, sodišče, preiskovalnega sodnika ali javnega tožilca, pristojnega v zadevnem primeru, ali (ii) kateri koli drug pristojni organ, ki ga določi država izdajateljica in deluje v posameznem primeru kot preiskovalni organ v kazenskem postopku, s pristojnostjo odreditve zbiranja dokazov v skladu z nacionalnim pravom. Poleg tega EPN, preden se ga pošlje izvršitvenemu organu in po preučitvi njegove skladnosti s pogoji za izdajo EPN iz te direktive, zlasti pogoji iz člena 6(1), potrdi sodnik, sodišče, preiskovalni sodnik ali javni tožilec države izdajateljice. Kadar je EPN potrdil pravosodni organ, se lahko ta organ šteje tudi za odreditveni organ za namene predložitve EPN.

(d)

„izvršitveni organ“ pomeni organ, ki je pristojen za priznanje EPN in zagotovitev njegove izvršitve v skladu s to direktivo in postopki, ki se uporabljajo v podobnih notranjih primerih. Za take postopke se lahko zahteva odobritev sodišča v državi izvršiteljici, če to določa nacionalno pravo te države.

Člen 3

Področje uporabe EPN

EPN vključuje katere koli preiskovalne ukrepe, razen ustanovitve skupne preiskovalne skupine in zbiranja dokazov v okviru te skupine, ustanovljene v skladu s členom 13 Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (14) (v nadaljnjem besedilu: Konvencija) in Okvirnem sklepu Sveta 2002/465/PNZ (15), razen za namene uporabe člena 13(8) Konvencije in člena 1(8) Okvirnega sklepa.

Člen 4

Vrste postopkov, za katere se lahko izda EPN

EPN se lahko izda:

(a)	v zvezi s kazenskimi postopki, ki jih sprožijo pravosodni organi ali so lahko sproženi pred njimi, v zvezi z dejanjem, ki je kaznivo po nacionalnem pravu države izdajateljice;

(b)	v postopkih, ki jih sprožijo upravni organi v zvezi z dejanji, ki se kaznujejo po nacionalnem pravu države izdajateljice, ker predstavljajo kršitve pravnih pravil, in kadar je zoper odločitev mogoče sprožiti postopek pred sodiščem, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve,

(c)	v postopkih, ki jih sprožijo pravosodni organi v zvezi z dejanji, ki se kaznujejo po nacionalnem pravu države izdajateljice, ker predstavljajo kršitve pravnih pravil, in kadar je zoper odločitev mogoče sprožiti postopek pred sodiščem, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve, in

(d)	v zvezi s postopki iz točk (a), (b) in (c), ki se nanašajo na kazniva dejanja ali kršitve, za katere lahko pravna oseba odgovarja ali je lahko kaznovana v državi izdajateljici.

Člen 5

Vsebina in oblika EPN

1.   Odreditveni organ izpolni in podpiše obrazec za EPN, določen v Prilogi A, ter potrdi točnost in pravilnost njegove vsebine.

EPN vsebuje zlasti naslednje informacije:

(a)	podatke o odreditvenem organu in po potrebi potrditvenem organu;

(b)	namen EPN in razloge zanj;

(c)	potrebne informacije o zadevni(-ih) osebi(-ah), ki so na voljo;

(d)	opis kaznivega dejanja, ki je predmet preiskave ali postopka, in veljavnih določb kazenskega prava države izdajateljice;

(e)	opis zahtevanega(-ih) preiskovalnega(-ih) ukrepa(-ov) in dokazov, ki naj bodo pridobljeni.

2.   Vsaka država članica navede jezik(e) izmed uradnih jezikov institucij Unije, ki se lahko poleg uradnega(-ih) jezika(-ov) zadevne države članice uporabi(jo) pri izpolnjevanju ali prevodu EPN, če je ta država članica država izvršiteljica.

3.   Pristojni organ države izdajateljice prevede EPN iz Priloge A v uradni jezik države izvršiteljice oziroma kateri koli drug jezik, ki ga določi država izvršiteljica v skladu z odstavkom 2 tega člena.

POGLAVJE II

POSTOPKI IN ZAŠČITNI UKREPI ZA DRŽAVO IZDAJATELJICO

Člen 6

Pogoji za izdajo in posredovanje EPN

1.   Odreditveni organ lahko izda EPN le, kadar sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)	izdaja EPN je nujna in sorazmerna za namene postopkov iz člena 4 ob upoštevanju pravic osumljenca ali obdolženca in

(b)	preiskovalni ukrep(i), predviden(i) v EPN, bi lahko bil(i) pod istimi pogoji odrejen(i) tudi v podobnem notranjem primeru.

2.   Odreditveni organ za vsak posamezen primer preveri, ali so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni.

3.   Kadar izvršitveni organ upravičeno domneva, da pogoji iz odstavka 1 niso izpolnjeni, se lahko z odreditvenim organom posvetuje o pomembnosti izvršitve EPN. Po takem posvetovanju se lahko odreditveni organ odloči za umik EPN.

Člen 7

Posredovanje EPN

1.   Odreditveni organ posreduje EPN, ki je izpolnjen v skladu s členom 5, izvršitvenemu organu na kakršen koli način, ki omogoča pisni zapis, in pod pogoji, ki državi izvršiteljici omogočajo ugotavljanje njegove pristnosti.

2.   Vsa nadaljnja uradna sporočila se izmenjujejo neposredno med odreditvenim in izvršitvenim organom.

3.   Brez poseganja v člen 2(d) lahko vsaka država članica imenuje osrednji organ ali, kadar tako določa njen pravni sistem, več osrednjih organov za pomoč pristojnim organom. Država članica lahko odloči, če je to potrebno zaradi notranje organiziranosti njenega pravosodnega sistema, da bo(do) njen(i) osrednji organ(i) odgovoren(-ni) za administrativno posredovanje in prejemanje EPN in za vso uradno korespondenco, povezano z EPN.

4.   Odreditveni organ lahko EPN posreduje prek telekomunikacijskega sistema Evropske pravosodne mreže, kakor je bila vzpostavljena s Skupnim ukrepom Sveta 98/428/PNZ (16).

5.   Če izvršitveni organ ni znan, odreditveni organ opravi vse potrebne poizvedbe, med drugim tudi prek kontaktnih točk Evropske pravosodne mreže, da bi pridobil informacije od države izvršiteljice.

6.   Če organ v državi izvršiteljici, ki prejme EPN, ni pristojen za priznanje EPN ali za sprejetje potrebnih ukrepov za njegovo izvršitev, EPN po uradni dolžnosti posreduje izvršitvenemu organu in o tem obvesti odreditveni organ.

7.   Vse težave v zvezi s posredovanjem ali pristnostjo kakršnega koli dokumenta, potrebnega za izvršitev EPN se rešujejo z neposrednimi stiki med sodelujočim odreditvenim in izvršitvenim organom ali po potrebi s sodelovanjem osrednjih organov držav članic.

Člen 8

EPN, povezan s predhodnim EPN

1.   Če odreditveni organ izda EPN, ki dopolnjuje predhodni EPN, to navede v EPN v oddelku D obrazca iz Priloge A.

2.   Če odreditveni organ v skladu s členom 9(4) pomaga pri izvršitvi EPN v državi izvršiteljici, lahko EPN, ki dopolnjuje predhodni EPN v času prisotnosti v navedeni državi naslovi neposredno na izvršitveni organ, brez poseganja v uradna obvestila iz točke (c) člena 33(1).

3.   EPN, ki dopolnjuje prehodni EPN, se potrdi v skladu s prvim pododstavkom člena 5(1) oziroma po potrebi v skladu s točko (c) člena 2.

POGLAVJE III

POSTOPKI IN ZAŠČITNI UKREPI ZA DRŽAVO IZVRŠITELJICO

Člen 9

Priznavanje in izvrševanje

1.   Izvršitveni organ brez kakršne koli nadaljnje formalnosti prizna EPN, posredovan v skladu s to direktivo, in poskrbi za njegovo izvršitev na enak način in pod enakimi pogoji, kot če bi zadevni preiskovalni ukrep odredil organ države izvršiteljice, razen če se ta organ ne odloči, da se bo skliceval na enega od razlogov za nepriznanje ali neizvršitev ali na enega od razlogov za odložitev iz te direktive.

2.   Izvršitveni organ izpolni formalnosti in postopke, ki jih izrecno navede odreditveni organ, razen če ni v tej direktivi določeno drugače in pod pogojem, da takšne formalnosti in postopki niso v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli države izvršiteljice.

3.   Ko izvršitveni organ prejme EPN, ki ga ni izdal odreditveni organ, kakor je določeno v točki (c) člena 2, izvršitveni organ vrne EPN državi izdajateljici.

4.   Odreditveni organ lahko zahteva, da eden ali več organov države izdajateljice pomaga pristojnim organom države izvršiteljice pri izvršitvi EPN, kolikor bi imenovani organi države izdajateljice lahko pomagali pri izvrševanju preiskovalnega(-ih) ukrepa (-ov), predvidenega(-ih) v EPN, v podobnem notranjem primeru. Izvršitveni organ izpolni to zahtevo, če takšno sodelovanje ni v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli države izvršiteljice oziroma ne škodi njenim bistvenim nacionalnim varnostnim interesom.

5.   Organe države izdajateljice, prisotne v državi izvršiteljici, med izvrševanjem EPN zavezuje pravo države izvršiteljice. Na ozemlju države izvršiteljice nimajo nikakršnih pooblastil za pregon, razen če ni izvrševanje takšnih pooblastil na ozemlju države izvršiteljice skladno s pravom države izvršiteljice in poteka v obsegu, dogovorjenem med odreditvenim in izvršitvenim organom.

6.   Odreditveni in izvršitveni organ se lahko med seboj posvetujeta na kakršen koli ustrezen način, da se omogoči učinkovitejša uporaba tega člena.

Člen 10

Uporaba druge vrste preiskovalnega ukrepa

1.   Izvršitveni organ, kadar koli je to mogoče, uporabi preiskovalni ukrep, ki ni določen v EPN, če:

(a)	preiskovalni ukrep, predviden v EPN, ne obstaja v pravu države izvršiteljice ali

(b)	preiskovalni ukrep, predviden v EPN, v podobnem notranjem primeru ne bi bil na voljo.

2.   Brez poseganja v člen 11, se odstavek 1 ne uporablja za naslednje priskovalne ukrepe, ki morajo biti vedno na voljo na podlagi prava države izvršiteljice:

(a)	pridobitev informacij ali dokazov, ki jih izvršitveni organ že ima in bi jih v skladu s pravom države izvršiteljice lahko pridobil v okviru kazenskih postopkov ali za namene EPN;

(b)	pridobitev informacij iz podatkovnih zbirk policije ali pravosodnih organov, ki so neposredno na voljo izvršitvenemu organu v okviru kazenskih postopkov;

(c)	zaslišanje priče, izvedenca, žrtve, osumljenca, obdolženca ali tretje osebe na ozemlju države izvršiteljice;

(d)	kakršen koli neomejitveni preiskovalni ukrep, kot je opredeljen v skladu s pravom države izvršiteljice;

(e)	identifikacija oseb, ki so naročniki in imajo določeno telefonsko številko ali naslov IP.

3.   Izvršitveni organ lahko uporabi tudi preiskovalni ukrep, poleg tistega, ki je predviden v EPN, kadar bi preiskovalni ukrep, ki ga je izbral izvršitveni organ, dosegel isti rezultat na manj intruziven način kot preiskovalni ukrep, predviden v EPN.

4.   Če se izvršitveni organ odloči uporabiti možnost iz odstavkov 1 in 3, o tem najprej obvesti odreditveni organ, ki se lahko odloči umakniti ali dopolniti EPN.

5.   Kadar v skladu z odstavkom 1 preiskovalni ukrep, predviden v EPN, v pravu države izvršiteljice ne obstaja ali ne bi bil na voljo v podobnem notranjem primeru in ni nobenega drugega preiskovalnega ukrepa, s katerim bi dosegli enak rezultat kot z zahtevanim preiskovalnim ukrepom, izvršitveni organ uradno obvesti odreditveni organ, da zahtevane pomoči ni bilo mogoče zagotoviti.

Člen 11

Razlogi za nepriznanje ali neizvršitev

1.   Brez poseganja v člen 1(4) se lahko priznanje ali izvršitev EPN v državi izvršiteljici zavrne, če:

(a)	v skladu s pravom države izvršiteljice obstaja imuniteta ali privilegij, ki onemogoča izvršitev EPN, oziroma obstajajo pravila o določitvi in omejitvi kazenske odgovornosti v zvezi s svobodo tiska in svobodo izražanja v drugih medijih, ki onemogočajo izvršitev EPN;

(b)	bi v posameznem primeru izvršitev EPN škodila bistvenim nacionalnim varnostnim interesom, ogrožala vir informacij ali bi bilo treba zaradi nje uporabiti tajne podatke v zvezi z določenimi obveščevalnimi dejavnostmi;

(c)	je bil EPN izdan v postopkih iz člena 4(b) in (c) ter preiskovalni ukrep ne bi bil odobren v podobnem notranjem primeru v skladu s pravom države izvršiteljice;

(d)	bi bila izvršitev EPN v nasprotju z načelom ne bis in idem;

(e)	EPN zadeva kaznivo dejanje, ki naj bi bilo storjeno zunaj ozemlja države izdajateljice in v celoti ali delno na ozemlju države izvršiteljice, in ravnanje, zaradi katero je bil izdan EPN, ni kaznivo dejanje v državi izvršiteljici;

(f)	je mogoče utemeljeno domnevati, da bi bila izvršitev preiskovalnega ukrepa, predvidenega v EPN, nezdružljiva z obveznostmi države izvršiteljice v skladu s členom 6 PEU in z Listino;

(g)

ravnanje, za katero je bil izdan EPN, ni kaznivo dejanje v skladu s pravom države izvršiteljice, razen če zadeva kaznivo dejanje, ki je navedeno na seznamu vrst kaznivih dejanj iz Priloge D, kot je odreditveni organ navedel v EPN, če se v državi izdajateljici to dejanje kaznuje z najvišjo zagroženo zaporno kaznijo ali varnostnim ukrepom odvzema prostosti najmanj treh let, ali

(h)	je uporaba preiskovalnega ukrepa, predvidenega v EPN, v skladu s pravom države izvršiteljice omejena na seznam ali vrsto kaznivih dejanj ali na kazniva dejanja, za katera je zagrožena določena najmilejša kazenska sankcija, ki ne vključujejo kaznivega dejanja, zajetega v EPN.

2.   Točki (g) in (h) odstavka 1 se ne uporabljata za preiskovalne ukrepe iz člena 10(2).

3.   Kadar EPN zadeva kazniva dejanja v povezavi z davki ali drugimi dajatvami, carinami in deviznim poslovanjem, izvršitveni organ priznanja ali izvršitve ne sme zavrniti iz razloga, da pravo države izvršiteljice ne odmerja istih vrst davkov ali dajatev ali da ne vsebuje enakih predpisov glede davkov, dajatev, carin in deviznega poslovanja kot pravo države izdajateljice.

4.   V primerih iz točk (a), (b), (d), (e) in (f) odstavka 1 se izvršitveni organ pred odločitvijo o popolnem ali delnem nepriznanju ali neizvršitvi EPN posvetuje z odreditvenim organom na kakršen koli ustrezen način in po potrebi zaprosi odreditveni organ za posredovanje potrebnih informacij brez odlašanja.

5.   V primeru iz točke (a) odstavka 1 in če je za odvzem privilegija ali imunitete pooblaščen organ v državi izvršiteljici, ga izvršitveni organ zaprosi za takojšnji odvzem. Če je za odvzem privilegija in imunitete pooblaščen organ neke druge države članice ali mednarodna organizacija, odreditveni organ zaprosi za odvzem zadevni organ.

Člen 12

Roki za priznanje ali izvršitev

1.   Odločitev o priznanju ali izvršitvi se sprejme, preiskovalni ukrep pa se izvede enako hitro in enako prednostno kot v podobnem notranjem primeru, v vsakem primeru pa v rokih, določenih v tem členu.

2.   Kadar je odreditveni organ v EPN navedel, da so zaradi postopkovnih rokov, teže kaznivega dejanja ali drugih zelo nujnih okoliščin potrebni krajši roki, kot so določeni v tem členu, ali v primeru, če je odreditveni organ v EPN navedel, da je treba preiskovalni ukrep izvesti na določen datum, izvršitveni organ to zahtevo v največji možni meri upošteva.

3.   Izvršitveni organ sprejme odločitev o priznanju ali izvršitvi EPN čim prej in, brez poseganja v odstavek 5, najpozneje 30 dni po tem, ko je pristojni izvršitveni organ prejel EPN.

4.   Če ni razlogov za odložitev v skladu s členom 15 in država izvršiteljica še ne razpolaga z dokazi, na katere se nanaša preiskovalni ukrep, zajet v EPN, izvršitveni organ izvede preiskovalni ukrep brez odlašanja in, brez poseganja v odstavek 5, najpozneje v 90 dneh po sprejetju odločitve iz odstavka 3.

5.   Če pristojni izvršitveni organ v posameznem primeru ne more upoštevati roka iz odstavka 3 ali posebnega roka iz odstavka 2, o tem brez odlašanja na kakršen koli način obvesti pristojni organ države izdajateljice ter navede razloge za zamudo in čas, potreben za sprejem odločitve. V takšnem primeru se rok iz odstavka 3 lahko podaljša za največ 30 dni.

6.   Če pristojni izvršitveni organ v posameznem primeru ne more upoštevati roka iz odstavka 4, o tem brez odlašanja na kakršen koli način obvesti pristojni organ države izdajateljice in navede razloge za zamudo ter se posvetuje z odreditvenim organom o ustreznem roku za izvršitev preiskovalnega ukrepa.

Člen 13

Posredovanje dokazov

1.   Izvršitveni organ brez nepotrebnega odlašanja državi izdajateljici posreduje pridobljene dokaze ali dokaze, s katerimi že razpolagajo pristojni organi države izvršiteljice in so bili pridobljeni z izvršitvijo EPN.

Kadar se v EPN zahteva takojšnje posredovanje in to omogoča pravo države izvršiteljice, se dokazi takoj posredujejo pristojnim organom države izdajateljice, ki sodelujejo pri izvršitvi EPN v skladu s členom 9(4).

2.   Posredovanje dokazov se lahko odloži do sprejetja odločitve glede pravnega sredstva, razen če ni v EPN navedenih zadostnih razlogov, da je takojšnje posredovanje bistvenega pomena za ustrezno izvedbo preiskave ali za zavarovanje pravic posameznika. Posredovanje dokazov se odloži, če bi povzročilo hudo in nepopravljivo škodo zadevni osebi.

3.   Izvršitveni organ pri posredovanju pridobljenih dokazov navede, ali jih je treba vrniti državi izvršiteljici, takoj ko navedeni dokazi v državi izdajateljici niso več potrebni.

4.   Če so zadevni predmeti, dokumenti ali podatki pomembni tudi v drugih postopkih, lahko izvršitveni organ na izrecno zahtevo in po posvetovanju z odreditvenim organom začasno posreduje te dokaze, pod pogojem, da bodo vrnjeni državi izvršiteljici takoj, ko ne bodo več potrebni v državi izdajateljici, ali ob katerem koli drugem času ali priložnosti, o katerem/-i se dogovorita pristojna organa.

Člen 14

Pravna sredstva

1.   Države članice zagotovijo, da se pravna sredstva, ki so enakovredna tistim, ki so na voljo v podobnih notranjih primerih, uporabijo za preiskovalne ukrepe, predvidene v EPN.

2.   Vsebinski razlogi za izdajo EPN se lahko izpodbijajo samo s tožbo, vloženo v državi izdajateljici, brez poseganja v zagotavljanje temeljnih pravic v državi izvršiteljici.

3.   Če to ni v nasprotju s potrebo po zagotavljanju zaupnosti preiskave v skladu s členom 19(1), odreditveni in izvršitveni organ sprejmeta ustrezne ukrepe, da v roku, primernem za zagotovitev možnosti učinkovite uveljavitve pravnih sredstev na podlagi nacionalnega prava, zagotovita dostopnost informacij o razpoložljivosti teh pravnih sredstev, ko jih je mogoče izkoristiti.

4.   Države članice zagotovijo, da so roki za uveljavitev pravnega sredstva enaki tistim, ki so določeni za podobne notranje primere, in da se uporabijo na način, ki zagotavlja, da zadevne osebe lahko učinkovito uveljavijo pravico do teh pravnih sredstev.

5.   Odreditveni in izvršitveni organ se med seboj obveščata o pravnih sredstvih, uveljavljenih zoper izdajo, priznanje ali izvršitev EPN.

6.   Izpodbijanje ne odloži izvršitve preiskovalnega ukrepa, razen če ima tak učinek v podobnih notranjih primerih.

7.   Država izdajateljica upošteva uspešno izpodbijanje priznanja ali izvršitve EPN v skladu s svojim nacionalnim pravom. Države članice brez poseganja v nacionalne postopkovne predpise zagotovijo, da se v kazenskih postopkih v državi izdajateljici pri presoji dokazov, pridobljenih z EPN, spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka.

Člen 15

Razlogi za odložitev priznanja ali izvršitve

1.   Priznanje ali izvršitev EPN v državi izvršiteljici se lahko odloži, kadar:

(a)	bi njegova izvršitev lahko ogrožala potek kazenske preiskave ali pregona in sicer tako dolgo, kot država izvršiteljica šteje za razumno;

(b)	se zadevni predmeti, dokumenti ali podatki že uporabljajo v drugih postopkih, in sicer dokler se za ta namen ne potrebujejo več.

2.   Takoj ko razlog za odložitev preneha obstajati, izvršitveni organ nemudoma sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev EPN, in o tem obvesti odreditveni organ na kakršen koli način, ki omogoča pisni zapis.

Člen 16

Obveznost obveščanja

1.   Pristojni organ države izvršiteljice, ki prejme EPN, brez odlašanja oziroma v vsakem primeru najpozneje teden dni po prejemu EPN potrdi prejem EPN, tako da izpolni in pošlje obrazec iz Priloge B.

Kadar je bil v skladu s členom 7(3) imenovan osrednji organ, ta obveznost velja tako za osrednji organ kot izvršitveni organ, ki prek osrednjega organa prejme EPN.

V primerih iz člena 7(6) ta obveznost velja tako za pristojni organ, ki prvi prejme EPN, kot za izvršitveni organ, ki mu je nalog na koncu posredovan.

2.   Izvršitveni organ brez poseganja v člen 10(4) in (5) odreditveni organ obvesti takoj in na kakršen koli način, če:

(a)	izvršitveni organ ne more sprejeti odločitve o priznanju ali izvršitvi, ker je obrazec iz Priloge A nepopoln ali očitno nepravilen;

(b)	izvršitveni organ pri izvrševanju EPN brez nadaljnjih poizvedovanj ugotovi, da bi bilo primerno izvesti preiskovalne ukrepe, ki na začetku niso bili predvideni ali jih ob izdaji EPN ni bilo mogoče podrobno opredeliti, da lahko odreditveni organ v posameznem primeru sprejme nadaljnje ukrepe, ali

(c)	izvršitveni organ ugotovi, da v posameznem primeru ne more izpolniti formalnosti in postopkov, ki jih je izrecno navedel odreditveni organ v skladu s členom 9.

Na zahtevo odreditvenega organa se informacije potrdijo brez odlašanja in na kakršen koli način, ki omogoča pisni zapis.

3.   Brez poseganja v člen 10(4) in (5) izvršitveni organ obvesti odreditveni organ brez odlašanja in na kakršen koli način, ki omogoča pisni zapis, o:

(a)	kakršni koli odločitvi, sprejeti na podlagi člena 10 ali 11;

(b)	odločitvi o odložitvi izvršitve ali priznanja EPN, razlogih za odložitev in, če je to možno, o njenem pričakovanem trajanju.

Člen 17

Kazenska odgovornost uradnikov

Kadar so uradniki države izdajateljice prisotni na ozemlju države izvršiteljice v okviru uporabe te direktive, se glede kaznivih dejanj, storjenih proti njim ali dejanj, ki jih sami storijo, obravnavajo kot uradniki države izvršiteljice.

Člen 18

Civilna odgovornost uradnikov

1.   Kadar so uradniki države članice prisotni na ozemlju druge države članice v okviru uporabe te direktive, je za vso škodo, ki jo njeni uradniki povzročijo med delovanjem, odgovorna prva država članica, v skladu s pravom države članice, na ozemlju katere delujejo.

2.   Država članica, na ozemlju katere je bila povzročena škoda iz odstavka 1, to škodo poravna pod enakimi pogoji, kot veljajo za škodo, ki jo povzročijo njeni lastni uradniki.

3.   Država članica, katere uradniki povzročijo škodo kateri koli osebi na ozemlju druge države članice, v celoti povrne kakršne koli zneske, ki jih je slednja država članica izplačala oškodovancem ali osebam, ki so upravičene namesto njih.

4.   Vsaka država članica brez poseganja v izvrševanje svojih pravic do tretjih oseb in z izjemo odstavka 3 v primeru iz odstavka 1 od druge države članice ne zahteva povračila škode, ki jo je utrpela.

Člen 19

Zaupnost

1.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da bosta pri izvršitvi EPN odreditveni in izvršitveni organ ustrezno upoštevala načelo zaupnosti preiskave.

2.   Izvršitveni organ v skladu s svojim nacionalnim pravom zagotovi zaupnost dejstev in vsebine EPN, razen za podatke, ki so potrebni za izvršitev preiskovalnega ukrepa. Če izvršitveni organ ne more izpolniti zahteve po zaupnosti, o tem brez odlašanja obvesti odreditveni organ.

3.   Razen če izvršitveni organ ne odloči drugače, odreditveni organ v skladu s svojim nacionalnim pravom ne razkrije kakršnih koli dokazov ali informacij, ki jih je posredoval izvršitveni organ, razen v kolikor je razkritje potrebno za preiskave ali postopke, opisane v EPN.

4.   Vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da banke zadevni stranki banke ali drugim tretjim osebam ne razkrijejo, da so bile informacije poslane državi izdajateljici v skladu s členi 26 in 27 ali da poteka preiskava.

Člen 20

Varstvo osebnih podatkov

Države članice pri izvajanju te direktive zagotovijo, da so osebni podatki varovani in se lahko obdelujejo le v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2008/977/PNZ (17) in z načeli Konvencije Sveta Evrope o varstvu posameznikov pri avtomatski obdelavi osebnih podatkov z dne 28. januarja 1981 in dodatnega protokola.

Brez poseganja v pravice posameznika, na katerega se podatki nanašajo, se dostop do teh podatkov omeji. Do teh podatkov sme dostopati le pooblaščeno osebje.

Člen 21

Stroški

1.   Če v tej direktivi ni določeno drugače, vse stroške, nastale na ozemlju države izvršiteljice v zvezi z izvršitvijo EPN, krije država izvršiteljica.

2.   Če izvršitveni organ meni, da se lahko stroški izvrševanja EPN štejejo kot izjemno visoki, se lahko z odreditvenim organom posvetuje, ali in kako je mogoče stroške deliti ali spremeniti EPN.

Izvršitveni organ predhodno obvesti odreditveni organ o podrobnih specifikacijah tistih stroškov, ki se štejejo za izjemno visoke.

3.   V izrednih primerih, ko ni mogoče doseči dogovora glede stroškov iz odstavka 2, se lahko odreditveni organ odloči, da:

(a)	popolnoma ali deloma umakne EPN ali

(b)	obdrži EPN in krije tiste stroške, ki veljajo za izjemno visoke.

POGLAVJE IV

POSEBNE DOLOČBE ZA NEKATERE PREISKOVALNE UKREPE

Člen 22

Začasna premestitev priprtih oseb v državo izdajateljico zaradi izvršitve preiskovalnega ukrepa

1.   EPN se lahko izda za začasno premestitev osebe, ki je priprta v državi izvršiteljici, zaradi izvršitve preiskovalnega ukrepa z namenom pridobivanja dokazov, pri katerem je potrebna navzočnost te osebe na ozemlju države izdajateljice, pod pogojem, da se oseba vrne v roku, ki ga določi država izvršiteljica.

2.   Poleg razlogov za nepriznanje ali neizvršitev iz člena 11 so razlogi za zavrnitev izvršitve EPN lahko tudi naslednji:

(a)	priprta oseba ne privoli ali

(b)	zaradi premestitve bi se priprti osebi lahko podaljšal pripor.

3.   Kadar država izvršiteljica meni, da je to potrebno zaradi starosti osebe ali njenega fizičnega oziroma duševnega stanja, ima pravni zastopnik priprte osebe brez poseganja v točko (a) odstavka 2 možnost predložiti mnenje o začasni premestitvi.

4.   V primeru iz odstavka 1 se tranzit priprte osebe preko ozemlja tretje države članice (v nadaljnjem besedilu: država članica tranzita) odobri na podlagi zahtevka, ki so mu priloženi vsi potrebni dokumenti.

5.   O posameznih praktičnih vidikih začasne premestitve osebe, vključno s podrobnostmi o pogojih pripora v državi izdajateljici, in datumih, do katerih mora biti premeščena z ozemlja države izvršiteljice oziroma se mora vrniti nanj, se dogovorita država izdajateljica in država izvršiteljica, pri tem pa zagotovita, da sta upoštevana fizično in duševno stanje zadevne osebe ter raven varnosti, zahtevana v državi izdajateljici.

6.   Premeščena oseba ostane priprta na ozemlju države izdajateljice in po potrebi na ozemlju države tranzita, zaradi dejanj ali obsodb, zaradi katerih je bila v priporu v državi izvršiteljici, razen če država izvršiteljica zaprosi za njeno izpustitev.

7.   Obdobje pripora na ozemlju države izdajateljice se odšteje od obdobja pripora, ki ga je zadevna oseba že ali ga še bo morala prestati na ozemlju države izvršiteljice.

8.   Brez poseganja v odstavek 6 premeščene osebe v državi izdajateljici ni mogoče preganjati ali pripreti ali ji kakor koli omejevati osebne svobode zaradi dejanj, ki so bila storjena, ali obsodb, ki so bile izrečene, pred njenim odhodom z ozemlja države izvršiteljice, ki niso navedene v EPN.

9.   Imuniteta iz odstavka 8 preneha, če premeščena oseba, potem ko je imela možnost odhoda petnajstih zaporednih dni od datuma, ko so odreditveni organi odločili, da njena navzočnost ni več potrebna:

(a)	kljub temu ostane na tem ozemlju ali

(b)	pa ga zapusti in se nato vrne.

10.   Stroški, ki nastanejo ob uporabi tega člena, se krijejo v skladu s členom 21, razen stroškov premestitve osebe v državo izdajateljico in iz nje, ki jih krije ta država.

Člen 23

Začasna premestitev priprtih oseb v državo izvršiteljico zaradi izvršitve preiskovalnega ukrepa

1.   EPN se lahko izda za začasno premestitev osebe, priprte v državi izdajateljici, zaradi izvršitve preiskovalnega ukrepa z namenom zbiranja dokazov, pri katerem je potrebna njena navzočnost na ozemlju države izvršiteljice.

2.   Za začasno premestitev v skladu s tem členom se smiselno uporabljajo točka (a) odstavka 2 in odstavki 3 do 9 člena 22.

3.   Stroški, ki nastanejo ob uporabi tega člena, se krijejo v skladu s členom 21, razen stroškov premestitve zadevne osebe v državo izvršiteljico in iz nje, ki jih krije država izdajateljica.

Člen 24

Zaslišanje prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom

1.   Kadar se oseba nahaja na ozemlju države izvršiteljice in jo morajo pristojni organi države izdajateljice zaslišati kot pričo ali izvedenca, lahko odreditveni organ izda EPN za zaslišanje priče ali izvedenca prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom v skladu z odstavki 5 do 7.

Odreditveni organ lahko izda tudi EPN za zaslišanje osumljenca ali obdolženca prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom.

2.   Poleg razlogov za nepriznanje ali neizvršitev iz člena 11 se izvršitev EPN lahko zavrne tudi, če:

(a)	osumljenec ali obdolženec ne privoli, ali

(b)	bi bila izvršitev takšnega preiskovalnega ukrepa v danem primeru v nasprotju s temeljnimi načeli prava države izvršiteljice.

3.   Odreditveni in izvršitveni organ se dogovorita o praktičnih vidikih. Pri tem dogovoru se izvršitveni organ zaveže, da bo:

(a)	zadevno pričo ali izvedenca povabil na zaslišanje, pri tem bo navedel čas in kraj zaslišanja;

(b)	osumljenca ali obdolženca povabil na zaslišanje v skladu s podrobnimi pravili, ki jih določa pravo države izdajateljice, in ga poučil o pravicah, ki jih ima po pravu države izdajateljice, in sicer v roku, ki mu bo omogočil učinkovito uveljavitev pravice do obrambe, in

(c)	zagotovil identiteto zaslišane osebe.

4.   Če v določenih primerih izvršitveni organ nima dostopa do tehničnih sredstev za zaslišanje prek videokonference, mu takšna sredstva lahko po skupnem dogovoru zagotovi država izdajateljica.

5.   Pri zaslišanju prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom se uporabljajo naslednja pravila:

(a)

med zaslišanjem, kjer se po potrebi zagotovi pomoč tolmača, je navzoč predstavnik pristojnega organa države izvršiteljice, ki je odgovoren tudi za zagotovitev identitete zaslišane osebe in spoštovanja temeljnih načel prava države izvršiteljice. Če izvršitveni organ meni, da so med zaslišanjem kršena temeljna načela prava države izvršiteljice, takoj sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da se zaslišanje nadaljuje v skladu s temi načeli;

(b)	o ukrepih za zaščito zaslišane osebe se po potrebi dogovorijo pristojni organi države izdajateljice in države izvršiteljice;

(c)	zaslišanje vodi neposredno pristojni organ države izdajateljice ali pa poteka pod njegovim vodstvom v skladu s pravom njegove države;

(d)	država izvršiteljica osebi, ki jo je treba zaslišati, po potrebi zagotovi pomoč tolmača, če to zahteva država izdajateljica ali oseba, ki jo je treba zaslišati;

(e)

osumljenci ali obdolženci se pred zaslišanjem obvestijo o procesnih pravicah – vključno s pravico do odklonitve pričanja – ki jim pripadajo po pravu države izvršiteljice in države izdajateljice. Priče in izvedenci lahko uveljavljajo pravico do odklonitve pričanja, ki jim pripada bodisi po pravu države izvršiteljice ali države izdajateljice, in se o tej pravici obvestijo pred zaslišanjem.

6.   Brez poseganja v ukrepe, dogovorjene za zaščito oseb, izvršitveni organ ob koncu zaslišanja sestavi zapisnik o zaslišanju, v katerem se navedejo datum in kraj zaslišanja, identiteta zaslišane osebe, identiteta in funkcije vseh ostalih oseb v državi izvršiteljici, ki so udeležene pri zaslišanju, morebitne dane prisege in tehnični pogoji, v katerih je potekalo zaslišanje. Izvršitveni organ posreduje ta dokument odreditvenemu organu.

7.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da se pri zaslišanju osebe na njenem ozemlju v skladu s tem členom, v primeru da oseba odkloni pričanje, čeprav je dolžna pričati, ali da ne priča po resnici, uporabi nacionalno pravo te države članice na enak način, kot če bi zaslišanje potekalo v okviru nacionalnega postopka.

Člen 25

Zaslišanje prek telefonske konference

1.   Če morajo pristojni organi države članice kot pričo ali izvedenca zaslišati osebo, ki se nahaja na ozemlju druge države članice, lahko odreditveni organ prve države članice, če te osebe ni ustrezno ali mogoče zaslišati na njenem ozemlju, in po preučitvi vseh ostalih primernih možnosti izda EPN za zaslišanje priče ali izvedenca prek telefonske konferenc na podlagi odstavka 2.

2.   Če ni dogovorjeno drugače, se za zaslišanja prek telefonske konference smiselno uporabljajo odstavki 3, 5, 6 in 7 člena 24.

Člen 26

Informacije o bančnih in drugih finančnih računih

1.   EPN se lahko izda, da se ugotovi, ali fizična ali pravna oseba, ki je v zadevnem kazenskem postopku, ima ali nadzoruje enega ali več računov, ne glede na vrsto računa, v kateri koli banki na ozemlju države izvršiteljice, in če da, da se pridobi vse podrobnosti o ugotovljenih računih.

2.   Vsaka država članica sprejme ukrepe, ki ji omogočijo, da zagotovi informacije iz odstavka 1 v skladu s pogoji iz tega člena.

3.   Če je to zahtevano v EPN, informacije iz odstavka 1 vključujejo tudi račune, za katere je oseba, ki je v zadevnem kazenskem postopku, pooblaščena.

4.   Obveznost iz tega člena se uporablja le, če ima banka, ki vodi račun, te informacije na voljo.

5.   Odreditveni organ v EPN navede razloge, zaradi katerih meni, da so zahtevane informacije verjetno bistvenega pomena za zadevni kazenski postopek, in razloge, zaradi katerih domneva, da banke v državi izvršiteljici vodijo zadevni račun, ter, kolikor je mogoče, navede, katere banke bi lahko bile v to vključene. EPN vsebuje tudi vse razpoložljive informacije, ki lahko olajšajo njegovo izvršitev.

6.   EPN se lahko izda tudi, da se ugotovi, ali fizična ali pravna oseba, ki je v zadevnem kazenskem postopku, ima enega ali več računov v kateri koli nebančni finančni ustanovi na ozemlju države izvršiteljice. Smiselno se uporabljajo odstavki 3 do 5. V teh primerih se lahko poleg razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 11 izvršitev EPN zavrne tudi, če izvršitev preiskovalnega ukrepa ne bi bila odobrena v podobnem notranjem primeru.

Člen 27

Informacije o bančnih in drugih finančnih poslih

1.   EPN se lahko izda za pridobitev podrobnosti o določenih bančnih računih in bančnih poslih, ki so bili izvršeni v določenem obdobju prek enega ali več računov, ki so v njem navedeni, vključno s podrobnostmi o računu pošiljatelja ali prejemnika.

2.   Vsaka država članica sprejme ukrepe, ki ji omogočijo, da zagotovi podatke iz odstavka 1 v skladu s pogoji iz tega člena.

3.   Obveznost iz tega člena se uporablja le, če ima banka, ki vodi račun, te informacije na voljo.

4.   Odreditveni organ v EPN navede razloge, zakaj so zahtevane informacije po njegovem mnenju pomembni za zadevni kazenski postopek.

5.   EPN se lahko izda tudi za informacije iz odstavka 1 glede finančnih poslov, ki so jih izvršile nebančne finančne ustanove. Smiselno se uporabljajo odstavki 3 do 4. V teh primerih se lahko poleg razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 11 izvršitev EPN zavrne tudi, če izvršitev preiskovalnega ukrepa ne bi bila odobrena v podobnem notranjem primeru.

Člen 28

Preiskovalni ukrepi, pri katerih se dokazi zbirajo v realnem času, nepretrgano in v določenem obdobju

1.   Kadar se EPN izda za izvršitev preiskovalnega ukrepa, pri katerem se dokazi zbirajo v realnem času, nepretrgano in v določenem obdobju, kot je:

(a)	spremljanje bančnih ali drugih finančnih poslov, ki se vršijo prek enega ali več določenih računov;

(b)	nadzorovanje pošiljk na ozemlju države izvršiteljice,

se njegova izvršitev, poleg razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 11, lahko zavrne, če izvršitev zadevnega preiskovalnega ukrepa ne bi bila odobrena v podobnem notranjem primeru.

2.   Država izdajateljica in država izvršiteljica se dogovorita o praktičnih ureditvah v zvezi s preiskovalnim ukrepom iz točke (b) odstavka 1 in po potrebi v vseh drugih primerih.

3.   Odreditveni organ v EPN navede, zakaj so zahtevane informacije po njegovem mnenju pomembne za zadevni kazenski postopek.

4.   Pristojni organi države izvršiteljice imajo pravico, da ukrepajo, usmerjajo in nadzorujejo operacije v zvezi z izvršitvijo EPN iz odstavka 1.

Člen 29

Tajne preiskave

1.   EPN se lahko izda, če želi država izdajateljica državo izvršiteljico zaprositi za pomoč pri preiskovanju kaznivega dejanja z uradniki, ki delujejo pod tajno ali lažno identiteto (v nadaljnjem besedilu: tajne preiskave).

2.   Odreditveni organ v EPN navede, zakaj meni, da bo tajna preiskava pomembna za kazenski postopek. Odločitev o priznanju in izvršitvi EPN, izdanega v skladu s tem členom, za vsak posamezni primer sprejmejo pristojni organi države izvršiteljice ob celovitem upoštevanju nacionalnega prava in postopkov.

3.   Poleg razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 11, lahko izvršitveni organ zavrne izvršitev EPN iz odstavka 1, če:

(a)	izvedba tajne preiskave ne bi bila odobrena v podobnem notranjem primeru, ali

(b)	ni bilo mogoče doseči dogovora o ureditvah tajne preiskave iz odstavka 4.

4.   Tajne preiskave se izvajajo v skladu z nacionalnim pravom in postopki države članice, na katere ozemlju potekajo. Samo pristojni organi države izvršiteljice imajo pravico, da ukrepajo, usmerjajo in nadzorujejo operacije v zvezi s tajno preiskavo. Država izdajateljica in država izvršiteljica se ob upoštevanju njunega nacionalnega prava in postopkov dogovorita o trajanju tajne preiskave, podrobnih pogojih in pravnem statusu uradnikov, vključenih v tajne preiskave.

POGLAVJE V

PRESTREZANJE TELEKOMUNIKACIJ

Člen 30

Prestrezanje telekomunikacij s tehnično pomočjo druge države članice

1.   EPN se lahko izda za prestrezanje telekomunikacij v državi članici, katere tehnična pomoč je potrebna.

2.   Kadar lahko za isto prestrezanje telekomunikacij vso potrebno tehnično pomoč zagotovi več kot ena država članica, se EPN pošlje samo eni od njih. Prednost ima vedno država članica, v kateri se oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, nahaja ali se bo nahajala.

3.   EPN iz odstavka 1 vsebuje tudi naslednje informacije:

(a)	informacije za namene identificiranja osebe, katere telekomunikacije se prestrezajo;

(b)	zaželeno trajanje prestrezanja in

(c)	dovolj tehničnih podatkov, zlasti identifikator cilja, da se zagotovi izvršitev EPN.

4.   Odreditveni organ v EPN navede, zakaj je predvideni preiskovalni ukrep po njegovem mnenju pomemben za zadevni kazenski postopek.

5.   Poleg razlogov za nepriznanje ali neizvršitev iz člena 11 se lahko izvršitev EPN iz odstavka 1 zavrne tudi, če preiskovalni ukrep ne bi bil odobren v podobnem notranjem primeru. Država izvršiteljica lahko svoje soglasje pogojuje z izpolnitvijo katerega koli pogoja, ki bi ga bilo treba izpolniti v podobnem notranjem primeru.

6.   EPN iz odstavka 1 se lahko izvrši:

(a)	s prenosom telekomunikacij neposredno državi izdajateljici ali

(b)	s prestrezanjem, snemanjem in naknadnim prenosom rezultata prestrezanja telekomunikacij državi izdajateljici.

Odreditveni in izvršitveni organ se posvetujeta, da bi se dogovorila o tem, ali naj se prestrezanje izvede v skladu s točko (a) ali (b).

7.   Ob izdaji EPN iz odstavka 1 ali med prestrezanjem lahko odreditveni organ, kadar ima za to poseben razlog, zaprosi tudi za prepis, dekodiranje ali dešifriranje posnetka, če se s tem strinja izvršitveni organ.

8.   Stroški, ki nastanejo ob uporabi tega člena, se krijejo v skladu s členom 21, razen stroškov prepisa, dekodiranja in dešifriranja prestreženih komunikacij, ki jih krije država izdajateljica.

Člen 31

Uradno obvestilo države članice, v kateri se nahaja oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, in katere tehnična pomoč ni potrebna

1.   Kadar zaradi izvršitve preiskovalnega ukrepa prestrezanje telekomunikacij odobri pristojni organ ene države članice (v nadaljnjem besedilu: država članica, ki prestreza) in se naslov komunikacijskega priključka osebe, katere telekomunikacije se prestrezajo in določene v sklepu o prestrezanju, uporablja na ozemlju druge države članice (v nadaljnjem besedilu: obveščena država članica), katere tehnična pomoč za izvedbo prestrezanja ni potrebna, država članica, ki prestreza, uradno obvesti pristojni organ obveščene države članice:

(a)	pred prestrezanjem, kadar pristojni organ države članice, ki prestreza, ob njegovi odreditvi ve, da oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, je ali bo na ozemlju obveščene države članice;

(b)	med prestrezanjem ali po njem, in sicer takoj ko izve, da oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, je ali je bila na ozemlju obveščene države članice.

2.   Za uradno obvestilo iz odstavka 1 se uporabi obrazec iz Priloge C.

3.   Pristojni organ obveščene države članice v primeru, ko prestrezanje ne bi bilo odobreno v podobnem notranjem primeru, brez odlašanja in najpozneje v 96 urah po prejemu uradnega obvestila iz odstavka 1 lahko uradno obvesti pristojni organ države članice, ki prestreza:

(a)	da prestrezanja ni mogoče izvesti ali da bo končano, in

(b)

da se po potrebi gradivo, ki je že bilo prestreženo, medtem ko je bila oseba, katere telekomunikacije se prestrezajo, na njenem ozemlju, ne sme uporabiti oziroma se sme uporabiti samo pod pogoji, ki jih določi. Pristojni organ obveščene države članice, seznani pristojni organ države članice, ki prestreza, z razlogi, ki utemeljujejo navedene pogoje.

4.   Za uradna obvestila iz odstavka 2 se smiselno uporablja člen 5(2).

POGLAVJE VI

ZAČASNI UKREPI

Člen 32

Začasni ukrepi

1.   Odreditveni organ lahko izda EPN za sprejetje kakršnega koli ukrepa, da se začasno prepreči uničenje, preoblikovanje, premikanje, posredovanje ali odstranitev morebitnega predmeta, ki bi lahko služil kot dokaz.

2.   Izvršitveni organ odločitev glede začasnega ukrepa sprejme čim prej in jo sporoči, če je to mogoče, v 24 urah po prejemu EPN.

3.   Ob zahtevi po začasnem ukrepu iz odstavka 1 odreditveni organ v EPN navede, ali naj se dokazi posredujejo državi izdajateljici ali naj ostanejo v državi izvršiteljici. Izvršitveni organ tak EPN prizna in izvrši ter posreduje dokaze v skladu s postopki, določenimi v tej direktivi.

4.   Kadar je EPN v skladu z odstavkom 3 dodano navodilo, da naj dokazi ostanejo v državi izvršiteljici, odreditveni organ navede datum odprave začasnega ukrepa iz odstavka 1 ali predvideni datum za predložitev zahteve, naj se dokazi posredujejo državi izdajateljici.

5.   Izvršitveni organ lahko po posvetovanju z odreditvenim organom v skladu s svojim nacionalnim pravom in prakso glede na okoliščine primera določi primerne pogoje za omejitev trajanja začasnega ukrepa iz odstavka 1. Če v skladu s temi pogoji predvidi odpravo začasnega ukrepa, izvršitveni organ o tem obvesti odreditveni organ, ki mora imeti možnost, da predloži svoje pripombe. Odreditveni organ takoj obvesti izvršitveni organ, da je bil začasni ukrep iz odstavka 1 odpravljen.

POGLAVJE VII

KONČNE DOLOČBE

Člen 33

Uradna obvestila

1.   Do 22. maja 2017 vsaka država članica uradno obvesti Komisijo o:

(a)	organu ali organih, ki so v skladu z njenim nacionalnim pravom pristojni v skladu s točkama (c) in (d) člena 2, kadar je ta država članica država izdajateljica ali država izvršiteljica;

(b)	jezikih, ki so sprejemljivi za EPN v skladu s členom 5(2);

(c)	informacijami v zvezi z imenovanim osrednjim organom ali organi, če želi država članica izkoristiti možnost iz člena 7(3). Te informacije so zavezujoče za organe države izdajateljice;

2.   Vsaka država članica lahko predloži Komisiji tudi seznam potrebnih dokumentov, ki bi jih potrebovala na podlagi člena 22(4).

3.   Države članice Komisijo obvestijo o vseh naknadnih spremembah informacij iz odstavkov 1 in 2.

4.   Komisija vsem državam članicam in Evropski pravosodni mreži omogoči dostop do informacij, prejetih na podlagi tega člena. Evropska pravosodna mreža objavi informacije na spletni strani iz člena 10 Sklepa Sveta 2008/976/PNZ (18).

Člen 34

Razmerje do drugih pravnih instrumentov, sporazumov in dogovorov

1.   Ta direktiva od 22. maja 2017 nadomešča ustrezne določbe naslednjih konvencij, ki se uporabljajo v razmerjih med državami članicami, v katerih je ta direktiva zavezujoča, brez poseganja v uporabo teh določb med državami članicami in tretjimi državami ter začasno uporabo na podlagi člena 35:

(a)	Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah Sveta Evrope z dne 20. aprila 1959 in dodatnih dveh protokolov k tej konvenciji ter dvostranskih sporazumov, sklenjenih na podlagi člena 26 navedene konvencije;

(b)	Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma;

(c)	Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (19) in Protokola (20) k tej konvenciji.

2.   Okvirni sklep 2008/978/PNZ se nadomesti s to direktivo za vse države članice, v katerih je ta direktiva zavezujoča. Kar zadeva zaseg dokazov, se določbe Okvirnega sklepa 2003/577/PNZ nadomestijo s to direktivo za vse države članice, v katerih je ta direktiva zavezujoča.

Za države članice, v katerih je ta direktiva zavezujoča, se sklicevanja na Okvirni sklep 2008/978/PNZ in, kar zadeva zaseg dokazov, na Okvirni sklep 2003/577/PNZ berejo kot sklicevanja na to direktivo.

3.   Poleg te direktive lahko države članice sklenejo ali še naprej uporabljajo dvostranske ali večstranske sporazume ali dogovore z drugimi državami članicami po 22. maju 2017, le če ti omogočajo nadaljnjo krepitev ciljev te direktive in prispevajo k poenostavitvi ali dodatnemu olajševanju postopkov za zbiranje dokazov in če se spoštuje raven zaščitnih ukrepov, določenih v tej direktivi.

4.   Države članice Komisijo do 22. maja 2017 uradno obvestijo o obstoječih sporazumih in dogovorih iz odstavka 3, ki jih želijo še naprej uporabljati. Države članice Komisijo v treh mesecih od podpisa tudi uradno obvestijo o kakršnem koli novem sporazumu ali dogovoru iz odstavka 3.

Člen 35

Prehodne določbe

1.   Zaprosila za medsebojno pomoč, prejeta pred 22. majem 2017, še naprej urejajo obstoječi instrumenti, ki se nanašajo na medsebojno pomoč v kazenskih zadevah. Sklepe o zasegu dokazov na podlagi Okvirnega sklepa 2003/577/PNZ, prejete pred 22. majem 2017, prav tako ureja navedeni okvirni sklep.

2.   Člen 8(1) se smiselno uporablja za EPN v zvezi s sklepom o zasegu, sprejetim na podlagi Okvirnega sklepa 2003/577/PNZ.

Člen 36

Prenos

1.   Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 22. maja 2017.

2.   Države članice se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa sklicevanje nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.   Države članice do 22. maja 2017 sporočijo Komisiji besedila določb predpisov, ki v njihovo nacionalno pravo prenašajo obveznosti iz te direktive.

Člen 37

Poročilo o uporabi

Komisija najpozneje pet let po 21. maju 2014 Evropskemu parlamentu in Svetu predstavi poročilo o uporabi te direktive, pripravljeno na podlagi kvalitativnih in kvantitativnih informacij, ki vključujejo zlasti ovrednotenje njenega vpliva na sodelovanje v kazenskih zadevah in varstvo posameznikov, ter izvajanje določb o prestrezanju telekomunikacij glede na tehnični napredek. Poročilu se po potrebi priložijo predlogi za spremembe te direktive.

Člen 38

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 39

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

---

(1)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 27. februarja 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 14. marca 2014.

(2)  Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji (UL L 196, 2.8.2003, str. 45).

(3)  Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. decembra 2008 o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih (UL L 350, 30.12.2008, str. 72).

(4)  Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL L 239, 22.9.2000, str. 19).

(5)  Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL L 280, 26.10.2010, str. 1).

(6)  Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL L 142, 1.6.2012, str. 1).

(7)  Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL L 294, 6.11.2013, str. 1).

(8)  Protokol h Konvenciji, ki jo je Svet pripravil na podlagi člena 34 Pogodbe o Evropski uniji, o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (UL C 326, 21.11.2001, str. 1).

(9)  2002/584/PNZ: Okvirni sklep sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, 18.7.2002, str. 1).

(10)  Direktiva 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15).

(11)  UL C 369, 17.12.2011, str. 14.

(12)  UL C 355, 29.12.2010, str.. 1.

(13)  Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).

(14)  UL C 197, 12.7.2000, str. 3.

(15)  Okvirni sklep Sveta 2002/465/PNZ z dne 13. junija 2002 o skupnih preiskovalnih enotah (UL L 162, 20.6.2002, str. 1).

(16)  Skupni ukrep z dne 29. junija 1998 Sveta na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji o vzpostavitvi Evropske pravosodne mreže (UL L 191, 7.7. 1998, str. 4)

(17)  Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (UL L 350, 30.12.2008, str. 60).

(18)  Sklep Sveta 2008/976/PNZ z dne 16. decembra 2008 o Evropski pravosodni mreži (UL L 348, 24.12.2008, str. 130).

(19)  Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi člena 34 Pogodbe o Evropski uniji (UL C 197, 12.7.2000, str. 1).

(20)  Protokol h Konvenciji, ki jo je Svet pripravil na podlagi člena 34 Pogodbe o Evropski uniji, o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (UL C 326, 21.11.2001, str. 2).

---

---

---

---

---