31988L0077

Direktiva Sveta

z dne 3. decembra 1987

o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti proti emisijam plinastih okolju škodljivih snovi iz dizelskih motorjev, ki se uporabljajo v vozilih

(88/77/EGS)

SVET EVROPSKIH SKUPNOSTI JE,

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, zlasti člena 100A,

ob upoštevanju predloga Komisije [1],

v sodelovanju z Evropskim parlamentom [2],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora [3],

ker je pomembno sprejeti ukrepe zaradi postopne ustanovitve notranjega trga do 31. decembra 1992; ker notranji trg zajema področje brez notranjih meja, v katerem je zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala;

ker je prvi delovni program Evropskih skupnosti o varstvu okolja, ki ga je Svet odobril 22. novembra 1973, zahteval, da se v boju proti onesnaževanju zraka z izpušnimi plini iz motornih vozil upoštevajo najnovejši znanstveni dosežki in da se temu ustrezno spremenijo že sprejete direktive; ker tretji delovni program predvideva dodatne ukrepe za bistveno zmanjšanje sedanjega nivoja emisij okolju škodljivih snovi iz motornih vozil;

ker se tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati motorna vozila na podlagi nacionalne zakonodaje, med drugim nanašajo tudi na emisije plinastih okolju škodljivih plinov iz dizelskih motorjev, ki se uporabljajo v vozilih; ker so te zahteve v posameznih državah članicah različne; ker bi te razlike lahko ovirale prost pretok teh proizvodov;

ker je zato potrebno, da vse države članice, bodisi poleg svojih obstoječih pravil bodisi namesto njih, sprejmejo enake zahteve, zlasti da bi bilo tako mogoče uvesti postopek EGS-homologacije za vsak tip vozila na podlagi Direktive Sveta 70/156/EGS zdne 6. februarja 1970 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s homologacijo motornih in priklopnih vozil [4], kot je nazadnje spremenjena z Direktivo 87/403/EGS [5];

ker je priporočljivo upoštevati tehnične zahteve, ki jih je sprejela Ekonomska komisija ZN za Evropo v pravilniku ECE R 49 (enotne določbe za homologacijo dizelskih motorjev glede na emisije plinastih škodljivih snovi), ki je priložen k Sporazumu z dne 20. marca 1958 o sprejetju enotnih pogojev za homologacijo in vzajemnem priznavanju homologacije opreme in delov motornih vozil;

ker se je Komisija zavezala, da bo najkasneje do konca leta 1988 Svetu predložila predloge za nadaljnje zmanjšanje mejnih vrednosti za tri vrste okolju škodljivih snovi, ki so predmet te direktive, in za določitev mejnih vrednosti za emisije delcev,

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

V tej direktivi:

- izraz "vozilo" pomeni vsako vozilo, ki ga poganja dizelski motor, namenjeno za uporabo na cesti, z nadgradnjo ali brez nje, z vsaj štirimi kolesi in z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo, večjo od 25 km/h, razen vozil kategorije M1, opredeljenih v točki 0.4 Priloge I k Direktivi 70/156/EGS, s skupno maso, ki ne presega 3,5 tone, in tirnih vozil, kmetijskih traktorjev in strojev ter komunalnih vozil,

- izraz "tip dizelskega motorja" pomeni dizelski motor, za katerega se lahko podeli homologacija samostojne tehnične enote v smislu člena 9a Direktive 70/156/EGS.

Člen 2

1. Po 1. juliju 1988 ne sme nobena država članica zaradi razlogov, ki se nanašajo na emisije plinastih okolju škodljivih snovi iz motorja:

- zavrniti podelitve EGS-homologacije ali izdaje dokumenta iz zadnje alinee člena 10(1) Direktive 70/156/EGS, ali podelitve nacionalne homologacije za določen tip vozila, ki ga poganja dizelski motor, ali

- prepovedati registracije, prodaje, začetka uporabe, ali uporabe takšnih novih vozil, ali

- zavrniti podelitve EGS-homologacije ali nacionalne homologacije za določen tip dizelskega motorja, ali

- prepovedati prodaje ali uporabe novih dizelskih motorjev,

če so izpolnjene zahteve iz Prilog k tej direktivi.

2. Po 1. juliju 1988 lahko države članice zaradi razlogov, ki se nanašajo na emisije plinastih okolju škodljivih snovi iz motorja:

- zavrnejo podelitev nacionalne homologacije za določen tip vozila, ki ga poganja dizelski motor, ali

- zavrnejo podelitev nacionalne homologacije katerega koli tipa dizelskega motorja,

če niso izpolnjene zahteve iz Prilog k tej direktivi.

3. Do 30. septembra 1990 se odstavek 2 ne uporablja za tipe vozil, ki jih poganja dizelski motor, in za tipe dizelskih motorjev, če je dizelski motor opisan v Prilogi k certifikatu o homologaciji, ki je bil podeljen pred tem datumom skladno z Direktivo 72/306/EGS.

4. Po 1. oktobru 1990 lahko države članice zaradi razlogov, ki se nanašajo na emisije plinastih okolju škodljivih snovi iz motorja:

- prepovejo registracijo, prodajo, začetek uporabe in uporabo novih vozil, ki jih poganja dizelski motor, ali

- prepovedati prodaje ali uporabe novih dizelskih motorjev,

če niso izpolnjene zahteve iz prilog k tej direktivi.

Člen 3

1. Država članica, ki je podelila homologacijo za določen tip dizelskega motorja, sprejme potrebne ukrepe zaradi zagotovitve, da bo obveščena o vsaki spremembi določenega dela ali lastnosti iz točke 2.3. Priloge I. Pristojni organi te države članice določijo ali je treba ponovno opraviti preskuse na spremenjenem motorju in pripraviti novo poročilo. Če se pri preskusih ugotovi, da motor ne izpolnjuje pogojev iz te direktive, se spremembe ne odobri.

2. Država članica, ki je podelila homologacijo za določen tip vozila glede na njegov dizelski motor, sprejme potrebne ukrepe, da zagotovi, da bo obveščena o vsaki spremembi takšnega tipa vozila glede na vgrajeni motor. Pristojni organi te države članice določijo, če je po takšni spremembi treba sprejeti ukrepe pri uporabi Direktive 70/156/EGS, zlasti člena 4 ali 6.

Člen 4

Spremembe, ki so potrebne zaradi prilagajanja zahtev iz prilog tehničnemu napredku, se sprejmejo po postopku, opredeljenem v členu 13 Direktive 70/156/EGS.

Člen 5

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, ki so potrebni zaradi uskladitve s to direktivo, najpozneje do 1. julija 1988. O tem takoj obvestijo Komisijo.

2. Takoj po notifikaciji te direktive države članice tudi zagotovijo pravočasno obveščanje Komisije o vseh predlogih pomembnejših zakonov, predpisov ali upravnih določb, ki jih nameravajo sprejeti na področju, ki ga ureja ta direktiva, da bi lahko Komisija dala svoje pripombe.

Člen 6

Svet bo, na podlagi predloga Komisije, najpozneje do konca leta 1988 preučil možnosti za nadaljnje zmanjšanje mejnih vrednosti za tri vrste okolju škodljivih snovi, ki so predmet te direktive, in za določitev mejnih vrednosti za emisije delcev.

Člen 7

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 3. decembra 1987

Za Svet

Predsednik

Chr. Christensen

[1] UL C 193, 31.7.1986, str. 3.

[2] Stališče Parlamenta z dne 18. novembra 1987 (UL C 345, 21.12.1987, str. 61).

[3] UL C 333, 29.12.1986, str. 17.

[4] UL L 42, 23.2.1970, str. 1.

[5] UL L 220, 8.8.1987, str. 44.

--------------------------------------------------

PRILOGA I

PODROČJE UPORABE, DEFINICIJE IN OKRAJŠAVE, VLOGA ZA PODELITEV EGS-HOMOLOGACIJE, TEHNIČNI PODATKI IN PRESKUSI TER SKLADNOST PROIZVODNJE

1. PODROČJE UPORABE

Ta direktiva se uporablja za emisije plinastih okolju škodljivih snovi iz vseh motornih vozil, opremljenih z motorjem na kompresijski vžig in za motorje na kompresijski vžig iz člena 1, razen tistih vozil kategorije N1, N2 in M2, za katere je bila homologacija podeljena skladno z Direktivo 70/220/EGS [1], kot je nazadnje spremenjena z Direktivo 88/76/EGS [2].

2. DEFINICIJE IN OKRAJŠAVE

V tej direktivi:

2.1 izraz "homologacija motorja" pomeni homologacijo določenega tipa motorja glede na nivo emisij plinastih okolju škodljivih snovi;

2.2 izraz "dizelski motor" pomeni motor, ki deluje po principu kompresijskega vžiga;

2.3 izraz "tip motorja" pomeni kategorijo motorjev, ki se ne razlikujejo v takšnih bistvenih vidikih kot so lastnosti motorja, opredeljene v Prilogi II k tej direktivi;

2.4 izraz "plinaste okolju škodljive snovi" pomeni ogljikov monoksid, ogljikovodike (predpostavlja se razmerje C1H1,85) in dušikove okside, izražene z ekvivalentom dušikovega dioksida (NO2);

2.5 izraz "neto moč" pomeni moč v EGS kW, izmerjena na preskusni napravi na koncu ročične gredi ali enakovredna moč, izmerjena po EGS metodi za merjenje moči, kot jo določa Direktiva 80/1269/EGS [3];

2.6 izraz "nazivno število vrtljajev" pomeni največje število vrtljajev pri polni obremenitvi, ki ga dovoljuje regulator po navedbi proizvajalca v prodajni in servisni dokumentaciji;

2.7 izraz "odstotek obremenitve" pomeni delež največjega možnega navora pri določenem številu vrtljajev motorja;

2.8 izraz "vmesno število vrtljajev" pomeni število vrtljajev, ki ustreza nazivnemu navoru, če je to število vrtljajev v območju 60 do 75 % nazivnega števila vrtljajev; v drugih primerih pa pomeni število vrtljajev, ki je enako 60 % nazivnega števila vrtljajev.

2.9 Okrajšave in enote

P | kW | neto nekorigirana izhodna moč |

CO | g/kWh | emisija ogljikovega monoksida |

HC | g/kWh | emisija ogljikovodika |

Nox | g/kWh | emisija dušikovih oksidov |

conc | ppm | koncentracija (volumenski ppm) |

mass | g/h | masni pretok onesnažujočih snovi |

WF | | vplivni faktor (utežni faktor) |

GEXH | kg/h | masni pretok izpušnih plinov - vlažnih |

V'EXH | m3/h | volumenski pretok izpušnih plinov - suhih |

V" EXH | m3/h | volumenski pretok izpušnih plinov - vlažnih |

GAIR | kg/h | masni pretok zraka |

VAIR | m3/h | volumenski pretok zraka (vlažen zrak pri 0ºC in 101,3 kPa) |

GFUEL | kg/h | masni pretok goriva |

HFID | | analizator za merjenje ogljikovodikov |

NDUVR | | nedisperzna ultravijoličasta resonančna absorpcija |

NDIR | | analizator CO in CO2 po nedisperzni infrardeči spektroskopski metodi |

CLA | | kemilusminiscentni analizator |

HCLA | | ogrevani kemiluminiscentni analizator (s termostatsko komoro) |

3 VLOGA ZA PODELITEV EGS-HOMOLOGACIJE

3.1 Vloga za podelitev EGS-homologacije za določen tip motorja kot samostojne tehnične enote

3.1.1 Vlogo za homologacijo določenega tipa motorja glede na stopnjo emisij okolju škodljivih plinastih snovi vloži proizvajalec motorja ali njegov pooblaščeni zastopnik.

3.1.2 Vlogi morajo biti priloženi spodaj navedeni dokumenti v trojniku in naslednji podatki:

3.1.2.1 opis tipa motorja, ki vsebuje podatke iz Priloge II k tej direktivi, ki so v skladu z zahtevami člena Direktive 9a 70/156/EGS.

3.1.3 Motor, katerega lastnosti ustrezajo "tipu motorja" iz Priloge II, je treba predložiti tehnični službi, pristojni za opravljanje homologacijskih preskusov, opredeljenih v točki 6.

3.2 Vloga za EGS-homologacijo določenega tipa vozila glede na njegov motor

3.2.1 Vlogo za homologacijo vozila glede na emisije okolju škodljivih plinastih snovi iz njegovega motorja vloži proizvajalec motorja ali njegov predstavnik.

3.2.2 Vlogi je treba priložiti spodaj navedene dokumente v trojniku in naslednje podatke:

3.2.2.1 opis tipa vozila in delov vozila, ki so povezani z motorjem, ki vsebuje podatke iz Priloge II, ter dokumentacijo, ki je predpisana pri uporabi člena 3 Direktive 70/156/EGS, ali

3.2.2.2 opis tipa vozila in delov vozila, ki so povezani z motorjem, ki vsebuje podatke iz Priloge II, kjer to pride v poštev, in kopijo certifikata o EGS-homologaciji (Priloga VIII) motorja kot samostojne tehnične enote, ki je vgrajen v tem tipu vozila, ter dokumentacijo, ki je predpisana pri uporabi člena 3 Direktive 70/156/EGS.

4 EGS-HOMOLOGACIJA

4.1 Pri homologaciji po točkah 3.1 in 3.2 se izda certifikat po vzorcu iz Priloge VIII.

5 OZNAKE MOTORJA

5.1 Na motorju, homologiranem kot samostojna tehnična enota, se mora nahajati:

5.1.1 tovarniško ime ali znamka proizvajalca motorja;

5.1.2 kratek opis proizvajalca:

5.1.3 številka EGS-homologacije, pred njo pa črkovna oznaka države, ki je podelila EGS-homologacijo [5].

5.2 Te oznake morajo biti jasno čitljive in neizbrisne.

6 TEHNIČNE ZAHTEVE IN PRESKUSI

6.1 Splošno

Sestavni deli, ki bi lahko vplivali na emisije okolju škodljivih plinastih snovi, morajo biti konstruirani, izdelani in vgrajeni tako, da motor v normalni uporabi kljub morebitnim tresljajem ustreza zahtevam te direktive.

6.2 Tehnične zahteve, ki se nanašajo na emisije okolju škodljivih plinastih snovi

Emisije okolju škodljivih plinastih snovi iz motorja, ki je bil predložen v preskušanje, je treba meriti po postopku, opisanem v Prilogi III. Lahko se odobrijo tudi drugi postopki, če se ugotovi, da dajejo enakovredne rezultate.

6.2.1 Ugotovljena masa ogljikovega dioksida, masa ogljikovodikov in masa dušikovih oksidov ne sme presegati vrednosti, ki so prikazane v spodnji tabeli:

Masa ogljikovega monoksida (CO) v gramih na kWh | Masa ogljikovodikov (HC) v gramih na kWh | Masa dušikovih oksidov (NOx) v gramih na kWh |

11,2 | 2,4 | 14,4 |

7 VGRADNJA MOTORJA V VOZILO

7.1 Pri homologaciji motorja morajo biti glede vgradnje motorja izpolnjeni naslednji pogoji:

7.1.1 podtlak v sesalni cevi ne sme biti višji od tistega, ki je določen za homologirani motor v Prilogi VIII;

7.1.2 protitlak v izpušnem sistemu ne sme biti višji kot je za homologirani motor določen v Prilogi VIII;

7.1.3 največja moč, ki jo absorbira oprema, ki jo poganja motor, ne sme presegati največje dovoljene moči kot je za homologirani motor določena v Prilogi VIII.

8 SKLADNOST PROIZVODNJE

8.1 Vsak motor, ki je označen z EGS-homologacijsko številko skladno s to direktivo, mora ustrezati homologiranemu tipu motorja.

8.2 Za preverjanje skladnosti, predpisane v točki 8.1, je treba iz serije vzeti motor z EGS-homologacijsko številko.

8.3 Praviloma se skladnost proizvodnje s homologiranim tipom preverja na podlagi opisa iz certifikata o homologaciji in njegovi prilog, po potrebi pa se na motorju opravi preskus iz točke 6.2.

8.3.1 Za preverjanje skladnosti motorja s preskusom velja naslednji postopek:

8.3.1.1 Motor se vzame iz serije in se ga preskusi po postopku iz Priloge III. Masa ogljikovega monoksida, masa ogljikovodikov in masa dušikovih oksidov ne sme presegati vrednosti iz spodnje tabele:

Masa ogljikovega monoksida (CO) v gramih na kWh | Masa ogljikovodikov (HC) v gramih na kWh | Masa dušikovih oksidov (NOx) v gramih na kWh |

12,3 | 2,6 | 15,8 |

8.3.1.2 Če motor, ki se ga vzame iz serije, ne izpolnjuje zahtev iz točke 8.3.1.1, lahko proizvajalec zahteva, da se meritve izvedejo na vzorcu motorjev iz serije, vključno s prvotno izbranim motorjem. Velikost vzorca (n) v dogovoru s tehnično službo določi proizvajalec. Preskuse je treba opraviti na vseh motorjih iz vzorca, razen prvotno izbranega motorja. Za vsako okolju škodljivo plinasto snov se nato določi aritmetična sredina (

x

) dobljenih rezultatov pri vzorcu. Šteje se, da je serija skladna, če je izpolnjen naslednji pogoj:

x

+ k·S ≤ L

[6]

kjer je:

L mejna vrednost, določena v točki 8.3.1.1 za vsako izmerjeno okolju škodljivo plinasto snov, in

k je statistični faktor, odvisen od n, in podan v naslednji tabeli:

n | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 |

k | 0,973 | 0,613 | 0,489 | 0,421 | 0,376 | 0,342 | 0,317 | 0,296 | 0,279 |

n | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 |

k | 0,265 | 0,253 | 0,242 | 0,233 | 0,224 | 0,216 | 0,210 | 0,203 | 0,198 |

Če je n ≥ 20, | k = 0,8602n- |

8.3.2 Tehnična služba, odgovorna za preverjanje skladnosti proizvodnje, mora opraviti preskuse na motorjih, ki so bili skladno s predpisi proizvajalca delno ali v celoti utečeni.

[1] UL L 76, 6.4.1970, str. 1.

[2] UL L 36, 9.2.1988, str. 1.

[3] UL L 375, 31.12.1980, str. 46.

[5] B = Belgija, D = Zvezna republika Nemčija, DK = Danska, E = Španija, F = Francija, GR = Grčija, I = Italija, IRL = Irska, L = Luksemburg, NL = Nizozemska, P = Portugalska, UK = Združeno kraljestvo.

[6] S2 = ∑x − x-2n − 1, kjer je x vsak izmed posameznih rezultatov, dobljenih pri vzorcu n.

--------------------------------------------------

PRILOGA II

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------

PRILOGA III

PRESKUSNI POSTOPEK

1 UVOD

1.1 Ta priloga opisuje metodo določanja emisij škodljivih plinov iz preskušanih motorjev.

1.2 Preskus se opravi tako, da se motor namesti na preskusno napravo in priključi na dinamometer.

2 PRINCIP MERJENJA

Plinaste emisije v izpuhu motorja vsebujejo ogljikovodike, ogljikov monoksid in dušikove okside. Na motorju, ki se ga pred preskusom ogreje na delovno temperaturo, se v predpisanem zaporedju brez prekinitve merijo količine zgornjih plinov v izpuhu. Predpisano zaporedje postopkov obsega več različnih števil vrtljajev in pogojev obremenitve (moči) v tipičnem delovnem območju dizelskih motorjev. Pri vsakem številu vrtljajev in pogoju obremenitve se izmeri koncentracija vsakega plina, pretok izpušnih plinov in moč, izmerjene vrednosti pa se ovrednoti po vplivu in uporabi za izračun emisije vsakega plina v gramih na kilovatno uro na način, ki je opisan v tej prilogi.

3 OPREMA

3.1 Dinamometer in oprema motorja

Za merjenje emisij iz motorjev na dinamometru je treba uporabiti naslednjo opremo:

3.1.1 dinamometer z ustreznimi lastnostmi za izvedbo preskusnega cikla, opisanega v točki 4.1;

3.1.2 merilne instrumente za število vrtljajev, navor, porabo goriva, porabo zraka, temperaturo hladilnega sredstva in maziva, tlak izpušnih plinov in podtlak v sesalni cevi, temperaturo izpušnih plinov, temperaturo vsesanega zraka, zračni tlak in vlago ter temperaturo goriva. Točnost teh instrumentov mora biti v skladu z metodo EGS za merjenje moči motorjev z notranjim zgorevanjem za cestna vozila;

3.1.3 hladilni sistem motorja ki je dovolj zmogljiv, da ohranja normalne delovne temperature motorja med celotnim potekom predpisanih preskusov motorja;

3.1.4 neizoliran in nehlajen izpušni sistem, ki sega vsaj 0,5 metra preko točke, kjer je nameščena sonda za odjem izpušnih plinov in v katerem dosega protitlak izpušnih plinov vrednost ± 650 Pa (± 5mm Hg) od zgornje meje pri najvišji nazivni moči, ki jo je proizvajalec motorja navedel v prodajni in servisni literaturi za uporabo v vozilu;

3.1.5 sesalni sistem motorja, ki predstavlja upor vsesanemu zraku v vrednosti ± 300 Pa (30 mm H2O) od zgornje meje za delovne pogoje motorja, ki omogočajo največji pretok zraka pri čistem zračnem filtru, kot je to za preskušani motor določil proizvajalec motorja.

3.2 Oprema za analizo in odvzem vzorcev

Sistem mora vključevati HFID analizator za merjenje nezgorelih ogljikovodikov (HC), NDIR analizator za merjenje ogljikovega monoksida (CO) po nedisperzni infradreči spektroskopski metodi ter kemiluminiscentni analizator (CLA), kemiluminiscentni analizator s termostatsko komoro (HCLA) oziroma enakovreden analizator za merjenje dušikovih oksidov (NOx). Zaradi prisotnosti težkih ogljikovodikov v izpuhu dizelskih motorjev je treba HC analizator (HFID) ogreti in temperaturo vzdrževati na 453 do 473 K (180º do 200°C) ves čas preskusa.

Točnost analizatorjev mora biti ± 2,5% obsega skale ali boljša. Območje merjenja analizatorjev je treba ustrezno izbrati glede na merjene vrednosti.

3.3 Plini

3.3.1 Sistem ne sme prepuščati plinov. Konstrukcija in uporabljeni materiali morajo biti takšni, da sistem ne vpliva na koncentracije okolju škodljivih snovi v izpušnih plinih. Uporabljajo se lahko naslednji plini:

Analizator | Preskusni plin | Ničelni plin |

CO | CO v N2 | dušik ali suh prečiščen zrak |

HC | C3H8 v zraku | suh prečiščen zrak |

NOx | NO v N2 | dušik ali suh prečiščen zrak |

3.4 Nosilni plini

3.4.1 Naslednji plini, če so potrebni za preskus, morajo imeti sledeče lastnosti:

3.4.2 Prečiščen dušik:čistost: ≤ 1 ppm C, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO;

3.4.3 Prečiščen kisik: čistost ≥ 99,5 volumskih procentov O2;

3.4.4 Vodikova mešanica (40 ± 2% vodika, ostalo dušik ali helij): čistost: ≤ 1 ppm C, ≤400 ppm CO2;

3.4.5 Prečiščen sintetični zrak (vsebnost kisika od 18 do 21 volumskih procentov): čistost ≤ 1 ppm C, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO).

3.5 Kalibracijski plini

3.5.1 Dejanska koncentracija kalibracijskega plina mora biti v območju ± 2% navedene vrednosti.

3.5.2 Pline za kalibracijo se lahko dobi tudi s pomočjo mešalnika plina, kjer se za razredčenje uporablja prečiščen N2 ali prečiščen sintetični zrak. Točnost mešalne naprave mora biti takšna, da se koncentracije razredčenih kalibracijskih plinov določijo s točnostjo ± 2%.

Priloga V opisuje sisteme za analizo izpušnih plinov, ki se trenutno uporabljajo. Uporabijo se lahko tudi drugi sistemi ali analizatorji, ki dokazano dajejo enakovredne rezultate.

4 PRESKUSNI POSTOPEK

4.1 Preskusni cikel

Pri preskusu motorja na dinamometru je treba upoštevati delovni cikel, ki ga sestavlja 13 faz:

Faza št. | Število vrtljajev motorja | Odstotek obremenitve |

1 | prosti tek | — |

2 | srednje število vrtljajev | 10 |

3 | srednje število vrtljajev | 25 |

4 | srednje število vrtljajev | 50 |

5 | srednje število vrtljajev | 75 |

6 | srednje število vrtljajev | 100 |

7 | prosti tek | — |

8 | nazivno število vrtljajev | 100 |

9 | nazivno število vrtljajev | 75 |

10 | nazivno število vrtljajev | 50 |

11 | nazivno število vrtljajev | 25 |

12 | nazivno število vrtljajev | 10 |

13 | prosti tek | — |

4.2 Meritev pretoka izpušnih plinov

Za izračun emisije je treba poznati pretok izpušnih plinov (glej točko 4.8.1.1). Za določanje pretoka izpušnih plinov se lahko uporabi eden od naslednjih postopkov:

(a) neposredno merjenje pretoka izpušnih plinov s šobo na izpušni cevi ali enakovrednim merilnim sistemom;

(b) merjenje pretoka zraka in pretoka goriva z ustreznimi merilniki in izračun pretoka izpušnih plinov z naslednjimi enačbami:

GEXH = GAIR + GFUEL

ali

V'EXH = VAIR - 0,75 GFUEL (prostornina suhih izpušnih plinov)

ali

V"EXH = VAIR + 0,77 GFUEL (prostornina mokrih izpušnih plinov)

Točnost določanja pretoka izpušnih plinov mora biti ± 2,5% ali večja. Koncentracije ogljikovega monoksida in dušikovih oksidov se merijo v suhih izpušnih plinih. Zato je treba emisije CO in NOx izračunati iz prostornine suhih izpušnih plinov V'EXH. Pri analitskih sistemih s segreto cevjo za odvzem vzorcev pa se emisije NOx izračunajo iz prostornine mokrih izpušnih plinov. Če se v izračunu uporablja vrednost mase pretoka izpušnih plinov (GEXH), se koncentracija CO in NOx nanaša na mokre izpušne pline. Izračun emisij HC glede na uporabljeno metodo merjenja vključuje GEXH in V"EXH.

4.3 Postopek uporabe analizatorjev in sistema za odvzem vzorcev

Pri uporabi analizatorjev je treba upoštevati navodila proizvajalca instrumenta glede zagona in uporabe. Pri tem je treba upoštevati naslednje minimalne zahteve.

4.3.1 Postopek kalibracije

Postopek kalibracije je treba opraviti v času enega meseca pred preskusom glede emisij. Instrument se kalibrira in kalibracijska krivulja preveri s standardnimi plini. Uporabljajo se iste količine pretoka plina, kot se bodo uporabljale pri odvzemu vzorcev izpušnih plinov.

4.3.1.1 Analizatorje je treba ogrevati najmanj dve uri.

4.3.1.2 Treba je opraviti preskus puščanja sistema. Sondo se odklopi iz izpušnega sistema in njen konec zamaši. Nato se priključi črpalka analizatorja. Po začetni stabilizaciji morajo vsi merilniki pretoka in tlaka kazati vrednost nič. Če je vrednost drugačna, je treba preveriti cev za odvzem vzorcev in odpraviti napako.

4.3.1.3 Analizator CO in CO2 (NDIR) se umeri in optimira plamen HC analizatorja (HFID).

4.3.1.4 Analizator CO in NOx se s pomočjo suhega zraka (ali dušika) nastavi na nič. Za analizator HC je treba suhi zrak prečistiti. Analizatorje je treba ponovno nastaviti z ustreznim kalibracijskim plinom.

4.3.1.5 Treba je ponovno preveriti, če analizator kaže vrednost nič, in po potrebi ponoviti postopek iz točke 4.3.1.4 zgoraj.

4.3.2 Določitev kalibracijske krivulje

4.3.2.1 Kalibracijska krivulja analizatorja se določi z najmanj petimi kalibracijskimi točkami, ki so čimbolj enakomerno razporejene. Nazivna koncentracija kalibracijskega plina z najvišjo koncentracijo ne sme biti manjša od 80% obsega skale.

4.3.2.2 Kalibracijska krivulja se izračuna po metodi najmanjših kvadratov.

Če je dobljena stopnja polinoma večja od 3, mora biti število kalibracijskih točk najmanj enako stopnji polinoma plus 2.

4.3.2.3 Kalibracijska krivulja ne sme odstopati za več kot 2% od nazivne vrednosti vsakega kalibracijskega plina.

4.3.2.4 Potek kalibracijske krivulje

Iz poteka kalibracijske krivulje in kalibracijskih točk je mogoče preveriti, če je bila kalibracija pravilno izvedena. Navesti je treba karakteristične parametre analizatorja, zlasti:

- območje (delitev na skali),

- občutljivost,

- ničelno točko,

- datum izvedbe kalibracije.

4.3.2.5 Lahko se uporabijo tudi alternativne metode, če se tehnični službi lahko na ustrezen način dokaže, da alternativne tehnologije (npr. računalnik, elektronski nadzor merilnega območja, itd) zagotavljajo enako točnost.

4.3.3 Preskus učinkovitosti pretvornika NOx

4.3.3.1 Učinkovitost pretvornika, ki se uporablja za pretvorbo NOx v NO, se preskuša na naslednji način:

4.3.3.2 Pri preskusni nastavitvi kot je prikazana na koncu te priloge in po spodnjem postopku se učinkovitost pretvornika lahko preskusi s pomočjo ozonatorja.

4.3.3.3 Z ničelnim in kalibracijskim plinom (vsebnost NO v mešanici plina mora dosegati okrog 80% delovnega območja in koncentracija NO2 manj kot 5% koncentracije NO) je treba kalibrirati kemiluminiscentni analizator v najobičajnejšem delovnem območju po navodilih proizvajalca. Analizator NOx mora biti v načinu NO, tako da kalibracijski plin ne gre skozi pretvornik. Treba je zabeležiti dobljeno koncentracijo.

4.3.3.4 Preko T-kosa se v tok plina stalno dodaja kisik, dokler dobljena koncentracija ni okrog 10% manjša od kalibracijske koncentracije iz točke 4.3.3.3. Treba je zabeležiti koncentracijo (c). Ozonator med celotnim postopkom ni aktiviran.

4.3.3.5 Nato se ozonator aktivira, da proizvede dovolj ozona, da se koncentracija NO zniža na 20% (najmanj 10%) kalibracijske koncentracije iz točke 4.3.3.3. Treba je zabeležiti dobljeno koncentracijo (d).

4.3.3.6 Analizator NO je treba preklopiti na način NOx, kar pomeni, da zdaj mešanica plinov (ki vsebuje NO, NO2, O2 in N2) teče skozi pretvornik. Treba je zabeležiti dobljeno koncentracijo (a).

4.3.3.7 Ozonator se deaktivira. Mešanica plinov iz točke 4.3.3.4 teče skozi pretvornik v detektor. Treba je zabeležiti dobljeno koncentracijo (b).

4.3.3.8 Ko se ozonator deaktivira, se prekine tudi pretok kisika. Odčitek NO na analizatorju takrat ne sme presegati vrednosti iz točke 4.3.3.3 za več kot 5%.

4.3.3.9 Učinkovitost pretvornika NOx se izračuna kot sledi:

Učinkovitost

=

× 100

4.3.3.10 Pred vsako kalibracijo analizatorja NOx je treba preskusiti učinkovitost pretvornika.

4.3.3.11 Učinkovitost pretvornika ne sme biti manjša od 90%.

Opomba:

Če je delovno območje analizatorja nad najvišjim območjem, pri katerem lahko deluje pretvornik NOx, da se koncentracija zniža od 80 na 20%, potem se uporabi najvišje območje, pri katerem pretvornik NOx še lahko deluje.

4.3.4 Kontrole pred preskusom

Infrardeče analizatorje CO in CO2 (NDIR) je treba ogrevati najmanj dve uri, še bolje pa je, če se analizatorje pusti prižgane. Chopper motorje se lahko ugasne, če se ne uporabljajo.

4.3.4.1 Analizator HC se nastavi na nič pri uporabi suhega zraka ali dušika in ojačevalec in zapisovalna naprava morata kazati stalno ničlo.

4.3.4.2 Kalibracijski plin se dovaja tako, da točke ustrezajo kalibracijski krivulji. Za kalibracijo ter za odvzem vzorcev kalibracijskega plina in izpušnih plinov se uporablja iste pretočne vrednosti, da niso potrebni popravki zaradi tlaka na mestu vzorčenja. Uporablja se kalibracijski plin s takšno koncentracijo sestavin, ki da 70 do 95% celotnega odklona na skali. Koncentracija mora dosegati ± 2,5%.

4.3.4.3 Treba je preveriti ničelno nastavitev in po potrebi ponoviti postopek iz točk 4.3.2.1 in 4.3.2.2.

4.3.4.4 Treba je preveriti vrednosti pretoka.

4.4 Gorivo

Treba je uporabiti referenčno gorivo iz Priloge IV.

4.5 Pogoji za preskušanje motorja

4.5.1 F =

×

T2980,5

4.5.2 Da je preskus veljaven, mora biti parameter F takšen, da velja

0,96 ≤ F ≤1,06

4.6 Potek preskusa

V vsaki fazi preskusnega cikla mora izbrano število vrtljajev ostati v območju ± 50 vrt/min. in specificirani navor v območju ± 2% najvišjega navora pri preskusnem številu vrtljajev. Temperatura goriva pri vstopu v tlačilko mora biti 306 do 316 K (33º do 43°C). Regulator in sistem oskrbe z gorivom morata biti nastavljena po navodilih v prodajni in servisni dokumentaciji proizvajalca. Vsak preskus se opravi v naslednjih korakih:

4.6.1 instrumente in sonde za odvzem vzorcev je treba namestiti skladno z navodili;

4.6.2 treba je vključiti hladilni sistem;

4.6.3 treba je zagnati motor in ga ogrevati, dokler se temperature in tlaki ne ustalijo;

4.6.4 z eksperimentiranjem se določi krivulja navora pri polni obremenitvi, da se lahko izračuna vrednosti navora za izbrane preskusne pogoje; pri tem se upošteva največjo dovoljeno moč, ki jo pri temu tipu motorja po deklaraciji proizvajalca absorbira oprema, ki jo poganja motor. Nastavitev dinamometra pri vsakem številu vrtljajev in obremenitvi motorja se izračuna po naslednji formuli:

s = P

×

+ P

kjer je:

s = nastavitev dinamometra

Pmin = minimalna neto moč motorja kot je navedena v vrstici (e) tabele iz točke 7.2. Dodatka 1 k Prilogi II,

L = odstotek obremenitve kot je navedeni v točki 4.1 te priloge,

Paux = skupna dovoljena moč, ki jo lahko absorbira oprema, ki jo poganja motor, zmanjšana za moč vsake takšne opreme, ki jo motor dejansko poganja: (d) - (b) iz točke 7.2. Dodatka 1 k Prilogi II;

4.6.5 analizatorje emisij je treba nastaviti na nič in umeriti;

4.6.6 začne se preskusni cikel (glej točko 4.1). Motor v vsaki fazi teče šest minut, pri čemer mora v prvi minuti doseči novo število vrtljajev in obremenitev. Izmerjene vrednosti na analizatorjih za vseh šest minut zabeleži naprava z izpisom na trak, pri čemer mora biti vsaj zadnje tri minute tok izpušnih plinov speljan skozi analizatorje. Zadnjih pet minut v vsaki fazi je treba beležiti število vrtljajev in obremenitev motorja, temperaturo vsesanega zraka, temperaturo in protitlak izpušnih plinov, pretok goriva in izpušnih plinov, s tem da morajo biti zadnjo minuto v vsaki fazi izpolnjene zahteve glede števila vrtljajev in obremenitve;

4.6.7 treba je odčitati in evidentirati vse dodatne podatke, potrebne za izračun (glej točko 4.7);

4.6.8 treba je preveriti in po potrebi ponovno nastaviti nastavitev na nič in kalibracijsko nastavitev analizatorjev emisij, najmanj pa po vsakem preskusu. Šteje se, da je bil preskus zadovoljiv, če potrebna prilagoditev po preskusu v okviru zahtevane natančnosti analizatorjev iz točke 3.2.

4.7 Čitanje traku

Določi se del, ki predstavlja zadnjih 60 sekund v vsaki fazi in ugotovi povprečne vrednosti HC, CO in NOx v tem času. Koncentracije HC, CO in NOx v vsaki fazi se določijo iz povprečnih vrednosti in ustreznih kalibracijskih podatkov. Lahko pa se uporablja tudi drugačen način evidentiranja, če zagotavlja enakovredne podatke.

4.8 Izračuni

4.8.1 Končne rezultate preskusa za poročilo je treba izračunati v naslednjih korakih:

4.8.1.1 za vsako fazo je treba določiti hitrost masnega pretoka izpušnih plinov GEXH ali V'EXH ali V"EXH (glej točko 4.2);

4.8.1.2 pri uporabi GEXH se izmerjena koncentracija ogljikovega monoksida in dušikovih oksidov pretvori na mokro podlago v skladu s Prilogo II. Pri uporabi analitskih sistemov z ogretim sistemom za odvzem vzorcev pa se emisij NOx ne pretvarja v skladu s Prilogo VI;

4.8.1.3 koncentracije NOx se popravijo skladno s Prilogo VII;

4.8.1.4 masni pretok okolju škodljivega plina v vsaki fazi je treba izračunati kot sledi:

(1) NOx mass = 0,001587 x NOx conc x GEXH

(2) CO mass = 0,000966 x CO conc x GEXH

(3) HC mass = 0,000478 x HC conc x GEXH

ali

(1) NOx mass = 0,00205 x NOx conc x V'EXH (suhi) za neogrevane sisteme

(2) NOx mass = 0,00205 x NOx conc x V"EXH (mokri) za ogrevane sisteme

(3) CO mass = 0,00125 x CO conc x V'EXH (suhi)

(4) HC mass = 0,000618 x HCconc x V"EXH (mokri)

4.8.2 Emisije je treba izračunati na naslednji način:

NO

=

∑NO

× WF

CO =

∑CO

× WF

HC =

∑HC

× WF

Za zgornji izračun se uporabljajo vplivni faktorji (utežni faktorji) skladno z naslednjo tabelo:

Št faze | WF |

1 | 0,25/3 |

2 | 0,08 |

3 | 0,08 |

4 | 0,08 |

5 | 0,08 |

6 | 0,25 |

7 | 0,25/3 |

8 | 0,10 |

9 | 0,02 |

10 | 0,02 |

11 | 0,02 |

12 | 0,02 |

13 | 0,25/3 |

+++++ TIFF +++++

Schematski prikaz naprave za preskusanje ucinkovitosti NOx pretvornika

--------------------------------------------------

PRILOGA IV

TEHNIČNE LASTNOSTI REFERENČNEGA GORIVA, PREDPISANEGA ZA HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE IN ZA PREVERJANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE

Referenčno gorivo CEC RF-03-A-84 (1) (3) (7)

Tip: dizelsko gorivo

| Mejne vrednosti in enote | Metoda ASTM |

Cetansko število | min. 49 | D 613 |

max. 53 | |

Gostota pri 15º C (kg/l) | min. 0,835 | D 1298 |

max. 0,845 | |

Destilacija: | | |

-50% | min. 245º C | D 86 |

-90% | min. 320º C | |

max. 340º C | |

—vrelišče | max. 370º C | |

Točka vžiga | min. 55º C | D 93 |

Sposobnost filtra - CFPP (Cold Filter Plugging Point) | min. - | EN 116 (CEN) |

max. - 5º C | |

Viskoznost 40º C | min. 2,5 mm2/s | max. 3,5 mm2/s |

D 445 | |

Vsebnost žvepla | min. (navesti) | D 1266/D 2622 |

max. 0,3 % mase | D 2785 |

Korozija bakra | max. 1 | D 130 |

Ostanki ogljika Conradson (10% DR) | max. 0,2 % mase | D 189 |

Vsebnost pepela | max. 0,01 % mase | D 482 |

Vsebnost vode | max. 0,05 % mase | D 95/D 1744 |

Nevtralizacijsko (močna kislina) število | max.0,20 mg KOH/g | |

Stabilnost oksidacije | max. 2,5 mg/100 ml | D 2274 |

Dodatki | | |

--------------------------------------------------

PRILOGA V

ANALITSKI SISTEMI

Opisani so trije analitski sistemi, ki temeljijo na uporabi:

- analizatorja za merjenje ogljikovodikov (HFID),

- analizatorja za merjenje ogljikovega monoksida po nedisperzni infradreči spektroskopski metodi (NDIR),

- kemiluminiscentnega analizatorja (CLA), kemiluminiscentnega analizatorja s termostatsko komoro (HCLA) ali enakovrednega analizatorja za meritve dušikovih oksidov, pri čemer je lahko cev za odvzem vzorcev ogreta ali ne.

Sistem 1

Shematični diagram analitskega in sistema za vzorčenje, ki za merjenje NOx uporablja kemiluminiscentni analizator, je prikazan na Sliki 1.

SP | Sonda iz nerjavnega jekla za odvzem vzorcev iz izpušnega sistema. Priporoča se statična sonda z več luknjami, ki je na koncu zaprta in sega najmanj 80% prečno v izpušno cev. Temperatura izpušnih plinov pri sondi ne sme biti nižja od 343 K (70 °C). |

HSL | Ogreta cev za odvzem vzorcev, temperatura mora biti v območju od 453 do 473 K (180 do 200 °C); cev mora biti iz nerjavnega jekla ali politetrafluoretilena (PTFE). |

F1 | Ogreti predfilter, če se uporablja; temperatura mora biti enaka kot pri HSL. |

T1 | Sistem za nadzor temperature toka vzorca na vhodu v grelno komoro. |

V1 | Primerni ventil za uvajanje ali toka vzorca ali kalibracijskega plina ali zraka v sistem. Ventil mora biti v grelni komori ali pa segret na temperaturo cevi za odvzem vzorcev. |

V2,V3 | Iglasta ventila za regulacijo kalibracijskega in ničelnega plina. |

F2 | Filter za odstranjevanje delcev. Ustrezen je okrogli filter s premerom 70 mm z vložkom iz steklenih vlaken. Filter mora biti lahko dostopen, vložek pa je treba menjati dnevno, po potrebi tudi pogosteje. |

P1 | Ogrevana črpalka za odvzem vzorcev. |

G1 | Manometer za merjenje tlaka v cevi za odvzem vzorcev. |

V4 | Tlačni regulator za reguliranje tlaka v cevi za odvzem vzorcev in pretoka do detektorja. |

HFID | Analizator za merjenje ogljikovodikov. Temperatura grelne komore mora biti od 453 do 473 K (180 do 200 °C). |

FL1 | Merilnik pretoka vzorca skozi obvodno cev. |

R1,R2 | Tlačni regulatorji za zrak in gorivo. |

SL | Cev za odvzem vzorcev. Cev mora biti izdelana iz politetrafluoretilena (PTFE) ali iz nerjavnega jekla. Cev je lahko segreta ali nesegreta. |

B | Kopel za hlajenje in kondenziranje vode iz vzorca izpušnih plinov. temperaturo kopeli se ohranja med 273 in 277 K (0 do 4 °C) z ledom ali s hlajenjem. |

C | Hladilna tuljava in lovilec, ki sta dovolj zmogljiva, da kondenzirata in zbereta vodne hlape. |

T2 | Naprava za odčitavanje temperature kopeli. |

V5, V6 | Preklopni ventili za izpust kondenzirane vode in kopeli. |

V7 | Tripotni ventil. |

F3 | Filter za odstranjevanje delcev iz vzorca pred analizo. Ustrezen je okrogli filter s premerom 70 mm z vložkom iz steklenih vlaken. |

P2 | Črpalka za odvzem vzorcev. |

V8 | Tlačni regulator za reguliranje pretoka vzorca. |

V9, V10, V11, V12 | Tripotni kroglasti ventili ali elektromagnetni ventili za usmerjanje toka vzorca, ničelnega plina ali kalibracijskega plina v analizatorje. |

V13,V14 | Iglasti ventili za reguliranje pretoka v analizatorje. |

CO | Analizator za ogljikov monoksid po nedisperzni infradreči spektroskopski metodi (NDIR). |

NOx | Kemiluminiscentni analizator za dušikove okside (CLA). |

FL2,FL3,FL4 | Merilniki pretoka skozi obvode. |

Sistem 2

Shematični diagram analitskega sistema in sistema za vzorčenje, ki za merjenje NOx uporablja analizator po nedisperzni infradreči spektroskopski metodi (NDIR), je prikazan na Sliki 2.

SP | Sonda iz nerjavnega jekla za odvzem vzorcev iz izpušnega sistema. Priporoča se statična sonda z več luknjami, ki je na koncu zaprta in sega najmanj 80% prečno v izpušno cev. Temperatura izpušnih plinov pri sondi mora biti najmanj od 343 K (70 °C) (v skladu z Direktivo 72/306/EGS). Sonda mora biti nameščena v izpušni cevi na oddaljenosti 1 do 5 m od izhodne prirobnice izpušnega kolektorja ali turbopolnilca. |

HSL | Ogreta cev za odvzem vzorcev, temperatura mora biti v območju od 453 do 473 K (180 do 200 °C); cev mora biti iz nerjavnega jekla ali politetrafluoretilena (PTFE). |

F1 | Ogreti predfilter, če se uporablja; temperatura mora biti enaka kot pri HSL. |

T1 | Sistem za nadzor temperature toka vzorca na vhodu v grelno komoro. |

V1 | Primerni ventil za uvajanje ali toka vzorca ali kalibracijskega plina ali zraka v sistem. Ventil mora biti v grelni komori ali pa segret na temperaturo cevi za odvzem vzorcev. |

V2,V3 | Iglasta ventila za regulacijo kalibracijskega in ničelnega plina. |

F2 | Filter za odstranjevanje delcev. Ustrezen je okrogli filter s premerom 70 mm z vložkom iz steklenih vlaken. Filter mora biti lahko dostopen, vložek pa je treba menjati dnevno, po potrebi tudi pogosteje. |

P1 | Ogrevana črpalka za odvzem vzorcev. |

G1 | Manometer za merjenje tlaka v cevi za odvzem vzorcev. |

V4 | Tlačni regulator za reguliranje tlaka v cevi za odvzem vzorcev in pretoka do detektorja. |

HFID | Analizator za merjenje ogljikovodikov. Temperatura grelne komore mora biti od 453 do 473 K (180 do 200 °C). |

FL1 | Merilnik pretoka vzorca skozi obvodno cev. |

R1,R2 | Tlačni regulatorji za zrak in gorivo. |

SL | Cev za odvzem vzorcev. Cev mora biti izdelana iz politetrafluoretilena (PTFE) ali iz nerjavnega jekla. Cev je lahko segreta ali nesegreta. |

B | Kopel za hlajenje in kondenziranje vode iz vzorca izpušnih plinov. temperaturo kopeli se ohranja med 273 in 277 K (0 do 4°C) z ledom ali s hlajenjem. |

C | Hladilna tuljava in lovilec, ki sta dovolj zmogljiva, da kondenzirata in zbereta vodne hlape. |

T2 | Naprava za odčitavanje temperature kopeli. |

V5, V6 | Preklopni ventili za izpust kondenzirane vode in kopeli. |

V7 | Tripotni ventil. |

F3 | Filter za odstranjevanje delcev iz vzorca pred analizo. Ustrezen je okrogli filter s premerom 70 mm z vložkom iz steklenih vlaken. |

P2 | Črpalka za odvzem vzorcev. |

V8 | Tlačni regulator za reguliranje pretoka vzorca. |

V9 | Kroglasti ventil ali elektromagnetni ventil za usmerjanje vzorca, ničelnega plina ali kalibracijskega plina v analizatorje |

V10, V11 | Tripotni ventili za obvod sušilne komore. |

D | Sušilna komora za odstranjevanje vlage iz toka vzorca. Če je sušilna komora pred analizatorjem NOx, mora imeti čim manjši učinek na koncentracijo NOx. |

V12 | Iglasti ventili za reguliranje pretoka v analizatorje. |

G2 | Merilnik za prikaz polnilnega tlaka ob vstopu v analizatorje. |

CO | NDIR analizator za ogljikov monoksid. |

NOx | NDIR analizator za dušikove okside. |

FL2, FL3 | Merilniki pretoka skozi obvode. |

Sistem 3

Shematični diagram analitskega sistema in sistema za vzorčenje, ki za merjenje NOx uporablja kemiluminiscentni analizator s termostatsko komoro (HCLA) ali enakovreden sistem, je prikazan na sliki 3 v tej prilogi.

SP | Sonda iz nerjavnega jekla za odvzem vzorcev iz izpušnega sistema. Priporoča se statična sonda z več luknjami, ki je na koncu zaprta in sega najmanj 80% prečno v izpušno cev. Temperatura izpušnih plinov pri sondi mora biti najmanj od 343 K (70 °C). |

HSL1 | Ogreta cev za odvzem vzorcev; temperaturo je treba ohranjati na 453 do 473 K (180 do 200 °C); cev mora biti izdelana iz nerjavnega jekla ali politetrafluoretilena (PTFE). |

F1 | Ogreti predfilter, če se uporablja; temperatura mora biti enaka kot pri HSL1. |

T1 | Sistem za nadzor temperature toka vzorca na vhodu v grelno komoro. |

V1 | Primerni ventil za uvajanje ali toka vzorca ali kalibracijskega plina ali zraka v sistem. Ventil mora biti v grelni komori ali pa segret na temperaturo cevi za odvzem vzorcev. |

V2, V3 | glasti ventili za regulacijo kalibracijskega in ničelnega plina. |

F2 | Filter za odstranjevanje delcev. Ustrezen je okrogli filter s premerom 70 mm z vložkom iz steklenih vlaken. Filter mora biti lahko dostopen, vložek pa je treba menjati dnevno, po potrebi tudi pogosteje. |

P1 | Ogreta črpalka za odjemanje vzorcev. |

G1 | Manometer za merjenje tlaka v cevi za odvzem vzorcev analizatorja ogljikovodikov. |

R3 | Tlačni regulator za reguliranje tlaka v cevi za odvzem vzorcev in pretoka do detektorja. |

HFID | Analizator za merjenje ogljikovodikov. Temperatura grelne komore mora biti od 453 do 473 K (180 do 200 °C). |

FL1, FL2, FL3 | Merilniki pretoka vzorca plina skozi obvode. |

R1, R2 | Tlačni regulatorji za zrak in gorivo. |

HSL2 | Ogreta cev za odvzem vzorcev, katere temperatura mora biti od 368 do 473 K (95 do 200 °C); cev mora biti iz nerjavnega jekla ali iz politetrafluoretilena (PTFE). |

T2 | Naprava za odčitavanje temperature toka vzorca na vhodu v CL-analizator. |

T3 | Naprava za odčitavanje temperature pretvornika NO2/NO. |

V9, V10 | Tripotni ventil za obtok pretvornika NO2/NO. |

V11 | Iglasti ventil za uravnavanje pretoka skozi pretvornik NO2/NO in obvod. |

SL | Cev za odvzem vzorcev. Cev mora biti iz politetrafluoretilena (PTFE) ali iz nerjavnega jekla. Cev je lahko segreta ali nesegreta. |

B | Kopel za hlajenje in kondenziranje vode iz vzorca izpušnih plinov. Temperaturo kopeli se ohranja med 273 in 277 K (0 do 4 °C) z ledom ali hlajenjem. |

C | Hladilna tuljava in lovilec, ki sta dovolj zmogljiva, da kondenzirata in zbereta vodne hlape. |

T4 | Naprava za odčitavanje temperature kopeli. |

V5, V6 | Preklopni ventili za izpust kondenzirane vode in kopeli. |

R4, R5 | Tlačna regulatorja za reguliranje pretoka vzorca. |

V7, V8 | Kroglasti ventil ali elektromagnetni ventil za usmerjanje vzorca, ničelnega plina ali kalibracijskega plina v analizatorje. |

V12, V13 | Iglasti ventili za reguliranje pretoka v analizatorje. |

CO | Analizator za ogljikov monoksid po nedisperzni infrardeči spektroskopski metodi (NDIR). |

NOx | Ogrevani kemiluminiscentni analizator za dušikove okside (HCLA). |

FL4, FL5 | Merilniki pretoka skozi obvode. |

V4, V14 | Tripotni kroglasti ventili ali elektromagnetni ventili. Ventili morajo biti v grelni komori ali segreti na temperaturo cevi za odvzem vzorcev HSL1. |

+++++ TIFF +++++

Schema pretoka za sistem analize izpušnih plinov za CO, NOX, HC (analiza NO× CLA)

+++++ TIFF +++++

Schema pretoka za sistem analize izpušnih plinov za CO, (analiza NO×NDIR)

+++++ TIFF +++++

Schema pretoka za sistem analize izpušnih plinov za CO, NOX, in HC (analiza sHCLA in ogrevan vod za pretok vzorca)

--------------------------------------------------

PRILOGA VI

PRETVORBA KONCENTRACIJ CO IN NOx NA MOKRO PODLAGO

Koncentracije CO in NOx v izpušnih plinih, izmerjene v tem postopku, se merijo na suhi osnovi. Za pretvorbo izmerjenih vrednosti teh koncentracij v izpušnih plinih (mokra osnova) velja naslednje razmerje:

ppm

= ppm

×

G

G

kjer je:

GFUEL = pretok goriva (kg/s) (kg/h)

GAIR = pretok zraka (kg/s) (kg/h) (suhi zrak).

--------------------------------------------------

PRILOGA VII

KOREKCIJSKI FAKTOR VLAŽNOSTI ZA DUŠIKOVE OKSIDE

Vrednosti dušikovih oksidov je treba pomnožiti z naslednjim korekcijskim faktorjem vlažnosti:

1 + A

+ B × 1,8

kjer je:

A 0,044

G

G

− 0,0038

B 0,116

G

G

+ 0,0053

m = vlažnost vsesanega zraka v gramih vode na kilogram suhega zraka

T = temperatura zraka v K

G

G

AIR = razmerje gorivo zrak (osnova suhi zrak).

--------------------------------------------------

PRILOGA VIII

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------

Dodatek

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------