Zadeva C‑327/13

Burgo Group SpA

proti

Illochroma SA

in

Jérômu Theettenu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo cour d’appel de Bruxelles)

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe — Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Postopki zaradi insolventnosti — Pojem ‚poslovalnica‘ — Skupina družb — Poslovalnica — Pravica do uvedbe sekundarnega postopka zaradi insolventnosti — Merila — Oseba, ki lahko zahteva uvedbo sekundarnega postopka zaradi insolventnosti“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 4. septembra 2014

1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Mednarodna pristojnost za uvedbo postopka zaradi insolventnosti – Sekundarni postopek – Dolžnik, ki ima poslovalnico na ozemlju države, kjer ima ta dolžnik registrirani sedež – Pojem ‚poslovalnica‘ – Poslovalnica, ki ima pravno osebnost – Vključitev – Merila

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, člena 2(h) in 3(2))

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Mednarodna pristojnost za uvedbo postopka zaradi insolventnosti – Sekundarni postopek – Osebe, ki lahko zahtevajo uvedbo sekundarnega postopka – Presoja glede na nacionalno pravo – Omejitev le na upnike, ki imajo prebivališče ali sedež družbe v državi članici, na ozemlju katere je zadevna poslovalnica, ali le na upnike, katerih terjatev izhaja iz poslovanja te poslovalnice – Nedopustnost

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, člen 29(b))

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Mednarodna pristojnost za uvedbo postopka zaradi insolventnosti – Sekundarni postopek – Uvedba sekundarnega postopka v glavnem stečajnem postopku – Upoštevanje meril primernosti – Uporaba nacionalnega prava – Pogoji

   (Uredba Sveta št. 1346/2000)

1.  Člen 3(2) Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da je lahko v okviru stečajnega postopka družbe v državi članici, ki ni država njenega sedeža, ta družba tudi predmet sekundarnega postopka v drugi državi članici, v kateri ima sedež in pravno osebnost.

   Po eni strani namreč člen 2(h) Uredbe št. 1346/2000 ne izključuje, da ima lahko poslovalnica za namene te določbe pravno osebnost in da je v državi članici, kjer ima ta družba sedež, če izpolnjuje pogoje iz te določbe.

   Po drugi strani, čeprav je treba pojem „poslovalnica“ razlagati tako, da ne more vključevati kraja dejavnosti družbe dolžnice, ki je kraj, ki izpolnjuje merila, izrecno določena v členu 2(h) Uredbe, in ki je na ozemlju države članice, v kateri je sedež te družbe, se lokalnim interesom, med katerimi so med drugim interesi upnikov, ki imajo sedež v tej državi članici, odreče zaščita, ki jo določa ta uredba, in sicer v obliki uvedbe sekundarnega postopka v navedeni državi članici. Nazadnje bi taka razlaga lahko povzročila diskriminatorno obravnavanje upnikov s sedežem v državi članici, v kateri ima družba dolžnica svoj sedež, zlasti glede na upnike s sedežem v drugih državah članicah, v katerih so lahko celo druge dolžnikove poslovalnice.

   (Glej točke 32, 35, 38, 39 in točko 1 izreka.)

2.  Člen 29(b) Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da je vprašanje, katera oseba ali organ ima pravico zahtevati uvedbo sekundarnega postopka, treba presojati na podlagi nacionalnega prava države članice, na ozemlju katere se uvedba tega postopka zahteva. Pravice zahtevati uvedbo sekundarnega postopka vseeno ni mogoče omejiti le na upnike, ki imajo prebivališče ali sedež družbe v državi članici, na ozemlju katere je zadevna poslovalnica, ali le na upnike, katerih terjatev izhaja iz poslovanja te poslovalnice.

   Države članice morajo namreč s sprejetjem nacionalnih pravil, ki urejajo vprašanje o tem, katere osebe lahko zahtevajo uvedbo sekundarnega postopka, zagotoviti polni učinek Uredbe ob upoštevanju njenega cilja. Vendar se po eni strani z določbami Uredbe v zvezi z pravico upnika, da zahteva uvedbo sekundarnega postopka, skušajo omiliti posledice splošne uporabe prava države članice na ozemlju, kjer je bil uveden glavni postopek, tako da se pod določenimi pogoji dopusti uvedba sekundarnih postopkov za zaščito različnih interesov, ki vključujejo druge interese kot lokalne interese.

   Po drugi strani Uredba jasno razlikuje med krajevnimi postopki, ki so bili uvedeni pred glavnim postopkom, in sekundarnimi postopki. Vendar le glede prvih postopkov velja, da ima pravico zahtevati uvedbo postopka le upnik, ki ima stalno ali običajno prebivališče ali registrirani sedež v državi članici, na ozemlju katere je zadevna poslovalnica, ali čigar terjatev izhaja iz poslovanja te poslovalnice. Iz tega a contrario izhaja, da se te omejitve ne uporabljajo za sekundarne postopke.

   Nazadnje bi morebitna omejitev pravice zahtevati uvedbo sekundarnega postopka le na lokalne upnike pomenila neupravičeno posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva.

   (Glej točke od 46 do 51 in točko 2 izreka.)

3.  Uredbo št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da če je glavni postopek stečajni postopek, upoštevanje meril primernosti s strani sodišča, ki odloča o zahtevi za uvedbo sekundarnega postopka, ureja nacionalno pravo države članice, na ozemlju katere se uvedba tega postopka zahteva. Države članice morajo ob določanju pogojev za uvedbo tega postopka vseeno spoštovati pravo Unije in zlasti njegova splošna načela ter določbe Uredbe št. 1346/2000.

   Sodišče, ki odloča o zahtevi za uvedbo sekundarnega postopka, mora poleg tega v skladu s svojim nacionalnim pravom upoštevati cilje, ki jim sledi možnost uvedbe tega postopka.

   Nazadnje, Sodišče, ki je pristojno za uvedbo tega postopka, mora upoštevati cilje glavnega postopka in namen Uredbe ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja.

   (Glej točke od 65 do 67 in točko 3 izreka.)