(1)

Od sprejetja uredb (ES) št. 2560/2001 (4) in (ES) št. 924/2009 (5) Evropskega parlamenta in Sveta so se nadomestila za čezmejna plačila v eurih med državami članicami euroobmočja močno znižala na stopnje, ki so v veliki večini primerov zanemarljive.

(2)

Čezmejna plačila v eurih iz držav članic zunaj euroobmočja predstavljajo približno 80 % vseh čezmejnih plačil iz držav članic zunaj euroobmočja. Nadomestila za taka čezmejna plačila so v večini držav članic zunaj euroobmočja še vedno pretirano visoka, čeprav imajo ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v državah članicah zunaj euroobmočja, dostop do istih učinkovitih infrastruktur kot ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v euroobmočju, in bi lahko te transakcije obdelali po zelo nizkih cenah.

(3)

Visoka nadomestila za čezmejna plačila ostajajo ovira za popolno vključitev podjetij in državljanov iz držav članic zunaj euroobmočja na notranji trg, kar vpliva na njihovo konkurenčnost. Z visokimi nadomestili se namreč ohranjata dve kategoriji uporabnikov plačilnih storitev v Uniji: uporabniki plačilnih storitev, ki so deležni koristi enotnega območja plačil v evrih (SEPA), in uporabniki plačilnih storitev, ki za svoja čezmejna plačila v evrih plačujejo visoke stroške.

(4)

Da se olajša delovanje notranjega trga in odpravijo neenakosti med uporabniki plačilnih storitev v državah članicah euroobmočja in državah članicah zunaj euroobmočja v zvezi s čezmejnimi plačili v eurih, je treba zagotoviti, da bodo nadomestila za čezmejna plačila v eurih v Uniji usklajena z nadomestili za ustrezna nacionalna plačila, ki se izvedejo v nacionalni valuti države članice, v kateri se nahaja ponudnik plačilnih storitev uporabnika plačilnih storitev. Šteje se, da se ponudnik plačilnih storitev nahaja v državi članici, v kateri opravlja storitve za uporabnika plačilnih storitev.

(5)

Nadomestila za pretvorbe valut predstavljajo precejšen del stroškov čezmejnih plačil, kadar se v državi članici plačnika in državi članici prejemnika plačila uporabljata različni valuti. V skladu s členom 45 Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (6) morajo biti nadomestila in uporabljeni menjalni tečaj pregledni, člen 52(3) navedene direktive določa zahteve glede informacij v zvezi s plačilnimi transakcijami, zajetimi v okvirni pogodbi, člen 59(2) navedene direktive pa določa zahteve glede informacij za pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu. S temi zahtevami po informacijah pa ni bila dosežena zadostna raven preglednosti in primerljivosti nadomestil za pretvorbo valut v primerih, ko se na bankomatu ali prodajnem mestu ponujajo alternativne možnosti za pretvorbo valut. To pomanjkanje preglednosti in primerljivosti onemogoča konkurenco, s katero bi se nadomestila za pretvorbo valut znižala, in povečuje tveganje, da bodo plačniki izbrali drage možnosti pretvorbe valut. Zato je treba uvesti dodatne ukrepe za zaščito potrošnikov pred pretiranimi nadomestili za storitve pretvorbe valut in za zagotovitev, da bodo potrošniki dobili informacije, ki jih potrebujejo, da bi izbrali najboljšo možnost pretvorbe valut.

(6)

Da bi zagotovili, da udeleženci na trgu ne bi bili prisiljeni v nesorazmerne naložbe za prilagoditev svoje plačilne infrastrukture, opreme in postopkov za večjo preglednost, bi morali biti ukrepi, ki jih je treba izvajati, ustrezni, primerni in stroškovno učinkoviti. Hkrati bi morale zagotovljene informacije v primerih, ko ima plačnik na bankomatu ali prodajnem mestu na voljo več različnih možnosti pretvorbe valut, omogočati primerjavo, da se plačniku omogoči informirana izbira.

(7)

Da bi dosegli primerljivost, bi bilo treba nadomestila za pretvorbo valut pri vseh kartičnih plačilih izraziti na enak način, in sicer kot odstotne pribitke na zadnji razpoložljivi devizni tečaj eura, ki ga izda Evropska centralna banka (ECB). V primeru pretvorbe med dvema valutama, ki nista euro, bo pribitek morda moral temeljiti na obrestni meri, izpeljani iz dveh obrestnih mer ECB.

(8)

V skladu s splošnimi zahtevami glede informacij o nadomestilih za pretvorbo valut iz Direktive (EU) 2015/2366 morajo ponudniki storitev pretvorbe valut še pred odreditvijo plačilne transakcije razkriti informacije o svojih nadomestilih za pretvorbo valut. Pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali na jasen in dostopen način zagotoviti informacije o svojih nadomestilih za te storitve, na primer tako, da jih prikažejo na okencu ali digitalno na terminalu, pri internetnih nakupih pa na zaslonu. Poleg informacij iz člena 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi morale te pogodbene stranke pred odreditvijo plačila predložiti jasne informacije o znesku, ki se plača prejemniku plačila v valuti, ki jo ta uporablja, in skupnem znesku, ki ga mora plačati plačnik v valuti plačnikovega računa. Znesek, ki ga je treba plačati v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila, bi moral izkazovati ceno kupljenega blaga in storitev in bi lahko bil prikazan pred plačilom in ne na plačilnem terminalu. Valuta, ki jo uporablja prejemnik plačila, je načeloma lokalna valuta, vendar je to v skladu z načelom svobode sklepanja pogodb v nekaterih primerih lahko druga valuta Unije. Skupni znesek, ki ga plača plačnik v valuti plačnikovega računa, bi moral biti sestavljen iz cene blaga ali storitev in nadomestila za pretvorbo valut. Poleg tega bi bilo treba oba zneska dokumentirati na potrdilu ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(9)

V zvezi s členom 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi moral plačnik, kadar se storitev pretvorbe valut ponudi na bankomatu ali prodajnem mestu, imeti možnost, da to storitev zavrne in plača v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila.

(10)

Da bi se plačnikom omogočila primerjava med nadomestili za različne možnosti za pretvorbo valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali ponudniki plačilnih storitev plačnika v pogoje okvirne pogodbe vključiti povsem primerljive informacije o veljavnih nadomestilih za pretvorbo valut, pa tudi zagotoviti, da bi bile te informacije na lahko razumljiv in dostopen način javne na splošno razpoložljivi in zlahka dostopni elektronski platformi, zlasti na spletnih mestih njihovih strank, na spletnih mestih bančništva na domu in na aplikacijah za mobilno bančništvo. To bi omogočilo razvoj spletnih mest za primerjavo, ki bi potrošnikom olajšala primerjavo cen pri potovanju ali nakupovanju v tujini. Poleg tega bi morali ponudniki plačilnih storitev opozarjati plačnike na veljavna nadomestila za pretvorbe valut, ki se uporabljajo pri kartičnem plačilu v drugi valuti, prek splošno razpoložljivih in lahko dostopnih elektronskih komunikacijskih kanalov, kot so sporočila SMS, elektronska pošta ali obvestila prek plačnikove aplikacije za mobilno bančništvo. Ponudniki plačilnih storitev bi se morali z uporabniki plačilnih storitev dogovoriti, prek katerega elektronskega komunikacijskega kanala jim bodo zagotavljali informacije o nadomestilih za pretvorbo valut, pri čemer bi morali upoštevati, kako plačnika najučinkoviteje doseči. Ponudniki plačilnih storitev bi morali sprejeti tudi zahtevke uporabnikov plačilnih storitev o odjavi od prejemanja elektronskih sporočil z informacijami o nadomestilih za pretvorbo valut.

(11)

Redni opomniki so ustrezni, kadar je plačnik dlje časa v tujini, na primer če je tja službeno napoten ali tam študira, ali kadar plačnik redno uporablja kartico za internetne nakupe v lokalni valuti. Obveznost zagotavljanja takšnih opomnikov ne bi smela pomeniti nesorazmernih naložb za prilagoditev obstoječih poslovnih procesov in infrastrukture za obdelavo plačil ponudnika plačilnih storitev ter bi zagotovila, da bi bil plačnik bolje obveščen o različnih možnostih pretvorbe valut.

(12)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu, ECB in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložiti poročilo o uporabi pravila o izenačitvi stroškov čezmejnih plačil v eurih in stroškov nacionalnih transakcij v nacionalnih valutah ter o učinkovitosti zahtev glede informacij o pretvorbi valut. Komisija bi morala tudi preučiti dodatne možnosti – in njihovo tehnično izvedljivost – za razširitev pravil o enakih nadomestilih na vse valute Unije ter možnosti za nadaljnje izboljšanje preglednosti in primerljivosti nadomestil za pretvorbo valut, pa tudi možnost onemogočanja in omogočanja izbire sprejetja pretvorbe valut s strani pogodbenih strank, ki niso plačnikov ponudnik plačilnih storitev.

(13)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejne narave plačil lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –