Medinstitucionalni sporazumi

 

POVZETEK:

Člen 295 Pogodbe o delovanju Evropske unije

KAJ DOLOČAJO POGODBE EU GLEDE MEDINSTITUCIONALNIH SPORAZUMOV?

• Ustanovne pogodbe Evropske unije (EU) omogočajo institucijam EU sklepanje medinstitucionalnih sporazumov.
• Medinstitucionalni sporazumi urejajo določene vidike posvetovanja in sodelovanja med institucijami EU ter so rezultat soglasja med njimi – to pomeni, da so oblika skupnega poslovnika.

KLJUČNE TOČKE

• Namen medinstitucionalnih sporazumov je organizirati in olajšati sodelovanje med institucijami EU, zlasti med Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom in Svetom EU.
• Tovrstni sporazum je rezultat institucionalne prakse, ki je bil z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe tudi vključen v ustanovne pogodbe EU. Člen 295 Pogodbe o delovanju EU priznava obstoj medinstitucionalnih sporazumov in določa, da so lahko tudi zavezujoči. V tem primeru je zavezujoča narava odvisna od želja avtorjev sporazuma.
• Poleg tega se lahko medinstitucionalni sporazumi uporabljajo na primer kot kodeksi ravnanja, smernice ali deklaracije.

Primeri medinstitucionalnih sporazumov so:

• Medinstitucionalni sporazum med Evropskim parlamentom in Svetom o tajnih podatkih Sveta;
• Medinstitucionalni sporazum o proračunski disciplini, sodelovanju in poslovodenju;
• Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje.

Obstajajo tudi medinstitucionalni sporazumi, ki ne temeljijo na členu 295. To je na primer medinstitucionalni sporazum med Evropskim parlamentom in Evropsko centralno banko (ECB) o odgovornosti in preglednosti v zvezi z nadzorom evropskega bančništva.

Sprejetje tega sporazuma je bilo posebej zapisano v člen 20(8) Uredbe (EU) št. 1024/2013 o nalogah ECB, ki se nanašajo na bonitetni nadzor kreditnih institucij.

GLAVNI DOKUMENT

Člen 295 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL C 202, 7.6.2016, str. 175).

Zadnja posodobitev 16.08.2016