E-poslovanje – standardna pravila EU

KLJUČNE TOČKE

Spletne storitve, ki jih zajema direktiva, vključujejo:

• storitve obveščanja (kot so spletna mesta z novicami),
• prodajo (knjig, finančnih storitev, potovalnih storitev itd.),
• oglaševanje,
• strokovne storitve (odvetniki, zdravniki, računovodje, nepremičninski agenti),
• razvedrilne storitve,
• osnovne posredniške storitve (internetni dostop, prenos in gostovanje informacij),
• brezplačne storitve, ki se financirajo z oglaševanjem, sponzorstvom itd.

Direktiva vzpostavlja načelo, da za ponudnike teh storitev predpisi (v zvezi z začetkom opravljanja in izvajanjem storitev) veljajo samo v državi EU, v kateri imajo svoj registrirani sedež – ne v državi, v kateri so nameščeni strežniki, e-poštni naslovi ali poštni predali, ki jih uporabljajo.

Nacionalne vlade morajo zagotoviti, da ponudniki stalno in na lahko dostopen način objavljajo osnovne informacije o svojih dejavnostih (ime, naslov, številko iz trgovskega registra itd.).

Oglaševanje

Nacionalne vlade morajo zagotoviti, da se pri oglaševanju upoštevajo nekatera pravila:

• da je jasno prepoznavno kot oglaševanje,
• da je odgovorna oseba ali družba jasno prepoznavna,
• da so promocijske ponudbe, igre ali natečaji jasno prepoznavni in pogoji lahko dostopni ter predstavljeni jasno in preprosto.

Neželena pošta

Tudi neželena e-pošta (vsiljena) mora biti jasno prepoznavna. Podjetja, ki pošiljajo neželeno e-pošto, morajo redno preverjati in spoštovati „zavrnilne sezname“, na katere se lahko vpišejo ljudje, ki ne želijo prejemati take e-pošte.

Spletne pogodbe

V vsaki državi EU morajo imeti elektronske pogodbe enakovreden pravni status kot pogodbe na papirju.

Te pogodbe morajo jasno in razumljivo pojasniti tudi naslednje:

• tehnične postopke, ki jih morajo opraviti potrošniki, da sklenejo pogodbo,
• ali bo ponudnik storitve shranil pogodbo ali ne in ali si jo bodo potrošniki lahko ogledali pozneje,
• kako lahko potrošniki prepoznajo in popravijo tipkarske napake pred oddajo naročila,
• v katerih jezikih je mogoče skleniti pogodbo.

Potrošniki morajo imeti možnost shraniti in natisniti pogodbe in splošne pogoje.

Glejte tudi Direktivo 2011/83/EU o pravicah potrošnikov.

Spletna naročila

Za spletna naročila veljajo naslednje zahteve:

• ponudnik storitve mora potrditi prejem naročila brez nepotrebnega odlašanja in elektronsko (z e-pošto ali drugim elektronskim sporočilom),
• naročilo (ali prejem potrditve) se šteje za prejeto, ko ima kupec (potrošnik) dostop do njega.

Glejte tudi Uredbo (EU) 910/2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja.

Uveljavitev obstoječe zakonodaje

Direktiva spodbuja oboje, samourejanje ponudnikov in prizadevanja za sourejanje vlad. Primeri vključujejo:

• kodekse ravnanja na ravni EU,
• spletne sisteme za zunajsodno poravnavo sporov, zlasti kadar sta prodajalec in kupec iz različnih držav.

Države EU morajo zagotoviti tudi hitre, učinkovite rešitve pravnih problemov v spletnem okolju in zagotoviti, da so kazni učinkovite, sorazmerne in odvračalne.

Odgovornost ponudnikov storitev

Ponudniki spletnih storitev, ki delujejo kot ponudniki za izključni prenos podatkov, shranjevanje v predpomnilniku ali gostiteljstvo, niso odgovorni za informacije, ki jih prenašajo ali gostijo, če izpolnjujejo nekatere pogoje. Ponudniki storitev gostovanja so oproščeni odgovornosti, če:

• dejansko ne vedo za nezakonito dejavnost ali informacije in
• potem, ko za to izvedo ali se tega zavedo, takoj ukrepajo, da odstranijo ali onemogočijo dostop do informacij.

Nacionalne vlade tem posrednikom ne morejo naložiti splošne obveznosti spremljanja informacij, ki jih pošiljajo ali shranjujejo, da bi našli ali preprečili nezakonito dejavnost.